Srmtiuteha
| Smrtiuteha, Severo-ogrska pripovedka |
| |||||||||||||
Krasen biser v prelepi ogrski kroni je Cipsiška kronovina. Dočim jo diči na severu divno kvišku kipeče Karpatsko pogorje, pokrito z večnim snegom, krase jo na jugu plodovite ravnine, posejane z nizkimi holmi in prepojene s srebrnimi vodicami. Tam golo skalovje s šumečimi slapovi, tu zopet bogata rudninska polja z zdravilnimi vrelci. Skratka: Kar narava lepega in koristnega ponuja, podelila je združeno tej edini pokrajini, ki se zdi, da je bila poezija mati nje prosvete.
Ni čuda, da je i bujna ljudska domišljija ob temni zgodovini te deželice spletla najmičnejših pravljic, ki jih živi še dandanes mnogo med narodom, izmed katerih je pa izvestno najlepša ona o »Cipserburški gospodični.«
Glasom narodne pripovedke videti jo je še vedno ob svetlih mesečnih nočeh sloneti na Cipserburški groblji, odeto v dolgo nočno haljo, razpletenih las; kako rožlja z velikim zvežnjem ključev, ki ji tiči za pasom in plaši mimogredočega poznega potnika.
Mnogo sem si prizadel, da bi prišel pravljici do dna; a vse, kar sem čul sem in tja med ljudstvom, bilo je nejasno in iz nasprotij sestavljeno. Šele nekov star menih iz samostana sv. Martina, ki sem ga v svoji radovednosti slučajno naletel, vedel mi je čudovito zgodbo v jasnih potezah opisati. On sam zasledil jo je po dolgoletnem iskanju iz raznih tajnih virov, starih latinskih in gotskih bukev, ki jih je že davno kril prah v samostanskem arhivu. Da ne bo zanimiva pripovedka s starim menihom v grob dejana, naj jo tukaj priobčim.
Borzu, sin Bungerjev, sezidal si je Cipsiško graščino kot nekako mejno trdnjavo napram Poljski. Živel je namreč v večnem razporu z nekovim poljskim plemičem, neke vrste roparskim vitezom, Juffskyjem. V bitki na meji Juffskyjevega posestva, na gozdnatem bregu Dunajca, ubil je namreč Borzu v obrambnem boju onemu edinega sinu, in ukazal truplo v tedaj naraslo reko vreči; za kar mu je zaprisegel Juffsky krvavo osveto.
Cipserburžan imel je soprogo bajne lepote, ki jo je ljubil liki svoje oko, in se bolj; zakaj, ko je bila Amalga še dovojka in se je nekoč na viteškem turnirju radi nje boril, izgubil je v boju eno oko. To učinilo mu jo je še dražjo, ker prestana bol tira nam predmet, ki ga ljubimo, tem globje v srce. Leto zakona, ki je je prežil s svojo ljubljeno Amalgo, bilo je najsrečneje njegovega življenja. A ko mu je povila prvo in edino dete, umrje mu na bolih. — Borzu zapal je brezupni tugi. A dete, ljubeznivo dekletce z živimi materinimi potezami, ostalo je pri življenji.
Na Smrtiuteho — tako jo je nazval — prenesel je sedaj vso ljubav, ki jo je gojil kedaj za Amalgo; zaklad ljubezni, ki se je z očetovskimi čustvi še povečal. Vsako uro, ki jo je odtegnil lovu ali boju, bil je pri svoji mali ljubljenki; vso svojo skrb ji je posvetil in karkoli je poslej še radosti okušal, imel je le hčerki zahvaliti. Kmalu je zala Smrtiuteha odrastla dojilji, odslovila pestunje in stala skoro kot dražestno triletno dekletce na lastnih nožicah. Tedaj rekel je Borzu svoji ljubljeni sestri Hedviki, ki je bivala pri njem na gradu: »Ti bodi odslej otroku mati in mi ga čuvaj!«
Oni čas došlo je Cipserburžanu do ušes, da je izdal njegov smrtni sovrag Juffsky, ko je čul o njegovi strastni ljubezni do otroka, naklep, da namerava maščevati umor svojega sina — in Borzu nahajal se je v smrtnem strahu. Bilo je pa uprav tisti čas, ko je splošno vojno povelje klicalo Cipserburžana v boj in ga primoralo ostaviti svoj utrjeni grad. A skrbipolni oče zapustil je pri svojem detetu mnogo oboroženih hlapcev in je svoji sestri ostro zabičal: »Čuvaj mi Smrtiuteho liki srce v svojih prsih; zakaj, ako se povrnem in se je pripetila otroku najmanjša nezgoda, pokorila se mi boš z življenjem!«
A Hedvika je svojega srca slabo čuvala. Devojka bila je mlada in lepa. In Juffsky je to dobro vedel. Zato je naprosil nekega sorodnika, poljskega plemiča zapeljive vnanjosti, naj nastavi mrežo zali Hedviki, ki je žal, le prerada sfrčala vanjo.
