Srebrna ribica

Srebrna ribica Branko Rudolf

Spisano:	Andreja Simčič
Viri:	Rudolf, Branko (1980 (ponatis)). Srebrna ribica. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PISANE ZGODBE

SREBRNA RIBICA

To je bilo približno pred sedemsto ali osemsto leti. Pri morju je stalo ne veliko, pa lepo mestece z debelim, visokim obzidjem in štrlečimi stolpi, ki so ga obdajali kakor roglji kraljevsko krono. Na najvišjih stolpih so večkrat na dan piskali stražniki z rogovi: tam so v vetru vihrale zastavice, ponoči pa so goreli svežnji bakelj vpletenih jeklenih košarah -svetlo znamenje ladjam daleč na morju. Mesto je bilo bogato. Suknarji so delali sukno, vrvarji so pletli vrvi, trgovci so od daleč privažali za zlato vezenih tkanin in zlatega žita, za belo srebro belega platna, dragih rdečih granatov in rdečega vina. Na trgu so se ljudje prepirali in kričali kakor srake, dajali pa so tudi revežem, ki so lezli z berglami. Ljudje so bili videti veseli in srečni. In vendar v tem mestu nekaj ni bilo prav. Nad mestom je vladal tudi vojvoda Jazon, močan, debel človek s črnimi lasmi, ki so mu padali na pleča. Blizu mesta je imel utrjen grad, notri pa palačo z marmornatimi stopnicami. Temu vojvodi je moralo mestu plačati desetino in še davek v zlatu, ki je bil vsako leto večji. Vse to pa hudemu vojvodi Jazonu ni bilo dosti. Večkrat se je spomnil in kar na lepem obtožil kakšnega meščana, da mu noče dobro in da je izdajalec. Ponoči so potem na vrata potrkali črni biriči v oklepih in preplašenega moža vrgli v ječo. Drugi dan je seveda žena tistega zaprtega meščana pritekla pred vojvodov stol, se milo jokala in prosila. Če je imela dovolj dragotin in denarja, ga je odkupila z darovi in suhim zlatom, prav redko samo s prošnjami! Včasih se vojvoda ni dal omečiti in so meščana ob zori obesili za vrat ali ga z mečem dali ob glavo. Noč nato so prišli hlapci, ki so vse premoženje ubitega človeka na težkih vozovih odpeljali v vojvodovo zakladnico. Tako se je zgodilo, da si je marsikdo štel za srečo, če mu je vojvoda vzel samo hišo in denar, glave pa ne in je z ženo in otroki lahko bos odjadral v tujino beračit! Seveda vojvode niso imeli prav nič radi in so se ga bali. Če je bil kdo preveč bogat, preveč pamet ali preveč možat, mu je bil že sumljiv! K sebi pa je vojvoda vabil grdune, vohune, prilizune in požeruhe in jih dajal darov in denarja. Gostil jih je pri bogati mizi, se z njimi napijal in njim, ki bi zaslužili vrv za vrat, obešal zlate verižice na prsti brez srca i vesti. Ti priliznjenci so bili seveda vojvodi vdani, kakor so razbojniki zmeraj vdani svojemu poglavarju. S hlapci vred so mu pomagali vladati mesto, ki je godrnjalo, pa se nikoli ni upalo upreti - seveda tudi zato, ker meščani niso bili složni. Zato je dolgo ostalo vse pri starem. V mestu je živel že po staren, pa izkušen in spoštovan mojster Urban, zlatar. Zlatarji tistega časa niso kovali samo prstanov, uhanov in verižic. Mojster Urban je znal izdelovati drobne okrogle škatljice, ki so kazale sever in jug - kompase - , iz jekla in srebra je koval različna šestila na tanke igle, s katerimi so kapitani merili razdalje na morju. Zlatarja Urbana so cenili in spoštovali, že zato ga je vojvoda sovražil. Dokler pa je živel, se ga ni upal dotakniti, tudi ne njegovega sinu Urbana mlajšega, ki je znal z drobnimi kleščami in kladivci ravnati skoraj tako dobro kakor oče. Stari Urban je nekoč prejumetno skoval srebrno ribico, dolgo za dlan, ribico, ki je imela srebrno glavico, po telesu pa vse polno luskin, ki so bile čvrsto povezane med seboj. Če si ribico prijel in stresel, je zamigala, kakor da bi bila živa, in vdarila s tankimi sijočimi plavutmi. Bila je kar prelepa igračka. Staremu Urbanu so ponujali lep denar zanjo, pa je ni hotel dati. Rekel je : "Ta ribica je nekaj posebnega. Sklenil sem, da jo bom zapustil sinu." Po nekaj letih je mojster Urban umrl. K mlademu Urbanu so prišli vojvodovi ljudje in mu sporočili, da je bil njegov oče dolžan velike vsote denarja. Hoteli so ga razjeziti, da bi se kaj spozabil, povedal kakšno proti vojvodi, da bi zaprli še njega. Mladi Urban pa je kaj takega že pričakoval, zato je hitro povezal culo in odšel iz rojstne hiše - v culi pa je odnesel orodje in srebrno ribico. Urbanov prijatelj, mladi sodar Martin, ga je vprašal, zakaj se ni uprl: "Ali nisi vedel, da je vojvoda krivičen, da so njegovi biriči goljufi?" Mladi Urban pa je odvrnil:" Prav zato, ker sem vedel, da lažejo, si nisem upal. Zakaj bi povedal resnico lažnjivcu, k rokah drži kij in ima nož za pasom?" Urban se je naselil pri Martinu in si uredil majhno delavnico. Bil je marljiv in spreten ; kmalu si je pridelal nov dom. Ko pa je prvič spal v lastni drobni hišici, se mu je v sanjah prikazala srebrna ribica. V modrem zraku nad posteljo je plavala kakor po vodi, rasla je in rasla, dokler ni bila velika kakor konj, da se je mladi Urban skoraj prestrašil. Ribica pa je prijazno rekla:"Spomni se na rajnkega očeta in me dobro varuj. Jaz pojem vse laži." Nate je trikrat zamigala s srebrnimi usti, udarila z repkom in odplavala. Drugo jutro je mladi Urban na sanje pozabil. Ponoči se mu je srebrna ribica spet prikazala v sanjah in izrekla iste besede. Nato še eno noč. Tretji dan je k Urbanu prišel njegov prijatelj Martin. " Ah, če bi le vedel, ali je to res, če bi le vedel, da je res," je rekel."Kaj pa takega?" je vprašal Urban. "Tu mi piše vojvodov oskrbnik, da mi posebno zaupa, da me ima posebno rad. Hotel bi kupiti vse moje sode, ki jih imam spravljene v kleti. Pravi, da bi vse naložil na ladjo, odpeljal v sosednjo luko in dobro prodal, meni pa bogato plačal." "Ali imaš njegovo pismo?" "Tu je." "Vidiš, da srebrna ribica mi je rekla v sanjah, da pohrusta vse laži. Pusti mi pismo, na pismo bom položil ribico in jutri bova videla, ali je pojedla kaj goljufije." Prijatelja sta se nasmejala, končno je mladi Urban pismo položil na mizo, nanj pa drobno srebrno ribico. Ponoči ni sanjal nič, čisto nič. Ko pa je drugo jutro s prijateljem spet pogledal pismo, se je začudil. Manjkale so nekatere besede, pa tudi celi stavki. Nič več ni stalo zapisano, da ima oskrbnik mladega Martina rad in nič o tem, da bo sode dobro prodal. Tedaj je Martin vedel, pri čem je. Odgovoril je, da žal zdaj ne more prodati prav nobenega soda. Srebrna ribica je pojedla še dosti laži. Neko lepo dekle je pisano Urbanu, da ga ima rada. Urban je mislil, da je dekle precej košato in ponosno in da bi rajši imela njegovo delavnico in hišo, kakor njega. In res - čez noč je ribica pojedla vse lažnive besede. Ribica je pojedla laž in predpisa starega lisjaškega zdravnika, ki je nekemu moškemu zapisal zdravilo za bolezen, ki je tisti sploh ni imel - zato, da bi zaslužil, požrla je laž, iz goljufovega pisma, ki je zlatarju hotel prodati slabo zlatarsko peč - in še dosti tega. Ljudje so zdaj mladega Urbana spoštovali tako, kot nekoč njegovega očeta. In prav to je bilo nevarno. Hudi vojvoda Jazon je o tem kmalu slišal. Prav posebno ga je jezilo, da zna Urban mlajši - kakor pravijo - prav imenitno razločevati resnico od laži, ker je bil vojvoda sam poln grdih zvijač. Torej je poslal biriče, da so ponoči odvlekli Urbana in ga pahnili v ječo, ki je bila poševna luknja v zidu na dvorišču utrjene sodne palače. Urban je padel na smrdljivo slamo. Vendar ni dolgo premišljeval o tem, kaj mu je napletel grdi vojvoda, in je kmalu zaspal. Drugo jutro je Urban skušal zlesti iz svoje smrdljive luknje vsaj do zamreženih vrat. To je bilo težko; ko se mu je posrečilo, pa se je moral skrivati pred stražniki, ki so s trdimi koraki - comp! copm! comp! - hodili po tlakovanem dvorišču in včasih s težkimi sulicami dregali v ječe. Onstran tlakovanega dvorišča je bila cesta in tam so se igrali otroci. Urban je spoznal Marka, sinčka svojega prijatelja Martina. Rahlo ga je poklical in fantiček se je približal ograji - vendar previdno, saj se je tudi on bal surovih stražnikov i njihovih sulic. Urban je imel pri sebi kos srebrnega pisala, z njim je napisal na kos srajce sporočilo za fantka Marka, odlomil košček zidu - in ko se stražniki spet - comp!comp!comp! - oddaljili, je pisemce spretno vrgel čez dvorišče skozi zamrežena vrata. Mali Marko je pisanje ujel in prebral. Pisalo je: "V moji sobi je črna omara, z vloženim rdečim lesom, v tej omari je mala zlata skrinjica, v skrinjici srebrna ribica. Poleg ribice je nekaj srebrnih tolarjev, te si obdrži. Ribico pa prinesi in mi vrzi semle. "Fantek Marko se je napotil k Urbanovi hišici. Bila je zaklenjena, pred njo je stražil grd vojak s težko sulico s sekiro. Za hišo pa je stala stara hruška, in po njej je mali Marko splezal skozi okence pod streho. Našel je ribico, denarja se ni dotaknil. Hitro je tekel nazaj k ječi in ko so se robati stražniki oddaljili, je iz srebra kovano ribico tako spretno zagnal proti zamreženim vratom, da se je ribica prikotalila naravnost v ječo k zlatarju Urbanu in mu padla pred noge. Zdaj je bil Urban srečen. Vtaknil si jo je v nedra in mirno zaspal. V sanjah se mu je spet prikazala ribica, zrasla in mu rekla:" Nič se ne boj, Urban, ne požiram samo laži, požiram tudi krivice." Potem je zamahnila z repkom in izginila. Ponoči, o polnoči so prišli biriči in izvlekli Urbana in smrdljive luknje. Pri svitu bakelj so mu prebrali obsodbo, da je ščuval proti vojvodi in da ga bodo zato jutri zjutraj ob prvi zarji v svitu bakelj na dvorišču obesili za vrat, dokler ne bo pozabil dihati, nato pa mu - mrtvemu - privezali kamen za vrat in ga vrgli v morje. Urban je rekel:" Če me je vojvoda obsodil, vam je gotovo dal pisanje. Pokažite mi ga." Pokazali so mu smrtno obsodbo. Pod njo je bil vojvodov podpis, od nje je bingljal širok pečat iz rdečega voska." Dajte mi smrtno obsodbo," je rekel Urban." Sodba se zmeraj samo prebere," mu je odvrnil poveljnik ječe."Potem mi dajte prepis.!" Čudili so se, da hoče kaj takega. Vendar se je poveljniku ječe Urban smilil in mu je čudno željo izpolnil. Priklical je pisarja, ki je prav hitro prepisal kratko obsodbo, na koncu pripisal ime vojvode Jazona in celo dodal nekaj pečatnega voska, da je bila popolnost večja. Urban je pisanje previdno prebral, se zahvalil in se sam podrsal na dno smrdljive ječe. Tu pa je iz neder vzel srebrno ribico, ovil okrog nje smrtno obsodbo in mirno zaspal. Zjutraj ob prvem svitu, še pred dnevom, so bakle posvetile v ječo. Prišli so biriči. Urban se je hitro zbudil in zvlekel iz neder pisanje. Razvil ga je in hitro spravil srebrno ribico. Pri svitu bakel je še enkrat vse prebral - tisto pa, kar je bilo včeraj prepis smrtne obsodbe, je bilo danes oprostilno pismo. V pismu je jasno stalo, da Urban nikomur ni storil nič žalega, da mu naj dado čepico, dober plašč s kožuhom in mošnjo s petsto trdimi tolarji, nato pa ga naj spremijo na tisto veliko tujo ladjo, ki vozi iz mesta sukno in hoče odpluti še pred zoro. Pod pismom je bil vojvodov podpis, od njega je bingljal širok pečat in rdečega voska. Ko je poveljnik ječe prebral pisanje, se je začudil. Pa končno - vojvoda je bil muhast človek, da nikoli nihče ni prav uganil, kaj mu po glavi blodi. Podpis je bil pravilen, datum in žig tudi, torej smrtna obsodba ni veljala. Debeli rabelj je mrmraje spravil meč in zvil vrvi. Poveljnik je hitro dal prinesti dober plašč, obšit s kožuhom, in mošnjo s petsto tolarji, nato so Urbana v tisti uri prvega svita vojaki naglo odpeljali k trebušasti tuji ladji, ki je že bila razvila široka pisana jadra. Kapitan je prijazno sprejel zlatarja in odrinil na pot čez tri morja. Urban je vesel dihal slani zrak. Zapustiti je moral domače mesto; bil pa je spet svoboden. Drugo jutro so prišli vojvodovi odposlanci v sodno palačo, da bi poslušali poročilo o Urbanovi smrti. Zelo so se začudili, ko jim je poveljnik ječe pokazal pisanje. Rekli so, da je vmes gotovo goljufija. Poveljnik je jezno ugovarjal. Potegnili so meče in si grozili, a med tem so ostala vrata ječe odprta. Vtem je tudi sodar Martin dirkal po mestu in zbiral prijatelje, da bi zahtevali Urbana iz ječe. Vsi so bili že jezni na vojvodo. Trgovci so rekli:"Kje je tisti vojvoda, ki nam jemlje denar in čast?" - Denar jim je namreč bil bolj pri srcu. Rokodelci pa so se oborožili. Ko je Martin to videl, je v star kotliček zbil luknjo za oči in si ga poveznil za glavo kakor čelado, da je bilo videti malo grozno in malo smešno. In oborožil se je z batom. Tudi mali Marko, njegov sinek, si je dal star železen lonec na glavo kot čelado in mnogi dečki so ga posnemali. Tudi oni so vzeli frače, kradli materam kuhinjske kije, zabijali žeblje vanje in si tako delali orožje. Pridružili so se odraslim. Vse črno ljudi je bilo na cesti, med njimi seveda tudi sodar Martin. Kjerkoli so videli vojvodove ljudi, so jih pregnali ali jim metali opeko na glavo. In strahovito so kričali, predvsem seveda tudi sodar Martin. Postavil se je na ogelni kamen in govoril:"Someščani! kako dolgo bomo še trpeli tako sramoto? Vojvodi delamo in mu dajamo blago in denar, kaj pa dela on? Krivico!" "Krivico!" so ponovili meščani. "Jemlje si, kar si hoče. Najboljše med nami meče v ječe. Ni nam treba tega." "Ni treba!" so zarjuli meščani. "Proč z vojvodstvom! Jazona v morje!" " V morje z njim!" so zatulili v zboru. Zapiskali so na rogove in zavite školjke. Zahrumeli in zabučali so vsi, suknarji, krznarji, klobučarji, sedlarji, rokavičarji, sodarji, kuharji, peki, mizarji in vsi drugi, predvsem seveda sodar Martin. In v okolici mesta so kmetje obrnili pluge ter prišli s kosami, cepci in sekirami. Kajti nihče ni maral vojvode. Njegovi vojščaki in biriči so se prestrašili in se skrili ali predali upornikom. Ko je vojvoda videl, kaj se dogaja, je sam zbežal in trdnega gradu in se poskusil s skrinjo polno zlata in draguljev odpeljati v majhni barki. V strahu pa ni dobro vozil, zadel je na skalo in utonil s skrinjo vred. Med tem so rokodelci s strašanskim vpitjem udrli v sodno palačo, predvsem seveda sodar Martin. Vzeli so vojakom orožje in osvobodili vse jetnike, vendar Urbana niso našli. Tedaj so se strašno razjezili, pobili so rablja s pomočniki vred in bi bili še vse druge biriče in vojake. Končno so jim le nekako dopovedali, da je Urban ušel in da ga ni več v mestu. Tedaj so bili žalostni, predvsem seveda sodar Martin ni njegov sinek in sneli so si kotle in piskre z glave. Urbana ni bilo in zato so se morali meščani od tistega časa dalje že sami potruditi in razločevati laž od resnice, pravico od krivice. Tu se ni dalo pomagati. Nihče jim ni več skoval srebrne ribice, ki bi jedla laži in krivice.

