Srečanje in sodelovanje s Francetom Bevkom

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Srečanje in sodelovanje s Francetom Bevkom
Črtomir Šinkovec
Izdano: Listi: priloga tednika Železar za kulturo in družboslovje, letnik 10, št. 49 (1980)
Viri: Listi 1980, št. 49, (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Srečanje in sodelovanje s Francetom Bevkom[uredi]

S Francetom Bevkom sva se menda prvikrat srečala tiste jeseni, ko so padle bazoviške žrtve. Tedaj je bil France Bevk že znan in priljubljen pisatelj, jaz pa deček iz idrijskih hribov, ki ga je vedoželjnost gnala v svet in je gojil v sebi veliko veselje do književnosti. Poslej sva se srečala še večkrat in naključje je naneslo, da sva se 10. septembra 1943 po kapitulaciji Italije, oba vrnila iz italijanskih zaporov. Bevk se je vrnil iz goriških zaporov, jaz iz Zabravščine, kjer sem čakal, da me peljejo pred zloglasno posebno sodišče v Rim, pa je z razpadom fašizma, propadlo tudi to sodišče.

Iz Gorice naju je odpeljal Julij Beltram v Stomaž nad Ajdovščino, kjer je bil glavni štab primorske partizanske vojske. Tudi v partizanih so se večkrat srečale najine poti. France Bevk je bil najprej tajnik, nato pa predsednik PNOO za Slovensko Primorje.

Žal, kmalu se je razbesnela prva nemška ofenziva, ki je divjala po vsem Primorskem, zato je bilo treba tudi za vodstvo primorske vojske najti varnejši kraj. Iz Trnovskega gozda sem odpeljal kakih 50 ljudi v samotno kmetijo Vojščico pri Vojskem. Tu je France Bevk poleg dolžnosti predsednika PNOO, urejeval tudi primorsko izdajo Pionirja, na ciklostil tiskano revijo za otroke. Tu mi je večkrat poslal, kot okrožnemu referentu za idrijsko okrožje, kurirja z raznimi željami po knjigah, ki jih je France Bevk potreboval pri svojem delu.

Srečevala sva se tudi po osvoboditvi v Trstu, ko je bil France Bevk predsednik PNOO za Slovensko Primorje in Trst, pozneje pa podpredsednik prezidija ljudske skupščine Slovenije v Ljubljani. V Trstu je bil tudi urednik literarne revije Razgledi in predsednik Gregorčičeve založbe, kateri sem bil jaz tajnik. Iz teh srečanj bom tudi navajal citate iz najinih pogovorov, ki sem jih sproti zapisoval, ker mi je pomenila vsaka njegova beseda napotilo in vodilo.

Zadnje srečanje s Francetom Bevkom je bilo konca junija 1970. Tedaj je France Bevk želel, da smo nekateri obiskali (z nami je bil tudi Miško Kranjec) Idrijo, Cerkno, Orehek (prvo Bevkovo učiteljsko delovno mesto), odtod pa smo se peljali v njegovo hišo v Šempeter pri Gorici.

France Bevk je bil tedaj nekoliko molčeč in tih, a nihče ni predvideval, da bo že septembra istega leta nepričakovano umrl.

»Pisati sem začel že zelo zgodaj, prvi poskusi segajo v moje dvanajsto leto. V dveh letih, ki sem jih pred odhodom na učiteljsko pripravnico preživel doma, sem pisal vsako prosto uro. Svoje poskuse sem brez uspeha pošiljal skoraj brez izjeme vsem slovenskim listom in revijam. Sreča se mi je takrat nasmehnila samo enkrat, ko mi je tržaški Družinski prijatelj natisnil prvo stvar ... K pisateljevanju me je gnal močan notranji nagib, ki mi je narekoval poskus za poskusom, dokler nisem uspel. Notranji nagib me je silil k pisateljevanju že zelo zgodaj, ko še nisem dobro vedel, kaj je literatura. Socialne krivice, ki sem se jih takrat komaj zavedal iz govorjenja starejših, so me bogatile z življenjskimi izkušnjami, mi budile odpor proti krivici, odpirale razumevanje za zatirane.« 

