Ss. Ciril in Metod

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Slovanska blagovestnika sveta Ciril in Metod: Prigodbe in povesti v spevih
Anton Umek Okiški
Spisano: V Celovcu: Janez Leon, 1863
Viri: http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/okiski_CM/index.html; prefotografiral Matjaž Zaplotnik, postavil Miran Hladnik, tipkata Mojca Pipan in Matjaž Zaplotnik.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Posvečenje.[uredi]

Doni naj slava, zvezdi mili krasni!
Hvaležno hoče pesem vajna peti,
Kako nebeški svit prečudno jasni
Razlile blago ste pred tisuč leti
Iz jutrove dežele do zahoda,
Čez tamni svat slovanskega naroda.

Kar slavnega je zemlja doživela,
Če tudi zgodovina ne oznanja:
Pa znamenite, blagonosne dela
V spominu zvestem rod za rodom shanja.
Razširja jih v besednem sporočilu,
Pogosto v pisanem in zlatem krilu.

Tako se vajin blišč v Slovanstvu širi,
Blišč véra je in narodna omika. —
Šumljajo poezije sladki viri,
Da vencu vajnemu bi bila dika,
Ciril Metodi! zvezdi od izhoda,
Aposteljna slovanskega naroda.

Pervo pevanje.[uredi]

Sv. Klemen papež in mučenec.

Stvarjenja jutro rano je sijalo,
Razsipalo se cvetje po naravi,
Sercé človekovo se radovalo,
Dokler je bival v rajski očetnjavi.
Tako Stvaritelj ga oblagodari,
Da prosto zemljo novo gospodari.

Al blagi dar nebeški, prostost mila,
Z vladarstvom zemeljskim v tamnice pade;
Ko privihrá vetrov peklenskih sila,
Življenje vgasne in vesele nade.
Pa zopet se prikažejo nebesa,
Rešenje solzne vgledajo očesa.

Ker kakor solnčna luč v bliščobi zlati,
Če zemlji tamna jo nevihta skrije,
Da prosto je ne more obsevati,
Mileje skozi čisti zrak posije,
Potem, ko življev jeznih boj izgine
In mirovitost jasni plan prešine:

Tako čez mnogo vékov milost večna
Mogočnost svojo svetu bolj pokaže,
Da bila bi človeštvu doba srečna,
Vladarstvo zopet dá in terdne straže,
Ker rimski 'ma prestol nebeške ključe,
Dokler se svet po krogih daljnih suče.

Vse čase pa nemir in boj ostane,
Sovražna moč na zemlji ne miruje,
Preganja Nero strašno vse kristjane,
Kot vrag peklenski ljuto on caruje,
Kristjanska kri se po deželah toči,
Na križi Petru v Rimu glava poči.

Al hrabost prerojena ne omaga,
Kraljestvo večno bolj se dalje širi,
In večno slavna bo njegova zmaga.
Ne vsahnejo kreposti rajski viri.
Spet vlada mož slovečega imena,
Vse apostoljskega časti Klemena.

Iz Rima glas njegov doni kristjanom:
»Bog naša moč je, večno on kraljuje,
Premagati ne dajmo se poganom,
Naj ostri meč življenje pokončuje,
Duh večen je, iz zemeljske nižave
Povzdigne veličasten se v višave.

Zato naj serčnost vas in mir navdaja,
Neskončnega nenéhoma molite;
Narava vsa Njegovo čast obhaja,
Zvezd svitlih pota Njemu so odkrite,
In solnce z luno Njemu v slavo sije,
Časté vesoljnosti Ga harmonije.« —

Pa zopet se povzdignejo viharji,
Nedolžna kri rimljansko zemljo spira;
Zatožijo Klemena pri cesarji,
Iz Rima ta aposteljna iztira,
Veli mu, naj odpravi se v pregnanstvo,
Ker mora se zastreti vse keršanstvo.

Braniti temu Klemen se ne more,
Kar jezno reče mu cesarska glava. –
Iz Rima gre, o svitu mile zore
Ž njim ladija na jutrovo priplava,
Kjer terde so Trojanci boje bili,
Nanj blišč svoj žarki solnčni so razlili.

Otožno v sinje morje solnce sije,
Goré so v tamnem zlatu kot germade,
Ni čuti Orfejeve harmonije,
Da mirno bi obstale Simplejade;
Izdihljeji šumijo čez valove,
Brodarji britke slušajo glasove.

Kaj giblje se pred ladjo na Kerzonu,
In plaši zdaj, ko bliža se zavetje,
Kot pel bi votli glas v visocem zvonu,
Ak jasno draži hrum neviht poletje,
Al Pont kristjanom smrtna je dežela,
Kjer mučijo nesrečne se kerdela?

Odpéra čudna se očém prikazen,
Ko bliža Klemen se iz tamne hoste;
Razširja se opaljena golazen,
Po njej pa mergolijo trume goste,
Iz zemlje marmor prožijo kristjani,
Priganjajo neverski jih tirani.

Tam najde Klemen pusto bivališče,
Valovi morski so mu vlažne stene,
Neljubi strop oblačno mu zvezdišče
In s peskom tla pregernjene brez cene,
Pijače ni in gorcega jedila,
Studencev bistrih zemlja ni rosila.

