Srečna pomota

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Srečna pomota.
Anonimno
Izdano: Domoljub 1. september 1892 (5/17), 198–202
Viri: dLib 17
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Lepega jutra meseca junija pomikal se je počasi po prašni veliki cesti star pošlni voz proti grajščini Dobrški. Spredaj na vozu je dremal postni hlapec, notri sta sedela dva gosposka človeka, naslonjena vsak v svoj kot. Molčala sta ter bila globoko zamišljena. O starejšem bi rekli, da je bržkone kak igralec ali zdravnik. Velika, srebrna očala, visok, do brade segajoč zavratnik, resen obraz, žive oči, vse nam pravi, da se ne motimo. Na mlajšem popotniku ne opazimo ničesar, kar bi nas posebno zanimalo, druzega ne moremo reči o njem, kakor da je mlad in čeden gospod.

»Bogomir,« pretrga naposled starejši potnik molčanje, »kesam se, da sem te vzel s seboj; čim bolj premišljujem značaj svojega sošolca, tem bolj se mi podira nada, da se ti posreči tvoja namera. Ne veš kako trdovratni so taki ljudje!« 

»Jaz pa menim,« zavrne ga mladi gospod »da zaradi neznatnega razpora iz dijaških let oče ne bo onesrečil svoje edine hčere na veke. Pa naj mi tudi odkloni prošnjo, poskusiti hočem vendar zadnjikrat. Ako mi izpodleti i danes, ter Kristina res ne bo moja, potem ...«

»Bodeš vzel drugo,« pristavi šaljivo oni, in zopet sta molčala oba.

Menda je že uganil bralec, da sta gospoda, ki se vozita z našo pošto, oče in sin. Predpustom se je seznanil le-ta v mestu s hčerjo grajščinskega oskrbnika Dobrškega. Kristini je bil tudi Bogomir po mislih in odsihdob sta se rada videla, ter živela v lepi nadi, da ju kmalu združi sveti zakon v ljubezni za celo življenje. Toda Kristinin oče je bil drugačnih misli. Komaj je zvedel o tej ljubezni, pisal je hčeri v mesto, da naj pride nemudoma domov; zajedno ji je ostro prepovedal občevati z Bogomirom.

Kmalu zvesta ženin in nevesta, da je med očetoma star razpor še iz šolskih let, kateri se še zdaj ni polegel zlasti zaradi tega, ker je vsled usode svetovalec Sever postal predstojnik Dobrškega gospoda oskrbnika.

Kdo je bil tega bolj žalosten nego Kristina in Bogomir! Vendar sta gojila oba nado, da se nesrečni prepir srečno poravna, zlasti, ker je grajščinska gospa Bogomiru pisala, naj pride prilično osebno na Dobrče in vsi skupaj bodo nedvojbeno zmogli trdovratno srce očetovo.

Prilika se je kmalu ponudila Bogomiru. Njegov oče je dobil nalog, da uradno pregleda vse cesarske grajščine. Moral je torej tudi na Dobrče. Komaj zve sin to novico, boče po vsi sili z očetom, da poskusi zadnjikrat z vso odločnostjo svojo srečo. Ta mu sicer odsvetuje, češ, da je itak vse prizadevanje zaman. Ker se sin ne dá pregovoriti, vzame ga s seboj, dasi silno nerad.

II.[uredi]

Hlapec se je prebudil ter mahnil z bičem po konjih, ki pa se zanj nista dosti zmenila. Precej visoko je bilo že solnce, ko se ustavi pošta pred gradom. Gospoda izstopita, ter gresta do velikih vrat, ki so bila zaklenjena.

