Stanka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stanka
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 13. junij 1906 (39/134), 1,2
Viri: dLib 134
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

„Bila je sosedova hčerka", mi je pripovedoval moj znanec Vinko, divotno in malo divje dekletce s pravilnimi potezami na bledem, skoraj fantovskem obrazu, s sivimi očmi in črnimi vekami. Absoviral sem takrat tretji razred normalke, ona pa prvega. Navzlic temu je bila Stanka voditeljica najinim igram in jaz sem se slepo pokoril vsem njenim ukazom.

Običajno ni prišla k nam skozi vrata, temveč skozi kuhinjsko okno. Z obloka je skočila na staro zofo in na tla ; jaz tudi nisem bil mevža in sem plezal in skakal povsod zvesto za njo. Polagoma se je pokazala na zori široka luknja, ker sva se vselej tako dolgo ujčkala na bridko vzdihujocih vzmetih, dokler naju ni dobra teta z zapeljivimi besedami izvabila venkaj na ribez.

Moja teta ni bila konservativna kakor druge Evine potomke. Nadvse je ljubila izpremeno. Vsaj enkrat na leto je dala pohištvo drugače razpostaviti po sobah, najmanj ena vrata zazidati in zato otvoriti dvoje drugih in tako dalje z brezprimerno gracijo. Stric se je v takih kritičnih dneh prvega razreda z odliko godrnjaje skrival v Kobilarjevi gostilnici, midva s Stanko pa, rešena vsakega pustega nadzorstva, sva vsa srečna doprinašala čine baladne hrabrosti in kaj kmalu zaslovela po vsem mestecu, ker sva delala kratkočasno zgago, koderkoli sva le mogla in kadar sva količkaj utegnila.

Prišel je čas prijetnih počitnic. Teta je hodila vsa zamišljena po sobah, včasi pa tiho sedela v kotu in premišljevala. Bližali so se kritični dnevi. Stric je mrmral, da sedi kakor koklja na jajcih in da bo bržkone kmalu izvalila kakšna nova vrata ali kaj podobnega. In prav je imel mož. Teta je izvalila v svojem nezapopadnem fantaziranju tri imenitna jajca: nova vrata v obednici, novo okno v spalnici in odstranitev stare zofe iz kuhinje. To pa sva midva s Stanko zvedela žalibog prepozno. Ko sva torej deževnega poletnega jutra skočila hitro drug za drugim skozi kuhinjsko okno, nisva dospela na zofo, ampak v velik čeber s pomijami .Od strahu nama ni hotel noben glas iz grla; na vso srečo pa sta gledali vsaj najini glavi iz umazanega valovja. Stric naju je zapazil, nama rešil življenje in dal vsakemu krepko klofuto. Zaradi simetrije sva pričakovala enakega darila od tete. Gospa pa je bila vsa ginjena, da sva ušla preranemu grobu in pozabila zaušnice. Na vrtu je bilo nekaj vinske trte. Pridno sva hodila otipavat grozdne jagode; teta nama je namreč rekla, da dozore takrat, kadar bodo mehke. Ker nama je to trajalo predolgo, sva jim pomagala s prsti.

Nekega lepega popoldne sva plezala po ovijačah in videla strica počivajočega na kanapeju. Mož je sladko spaval, kakor sva sklepala iz gromkega smrčanja. Na njegovem obrazu so imele muhe javen shod. Takoj sva sklenila s Stanko, da preženeva te sitne mrčese, ki bi utegnili strica motiti v spanju. Dolgo nisva mogla najti nobenega orodja, pripravnega najini človekoljubni nameri. Naposled nama je bila sreča vendarle mila. Konec vrta sva dobila staro metlo v sodu deževnice in jo otrkala ob deblu. Zlezla sva zopet k oknu. Grde muhe so še vedno zborovale na stricu. Zastokal je; revež si v spanju ni mogel po­magati. „Vinko, zdajle storiva dobro delo, je dejala Stanka tiho. „Morebiti nama kupi potem bonbonov! " Dobro delo je bilo kmalu izvršeno. Stanka je potegnila parkrat z metlo nad glavo spečega in razgnala dobro obiskani shod. Toda tedaj je zahreščalo, lestva se je ulomila pod njo, umazana metla ji je padla iz rok, ljubemu stricu na obraz in beli telovnik. No bonbonov nisva dobila nobenih. Stanko je poslal po odgonu domov, mene pa klečat. Nekaj dni sva živela ločena.