France Bevk izhaja iz hribovitega predela severne Primorske, iz Zakojce nad Baško grapo, na vznožju Kojce in Porezna, kjer se je rodil 17. septembra 1890. Čeprav je ta zahodni del slovenske zemlje dal priljubljenega pesnika in velikega narodnega buditelja Simona Gregorčiča ter izredno zanimivega pripovednika Ivana Preglja, je Bevk prinesel to pokrajino v slovensko literaturo povsem na svojstven način, saj sodi v pisateljsko generacijo, ki je nastopila po velikem razcvetu slovenske književnosti za časa tako imenovane moderne, v kateri je s posebnim žarom zaživela podoba slovenske zemlje in življenje na kmetih. Razen tega so v delih Ivana Cankarja odmevala družbena in politična vprašanja slovenskega naroda.

»Prvi literarni poizkusi, kolikor se spominjam, so bili pod močnim Cankarjevim vplivom. Ko sem v začetku prve svetovne vojne stopil v literaturo, je moje pesmi in črtice poleg osebnih doživetij narekoval največ globok odpor proti vojni. Dve leti po vojni, ki sem ju preživel v Ljubljani, zame nista bili plodni. Pero pa mi je zopet oživelo, ko sem se vrnil na Primorsko. Kritika je takrat mojim delom očitala pomanjkanje idejnosti, ne po krivici, dasi ni dovolj upoštevala razmer, v katerih sem živel in delal. Živo me je zadevala in bolela socialna, in narodna usoda primorskega človeka, da bi se bil jasno dotaknil teh dveh problemov, bi ne bila v nevarnosti le moja osebna svoboda, ampak tudi založnica (Goriška Matica) in s tem slovenska knjiga. Šlo je za to, da ohranimo slovensko čtivo in ga širimo, zato sem se omejeval na opisovanje vsakdanjega življenja primorskega, posebno tolminskega človeka v njegovih bojih za »Kruh in ljubezen«.

»Že zmlada sem rad bral Cankarja, četudi takrat še nisem razumel njegove simbolike, a me je silno privlačevala lepota njegovega jezika in dognanost umetniškega izraza. V poeziji sem se oplajal ob Zupančiču, Ketteju in Murnu, veliko sem bral tudi Dehmela, ki je bil takrat v modi. V dneh, ko sem bral svoje prve črtice, sem spoznal Gorkega po njegovih prvih novelah in povestih, ki sem jih vedno znova prebiral z vročo želio, da bi znal in mogel tako pisati kot on, hkrati pa me je z isto mislijo privlačeval tudi Čehov. V začetku prve svetovne vojne sem spoznal Andrejeva, prva leta po vojni pa Strindberga, ki sta name naredila velik vtis in sta tudi vplivala na moje pisanje. Pri zgodovinskih povestih sem delal pod vplivom Viktorja Hugoja. Visoko sem zmeraj cenil tudi Dostojevskega, posebno njegov roman Zločin in kazen, ki sem ga bral vsaj enkrat na leto. Bil sem nedvomno tudi pod vplivom romantike in ekspresionizma, ki sta pustila sledove v nekaterem mojem delu, a sem se vedno bolj nagibal k realizmu. Na to je bržkone vplivalo branje francoskih in ruskih realistov, h katerim se vedno znova povračam. Med slovenskimi pripovedniki imam poleg Cankarja najrajši Tavčarja v njegovih kmečkih povesticah, v Cvetju v jeseni in Visoški kroniki. Višek pripovedne umetnosti pa mi pomeni Tolstoj, ob katerem se vedno znova zgledujem in učim.« 

Svet pod Kojco in Poreznom je bolj reven kot bogat, toda Bevkova mladost je potekala v eni izmed najrevnejših zakojških družin. Njegov oče je bil bajtar in čevljar, vendar dovolj bister, da je doumel sina, ki s šolo ni bil ravno skregan, a je rad veliko bral, saj ga je neutešeno hrepenenje za znanjem gnalo h knjigam. »Ob knjigah se mi je začel odpirati čisto nov svet ...