Kadar namerjamo izvršiti kaj imenitnega, zdi se nam pomenljiva vsaka, tudi najmanjša okolnost. Zato pravi natihoma oče: »Bogomir, ako bo nama srce oskrbnikovo tako trdovratno zaprto, kakor njegova vrata, slaba se bode godila nama.« Tudi temu so se zdela zaprta vrata slabo znamenje in potrta stopita v vežo, ko jima pride stara dekla odpirat. Ko zvesta, da je gospod oskrbnik v pisarni, krene svetovalec naravnost proti pisarni, sinu pa veli, naj se gre mej tem poklonit gospej in hčeri.

Pustimo ga torej, da izvrši svoj posel, ter poglejmo za gospodom svetovalcem. Pred pisarno ugleda tri kmete, ki so stali pred vratmi gologlavi ter čakali, da jih pokliče »častiti gospod«.

Ta sedi v pisarni na mehkem stolu, naslonjaču. Obraz mu je rdeč in lepo rejen, ponos in zadovoljnost mu bereš na obličju. Mož je namreč uprav završil važno uradno delo, da je pospravil drugi svoj zajutrek. V svoji domišliji je namreč mislil, da je on nenadomesten cesarski uradnik in zato je vse storil, da ohrani državi še dokaj let svoje življenje in svoje moči. Žal, da ga je mučila že dlje časa nadležna bolezen − putika. Preganjal si je trganje po udih, kakor je mogel in znal in uprav zdaj mu je nekoliko odleglo. Zato ga vidimo tako zadovoljnega − spati v naslonjaču in zato je bil kmetom prepovedan uhod.

Kar nekdo potrka na vrata. Srpo se ozre »častiti« proti vratom, nagubanči čelo, napihne ustnici in že ima na jeziku debelo kletev, da zaroti drzne kmete, ki ga motijo v prijetnem počitku − kar stopi v sobo bivši šolski tovariš, sedanji svetovalec in nadzornik Sever.

»Sam vrag te je prinesel,« sikne natihoma med zobmi, vendar zakrije nevoljo, naredi uradnišk obraz ter pozdravi prišleca spodobno. »Gospod nadzornik« — ga vpraša potem mrzlo − »odkod nepričakovano prideš?«

»Opravki, gospod tovariš, ti vražji opravki, nič drugega. Zopet mi je bilo ukazano pregledati vse moje urade. Posel moj bi bil seveda lahak, da najdem povsodi vse v takem redu, kakor pri vas.«

Bolje bi se gospod nadzornik ne bil mogel prikupiti »častitemu,« kakor se mu je prikupil s to pohvalo, zato pristavi ta vidno razveseljen: »Veselilo bi me zeló, da ste danes opoludne pri meni na kosilu, gospod svétnik, toda prosim, da ste z mojo gostoljubnostjo tako milostni, kakor z mojim uradnim poslovanjem!«

»Prav rad sprejmem vašo preprijazno ponudbo, toda oprostite, tudi Bogomir je z menoj; uprav se je šel poklonit častiti vaši rodbini.«

Častitemu si mogel brati na obrazu, da mu ta dostavek ni povšeči, a pomagati si ni mogel iz zadrege drugače, kakor da povabi na obed tudi sina.

Nadzorniku je šlo na smeh, ko je videl, v kako zadrego je spravil oskrbnika in kako spreminja »častiti« svoje obličje; že je mislil se poslovili, vendar se premisli in povzame: »A propos! Ukazano mi je zlasti natanko pregledali ječe. Čule so se namreč pritožbe, da so ječe premajhne, nesnažne itd. Čudno, da so visokim gospodom jetniki tako pri srcu; naposled menim, dobimo celo povelje, naj mi uradniki celo vičemo te ptiče. Uverjen sem, da je v vašem zaporu vse v najlepšem redu, vendar želim pogledali, da izpolnim uradno svojo dolžnost.«

»Slobodno, gospod svetovalec! Kad bi vas sam spremil, a poglejte − »častiti« je pokazal na svoje z volnenimi rutami obvezane noge − oprostite torej! Vodil vas bo moj strežaj. Toda prosim, gospod nadzornik, potrpite z njim, kajti še le nekaj tednov je pri meni, torej mu manjka primerne spretnosti.«