OTROCI MESECA

Osemletni Tomaž je bil bolan. Ni bilo videti hudo, vendar ga je še nekaj kuhala vročina. Doktor je rekel, da bo mogoče trajalo še teden dni, mogoče delj. Junijska noč je bila topla. Skozi odprto okno je na široko lila mesečina. Pod oknom se je črnil mogočen oreh. Ozki listi mladih slivic in breskvic so se svetili kakor srebro. Tomažev oče pa ni bil zadovoljen. Skoraj popolnoma je zaslonil oknice, zato da je ostal v sobi na tleh samo ozek srebrn plamen mesečine. Oče je rekel mami:"Ne, ne zdi se mi prav, če je v sobi toliko mesečine. Danes je polna luna, svetlo je tako, da bi knjigo bral. To bo fanta mogoče vznemirilo. Vsaj po sebi lahko sodim. Še zdaj nimam rad, da mi ponoči mesec sije v oči in slabo spim. Ko sem bil tako majhen kakor Tomaž, pa ob mesecu zlepa nisem mogel zaspati. Lahko bi ga vznemirilo." "Saj zato si tudi zaslonil okno," je rekla mati. In pri tem je ostalo. Oče in mati sta si s Tomažem rekla lahko noč, odšla iz sobe in zaprla vrata. Tomaž je ostal sam v temi in gledal srebrni trak mesečine, ki se je svetlikal na tleh. Zaprl je oči, zdelo se mu je, da vidi mlečnobelo mesečino tudi skozi zaprte veke. Nenadoma pa je trak mesečine oživel. Zdaj je bila to velika reka, ki je čudno lepa tekla po širokih dolinah in med temnimi gozdovi. In v tej srebrni reki so vstajali čudni in smešni možički. Njihova telesa so bila taka kakor velike svetle plošče, na teh ploščah so bili nasmejani obrazki, hodili so po tankih svetlih nožicah, grabili so z drobnimi svetlimi ročicami. Ti mesečki so se kopali v široki reki mesečine, se pobrizgavali s svetlimi curki luči, se paglavsko režali na vsa usta in se trkali s svetlimi glavicami kakor kozlički. "To so mesečevi sinčki," si je rekel Tomaž in bilo mu je prijetno. Neka malih mesečkov se je prijelo za roke in so zaplesali, pri tem so se dvigali nad mlečnobelo reko in se po malem spet spuščali vanjo. Precej so bili podobni velikemu mesecu, svojemu očetu. Zmeraj več jih je vstajalo z reke, končno so se razkropili po temni pokrajini, po holmih, po dobravah, nad ribniki, nad vasicami, nad katerimi se je kadilo iz dimnikov. Povsod je bilo vse polno teh mesečkov, ki so bili vstali iz široke reke. Plavali so nad drevesi kakor svetli balončki ali lampijončki, blizu so nihali, daleč so se zibali, še delj so migotali - kakor nenavadno lepe okrogle kresnice. Dvigali so se, se spuščali niže, rajali, se prekopicavali in se na široko smejali s čisto rahlimi, zvonkimi glasovi:"Ha-ha-ha-hi-hi-hi! Ha-ha-ha-hi-hi-hi!" Tudi Tomaž se je smejal. In nenadoma je bil sam med njimi v sami srajci. Pa mu ni bilo nerodno med mesečki, ki so bili čisto goli. Seveda se tudi niso imela česa sramovati, ker jih je bil sam obraz. Mesečki so Tomaža prijeli za roke in ga povlekli nad gozdove, v temni zrak. Čutil se je čudno lahkega in smejal se je od veselja. Nenadoma je spet zaplaval nad veliko mesečno reko. Tedaj se je iz gozda pomolila čudna pošast. Razločno jo je videl, čeprav je bila temna. Pošast je bila taka kakor velikanska krastača z majhnimi ognjenimi očmi, samo da je imela zgoraj čudno šilasto glavo kakor grd človeški obraz s koničasto brado. Iz teme je iztegnila velikansko črno roko in lovila mesečke, ki so pohiteli in poskakali v svetlo belo reko kakor žabe. Tomaž se je ustrašil. Mesečki, ki so ga držali, pa so ga potegnili visoko, visoko v zrak in daleč od črne počasti. Zgoraj v zraku je bilo lepo. Zvezdice so mežikale. In bile so prelepe svetle dekličice s svetlo penastimi ovratniki okrog obrazkov. Dve veliki okrogli zvezdi-premičnici, Jupiter s svojimi mesečki in Saturn z obročkom okrog glave, sta se smejali vmes, na sredi pa je plaval mesec in gledal veselo. Tedaj je nenadoma priplaval predenj oblak in nasmejani mesečev obraz je pogledal hladno in tuje, da se je Tomaža polotil strah. Padel je globoko, globoko in se nenadoma znašel nad velikim mestom. Vse polno hiš je videl in vmes množico stolpov, reko in mostove. In samotno mu je bilo, malih mesečkov ni bilo več. Nebo je bilo oblačno - pa čeprav so bili oblaki svetli. Prijel se je nekje visoko ob železen balkon na veliki stavbi. Tomažu se je zdelo, da so stene vseh stavb prozorne in da povsod vidi speče, utrujene ljudi v posteljah, ki so se stiskali pod odejami, stare in mlade, otroke, ženske in moške. Tedaj se je iz oblakov stegnila velikanska mlečnobela roka - mesečeva roka - z dolgimi dlanmi, z neznansko tankimi belimi prsti, tako tankimi, kakor so pajkove nožice. Velika mesečeva roka je skrčila prste, tako kakor človek, ki misli potrkati. Nato je iz mesečine res posegla med speče ljudi in jim potrkala na čelo. Tomaž je razločno slišal: "Tok - tok!" ko je trkala. In ljudje so zavzdihnili in začeli sanjati prečudne budalosti. Mesečeva roka pa je potovala med spečimi. Nekaj jih je spustila, poem pa zopet temu in drugemu potrkala po čelu:"Tok - tok !" "Aha," si je misli Tomaž v sanjah, "zdaj vem, kaj pomeni, če pravijo da koga luna trka." In vedel je, da bodo ti ljudje sanjali same zmešnjave in - ko bo dan - bodo z resnim obrazom delali neumnosti, ki se bodo marsikomu zdele pametne, saj bo redkokdo zaslutil, da jih je ponoči luna potrkala po čelu. Teda je vse izginilo. Tomaž se je zbudil. Odeja mu je zlezla postrani. Bilo mu je hladno in zaklical je. Prišla je mama v nočni halji in ga skrbno spet pokrila. Trdno je zaspal. Drugo jutro se je Tomažu obrnilo na bolje. Kmalu je popolnoma ozdravel in spet odšel v šolo. Nikoli pa ni pozabil tistih sanj, ko je videl, kako luna trka ljudi z dolgimi svetlimi prsti. In ko je zrasel, je o tem napisal povestico.