Drugo nedeljo pa so se domenili gospoda za izlet k Svetemu Roku. Midva s Stanko sva dobila amnestijo in sva bila tudi povabljena. Takrat sem se trdno namenil, da bom do izleta prav prav priden. V nedeljo zjutraj sem stal na pručici ob oknu. Na konopec sem si bil privezal veliko bučo in jo spustil skozi okno, da je nihala ob zidu kakor nihalo velike stenske ure. Tedaj sem zagledal gospoda sodnika, ki je šel iz čitalnice v cerkev. Na glavi je imel lep cilinder, ki se je prelestno svetil v jutranjem soncu. Da bi gospod ne butil ž njim ob mojo bučo, sem jo potegnil više.

„Saprlotu, sem si mislil, kaj bi bilo, če bi zdajle moja buča padla na gospoda sodnika! " Komaj me je obletela ta nevarna misel, že mi je vrvica res izmuznila iz rok in zlodjeva buča je padla naravnost na dični cilinder, naravnost v črno v pravem pomenu besede. Cilinder, harmoniki brez sape podoben, se je trkljal za bučo po bregu, sodnik pa je strmel za njim ves trd, kakor bi ga bila zadela strela z jasnega neba. Več nisem videl, ker sem se hitro skril pod posteljo. Kmalu sem slišal vnebovpijoči sopran svoje preljube tete in tolažilni bas prizadetega gospoda. Rekel je teti, da je vesel, ker buča ni bila bomba; še prosil je zame. Zakaj to sta takoj dognala, da sem nevidni hudodelnik jaz. Huje kakor nesrečna buča cilinder je zadela kazen mene. Prepisati sem moral iz berila „Das Lochim Aermel".

Na izlet sem pa vendarle smel, menda zato, ker so se bali, da bi doma ne skuhal kaj posebno imenitnega. Po kosilu smo se odpeljali v več kočijah. Ko smo opravili v cerkvi svojo pobožnost, smo sedli na prostornem gostilniškem vrtu za mize. Kmalu se je razvila živahna zabava.

Početkoma sem se držal lepo nepremično kakor iz lesa. Ko pa sem zapazil, da je odšla Stanka na travnik, sem jo v kratkem potegnil za njo. Trgala je rožice, pisane in bele. „Me imaš še kaj rada? sem jo vprašal po dolgi, dolgi ločitvi. „Prinesi mi sladkorja!" Če mi poveš, Stanka!" „Prej nič. Pojdi!" Odtihotapil sem se v kuhinjo. Povedal sem krčmarici, kakšno nesrečo sem doživel z bučo pod sodnikovim cilindrom in da mi zaradi tega stric in teta ne dasta nič jesti; priporočil sem se za par kosov sladkorja. Gostilničarica ni imela trdega srca in me je uslišala. Vesel sem nesel darilce Stanki in jo vprašal: „Ali boš ti moja gospa, kadar bom velik?" Kaj pa boš, kadar boš velik?" se mi je umaknila previdno in zamišljeno uživala sladkor. „Fijakar!" sem ji odgovoril navdušeno in ponosno. Sedeti na vzvišenem mestu, kaditi viržinke, pokati z bičem, voziti se križema po mestu in po kmetih, kihati na vse šole: to je bil takrat moj ideal! Stanki pa žalibog ni prav nič imponiral moj izvoljeni poklic. „Moj mož mora biti vse kaj drugega!" je rekla odločno. „Kaj pa?" sem vzkliknil užaljen in jezen. „Tak, ki bonbone prodaja pa torte!" „Vidiš, Stanka, zdaj bom pa nalašč tak!" sem jo zbadal. „Najlepše torte se bom učil delati! Najboljše bonbone bom imel naprodaj in največje piškote. Ampak oženil se bom z drugo, ne s tabo, da veš, haha!"

Stanka je bržkone presneto obžalovala svojo neprevidnost. Ni pa hotela pokazati, kako hudo ji je pri srcu; šla sva narazen. Odslej sem se v tetini kuhinji vestno pripravljal na prihodnji poklic. Hotel sem postati največji slaščičar na svetu, samo da bi se bolj jezila Stanka. Tri dni sem pomagal teti ob ognjišču. Ko pa je četrti dan preštela ubite sklede in krožnike, so se ji smilile žrtve mojega pogubonosnega prakticiranja, in svetovala mi je, naj bom le rajši voznik. No, jaz nisem dosegel dostojanstva fijakarskega, sladkosneda Stanka pa tudi ni dobila nobenega slaščičarja za moža," je končal Vinko. „Poročila se je s slavnim kancelistom, jaz pa sem postal obskuren tovarnar."