Srecni dnevi hlapca Justina
| SREČNI DNEVI HLAPCA JUSTINA Sebastijan Pregelj |
| |||||||||||
1.
Sonce je žgalo močneje kot prejšnje dni in od gozda navzdol v celem dnevu enkrat samkrat ni zavel vetrc, ki bi nekoliko zatresel listje na drevju. Justin je z rokama globoko v žepih in bilko v ustih počasi stopal proti Adolfovi hiši. Bil je zadovoljen. Kaj ne bi bil! Če bi mu zjutraj, ko se je odpravljal čez hrib, kdo rekel, da bo onstran srečal sosedovo Ivanko, ki ga bo ne samo prijazno pozdravila, pač pa si bo zanj vzela uro in več, bi mu gladko eno primazal, naj se ne norčuje: lepo prosim, resda z ženskami ni ne vem kako spreten, ampak boji se jih pa tudi ne. Saj je kakšno že imel, kakšni je že ukradel poljub! Kakorkoli, Justin se je zgodaj zjutraj odpravil čez hrib, mimo Jureve kapele vse do Babnikove grape, kjer leži travnik, ki ga je Adolf pred leti kupil od Hermine, potem ko je stari Babnik dušo izdihnil in so doma bolj kot kdajkoli prej potrebovali denar za plačilo dolgov, ki si jih je pokojnik nakopal, kot bi vedel, da v kratkem umre in potem ne bodo njegova skrb. Justin si je skrbno ogledoval travne bilke, pa ne samo ob poti, pač pa je vsake toliko stopil skozi visoko travo proti obrobju gozda, da se je mogel prepričati, kako je z bilkami po sredi. Prejšnji večer sta se namreč z Adolfom pogovarjala o soncu: kako neprizanesljivo žge dol z neba. In je enonogi starec na koncu odločil: najbolje, da jutri zarana stopiš gor do Babnikove grape in se prepričaš, kako je s travo. Potem bova videla, kaj in kako. Justinu ni preostalo drugega, kot da je zgodaj vstal in se napotil po hribu gor. O, pa ko bi že zgodaj zjutraj vedel, kaj ga čaka, bi med potjo enkrat samkrat ne obstal, enkrat samkrat bi tiho ne zaklel. Tako se je pa večkrat ustavil, da si nekoliko odpočije, večkrat je zamomljal, naj bo Babnikova grapa prekleta, ker do nje vodi tako strma steza. Ti Adolf, ti, je dvakrat ali trikrat zažugal s pestjo, pa že naslednji trenutek osramočeno pogledal v tla: ne, o Adolfu Justin svoj živi dan ni rekel slabega. Lepo prosim, kje bi bil zdaj, ko bi ga bil stari Adolf, potem ko so mu odrezali nogo in je postalo jasno, da na kmetiji sam ne bo mogel opraviti vsega (kakšnega sorodnika, ki bi hotel priti k njemu, pa tudi nima), ne vzel za hlapca?! Nobena skrivnost ni, da ga imajo za prismuknjenca, in zdaj... no, zdaj se posmehujejo tudi enonogemu starcu: hišo ti zapali, pa boš imel! Pred poldnevom si je Justin natančno ogledal travnike vse do Babnikove grape, kot mu je prejšnji večer naročil Adolf. Že se je vračal proti domu, že si je požvižgaval melodijo, ko je za cesto v hladu mlade leske zagledal sosedovo Ivanko. Justin si je mislil, da ga še videti ne bo hotela, kaj pa drugega, saj vedno, kadar se srečata, zardi, spusti pogled in komajkdaj odzdravi, kot bi bilo med njima tisto, česar se mora pošteno dekle sramovati. In sosedova Ivanka je pošteno dekle. Vseeno je glasno pozdravil. Mlada ženska se je zdrznila, kot bi ga ne videla prihajati, si z levo pogladila lase, nekoliko nagnila glavo, pomignila proti hribu in rekla: danes si šel pa zgodaj v hrib. Ne vprašaj, ji je prikimal Justin, presenečen, ker se v šestnajstih letih ni zgodilo, da bi slišal Ivanko koga ogovoriti. No, se je prestopil, šel sem gor, da vidim, kako je s travo. Starega Adolfa skrbi, da je ne bi sonce ožgalo. Ti povem: dan, največ dva, pa bo trava ožgana kot prej dolga leta ne. Boš vode? je Ivanka izpod vej izvlekla steklenico skrbno zavito v zeleno jopo, ki jo je imela raje od vseh drugih in jo je od šestnajsetga leta, ko jo je dobila za god, sleherno nedeljo oblekla za k maši, dokler se ni to pomlad na komolcih ogulila in raztrgala, da je niti šivati ni imelo smisla. Ne, je moški prvi trenutek zamahnil z roko, hvala. Lepo te prosim, si je Ivanka za uho pogladila pramen las, ki se ji je pobesil po sencah in licu, ne boš rekel, da nisi žejen! Ja, se je nasmehnil moški, malo že, ko sonce tako žge... Zato, mu je ženska prikimala, sedi pod grm in spij malo vode. Justin je še nekaj trenutkov nepremično stal, še nekaj trenutkov jo je samo gledal, ker si prej prav zares ni mislil, da se sosedova Ivanka tudi kdaj nasmehne, Justin si ni mislil, da se pogovarja z moškimi ne da bi pri tem zardevala in gledala v tla, kot bi izgubila zlat prstan. Ni ga bilo treba prositi, naj sede v hlad in naredi požirek ali dva: že naslednji trenutek je sedel poleg Ivanke in pil iz steklenice. Še malo, pa ga je ponovno vprašala, kje je bil in zakaj. Moški ji je na dolgo povedal, kaj starca skrbi in o čem sta se prejšnji večer pogovarjala; na dolgo ji je povedal, po kateri poti je šel vse do Babnikove grape in kako si ni ogledoval samo bilk ob stezi, pač pa je tu in