Srečanje s hudičem

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Srečanje s hudičem.
Gruden (Prosto po Pierre l' Erémite-Holzer)
Izdano: Vigred 8/1 (1930), 10–11
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sinoči, ko sem šel k seji društva za katoliški tisk, sem srečal hudiča. Oblečen je bil elegantno: hlačnice so bile zlikane in izza čevljev so se videle svilene nogavice. Nagnil je k meni svoj gladkoobriti obraz in se mi posmehnil: »K seji tiskovnega odseka greste? Na smeh mi gre. Le mučite se, ubogi katoličani, jaz vas bom vendarle zadavil! Poglejte mojo pest: trda je in neusmiljena. S to roko sem zavezal katoličanom oči in več kakor 60 let že trdno drži ta obveza.«

S paličko je pokazal mimoidočega. »Poglejte tega gospoda! Tudi njemu sem zavezal oči, dasi on ne ve tega. Je katoličan, pa bere samo moje časopisje, v katerem mu skrivaj dan za dnem zasmehujem Cerkev in krščanstvo. Vsak četrtek si kupi še šaljiv list s pikantnimi — vi bi dejali umazanimi — anekdotami in z umetniškimi — po vaše kajpak nenravnimi slikami. Hlastno ogleduje slike, požira moje dovtipe in slednjič vrže časopis v koš za smeti. Odtod pa roma po vsej hiši: prav vsi, tudi kuharica, ga prebero. — Dobro sem mu zavezal oči, mar ne?«

Nekaj korakov dalje sva srečala gospodično. »Ali vidite ondi tisto dekle? Tudi ona je katoličanka, celo v cerkev hodi. Pa je vendar zvesta naročnica mojega lista, ki ga vsak dan kupuje v tejle trafiki. Roman, ki ga priobčujem in pa intimne zgodbe iz družinskega življenja so pač zelo interesantne. List pa tudi ne stane več kakor en dinar. En dinar, to ni veliko, to je kakor kapljica, mislite vi. Res je kapljica, ampak množica tvori silo. Z dinarjem te katoličanke in s tisoči dinarjev drugih vaših ljudi zidam tiskarnice, krijem stroške za papir in tisk in plačujem časnikarje, ki mi morajo služiti tukaj in po vsem svetu. — Kako radi nosijo katoličani mojo obvezo!«

Prišla sva mimo prodajalca časopisov, kateri je imel bogato izbiro in kjer na stotine mimoidočih vsak dan kupuje časopise. Listi so bili nakopičeni, tako da sem lahko bral naslove. Hudiču so se svetile oči: »Tukaj preštejte vaše časopise, preštejte jih vendar!«

Molče sem štel: eden, dva, trije ... Samo eden izmed njih izhaja v nekoliko večji nakladi. Težka misel mi je legla na dušo.

»Sedaj pa poštejte moje časopise!« Hitro je kazal s palico od časopisa do časopisa. Vsi so bili veliki listi z visoko nakladno številko. »Ta list mi služi z uvodnim člankom, oni s pikantnim podlistkom; v tem časopisu najdete moje oglase, že veste katere. V onih listih vidite moje slike; vi bi najbrž zardeli, bralci pa se le pritajeno smehljajo. In ondi izhajajo škandalozne zgodbe, katere tako ljubim, in zahrbtni napadi na duhovnike in redovnice. Slednji so zlagani, porečete vi, vem to, a nič ne de, učinkujejo pa le. In tukaj zanimive novice iz kina in zabavne dogodbe iz gledališkega sveta.«

Slednjič je le nehal in povesil palico. »Poglejte, toliko listov dela zame, prvi tako, drugi drugače. In katoličani berejo in plačujejo moje časopise. Kaj pravite, ali ni trdna moja obveza?«

Nasproti nama je prihajal duhovnik. »Poglejte ga; preteklo nedeljo je pridigoval proti meni. Veliko si je prizadejal, posebno konec je bil ganljiv. Govoril je, kako naj izganjamo mutastega hudiča. Jaz namreč delujem tudi tiho in neopaženo. Toda dobri mož me ne bo izgnal. Štel sem: vseh skupaj je bilo pri pridigi 197 oseb ... Pri meni pa, — poglejte tjakaj!...« V strnjenih vrstah — pravkar so zaprli delavnice in urade — so vreli ljudje mimo prodajalca časopisov. Uradniki in delavci, elegantni in preprosti ljudje, mnogi, mnogi so kupovali časopise, pa malokateri je kupil našega. »Vidite, to je drugačna pridiga, drugačno občinstvo, ali ne? Kdaj ima duhovnik toliko ljudi pred seboj? In jaz pridigujem vsak dan, zjutraj, opoldne in zvečer, v vsaki številki, v vsakem stavku. Ta siromak pa pridiguje vsako nedeljo enkrat svojim sto ovčicam. Haha, tudi njemu sem zavezal oči, tudi on ne ve, kje prebiva mutasti hudič. On ne vidi razločka med mojo in svojo pridigo, ki je kakor med strojno puško, katera izstreli v minuti sto strelov in med lokom, kateri od časa do časa izproži puščico. On ne ve, kdo mu krade duše. Naj pridiguje, zmaga je le moja!«

Ob tem dolgem, sramotilnem govoru se je razvnel. Šepetaje se je potem nagnil k meni: »Priznam, enkrat sem se začel bati katoličanov. Ko sem otrokom odvzel šolsko molitev in sem jih učil nesramnih pesmi, ko sem jih odtujeval od zakramentov in zasmehoval njihovo vero; tedaj sem že menil, da sem si upal preveč, da bodo katoličani strgali raz oči mojo obvezo. Pa sem jo le še dva- do trikrat močneje zadrgnil. Vsak mesec sem izdal nov list, kateri je moral hvaliti katoličanom novi napredek toliko časa, da so pač verovali. Moja moč se je še okrepila; o, ta lepa obveza! ... Poglejte mene! Jaz pa ne nosim obveze, jaz gledam jasno v svet in kako jasno! Posebno en posel, ki ga pa katoličani ne razumejo, jaz dobro razumem. Ponosen sem na svoj tisk, zanj storim vse. Vsi moji pristaši, prostovoljni in prisiljeni, morajo žrtvovati za moj tisk. O moj tisk, kako ga ljubim in hvalim! Saj me vendar vodi od uspeha do uspeha. Moja načela razširja po vseh srezih, bero jih na vseh postajah, v vsakem brzovlaku. Z vsako ladjo plava moj tisk in v letalih plava po zraku. Širi se od mesta do mesta, od vasi do vasi, od hiše do hiše. Tej sili katoličani niste kos. O moja ljuba obveza!«

Prišla sva do hiše, kjer naj bi se vršila seja. Šel je z menoj po stopnicah in ko sem odprl vrata, je hitro pogledal v dvorano: »Tale peščica ljudi, — komaj šestnajst, — in me hoče premagati?« Zaničljivo se je zasmejal.

Obrnil sem se in mu trdno pogledal v obraz in, preden sem pred njim zaprl vrata, sem mu dejal: »Dvorana, v kateri je Kristus obhajal zadnjo večerjo, je bila še manjša; in vendar sta te premagala duh in sila, ki sta izšla od ondod. Verujem, da te bo tudi v tisku premagal Kristusov duh. Četudi mi pademo kot žrtve. Končno se bodo pa katoličanom le odprle oči in zvesto in požrtvovalno bodo cenili svoj katoliški tisk. Iz rok in iz hiš bodo vrgli tvoje časopise. Tedaj bo tudi konec tvoje moči. To verujem.«