Pa hodi Klemen v marmorske pečine,
Tolaži trume vsaki dan terpeče,
Obrača up v nebeške jim višine,
Kjer rane se ozdravijo skeleče;
Vse radostno nauke té spolnuje,
Celo nevernik papeža spoštuje.

Enkrat poletni dan, ko je vročina
Pripékala in huda žeja terla,
Brez kaplje bila sleherna globina,
V Klemena množica je milo zerla,
Prosila, da nesrečnih rév se vsmili,
Ker Bog na prošnjo rad pomaga v sili.

Mož sveti se oberne prot nebesom,
In da ž njim molijo vsem skupaj pravi,
V trenutku te, kot trenil bi z očesom,
Prikaže belo jagnje se v daljavi;
Zavzeti skočijo na mesto isto:
Šumljal je vir z vodó ko srebro čisto.

Kot nevna krogla na visocem zraku
Nenadama v presvitlem blisku poči,
Da širijo se po gorečem traku
Na vse strani plameni letajoči:
Tako dobi glas urno vsa dežela,
Da sveti mož v Kerzonu čuda dela.

Iz daljnih krajev množice hitijo
Med marmorske na Kerzonu pečine,
Naukov svetih željno se učijo,
Klemenov glas gre v serca globočine,
Kerščuje vsaki dan pri novem viru,
Izpušča vernike v nebeškem miru.

Al kaj godi se, car izvé rimljanski,
Prehudo ga novica ta razkači,
Ne dá pokoja sercu rod kristjanski,
V neznanskem serdu čelo se oblači,
Vel, da mor zmaj se pokončati,
Med vsemi Klemen pervi glavo dati.

Ukaz do Ponta pride. Trop obilni
Z orožjem raznim se Klemenu bliža,
Razširja strah se v trumi neštevilni,
Mož sveti pa se rabeljnu poniža.
In reče: »Rad ti dam teló, življenje,
Za večno radost kratko je terpljenje.«

Terpinčijo ga, on k nebesom moli,
Nedolžnega tepó možje serditi,
Potem se zadnja prošnja mu dovoli,
Da smé od množice se posloviti.
Obraz, roké rudeča kri zaliva,
Beseda se oglasi ljubezniva:

»Obvaruj Bog vas vernike na svetu,
Od vas za malo dni me čas odloči,
Ker snidemo se gori pri Očetu,
Unstran mileje jutro nam napoči;
Preganjanja razdraženi viharji
Potihnjejo o čisti večni zarji.

Kot feniks iz germade libanonske
Povzdigne se prerojen v solčno mesto,
Tako v višave vzplava duh sijonske,
Ak bojeval se hrabro je in zvesto.
Bojujte torej serčno se na svetu,
Da snidemo se v raji pri Očetu.« -

Ne da trinog mu dalje govoriti,
Ker moč razdraži notranje ga jeze.
Da trupla vsaj ne mogli bi častiti
Kristjanje, vzame sidro grozne peze,
Priveže nanj, ga verže v globočine,
Da v svitlih krogih morje se prešine.

Al kar je htela ljuta moč zakriti,
Kristjanom zopet so nebesa dale,
Ker moralo je morje odstopiti,
Roké krilatcev Božjih sozidale
Iz marmorja so truplu rako belo,
Postavili v presvitlo jo kapelo.

Ko pride drugo jutro verna truma
Iskat zaklada, čuda se zavzame:
Na mestu čuti morskega ni šuma,
Svetišče novo se blišči iz jame,
Ostanki sveti v marmorji ležijo,
Dišave rajske v čisti zrak puhtijo.

In glas o čudu v zemlje vse zahaja,
H kapeli hodi množic brez števila,
V njej čudna radost radosz vernike navdaja,
Ne dela jim strahú neverska sila:
Bučijo naj trinogov divjih hrupi,
Vse premagujejo nebeški upi.

Drugo pevanje.[uredi]

Ciril – takrat imenovan Konstatin filozof – poslan h Kozarom najde ostanke sv. Klemena.

Človeštvo je enako oceanu,
Katerega moč skrivna v brezna stiska,
Ki danes péni v jeznem se orkanu,
Luč svitla jutri se v zercálu bliska,
V celoti svoji nikdar ne miruje,
Kraljestvo brezna vedno se vojskuje.

Po zemlji se versté sovražni boji,
S stoletji se premiče zvezda slave.
Priderejo od jutra divji roji,
Izgine tisučletne moč deržave.
Kar stavili so meči Cezarovi,
Podirajo od severja rodovi.

Bizancija pa zmago je dobila,
V nebeškem močna znamenji caruje.
Ak stiska verni rod poganska sila,
Kristjanstvo stiskano priporočuje
Se v Carigrad prestolu Konštantina,
Ker tam bandero Božjega je sina. –

Ko v Carigradu Mihael caruje,
Med Volgo Dneprom biva rod kozarski.
Ker uk mohamedanski zapeljuje,
Pomoči prosit gre na dvor cesarski:
»Učenih móž od tebe, car! Želimo,
Da prave vere luč po njih dobimo.«

Tje pošlje car duhovnika Cirila,
Čigar modrost v cesarstvu je slovela,
Naloga sveta ga je veselila,
Da vspeha več bi nova pot imela,
Berž mladi mož od doma se odpravi,
Za nekaj časa se v Kerzonu vstavi.

