Starček in oče našega presv. cesarja Frančišk Karol
| Starček in oče našega presv. cesarja Frančišk Karol |
| |||||||||||||
Bilo je na Štajerskem v okolici sloveče božje poti Marija-Celj. Frančišk Karol je tje kaj rad zahajal in se cele dneve in tedne mudil po krasni deželi. Preoblečen in od malokaterega poznan ustavljal se je zdaj v tej zdaj v oni vasi, potrkal na vrata vbozega in bogatega, pogovarjal se z enim in drugim.
Necega dne naleti na nekega starčeka. Bilo je precej oddaljeno od Marija-Celj. Nadvojvoda Frančišk Karol ustavi starčeka in ga prosi, naj bi mu pokazal pot proti Mariji-Celj. Starček ni nič vedel, kedo je ta lepo oblečeni gospod, vendar radovoljno pot pokaže in se tudi ponudi, da hoče ž njim do Marije-Celj. Po poti se marsikaj pogovarjata in nadvojvoda je kaj vesel, ker ga starček ni poznal. Kar ga vpraša Frančišk:
»Oče, ste vže videli kedaj Dunaj?«
»Glej ga no! sem ga videl, ja,« odgovori starček nekako resno.
»No, očka, kako pa, vam je Dunaj dopadel?«
»Moj Bog! to si lahko misliš! Tako zeleno ni tam ko tukaj, ne, vender Dunaj mi je prav dopadel in vse je name gledalo, sam ne vem zakaj, ko sem pu mestu hodil.«
»To si lahko tudi jaz mislim,« odgovori smehljaje nadvojvoda. – »Pa je veliko to mesto?«
»Veči ko Marija-Celj vže!«
»To vam verujem,« odvrne nadvojvoda.
»Jaz ne lažem in se nisem zlagal celo moje življenje.«
»Pa – ste videli cesarsko hišo, kjer cesar stanuje in princi?«
»Seveda sem jo videl. Ta je vsa zlata z brilantnimi okni.«
»Mogoče!?«
»Je tako,« pravi starček,«in dvorišče je z rudečim žametom pogernjeno, da se tlak ne pokvari.«
»Ja, kaj takega bi tudi jaz rad videl, no, to mora pa lepo biti,« pravi nadvojvoda in se glasno smeje.
»Ti verujem, da bi kaj tacega tudi ti rad videl. Ti moraš sam enkrat na Dunaj, ni drugače, če želiš kaj videti.«
»In cesarsko stražo na dvoru, ste zapazili?« radovedno nadvojvoda dalje vpraša; razgovor s starčekom mu je posebno ugajal.
»To so velikani, ti vojaki na straži! Jezus, Marija pomagajte! najmanjši meri osem čevljev.«
»Kaj vi poveste!«
»Resnično, kakor smo tukaj!«
»Pa godbo na dvorišču ste slišaii?« vpraša še nadvojvoda.
»Sem jo slišal ja; na naše opasilo ne godejo nič lepše.«
»Lahko so Dunajčanje ponosni na to,« pravi Frančišk.
»Pa na zvoniku sv. Stefana, ste bili, očka?«
»Ta je lepa, to se razume.«
»Koliko časa ste pa rabili do vrha?«
»Še dva dni ne.«
»Samo?«
»Ja, moraš vedeti, da jaz sem dobrih nog! Kaj to meni! gospod, jaz sem Štajerc.«
»Ste bili v praterju, cesarskem vrtu? Je lep, ne ?«
»Nisem mogel noter,« odvrne starček, »je bil zaprt.«
»Zaprt je bil? Ho! Ho!«
»Zaprt. Velike železne vrata ima spredej.«
»A to je pa škoda, da niste vrta videli, ker pravijo, da je silno lep.«
»Očka! ne zamerite! jaz vas bom nekaj še vprašal. Vi ste lovec ne?«
»Kaj pa nisem? zdaj ne bom več dosti, ker sem star, ma sem lovil veliko moje dni,« na to starček malo ponosno.
