Srečanje s sovražnikom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Srečanje s sovražnikom
Mihael Šolohov
Izdano: Književnost 7/3 (1935), 266-269
Viri: dLib 7
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
Prinašamo odlomek iz znanega romana Šolohova »Tihi Don«. Prvi del smo kot film letos videli tudi že v Ljubljani. U. o.


5. oktobra devetnajststoštirinajstega leta zvečer je dobil poveljnik tretje stotnije štirinajstega polka donskih kozakov to-le povelje: »3. oktobra so Nemci s strupenimi plini zastrupili tri bataljone 256. pehotnega polka in zavzeli prvo linijo naših strelskih jarkov. Ukazujem vam, prodreti do druge linije strelskih jarkov, in ko se zvežete s prvim bataljonom 318. polka, zavzeti prvo linijo. Vse se mora zgoditi še nocoj.« Poveljnik je zbral častnike in zaukazal odhod. Stotnija se je premaknila.

Medtem ko so kozaki počivali v staniščih, jih je prehitel prvi bataljon 318. polka in se približal mostu čez reko Stohod. Most je branil močan oddelek strojnih pušk grenadirskega polka. Njihov narednik je pojasnil poveljniku bataljona položaj in čete so odkorakale. Razkropljene so šle skozi gozd, ki je bil redek in ves razrit. Vojaki so stopali previdno tipaje po tleh, le včasih je kdo polglasno zaklel. Na desnem krilu zadnje čete, šesti od konca, je šel Valet. V tišini je slišal zgolj vlažni šum lastnih korakov in zvenenje v ušesih.

»Hej, rojak!« |e zasopel nekdo z leve.

»Kaj?«

»Greš?«

»Grem,« je odgovoril Valet. Padel je in se je previdno splazil iz luknje, ki je bila polna vode. Trenotek sta šla nevidna drug drugemu, ko je nenadoma izpregovoril isti sopeči glas tik nad Valetovim ušesom:

»Greva skupaj, da naju ne bo strah ...«

Spet je bilo vse tiho. Prestavljala sta po vlažni zemlji škornje, polne vode. Pegasti mesec, ki se je zdel kakor odsekan, je »naenkrat splaval izza grebena oblakov. Nekaj časa se je potapljal ko riba v tekočih valovih oblakov, blesteč z oranžastimi luskinami, potlej se je preril na prosto in zlil na zemljo temačno svetlobo. Mokre igle borov so se zasvetile ko fosfor. Zdelo se je, da so močneje zadišale in še bolj mrzlo je dahnila mokra zemlja. Valet je pogledal soseda. Ta se je iznenada ustavil, stresel z glavo kakor pred udarcem in odprl usta:

»Glej,« je dahnil.

Naslonjen na borovo deblo je stal tri korake proč močno razkoračen človek. »Človek,« je rekel ali pa samo mislil Valet.

»Kdo je?« je zavpil vojak, ki je hodil poleg Valeta, in je zgrabil puško. »Kdo je? Streljal bom!«

Tisti pri boru je molčal. Njegova glava je visela postrani ko kapica sončnice. »Spi,« je zaškripal Valetov smeh. Tresoč se je stopil naprej in si skušal s smehom vliti poguma. Pristopila sta. Valet je gledal z iztegnjenim vratom. Njegov tovariš se je s puškinim kopitom dotaknil nepremične, sive postave.

»Hej, ti! Kaj spiš? Ti, rojak ...« je govoril posmehljivo. »Oh, ti čudak ti!«

Glas se mu je utrgal. »Mrtvec!« je kriknil in se odmaknil.

Valetu so zašklepetali zobje. Odskočil je, in na tisto mesto, kjer so malo poprej stale njegove noge, je padel človek, ki je stal boru kakor odžagano drevo. Obrnila sta ga z obrazom navzgor in šele tedaj sta spoznala, da si je pod tem borom našel zadnje zavetišče vojak enega izmed treh bataljonov 256. pehotnega polka, ko je bežal pred smrtjo, ki jo je nosil v lastnih pljučih. Bil je velik fant širokih ramen, glava se mu je ohablo povesila, pri padcu si je bil zamazal obraz, od plina razjedene oči so postale tekoče. Izza stisnjenih zob je molel mesnat jezik kakor košček črnega, blestečega se lesa.