tam stopil skozi visoko travo, da se je prepričal, kako je z bilkami po sredi. Tako, tako, mu je ženska vseskozi prikimavala kot bi ji pripovedoval najbolj neverjetno prigodo, ne pa pot do Babnikove grape, ki jo je vsakdo iz vasi prehodil že ničkolikokrat. Kakorkoli, Justin je bil vesel, da sedi poleg sosedove Ivanke, vesel je bil, da s tako velikim zanimanjem posluša njegovo pripovedovanje, ki ni bogve kaj, ker pač ni pripovedovalec, ki bi si znal sproti izmisliti še to in ono. Ko je bil pri koncu, se je ženska polglasno zasmejala: tri hribe si prehodil in tri doline, potem mi pa rečeš, da nisi žejen, ko ti ponudim vode! Justin je torej z rokama globoko v žepih in bilko v ustih počasi stopal proti Adolfovi hiši. Bil je zadovoljen. Kaj ne bi bil! Uro in več sta s sosedovo Ivanko sedela v hladu mlade leske ter se hahljala temu in onemu. Bog nebeški, če bi kateremu iz vasi povedal, kako je bilo, mu gotovo ne bi verjel. Vsakdo bi rekel, da je šaljivec, o, prismuknjeni Justin, česa ne poveš? Praviš, da si z Ivanko sedel pod grmom in sta poslušala ptičke, kako žgolijo?! Ha, ha, ti si mi dober, dober prav zares, prismuknjeni Justin, ne boš rekel, da jo prihodnjo pomlad vzameš za ženo?! Samo še malo, pa bi se vsi naokoli norčevali iz Justina in sosedove Ivanke, ki si slabega z ničemer ne zasluži. Ni še tako dolgo, ko so ga na večer z vseh strani klicali, da ga zunaj čaka nevesta, ko je pa stopil ven, je tam zagledal metlo ovito v raztrgano rjuho. Zdaj bi bilo še slabše. Sam vrag more vedeti, s čim bi žalili Ivanko. Zato, si je Justin odločno prikimal, zato nikomur niti besede. Celo staremu Adolfu nič ne povem. In pika. Že je stal na griču, od koder se vidi vas v ravnini. Takrat je zagledal cigana, ki je prihajal po kolovozu. Najprej je pomislil, da bi se skril v grm, pa je zamahnil z roko: saj nisem otrok! Namesto tega je upočasnil korak in že od daleč glasno pozdravil. Justin! je cigan privzdignil nekoliko majhen klobuk in za kratek čas obstal, da sta izmenjala nekaj besed o soncu, ki žge, kot bi bil pekel zgoraj na nebu. Potem sta šla naprej vsak svojo pot.
2.
Justin tisti večer dolgo ni mogel zaspati: vsake toliko je sicer zamahnil z roko, da si ničesar ne sme umišljati in da drobna prijaznost še ne pomeni... ne pomeni prav nič. Vstajal je z ležišča in hodil po izbi, ki si jo je uredil na kozolcu, kot mu je prisodil Adolf, ko ga je vzel za hlapca. Potem je spet legel, se skoraj umiril, ko je pa zaprl oči, so se vrnile stare misli. Četudi nič ne pomeni, dobro dene. Ja, Justin, tako je: nimaš hiše, ampak sosedova Ivanka to ve in je prav nič ne moti... nimaš živine ne gozda, ampak sosedova Ivanka ve tudi to in je vseeno prijazna s teboj. Ja, Justin moj, tako je: četudi nič ne pomeni, pa vsaj dobro dene. Naslednje dni se je večkrat kot navadno sprehodil gor in dol po vasi, kjer se je govorilo predvsem o Cirili, ki je povila hčerko, in o ciganu, ki niti za pijačo ni dal. Pa bi sploh kdo hotel piti od njega? Resda je od tistikrat, ko sta s Cirilo umorila Ferjanca, preteklo kar nekaj časa, resda so po tistem cigana tu in tam prosili za pomoč, ampak to še nič ne pomeni. Prav nič. Nekega dne bo vse prišlo na dan, nekega dne se bo vse vedelo, in takrat ne bo vseeno, kdo je s ciganom pil vino, takrat ne bo vseeno, kdo mu je pomagal pri tem in onem. Pa Justin ni hodil gor in dol, ker bi hotel o ciganu in Cirili slišati še to in to, malo mu je bilo mar zanju! Justin se je po vasi večkrat kot navadno sprehodil, ker je bil prepričan, da Ivanka ne bo zardela in se obrnila vstran, ko ga zagleda, pač pa se bo ustavila in tako kot oni dan prisluhnila tistemu, kar ji pove, potem mu pa še sama reče kakšno, samo srečati jo mora. Pa se ni zgodilo. In je bil proti koncu tedna pomalem že slabe volje, stari Adolf, ki ni mogel razumeti, od kdaj ima Justin toliko opravkov po vasi, medtem ko ga v hlevu in v Babnikovi grapi čaka delo, pa tudi, še posebej, ker mu je sam rekel, da s košnjo ni odlašati: dan, največ dva, pa bo vsa trava preč. Lepo prosim, kaj niso od takrat minili trije dnevi, Justin pa še kar hodi po vasi gor in dol, namesto da bi pognal kosilnico in šel v hrib?! A mu ni hotel reči. Dvakrat mu je, trikrat mu ne bo. Raje vidi, da sonce požge vso travo, raje vidi, da krave po tleh spuščajo mleko, ker jih noben večer več ne pomolze pravi čas: trikrat mu ne bo rekel! Pa se je v petek zvečer Justin vendar sam od sebe spomnil, da mora čez hrib kosit. In je zjutraj že navsezgodaj pognal kosilnico ter v kratkem izginil po vijugasti stezi, ki vodi od Adolfove hiše navzgor. Ko je steza pripeljala do mlade leske, je za trenutek obstal, kot bi verjel, da bo pod njo spet uzrl sosedovo Ivanko, ki mu bo tako kot zadnjikrat ponudila