Starček roma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Starček roma
Fanči Terpin
Izdano: Vigred 18/4 (1940), 104
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Slonel je ob zidu in ogledoval potnike ...

Starček, drobnih oči, priprtih ustnic, ki so bile podobne ubeglemu smehljaju.

Tam na klopi, pa se je prešerno razživljala mladina. Ni videla starčka, kako bi bil počeščen, če bi ga povabila v svojo sredo na boren prostorček, tudi on bi se rad smejal, tako kot včasih, ko je bil še mlad ... da tudi starček je bil mlad.

Peron se je napolnil s potniki. Sivolasi starček se je pomešal med množico, katera ga je zakrila mojim očem. Skozi val ljudstva je od časa do časa udarjal na uho bohoten smeh mladih — in skozi prerivajoče množico, mi je bilo možno ujeti starčev pogled.

Še vedno je stal. Nihče mu ni ponudil sedeža. Utrujeno se je naslanjal na zid, gledal mladino in se ji nezavedno nasmihal. Njegov obraz je pričal, da ga že dolgo ni božala dobrota notranje zadovoljnosti, da se že dolgo ni oddahnil ob topli roki.

Zasmilil se mi je ... Ne vem kdaj, stala sem pred njim, ki je bil velik in slok, da se je krivil. Poskušala sem razumeti njegov položaj. Glasno mi je zaupal svojo žalostno usodo, tako, da je mladina na klopi utihnila in prisluhnila ...

»Bolan sem, bolan! Odkar je mlada na domu je vse drugače ... «

Zamahnil je s koščeno roko in se ozrl po potnikih.

»Pa kaj bi vam pravil, — ste še mlada — ne veste, kaj se to pravi, celo življenje trpeti pomanjkanje, in delati, za srečo enega otroka, za sina.«

Oddahnil se je in kimaje nadaljeval: »Te žuljave roke ... in moja rajnka žena, Bog ji daj dobro, pripravila sva mu lep dom. Ona je želela, da bi najin otrok lažje živel!«

Dolgo je molčal, molčala sem tudi jaz, prevelika bridkost starčeve usode me je ganila.

»Ko se je oženil in zagospodaril z mlado Rozo, sem se umaknil in dal še poslednje, kar sem imel.« Prestopil se je in vzravnal. »Oh, saj ne veste kako je, ko je človek star — ne bom tožil — moj sin je! — A Roza ... !«

Potegnil je iz žepa veliko pisano ruto in si obrisal poitno čelo in spotoma mokre oči.

»Veste, danes grem iz bolnice. Naša mlada mi je kuhala tako hrano, da, da bi čimprej ... seveda, da bi se me iznebila ... Bojim se iti domov, kričala bo in vpila, zakaj me ni sprejela hiralnica ... Tako delajo mladi — a vse sem jim dal.« Gledal je v tla in čakal, da se umiri.

»Zdaj grem še k Mariji Pomagaj, da se poslovim, saj ne bom več dolgo.«

Spremila sem ga do vlaka, bodrila in dvigala v njem še zadnji up. Prosila sem ga za tiho molitev pri Mariji. Stisnil mi je roko v slovo, krčevito jo držal z obema rokama in jokal, jokal ... »Zakaj ni taka naša mlada, ah kako lepo bi bilo na posestvu! — Pa saj bom umrl! Marija Pomagaj in moja rajnka žena, mi bosta to sprosili!«

— — —

Bila je to poslednja vožnja, zadnja uteha, samotna, a upa polna pot v večnost ...