Srednješolsko tesno branje in problem simbolne govorice
| Srednješolsko tesno branje in problem simbolne govorice Zoran Božič |
Objavili dediči avtorskih pravic
| |||||||||||
Delavnica izhaja iz ugotovitve, da je branje v sodobni slovenski srednji šoli resen problem, saj imajo dijaki pogosto težave z glasnim branjem samim, zaradi skopega besednega zaklada in pomanjkljive zmožnosti literarnega branja pa tudi z interpretacijo leposlovnega besedila. Ena od učinkovitih metod za izboljšanje literarnega branja je tesno branje, bodisi celote (tako imenovano dolgo branje) bodisi krajšega odlomka daljšega pripovednega ali dramskega besedila. Delavnica izpostavlja razbiranje simbolne govorice in navaja nekaj konkretnih primerov iz tuje in domače književnosti.
Branje v srednji šoli
Učitelji praktiki iz dneva v dan ugotavljamo, da je ena od najpomembnejših sporazumevalnih dejavnosti, to je branje, v sodobni slovenski srednji šoli lahko resen problem. Celo na gimnazijskih programih se marsikateremu dijaku pri branju zatikajo besede, med obravnavo književnosti pogosto naletimo na izjemno pomanjkljiv besedni zaklad, pri delni ali celoviti šolski interpretaciji pa večkrat ugotavljamo, da imajo dijaki lahko velike težave s prepoznavanjem vsebinskih prvin, z določanjem odnosov med literarnimi osebami in z razbiranjem sporočila. Razlogi za takšno nespodbudno stanje so seveda različni, od širših, sistemskih (nižanje zahtevnosti pouka v osnovnih šolah in prevelik delež učencev na gimnazijah), do takih znotraj samega predmeta (premajhno število ur, namenjeno književnosti, oz. prevelik poudarek na obravnavi neumetnostnih besedil). V zvezi s tem je negativen oz. neizkoriščen dejavnik povratna vloga splošne in poklicne mature, ki nikakor ne silita dijakov k poglobljenemu branju večjega števila leposlovnih besedil, pač pa podpirata izogibanje domačemu branju s prepisovanjem ali zapomnjevanjem spletnih obnov.
Pri splošni maturi bi bilo treba dati večji poudarek na ustnem delu maturitetnega izpita domačemu branju (na ta način bi se bolj izenačila vprašanja, ki so zdaj dokaj neenakovredna), namesto poznavanja tematskega sklopa za pisanje maturitetnega eseja pa bi s prvo izpitno polo preverjali razumevanje in doživljanje in vrednotenje neobravnavanega besedila, na primer celotne črtice oz. kratke proze.
Tesno branje
Ravno metoda tesnega branja, ki seveda ni nekaj zelo novega, omogoča pri pouku slovenščine uspešno povezovati književnost in jezik in zahteva od učitelja in dijaka dejaven odnos do leposlovnega besedila. Sodobna slovenska didaktika priporoča uporabo te metode pri celoviti šolski interpretaciji krajšega besedila, pri tako imenovanem dolgem branju daljšega pripovednega ali dramskega besedila in pri uporabi učne verige odlomkov. Čeprav, kot sem že omenil, niti aktualni učni načrti za pouk slovenščine v srednjih šolah niti pretežno nemotivirani dijaki ne podpirajo pogoste uporabe metode tesnega branja, pa le tesno branje vodi k resnični rasti bralnih zmožnostih dijakov in k prehajanju literanovednega znanja v dolgoročni spomin.
Simbolna govorica
Še posebej zahtevno, a hkrati z didaktičnega vidika zelo priporočljivo in s stališča razvijanja bralnih zmožnosti učinkovito je v zvezi s tesnim branjem razbiranje simbolne govorice. Podobno kot razbiranje ironične doživljajske perspektive je razbiranje simbolne govorice pogojeno z dolgoletno in poglobljeno bralno izkušnjo in veščino. Pri vsakdanjem delu v šoli večkrat ugotavljam, da imajo težave s tem kar vsi dijaki, pri čemer je včasih odkrivanje simbolnih prvin oteženo z nepoznavanjem oz. nerazumevanjem ene same besede. V nadaljevanju najprej navajam primer domače naloge, kjer je zaradi šibkega besednega zaklada prišlo do recpecijskega šuma, za tem pa nekaj primerov simbolne govorice iz tuje in domače književnosti.
Kaj pomeni beseda "krepostna"?
Po obravnavi znane Maupassantove novele Nakit, v kateri je diamantna ogrlica simbol blišča in bede višjih slojev, sem dijakom za utrjevanje in uporabo znanja dal domačo nalogo, v kateri so primerjali to novelo z manj znano Maupassantovo novelo Dragulji. Dijaki drugega letnika ekonomske gimnazije so dobili naslednje navodilo: Pomni.