OTROCI SONCA

V časih stare Avstrije so bili vojaki oblečeni pisano in gizdavo, kakor petelini. Niso bili samo konjeniki, kaj še - bili so dragonci z medeninastimi čeladami, ki so se bliskale v soncu, in rdečimi hlačami, huzarji z vihrajočimi suknjami in ulanci s poljskimi šapkami. Višji častniki so na klobukih nosili resnično zeleno petelinje perje, imeli so zavihane brke, lepe pristrižene brade in so se držali strašno imenitno. Imenitne široke klobuke so nosili tudi poveljniki ladjevja, admirali, ki so v Pulju imeli parado in je godba igrala in so s trobentami in bobni korakali po ulicah. Nekateri ljudje imajo radi, če so oblečeni prav pisano. Mornarji pa so seveda nosili modre mornariške obleke, petelinasto pisane bi jim bile na ladji preveč napoti. In mornarjev je res bilo v Polju največ. Vsako opoldne je iz puljske stare trdnjave ustrelil top:"Bum!" Včasih pa je čisto rahlo pa razločno bilo slišati še enkrat, bolj tiho "Bum!" Mali top je stal nekje na obzidju trdnjave. Tisti mali top je sprožilo sonce, če je le sijalo. Prav zares. Stari pomorski častnik, ki je pazil na vreme, je vsak dan skrbno nosil svoj mali top po starinsko s smodnikom. Nad topom je imel pritrjeno povečevalno steklo, ki ga je obrnil tako, da so se žarki zbrali naravnost v leči kakor majhno, majčkeno sonce in vžgali smodnik natančno opoldne, takrat, ko je bilo sonce najvišje. V Pulju je živel stari upokojeni učitelj Valenčič. Hodil je na sprehod s svojim vnukom Borisom, ki ga je vpraševal vse mogoče, kakor pač mladi fantje sprašujejo. In Boris ni miroval, dokler mu stari oče ni pokazal, kako se s stekleno lečo lahko zažge smodnik, čeprav mu je stari oče nadel črna očala zato, ker je od leče strahovito žarelo in jemalo vid. Drugič se je stari oče Valenčič sprehajal s svojim vnukom pod drevesi. Boris je opazil svetle kroge, ki se zaradi sončne luči poleti delajo pod drevesi, in vprašal: "Dedek, od kod so pa ti krogi pod drevesi?" Dedek je odgovoril: "Veš, to so otroci sonca. Sonce sije na zemljo in včasih posveti tako, da ga vidiš kakor v ogledalu. Na zemljo pošilja svoje otroke. V vsaki rosni kaplji so otroci sonca in tu pod drevesi so tudi. Vse to okrog - to so samo majhni sončki, ki so prišli k nam in nas razveseljujejo." Boris pa je pomislil in rekel:"Kaj pa delajo sončki, ko sonce zatone, ali pa če priplava oblak?" Dedek je rekel:"Tedaj se hitro, hitro vrnejo domov k soncu." "Kar v enem samem hipu?" je vprašal Boris. "V enem samem hipu," je rekel dedek. "Pa vsi mali sončki se vrnejo? Prav nobeden ne ostane?" "No nekateri že ostanejo. Ostanejo tisti sončki, ki so se ujeli. Vsak zeleni list ujame nekaj malih sončkov. Ti potem zlezejo v smokve in grozde in oranže. Če oranže ješ, čutiš potem, kako te znotraj ogreje, kajne? No, vidiš, to so ujeti sončki." "A zato ti zmerom praviš, da je sonce v vinu?" "Seveda," se je smejal dedek. Boris ni nikoli pozabil teh besed. Nekatere pogovore si zapomnimo vse življenje. Zapomnil si jih je tudi skozi vso svetovno vojno, ki je kmalu izbruhnila. Valenčičevi so morali iz Pulja drugam, oče je dobil službo blizu Gorice. Tam je šele bilo hudo. Bliskalo je in treskalo. Ponoči se je res nebo svetilo od izstrelkov. Ognji so se vžigali na nebu in se razleteli kakor zvezdice. Boris je bil že večji, nekoč pa je vprašal dedka:"Ali so tisto tudi otroci sonca?" Dedek pa je rekel:"Menda so, vse je od sonca, pa poslali so vse na napačno mesto, to niso več pravi sončki, tisti, ki grejejo. Vojaki niso imeli več pisanih oblek, vsi so bili oblečeni v sivo. Vse je bilo ali prašno ali blatno. Hudo je bilo na svetu. Grdo in trdo. Sonce je res še vedno prijazno grelo. Pa tudi edino to je še bilo prav ubogim Valenčičevim, ki so morali v svet kot begunci, v tuje hiše, k tujih ljudem, k tujemu ognjišču. Če bi bili tisti tuji lonci polni, bi še šlo. Pa Boris ni smel svojim staršem zameriti, če mu večkrat niso imeli dati niti polente, ki je je bil vajen z doma. Dedka ni več veselilo življenje in je umrl. Boris je bil žalosten. V noči, ko je dedek umrl, pa je bedel pri starcu, potem je zaspal in čudno sanjal. Bel in širok je bil svet, ki ga je gledal v sanjah. Visoko se je vzdignilo sonce in bilo je prečudno veliko, a ni ne slepilo, ne žgalo in palilo, samo svetilo in grelo je. In vsepovsod po svetu je Boris videl vse polno drobnih sonc. V vseh rosnih kapljicah so se svetila, prav videl je, kako so zeleni listi zelišč in dreves lovili čisto majhna sončka, ki so se potem spremenila v bleščečo svetlo rečico samih gostih sonc, čudno bleščečo rimsko cesto. In Boris je res videl v sanjah, kako se je nešteto majhnih sonc začelo bleščati v človeških žilah. Boris je videl celo vrsto ljudi, ki so gledali ta sončni čudež prav tako kakor on. Ti ljudje so uprli oči v velikansko sonce, ki ni slepilo, temveč samo grelo. Tedaj je Boris vedel, da so ti ljudje prozorni, kakor da bi bili stekleni. In vsi so nosili sonce v srcu, sredi srca se jim je premikalo, bilo in pošiljalo svoje žarke v vse žile. Tedaj je sonce začelo zahajati. In močan glas je rekel: "Otroci sonca, vsi sončki, vrnite se k očetu!" Tedaj so hipoma vsi sončki, ki še niso bili ujeti, planili in zleteli proti velikemu soncu, ki je zahajalo. in glej čudo. Tudi ljudje, ki so nosili sonce v srcu, so se vzdignili v zrak, kakor da bi bili čisto lahki, in splavali proti ugašajoči svetlobi. Sešteto jih je bilo, človek pri človeku, vsi so bili prozorni kakor steklo. In tudi Borisa je zaneslo v zrak. Poleg sebe pa je opazil dedka, ki se je zdel mlad in lep, se mu je nasmejal in pomahal z roko. Tudi Boris se mu je v sanjah nasmejal. Nenadoma dedka ni bilo nikjer več , Boris pa se je z mnogimi ljudmi počasi pogrezal proti zemlji, ki je široka in modra ležala pred njim. In videl je, da se množici teh ljudi sveti sonce v srcu. In bilo mu je čudno lahko pri srcu. Boris se je zbudil, pogledal je dedka, ki je ležal na mrtvaškem odru. In zdelo se je, da se starec smehlja. Tedaj je rekel Boris:"Zbogom, dedek! Ti si tudi nosil sonce v srcu in to sonce se je zdaj hitro vrnilo k velikemu soncu, ki nam vsem sveti." Borisu ni bilo prav nič več hudo pri srcu. In ko so starca pokopali, se mu ni zdelo nič več važno, da so vse za njim jokali. Vedel je, da ga je dedek naučil nekaj lepega, česar ne bo nikoli več pozabil. Ob koncu vojne je moral Boris v vojsko. Krogla ga je zadela, vendar je ozdravel. In ko je bil spet krepak, se mu je spet zdelo, da mu drobno sonce v srcu pošilja moč po žilah. Tako je propadla Avstrija. Boris Valenčič ni mogel več ne v Istro in ne na Goriško. Čakal je dvajset let in le redko videl tiste sončne kraje, kjer mu je počival dedek. Tedaj je prišla v viharju črna nadloga - druga svetovna vojna. Boris Valenčič ni bil več prav mlad, vendar je odšel v gozdove k bojevnikom, ki so se zbirali, da bi se tolkli proti zavojevalcem. Tako se je Boris Valenčič s tovariši in s puško v roki napotil na Goriško. Dve leti se je bojeval, tam okoli in med tem časom je samo enkrat lahko obiskal dedkov grob. Streljal je sovražnike in se lačen umikal čez skalnata pobočja s krvavečimi rokami in nogami. Na širokih prsih je prenašal težke vreče s hrano, težje strelivo in še težje ranjence. Bila bi dolga povest o tem, kaj vse je doživel. Tik pred koncem ga je spet zadela krogla, strašna je bila rana blizu srca. Boris pa spet ni umrl, in ko je okreval, je spet občutil notranje žarke, ki so ga začeli greti. Tako je učakal svobodo. In zdaj včasih otrokom pripoveduje lepo pravljico o otrocih sonca, pravljico, ki so jo podobno pripovedovali že pred nekaj tisočletji. Kakor vse dobre pravljice pa je tudi ta pravljica nekoliko resnična.

