Srečna smrt
| Srečna smrt Kümmel »In Gottes Hand; prevedel J. L. |
| |||||||||||||
Godilo se je v nekem mestu, kar se tu pripoveduje.
Vstopimo v malo sobico, ubožno opravljeno, pa čisto in lično. Pri oknu stoji veliki šivalni stroj, poleg njega miza, na kateri je vže silno porabljena svetilka. Na zidu pri oknu je ptičja kletka, na oknu nekaj loncev z ovelimi cveticami.
Sobica je skoro vsa natlačena, ker poleg tihe prebivalke so tu še dve osebi: zdravnik in pa gospodinja. Oba stojita poleg borne postelje, na kateri leži vsa onemogla in smrtno bleda ženska. Komaj odpira radi utrujenosti oči ter le težko odgovarja na vprašanja, katera ji stavi zdravnik – ves zavzet od sočutja. „
»Utrujena, silno zdelana,« šepeče ter dostavi glasno: »V bolnišnico Vas bomo morali prenesti, da boste imeli dobro postrežbo ter se odpočijete.«
Solze zalijejo lahkotno njene trepalnice, temno oko se ozre na zdravnika, potem potuje do ptička in do cvetk na oknu, do svetilke in stroja, kakor bi se hotela od njih posloviti. Zdajci pa obstoji oko na podobi žalostne Matere Božje, okrašeni z rožnim vencem . Bila je na zidu zraven postelje.
Potem pritrdi z glavo zdravniku. In malo ur potem je ležala Zofija – tako je bilo šivilji ime – v bolnišnici na snažni postelji s snežnobelimi preprogami, v roki trdno držeč s suhimi belimi prsti rožni venec, globoko dihaje.
Zdravnik je povedal prednici usmiljenih sester, da je dekle zgubljeno. Vsled dela, pomanjkanja in nočnega čuvanja, vsled telesnega in duševnega napora, je tako oslabela, da se bližajo njene moči h koncu. Drugo jutro so vže revno bolnico napravljali na smrt.
Zofija, ko so jej razodeli oprezno njeno stanje, je srčno prosila, naj pošljejo po spovednika. Obtožila se je v temeljiti dolgi spovedi vseh zmot in pregreškov svojega življenja. Na to je zaužila z vso ponižnostjo Telo Gospodovo ter prejela krepilo sv. olja
Vsa srečna, svesta si, da je v milosti Božji, leži na postelji. Njeno misli so molitve, zagotavljanje neizmerne ljubezni in polnega zaupanja do Božjega očetovskega srca. Bere se ji na obrazu, kako željno hrepeni po nebesih, katera so ji pač zagotovljena.
Mej tem, ko se od vsega sveta pozabljena uboga šivilja na smrt pripravlja, se vrši v glavni mestni cerkvi vesel dogodek. Ženin in nevesta klečita pred altarjem, menjujeta si prstana in izgovarjata za vselej obvezno besedico »da«. N vesta pa, v bliščeči beloti svatovskega oblačila in svilnate tanjčice angelju podobna, a še lepša v čisti obleki svetega devištva in nepokvarjene mladosti, ko se vrača v sprevodu svatov na strani svojega moža – misli mar na njo. ki jej je napravila svatovsko oblačilo kot zadnje delo? Ali se spominja svoje nekdanje sošolke in vedne tovaršice, ki je dospela na rob svojega življenja ter čaka 'v bolnišnici smrti?
Drugo jutro, ko sta se mlada zaročenca vrnila od sv. maše, vpraša nevesta svojo mater: »Mama, kako gre pač Zofiji? Predvčerajšnjem mi je poslala po nekem drugem mojo ženitvansko obleko; gotovo je kaj bolna, ker sicer bi sama prišla?«
»Skoro gotovo bo te dni svoje čestitke doposlala,« je bil odgovor. Pa saj g re lahko Lizika vprašat, kako je z Zolijo.
Za eno uro se vrne deklica ter sporoči, da je Zofija v bolnišnici ter je hudo bolna. Za pol ure potem sedi vže poleg postelje mlada žena in se pogovarja ž njo prav nežno ter jo jokaje tolaži. Bile so pač vedno dobre prijateljice od mladih nog in vže zdavno je bilo dogovorjeno, da bo le Zofijna roka in nobena druga zgotovila svoji tovaršici svatovsko obleko.
»Čistejša in boljša roka bi mi pač ne mogla narediti ženitvanske obleke kakor moje Zofije,« tako si je mislila nevesta in tako je tudi bilo. Dasi je bila Zofija uboga, ostala je vedno pridna in dobra.
