Sredina cesta

Deklica Delfina in lisica Zvitorepka Kristina Brenkova

Spisano:	Mateja Fortuna, Teja Ovčar
Izdano:	(COBISS)7429377
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sredina cesta

Sredina cesta je bila tlakovana s sladkorčki, zavitimi v bleščeče pisane papirčke. Barve so bile ubrano razpore­jene. Če si, popotnik, pogledal po cesti pred seboj, si zmeraj lahko prebral napis: SREČNO HODI! Najlepše pa je bilo, da je ta napis lahko prebral tudi vsak, ki ni znal brati. Zato so po Sredini cesti vsi srečno hodili.

Delfina je bila prepričana, da je te vrste tlakovanje popolnoma v redu. Zvitorepka je pa tako dolgo in glasno godrnjala nad slabim gospodarstvom v tej deželi, da so ob cesti urno zrasla drevesa. Mlade veje pa so brž obrodile pečena kurja bedrca namesto jabolk in hrušk. Obe popot­nici sta bili zadovoljni.

- Kdor se s pametjo skrega, ne spravi čolna do brega, je rekla lisica in krepko pogoltnila zajeten kos pečene piske.

Ob cesti je zrasla gost« živa meja. Če si natančno pogledal, si videl, kako pod grmovjem švigajo bele miške.

Nekatere miške so imele pod vratom obešene drobne srebrne zvončke, druge pa majcena rdeča pisemca.

Lisica se je najedla in je zadovoljno molčala. Delfini se je zdelo, da Zvitorepke ne zanima preveč, odkod in kam drobencljajo bele miške. Rada bi jo vprašala, a lisica ji je že odgovorila:

• Kjer so miške, tam morajo biti tudi mačke ali pa narobe: kjer so mačke, tam so tudi miške.

Prav tisti hip pa je v grmičju ob cesti milo zamijavkalo: miau, miau. Delfini je zastal korak, lisica je pa mirno sto­pala naprej po sredini ceste, kot da je gluha na obe ušesi.

1 Miau, miau, vzemite me vendar s seboj, saj nimam domka, je zateglo zaprosil nežen glasek.

Zvitorepka se še ozrla ni, Delfino je pa ostro zarezalo pri srcu in obstala je.

• Počakajva in poglejva, je zaprosila sopotnico.
• Ne maram jih, ker se potepajo brez načrta in si ne znajo pomagati, kadar je treba. Pamet je boljša kot žamet, pametni se pri ognju ogreje, neumni pa opeče, se je odrezala lisica.

A Delfini se je vkljub tem lepim lisičinim pregovorom v srce zasmilila drobna mačica, ki je ta hip pomolila glavico izpod grmičevja.

Saj to je vendar muca Brezdomka, je zavrisnila deklica in skočila proti Brezdomki.

Muca je imela črn kožušček in belo glavo, prava muca Brezdomka.

• Kar z nama, vse tri gremo v isto smer, je bevsknila lisica, glave pa ni zasukala proti mačici, kot da je noče ne videti in ne slišati.

Čeprav je muca prej mijavkala, je zdaj nekam neprizadeto in visokostno sprejela Zvitorepkino povabilo. Elegantno se je pretegnila, nato pa stopila v korak z njima.

Vse tri so molčale.

Delfina bi nadvse rada vedela, kam gredo. Že od ranega jutra bi rada vprašala lisico, kam ju bo pripeljala Sredina pot. Že od takrat, ko so ob rani zori blede zvezde potegnile z zemlje zlato tehtnico. Najdenček in Izgubljenček sta mahala z debelušnima ročicama v slovo, ko sta izginila v bele višave.

Vedela je, da išče zlata vrata, ki jih bo odklenil njen zlati ključ. Potipala je, če ji še visi za vratom. Še. A le kaj je za zlatimi vrati? In prav tisto pogreša, kar čuti, da je za njimi. A sama ne ve, kaj pogreša.

• Le kam gremo, je spet pomislila.
• Na obisk vendar, k muci Copatarici, je zagodrnjala Zvitorepka.
• Joj, se je prestrašila Delfina, zdaj pa čisto zagotovo vem, da zna lisica brati moje najtišje misli.
• Seveda jih znam brati, a ne samo tvojih, je rekla lisica nenadoma dobrovoljna in zadovoljna s seboj. Kako pa naj bi živela, če ne bi znala brati tujih misli?

Hotela je še nekaj pristaviti, a se je le zahihitala in ugriznila v jezik.