POLŽ IN BRZEC

V starem Rimu so sed ljudje včasih kruto zabavali. Namesto da bi v stadionih gledali tekače, igralce z žogo ali metalce kopij, so gledali krvave igre, pri katerih so se bojevniki zaradi same "lepote boja" mesarili z meči in drugim orožjem. Pri tem je pogostokrat šlo za življenje, vendar -čudno, zlepa ni zman jkalo "mečevalcev" -gladiatorjev , kakor so jim pravili. Posebno priljubljena je bila krvava bojna igra, pri kateri je bil eden obeh bojevnikov ovit v črno železje in je nosil kratek meč - ta je bil "zasledovalec", tako so mu pravili. Njegov nasprotnik ni imel oklepa, zato pa je imel trizobo kopje in - mrežo. V to mrežo je moral zaplesti svojega nasprotnika, ako ga je hotel premagati. Zakaj to pripovedujem? Zato, ker je orožje, pa čeprav čisto obrambno orožje, nekaterih živali podobno mreži, ki jo je nosil tisti davni rimski "javni bojevnik". Nekoč sem videl na vrtu čuden "boj". Velik hrošč, razbojniški brzec, je napadel polža. Ljudje nimamo radi polžev na vrtu, brzci so koristni hrošči, vendar nisem hotel poseči v boj, preveč mikavno ga je bilo videti. Torej - v precej visoki travi se je brzec zaletel v polža in ga grizel z očitnim namenom, da bi ga zgrizel do smrti in potem pojedel. Brzec je bil rjav in velik, polž pa navaden vrti polž, ne še čisto odrasel. Mislil sem, da se bo boj kmalu odločil, pa sem se zmotil! Polž je očitno istočasno skušal bežati - vsi vemo, kako so polži hitri! - pri tem se je nekoliko umikal v hišico, predvsem pa je spuščal veliko količino sluzastih pen -edino obrambno orožje, ki ga imajo polži. Ta sluz se je penila in je bila zato podobna mreži, tako da sem se spomnil na bojevnike v starem Rimu. -Boj med brzcem in polžem je trajal dobrih deset minut in končno - se je polž ubranil! Brzec je odnehal in si potem precej časa z nogami snažil sluz, ki mu je ovijala ves sprednji del telesa. Hrošč je bil tako zdelan, da ni prav nič maral, ko sem ga gledal prav od blizu in celo prijel. Polž pa, ki je po svoje bil zmagovalec, jo je ucvrl po travi, kakor hitro je pač mogel - z vso polžjo veličastnostjo! Živali v svojih bojih pogostokrat uporabljajo prav neenako orožje in nikakor ne prevlada zmeraj tisti, o katerem smo prepričani, da je močnejši.

ZVITI VRABEC

Neki inženir, ljubitelj živali, je stanoval v Rožni dolini, v sobi v prvem nadstropju. Če je bilo vreme lepo , je vsako jutro sedel k oknu, da bi tam spil svoj čaj, malo prigriznil in se obenem razgledal po lepi okolici. Neko jutro je pod oknom zagledal vrabca. Ptiček je dobro opazil, da je inženir jedel. Predrzno in po domače (taki so pač vrabci!) je priskakljal bliže k oknu, vzdignil glavico in rekel:"Čip" To je seveda pomenilo, da prosi. Inženir se je nasmehnil, odbral mrvico mesa in jo vrgel skozi okno. Videl je, kam je mrvica padla, saj je bila odrezana od rdeče gnjati - vendar se je zdelo, da je vrabec ni opazil. Hitro in nemirno je skakljal po tlaku sem in tja in silno vneto stikal s kljunčkom. Vendar občino mrvice ni našel. Po nekem času, polnem napetega iskanja, je spet priskakljal bliže k oknu, vzdignil glavico in rekel:"Čip!" To je jasno spet pomenilo prošnjo. Inženir mu je drugič odbral mrvico primerne velikosti in jo vrgel na tlak. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Vrabič je kakor blisk odbrzel najprej - k prvi mrvici, jo prijel v kljun, nato k drugi in jadrno odletel z obema. Inženir se je smejal. Saj se je imel zakaj. Vrabec je očitno vedel, kam je padel prvi košček hrane, vendar "se je delal" nevednega. Zakaj je zviti ptiček delal tako? Mogoče so ga izučili skopi ljudje, ki niso nikoli vrgli več kakor en sam košček vrabcu? Mogoče ga je v gnezdu čakala samica in si je hotel zagotoviti drugi košček? Vsega tega ne vemo. Težko je reči, kaj se dogaja v taki mali ptičji glavici.

POVESTICA O PREMOGU

V kuhinji smo blizu štedilnika sedeli otroci. Mama je kuhala, pa je vseeno bilo hladno. Skozi okno si lahko videl strehe. Mama je naložila, potem, pa je z lopati potisnila kos premoga v peč. Drva so pokala, ogenj je godel, tisti kos premoga se je vnel, gorel in kmalu je postalo prijetno toplo. To ni bilo še nič posebnega; kajne? vendarle - o tem črnem umazanem kosu premoga bi lahko pripovedovali ure in ure, dolge bele dneve in dolge temne večere, otroci pa se vendarle ne bi naveličali poslušati. Lahko bi pripovedovali o tistih velikih, košatih gozdovih, v katerih je zrasel les, ki je danes premog. Kajti vemo, da je bil vsak košček premoga pred davnim, davnim časom les. Pripovedovali bi o prebivalcih v tistih davnih, davnih šumečih gozdovih, o čudnih, prečudnih živalih, ki so živele pod tistimi drevesi. Če bi hoteli, bi spet lahko pripovedovali tisoč in tisoč prelepih povesti o marljivih črnih ljudeh, ki kopljejo premog, o rudarjih, ki vse bele dneve preživijo pod zemljo, kjer sonce ne sije, zato, da bi se mi greli, da bi vlekle lokomotive vlak in bi se kolesa vrtela v tovarnah. Danes pa ne bomo pripovedovali o tem, temveč nekaj malega o daljnih krajih, kjer so že dolgo pred nami kurili s premogom. Če hodite po naši lepi domovini, vidite na gričih večkrat zidove visokih gradov. Nekateri gradovi so še kar prilični, imajo strehe in dimnike; nekateri drugi so prazni in razpadli, a tudi ti so bili nekoč visoki in ponosni. No, čeprav so bili tako visoki in beli, je bilo v njih navadno prav pusto in mrzlo, mnogo bolj mrzlo kakor zdaj v kuhinji! V tistih časih so sedeli v visokih dvoranah gradov mogočni gospodje, baroni, grofje, knezi, tudi kralji in cesarji. Ogrnjeni so bili v dolge plašče do tal, obšite s kožuhom. Nosili so z zlatom vezana oblačila in zlate verige okrog vratu. Okoli njih pa so stali vojščaki, oblečeni v železne, iz obročkov spletene srajce, s svetlimi čeladami na glavi, z ravnimi meči za pasom in dolgimi sulicami. Tako je bilo v tistih gradovih v nekdanjih časih pred šesto leti in več, vendar: vsem je pozimi bilo mrzlo, baronu in grofu ali knezu in vsem vojščakom! Takrat so kurili samo z drvmi. Sicer se da kuriti z drvmi, vendar lahko rečemo: siromašnemu kmetu je bilo doma v njegovi nizki bajti ponavadi bolj toplo kakor imenitnemu gospodu v visokem gradu. Pred sedemsto leti pri nas še nihče ni poznal premoga ne v naših trdnjavah ne v mestih in gradovih velikih dežel, v Italiji, Nemčiji, Franciji in Angliji. Pač pa so premog poznali daleč daleč na vzhodu Kitajci, ljudje, ki imajo rumenkasto kožo, črne lase in malo poševne oči. Takrat, v tistih davnih časih, pred sto in sto leti, so že kurili s premogom. Samo pri nas v Evropi tega nihče ni vedel! Nihče? Pač nekdo že. Neki človek je, ko je bil mlad popotoval po Kitajskem in se potem vrnil domov. In ko se je vrnil, je pripovedoval prečudne stvari o daljnih tujih krajih, da mu ljudje dolgo niso verjeli. Ta človek se je imenoval Marko Polo. Pri nas v Dalmaciji je skalnat, pa lep otok z visokimi, košatimi drevesi, cipresami - visoke so za več nadstropij. Tam na otoku je tudi mesto Korčula, lepo mesto. V tem mestecu vam pokažejo hišo Marka Pola. Mogoče je res bila njegova hiša, kajti Marko Polo je bil Benečan in Korčula je takrat pripadala Benečanom, tujcem z onkraj morja. Mogoče pa tista hiša ni bila njegova - ne vemo natančno. Vemo pa, da je Marko Polo v mladosti popotoval po Kitajskem. In mogoče bi bil umrl, pa večina ljudi ne bi izvedela, kaj je tam videl. Takrat pa se mu je zgodila nesreča. Pred nekaj več kakor šesto petdeset leti - to je precej časa! - sta se na morju krvavo stepli dve italijanski mesti. Je že tako bilo. Nekatera mesta so takrat bila države. Mi bi se danes smejali, ako bi samo pomislili na to, da bi recimo Maribor napovedal vojno Ptuju ali pa celo, da bi Ljubljana šla z vojsko nad Kamnik, Kranj ali Novo Mesto, kajne? Takrat pa so bila mesta obenem države, imela so svoje vojščake, svoje poveljnike in svoje zastave. In res je: dve veliki italijanski mesti sta se takrat stepli, ponosno in bogato mesto Benetke in ponosno in bogato mesto Genova. Stepli sta se v krvavem boju na morju. Njihove pisane ladjice so imele jadra in dolge vrste veslačev, revežev galjotov, ki so z muko pregibali dolga vesla. Puščice so letele z lokov, vojščaki v pisanih oblekah nad železjem so se zaletavali z ladje na ladjo in udrihali z meči, da je bilo joj! Kričali so in kri je tekla, s topovi pa še niso streljali, tega takrat še niso znali. In zgodilo se je, da so bili Benečani premagani. Možje iz mesta Genove so zajeli mnogo pisanih beneških ladij, med ljudmi na ladjah pa so ujeli Marka Pola - ravno tistega, ki je nekoč popotoval po Kitajskem. Marko Polo je bil torej ujetnik v Genovi. Ranjen ni bil. Ujetništvo pa mu ni bilo prijetno, saj nikoli ni! Marko ni imel dela. Ni mu bilo tako hudo kakor mnogim našim ujetnikom v zadnji vojni. Imel je jesti in ni mu bilo mrzlo, nihče ga ni žalil. Tudi razgovarjati se je imel s kom. Ljudje, ki so ga ujeli so bili končno Italijani in meščani kakor on, ki so se z njim razgovarjali v njegovem jeziku. Vendar je bilo Marku Polu dolgčas. In ker mu je bilo dolgčas, je začel nekemu človeku, ki je pisal povesti, pripovedovati o svojih popotovanjih po široki, daljni Kitajski, kjer je bil med prijaznimi tujci sam svoj gospod. Tisti pisec pa je vse zapisal. Tako vemo za tiste reči, ki jih je videl Marko Polo. Marko Polo je pripovedoval o daljnih, čudno velikih in lepih mestih z visokimi hišami in rumenimi zastavami nad njimi. Opisal je visoke kitajske stolpe s čudno zavitimi strehami in ljudi, ki so oblečeni v rumeno svilo, govoril o rokodelcih, ki tkejo bombaž tako dobro kakor nihče v Evropi. Govoril je o velikanskim rekah, po katerih se vodijo čudno velike pisane barke. Vse to še ni bilo tako zelo čudno, to bi ljudje še nekako razumeli. Marko pa je pripovedoval o rečeh, ki so mu jih res težko verjeli. Med drugim je govoril o mogočnih vrelcih, iz katerih teče olje - mislil je petrolej, a tega pri nas takrat še nihče ni poznal. Trdil je, da tisto olje ni prida za jed, da pa lepo gori, da pomaga proti srbečici in da je še za marsikaj dobro. Prav takrat je Marko Polo pripovedoval tudi o premogu, o "kamnih, ki gorijo". Rekel je, da je v celi Kitajski navada kuriti z nekimi črnimi kamni, ki jih v rudnikih lomijo in enakih črnih skal. Pravil je, da te skale gorijo kakor bakle in razširjajo večjo toploto kakor drva. Na Kitajskem je rekel, nalagajo zvečer peč in, če dobro napravijo, ostane vso noč toplo. In nikjer na Kitajskem ne nalagajo v peči kaj drugega. Sicer imajo dovolj lesa, ti kamni (premog) pa da so bolj poceni in ljudem prihranijo dosti drv. Tako je pripovedoval Marko Polo. Takrat še nihče pri nas ni mislil, da je mogoče tudi v njegovi domači zemlji polno teh koristnih "črnih kamnov". Saj so premog pri nas začeli kopati šele precej kasneje - o tem pa bi mogli govoriti drugič! Toda Marko Polo je pripovedoval pred več kakor šestkrat sto leti...