Uči se marno novega jezika,
Poslanstvo svoje resno premišljuje.
Ker učenost njegova je velika,
Nekdanjih dni dogodbe pretehtuje,
In neki dan pové mu zgodovina,
Kaj blizo shranja morska globočina.

Gre k morju, al zasuto je v bregovje,
Ne more mesta svetega spoznati,
Nad rako belo péni se valovje,
Ne čuje trum pobožnih prepevati;
Zastonj pri bližnjem ljudstvu poprašuje,
Stoletja so ljudi prinesle tuje.

Pa kakor cvetje pije sladko mano,
In svitla rosa v jutru ga napaja,
Odganja mu gorkota merzlo slano:
Tako serce in um nebo navdaja,
Če so človeške mu osnove drage,
Pomaga izpeljati misli blage.

Ciril odide v poglavitno mesto
V Georgijo, tam vse kristjane prosi,
Naj molijo k Neskončnemu ž njim zvesto,
Da hrepenenje, ki ga v sercu nosi,
Izpolni se, ker milost je pri Bogu,
In znan svetnik človeškemu bo krogu.

Kar prosi, sam vladika vsem oznani,
Ker želja po ostankih je velika.
Z zaupnim sercem molijo kristjani
Ter drugi dan iskat gredó svenika,
Iz mesta zgodaj v morske globočine
K zakladu truma skritemu odrine.

Vladika sam v bliščobnem oblačilu
In mašnikov njegovih sveta truma
Pridruži se na ladijo k Cirilu,
Morjé stoji pokojno brezi šuma.
Obilno ljudstva po valovji spremlja,
Še več pri kraji jih obsega zemlja.

Kakor oblakov rahlih se tančica
Po nebu vozi z žarki pozlačena,
Ko o večerni zarji zvezd kraljica
Priplava izza gore prerojena:
Tako se ladija z duhovstvom giblje,
In mitre svit se nad valovjem ziblje.

Pojéjo pesmi Bogu posvečene,
Kot pri slovesnostih je svetih šega,
Brez vroče prošnje duše ni nobene,
In ko se petja glas nar bolj razlega,
Na dnu morja se zvezde zabliščijo,
Klemena sveto truplo tam dobijo.

Kot bile bi odperle se nebesa
Z lepoto vso, ki je človeštvu skrita,
Tako so vperte v dno morjá očesa
Vsem pričujočim, jasnost čudovita
Prikazni rajske ljudstvo je prevzela,
Z neskončno slastjo vsako serce vnela.

Spet zapojejo pesmi posvečene,
Zahvalo z mašniki vladika moli,
In bolj so zvezde v morji pozlačene,
Klečé stermijo verniki okoli,
Obhaja misel vsacega, da v raji
Prebiva, ne na pustem morskem kraji.

Potem spusti se sam Ciril globoko,
Odpré se razsvitljena globočina,
Ostanke prime s posvečeno roko,
Ki jih skrivala pred je morska tmina,
Prinese jih na ladijo k vladiki,
V neskončno radost množici veliki[1]).

  1. ^ Zgodilo 30. grudna 861.


Na suho iti spet brodarjem migne,
Pripelje urno h kraju morska cesta;
V pobožnosti se ljudstvo vse povzdigne,
Pomiče se procesija do mesta,
Pobožne himne glasno prepevajo,
Da petje se razlega na vse kraje.

Ko mestni poglavar izvé novico,
Hití herž s spremljevavci jim naproti,
Poklekne o prihodu na levico,
In združi se s procesijo na poti.
Ozidje mestno ravno trumo skrije,
Ko jasni jo večerni zor obsije.

Na oknu vsacem luči so prižgane,
V veselji rajskem ljudstvo poskakuje,
Nebeška slast podžiga vse meščane,
Med petje se vesela godba čuje;
Tako ni bilo mesto nikdar krasno,
Nad njim nebo nobeno noč bolj jasno.

Odloži v cerkvi svetega Leonta
Ciril ostanke slavnega svetnika,
In radosten odpravi se iz Ponta
H Kozarom, kjer ga množica velika
Pričakovala željna je resnice,
Pokaže vsem nebeške pot pravice.

Kozarski rod možá poveličuje,
Ko verne se od njega v domovino.
In skozi Kerzon spet Ciril potuje,
Ter sabo vzame rajsko gotovino.
Med potjo in v domovji čast velika
Doni mu, ker zaklad ima svetnika.

Tretje pevanje.[uredi]

Metod — Cirilov brat — narisa bolgarskemu kralju Bogoru poslednjo sodbo in mu jo razlaga; Bogor se dá kerstiti in se pozneje odpové vladarstvu.

Preglasno zopet pevaj, mila struna!
Cirila in Metoda slavne dela,
Kako junaška brata iz Soluna
Gorečnost sveto v sercu sta imela,
Da iščeta narodov Božji slavi,
In vterjata v nebeški jih postavi.

Med tem, ko se Ciril v Kerzon odpravi
In v morji najde svetega Klemena,
V vinograd Božji nove terte stavi
Metod v Bolgariji, jasni vremena;
Bolgarski kralj sam, Bogor, ne zameta
Besede, ki mu večen sad obeta.

