Srečanje z luno

← Ja, ja, vse je mogoče

Srečanje z luno Sloni v spačku Neža Maurer

Uvod v pravljico →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Tisti večer je bila

gosta, belosiva megla –

a mladi slon je vseeno

šel na sprehod.

Hodil je, hodil in čutil,

da mu pod podplati zmanjkuje poti,

da se mu v megli rilec topi,

pa repek in noge –

vse je postalo del sive megle.

Oči je napenjal, toda steze

ni več ločil od vlažne teme.

Tako je šel – v megli skrit –

strmo navzgor, kjer je slutil

pramen srebrne luči.

Prišel je naravnost pred luno.

»O, dober večer,« je voščil.

»Bled je nocoj tvoj obraz.«

Nekdo govori, si je mislila luna

in zaprosila na glas:

»Zapoj mi!«

Slon previdno izvleče rilec iz megle

- kot flavto iz tulca -

in narahlo zaigra:

»Ajatutaja, sanjaj, najlepša,

moja srebrna, moja najljubša …«

Nasmeh zatrepeče ob luninih ustih,

srebrn obraz ji tako zažari,

da slon doseže neznano –

in pot, ki pelje domov.

Zmeden in srečen se vrača

med opravljivim skovikanjem sov.