ZAČARANI PORCELAN IN POVEST O PSIČKU

I.

To je je zgodilo nekoč, nekje na daljnem Kitajskem. Mesec je svetil in od bele svetlobe so se delale srebrne poti v kitajskem morju, v širokih rekah in jezerih. In v topli vodi jezer so se rahlo premikale barke, kje so sedele Kitajke v pisanih oblačilih, pri ljunu ladje pa so stalni postavni mladi možje, ki so gledali iz svojih poševnih oči in tanko brenkali na svoje kitare. Močni, do pasu goli čolnarji so z velikimi zamahi poganjali ladnje in voda je zamolklo šumela, ko se je breščala pod udarci vesel. Na obalah velikega jezera so se svetile številne hišice, med košatimi, mogočnimi drevesi pa so se lesketale zavite strehe prastarih svetišč. Daleč, onkrat gozdov, je bilo videti strme, visoke gore, nad njimi pa rahle oblačke, bele in srebrne v mesečini. Prelepo je bilo pogledati. Zdaj pa je visoko, visoko v zraku med rahle in srebrno bele oblake priplavalo nekaj čudnega temnega. Bilo je podobno veliku priču, posebno velikemu orlu. Vendar vsakdo ve, da orli ne letajo ponoči. Tak visoko je letel veliki čarovnik Čang, zavit v svojo čudežno preprogo. To je sploh rad delal. Ko se je storila noč, se je večkrat ves zamotal v tkanino, ki je bila na oko preprosta, siva,modra in rumenkasta, z resami na enem in drugem koncu. Potem pa, ko je izgovoril nekaj čarobnih besed, da je preproga zanesla v zrak,mu ovijala telo in še malo frfotala za njim. Tako je bil tistim, ki so ga daleč od spodaj gledali, podoben čisto majhnemu temnemu oblačku, ki je čudno hitro potoval po nebu in se tudi v mesečini ni hotel prav svetiti. Čang je bil dober čarovnik. Bil je zelo mogočen in se nikoli ni prevzel in s svojo veliko močjo ni nikoli napravil nič narobe – to ni kar tako! Bil je že star, še bolj rumen v obraz kakor drugi Kitajci in imel je redko belo brako, kakor prav tanko belo svilo, ki mu je visela kot brki iznad ust in kot brada od obradka. A bil je žilav starček in, če je ponoči letal je s svojimi bistrimi očesci dobro videl vse, kar je bilo pod njim.Gledal je vso lepoto pod seboj. Ker pa je bil čarovnik, je gledal skozi zidove in tudi ljudem v srca. Znal je prebrati vsako misel. In to ni bilo tako lepo. Čang je videl skozi strehe svetišč v srca slabih duhovnikov, ki so mastni sedeli na svojih blazinah in mislili samo na svojo moč v svetu in na bero, ki so jim jo prinašali verniki. Videl je umazane misli v čisto okopanem telesu mandarina, visokega uradnika, ki je bil imenitno oblečen v težko, pisano svilo in nosil velik in sijoč gumb iz rdečega kamna rubina. Videl je v srce sodnika, ki je spal in še v spanju sanjal o krivicah, in videl je v srce njegovi mladi ženi, ki je sanjala o tem, kako bi svojega moža zastrupila. Videl je reveća, ki se je mislil utopiti v vodi, in drugega, ki je bil preveč vina. Seveda pa je veliki čarovnik Čang videl tudi marsikaj lepega. Gledal je v srca dobrih mladih ljudi, ki so sanjali o preprosti sreči, videl lepe otročičke, poleg njihovih mater, in ljudi, ki so se prisrčno objemali. Videl je stare in mlade učenjake, ki so ponoči bedeli in meseili poti mesca in zvezd, in pesnike, ki so sanjali o tem, kakko bi poboljšali svet. Takrat se je modri Čang smehljal. Ker pa je vedel, kakšen je svet, se marsikdaj ni smehljal. Včasih ni dobro, če kdo preveč ve in preveč vidi. Dobri čarovnik Čang je spočetka nemirno spal, ker je razmišljal, kako bi pomagal. Vendar so tisti, ki jim je pomagal, pogostokrat storili hudo in zasto se je včasih naveličal pomagati in je samo gledal in pustil, da se je svet vrtel po svoje. In mnogo tega ni mogel storiti sam, čeprav je bil mogočeh, zato je rajši mislil na vse lepo, kar je videl, saj sicer sploh ne bi mogel zaspati.

II.

Čarovnik Čang je stanoval v lični hišici z vrtičkom v borovem gozdu. Blizu njega je stalo mesto, kjer so že dolga stoletja izdelovali imeniten porcelan, mesto Kin-te-čen. Tam so spretni Kitajci prav umetno žgali v visokih pečeh bel porcelan ali pa tak v čudovitih barvah, modrih, rumenih, rožnatih, zelenih, črnih in zlatih. V tistem mestu je živel mlad, pa že velik in imeniten mojster Čong, ki je izdeloval prelepe kipce ljudi in živali, sloveče cvetlične vaze z naslikanimi cvetlicami in pojočimi prički iin še marsikaj podobnega. In ko je mojster delal, je mislil na to, da je svet lep in da bil še lepši, če bi ljudje bili dobri. In ker je bil mlad, je spočetka verjel, da bo vsak človek razumel njegove misli in bo boljši, brž ko bo zagledal kipec matere z detetom, vazo s plavajočimi ribicami ali podobno. Pa ni bilo tako. Debel bogataš-trgovec je prišel in je kupil vazo, nato jo je postavil na polico in pripomnil:“Hm, da, hm, da, lepa vaza, zanjo sem dal dosti denarja!“ In je ni nič več pogledal. In krivični mandarin je postavil vazo s pokrovom v svojo sobo, da so si rekli njegovi obiskovalci:“Kako lepo vazo si sje kupil veliki mandarin! Prav gotovo je dober človek, ker zna spoštovati vse, kar je lepo.“ Pa ni bilo res, ker je bil tisti mandarin v svojem srcu grd človek. Vse to je jezilo mojstra Čonga. Zato je nekega dne šel k čarovniku Čangu, ki ga je bistro gledal in mu dobrodušno mežikal iz svojih poševnih, pametnih očesc. Rekel je: „O Čang, veliki in dobri čarovnik, daj mi moč, da bom v svojih vazah in kipcih pokazal natančno tisto, kar se si mislil, ko sem delal. Tudi drugi delajo lepe podobe in so srečni, zadovoljni in tudi ponosni, če jim poreko, da so veliki mojstri, jaz pa bi hotel, da bi postali ljudje od mojih podob tudi boljši.“ Čang je rekel:“Velike so tvoje želje, o Čong. Poskusil ti bom svetovati. A zmeraj boš pomagal samo nekaterim, ne vsem.“ Čogn pa je rekel:“O Čang, to mi bo dovolj, tudi če bom le nekaterim pomagal, bom srečen.“ In Čag je privolil. Moramo pa vedeti, da je bil tudi mladi Čong po svoje čarovnik, kajti čisto brez čarovnike ni mogel napraviti prelepih kipcev ali slikati sijajnih slik. A čarovnik Čang je mojstra Čonga naučil nekih čudnih skrivnosti in mu obenem naročil, naj nikomur ne izda nič o njih. Mladi Čong pa se je smeljal s svojimi črnimi poševnimi očmi in rdečimi ustnicami in modremu Čangu vse obljubil. Ali od takrat so začeli ljudje šušljati, da so nekatere vaze in nekateri kipci, ki prihajajo iz delavnic v Kin-te-čenu, prav posebne sorte. Vendar niso prav slutili, da so te vaze in kipci napravljeni po čarovniji, temveč so mislili, da je čar v nje prišel pozneje in po naključju.

III.

Tako je bilo. Na neki vazi je bila naslikana prelepa pisana ptičica na veji. Neki mandarin, prav visok uradnik, jo je z veseljem kupil in nesel domov. Veselil se je ptičice in vejice s češpljevim svetom ter vse doma postavil na posebno mizico. Tedaj pa je v tistem kraju velika reka predrla nasipe, popravila in je dosti ljudi ostalo brez strehe. Podkralj tiste dežele je vedel, kaj mora storiti, in je poslal mandarinu veliko število dvogrbnih kosmatih kamel, težko otovorjenih z rižem in suhim mesom, blagom za obleke in kar precejšnjo vsoto denarja. Mandarin bi moral vse to razdeliti med poplavljence, da bi si vsaj za silo opomogli. Ko pa je videl velikanske tovore, ga je premagala skušnjava in je nekaj blaga in denarja skril in hotel porabiti zase. Računal je na to, da ga ne bo nihče opazil. In res ga ni nihče. Ko pa je mandarin v svoji sobi šel mimo vaze, se mu je zdelo, da je lepi pisani ptiček obrnil glavviao proti njemu in resno zmajal z njo. Kadar ga je pogledal naravnost, je bil spet miren, kakor vsak drug naslikan ptič, brž kok pa je mandarin odvrnil pogled, je drobni ptiček spet obrnil glavo k njemu in stresel z njo – kakor človek, ki se nečemu čudi. In mandarina je zapekla vest, spotil se je in jo hitro odkuril iz sobe.V drugi sobi pa se je pomiril in toliko prigovarjal sebi, da je končno že bil prepričan o svoji nedolžnosti. Saj so zmeraj najhujši lažnivci tisti, ki sami sebi verjamejo, kajne? Proti jutru pa, ko je mandarin spal poleg svoje mlade žene, je priletel priček pred okno in začivkal:“Ukral, ukral, ukral, ukral, ukral!“ In ko je preplašeni mandarin pogledal je videl, da je pisani ptiček čisto podoben tistemu na vazi. Tedaj je zapel drug ptiček:“Skril je, skril, skril, skril, skril!“ In „Ukral! Ukral! Skril! Skril! Skril! Skril! Skril!“ so peli vsi tički v mandarinovem vrtu, tako da se je strahovito prestrašil; saj bi tudi drugi ljudje slišali o njegovih grehih! Zato je hitro, kar ga je nesel trebuh, odstopical in naročil služabnikom, naj vse tisto skrito blago prav tako razdelijo med popravljence. To je pomagalo. Odslej so ptički v mandarinovem vrtu spet preprosto in veselo peli tako kakor drugi pernati pevci. Da ni nič pomagalo. Porcelan, ki ga je Čong napravil s Čangovo pomočjo, je imel čarobne lastnosti. Golida, ki je pri trgovcu sprejela slabo mero, je sama od sebe zažvenketala, če je sprejela ponarejeno vino, ali porcelanast vrč, če je sprejel slabo pijačo. In trgovca ali krčmarja je začela peči vest. Naslikani zmaji na porcelanastih škatlicah so ob krivicah migali z repi in klicali nevihte nad glavo krivičniku, začarane skledice za tuš so se same od sebe prevračale in brezupno pomazale krivične pogodbe in še več in več takega. Zelo mnogo zgodb se je zgodilo s tistim čudnim porcelanom iz Kin-te-čena. Te zgodbe so si z veseljem pripovedovali na Kitajskem. Mi pa hočemo pripovedovati samo še zgodbo o psičku iz porcelana.

IV.