»Bog s tabo, dragi Bogor, kralj mogočni,
Ki delajo ti senco svitli dvori,
Imé sem slavno v zemlji čul iztočni
Pri blagi vesarici Teodori,
Od njé prišla ti sestra je kristjana,
Zveličavna ti vera ni neznana.«

Tako Metod, ko pride, beseduje,
Kralj pelje v svitle ga vesel dvorane,
V pogovorih se raznih ž njim raduje,
Ne méni pa se dosti za kristjane,
Marveč Metoda, ker spozná slikarja,
Pokaže naj umetnost, nagovarja.

Metodi posla tega se ne brani,
Poslednjo sodbo v malo dnéh narisa,
In kralju radovednemu naznani,
Da k njemu gledat pride živopisa.
Sploniti hotel je visoke želje,
V podobi strah se bere in veselje.

Ko rok umetnih se odkrije delo,
Pogleda kralj — pa groza ga prešine;
Prečudno ga do serca je zadelo,
Ko vidi križ svetiti od višine,
Pod kterim plašne trume mergolijo,
Iz grobov tamnih mertvi se budijo.

»Metodi! strašno sliko mi razjasni,
Kaj trombe té, kaj svitli križ pomeni,
Kaj hočejo z višav duhovi krasni,
Zakaj iz breznov švigajo plameni,
Iz grobov kdo — zakaj budi merliče?
Razloži mi!«, Metodu Bogor kliče.

Metodi resno se potem oglasi:
»Mogočni kralj! skrivnosti vse izvedi,
Katere skrivajo prihodnji časi;
Kar kaže slika, jasno je v besedi
Taistega, ki vstvaril je svetove,
Odločil koncu njih prečudne dnove.

Človeški rod, ki se po zemlji giblje,
Kar um njegov — umetna dlan počenja,
Zvezdišče, ki se v krogih zlatih ziblje,
In kar se po vesoljnosti razpenja —
Vse to da ni v ostanku vekovito,
V besedah kratkih bodi ti odkrito.

Ko časa tiru zginejo mejniki,
Poslednje sodbe vélki dan napoči,
Stoletij vseh rod v družbi preveliki
K sodniku zbere se, kar zemlja poči,
Z višav nebeški glasi zadonijo,
In mertvi se iz grobov vse zbudijo.

Kot v strahu se predramijo spijoči,
Ko močno zagermi čuvaj v terdnjavi,
Ak švigajo plameni v tamni noči,
Da jasno se žari nebo v višavi:
Tako bo takrat k strašni sodbi vrelo,
Kar koli je na zemlji kdaj živelo.

Odpró peklá se brezni strahoviti,
Da pridejo zaverženi duhovi,
Ter zabliščé v lepoti vekoviti
Nebesa se, in svitli Stvarnikovi
Krilatci se prikažejo z višine,
Prečudno ta pogled ves rod prešine.

Ker sam Sodnik v presvetem znamnji križa
Sred trum se zveličanih prikaže,
V oblacih svitlih se na svet poniža,
In ž njim duhov prečistih zveste straže,
Da razsvitlijo skrite se tamnice,
Zasliši svet vesoljni glas pravice.

In kot se tmina od svitlobe loči,
Kot olje v čisti vodi kviško splava,
Kot zgine noč, ko zarija napoči,
In ptica roparska v zakotje tava:
Tako se takrat trume razdelijo,
V stran desno se in levo razkropijo.

Izvoljeni na desni bodo stali,
Kot solnčni blišč njih dela se svetile,
Zaverženci na levi trepetali,
Kak bodo jih pregrehe sramotile,
Pred celim svetom bode vse odkrito,
Če bilo je poprej še tako skrito.

Na desni bo veselje preneznano,
Ker družijo se serca ljubijoče;
Nad njimi večno solnce bo prižgano,
V Sionu večno jim sijati hoče,
Izvoljene Sodnik pokliče svoje:
Vi zvesti, pridite v kraljestvo moje.

Kako pa strah in groza bo na levi,
Kako prestrašen kraj jim v dom pripravljen;
Bolj bil Jeruzalem ni stiskan v revi,
Ko z vojno Titovo je bil zastavljen.
V trepetu hudem bodo hrepeneli,
Da v tamne brezna bi se skriti smeli.

Le en pogled bo strašno jim plačilo:
Odgerne Bog oblakov sivih mejo,
Pokaže jim deželo čudno milo,
Nebesa z vsem bogastvom se odprejo,
Da izvedó nesrečni, kaj zgubili,
Ker niso Vsemogočnega ljubili.

In kazni glas: Zaverženi bodite!
Odpré jim vrata v brezna globočine,
Kjer vekomaj jih muke strahovite
Skelele bodo grozne bolečine,
Nikdar jim zlato solnce ne posije,
Nikdar ust hladna rosa ne polije.

Al blagor blagor njim, ki na višino
Povzdignejo se s čistimi duhovi,
Ki vzplavajo v nebeško domovino,
Kjer sijejo neskončno jasni dnovi,
Razlegajo se sladki rajski glasi,
Brez vseh težav versté se zlati časi.

Narava vsa z obnebja lepotijo,
Ki lepša solnce, luna ga z danico,
Življenje srečno s serčno harmonijo,
Ljubezen kratka z blaženo slaščico,
Ki kaže na življenja se obzorji,
Ni proti raju kapljica na morji.