V obrambo gradu postavljeni hlapci bili so brez izjeme brezvestni najemniki, ki so, mesto da bi stražili graščino, popivali v bližnji vaški krčmi noč in dan. Hedvika potoževala se je često in namerjala je spočetka to svojemu bratu ob njegovem povratu tudi naznaniti, da bi krivce kaznoval. A kasneje, ko je poljski plemič prihajal v obližje grada in v njegovo notranjščino, zrla je mirno brezbrižnost grajskih ljudi. Toda Smrtiutehe vendar ni pustila iz oči in z nekako bolestno čuječnostjo nosila je grajske ključe vedno za pasom. Zaupala ni nikomur. Da, celo napram Stanislavu — tako se je zval njen zali skušnjavec — kakor ga je i sicer ljubila, z ozirom na Smrtiuteho gojila je i napram njem vedno nekak sum v srcu. A po Juffskyjevih nakanah imel je uprav Stanislav odvesti otroka, in žal, da se mu je to le predobro posrečilo.
S svojimi ljubavnimi zatrdili umel je Stanislav poslednje sumnje v Hedvikinem srcu zatreti in zvabiti jo k nočnemu sestanku v neki, blizu gradu nahajajoči se gozdič. Smrtiuteha ležala je v sladkem snu, hlapci znašli so se kot običajno izven grada, in razven starega graščaka bilo je le še par čuvajev in nekaj žensk v gradu. Toda grajske duri je Hedvika lastnoročno zaklenila in nesla ključe s seboj. Tako je počivala brezskrbno ljubimcu v naročju, dokler je ni bližajoče se jutro opomnilo, da je čas misliti na povrat.
A brza noga ji ni še dospela do roba gozda, ko ji udarijo preplašeni glasovi na uho. Tem bolj ko se bliža gradu, tem glasneji prihajal je krik. Lajanje psov, vpitje hlapcev, obupne klice, plakajoče in roteče glasove, ki so klicali po nji, po Smrtiutehi in po Juffskem. Krčilo se ji je srce v prsih. Pospešila je korake in stala kmalu pred tropom iščočih jo hlapcev, ki so ji poročali nezaslišano vest. Juffskjjevi ljudje preplezali so v njeni odsotnosti s pomočjo lestev grajsko ozidje, graščaka in maloštevilno stražo so povezali in Smrtiuteho odvedli. Pač so hotele prestrašene dekle klicati hlapcev, toda grajske duri bile so zatvorjene in gospodična s ključi odsotna. Sicer so prihiteli kasneje i hlapci za silo oboroženi na pomoč — a bilo je prepozno: Juffsky je bil rop že izvedel. — Ko je Hedvika vse to čula, pritisnila je, roko na srce, ker ji je hotelo razpočiti. Moči so jo zapuščale, ko je omahovaje stopala proti gradu in še napol v dvomu, še vedno upajoča, otvorila duri. Žal, da je našla vse potrjeno, kar so ji pravili hlapci. Omedlela zgrudi se na tlak in ko se posreči osvestiti jo, je le še bledla, in si ruvala bujne plave lase.