V Maupassantovi noveli Dragulji, ki je po mnenju Tineta Logarja "satirično priostrena in boccaciovsko vitalistična", je glavni moški lik gospod Lantin, uradnik na notranjem ministrstvu z letno plačo tri tisoč frankov. Gospa Lantin je siromašnega porekla, a lepa in iznajdljiva ženska. Moža razvaja z ljubečim odnosom in izbrano hrano, njena šibka točka pa je pogosto obiskovanje gledališča in oboževanje umetnega nakita. Po šestih letih srečnega zakona se na povratku iz opere gospa Lantin prehladi in čez nekaj dni umre za pljučnico. Užaloščeni mož vedno teže shaja s svojo plačo, se začne zadolževati in sklene, da bo s prodajo umetnih draguljev dobil vsaj nekaj frankov. Ko ponudi naprodaj ženino ogrlico, presenečen ugotovi, da ni ponarejena, in iztrži zanjo osemnajst tisoč frankov. Sprašuje se, od kod in zakaj ženi pravi nakit. Ko proda vse dragulje, je prvič v življenju res bogat.
Preberi zaključni odlomek iz novele Dragulji, primerjaj gospo Lantin z gospo Loisel in poišči zaključno sporočilo novele.
Domislil se je ministrstva. Dal se je zapeljati do tja, samozavestno stopil pred predstojnika in oznanil: "Gospod, sporočam vam, da dajem odpoved. Podedoval sem tri tisoč frankov." Potem je šel stisnit dlan nekdanjim sodelavcem in jim zaupal načrte za svoje novo življenje. Večerjal je v Angleški kavarni.
Znašel se je ob gospodu, ki se mu je zdel dovolj imeniten, in ni si mogel kaj, da mu ne bi nečimrno pojasnil, da je podedoval štiri tisoč frankov.
Prvikrat v življenju se v gledališču ni dolgočasil in noč je prebil pri deklinah.
Pol leta zatem se je na novo poročil. Njegova druga žena je bila zelo krepostna, a sila težavna. Hudo je trpel ob njej.
Pri šolski obravnavi domače naloge sem ugotovil, da so dijaki dovolj korektno primerjali družbeni položaj ter zunanje in notranje lastnosti gospe Lantin in gospe Loisel, niti eden dijak pa ni uspel razbrati zaključnega sporočila novele, ki seveda izhaja iz primerjave značajskih lastnosti prve in druge žene. Med razpravo se je pokazalo, da je bil ključni razlog v tem, da nihče v razredu ni poznal pravega pomena besede "krepostna", zato tudi nihče ni mogel sklepati, v čem je bila prva žena drugačna in kaj je pravzaprav počela med obiskovanjem gledališča.
Simbolna govorica v tuji književnosti
V romanu Trpljenje mladega Wertherja je kot temeljni problem izpostavljeno Wertherjevo prepričanje, da mu Lotte, v katero je zaljubljen, zato tudi pripada. To prepričanje je Goethe simbolno izrazil s stransko zgodbo o župnikovi ženi, ki je dala posekati oreha, ki sta bila Wertherju zelo ljuba. Svojo prizadetost pokaže mladenič s tem, da drevesi označi za "moja oreha" in storilcu grozi s smrtjo. V drugi izdaji romana je pisatelj na simbolen način dodatno osvetlil Wertherjev odnos do Lotte, ki bi si jo bil v svoji ljubezenski strasti zmožen vzeti tudi na silo, vendar tega Goethe ni mogel izraziti neposredno. Zato je uvedel vzporedno zgodbo o hlapcu in njegovi gospodinji, pri čemer se Werther s hlapcem večkrat poistoveti. Podoben pristop je uporabil Dostojevski v romanu Zločin in kazen. Rodion načrtuje umor stare oderuhinje Aljone Ivanovne, ker hoče preizkusiti samega sebe, ali je res človek (ki si upa vse, tudi moriti) ali je samo navadna človeška uš. Ko se nekega dne napije žganja, leže v travo in zaspi. Pisatelj uvede simbolni prizor, v katerem Rodion sanja, kako z očetom opazuejta pijanega Mikolko, ki z železnim drogom udriha po kobilici, da bi potegnila v skok, saj se hoče postaviti pred svojimi pivskimi tovariši. Na očitke, da uničuje žival, Mikolka kriče odgovarja, da je kobilica njegova last, zato lahko počne z njo vse, kar hoče.
V romanu Gospa Bovary je več simbolnih mest, med najbolj zanimiva pa lahko uvrstimo simbolni prizor na gradu v Vaubyessardu, kjer je Ema opazila damo, ki je spustila pahljačo, ko se je mimoidoči plemič odkril in ji jo pobral, pa mu je v klobuk neopazno položila ljubezensko sporočilo. Za Emo je ta prizor izjemno pomemben, saj se je sama prepričala, da ljubezenske pustolovščine, o katerih je še kot najstnica brala v samostanu, obstajajo tudi v resničnosti, seveda predvsem v visoki družbi.
