Stala mati je pod križem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Stala mati je pod križem.
Anonimno
Izdano: Domoljub 4. april 1889 (2/7), 50—54
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V srednji Italiji, v umbrijski pokrajini stoji mesto Todi; tam je sedel na vrtu frančiškanskega samostana menih in njegov tovariš se je naslanjal na zid; bil je čas počitka. »Brat Ivan, zakaj si pač tako žalosten?« vpraša tovariš sedečega brata. »Prijatelj, človeška izmišljena modrost je neumnost pred Bogom, volja božja je edino dobra.« »Kaj si pa želel, da se ti ni posrečilo?« ga vpraša tovariš. »Čudno se mi zdi, da še noben pesnik ni opeval žalosti Marijine, ko je stala pod križem svojega umirajočega Sina, ter ž njim vred mrla sočutja in ljubezni. To bi bila pesem, ki bi pretresala nebesa in zemljo, in kdor bi jo zapel, ostal bi pri ljudeh v večnem spominu.« »Kdo bi mogel morje zajeti v majhno posodo, kdo bolečine žalostne Matere izraziti v borni pesmi?« »Meni se zdi,« reče tovariš, »da do sedaj ni bil tega nikdo vreden, to je moja misel in moja žalost.« »Ali bi ne mogli najti med brati Frančiškovimi pesnika, ki bi dostojno opeval bolečine Matere pod križem?« — Zvon je zapel in hitela sta goreča brata za svojim opravilom, čas počitka je bil pri kraju.

V mestu pa je med tem vse vršélo in šumelo. Ljudstvo jo v gostih trumah vrelo na lepi mestni trg, kjer se je imela vršiti sijajna veselica s petjem, godbo in plesom in ime: »Jakob Benedetti« se je večkrat slišalo med množico. In ne brez vzroka. Ravno Jakob Benedetti jim je napravil to veselico, kakor poprej že mnogo drugih. To je pa tudi lahko storil. Bil je slaven in spreten advokat ali zagovornik; ime njegovo je bilo znano celó v Rimu in v Florenciji; hiša njegova je bila čislana in besede njegove so se bali kakor meča vojskovodje. In Jakob Benedetti ni stiskal svojega bogastva, življenje ga je veselilo, posvetna slava mu je šegetala sreč, rad se je ljudstvu skazoval in tako je prišlo, da je bil on prvi v mestu, nekak malik meščanov, duša vsega mestnega življenja. Sam je rekel, ako on umrje, umrje ž njim tudi mesto, ker je on duša, srcé celega mesta. Napuh njegov seveda je odvračeval ljudi od njega, a to je popravila njegova žena, blaga Katarina. Boljše žene si ljudje niso mogli misliti; bila jo je sama dobrota. Vse je gledalo za njo in jo občudovalo, ko je v krasni svilnati obleki, v posebni lepoti hodila vsaki dan v cerkev, v bolnišnico ter tam od postelje do postelje stopajoč s svojim prijaznim obrazom, s tolažilno besedo in roko polno darov vedrila in tešila uboge bolnike, enako ali še bolj vesela, kakor tedaj, ko je kakor pokorna žena svojega moža spremljala v krasni opravi na veselice. Ni ga bilo človeka, ki bi jo bil gledal z zavistnim očesom, srca vseh so bíla zanjo, bila je biser in ljubljenka celega mesta.

In kaj je bila še-le svojemu možu? Ni preveč rekel Jakob Benedetti, da mu je žena zvezda in sreča njegovega življenja, in kakor je bil ponosen na svoj denar in na svojo zgovornost, še bolj je bil ponosen na svojo pobožno, zvesto in blago ženo, Katarino. In dasi on ni bil pobožen, dasi se celo v svojem delovanju nič ni brigal za Boga in za cerkev, Katarina vendar je smela po svoji volji Bogu služiti. Vendar mu Katarina ni bila nikoli nadležna s svojo pobožnostjo; kadar je on hotel, nakrasila je svojo glavo, ogrnila se v dragoceno obleko, ter jasnega lica šla z njim na veselice, kjer je s svojo prisrčno prijaznostjo bila v posebno veselje pričujočim. Pri takih prilikah je Jakob Benedetti mislil le sam na-se in na svojo čast, Katarina pa je imela drugod svoje misli. Pokorna je bila, zato je šla k veselici, a nameni njeni, srce njeno bilo je tudi v sredi šumnega veselja v nebesih pri Bogu. Koliko da je vsaki dan molila, koliko se zatajevala, kako delila darove, vse to posebno za svojega moža, ki se je tako malo brigal za svojo večnost, to je bila njena skrivnost in nikdo tega ni vedel. Imela je v svoji sobi nebeško lepo podobo žalostne Matere božje, tam je ona molila, tam dobivala tolažbe in srčnosti, tam je ona Mariji izročala svojega soproga.

Ljudstva je bilo že na tisoče zbranega na trgu; Jakob gre ravno iskat svojo soprogo, da jo popelje k besedi. Iznenaden je, ko jo zagleda v krasni obleki kakor kraljico. »Katarina, kako to, vsaki dan, zdi se mi, da si mlajša in lepša,« jo nagovori. Zarudela je blaga žena in smejoča rekla možu: »Le počakaj, nagajivec, smrt ti bo že enkrat oči odprla in povrnila tako prilizovanje.« »Hu,« pravi Jakob, »kako moraš sedaj kaj tacega spregovoriti — prosim te, o tem mi ne govôri.« »Prosim te, odpusti mi, dragi, a nisem se mogla premagati; sama ne vém, da mi je to prišlo na misel; le kaznuj me zato.«

»Kaznoval te tudi bom,« ji reče, ko jo povabi iz hiše, »povedal ti bom, kaj si mi je nocoj sanjalo in te sanje bodo zate zadostna kazen. Sanjalo se mi je, da si bila ti mrtva in pokopana, jaz pa sem se zaročil z drugo nevesto in poročil naju je svetnik iz Asiza. Ko sem jo vprašal, kilko doto mi donese, reče mi Frančišek: Nič, in to je ravno njena najlepša dota! Ali niso to neumne sanje? Potem vprašam svojo nevesto: Draga moja, kje hočeš stanovati? in rekla mi je: Šla bodeva od tukaj in poiskala bodeva tisto, ki je še bolj revna kakor jaz in zapela ji bodeva pod oknom.« — »No ali si zadovoljna s to kaznijo, Katarina?« vpraša k sklepu Jakob.

