Srečanje (Olga Gutman)
| Srečanje Olga Gutman |
| |||||||
Aleš je bil zelo živahen deček. Star je bil šest let, nabrit in iznajdljiv, da mu ni bilo enakih daleč naokrog. Cel dan je tekal po domačem dvorišču, zdaj k psičku Pikiju, zdaj v hlev in božat telička, ali pa se je podil za žogo. Ce ni počel tega, je zidal mesta, vasi ter gradil mostove in nebotičnike v pesku na domačem dvorišču. Tako je bil vedno zaposlen in ni čudno, če mu je bil vsak dan prekratek in zvečer dolgo ni hotel iti spat. Mama je morala pošteno zaropotati in mno¬gokrat je moral še oče pogledati jezno, kot bi se zabliskalo izza hriba, da je Aleš končno pobral šila in kopita in se spravil v posteljo. Pa še takrat mu niso mogli zaupati, da bo res spal. Kar nekajkrat je morala mama pogledati, če je res v postelji ali pa je nemara vstal in se igra.
Tega večera so ga še posebno težko spravili v posteljo. In ko je že legel, ni in ni mogel zaspati. Ko je prišla mama pogledat, ali spi, je z vso močjo tiščal oči skupaj, da se ne bi izdal. Komaj je mama zaprla vrata za seboj, se je spet zastrmel v strop in se premeščal z enega konca postelje na drugi konec. Bila je jasna poletna noč in zunaj je svetila luna in pošiljala Alešu svoje nagajive žarke skoz odprto okno prav na obraz.
Ko se je tako buden premetaval, se je jezil:
"Zakaj moram iti spat, ko je pa zunaj tako lepo in svetlo?"
Naenkrat je zaslišal v nočni tišini slabotne glasove. Pridržal je sapo, napel ušesa in poslušal, poslušal.
"Glasovi prihajajo izpod okna."
Ena, dva, tri in že je skočil iz postelje in stekel k oknu. Nagnil se je skoz okno, napel oči in obstrmel.
V travi pod oknom je sedela drobna zlatolasa deklica. Oblečena je bila v srebrno, prosojno haljico. Na glavi je imela zlato kapo v obliki zvezde. Bila je bosa. Eno nogo je krog kolena objemala z obema rokama in stokala, da bi se je še kamen usmilil.
"Oh, joj, kako me boli."
Aleš ne bi bil Aleš, če bi ostal tiho in je ne bi ogovoril.
"Hej, kdo pa si?" jo je vprašal.
Deklica se je prestrašila. Dvignila je glavo in ko je zagledala, da je v oknu samo majhen deček, je odgovorila dokaj mirno:
"A jaz? Jaz sem Utrinčica. Kdo pa si ti?"
"Aleš sem. Ti da si Utrinčica? Ne poznam nobene deklice s tem imenom v naši vasi. In kaj delaš tako pozno zvečer zunaj? Pa sama. Vsi pridni otroci so ob tem času že v postelji. Kaj tebe mama pusti, da ponoči tekaš sama okrog?"
"Jaz nisem deklica, jaz sem zvezdica. In vse zvezde spimo podnevi in svetimo ponoči."
"Ampak zvezde so na nebu. Kaj pa ti delaš tukaj na tleh?"
"Hotela sem prva zasvetiti. Vedno sem zamujala, nocoj pa sem hotela biti prva. Vstala sem takoj, ko se je na nebu prikazala tetka Luna. Hitro sem se uredila in stekla po mesečevi stezi. Toda mesečeva preja, iz katere so stkane vesoljne steze, je bila še pretanka in raztrgala se je. Naredila sem le nekaj korakov in že sem padla na Zemljo. In oh, joj, odrgnila sem si nogo. Oh, kako to boli."
Aleš je sedaj zadevo razumel. Utrinčica se mu je zasmilila. Hotel ji je pomagati. Urno je skočil skozi okno in stekel pod rožni grm. Natrgal je sveže z roso prepojene cvetne lističe in jih drugega za drugim polagal na dekličino nogo. Čez nekaj časa so bolečine ponehale in zvezdica je nehala stokati.
"Kaj boš pa sedaj? Ali ostaneš pri nas, na Zemlji?" jo je vprašal poln upanja, da bo pritrdila.
"Ne za vedno. Samo do naslednjega večera. Potem mi bo tetka Luna spustila srebrno lestev in vrniti se bom morala med svoje."
"Prav, skril te bom do takrat," je rekel, jo prijel za roko in ji pomagal skoz okno v svojo sobo. Umaknil se je na skrajni rob postelje in pustil dovolj prostora zvezdici Utrinki. Potem je utonil v globok spanec.
Zjutraj, še preden se je pošteno zdanilo, je bil že na nogah. Zvezdici je poiskal primerno skrivališče, da je nihče ne bi našel. Kam jo je skril, naj ostane skrivnost.
Dan se tokrat Alešu ni zdel niti malo kratek. Komaj je čakal, da mine in da bo lahko stekel k svoji novi znanki, misleč, da ga že težko čaka, saj je pozabil, da zvezde spijo podnevi.
Končno je sonce le zašlo. Aleš je hitro povečerjal in stekel v kopalnico, da se umije in čim prej odide v svojo sobo. Bilje že strašansko radoveden, kaj dela Utrinčica. Mama pa ga je opazovala in se ni in ni mogla načuditi, da se mu naenkrat tako mudi v posteljo. Aleš se je umil in le na pol obrisal, tako da je imel nos še moker, in že je stekel v svojo sobo. Prišel je ravno še pravi trenutek, da je lahko videl srebrno lestev, po kateri je plezala Utrinka. Ko ga je zagledala, mu je mahala v slovo.
"Adijo, Aleš! Hvala za pomoč. Vsako noč, točno opolnoči, poglej v nebo! Zagledal me boš točno na severu. Malo se ti bom približala, da me boš bolje videl in da bom najsvetlejša. Ko boš pogledal v nebo, ti bom pomahala, tako me boš spoznal," je rekla in že je izginila v višavah.