ZGODBA O PSIČKU

Mojster Čong je med drugimi lepimi deli napravil tudi nekaj porcelanastih psičkov. Eden je bil velik za pol pedi, sedel je na dveh nogah in se smešno režal. Bil je nekoliko podoben levu, nekakšen „levopes“, kakršne imajo Kitajci radi, da jim vsaj na videz „varujejo“ vrtove – ali „čuvajo“hišo. Psiček iz porcelana je bil bele, rumenkaste in sive barve. Sedel je na porcelanastem podstavku, ki je bil siv, moder in bledozlat in je bil prav lepo delo; kdor koli je psička pogledal, se je nasmehnil, če le ni bil preveč slabe ali mračne volje, tako smešno je sedel in tako prijazno je gledal v svet. Veliki in mogočni mandarin Ma, ki je bil sodnik, je psička kupil za svojo zbirko lepega porcelana, ki ga je imel precej. Psiček iz porcelana je imel to lastnost, da je zazvenel, če si nanj rahlo potrkal z nohtom. Čisto rahlo je zazvenelo:“Cink“, ali pa še malo nategnilo: „Ciiink“. Kar spočetka je mandarin poskusil, kako zveni porcelan. In veselilo ga je, ko je priček, ki se je zatresel na pladnju, narahlo zazvenel svoj „cink“ kakor oddaljen zvonček. V tistem času je mandarin Ma odkril, da je neki mogočni mandarin, ki je imel veliko veljavo pri cesarju, storil hudo in grdo krivico. Nekega človeka je pred kratkim obstodil na smrt iz gole čiste nevoščljivosti. Mandarin Ma je bil pravičen človek. Čeprav se je v srcu bal, da ga bo tisti mogočni mandarin zdaj očrnil pri cesarju, se je pogumno spustil s krivičnim sodnikom v boj. Ni počival ne miroval, dokler ni tisti krivični mandarin izpustil nesrečnika in mu pred vsem svetom opral čast, sam pa je moral opustiti dostojanstvo sodnika. Ko pa je mandarin Ma tako uspel in se vrnil domov, se je spet spomnik psička iz porcelana. Postavil ga je predse in igrivo poskusil, kako zveni. Tedaj je porcelan zazvenel drugače kakor navadno. Razločno je zvenelo:“Ciink-jam!“ Mandarin se je začudil in poskusil znova. Spet je reklo“Ciink-jam!“ Mandarin je opazil, da mu tanko žvenketanje porcelana pritrjuje. Poslej je imel svojega psička še rajši kakor doslej. In vsakikrat, ko je razsodil prav in po svoji vesti, je poskusil, kako zveni psiček, in reklo mu je kakor prvič:“Ciink-jam!“ ali pa, če je šlo na kakšno večjo stvar bolj zateglo, nekako: „Ciiink-jam!“ In mandarin je bil zadovoljen. Tedaj je mandarin nekega dne sodil bolj utrujeno in raztreseno in je nekaj pogrešil. Ko je prišel utrujen domov, je spet „vprašal“ psička, to se pravi, malo je zatresel pladenj, na katerem je stal, zdaj pa ni reklo“cink-jam“, temveč drugače,“cink-puj!“ In čeprav je bil glaesk čisto tenak in rahel, se je mandarin prestrašil. Spet je poskusil in spet je reklo čisto razločno:“Cink-puj!“ Tedaj je mandarina nekaj nekaj zaščemelo v srcu in nenadoma se je zavedel, da je napravil napako. Naglo si je dal še enkrat prinesti spise, opazil krivico in jo popravil tako hitro, kakor se je le dalo. Tedaj je spet poskusil, kako mu bo zazvenel psiček. In res, priček je zvenel kakokr drugače:“Cink-jam.“ Mandarin je bil zadovoljen. In poslej je pogostokrat poslušal glas svojega porcelanastega psička. Bil je zelo vesel, če je porcelan zvenel prav tako, kakor si je sam mislil. Opazil je, da psiček zelo natanko odgovarja nekemu komaj slišnemu glasu, ki je zvenel v njegovem srcu. Čeprav pa je bil Ma pravičen mož, končno skoraj ni več mogel prenesti psička. Glas porcelana je našel vsako, tudi najmanjšo napako svojega gospodarja. To je bilo spočetka prijetno, a po malem že neznosno“ In mandarnin Ma je s težkim srcem svojega ljubljenega porcelanastega psička poklonil svojemu bratrancu, ki je bil tudi pravičen mož z imenom Mao in tudi mandarin, pa pa upravnik po poklicu. Tedaj se je zgodilo, da so nekje odkrili veliko krajo. Neki cesarski upravnik je utajil in zase porabil velike količine blaga. Sodil je prvični mandarin Ma. Vse je bilo jasno. Priče so izpovedale, zapisnik so zapisali. Spet se je izkazala cesarska pravica. Krivec je bil obsojen ina povračilo vsega nakradenega, prisodili so mu petdeset palic po grbi in pregnanstvo na samotni otok. Ljudstvo je glasno odobravalo pravičnost mandarina Maja. Tedaj si je veliki mandarin zaželel, da bi mu odobraval tudi njegov nekdanji porcelanasti psiček. In kolikor je bil mogočen in veljaven mož pred svetom, si ni upal naravnost prositi svojega bratranca, da bi mu posodil psička. Zato je šel na obisk in po mnogih poklonih in maziljenih besedah (kakršne so bile v navadi na Kitajskem) vstopil v sobo, kjer je na polici stal porcelanasti psiček. Drugi ljudje so stali v sobi in mandarin Ma ni mogel takoj do kipca, zato pa je stopical v bližini police, ki se je zatresla. Porcelan je zazvenel, a rekel je:“Cink-puj!“ Mandarin Ma se je prestrašil. Ko so iz sobe odšli drugi, je pristopil k psičku, rahlo podrgnil z nohtom, potresel pladenj in psiček je spet zazvenel „Cink-puuj!“ je zategnil. Zdaj je bil mandarin ma resnično prepaden. Kako? Vsi so ga slavili, psiček pa …? Tedaj se je mandarin spomnil nekih sumov, ki so ga obšli med razpravo. Naglo je odšel, si dal prinesti akte in skoraj vso noč preslonel nad njimi. Proti jutru je našel. Da, tisti, ki je bil obstojen, ni zaslužil vseh palic. Glavni krivec se je še zmeraj veselil svojih hudodelstev. Torej bi vendarle ne dobil pravi po grbi! Mandarin Ma je obtožil še glavnega krivca – ki je bil visok uradnik – in razkril vso krivico. Tedaj so se mu ljudje čudili in ga imenovali „pravičnega“. A mandarin Ma , pravični, je kmalu umrl. Bil je kar preveč pravičen. Tudi to je že marsikomu škodilo. Ko pa je umrl tudi Mao, je porcelanasti psiček še večkrat menjal gospodarja. Neki svojeglavi sodnik se je razjezil nanj in ga treščil na tla, da se je razbil na drobne kose. Res – trenutek nato se je že skesal, pobral je črepinje in jih prav umetno zlepil, a nikoli več niso hotele zveneti kakor prej. Vendar vsi vemo, da je pravica sicer krhka, da pa ne sme umreti in tudi nikoli čisto ne umrle. In čez čas dobi obliko, se utrdi v ognju in spet zveni tako lepo kakor v porcelanu, ki ga je napravil Čong, ko mu je svetoval Čang. In ker je bil tisti Čang-Čong porcelan prav lepih oblik, je škokda, da se ni ohranilo še vveč takih vaz in več takih porcelanastih psičkov, ali ne?

PETELINČEK

To je mladi petelinček,
naš ponosni kurji sinček,
ki se prav hudo drži.
Niso trdne še ostroge,
a čeprav so tanke noge,
praska, da se vse kadi!
Kljun ima prav res udaren,
hroščem, črvom je nevaren,
se nikogar ne boji!
Sedel je na gnojni kupček,
pa zagnal je strašen hrupček:
Ki-ki-ki! Ri-ki-ki!
Kikikirikiki!
Petelinček! Pazi, sinček!
saj te v hlačicah nič ni!
Zrnje jej, ne bodi len,
da ti zraste rdeč greben,
da se vzboči žila v vrat,
da požene rep košat.
Kljub bo trden, moč bo prava,
a greben ti bo zastava,
in vsa kurja domovina,
naj zasliši petelina,
ko mu pesem zadoni:
Kikiri! Kikiri! Kikirikikikiki!

KURENT

Kurent velik nos ima,
in roge na glavi,
ko zveri gosi žvenklja
kraj vasi v dobravi,
se nikjer ne ustavi.
Rusa mahajo za njim,
kima venomer:
Dolg je jezik, vrat je dolg.
Se reži, zija kot volk,
to je čudna zver.
Zadaj novi kurenti,
piceki, orači,
radi se srečujejo
pustov god praznujejo,
saj so vsi domači...
Kurent kurji, kaj žvenkljaš,
kurent kurji, kaj mi daš?
glej, kako se pači!
Kaj bi z mano rad?
Saj je že pomlad!
Goni, goni zimo,
pojdi, pojdi mimo!

PAPIRNATA LADJICA

Iz papirja ladjica,
v čisti vodi plava.
Puhasto peresce v njej.
lepa je zastava!
V potok bi jo spustil rad?
Saj - to je mogoče!
V reke, v morja in naprej,
plava, kamor hoče!
Le poglejmo Arfriko,
lepe kraje tuje,
jadrajmo v Avstralijo,
v lov na kenguruje?
V staro vročo Indijo,
v džungle do Malajhske;
blišč na morju kaže pot
do bregov Kitajske.
Pa Japonska pisana,
- veter dalje piše -
onstran je Amerika
v njen visoke hiše.
Kjer je voda, tam je pot,
tu nikjer ni meje.
Plavaj, drzna ladjica,
kamor veter veje!
V palmah pa se čudijo
opice, ker ladja
s puhasto zastavico
kamorkoli jadra.
Potok zgrabi ladjico,
hudo so valovi.
Tok jo nosi kar naprej,
strmi so bregovi!
Plava, plava ladjica
bela, iz papirja.
Franček z dolgo palico
za njo ob bregu dirja!

KROKODIL

V Afriki je reka Nil,
reka Nil.
Notri plava krokodil,
krokodil.
Prav hudobno se drži,
se drži.
Ven iz reke nos moli,
nos moli.
Proč od Nila, psiček mlad,
psiček mlad,
če bi dalje živel rad,
živel rad.
Kaj bo z mamo, vprašam te,
vprašam te,
če te krokodil požre,
te požre?

JEŽA NA SLONOVIH RAMAH

Spredaj trobec dolg ima,
zadaj z repom si mahlja,
z uhlji miga, s trobcem prosi,
moško stopa, varno nosi,
pa čeprav deset ljudi:
to se mu še malo zdi!
Slon je namreč korenjak,
tega res ne zmore vsak!
Le poglejte, to je on,
slon, slon Tontoron!
Tu seveda ni kaj reči:
močni mora zmeraj vleči.
Vse si naloži na rame,
pa ga teža ne prevzame.
Trdo kožo ima, debelo,
saj ga nič ne bo bolelo.
Kdor pa močen vrat ima,
naj le nosi, kar se da.
Le poglejte, to je on,
slon, slon Tontoron!
Včasih pa je neugnan
in zavija s ceste stran,
grozno skozi rilec piha,
desno niha, levo niha,
strahovito se zamaje,
guga se na štiri kraje.
Slonov jezdec, še sediš?
Varuj se, da ne zletiš!
Le poglejte, to je on,
slon, slon Tontoron!

JEŽA NA LESENEM KONJIČKU

Zdaj pa bova jahala,
to je prav fantičku!
Jahati že dobro zna,
jaha na konjičku
čez gorovja, skoz doline,
čez kremenčke in krtine!
Mali sin se usaja rad
v vsako polomijo,
vsepovsod razsaja rad,
hlače pa trpijo.
Zdaj gre v svet? Saj ni mogoče!
Mama v svoj predpasnik joče!
Za gorami svetel grad
s pisano zastavo,
keksov grad in čokolad
z lepo belo kravo.
Tam je vojska, tan kanoni,
pomaranče in bonboni.
S stolpa straža trobi v rog,
vse že sinka čaka,
ker ga daleč ni okrog
takega junaka.
Saj premaga vse slaščice,
torte, krape in potice!