»Prav dobro! Da mi le pokaže ječo in odpre vrata. Naposled obiščem še gospoda župnika, starega prijatelja in točno opoldne sem pri vas.«

Mej tem pogovorom je bil prišel poklicani sluga. Gospodar ga resno pogleda od glave do nog, potem mu ukaže:

»Peter, tega gospoda spremi v ječo; ključe potem nazaj prinesi!«

»Na svidenje!« zakliče svetovalec, ter gre za in vajem. Ko pridela na veliko dvorišče, pokaže mu čuvaj visoko, začrnelo zidovje ter spusti tujega gospoda naprej, sam pa koraka molčé za njim. Le-ta ga je večkrat obgovarjal, hoteč od njega zvedeti vsakoršne reči, a čuvaj je le molčal; menda se je bal gosposkega in čedno opravljenega človeka, ali pa je tako zvesto spolnoval povelje, da ne sme spregovoriti nobene besede s kaznjenci, ki jih pelje v ječo.

Prišla sta do velikih železnih vrat. Sluga stopi naprej, odmakne teški zapah, ter odpre vrata. Svetovalec stopi moško na prag, sname očala ter jih začne mogočno zbrisovali z belim robcem. Ko se tako pripravi za svoj velevažni posel, stopi čez prag v tamne prostore; kar začuje, da so se vrata za njim zaprla in da je gIasno zarožljal ključ v ključavnici. Sprva se je temu nasmehnil, meneč, da mu hoče verni sluga pokazali na oči, kako varno in močno se zapirajo vrata v ječo, ali ko se čujejo koraki vedno bolj od daleč in postane naposled vse tiho, ustraši se gospod ter začne premišljevati, kaj neki to pomenja. Naposled mu pridejo na misel dvoumne besede oskrbnikove in bilo mu je jasno početje čuvajevo. Začel je glasno vpiti, a niso ga slišali v prvo nadstropje; tresel je ob železne mreže v oknih, a nežne roke niso bile kos močnemu železju. Ko se je bil nekoliko pomiril, iskal je mehkega stola, kakoršnega je bil vajen doma, da bi sedel in premislil, kaj mu je početi in kako naj se maščuje zaradi nečuvenega dogodka. A zaman se je oziral po kotih, druzega ni opazil, kakor celo vrsto golih, lesenih klopi, ki so služile jetnikom za postelje.

Polagoma se mu je ohladila jeza. Naposled se mu zdi celi dogodek tako smešen, da se začne sam sebi smejati, a to ga kmalu mine in v grozni temi vzbudi se mu zopet jeza in že snuje maščevalne naklepe, kako bi se najbolje znosil nad svojim tovarišem.

III.[uredi]

Bolje se je godilo Bogomiru. Z največjo radostjo sta ga sprejeli gospa in Kristina. Bilo je to pač veselo svidenje; samega veselja so se jokali vsi trije. A ni kazalo mnogo jokati, treba je bilo hranili solze za opoldne, ko pride iz pisarne trdosrčni gospod oče in mu bode treba ganiti kameneno srce.

Uprav so bili vsi trije v živahnem razgovoru, kar dobi gospa iz pisarne poročilo, da prideta danes dva tuja gospoda na kosilo. Hitro se odpravi v kuhinjo, da ukrene vse potrebno za kosilo. Bogomiru in Kristini zdelo se je to povabilo tudi dobro znamenje, menila sta celo, da se je vršil med starima bržkone že kak pomenek o velevažni stvari.