Da bodeš tudi mili kralj med njimi,
Ko bojo k ostri sodbi prihajali,
Verjemi meni; vsi ki v smertni zimi
Pozebli so, pred sodbo bodo stali,
Takrat enaka revščini bo krona,
Zlató ti ne pomaga do Siona.« —

Bogor.
»Verjamem, in me grozni strah obdaja,
Prečudna je pomemba tvoje slike;
Kak ljubo svetega zavetje raja,
Kako pa muke grešnikom velike!
Al kak se človek strašni grozi vbrani,
Povej, kdo bode stal na desni strani?«

Metod.
Le ena pot do večnega je mesta:
Nedolžnost v dušo sveti kerst izlije,
In ak gori potem ljubezen zvesta
Ves čas, da se življenja solnce skrije,
Al če pokora poravná napake,
Potem se nadjati je sreče take.

Zatorej Bogor, ako srečo ljubiš,
Če strašijo tamnic te večnih muke,
Če zvestost sveto Večnemu obljubiš,
Razložim ti zveličavne nauke,
Oblijem ti z vodó kraljevo glavo
In rajske slave podelim zastavo.«

Kralj radosten v besede té privoli,
Nad vse mu draga je keršanska vera,
Zvesteje vsaki dan k nebesom moli,
Naukom milim serca ne zapéra;
Ko podučen odkriva sveto vdanost,
Metod mu kerstno napové svečanost.

Približa dan se sreče zaželene,
Prikaže Bogor se v obleki krasni;
Vse izbe so po dvoru razsvitljene,
Obrazi vsi kot mila zora jasni.
Pobožno moli vero kralj z gospodo,
Metodi ga oblije s sveto vodo.

Kot sveti se labod o svitli zori
Na sinjega jezéra poveršnjini:
Tako kralj mil med svitlimi je dvori,
Jasní obličje v rajski se milini,
Metod podá mu belo oblačilo,
Da bi nedolžnosti mu znamuje bilo.

Prične potem se radostna gostija,
Da kralja in Metoda poslavljuje;
Odmeva po dvoranah harmonija
Srebernih strun, ki serca napolnuje
S prečudno slastjo, čaše se bliščijo,
In sreče glasi Bogoru donijo.

Al vez, ki brati ljudstvo in vladarja —
Enaka vera vez je najmočneja,
Od vseh strani hrum vpornega viharja
Bolgarska nagloma razširi meja
Taisti dan, ko kralj se pokristjani,
»Pred mestom boj je!« zagermi v dvorani.

Nabirati orožja ni mogoče,
Gospodo vso in kralja strah prešine,
Tolaži pa Metod izdihajoče
Ter pravi: »Zmaga pride iz višine,
Bila je danes kralju ura srečna,
Poslavi ga še enkrat milost večna.«

Z orožjem jezna truma se približa,
Naproti kralj ji gre in zveste straže.
V trenutku tem oblak se bel poniža,
Krilatec svitel ljufdstvu se prikaže,
Zakliče: »V miru Bogor naj kraljuje,
Naj viši Bog keršanstvo poslavljuje.«

Oborožena truma se prestraši,
Pred jasni lučjo pade na kolena
In kliče: »Sklepi so hudobni naši,
Mogočen Bog je novega imena;
Kralj svitli! pošlji tudi nam Metoda,
Da ena vera vsega bo naroda.«

Tako keršanstvo Bog poveličuje,
Metod Bogoru in tovaršem pravi;
Potem po vsej Bolgariji potuje,
Razširja sveto vero po deržavi,
Ki dolgo zemlja je malikovala,
Resnico po Metodu je spoznala.

Apostelj se poverne v domovino,
Kralj Bogor srečen mnogo let kraljuje.
Oblasti pa kraljeve gotovino —
Manj kot nebeški venec jo spoštuje,
Ko stari dnevi glavo posrebrijo,
Kraljestvo popusti in gre v samijo.

Premilo od vladarstva slovo jemlje:
»Ostani z Bogom žezlo; svitla krona,
Obvaruj Bog te, rod bolgarske zemlje,
Odperta ti je cesta do Siona,
Da z ljudstvom se vladar zedini gori,
Prestol zapušča o večerni zori.«

Tečejo urno dnevi mu v samoti,
In sivo glavo tamni grob zakrije.
Obraste svetje v rajski ga miloti,
Nad njim napis stoletja svetu sije:
Bogora kralja krije ta gomila,
Po njem se je Bolgarija zjasnila.

Četrto pevanje.[uredi]

Ciril in Metod prideta na Moravsko.

Pogled me pelje v čase starodavne,
Slovanskih rek valovi zašumijo,
Rodove štejem po ravninah slavne,
Peruna, Svantovita mi častijo,
Življenje lepa jim sladi Živena,
Odpira resna tamni grob Morena.

Mir sije pri otročih svete Slave;
Kjer s tujci Radegost Slovane brati,
Zlati pšenica pisane dobrave,
Pasó se čede po zeleni trati,
Od juga varno srednje morje paži,
Stojé valovi baltiški na straži.

Al kakor jastrob drobne ptice grabi,
In majhne ribe morski som požíra,
Tako soseda mir slovanski zvabi,
Da blagostanje, srečo mu zatira;
Od vseh strani privrejo divji roji,
In vnamejo se v zemljah hudi boji.