»Ste veliko kozličkov ustrelili?«
»Vse, katerih ni več videti, vse sem skoraj sam jaz postrelil.«
Gresta dalje. Se kake pol ure in bosta v Mariji-Celj. Veselo in še dobro koraka starček, a še bolj veselo ž njim oče našega cesarja. Vsako toliko časa mu uide smeh. Kar zopet nadvojvoda spregovori in reče:
»Ma, slišite oče! ko ste bili na Dunaji, ste videli cesarja?«
»Seveda sem ga videl. Prej nisem hotel z Dunaja, ker mi Štajerci živimo in umrjemo za našega cesarja.«
»To je lepo,« pohvali starčeka nadvojvoda. »Kje pa ste videli cesarja?«
»Na sprehod je bil šel.«
»Kakšen pa je bil?«
»No, v dolgi rudeči suknji, v desni roki nosil je »scepter«.
»Tako je šel na sprehod?!«
»Ma ravno tako.«
»Še nekaj, očka! Vaš oče je bil gotovo tudi lovec, ne?«
»Kaj pa je bil, če ne lovec? zavrne glasno starček.«
»Ja, očka, se vdobe očetje tudi ki niso lovci, veste.«
»No, ker ti mene to uprašaš, kaj pa je bil potem takem tvoj oče?« reče starček.
»Cesar,« odgovori nadvojvoda.
»Beži! beži! in ne govori tako glasno ker, če bi te žendarm slišal, te hitro aretira in zapre. Tudi moj brat je bil nedavno aretiran. Pa ti ali imaš kakšnega brata?«
»Imam,« pravi nadvojvoda.
»Kaj pa je on?«
»Cesar,« zopet odgovori nadvojvoda.
»Beži! kaj govoriš!« odvrne starček.
»Pa, imaš morda otroke?«
»Hvala Bogu! imam je! Prvi je Franci.«
»Kaj pa je on?«
»Cesar,« pravi nadvojvoda.
Starček se glasno zasmeje.
»Drugi moj sin je Maksimiljan,« pravi dalje nadvojvoda.
»In ta kaj pa je ?«
»Cesar.«
Starček se zopet glasno zasmeje.
»Totem imam dve unukinji.«
»Kaj pa ste te dve ?“ radovedno starček nadvojvodo vpraša.
»Cesarici.«
Starček joče od samega smeha. Ta gospod nori, si je mislil. Ko se oddahne pravi: »Kaj si pa ti potemtakem?«
»Jaz sem imel biti cesar,« odgovori nadvojvoda.
Starček, čeravno vže v letali, poskoči od smeha. Glejta no ga, si misli. Tudi nadvojvoda se srčno smeje in drži za trebuh.
Med tem prideta v Marijo-Celj. Ko sta v mestecu, se vse odkriva, vpije in glasno pozdravlja mladega gospoda. Starček ostrmi, čudno se mu zdi, kaj to pomeni. Ne ve kam bi ubežal.
»Hvala vam očka, za spremljevanje!« reče mu nadvojvoda. Ko pridete zopet kedaj na Dunaj in najdete prater zaprt, le poprašajte po nadvojvodi Frančišku Karolu. Vam vže ukažem odpreti.
Prestrašen pade starček nadvojvodi k nogam in ga prosi za odpuščenje. Nadvojvoda pa niti reče: »le ustanite, le ustanite! in mu v roko potisne lep dar. Na to ga pelje s seboj v romarsko cerkev in reče: »Zdaj pa le hitro k spovedi, ker ste me tako nalagali.«
Opomba k veseli tej in resnični prigodbi. Nadvojvoda Frančišk Karl, sin dobrega cesarja Frančiška, je bil oče našega presv. cesarja Frančiška Jožefa in pokojnega cesarja Maksimilijana Meksikanskega, brat cesarja Ferdinanda in tast cesarice Elizabete in cesarice Karlote Meksikanske. Po smrti Fedinanda bi imel Frančišk Karol biti cesar, odpovedal se je pa cesarstvu ter isto izročil svojemu sinu Frančišku Jožefu slavnemu našemu vladarju, kojega Bog ohrani še mnogo, mnogo let! Živeli cesar Franc Jožef!