Pojdi na vsebino

Srečni vojak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Srečni vojak.
Ivo Grahor
Izdano: Ljubljanski zvon let. 50, št. 5, 1930
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Aimi! Kje ti je trta? Ali ni tista-le?»

«Prav ta je, gospod poročnik.»

Aimi je dvignil glavo, popravil si puško na rami in se na mestu obrnil. Temni hodnik reži vanj in požira svetlobo električne žarnice, ki visi pred polkovno blagajno. Človek na straži se je polglasno zakrohotal svojim prividom, odmev iz teme mu je še močneje razvnel domišljijo, polno solnčnih podob iz najlepših dni.

«Aimi! Aimi! Še zame. Še zame!» Kriče tovariši s ceste. Aimi je odvrgel puško in drvi po lazeh k «svoji trti». Drvi, občuduje svojo urnost, klobuk si drži z levico, z desnico tišči bajonet k bedru, išče z očmi:

«Kako naj te tu spoznam trta moja!» Še sanjal ne bi, da si tu tako blizu ...

Zasopel je in izbira. — Ti. Ne, ne ti: ona, ona-le! Z najlepšimi grozdi ... Juh! Kake jagode. Aimi glej! Tvoja trta! Dio Christo. —

Okoli njega se bočijo trte z ogromnimi listi in ponjih se preveša grozd ob grozdu, polnolični, trebušasti, — Tu tam ... Aimi! Naprej, torba je polna, kam strmiš! ...

Beži, hiti v skoku do ceste, a njegovo naročje plava enakomerno nad lazom, da se le rahlo zibajo rumene in rdeče jagode, obrazek poleg obrazka — in smeh vročega solnca.

«Z moje najmlajše trte, gospod poročnik, najplemenitejši sad. Stojte, nestrpneži! Še vsi pridete na vrsto, novinci. Hahaha, požeruhi!» —

Aimi stopa po dolgem hodniku enajst polnočnih korakov. Vrača se in pobija odmeve odštetih stopinj. Svet okrog njega spi. Iz bledordeče svetlobe v mraku, iz mraku v svetlobo se z njim točno preliva hlad, polnočno tih, oster kot jeklo. Pozna jesen. Enajst korakov na sever, enajst korakov na jug, nočni odmevi miru, lasten pritajeni duh, prasketanje lesenih sten, ostrina puške, ki slišno seče dremotno luč. Na dnu poje tlak.

Od ene do treh.

Aimi stoji. Roka je legla na kljuko, odpira. Čista sobica je blagajna. V kotu zakladnica, pod oknom miza in mehek stol. Črnilnik z bronasto boginjo, orodje na lestvici, na pivniku velik, bel list. —

Piši, Aimi!

Aimi sedi in piše. Puška sloni miroljubno v kotu, planinski klobuk leži na mizi, na njem kinka orlovsko pero še v predpisanem kotu 45°. — Roka beži čez papir in piše — zmerom bolj rahlo.

Aimi — Aimi — Aimi.

Po belem listu plove pero in prede sanjo. Aimi spi. Včasih se zganejo prsti, ki pišejo pismo. Noč je tiha, v sobico veje hlad. Od ene do treh.

Nekako takrat je zazvenela na kamenitih stopnicah častniška sablja. Ko da so iz groze planile črke.

Aimi! Aimi! Aimi!

Zdaj sediš v temni polkovni ječi. Vojak, ki je na straži zaspal, puško prislonil v kot in zasanjal o domu. Na straži zaspal ...

Štiri dni stroge ječe ni huda kazen, Aimi.

«Z moje najmlajše trte, gospod poročnik. Z najmlajše ...»