vode, ker je gotovo žejen. Ni je bilo. Je pa začutil lahen veterc, ki je potegnil po hribu navzdol. Mislil si je, naj kar pihlja, o, naj le, ker se še kako prileže! In je pognal kosilnico navkreber... Nekaj pred pol osmo je prišel do Babnikove grape. Ni čakal, pač pa je takoj začel kositi. Mislil si je, da še zadnji čas - še zadnji čas! Vsake toliko je zmajal z glavo in zagodrnjal: Justin, prijateljček, tole pa ni bilo najboljše, samo poglej, kakšna je trava... mogoče bi zdržala do poldneva... mogoče tudi ne. Zadnji čas si prišel, zato le hitro: če se sonce upre v pobočje tako silovito kot prejšnje dni, je konec s travo. Potem lahko mirno povežeš tisto malo, kar imaš, in greš od hiše. Prav si me razumel. Povej, kdo bi gledal takšnega hlapca? Nihče. Zato, vidiš, se ne obotavljaj. Dobre tri ure kasneje je bila Babnikova grapa pokošena. Justin se je z rokama uprl v bokih in se pretegnil: poldan še ni zvonilo. Dobro... samo ne stoj predolgo, zares, prijateljček, nad Jurevo kapelo te čaka prav tako velik travnik, če ne večji, zato ne stoj predolgo. Pogledal je v nebo in videl oblak, ki je nekoliko zakril sonce: tako... da ne bo premočno žgalo dol z nebes. Pognal je kosilnico in pohitel po poti proti kapeli. Preden je začel kositi, se je še enkrat ozrl v nebo in si prikimal: dobro. Vsenaokoli so pele drobne ptice, pa jih ni slišal, ker je kosilnica preglasno brnela - dosti preglasno. Nekaj pred četrto je bil tudi travnik nad Jurevo kapelo pokošen. Justin je ugasil kosilnico, naredil nekaj korakov in legel pod košato bukev. Zdaj šele je slišal, kako veselo pojo ptice. Zagodrnjal si je: hoj, prijateljček, zdaj lahko prav mirno prisluhneš sladkemu žgolenju. Prav mirno. Zaprl je oči in sanjal, da leži pod košato bukvijo. Najprej se mu je samo zdelo, da čez pokošen travnik prihaja sosedova Ivanka, pa je bil vsebolj prepričan, da je res ona. Še malo, pa je spodvila krilo in sedla poleg njega: prinesla sem ti vode. Zares prijazno, jo je pobožal po roki. Izvoli, mu je podala steklenico. Justin je nagnil in pil z dolgimi požirki. Na koncu je steklenico dvignil nad obraz, da so mu zadnje kaple padle po čelu in nosu. Potem je odprl oči: se mi je kar zdelo, da so sanje, kaj pa drugega. Četudi nič ne pomenijo, pa vsaj dobro denejo duši. Zaprl je oči in začutil nove kaplje na čelu. Ta je dobra, se je dvignil in oprl na komolca, kje se skrivaš, Ivanka? O, prekleto, mu je vzelo sapo, ko je bolje pogledal okoli sebe, o, trpka bol... Veter je z vseh strani napihal težke oblake. Marija pomagaj, nevihta bo, je zaječal Justin, pod nebom vre! Skočil je pokonci in stekel po poti navzdol: že udarja z vseh strani! Trpka bol, dežuje, ti, prijateljček, si pa vso travo pokosil! Marija pomagaj, zadnja bilka bo zgnila! Takoj zvežem svoje stvari in grem... stran! Stran, preden predme stopi ubogi Adolf, ki se mu bodo poslej smejali tudi tisti, ki se do danes niso: prismuknjeni hlapec ti je pogubil vso travo! Pa ne reci, Adolf, da te nismo svarili, za božjo voljo, nikar! Bolj in bolj je deževalo. V kratkem so bile njive in travniki pod vodo. Justin je tekel naprej od Adolfove hiše, vse do reke. Še vso noč je taval med trnatimi bilkami, ki so mu rezale lica in čelo, pa ničesar ni čutil. Končno je omagal. Sedel je na trohel hlod, glavo spustil v dlani in zaspal. Ko je zjutraj odprl oči, se je z vseh strani bleščalo kot od tisočsedemsto ogledal. Zgoraj na nebu je sijalo sonce. Počasi se je odpravil nazaj proti vasi. Ob mostu je bilo vsepolno ljudi, ki so poslušali staro Jero pripovedovati o čudežu, ki se je zgodil to noč. Justin se ni ustavil. Ravno je prišel na dvorišče, ko so se odprla hišna vrata in je na stopnice stopil Adolf. Pridi not! ga je poklical k sebi. Justin je obstal kot bi vanj udarila strela in se, tik preden ga je starec spet poklical, premaknil do stopnic, kjer si je sezul blatne čevlje in bos stopil po lesenih deskah, ki so se ob steni cepile, da so izgledale bolj trske pripravljene za v peč kot kaj drugega. Ko sta bila v kuhinji, je starec z levo pomignil proti stolu za mizo, naj sede in si iz sklede naloži v krožnik. Justin je sedel za mizo in si naložil zvrhan krožnik. Medtem je Adolf predenj postavil kozarec in natočil vina. Sedel je na zaboj ob oknu in zmajal z glavo: vsa trava je mokra. Justin je odložil žlico, da bi rekel, pa niti besedice ni mogel izdaviti. Že dobro, je starec zamahnil z levo, spet sije sonce, boš videl, Justin, jutri jo obrneš, čez dva dni bo suha. Boš videl. Justin mu je hvaležno prikimal, spet zgrabil žlico in jedel naprej. Ko je bil pri koncu, je spil vino, vstal od mize, se zahvalil za hrano in odšel ven. Na stopnicah si je na hitro obul čevlje in stekel čez blatno dvorišče do kozolca.
3.
