Srečanje (Vigred)
Srečanje Mira |
|
Odgrnila je okna. Zavonjal je veter iz zadnjih rož. Lilasta luč je padla v izbo — svetla roka od daleč nekod.
Sklonila se je v večer. Razprla je dlani. Mehko jih je dvignila iz duše, kot v čakanje: Pride, pride luč pod večer — kdo ve odkod — v daljini zapoje — se dvigne — hipoma obstane pod nebom nekje — in pade sladko, sladko naravnost v srce.
Senca rože visoke je zdrknila čez stezico. Vztrepetala je: s cveta je padel list. In prav tedaj je stopil v vrt. In tovariša ž njim.
In Marija se je odmaknila in zakrila oči: On. —
Začula je Martin glas, ki je pozdravljal.
Njihov odgovor. Vstopili so. Sedli. In prisedla je k njim. In ni rekla ničesar.
Marta srčna je govorila in so se radovali in so se zagrnili v svetlo smejanje drobnih veselih besed.
In jim je bilo dobro tako.
Marija pa je bila tiha. Nad srcem njenim se je sklenilo dvoje rok v svetel obok.
Govoril je njej, samo njej — med vsemi, ki so se radovali. V njeno dušo je govoril globoko.
Poklical jo je: Marija.
In zašepetala je: Kristus.
In potem ji je dejal: Žena.
In potem: Deklica.
In potem se je nasmehljal in je rekel: Otročiček.
In je odšel.
In njegova tovariša ž njim.
Marta jih je spremljala. Marija pa je ostala tiha. Luč je padala sladko, sladko naravnost v srce ...
Marija se je sklonila globlje v večer. In bila je žena in deklica in otročiček in Kristus ji je govoril.