USPAVANKA

Zvezde so zalesketale
vse, velike kakor male,
vmes je mesec zasijal
Markec, ta pa bo zaspal.
Veter vleče skoz drevesa,
grm srebrne kaplje stresa,
Markec moj ne bo se bal.
Markec mirno bo zaspal.
Markec kakor vsi zaspanci
se bo kmalu s konji vranci
v sanj deželo odpeljal,
se bo v sanjah še smehljal.
Noč je v sobi, kakor ptička
s perutnico boža lička,
mrak bo sinka varoval,
da bo mirno, sladko spal.

PTIČ LETI

Ptič leti, ptič leti,
s krili maha in hiti
kar po zraku - vsepovsod,
kamor zapelje zračna pot
ptič leti, ptič leti.
Vendar - to je čuden ptič;
kaj da perja nima nič?
Z muhami bi letel vštric,
vendar nima perutnic.
Kaj bo silil pod oblake,
saj ima predolge krake!
To naj bo letenje, to?
Padel bo! Padel bo!
V jezero navpik zleti.
Čumf - nad njim se val speni.
Sinku pa vse to ni nič,
ribič je, če ni več ptič;
v vodo se spusti ta hip,
rakovi nalovi in rib.
Hitro v mreže jih poveže
- to je plen precejšnje teže!
Mama pa je vsa vesela
dar za kuhinjo sprejela,
rake skuha, ribe speče:
Priden sinek! mu poreče.

ZAMORČEK VSTAJAČEK

Ivo si je igračo izbral,
to je črn možiček.
Tlači ga, pa spet bo vstal
ravno kot stolpiček.
Takega prav nič ne gane,
če ga vržeš, zmeraj vstane.
Z mize padel je v prepad,
pa se spet pobral je,
spet je stal kot prvikrat,
sladko se smejal je.
Skaći, moj zamorček, skači,
nihče naj te ne potlači!

MOKRI KUŽA

Sredi ceste - luža,
noter pade kuža.
Blaten je trebušček,
moker je kožušček.
Grde so mu tačice,
zlepljene so hlačice.
Zdaj se obotavlja,
zmeraj spet se ustavlja,
v soncu ves trepeče,
zdelan od nesreče.
Kužek je ves zbegan,
ker doma bo kregan.
Saj, kako bi šel domov?
Hov?

JEZNA LUNA

Luna gleda čez goro,
gleda, misli, kaj je to?
Tam v dobravi polžki mali
v travi niso še zaspali.
V rosi so se vsi že umili,
rogcev pa še niso skrili.
Rdeča luna jezno gleda,
pa zažuga: To je zmeda!
Kaj tu migotate v travi
v moji lastni razsvetljavi?
Dosti ste se že smejali,
zdaj mi boste vsi zaspali!
Naj vas vidim kmalu skrite,
tihe, v svoje hiške zvite!

JEŽA V BREG

Počasi na breg, počasi na breg
vsevprek, vsevprek počasi na breg.
Se ne mudi, pa če bi se tudi,
naj se nam dobri konj ne utrudi.
Počasi na breg, počasi na breg...
Tako smo počasi prispeli na klanec,
tam spodaj si orje naš sosed Poljanec.
Lepo je tu zgoraj! Zelene gorice,
v dolini glej polja in bele vasice!
Navzdol pa gre laže, navzdol gre veselo,
na cesto široko, pa ravno in belo.
Poženemo v dir! Hej! - Konjiček to zna,
v poskok, poskok, poskok topota!

KAMELA V PUŠČAVI

Težka je pot za staro kamelo,
skozi puščavo po pesku je šla,
zibala se je - nebo je zažarelo,
žejna bila je, oh! žejna za dva-
ziblje se, ziblje prav vsaka kamela
stalno kot barka na sredi morja.
Tam je kljusala, težko je nosila
vse po žareči puščavi - tri dni;
v zraku je ptica, spod zelenica,
sredi se hladna vodica blešči.
Stara kamela, žejna za dva,
je v zelenici do vode prišla.
Hipoma se je nad vodo sklonila -
jezdeca pa je na pesek spustila.

ZASPALI SO

Ptiči niso nič več budni,
igre pa so doigrane,
glavice so vse zaspane,
vsi otročki so nam trudni.
Pridnemu je sladko spanje,
dobro spi, se nič ne drami,
rahlo svetijo mu v sanje
svetle zvezde nad gorami.
Zlate zvezde nad gorami
migotajo, se iskrijo;
spod meglice nad vodami,
svetle sanje z njih rosijo.

RIBICA

Morje v soncu se blešči,
se blešči.
V njem živalic mrgoli,
mrgoli.
V morju je bila doma,
da, doma,
skočna mlada ribica,
ribica.
Sem in tja je švigala,
švigala.
Z gibkim repkom migala,
migala.
Pa je prišel morski som,
morski som,
ribi rekel: Zdaj te bom!
Zdaj te bom!
Ribica je mignila,
mignila,
daleč proč je švignila,
švignila.
Prav nič se ne mudi
ne mudi,
da bi me pojedel ti,
jedel ti.

LUTKA

Bučka ima kapico,
kapico rdečo,
taka bo za lutkico,
pužo ali čečo.
Bučka ima glavico,
le obraza ni še,
mož pripravi, barvico,
vse se naredi še.
Pika, lok - oči, obrv,
- v lice ni več bleda,
usta - črta, kol je nos:
prav prijazno gleda!
Lutkica ima obraz,
pa vratu še nima,
luknjica - kazalec v njej:
zdaj prijazno kima.
Palec naj levica bo,
srednji prst desnica,
ruta okrog - glej luknjico,
lepega je lica!
Prav je! Kar orodje vstran.
Delo smo končali;
lutka kima: Dober dan,
bi se zdaj igrali?

MAVRICA

Sonce sije, dež rosi,
mavrica se zablešči,
lok nad poljem, svetel trak,
zgoraj pa je črn oblak.
Steber mavrice stoji
blizu hoste, daleč ni.
Lepa, rosna mavrica,
še otrok bi prišel tja!
Stric je rekel: Tja bi rad?
Pojdi! V dlan ti pade zlat.
Stric je prav prijazen bil,
le nasmeh je v brkih skril.
Jožek stricu ni verjel,
v polje pa je vendar šel.
Rosne čeveljčke že ima,
mavrica se mu smehlja,
Jožek se poti, hiti,
mavrice pa ne ulovi.
Končno postoji, zdaj ve:
Nihče ni ujel mavrice.
- Svetli lok se nam smehlja,
ujeti se nam pa ne da.

ORODJE

Takšnen mojster kaj velja,
ki z orodjem prav ravna.
Glej sekiro! Čuj! Zveni,
kadar jo drvar vihti.
Sek-sek,sekseksek!
Deblo pade, a potem
žaga žvižga tja in sem.
Zik-zik, zikzikzik!
A tesarju gre zares,
s svedrom svedra v trdi les.
Vij-vij, vijvijvij!
S kleščami zaščipajo,
dolge žeblje pipajo.
Ščip-ščip, ščipščipščip!
Glej krojačka! Ta je zvit,
v sukno z iglo pelje nit.
Pik-pik, pikpikpik!
In čevljarček! Ta ve kod.
S šilom dela ubodna ubod
Žok-žok,žokžokžok!
Glej ključavničarja! Zdaj
s pilo pili, da je kaj.
Biz-biz, bizbizbiz!
A kovači bijejo,
ko železa sijejo.
Penk-penk, penkpenkpenk!
Z noži, noži režejo,
kadar trte vežejo.
Rez-rez, rezrezrez!
Kaj bi človek le začel,
če orodja ne imel?
Vse ravnal bi kot zveri
samo s kremplji in zobmi:
prask-prask-prask in griz-griz-griz!
Takšen mojster kaj velja,
ki z orodjem prav ravna.

PRED SANJAMI

To so žarki svetle lune,
v njih so ptice dolgokljune,
ptice s kronico na glavi,
kot imajo jo žerjavi,
dolgokljune, dolgorepe,
z mehkim perjem, čudno lepe-
vstajajo, se spet spustijo,
tiho, tiho vse letijo
Pa prišla je bela vila,
eno ptico je ulovila;
božala je lepo ptico
z belo, svilnato ročico.
Vsaka lepa bela vila
ima srebrna oblačila.
Druge vile so se zbrale,
so pod luno zaplesale,
zaplesale pred gorami,
pred srebrnimi vodami
v žarkih svetle bele lune,
kjer so ptice na dobravi
s svetlo kronico na glavi.
Sladko spi, ko boš zaspal,
vse boš videl, vse spoznal.
Ko boš spal, boš videl ptice
in pa vile lepotice
kot meglice po dolini
v čudno lepi mesečini.

LESENI KONJ OBIŠČE BOLNEGA DEČKA

Konj pokima: Dober dan,
sinek, ali si bolan?
Daleč dirjal sem kot blisk,
Markec, k tebi na obisk,
da bi se z menoj igral
in mi včasih jesti dal.
Saj boš vse z menoj delil,
kar boš jedel in boš pil?
Vse popil boš dobre volje,
pa čeprav bo ribje olje,
ko boš jedel vsako jed,
kmalu ozdravel boš spet.
Jaz bom skakal tisti dan,
Markec nič več ni bolan!
Bom ponosen kakor los,
nosil bom pokonci nos!

SRNJAK

Srnjak,srnjak
ima lahek korak;
naj hodi, naj teka, naj skače okrog,
še veja ne poka, ni šuma spod nog,
ko v gozdu se pase in zase
igra se.
A glej, kaj je to?
Kaj to bi bilo?
Pod hrastom počenil je lovec brkat
in s puško nabito preži kakor tat.
Ah srnjak, siromak,
kmalu padel boš vznak!
Pa se veter obrne, tobak zadiši,
srnjaček obstane, poskoči, zbeži -
srnjak, korenjak.
Da, v hosto je šinil, izginil kot dim
s prav lahkim korakom,
zamaje se veja, sledu ni za njim,
za srnjakom.
A lovec odhaja, saj ustrelil ni nič,
dol z veje se smeje mu pisani ptič:
Srnjak, srnjak
je zavohal tobak!

JEŽ

Ko je sonce zašlo,
ko je temno nebo,
prihaja peš,
kakor žoga iz bodic,
toponosi stric,
stric jež.
Stric jež,
kam greš,
ko sonce tone,
med ogone,
jež toponosi
po rosi,
s prav kratkimi nožicami
in ostrimi bodicami?
Lovim kače
kraj globače,
pa miši
pri hiši,
in hruške,
debeluške,
ki z drevesa letijo,
se dobre mi zdijo.
Nikdar ne zaidem,
a daleč pridem
peš - .
mi je rekel ponoči
prijazni, vohljajoči
jež.

MLIN NA VETER

Na griču pri Doliču
stoji star mlin na veter;
kadar veje,se pelje
in melje, da je veselje,
mlinar Peter:
Veter, Peter, veter, Peter, veter, Peter!
Če pa se krivec
igrivec, ko lenivec
obotavlja,
mlin do kraja
zastaja,
se zatika in ustavlja:
Ve-ter, Pe-ter, ve-ter, Pe-ter, ve-ter, Pe-ter!