Ali zginila jima je mahoma vsa nada, ko pride opoldne oskrbnik domov, pa Bogomira jako mrzlo pozdravi. Še bolj je jel kazati »častiti« svojo nevoljo, ko ura odbije poludne in svetovalca ni bilo. Ker je rekel, da obišče gospoda župnika, pošlje slugo v župnišče klicat gospoda. Sluga se tudi dolgo vrnil ni, tako, da je bilo čakanje res mučno celi družbi, najbolj pa oskrbniku. Najraje bi se bil glasno znesel nad zanikrnostjo nadzornikovo, vendar je skrival togoto in le natihoma godrnjal sam pri sebi: »Da bi ga vrag vendar že prinesel; vse bo mrzlo in postano!«

Strežaj se vrne, a s poročilom, da danes gospoda nadzornika pri župniku ni bilo. Vsi navzoči se spogledajo, češ, kje je gospod; se mu je li kaj pripetilo, da ga ni. Bogomir se kar odpravlja iti iskal očeta, ali gospod gostitelj veleva, da najprvo treba obedovati, potem pa naj gredó vsi iskat svetovalca.

Sedli so za mizo, a jedli so razven gospodarja vsi brez veselja in le prisiljeno; nemir in skrb si mogel brati na licu vsakemu.

Kar stopi v obednico kuharica ter zašepeče milostivi nekaj na uho.

»Pa mi vsaj povedi,« reče ta obrnivša se k soprogu, »kadar dobimo kakega novega jetnika, da vem zaradi hrane. No, pa danes bomo imeli vsi dosti.« Tako pokrega gospa oskrbnika ter položi žlico na mizo.

»Kakšnega jetnika?« vpraša čudeč se »častiti« in osorno pogleda soprogo. »Jaz o tem ne vem ničesar. — Kje je Peter?« − Le-ta strahoma vstopi.

»Peter, kaj pa praviš nekaj o novem jetniku? Se ti sanja kali?«

»Saj mi je ukazala vaša milost danes zjutraj, da naj sprejmem tujega moža v zapor, pa ključe nazaj ...«

»Za Boga!« zagrmi nad njim razkačeni oskrbnik, »rekel sem le, da razkaži gospodu naše ječe. Ali je res ta hlapec zaprl gospoda svetovalca? − Buča zabita!«

Zagonetka je bila rešena. Vse je zagrešil ubogi Peter. Vsi se smejajo na glas, le »častiti« se drži resno.

Odpravi se takoj vsa družba rešit jetnika, celo »častiti, vzame palico in šepa godrnjaje za drugimi. Peter odklene s tresočo roko železne duri, kajti bil je uverjen, da mu prileti gorka zaušnica okoli ušes, kakor hitro se odpro vrata. Toda svetovalec stopi iz zapora počasi ter reče miren in resen obrnivši se k sinu: »Bogomir, kar precej odrineva, znaš! Za skazano gostoljubje zahvalil bodem primerno graščinskega gospoda drugi pot!«

Oskrbnik ni vedel, kaj niu je početi. Ne drzne se predstojnika svojega pogledati v obraz, komaj zine besedico: »Ne zameri, gospod svetovalec, pomota je bila. Ječar je vsega kriv.«

Nato spregovori »častitega« soproga moško besedo: »gospod svetovalec! zaradi nezadolžene pomote vendar ne bodete sodnijsko postopali zoper očeta svoje sinahe!«

Ta beseda naredila je pri navzočih različen vtis. Svetovalec je debelo pogledal oskrbnika ter mu rekel: gospod kolega, kaj ste se premislili? − Ali smem res smatrati današnji dogodek kot naključje in nezadolženo pomoto?«

»Seveda!« odvrne ta, še vedno v zadregi.

»Potem se ne kesam za ure, katere sem prebil v zaporu.«

Zdaj se je še le začelo pravo veselje v Dobrškem gradu. Obhajali so zaročitev mlade dvojice, ki sta bila zdaj presrečna ter zahvalila Petra za srečno pomoto. Gospod svetovalec pa je rad pozabil na neprijetne trenutke, katere je prebil v ječi, ter dejal pri slovesu smehljajoč se: »No, kar mora človek dandanes za otroke pretrpeti, to je pa vendar od sile, celo v ječo mora človek, da jih dobro oženi.«