Naslednji dan je Justin v resnici obrnil travo, čez dva dni je bila suha. Za vsak slučaj je napravil kopice. O, ni še pozabil strahu, ki ga je imel v kosteh, Marija pomagaj, kako bi tudi mogel! In ni pozabil sanj, ki jih je imel pod košato bukvijo. Kaj ni bila sosedova Ivanka tista, ki je prišla čez pokošen travnik, spodvihnila krilo in sedla poleg njega: prinesla sem ti vode. Hvala ti, prelepa soseda, zares hvala! mu je jeza naenkrat udarila iz prsi. Tega ne pozabim, kdo mi je prinesel vode. Nikdar! Že naslednji trenutek je pa globoko vzdihnil in skomignil z rameni, da sploh ni tako hudo jezen, samo dežja ne več. Po tistem ni več hodil gor in dol po vasi. Preveč se je bal, da predenj iznenada stopi sosedova Ivanka: spet bi začelo deževati. Od same groze je v nedeljo vstal preden se je zdanilo, se obril in oblekel, potem pa takoj pohitel v hrib do cerkve ter se po ozkih lesenih stopnicah povzpel na kor, kjer se je poldrugo uro, ko so v božji hram vendar pristopicale suhljate ženice, ki so tam vsako jutro dosti pred daritvijo, stiskal ob piščali, kot bi se bal, da bo skozi vrata zdaj zdaj stopila sosedova Ivanka, se pokrižala in sedla poleg njega, kot bi ne bilo drugega prostora spodaj v klopeh. Med daritvijo je glasneje kot navadno pel, da je odmevalo po svetišču: laudate pueri Dominum, laudate nomen Domini! In so suhljate ženičke vzdihovale, da ljubi bog Justinu ni dal nevem kakšne pameti, pa zato glas lepši od škrjanca. In je vsa resnica, da je marsikatera prišla samo zaradi njegovega petja. Lepo prosim, v zadnjih letih skoraj ni bilo praznika ali poroke na kateri ni pel. Še kako je res, da mu je vsak ženin pripravljen v roko stisniti tisočaka in več, samo da poje. Pa Justin ve, kaj je prav, zato nikoli ne vzame denarja. Pride in poje iz jarnega grla, potem pa sede za mizo, si vzame potice in ocvrte perutnine, počasi je, na koncu stopi do ženina in neveste, jima zaželi vse dobro in gre. Tudi na pogrebih poje. Marsikatera solza mu spolzi po licih, medtem ko nad odprto jamo žgoli kot ranjena ptica. Na pojedino pa noče, ker od mrtveca in njegovih pošten človek pač ničesar ne more vzeti. Navadno skomigne z rameni in globoko vzdihne, da je dovolj žalostno in res ne bi mogel pogoltniti niti grižljaja, niti požirka vina ne bi mogel spiti. Amen. Pozno popoldne istega dne sta z Adolfom sedela za mizo in obirala kosti. Starec je vsake toliko grdo zakašljal, zaklel in po tleh pljunil koščico, ki se mu je zataknila, pa takoj z nožičem tik ob kosti odrezal nov kos in ga dal v usta. Justin je vsakokrat dvignil pogled. Mislil si je, da starec golta prevelike kose mesa in sploh ni čudno, da se mu zatika, pa ni hotel reči. Lepo prosim, to bi bil dober, ko bi svojemu dobrotniku rekel, naj reže manjše kose mesa in je počasneje.To bi bil dober! Ko je starec spet enkrat tako zakašljal, je Justin namesto vanj pogledal skozi okno in na poti zagledal sosedovo Ivanko. O, mati usmiljena! je kriknil, skočil od mize, stekel čez dvorišče pod kozolec in se zaprl v svojo izbo. Stari Adolf je počasi vstal od mize in sopihnil, da je Justin v resnici prismuknjen. S prstom si je šel v usta in izza zoba skušal zbezati koščico, pa ni šlo, zato je sedel nazaj za mizo in s kosti odrezal nov kos mesa. Justin je medtem slonel na zapahu in vlekel na ušesa: če gre sosedovo dekle za njim ali v hišo ali kam. Nič ni slišal. Zato je čez čas sedel na ležišče in si nekoliko oddahnil. Pomisli, prijateljček, je zajecljal, čisto malo, pa bi sosedova Ivanka kot oni dan stala pred teboj. Samo nasmehnila bi se ti, pa bi veter že napihal težke oblake nad ravnino; samo besedico bi spregovorila, pa bi se zabliskalo in zagrmelo, potem bi se ulilo in bi deževalo vse dokler ne bi bila ravnina pod vodo. Naslednje jutro je Adolf nekaj pred osmo stal na pragu in se razgledoval na vse strani, kje je Justin. Spi gotovo več ne, je zamrmral in vseeno šel čez dvorišče, odrinil vrata in pogledal v izbo. Lepo, je zmajal z glavo in se vrnil pred hišo, ko ga človek rabi, ga ni nikjer. Pa ni mislil tako. Resda stari Adolf povečini govori odrezavo in z rezkavim glasom, in res je, da ga je bolj poredko videti nasmejanega, ampk pod ponošenim klobukom je dosti dobrega. Lepo prosim, naj bi se prijazno smehljal zdravnikom, ki so mu odrezali nogo, naj bi se prijazno nasmihal šoferju, ki mu je pred hišo do smrti povozil ženo?! Je pa marsikateri novčič primaknil za obnovo zvonika in Jureve kapele, in nenazadnje je pod streho vzel Justina, zaradi česar se mu še danes smejejo vsi tisti, ki nedeljo za nedeljo hitijo v hrib poslušat božjo besedo. Bolj malo se jih prime, je zmajal z glavo in se vrnil v hišo, zgrabil kosti, ki so od prejšnjega večera ležale po mizi, in jih zagnal v peč, ki je bila odprta, kot bi se starec namenil peči kruh. Sedel je na zaboj ob oknu in s klobukom odganjal