Na morji z Rimom se Ilir hojuje,
Brat severni preti sovražni sili,
Al ko z Avari Brancev trop prihruje,
Takrat slovanske zemlje Bog se smili.
Verige ropotale so kervave,
In otamnele zvezde sreče prave.

Pa kakor blaga je serčnost pastirja,
Ki odpodi volká od čede svoje,
Ko pomandrati mu ovcé namérja:
Tako močí, predragi Samo! tvoje
Slovanstvo terdih so verig rešile,
Veljavnost, novo slavo mu dobile.

S teboj sicer mogočnost v grob je pala,
Izginila kot solnčni svit za goro;
Al kakor tega kaže luna zala,
Tak duh rodi tvoj marsiktero zoro:
Kocelj kraljuje v donavski in dravski —
Močán je v zemlji Rastislav moravski.

O času tem slovanski rod doide
Beseda svetega prerokovanja,
Da znamnje križa vsemu svetu pride,
In tmino smertnega prežene spanja.
Malikov ne časté več Korotani,
Vsegamogočnega slavé kristjani.

Prihaja tudi v zemljo Rastislava
Iz Nemčije apostelj marsikteri,
Izmišljenim bogovom razkopava
Altarje, pot odpira pravi veri,
Al le počasi ta se razširjuje:
Do serca ne gredó besede tuje.

Med tem pa glas doide od izhoda,
Kako Ciril osrečil je Kozare.
Kako poslal je Carigrad Metoda,
Da svitla luč obseva zdaj Bolgare;
Vse to storila sta slovenska brata,
Odprla jutru mile rajske vrata.

Tedaj ko pride radostna novica,
Kralj Rastislav in Svatopluk s Koceljem,
Slovanskih kraljev ljubljena trojica
Sle pošlje z resnim v Carigrad poveljem,
Da Mihaelu prošnje glas nesejo,
Tako cesarju slavnemu povejo:

»Mogočni car! od deleč so vladarji
Večernih zemelj k tebi nas poslali.
Kako kozarski rod — kako Bolgarji
Od tod učenih móž so dobivali,
To radosten je glas pri nas oznanil,
Tedaj ne bodeš nam pomoči branil.

Zatira že češčenje se malikov,
Častijo Vsemogočnega kristjani;
Sicer ljudem ne manjka učenikov,
Al kaj — njih ne razumejo Slovani,
Slovenska bo beseda sad rodila,
Od tebe car, pomoč izidi mila!« —

Z veseljem cas besede take čuje,
Pokliče berž Cirila in Metoda;
»Imé, solunska brata! vajno sluje
V prostrane zemlje daljnega naroda,
Tedaj nesita rajski mir Slovanom,
Predraga novim bodeta kristjanom.«

Poklic le-tá je nama glas nebeški,
Ciril Metodu bratu resno pravi,
V keršanstvu naj se združi rod človeški,
Podajva proti novi se deržavi,
Da bova sveto blagovest učila,
Omike blage seme zasadila.

Na pot s Cirilom se Metod odpravi,
Potujeta v deželo Rastislava.
Kot luči zvezd prekrasnih na višavi,
Ki v svitlih žarkih po nebesih plava,
Z veseljem stran večerna pričakuje:
Tak rod slovanski mož se teh raduje.

Blišči se Velehrad o jasni zori;
Ko solnčni žarki mesto pozlatijo,
Odpró se Rastislava svitli dvori,
Po njih glasovi mili zadonijo:
Da prideta možá iz Carigrada,
Naj sprejme ji zavetje Velehrada.

In Rastislav kraljevo se obleče,
Na glavi se mu sveti krona zlata,
V desnici krasno žezlo se leskeče,
Tako sprejeti hoče draga brata;
Ovenčano je z dvorom mesto celo,
Od deleč čuda je ljudi privrelo.

Potem zasveti križ se od izhoda,
Ker brata gresta slavnega imena,
Prikaže ž njima svitla se posoda
Z zakladom rajskim svetega Klemena,
In stopi njima Rastislav naproti,
Neznanska radost spremlja ji po poti[1]).

  1. ^ Dogodilo, kakor znano, 863. l.


»Pozdravljeni, slovenski bratje mili!
Besede sladke ljudstvu zadonijo,
Pravični so vam upi se spolnili,
Nebeško vam prineseva lastnijo,
Domače vam se blagovest oznani,
Kervi smo ene, bratje si Slovani.«

In radi so — preradostni Slovani,
Ko čujejo besede mile, sladke.
Vsi verno so aposteljnoma vdani,
Tekó s pospehom urno leta kratke,
Ko peto ni še dokončan leto,
Za vero Kristusovo vse je vneto.

Kakor potrebi pusti gozd sekira,
Da žarek solnčni tamne tla obsije,
Požene trava in jo voda spira,
Med njo se cvetje pisano razvije,
Tak blagovest Cirila in Metoda
Svet prerodi slovanskega naroda!

Peto pevanje.[uredi]

Ciril in Metod v Rimu.