Kafkova novela Preobrazba uvaja simbolično govorico že s prvo povedjo, to je z motivom preobrazbe človeka v mrčes. To izjemno pripoved o človeški odtujenosti na simbolni ravni podpira tudi izbira zaprtega prostora, ki se odpre šele po Gregorjevi smrti, ko družina odide na izlet, prav tako pa se v končnem dogajanju prejšnje slabo vreme preobrazi v lep, sončen dan.
Tudi eksistencialistični roman Tujec znotraj izrazito realistične pripovedi uporablja simbolne prvine. Camus je skrbno izdelal pripovedno strategijo, po kateri je Meursault zaradi odnosa do matere predstavljen kot brezčuten človek, vendar njegov uboj Arabca na plaži nikakor ni bil naklepni umor, ki bi zahteval smrtno kazen. Podobno kot Goethe je pisatelj vpeljal vzporedno zgodbo o starem Salamanu in njegovem psu, s katero simbolno sporoča, da Meursaultov odnos do matere ni bil ustrezen.
V noveli Starec in morje ima simbolno vlogo že sam spopad z veliko mečarico, ki je povezan s starčevimi spomini na mladostni dvoboj z močnim črncem, v katerem je zmagal. Simbolna govorica pa je povezana tudi s samo ribo, ki jo starec najprej vidi in doživlja kot gmoto mesa, s katero bo dobro zaslužil, ravno s tem, ko mu jo vso oberejo krvoločni morski psi, pa riba postane simbol preživetja in zmage.
Simbolna govorica pri Ivanu Cankarju
Ivan Cankar je v svojih leposlovnih besedilih učinkovito prepletal različne slogovne prvine, od realističnih in naturalističnih do simboličnih. Zlasti tiste simbolične prvine, ki so povezane z motiviko Svetega pisma, lahko pri današnjem mladem bralcu, ki nima več toliko stika s krščansko mitologijo, povzročijo recepcijski šum. Če dijak ne pozna motiva evharistije in njenega simbolnega pomena, ne bo razumel simbolne vloge, ki jo v Cankarjevi črtici Sveto obhajilo prvoosebni pripovedovalec pripisuje svoji materi: "O mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili!" V romanu Na klancu so najbolj znani simboli tek za vozom, klanec siromakov, ki se na koncu pripovedi razširi na vse slovenske dežele, in luč na učiteljevem oknu. Manj znan je simbol mladike na preperelem drevesu, ki je tudi v naslovu poglavja. Dijaki imajo težave z razumevanjem avtorjevega gledišča v prizoru, ko se po odločitvi trških veljakov, da Lojzeta pošljejo v srednjo šolo v Ljubljano, pri Mihovih zbirajo ljudje s Klanca, pri tem pa imata pisar in čevljar nasprotujoči si mnenji glede Lojzetove prihodnosti. Hiša Marije Pomočnice je znamenita tudi zaradi poglavja, v katerem pisatelj predstavi usodo dveh ptičkov: kanarčka Hanzka in vrabčka Anarhista. To poglavje je lep primer simbolne govorice. Čeprav oba pogineta zaradi zaletavanja v okensko steklo, pa je njuno doživljanje prostora povsem različno: za kanarčka kletka pomeni dom in varnost, za vrabčka, ki hrepeni po svobodi, pa je zaprta soba ječa.
Povest Hlapec Jernej in njegova pravica se začne s simbolnim prikazom smrti. V nadaljevanju pripovedi je slogovno izbrušen primer simbolne govorice, ko Jernej ob sedmini nazdravlja mlademu Sitaju in drugim udeležencem pogreba, ko pa mu nihče ne odzdravi, s tresočo roko zlije vino iz kozarca nazaj v steklenico. Drugi tak prizor je kasneje v domači hiši, ko pijani novi gospodar Jerneja napodi z zapečka, kamor se sam objestno vsede, potem pa zahteva od Jerneja, da mu sezuje škornje. Seveda Jernej tega nikakor ne more narediti.
Literatura
BOŽIČ, Zoran (1998): Zlati poljub (delovni zvezek za domače branje). Ljubljana: DZS.
BOŽIČ, Zoran (1998): Poljub zlata (delovni zvezek za domače branje). Ljubljana: DZS.
BOŽIČ, Zoran (2010): Slovenska literatura v šoli in Prešeren. Ljubljana: Tangram.
ISER, Wolfgang (2001): Bralno dejanje: teorija estetskega učinka. Ljubljana: Studia humanitatis.
KRAKAR VOGEL, Boža (2009): Poglavja iz didaktike književnosti. Ljubljana: DZS.
RICHARDS, Ivor A. (1929): Practical criticism: A Study of Literary Judgement. London: Kegan Paul, Trench, Trubner and Company Limited.