muhe, ki jih je bilo vsepolno, kot jih je poleti pač povsod dovolj. Še nekajkrat je zamahnil, potem je tlesknil z jezikom, da je vse zaman: tudi če bi jih odgnal. Bi prišle pa nove. Mogoče celo več. Justin je bil tisti čas pri košati bukvi. Že navsezgodaj je vstal, si čez ramo vrgel sekiro in pohitel po poti gor, da podre drevo, v katerem prebivajo demoni. Sprva res ni bil prepričan, ali sme drevo posekati, ker ne ve, čigav je gozd, pa je v kratkem zmajal z glavo, da mu bodo še kako hvaležni, da le poslej ne bo dolgih suš in strašnih povodenj. Prekleti demoni, vam že pokažem! To je za dež, ki je oni dan namočil pokošeno travo! je zavihtel sekiro in udaril. In spet. In spet. Dokler mu niso debele kaplje potu spolzele po čelu in nosu. Takrat je sekiro prislonil ob deblo, si obrisal potne srage, roki uprl v boke in vzdihnil: presneto drevo. Ne pusti se podreti. Ne in ne. Ampak prijateljček, saj ne boš odnehal kar tako. Menda ne! je spet pograbil sekiro in tolkel... tolkel... Če bi takrat kdo prišel po poti in ga videl, bi rekel, da izgleda, kot bi še nobenega ne posekal. Saj ga tudi ni! Ljubi Jezus, to je vsa resnica: še nobenega drevesa ni podrl. Nič zato. Je bil namesto tega že velikokrat zraven, ko se je sekalo. Pa ne takšna drevesca, kot je ta uboga bukev. Bodi resen, Justin je bil zraven, ko se je sekalo stoletne mogotce, pri katerih morajo biti najmanj trije možje - najmanj trije! Zato, lepo prosim, naj nihče ne reče, da Justin ne more podreti bukve, ki nima niti petnajst let. Še malo, pa je drevo zaječalo, da je Justin presenečeno spustil sekiro in se skoraj obrnil v beg. Potem se je pa glasno zarežal, da v kratkem pade. Zares! Hoj, si je pljunil v dlani, pobral sekiro in spet udaril. Lahen veterc je potegnil po hribu navzdol, ko so veje košate bukve zažvižgale z vseh strani in je globoko v koreninah zahreščalo, kot bi demonski vragi v dir pognali sedemtisoč črnih kozlov. Justin je začutil močan udarec, ki ga je podrl po tleh, potem pa samo še omotico, v katero je potonil. Dva dni in dve noči je nesrečni mož ležal pod vejami košate bukve; dva dni in dve noči je prosil, naj mu angel varuh pošlje odrešenika, četudi sosedovo Ivanko, zaradi katere se bo že naslednji trenutek ulil dež in bo zgnila tudi trava v kopicah.
4.
Justin je odprl oči. Sprva ni razločil obrisov in glasov, ki so prihajali z vseh strani, pa so postajali vse jasnejši. V kratkem je prepoznal Adolfa, sosedovo Ivanko in Pižmohtovega Borisa, ki je ponavljal, da mu bo Adolf tako ali drugače moral poplačati bukev, ki jo je prismuknjenec podrl. Sosedova Ivanka je vsakokrat vzdihnila, kako more biti takšen: Justina bi kmalu ubilo, ti pa tako. Nikar, je moški dvigoval kazalec desne roke, nikar mi ne govori, kako zelo ubog je! Mojo bukev je znal podreti! Za to je bil dober. Dokler ni stari Adolf stopil korak nazaj in z nizkim glasom vprašal: koliko hočeš? Nič mu ne dajte! ga je isti trenutek dekle zgrabilo za roko. Koliko hočeš? je starec ponovil vprašanje, Pižmohtov ga je pa samo debelo gledal, kot bi še maloprej ne grozil, da mu bo škodo povrnil tako ali drugače. No?! je starec stopil do kredence in iz kartonaste škatle za čevlje vzel zvitek bankovcev. Tu imaš dvajset tisoč, slišiš! je predenj pomolil šop bankovcev, zdaj pa izgini, da te ne vidim več! Nikar, ga je dekle še enkrat potegnilo za rokav, pa je medtem Pižmohtov že zgrabil denar, se obrnil in odšel. To je bilo preveč, je Ivanka sedla na zaboj ob oknu in zajokala, da mu ne bi bilo treba dati vsega denarja. Kako boste zdaj, lepo vas prosim? Prekleta bukev sploh ni vredna toliko. Ni in pika! Je že dobro, jo je moški pobožal po glavi in se prislonil ob štedilnik. Da ga le ne vidim več blizu. Da ga le ne vidim več, je na mizo postavil steklenico vina in kozarca, natoči nama. Dekle si je v predpasnik obrisalo solze in natočilo. Justin ju je ves čas gledal s klopi, na kateri je ležal, pa se ni upal niti ganiti. O, nesreča, mu je odmevalo po razboleni glavi, bi bilo že bolje, ko bi me zdorbilo. Prav zares. Dokler ni Ivanka vstala z zaboja, stopila k njemu, se spustila na kolena in mu z vlažno krpo obrisala obraz: je že boljši. Še nekaj dni, pa bo dober, samo še nekaj dni. Ja, je starec trdo odložil kozarec in se pomaknil nekoliko bliže, saj bi ga skoraj ubilo. Ubogi norec, je globoko vzdihnil in tlesknil z jezikom. Vam povem, se je Ivanka dvignila s tal in ga prijela za roko, vso škodo vam bo povrnil. Prav zares. In če bo potreboval pomoč, mu bom pomagala. Samo ne podite ga od hiše. Bodi, je starec zamahnil z roko, ne govori več o tem. In njemu, je pomignil z glavo, ne smeš povedati, da sem kaj plačal. Nikoli. Ubogi prismuknjenec si še kaj naredi. Sam pa vsega ne zmorem, razumeš? Ja, so sosedovi Ivanki zažarele oči, vse razumem, se je zavrtela na peti in stekla iz hiše kot majhen otrok, ki sme