   Hočem slavne čuda peti,
Ki so v Rimu se godile
O prihodu blagih bratov
Svetega Ciril-Metoda.
   Čuje papež v rimsko mesto,
Kaj godi se na Moravskem,
Kako v zemlji Rastislava
Množi se kraljestvo Božje.
Pošlje pismo Rastislavu,
ter pozdravljena blaga brata,
Svetega Ciril-Metoda,
Tako papež rimski piše:
»Zdrav mi Rastislav, kralj slavni,
Zdrava brata iz Soluna,
Ki Slovanom sta prižgala
Blagi žar keršanske vere.
Radost moja je velika,
Veseli se cerkev sveta;
Pridita mi v rimsko mesto,
K Petra svetega prestolu,
Hočem vaji poslaviti.«
   Pismo Rastislav prebere,
Bere ga ciril z Metodom,
Serčno vsi se veselijo,
Ker pozdravlja rimski papež,
In prijazno k sebi vabi.
   Urno v Rim Ciril z Metodom
Po deželah raznih hodi.
Sabo peljeta mladenčev,
Ki sta marno jih učila,
Da posveti jih v duhovne
Svitla roka papeževa.
Sabo neseta darila,
Ktere Rastislav pošilja
Petra svetega prestolu.
Sabo neseta posodo
S svitlim zlatom okovano,
v njej zaperti so ostanki
Dragi svetega Klemena.
Kot množé se kaplje v viru,
V potok ta šumeč narašča,
Ter prihaja v reko močno:
Tak se širi družba sveta,
Romarjev po vseh deželah
Mnogo se na pot odpravi,
Truma pride neštevilna
Z bratoma pred rimsko mesto.
   Glas po rimu se razide:
Prideta poslanca sveta
'z daljne severne dežele,
Sabo neseta posodo
s svitlim zlatom okovano,
V njej zaperti so ostanki
Dragi svetega Klemena.
   Vzdigne berž se rimsko mesto,
Brez števila ljudstva pride
Trumi romarski naproti.
Papež sveti s kardinali,
škofje in duhovnov trume
Bližajo se po ravnini
Počastit ostanke svete,
Ki jih vzdignil iz valovja
Bil Ciril je na Kerzonu.
Kakor zvezd nebeških trume
Zibljejo se ena v drugo,
Tak procesija zedini
Romarska se z rimskim ljudstvom.
   Papež sveti, kardinali,
Šofje in duhovnov trume
Počasté ostanke svete,
Ki zaperti so v posodi,
S svitlim zlatom okovani.
   Svete pesmi prepevaje
Truma v mesto se povzdigne,
Serca vse časté svetnika,
Ki neseta blaga brata
Spet ga v slavno rimsko mesto,
Kjer je bival perve čase,
Ko nevihte so pretile
Vernikom po vseh deželah.
Kjer je vladal slavni Klemen,
Ko je bil za Petrom pervi
Papež rimskem na prestolu,
Tam bo v miru sladkem spaval.
Še se truma gosta giblje,
V sercih je češčenje vneto
Do velicega svetnika,
Kar med trumo in po mestu
Čuda mnoge se zgodijo.
Dana slepcem luč je zopet,
Slišijo na tanko gluhi,
Nemi gladko govorijo,
Hromec hodi brez težave,
Rana vsaka se zaceli
Na telesu bolnem njemu,
ki zaupno priporoča
Se preslavnemu svetniku.
Kot pritisnejo čebele
Na kostanja goste veje,
Ko v spomladi gorki cvetje
S sladkim medom jim odkrije:
Tak privró ljudjé vseh krajev
K truplu svetega Klemena,
In godé se nove čuda.
   Papež pa in kardinali,
Škofje in duhovnov trume
Pojejo vesele pesmi,
Hvalo Večnemu dajejo,
Da zaklad neskončne cene
Dal spet rimskemu je mestu,
Ki slavi ž njim vso deželo.
Hvalijo za trud Cirila,
Ki je rešil ga iz tmine.
Stoji v rimskem mestu cerkev,
cerkev svetega Klemena,
Tje se gosta truma ziblje,
In Ciril svetnika nese,
Položi ga v belo rako
Tam pred vélicim altarjem.
   Papež pa in kardinali,
Škofje in duhovnov trume
Belo rako popustijo,
Selijo se v drugo cerkev,
V krasno cerkev svet'ga Petra.
Ž njimi gre Ciril z Metodom
Ter učenci iz Moravske,
svitla roka papeževa
Posveti le-té v duhovne,
Da sejali med Slovani
Seme bodo svete vere,
Al Cirila in Metoda
Tudi slavna čast zadene,
Tak ji papež nagovarja:
»Draga brata iz soluna,
Ker veliko že storila
Sveti Cerkvi sta na slavo,
Kér učenost vajna sluje,
Kér v svetosti sta velika:
Mitra naj ovije glavi
Vama, brata apostoljska,
Rastislav naj škofa prejme,
Da osrečita mu ljudstvo.«
   Potem svitli kardinali,
Škofje in duhovnov trume
Zapojejo glasno himno
Vsemogočnemu na slavo.
Papež sveti pa poklada
Roke na solunska brata,
Svitli mitri dá na glavo
Njima, ki pred njim klečita,
Kot krilatca pod prestolom
Vsemogočnega v nebesih.
   Kakor se bliščé kristali
Belega snegá v bliščobi
Zvezd nebeških v jasni noči:
Tak zlató se sveti v mitrah,
Ker obsevajo plameni
Ga od luči neštevilnih,
Ki prižgane so po cerkvi.
   Papež sveti s kardinali,
Škofje in duhovnov trume
Vzdignejo se od altarja,
Ž njimi pa solunska brata
Novo posvečena škofa,
Blagovestnika slovanska.