PROŠNJA

Konja zajaši, Pavliha, belega, debelega! Torbo nabaši, Pavliha, in povej kaj veselega! To so tvoji lepi boji,
ko s šalami nas ogreješ.
Smej se! Vsi smo tvoji,
ko se smeješ!
In kakor iz tal
v gošči vzklije
tisoč gobic,
tako iz šal
naj zasije
sto tisoč podobic!
Ti nas vodi
neugnan
v lepši dan,
kakor znaš.
Prav nič se ne opletaj.
Saj si naš.
S harmoniko zagodi
in z metlo pometaj!
Čaraj, igrivec,
iskrivec!
Šale sipaj!
Ne misli, da smo nadležni.
Saj za dobri smeh
in šal poln meh
ti ostanemo hvaležni.

MARIČKA S POTIČKO

Marička je dala potičko
v vrečko
in je šla čez mostička
oboček,
pa je padla potička
v potoček.
Ah, ta luknjasta vrečica!
Marička je pač nerodica,
odtod ta nesrečnica
ali tudi: nezgodica.
Tu je mirna voda
zrcalce.
Čof! - Pa ni zrcalca
ne malice.
Ah, Marička, obriši si ličko,
pa nič ne žaluj za potičko.
Le stopaj naprej, prek mostička,
onkraj ti zapela bo ptička.

ŠALA Z MILOM

Kam hitijo v taki sili
krokodili
dol do reke,
pa brez obleke?
Ah! V taborišču, kar tu,
nimajo udobnosti.
Zdaj je jasno, čemu,
hitijo zaradi sposobnosti,
zato
drvijo prek čistine,
to ni kar tako,
to so dobro vzgojene zverine.
Krokodili
se morajo umiti
kakor vsi tisti,
ki hočejo biti čisti,
preden so siti.
Zato so si vzeli
milo in brisače,
da bodo čisti,
beli,
veseli
smuknili v hlače!

VSAK PO SVOJE

Na višnji ždi ptiček,
mlad ptiček siniček,
pod njo skače psiček
in laja in laja
brez konca in kraja
(ima rožnat jeziček):
Hav, hav; hav, hav, hav,
ti bom dal, ti bom dal!
In ptiček se čudi,
si pravi: Četudi!
Kako se le žene!
Zakaj se napreza?
Mar hoče do mene?
Saj psiček ne pleza.
In če bi že letal
tak pes, s perutnicami,
kako bi le opletal
še z repkom, z nožicami!
Tako že postava
območje razkriva
čivčiva - havhava,
havhava - čivava.

ČUKEC IN AVTO

Zgoraj čukec na veji,
spodaj avto v aleji
pod kostanji, narahlo šumečimi,
z žarometi, kot očmi žarečimi.
Kakšna je le to žival,
ki se kotalka po poti?
In kdo je to pravzaprav,
ki okrogloglav
na vejici ždi
in kaže kljun in peroti?
Tako se gledata
pod večer
malo tuje.
Namreč - čukcu se zdi,
da ga udi avto-zver
opazuje.
In ko se žarometi-oči
utrnejo in spet zanetijo,
si misli ptič: Da, to se zgodi,
tudi v meni gori,
saj oči se mi svetijo!

DIM

Čez goro je gorelo
in v zvoniku brnelo:
dim, dim, dim, dim, dim!
Gasilci so se zbrali,
so kričali, žvenketali,
se lovili, trobili, se na koncu pripeljali
in cingljali:
dim, dim, dim, dim, dim!
O kako je gorelo,
žarelo, plamenelo!
Gasilci so vzdignili lestev, z višine
so zalili vse in pogasili podrtine,
da je bil še bel dim,
pa žerjavke ne pod njim.
Nato so šli pit,
veselo
zalit
junaško delo.
Požvenketali so z denarci,
potkovali so s kozarci:
dim, dim, dim, dim, dim!

ŠAHOVSKI KONJIČEK

Ah, ubogi
togi
šahovski konjiček!
Na oko je pohleven,
pa žalostno gleda,
ker se zaveda,
da je reven.
Saj ne sme biti
zase skakalec,
mora vse storiti,
kar hoče igralec.
In čeprav je lesen,
mu nekaj po glavi blodi,
ven in ven
sanja o svobodi.
Rad bi ušel
iz rok igralčevih, kosmatih
in robatih,
toži se mu
po bratih grivatih in štirinogatih
in po lastnih domačih,
črnih in belih
kvadratih.

ŽOGOVEC

Le pojdi v smer
v deželo Nikjer
in Nikoli
na slepo.
Tam žogovec raste,
posebno drevo,
ki je lepo.
Na njem žoge zorijo,
vsenaokoli,
rjave in bele in pisane, vse so kaj prida,
usnjene in gumijaste, take iz celuloida.
Na žogovcu rastejo v šopih, še neobrane,
zoreče sred krošnje razkošne in razvejane,
da si tam prav vsakdo prav lahko svojo žogo izvoli
in je to dobrotljiva pravica, ker
je to v deželi Nikjer
in v deželi Nikoli.

OČITEK URI

Ura - kura
žvenketa,
praska in bezlja,
da se ji le da!
Njej se nikamor ne mudi,
pa vendar vse ljudi podi!
Da bi le hotela malce
umiriti sitne kazalce,
pustiti časa za počitek
in lenobo in užitek!
Ah! To neprestano skakanje
in tiktakanje in kokodakanje
in regljanje in škrebljanje
moti mi spanje!
Ura! Kura! Pura! Zver
brez mer!
Je že res taka sila?
Ti si kriva prav zares,
podolž in počez,
če bom šolo zamudila!

DEŽNI MAČEK

Dežuje, dežuje, čapljavka in plivka brez kraja,
po sivkastem nebu se dežni maček sprehaja.
Siv, progasti maček, in s šapami tlači oblake,
da ruši mokroto brez kraja na blato in mlake.
O, hudi maček! Z dlak se mu curki cedijo,
zato pa po vsaki šipi potočki polzijo.
Nekje, nad gorami, prav vidiš, da progasti maček
s širokimi šapami tlači zaspani polzijo.
Nekje, nad gorami, prav vidiš, da progasti maček
s širokami šapami tlači zaspani oblaček.
Prav daleč stopa, čez hribe, do drugega kraja,
prevrača police in lonce ter hrupno razsaja.
In včasih, to vemo, po sivih, širokih nebesih
pobliska se ogenj, ki vžgal se je v mačjih očesih.

POTOČNA BISERNICA

Ko se bistri tok prelica
v divjem in bleščečem slapu,
ko se mavrica igriva
boči v vstajajočem hlapu,
osveži se gorska loka.
V bisernih mehurčkih zraka
svetla struja razpeni se,
a v tolmunu, v pesku, čaka,
vodne vihre veseli se
školjkica na dnu potoka.
Zgoraj svetle, jasne slike,
a na dnu, kjer voda hruje,
še postrvi rdeče pike
več oko ne razločuje.
Vendar - mavrica se boči
od izliva do izvira,
kjer podnevi in ponoči
varno v strugi, sredi toka,
biserne plasti nabira
školjkica na dnu potoka.

IGRA Z MESECEM

Mesec sije
mimo lipe,
nasmejano
nagaja
skozi šipe.
Dete malo
še ni zaspalo,
bi ga rado prijelo,
se z njim poigralo:
heja hop!
Pa se našobi,
ker le kako bi
dete malo, debelo,
z brcavimi nožicami,
s temi mehkimi ročicami,
sladkimi, kratkimi
svetli mesec prijelo?
Ej! Pa ga ujame
in sname,
pobrca z nogico,
z njim poigra se
kakor z žogico,
saj zna,
gor, dol, sem in tja
v dobri veri,
Mesec ne zameri,
v zlo ne šteje,
mesec- žogica se smeje.
Na koncu tudi
se dete utrudi,
zaspi.
Izpusti
v sobico
svetlo podobico,
ki na mah izpuhti.
Veliki mesec seže
oddaleč, oddaleč
narahlo v sobo pod strop,
zaziba dete v spanje
in sladke sanje:
heja hop, heja hop!

IN ŠE KAJ

RAK

Izpod mosta, blizu brane,
stare vrbe, razvejane,
rak čepi brkat.
Trda luska ga oklepa,
blizu mu ne prideš zlepa,
luknja mu je grad.
Vsem je mojster v čisti vodi
škarje ima, ni karsibodi
črni, stari rak.
Boj se ga! Kdor se ne varje,
kmalu okusi brike škarje,
rak je korenjak!

TLAČANSKA DECA ŠTEJE

Ti daš kola,
ti otavo,
ti daš vola,
ti pa kravo,
ti daš ječmen,
ti pšenico,
ti daš prejo,
ti predico,
ti daš mesa
večji kos,
ti ušesa,
ti pa nos,
ti daš moko,
ti pa zlat,
ti daš roko,
ti pa vrat.
Ti si eden, ki se dere,
ti birič, ki vse pobere - ti loviš!

ZAMIKOVANJE S HRUŠKAMI

Jaz imam hruškic zvrhan koš,
ti jih kupiš vse za groš.
On ima rad isto reč,
hruškice so njemu všeč.
Mi in vi smo vsi še mladi, pa imamo hruške radi.
Oni jih imajo dosti,
pa izjavljajo v modrosti,
resno, po najboljši vesti:
Hruškice je dobro jesti,
sladke, sočne, ne v spominkih
in gotovo - ne v zaimkih!

IGRICA

Nekaj škatlic - na koncu
svinčnik pokonci;
kakšna lepa vasica
ko cvetica
iz lončka!
Čett jabolka rumenega
razpolovljenega,
dve lunici - dva končka!
Eh, lunici, pridita,
naj bo svetla vsaka soba,
saj sami vidita,
kako lepa je vajina svetloba!
Eh lunici, letita,
nad grički, nad gozdički in nad mesti,
eh, lunici, svetita
nad vrtički, nad stolpički in po cesti.
Vajin svit je vesel
- moram vaju v goro nesti -
in ko bo spet obledel,
vaju moram pač pojesti...

O ŽOGAH

Kako bi to
bilo lepo,
če bi res
nekje visele žoge z dreves
kar tako!
Najprej bi bele
vzbrstele
in v barvah dozorele:
lepo rjave, pisane, ali podobne maku,
kakor jabolka v sadovnjaku.
Ne bi bilo več želja, skomin, čakanja,
ne dologčasnega izpraševanja.
Vsak bi po svoje žogo ubral
in jo gnal od tal,
žoge za noge,
za roke,
za male in velike otroke.
Saj žogin skok je vesel in prijeten,
če se z njo kdo igra, ki je gibčen in spreten.
Tako bi se igralo vse, kakor bi moglo,
z lepo žogo, ko sonce, ko mesec okroglo.

UGANKE

Nimajo kril pa po nebu letijo,
zdaj so prav pogosti,
zdaj se spet zgubijo.
Svetli so zjutraj, zvečer žareči,
v soncu prijazni,
v nevihti preteči.
( OBLAKI)

Je slepec, grd, zaničevan,
rahlja nam zemljo noč in dan,
a v dežju zleze rad na plan.
(DEŽEVNIK)

Ima dlačico mehko, brkat je, repat
in hodi po hiši prav tiho kot tat.
(MAČEK)

Leseni možici, stolpiči, konjiči,
če znamo igrati, smo umni fantiči.
(ŠAH)

Možicelj na eni nogi stoji,
vrti se, vrti in potihem brni.
(VRTAVKA)

Je rahla, tanka, pa jo ceni vsak
mornar, vojak, popotnik, učenjak.
Ni trdna, vendar varuje smer poti,
ker zmeraj kaže prav, čeprav drhti.
(MAGNETNA IGLA)