V vojnem taboru napolnila je medtem Cipserburžanu neka temna slutnja očetovsko srce. Ni se je mogel dalje ubraniti in zasedel je konja ter v spremstvu nekaj hlapcev v divjem diru pohitel domov. Po tridnevni naporni ježi dospel je v rajsko Cipsiško pokrajino, kjer je vest o Juffskyjevem ropu v žalobnih zvokih odmevala od gor. Ko je Borzu to začul, napolnili so mu srce hipoma tuga, srd in želja po osveti. Maral ni prestopiti ni praga svojega gradu, dokler ni dobil deteta nazaj. Vsa dežela ponudila se mu je, da mu pomore osvetiti roparja. Kmalu odbral si je mnogoštevilno četo in se napotil ž njo osvete željen proti Juffskyjevem dobro utrjenem gradu.
Le-ta dvigal se je visoko vrh strmega skalovja in krog in krog obdajal ga je globok jarek, ki ga je tvorilo deloma naravno, deloma umetno izklesano skalovje. Mostič je bil kvišku potegnjen, tako da ni bilo moči dospeti v grad. Toda srd razljučenega očeta presegal je vse meje. Gradnika, ki se je pokazal na ozidju, da bi vprašal prišlece po njihovi zahtevi, pozval je Borzu razsrjenim glasom, naj mu privede svojega roparskega gospodarja. In Juffsky je res prišel — in to brez vsega spremstva. V roki držal je Smrti uteho, nedolžno dete, in je pokazal prebledelemu očetu. Kako željno otegovalo je dete očetu ročice naproti! In Juffsky dvigne svoj mogočni glas, da so ga lahko čuli vsi v podnožji gradu stoječi: »Borzu! Med nama zija najgloblji prepadov, kar jih obdaje moj grad. Kar le-ta enkrat pogoltne, ne da nikdar več nazaj. Srce za srce, dete za dete!« S temi besedami dvignil je otroka kvišku in — še en obupen vzklik očetov — treščil ga z močno roko v brezdanjo globočino. Obupen krik zaoril je iz tisoč in tisoč grl k visokim nebesom, Borzu pa se je zgrudil brezsvesten na zemljo.
Ko se je zopet osvestil, pozval je navzočo trumo k dnevu sodbe na svoj grad. Nezaslišan naklep dozorel je v njegovi duši; toda skrbno je prikrival, kar mu je polnilo srce. Zasedel je zopet konja in odjezdil domov.
Določenega dne zbrala se je velika množica na dvoru Cipsiške graščine, ki je nestrpno čakala stvari, ki so imele priti. Sredi dvorišča napravljen je bil visok oder, ves s črnimi zavesami zastrt; meč, s črnoovitim ročajem, ležal je na njem. Strašna slutnja legla je navzočim na srce. Že se je nagibal dan in še se ni ničesar zvršilo. Šele ob solnčnem zatonu došel je Borzu na dvorišče, odet v žalno oblačilo in nenavadno resnega obličja. Za roko vodil je svojo sestro Hedviko, ki je smrtno bleda, v beli halji in razpletenih las omahovala poleg njega. Ko je stopil ž njo na oder, obrnil se je k zbranemu ljudstvu in v kratkem, v srce segajočem govoru pojasnil nesrečo svoje hiše. Povedal je, kako zelo je ljubil svoje edino dete, to milo zapuščino svoje ljubljene soproge, in kako je svojo lahkomišljeno sestro za otrokovo življenje odgovorno storil. Nato velel je Hedviki, naj poklekne, ki je molče ubogala; dvignil je meč, ter z enim mahljajem odsekal bledo mlado glavico.
Borzu iskal je nato smrti v vojnem hrupu, kjer jo je i našel. A ubogi Hedviki ni bilo miru v grobu. Ob svetlih mesečnih nočeh videlo jo je baje ljudstvo tudi še potem, ko je zidovje Cipsiške graščine že davno razpalo — kako je slonela v linah, ograjena v dolgo belo haljo, razpletenih las, ter zroča v dolino migala mimoidočemu potniku in strahovito rožljala z zvežnjem ključev, da jo je bilo čuti daleč naokrog. Kliče mar nezvestega ljubimca, da bi še enkrat ljubkovala, ali pozivlje roparja v oskrb izročenega ji deteta, da bi se maščevala nad njim?