Kmalu sem se močno spremenil. Vedno sem tičal v knjigah. Nisem bil ne lačen ne žejen, zamujal sem kosilo in večerjo, bil kregan in tepen, a vse ni nič pomagalo.« Ko je s štirinajstim letom dovršil domačo šolo, je kot trgovski vajenec v Kranju doživel Tatiča; bilo mu je skoraj že sedemnajst let, ko si je stežka utrl pot na učiteljišče. Leto pred prvo svetovno vojno je maturiral in nastopil prvo službo v Orehku pri Cerknem. Tu je tudi dozorel v pisatelja, saj je objavil v Domu in svetu prve zrelejše pesmi, črtice in novele, v katerih ni bila preveč prikrita ost protivojnega in protiavstrijskega mišljenja. Prvo opozorilo je bila kazenska premestitev v Novake, nato pa je moral kot »politično sumljiv« na bojišče v Galicijo.

To je bil čas velikih političnih sprememb. V spopad velikih imperialističnih sil sta se zapletla italijanski in nemški nacionalizem. ki sta prežala po slovenski zemlji, oba pa sta bila za narodno usodo Slovencev življenjsko nevarna. Ni čudno, da so se mlade napredne sile vnemale za idejo, da bo razpad stare Avstrije prinesel novo jugoslovansko državo, kjer bo vsem narodom zagotovljen nemoten avtonomen razvoj.

Želje so bile le deloma uresničene. Na razvalinah Avstrije je sicer nastala Jugoslavija, toda v njej je silneje kakor prej zavladal meščanski kapitalizem, bila je daleč od sleherne avtonomnosti. Primorsko je zasedla Italija, ki je ob prihodu sicer obljubljala Slovencem polne pravice, toda svoje obljube je kmalu spremenila v zatiranje v najbolj surovi obliki. Slovenske šole je posiljevala z italijanščino, izpodrezovala korenine slovenski prosveti. Raznarodovalni pritisk pa je ogabno pospešil fašizem. Čez noč je odpravil slovensko šolstvo, uničil mrežo prosvetnih društev, prepovedal časopise, segal po slovenskih knjigah ter jih požigal na grmadi. Le redki izobraženci so vztrajali na Primorskem. Redke knjige, ki so prišle ljudem v roke, so opravljale največje kulturno in nacionalno poslanstvo. Ohranjevale so narodno zavest in gojile vero v boljše čase.

»Ko so bile na Primorskem zatrte slovenske šole, listi in prosvetna društva je bilo izdajanje in širjenje knjig edino možna oblika kulturnega udejstvovanja. Srečna misel, da sem se leta 1921 vrnil v svojo ožjo domovino, mi je tudi dala v roke vodstvo največje in najvažnejše primorske književne založbe Goriško Matico. Pomanjkanje rokopisov me je sililo, da sem napisal eno, dve ali tudi več knjig na leto, ker je v veliki meri pospeševalo moj literarni razvoj. Obenem pa sem kot književnik onkraj meje lahko najbolj uspešno služil svojemu narodu. Ljudstvo je segalo po knjigah kot po edinem sredstvu za ohranitev narodne zavesti in materinega jezika. Da ni bilo teh knjig, v katerih so ljudje pogosto brali med vrsticami še tisto, kar ni bilo zapisano, bi bil imel fašizem več uspeha s svojo raznarodovalno politiko in bi osvobodilna borba ne bila našla v tolikšni meri pripravljenih pesti in duš Primorcev. Tudi s tega vidika je treba gledati na vsako knjigo, ki je takrat izšla v Trstu ali Gorici.« 

Takšne žalostne razmere so bile Bevka poklicale v sončno Gorico, kjer je preživljal mladostna leta kot učiteljiščnik. Zapustil je Ljubljano zaradi ljubezni do Primorske, kjer je moral marsikatero besedo napisati drugače, jo omiliti ali celo zamolčati in ko je fašistični pritisk ustavil skoraj vse slovensko časopisje in skoraj docela zatrl slovensko kulturno delovanje, se je Bevk posvetil samo pisateljevanju, usmeril k neprestanemu ustvarjanju.