»Kako me veseli, da ti ugaja obleka ljuba Berta!« tako je dejala s tihim glasom. »Vsakim šivom sem ti ušila tisoč in tisoč voščil in prošenj do Boga za tvojo srečo. O bodi srečna, prav srečna, draga prijateljica!«
»Hvala ti tisočkrat, ljuba Zofija; to mi prinese gotovo bogatega blagoslova! Toda oh, kako se mi smiliš! Kakošno življenje si ti imela, kaj imaš od njega? Nič kakor delo, delo, skrb in trud. Oh, kako se sramujem pred tabo, kaj sem jaz proti tebi?«
»Tvoj poklic se še le zdaj začenja,« je odgovorila, »moj je pri koncu. Veruj mi, jaz nisem bila nikoli nesrečna. Deset let je, odkar mi je umrla mati in obljubila sem ji, da nikdar in nikoli ne pozabim svete cerkve, naj pride karkoli hoče. Tega sem se držala. Bilo je lažje in lepše, kakor ti misliš. V cerkvi ob nedeljah in praznikih pri slovesni službi Božji, pri sveti maši v zgodnjih temnih jutranjih urah užila sem na tisoč duhovnega veselja. Ravnala sem se po svojem spovedniku, in ga v vsem ubogala. Pomagal mi je se svetom in opominom. Od dneva do dneva sem rajši molila in ah, sv. obhajilo je bilo moja največja blaženost. Le eno sem poznala, česar sem se držala in oklenila: sveto cerkev, Srce Jezusovo, ljubo Mater Božjo, sv. angelja varuha in – kako srečna sem bila pri vsem uboštvu in pri najtežjem delu! Nikoli nisem prav za prav imela hudih skrbij, ljubi Bog je vedno za me skrbel. In sedaj je konec mojega življenja, truda in bede, sedaj konec mrazu in lakote, bližam se nebesom, Bogu, Njegovim svetnikom in angeljem, k svoji Materi; ali mi tega ne privoščiš?«
»Da, res, ti si sveta,« vzdihnila je Berta, »O kako kako srečno smeš ti umreti!«
»Da, glej, naključilo se je, da sem za naji obe zgotovila svatovsko obleko, tvojo za svatbo tukaj, mojo za tam zgoraj v nebesih! Ah, Berta, kaj se ti zna še vse na svetu pripetiti – o le oklepaj se trdno, trdno svojega Boga in Njegove svete cerkve!«
»Da, Zofija, hočem, in tudi ti moraš ostati moja dobra prijateljica in moraš v nebesih zame in za moje moliti, kajne?«
»Da, gotovo storim,« je rekla bolnica z zadnjim naporom ter je podala obe roki prijateljici, ki jih je sklenila v svojo, »in sedaj bodi pozdravljena tisočkrat«.
V tem trenotju se zasliši v bližini nek šum; tihi koraki se bližajo, sliši se šepetanje. Mlada nevesta se obrne, vsa osupnena takoj vstane. Prednica usmiljenih sester spremlja kraljico, pokroviteljico zavoda. Visoka gospa se naravnost poda k bolnici. Lep prizor jo je vidno ganil. Ob pogledu umirajoče device, na katere čistem obličju se je zrcalila blaženost neba in katere oči so pogledovale tako čudovito lepo, obstala je kraljica nema in tiha.
Ko jo je visoka gospa razne roči povprašala, rekla je še sočutno: »Ali še kaj želiš? Povej, vse dobiš, kar ti bi znalo biti v tolažbo!«
Lahna rudečica je pobarvala obličje bolnice. Trdno prime v roke sv. razpelo ter pogleda na Križanega, potem pa na kraljico ter reče tiho: »Hvala tisočkrat, Vašo Veličanstvo, ne potrebujem ničesar, imam vsega.«
Nagnila se je kraljica nad njo ter jej zašepetala: »Srečni otrok, tebe zavidam!«
In oko vladarice se jo v solzah zalesketalo. »Bog blagoslovi Vašo Veličanstvo tisočkrat,« govorila je Zofija z neizrekljivo hvaležnostjo. Kraljica jo je vprašala še nekaj Berto, potem pa šla ginjena dalje.
Zvečer istega dneva je Zofija blaženo umrla, in ž njo so zagrebli drugi dan skrivnost, da je bila od mladih nog Zofija namenjena ženinu Berte. Zvedela je to Zofija poprej slučajno, ko je strašna nesreča doma očetu ukradla vso premoženje. Ne le brez zavisti, ampak s prav veselim in požrtvovalnim srcem je napravljala in okrašala svoji srečni prijateljici svatovsko obleko.
Mesto časnega ženina je čakal nanjo večni. Z deviškim mirtnim vencem, ki jej ne bo nikoli ovenel, je šla k njemu – za večno.