»Pojdiva, pojdiva, za božjo voljo! Naj le leži ...« je šepetal Valetov tovariš in ga vlekel za rokav. Odšla sta, pa sta takoj naletela na drugo truplo zastrupljenega vojaka. Vse bolj nagostem so ležali mrliči, ponekod kar v gručah. Nekateri so otrpnili v počepu, drugi so čepeli na vseli štirih, kakor bi se pasli, eden pa je ležal na prehodu med dvema jarkoma popolnoma zvit in je tiščal v usta roko, zgrizeno od bolečin.

Valet in njegov tovariš sta skočila v temno- razpoko jarkov, ki se je vijugasto izgubljala v temo. »Morava iti poiskat, nemara najdeva kaj za pod zob,« je neodločno predlagal Valetov tovariš.

»Greva.«

»Ti desno, jaz levo. Dokler naši ne pridejo, bova že pregledala.«

Valet je prižgal vžigalico in stopil v rov. Pri vratih v stanišče je skorajda padel, ko je zadonel jeklen klic:

»Wer ist das?«

Obsevan od luči je odskočil nazaj. »Das bist du, Otto? Weshalb bist du so spät gekommen?« je vprašal Nemec, ki je stopil iz dupline in si leno popravljal ogrnjeni plašč.

»Roke! Roke kvišku! Udaj se!« je hripavo zakričal Valet in počenil kakor pri povelju »Na boj!«

Nemec je od osuplosti ves onemel. Iztegnil je roke, se obrnil in gledal kakor začaran ostro, bliskajočo se konico bajoneta. Plašč mu je padel z ramen, velike delovne roke so mu drgetale, prsti so se pregibali kakor da tipajo nevidne tipke strahu. Valetni izpremenil drže; gledal je veliko, čvrsto postavo Nemca, kovinaste gumbe na suknjiču, kratke, ob straneh sešite škornje, in kapo, ki jo je nosil pomaknjeno malo poševno. Nenadno se je zdrznil, kakor bi ga nekdo stresel iz njegovega nerodnega plašča. Iz grla mu je prišel čuden zvok. Bilo je kakor kašelj ali ječanje. Stopil je k Nemcu. »Teci!« je dejal s praznim, lomljivim glasom-

»Beži, Nemec! Nisem jezen nate. Ne bom streljal.«

Naslonil je puško na steno jarka in segel Nemcu v desnico. Njegove gotove kretnje so si onega osvojile; spustil je roko in prisluškoval čudovitim zvokom sovražnikovega glasu. Brez obotavljanja mu je pomolil Valet svojo krepko roko, polno brazgotin od dvajsetletnega dela, stisnil mrzle, voljne Nemčeve prste in dvignil dlan; nanjo, marogasto od starih žuljev, so padli lunini žarki ko lističi bezgovega cvetja.

»Delavec sem,« je govoril Valet, ki se je tresel od nasmeha kakor od mrzlice. »Zakaj bi streljal vate?« In z desnico je nalahno porival Nemca na levo in mu kazal v črno goščo gozda. »Beži, neroda! Naši bodo kmalu ...«

Nemec je še zmeraj gledal Valetovo iztegnjeno roko. Gledal je, se napenjal in si prizadeval, da bi doumel skrivni smisel nerazumljivih besedi. To je trajalo nekaj trenotkov; njegove oči so se srečale z Valetovimi in na obrazu mu je zažarel vese nasmeh. Stopil je korak nazaj. S široko kretnjo je iztegnil roke in zgrabil Valetove roke. Stresel jih je, žarel je od razburjenega nasmeha in se sklanjal k Valetovim očem:

»Du entlässt mich? O, jetzt hab’ ich verstanden! Bist du ein russischer Arbeiter? Sozial-Demokrat wie ich? So? Das ist wie im Traum ... Mein Bruder, wie kann ich vergessen? Ich finde keine Worte ... Nur du bist ein wunderbarer, wagender Junge … Ich ...«

V kipečem potoku besed tujega jezika je ujel Valet samo eno znano, vprašujočo besedo: social-demokrat. In njegova rumena dlan se je zdrznila in padla na prša.

»Da, da, jaz sem social-demokrat! Si razumel, čudak? Ti pa beži ... zbogom, bratec! Daj no sem šapo. Saj sva si v sorodu in se morava spodobno posloviti.«

Pretresena sta s čuvstvom razumela drug drugega. Stisnila sta si roke in si zrla v oči – nedavno sovražnika, sedaj zaveznika – velik, postaven Bavarec in majhen ruski vojak. Po gozdu so zadoneli koraki prihajajočih čet. Bavarec je zašepetal:

»In den zukünftigen Klassenkämpfen werden wir in denselben Ausgängen sein, nicht war, Genosse?« ter odskočil v temo kakor velika siva zver.