splezati na češnjo in si nabrati sladkih sadežev. Starec se je polglasno zasmejal in zagodrnjal, da bo še vse dobro, da si le Justin čimprej opomore. Naslednje dni se je po vasi govorilo predvsem o prismuknjencu, ki bi skoraj umrl pod drevesom. Ne samo, da brez pameti počne, kar se mu zljubi, tudi sreče nima. Moški so se smejali, ženske so vzdihovale, da bi bilo več kot hudo: kdo bi namesto njega pel v svetišču? Nihče nima glasu kot Justin, pa naj se ta ali oni še tako napihuje. Bog je dal norcu glas. Drugemu ne. Zato. Še več večerov zapored so govorile o sosedovi Ivanki: nadangel Gabriel, vladar kerubov, jo je vodil tja gor, kjer ga je našla. Mogoče bi zdržal še eno noč, verjetno pa ne. To bi bilo hudo! Eni so govorili, da starec zdaj zagotovo nažene prismuknjenca od hiše, kaj pa drugega: naj počaka, da mu naredi še večjo škodo?! To bi bil neumen! Drugi so skomigali z rameni, da bi si to zaslužil, prav zares, ker je že tako napravil dovolj škode, ampak brez njega Adolf tudi ne more. Kdo bo prišel k njemu, no, kdo? Potem so govorili še o Pižmohtovem Borisu. Eni so zatrjevali, da je storil edino prav: prismuknjenec ne more sekati, kjer se mu zahoče. Pa ne, da bi bila bukev kaj vredna. Še zdaleč ne, samo... lahko bi se zgodilo, da bi zažgal kozolec ali senik. Kdo bi potem poplačal škodo, lepo prosim, kdo ima toliko denarja? Zdaj so drugi povzdignili glas, da je Boris navadna svinja, ki si zasluži samo palico in kamen. Kaj ni ubogi Adolf zaradi norca že tako pretrpel dovolj grenkega; kaj ni nesrečni starec sam utrpel največ škode?! Pižmohtov pa gre in vzame denar. O, čisto drugače bi se mogla dogovoriti: naj bi Justin pograbil Pižmohtov gozd, naj bi mu nasekal drv za vso zimo. Ampak ne: Boris o drugem kot denarju niti slišati ni hotel. Tudi prav. Sosedova Ivanka je bila tiste dni večinoma pri Adolfu, ker je vedela, da sam ničesar ne zmore, vendar pa za pomoč ne bo prosil, četudi gre pri tej priči vse v maloro. Ko so bila dela v hlevu in vrtu opravljena, se je lotila še hiše. Da starec ni mogel verjeti očem: kuhinja je bila pospravljena in štedilnik zloščen, da je žarel kot nov; ni mogel verjeti očem, ko je na mizo postavila vazo polno rož z vrta. Sedel je na zaboju ob oknu in vzdihoval, da hiša brez ženske ni dom. O, je godrnjal, sina bi moral imeti, pa bi se z Ivanko vzela in bi bilo. Tako pa: še pes je po smrti moje ljube Rezi šel od hiše, edino Justin, prismuknjenec, je ostal. Pa dobro, da ga imam. Zares. Brez njega bi njive porasla trava in travnike grmičevje. Vse bo še dobro, samo da si Justin opomore, je odmašil steklenico in si natočil kozarec vina. Daj, vzemi si kozarec, je pomignil Ivanki, ki je medtem sedla na stol poleg njega. Mogoče kasneje, se je nasmehnila in z dlanjo pogladila gubo na prtu, s katerim je maloprej pregrnila mizo. Justinu skuham čaj. Je že boljši. Še dan ali dva, pa bo dober. In bo vse po starem.
5.
Naslednji dan je Justin vstal pred svitom. Zapregel je vola in ga odgnal v hrib. Pred poldnevom se je vrnil z vozom, polnim posušene trave, da je enonogi starec najprej samo gledal, potem je pa vendar pomignil, naj vola odžene v hlev in pride v hišo: moraš nekaj pojesti, ko že od jutra delaš. Kasneje ti pomagam travo zmetati na kozolec. Dobro, mu je prikimal Justin. Še malo, pa je sedel za mizo in jedel klobaso, ki jo je Adolf skuhal prejšnji večer. S polnimi usti je pripovedoval, da se je trava dobro posušila in ni strahu, da bi začela gniti. Starec mu je prikimaval in sproti dolival vina, kot mu je pred dnevi svetoval doktor Florjančič, ki je prišel takoj, ko je slišal, da je prismuknjenca podrlo drevo. Da se telo okrepi. Ko je bila klobasa pri koncu, si je Justin usta obrisal v rokav, napravil še zadnji požirek vina in pomignil z glavo, da travo zmeče na kozolec. Pomagam ti, je starec hotel vstati z zaboja ob oknu, pa je Justin z obema rokama zamahnil, naj lepo sedi, ker ni nič takšnega. Pozno zvečer istega dne, ko je Justin ravno legel, je potrkalo po lesenih vratih. Sprva je mislil, da je Adolf, ki bi ga hotel opomniti, naj zjutraj nikakor ne pozabi tega ali onega, ko je pa potrkalo v drugo, je vedel, da ne more biti starec: nikoli ne trka dvakrat. Hitro je vstal, dvignil zapah in nalahko potegnil vrata. Ne more biti res, je vzdihnil in zmajal z glavo, ko je zunaj zagledal sosedovo Ivanko. Me boš vendar spustil not. Lepo te prosim, je zdaj široko odprl vrata, hitro vstopi, da te kdo ne vidi. Ko je bila ženska notri, je skrbno zapahnil in se pomaknil na sredo izbe. Ni si mogel misliti, kaj jo je ob tej uri prineslo naokoli in je bil toliko bolj osupel, ko se je z žametno dlanjo dotaknila njegovega lica: vesela sem, da se ti ni zgodilo kaj hudega. O, je zdaj moški zmajal z glavo, saj ni bilo nič takšnega. Prav zares, je hitel govoriti, da bi zdržal več dni, če bi bilo treba, samo