Šesto pevanje.[uredi]

Ciril umerje v Rimu.

Škofa novo posvečena
Zapustiti rimsko mesto
Hočeta, ker misel ena
Vžiga njima serce zvesto.

Al Cirilu iz višave
Angelj Božji se prikaže,
Zemljo rajske očetnjave
V bližnjih dnevih mu pokaže:

»Ciril dragi! ne odpravljaj
K časnemu se potovanju,
Za nebesa se pripravljaj,
Smertnemu se bližaš spanju.

Serce tvoje rahlo bije,
Dni odločenih je malo,
Lepša zora te obsije
Pri duhovih čistih kmalo.« —

In Ciril Metodu pravi:
»K čedi najni sam odideš,
Vse preserčno mi pozdravi,
Ko v slovensko zemljo prideš.

Angelj Božji naznanuje,
Da se bliža ura moja,
Da življenje mi vgasuje,
In poteka čas mi boja;

Torej zdrav, premili brate!
Kratko smerti je ločenje,
Roke Božje so bogate,
In poplačajo terpljenje.«

Tako Ciril beseduje,
Slovo jemlje od Metoda,
Serčno bratu izročuje
Svet slovanskega naroda.

Bliža dan se štirdeseti:
Loči duh se od Cirila,
Sabo če Metod ga vzeti,
Rimska cerkev ni pustila.

Papež s kardinali pravi:
»Sveto je imé Cirila,
Rimska cerkev po postavi
Slavno bode ga hranila.

Biser cene neizmerne
Mesto je po njem dobilo,
Ž njim na veke serca verne
Z rajsko slastjo bo hladilo,

Torej v Rimu naj počiva
Ciril slavnega imena,
Blago truplo pokoj vživa
V cerkvi svetega Klemena.«

In preblaženo kerdelo,
Papeževi kardinali
So Cirila v rako belo
Pri Klemenu pokopali.

Sedmo—Deveto pevanje.[uredi]

...

Slovanska tisučletnica.[uredi]

Za novo leto 1863.

Prijadralo je leto novo,
Veseli se, slovanski rod!
Koló prinese ti njegovo
Cirilov in Metodov god.
Kak svetijo se Dioskuri
Na severno in južno stran!
Pred tisuč leti v srečni uri
Napočil je nebeški dan.

Spomladi tisuč je cvetelo,
Minila tisučkrat jesén;
Valovje zemljam je šumelo
In mir kalil vihar meglén.
Povzdigali so se gradovi,
Zelenje krilo gore, plan,
Po njih verstili se rodovi,
Ne sveti več jim beli dan.

Dokaj se cvetja je osulo,
Potihnil marsikteri glas,
Premnogo veselic minulo,
Tožbá obilno slišal čas.
Al zginilo je brez spomina,
Po novih krogih téka svet,
Le malo hranja zgodovina,
To brez dišav je mertev cvet.

Al vajno seme, prečastita
Aposteljna, Ciril Metod!
Poganja zemlja plodovita
Čversto nenehoma povsod.
Bili so radostni Slovani,
Zaslišavši presladki glas,
Beseda materna naznani
Nebeških čudežev jim kras!

Preidejo naj milijoni,
Naj hribi v brezna se valé,
Vgasujejo mogočni kroni
Naj svitli biserji: molčé
Naj o junaštvu pesmi glasne,
Naj rija vniči oster meč,
Pogrezajo se mesta krasne,
Naj dika, slava bode preč:

Luč svete vere večno sije,
Prejemljo njo za rodom rod,
Nikdar minljivost ne zakrije,
Kar blagoslovil je Gospod!
Radujmo torej se Slovani,
Povzdiga serca rajska slast,
Ljubezni žarki so prižgani,
Aposteljnoma slava, čast!

V lepoti večni se razgrinja
Rod, ki mu plamen ta gori,
In vekovitost čudno strinja,
Kar čas v stoletja razdeli.
Le-tó je večna zgodovina,
Keršanstvu nezmagljiva moč,
In jasna solzna v njej dolina,
Bliščobe ne premaga noč.

Al bo, ko tisuč let spet mine,
Osrečeni slovanski rod
V zavetji lepše domovine
Obhajal še preslavni god?
Al pa zastanejo tečaji,
In času zginejo mejé,
Ter letom brazde, dnevom kraji,
Sijalo solnce bo — kdo vé?

Svetila pa bo zarja zlata
Nad mnogo mnogo tisuč let
V deželi, ki solunska brata
Odperla sta jo, Slave svet.
Z neskončno slastjo bo donela
V nebeški godbi blagovest,
Ljubezen vekomaj gorela,
Če, rod slovanski! bodeš zvest.

Zato pozdravljam leto novo,
Veseli se, slovanski rod.
Koló prinese ti njegovo
Preslavni tisučletni god!
Kak svetijo se Dioskuri
Na severno in južno stran.
Pred tisuč leti v srečni uri
Napočil nam je večni dan!