Katarina pa je obmolknila; strepetalo je njeno srce, ko je poslušala sanje svojega moža in bila je vsa premenjena. »To so bile resne sanje, dragi moj; kaj ne da se kmalu vrneva domu, rada bi šla še zvečer v bolnišnico, kakor vselej, kadar prejmem sv. obhajilo.« »Kadar boš hotela, ljuba ženka, jaz te ne bom zadrževal.«

Veselica se prične. Imenitne gospe so sedele na visokem, prelepo izdelanem in umetno ozaljšanem odru, Katarina je sedela med njimi na častnem mestu. Jakob je imel mnogo opravila pri pevcih iu igralcih. Igre, godba, govori, pesmi so se vrstile druga za drugo, ljudstvo jo burno ploskalo in Jakob, ki je vse osnoval, radoval se je svojih lepih vspehov, njegovo častihlepno srce se je veselilo slave, ki mu je donela od vseh strani.

Kar nakrat, kakor bi bila strela vdarila, zagrmi nekaj z neznano silo; strašen krik se začuje in ko pogledajo proti odru s sedeži, vidijo, da se je podrl. — »Za božjo voljo, kje so gospé,« kričalo jo ljudstvo, »kje je moja Katarina?« zaihtil je Jakob ter hitel na kraj nesreče. Ljudje hité tramove odstranjevati, da bi prišli do podsutih gospej. Nekaj bilo je mrtvih, večina hudo ranjenih, ki so jih izvlekli izpod tramov. Tudi Katarino slednjič najdejo. Jakob jo spozna na njeni obleki. »Katarina,« pokličejo brezupen mož; tedaj odpre svoje oči; »sape, sape,« vzdihne in oči zopet zatisne. Precej prereže Jakob pri nji vrhne obleke a strmeč obstane, ko pod svilnato obleko svoje blage žene zapazi ojstro, bodeče spokorno krilo.

»Taka tedaj si hodila na veselice, draga moja Katarina,« vzdihuje Jakob. Zdravniku se je posrečilo, da se Katarina kmalu zavé in reče možu: »Predragi, z veseljem trpim zate,« potem potegne moža k sebi, veleč mu tiho: »Sanje se izpolnjujejo; poišči svetnika iz Asiza, jaz te počakam v nebesih, pridi gotovo, pridi!« — V tem je prihitel že duhovnik s sv. oljem in ni še dokončal molitev po sv. opravilu, že je ovenela najlepša roža Umbrijska, najblažja žena v mestu Todi bila je — mrtva!

Minolo je od tedaj že več let; telo pobožne Katarine je strohnelo v grobu; v palači Jakobovi stanujejo drugi ljudje, tuji obrazi te srečujejo po mestu; mladi so zrasli in stari so pomrli. Samostan jo še ostal, kakor je bil pred 20 leti, brat Ivan in njegov tovariš na vrtu sta se zelo postarala, a Ivanu se je spolnila njegova želja, Marija je našla pesnika, ki je dostojno postavil njene bolečine pod križem, bil je brat sv. Frančiška — Jakob Benedetti, nekdanji sloveči doktor in advokat, »ljubljenec« mesta Todi. Ta je zložil prekrasno pesem žalostinko »Stala mati je pod križem«, ki je ena najlepših cerkvenih pesmi.

Da, Jakob je hitel za svojo Katarino v nebesa po potu uboštva. Strašna je bila žalost, s katero je objokoval svojo pokojno blago ženo, a ta nenadna, hitra smrt pretresla mu je tudi srce, da je spoznal svojo nespametnost, ker je le v minljivem iskal svoje sreče, ki se pa najde le v večnem Bogu. Kakor je prej služil z vsem ognjem svojega srea le svetu, tako je sedaj vdal se popolno Bogu in njegovi službi. Najprej opravi skesano spoved o svojem življenju in v svoji gorečnosti ne stori le tega, kar mu je zapoved velevala, ampak on se ravna tudi po svetih evangeljskih. Do zadnjega vse on razda med uboge, odpove se svojim častnim službam, ter živi sam za-se in za Boga. Tedaj res pride sv. Frančišek, poroči ga z novo nevesto, katere dota je: sveto uboštvo, ki z večjim zadovoljstvom napolnjuje človeka, kakor največje bogastvo. Ta nevesta je peljala Jakoba pod križ in tam sta našla še bolj revno od nju in tam pod križem se je navzel Jakoponi onih krasnih, nebeških mislij, ki jih je razlil v svoji prelepi pesmi: »Stabat Mater dolorosa«, Stala mati je pod križem!

Tam pod križem se je rad mudil tudi »brat Jakoponi«, kakor so ga klicali v samostanu, tam je izrekal svoje želje, da bi bil kmalu združen s svojo blago Katarino v nebesih. In tako se je zgodilo. Na božični dan leta 1306 je umrl Jakoponi, a s svojo pesnijo-žalnico si je postavil v katoliški cerkvi večen spomenik.