da ženska ne bi posumila, kako hudo mu je bilo, ko je ležal pod drevesom. Ja, se je nasmehnila in na prsih prekrižala roki. Justin jo je gledal takole stati in se smehljati v soju mesečine, ki je padala skozi lino in špranjo med slabo zbitima deskama. Mislil si je, da na svetu ni lepše ženske od Ivanke. Pa če bi mu kdo pred časom rekel, da ga bo prav to dekle sredi noči obiskalo v njegovi izbi, bi se glasno zarežal, da je še večji bedak od njega; glasno bi se zarežal, naj ne govori neumnosti, ker se predobro ve, da je sosedova Ivanka pošteno dekle, poštena dekleta pa ponoči ne hodijo naokoli. No, sedi, je z roko vendar pomignil proti stolu, ki je stal ob steni. V naslednjih tednih je sosedova Ivanka večkrat obiskala Justina. Zato je imel - kadar je šel skozi vas - roke globoko v žepih, in zato si je požvižgoval najbolj vesele melodije, kar se jih je mogel domisliti. Kaj pa drugega! Je še kje kakšen, ki ga je prelepa Ivanka pobožala po licu in poljubila, da je vesela, ker se mu ni zgodilo hudega?! Hej, hoj, je povriskaval in gledal naokoli, če ga kdo vidi, in si mislil, naj kar stopi na prag in vpraša, čemu tolikšno veselje. Pa se mu samo v brk zareži. Toliko. Drugič pa še zabavljajte čez prismuknjenega Justina! Dokler ni pred trgovino srečal Tratnikovega mlajšega: ravno je sedel na moped, čez balanco obesil plastično vrečo polno stvari, ki jih je kupil, in se hotel odpeljati. Takrat je na cesti zagledal Justina. Vstal je in ga poklical k sebi: pridi, Justin! No, je zakrilil z levo, kot bi bila stara prijatelja, ki se že dolgo nista videla, zdaj pa čisto nepričakovano stojita drug pred drugim, bova kaj spila ali kako?! Justin je nagubal čelo, kot bi bila pred njim nevem kakšna odločitev in prikimal, da kozarček ne bi mogel škoditi. Tako je prav, ga je Tratnikov mlajši udaril po rami in potegnil za seboj v bife, ki se drži trgovine. Sedla sta za mizo ob oknu in naročila vina. Še malo, pa se je moški zresnil, nagnil naprej in spregovoril tiho, kot bi se bal, da kdo sliši (pa razen njiju in točaja v bifeju tako ni bilo nikogar): tisto prekleto drevo zgoraj, ki te je podrlo, si že odplačal? Čakaj malo, je Justin odložil kozarec in si v rokav obrisal mokra usta. Čakaj malo, je spet dvignil kozarec in na dušek spil vino, iz žepa izvlekel nekaj denarja, ga položil na mizo in se poslovil. Tratnikov najmlajši je vstal, kot bi hotel za njim, pa je samo pograbil denar, ki je ležal na mizi, stopil do točaja in plačal vino. Preden je stopil ven, se je zarežal, da je Justin prismuknjen, pa naj reče, kar hoče. Justin je v kratkem pritekel domov. Dobro je zapahnil vrata in še dolgo v noč hodil gor in dol, pri tem pa momljal, da mu Pižmohtov Boris to drago plača. Dokler ni potrkalo. Hitro je razgrnil posteljo, kot bi še pravkar ležal v nji in skoraj spal, ter odprl vrata. No, je Ivanka smuknila not, ne boš rekel, da si že spal? To pa ne, je Justin zamahnil z obema rokama in prekril posteljo, spal še nisem. Ker sem si misli... ja, kar mislil sem si, da prideš.
6.
Enajst tednov kasneje je bila poroka. Justin je od ranega jutra stal ob lini in gledal ven, da na sosedovem dvorišču uzre Ivanko. Mislil si je, da bodo pod belo tančico njena lica rdeča kot krvavi cvetovi divjih rož za reko in v čipkah roke prosojnejše od kril metulja, ki ga je poletni dež zbil po tleh in mu spral cvetni prah. Do zadnje podrobnosti si jo je mogel predstavljati. O, Justin je dobro vedel, kako bo našobila usta in se zamajala v bokih tisti trenutek, ko stopi ven; vedel je, kako bo spustila pogled in se sramežljivo nasmehnila, ko ji kdo reče, da je lepša kot kdajkoli prej. Zato je stal ob lini in čakal in skoraj pozabil, da se mora obriti in obleči ter pohiteti v hrib, da bo v cerkvi prej kot nevesta. Ko je prišel gor, je bilo na dvorišču vse polno svatov, ki so se kratkočasili s pripovedovanjem prigod iz te in one vasi; lahko bi rekel, da od zadnjega slavja ni bilo nobene nove, pa je vseeno vsaka posebej na zabuhla lica zvabila nasmeh in iz grla vzklik. Ženske so imele v rokah pisane šopke rož, možje so si cvetove zataknili v gumbnico ali kar za klobuk. Stali so tam razkoračeni, z rokami globoko v žepih in se glasno krohotali, ko pa so zagledali Justina, je eden dvignil pokrivalo in zamahnil: poglejte, ženin prihaja! Vsi so bruhnili v smeh. Justin jih je pozdravil in se - preden bi ga vprašali kakšno nesramnost - izmuznil v svetišče, po lesenih stopnicah na kor, kjer je sedel v vrsto tik ob ograji, od koder se dobro vidi oltar in vse klopi spodaj. Spomnil se je časov, ko je skrivoma pogledoval dol in se bal, da sosedova Ivanka pogleda gor, ravno ko bo strmel vanjo; spomnil se je, kako sta se kdaj prej že spogledala in kako je deklica vsakokrat zardela in spustila pogled; spomnil se je, kdaj ga je prvikrat ogovorila in kdaj je začela skrivoma prihajati