»Narodno vzgojni cilj sem zasledoval v zgodovinskih romanih in povestih, v katerih sem hotel bralcem z zgledi iz preteklosti prikazati minljivost stoletnih tlačiteljev in neugonobljivo silo naših ljudi. V dolgi vrsti del, ki so takrat nastala, je marsikaj povprečnega, a se nikakor ne sramujem povesti Ljudje pod Osojnikom, Krivda, Železna kača, Srebrniki in zgodovinskega romana Človek proti človeku, pri srcu pa sta mi tudi romantična Kresna noč, grozljivi Vedomec ter nekatere daljše novele kot Mati, Morje luči. V nekaterih novelah sem se bolj ali manj odkrito dotaknil tudi nekaterih socialnih in narodnostnih problemov primorskega človeka. V primerih, ko je bila beseda najbolj odkrita, sem se moral podpisati z izmišljenim imenom, kakor je z izmišljenim imenom izšel tudi Kaplan Martin Čedermac, delo, ki ga imam poleg nekaterih novel (Mati, Obračun, Bajtar Mihale) za moje najzrelejše in umetniško najbolj dognano stvaritev. Mnogokaj, kar mi je takrat razganjalo srce, pa zaradi razmer ni bilo napisano.« 

Kdor bi mislil, da italijanskemu fašizmu slovenska knjiga ni bila napoti, bi se hudo motil. Zatreti so jo skušali z raznimi zvijačnimi ukrepi, a ko tudi to ni docela ohromilo njene trdoživosti, so segli po pisatelju. Po znanem tržaškem procesu, ko so padli streli na Bazovici, so Bevka obdolžili, da je imel osebne stike z nekaterimi obsojenci. Obsodili so ga na dve leti ukora, kar je pomenilo najstrožje policijsko nadzorstvo. Februarja 1933 pa so ga zaprli in obsodili na tri leta konfinacije na otoku Ventotene pri Neaplju, ki so ga domačini poimenovali za »grobnico živih«. Očitali so mu protiitalijansko propagando, češ da s svojimi spisi neti med tujerodci (Primorci) nestrpnost in sovražno razpoloženje proti Italiji. Na pritisk PEN-kluba je bil Marinetti, znani futurist in fašist ter predsednik italijanskega PEN-kluba, primoran posredovati pri italijanski vladi za Bevkovo izpustitev. To je zaradi ugleda v kulturnem svetu tudi zaleglo. Po treh mesecih konfinacije se je Bevk vrnil v Gorico.

»V tem času sem preživel mnogo težkih ur. Okusil sem grenkost ječe in konfinacije, a če bi se moral izseliti iz Gorice in Primorja (kar so mu namigovali), bi se poslavljal kljub temu s težkim srcem, tako kot se človek poslavlja od najdražjih.« 

Ob vstopu Italije v vojno leta 1940, so ga znova zaprli in internirali v Pisticciju pri Tarantu, nato premestili v Colfiorito v Umbriji, pozneje pa še v Isernio v Campobasso. Ob očetovi smrti so mu milostno dali dopust ter ga čez čas oprostili. Zopet so ga aretirali jeseni 1942, ker so mu očitali zvezo s partizani. Zlom Italije je pričakal v goriških zaporih. Z ostalimi političnimi zaporniki je bil izpuščen na posredovanje partizanov. Še isti dan je odšel k partizanom, kar sem omenil že v začetku tega zapisa.

Če rečemo o Bevku, da je pripovednik, da je v svojem pisateljskem delu pokazal tako plodovitost, kakor doslej še noben slovenski pisatelj, bi s tem ne povedali vsega, zakaj Bevk je pesnik, dramatik, glavno njegovo delo pa je pripovedništvo za odrasle in za mladino. Poudarjeno naj bo prav to — še noben slovenski pisatelj ni posvečal toliko skrbi prav mladinski književnosti.

»K pisanju za najmlajše me žene neki notranji nagib. To delo mi je v užitek, dasi ni lahko, kakor si morda kdo misli. Ne gre le za to, da kdo preprosto, lahko umljivo piše, mora zadeti tudi pravi ton, da gre beseda otroku do srca ... « 

France Bevk je vztrajal s svojim ljudstvom v najtežjih pogojih, vztrajal skozi temna fašistična leta, vztrajal in veroval v prihodnost. Z ljubeznijo do svoje zemlje in do svojega ljudstva in z ljudstvom je doživel vstajenje ... zakaj »mladi ljudje in mladi narodi imajo vso prihodnost šele pred seboj ... »V kulturni zgodovini Primorske bo Bevku prisojeno najodličnejše mesto, saj je bil med redkimi, ki je ostal zvest svojemu ljudstvu — najbolj zatirani narodni manjšini v Evropi — zvest kot človek in umetnik, ki se je odpravil s svojim ljudstvom tudi v boj za njegovo osvoboditev.