Pojdi na vsebino

Srečanje (Vigred)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Srečanje
Mira
Izdano: Vigred 2/4 (1924), 50
Viri: dLib 4,
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Odgrnila je okna. Zavonjal je veter iz zadnjih rož. Lilasta luč je padla v izbo — svetla roka od daleč nekod.

Sklonila se je v večer. Razprla je dlani. Mehko jih je dvignila iz duše, kot v čakanje: Pride, pride luč pod večer — kdo ve odkod — v daljini zapoje — se dvigne — hipoma obstane pod nebom nekje — in pade sladko, sladko naravnost v srce.

Senca rože visoke je zdrknila čez stezico. Vztrepetala je: s cveta je padel list. In prav tedaj je stopil v vrt. In tovariša ž njim.

In Marija se je odmaknila in zakrila oči: On. —

Začula je Martin glas, ki je pozdravljal.

Njihov odgovor. Vstopili so. Sedli. In prisedla je k njim. In ni rekla ničesar.

Marta srčna je govorila in so se radovali in so se zagrnili v svetlo smejanje drobnih veselih besed.

In jim je bilo dobro tako.

Marija pa je bila tiha. Nad srcem njenim se je sklenilo dvoje rok v svetel obok.

Govoril je njej, samo njej — med vsemi, ki so se radovali. V njeno dušo je govoril globoko.

Poklical jo je: Marija.

In zašepetala je: Kristus.

In potem ji je dejal: Žena.

In potem: Deklica.

In potem se je nasmehljal in je rekel: Otročiček.

In je odšel.

In njegova tovariša ž njim.

Marta jih je spremljala. Marija pa je ostala tiha. Luč je padala sladko, sladko naravnost v srce ...

Marija se je sklonila globlje v večer. In bila je žena in deklica in otročiček in Kristus ji je govoril.