k njemu ob pozni uri. Ljubi Jezus, kako čas beži! je vzdihnil in glavo prislonil ob les. Prijateljček, zdaj bo spet vse po starem: bal se boš, da se vajina pogleda srečata, kadar pa si bosta prišla po poti nasproti, te ne bo glasno pozdravila in se veselo zasmejala, pač pa bo zardela in spustila pogled, ti pa tudi, ker si ne smeš želeti žene svojega bližnjega. Komaj kdaj ti odzdravi. O, prijateljček, to boli. Zares. Med obredom enkrat samkrat ni pogledal dol. Z vsebolj trpkim glasom je pel, da so se ženske v prednjih klopeh spogledovale in pošepetovale, kako ubogi prismuknjenec nima ne pameti ne sreče, zdaj mu pa še glas jemlje. Zmigovale so, da takšno ne pomeni dobrega in bodo prej ali slej morali najti novega pevca. Vedno znova so gledale proti Justinu in delale obraze, da vse skupaj ničemur ni podobno: naj si zapomni, da ga nihče več ne povabi peti, nihče več mu v žep ne porine tisočaka. Ubogi norec. Preden so svatje prišli iz cerkve, je Justin že tekel po hribu dol. Doma je zapahnil vrata, stopil do line, prislonil obraz in čakal. Ni bilo dolgo, ko so po cesti pripeljali prvi avtomobili. Čez čas sta prišla ženin in nevesta ter sedla za mizo na dvorišču. Vse več ljudi je prihajalo, vse več jih je sedelo za mizo, na katero so domače ženske prinašale kozarce in steklenice, malo kasneje še krožnike in pribor. Justin je stal ob lini in jih gledal; dobro je slišal ženski, ki sta se ne tako daleč stran pogovarjali, kako prekrasna darila sta dobila: pralni stroj, ki je stal najmanj šestdeset tisočakov, italijanski pribor, zamrzovalno skrinjo, šivalni stroj in za povrhu precej gospodinjskih aparatov, ki vsaki ženski prihranijo dosti dela. Potem sta umolknili in takoj nadaljevali o svatbi: koliko neki jih je stalo? Raje ne vprašaj! Slišala sem, da bi za ta denar dobila nov avto. No, potem si lahko misliš. Ljuba Marija, kar je preveč, je preveč. Da bi le bila srečna. To pač! Pa če jo bo tepel, kot je stari Pižmoht svojo babnico, ne bosta. Ti rečem: lahko bi si našla boljšega - dosti boljšega! Ampak kakor si je izbrala, tako naj ima. Ob teh besedah je Justin stopil od line, si z dlanjo obrisal pajčevine, ki so se mu prijele na poten obraz, in sedel na ležišče. Glavo je spustil v dlani in vzdihnil, da ga je sam gobec. Oj, prijateljček, tisti dan, ko si slišal, da je stari Adolf plačal bukev, bi moral naravnost k Pižmohtu in mu dati, kar si zasluži: s palico po grbi. Pred vsemi. Potem danes ne bi bilo poroke. Tako pa: samo poglej, kako je. Oj, to boli. Še minuto ali dve, pa je Justin skočil z ležišča in stekel v lopo na drugi strani kozolca, kot bi ga pognal sam vrag. V kratkem je stal na sosedovem dvorišču. Najprej je pogledal levo in desno, kot bi zaradi njega muzikanti nehali igrati in svatje plesati, ter prikimal, naj se le zabavajo: prijatelji, dobri ljudje, zabavajte se! Prav počasi se je pomaknil proti dolgi mizi. Gledal je ženina in nevesto, ki sta sedela na sredi in se nasmihala na vse strani, da si kateri ne bi mislil slabega. Pri toliko ljudeh se nikoli ne ve, še posebej, če so prišli od daleč in prinesli kaj zares dragocenega. Upal je, da ga sosedova Ivanka še ne zapazi. In ga tudi ni, dokler ni stal pred njima. Takrat je zardela, ker si ni mislila, da pride, čeprav mu je poslala vabilo, in stegnila roko, kot bi se ga hotela dotakniti: nisem se ti še zahvalila... tako lepo si pel... Justin ji je prikimal in se obrnil proti Borisu, ki se je pogovarjal s Tonetom izza reke in ga je morala Ivanka dregniti, naj bo vsaj toliko in se zahvali za lepo petje. Tak, se je Pižmohtov Boris obrnil in hotel reči, pa je Justin izpod suknjiča že izvlekel sekiro in udaril po njem, da je kri špricnila po nevesti in Tonetu in belem čipkastem prtu: to je za Ivanko in to za bukev!
7.
Lahen veter je vlekel s hriba. Opoldansko sonce je sijalo v krošnje dreves med hišo in kozolcem, da so sence vseh oblik in velikosti padale po strehah in dvorišču spredaj. Listje, ki je ob robu že rumenelo in na nekaterih mestih celo rjavelo, se je pozibavalo; vsake toliko je kateri odpadel, se zazibal skozi zrak, kot bi hotel ujeti ugodno sapo, da ga za slovo še zadnjič dvigne od tal, pa takoj zatem padel po pesku, ker je bil veter prešibak; tu in tam je kateri odpadel in pristal v mlaki krvi, ki je prekrivala peščena tla okoli mize, kjer sta še maloprej sedela ženin in nevesta. Ob strani je ležala sekira. Nekoliko dlje je bila gruča ljudi, ki je kriče nesla ženina proti velikem avtu, da ga odpeljejo v bolnišnico, če že ni prepozno, ker ne kaže znakov življenja. Nevesta je sedela na klopi ob hiši in srepo zrla predse. Na drugi strani dvorišča je, prislonjen ob mlado jablano, sedel Justin. Gledal je sosedovo Ivanko, kako strmi predse, in si godrnjal, da je bolje prej kot kasneje; bolje je kasneje kot nikoli. To so bili srečni dnevi hlapca Justina.