Srečanje (Danila Žorž)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Srečanje
Danila Žorž
Viri: Žorž, Danila (1997). Srečanje. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Srečanje[uredi]

Tina je bilo bistro in radovedno dekle. Že v osnovni šoli se ni zadovoljila s površnimi razlagami, amapak je zmeraj želela izvedeti pravi zakaj. Osnovnošolskim učiteljem to večkrat ni bilo posebej všeč, ker je s tem preizkušala njihovo pripravljenost na pouk. Zato se je večkrat zgodilo, da je v redovalnici pristala kakšna slaba ocena.

S svojo vpraševalno navado je nadaljevala tudi v srednji šoli. Vse predmete je začela jemati znova in Tini se je postavljalo veliko zakajev. Žal pa je ugotovila, da se je odgovor na te zakaje skoraj vedno glasi, da je pač tako, ker so se dogovorili, ali pada je to aksiom, ki se ga ne dokazuje, ali pa tako trdijo na podlagi arheoloških najdb.

V največje težave pa je zabredla, ko je profesorici matematike dokazala, da vsa geometrija temelji na veliki napaki. Mirno ji je razložila, da ravnina na zemlji ne obstaja, ker je naš planet okrogel. Vse ploskve so ukrivljene. Nekdo je to pozabil povedati matematikom in zato so še naprej meriliin risali in dokazovali na ravnini, ki je bila v bistvu ukrivljena. Zato ni čudno, da so se jim pojavila nemogoča, neskončna števila, kakršno je PI.

Razred jo je seveda nagradil z grmečim truščem odobravanja, čeprav ni nihče razumel,za kaj gre. Toda vsaka priložnost spraviti profesorja v zadrego je dobrodošla. Profesorico je to seveda zelo užalilo. Mogoče zato, ker je to postavljalo nalašč pol matematike, v katero je brezpogojno verjela, ali ker se tega sama ni spomnil, še najbolj verjetno pa je, da je bila preprosto jezna, ker ji je nekdo ugovarjal - in to pametno.

Kakor koli že, Tino je vzela na piko. Od takrat ni pisala nobenega testa več pozitivno. Profesorica ji je vedno našla dlako v jajcu: bodisi je imel rezultat premalo decimalk, bodisi je bila ulomkova črta prekratka ali decimalna vejica zapisana previsoko.

Tina je dobro vedela, da jo bo konec leta čakal popravni izpit, kjer bo profesorica poskrbela, da bo zagotovo padla, če ne bo pisala pozitivno zadnje šolske naloge, ki je zajemala snov skozi celo šolsko leto. Učila se je bolj kot kdaj koli prej, a imela je občutek, da ji ne bo uspelo.

Profesorica pa je med tem imela domače težave. Njena hči Tjaša, ki je bila leto dni starejša od Tine, se je zatreskala v nekega fanta, Mateja iz četrtega letnika, za katerega je njena mati menila, da je skrajno neprimeren zanjo.Tjaša že enkaj dni ni hotela govoriti z njo. Nalašč je prihajala pozno domov, pa čeprav je samo sedela v slaščičarni ali kavarni in gledala v zrak.

Tako se je nekega popoldneva ustavila v slaščičarni na vogalu, kjer je slučajno tudi Tina premlevala svoje žalostne misli.Zadnja šolska naloga se je grozljivo hitro bližala. Tina je zmeraj bolj obupavala. Od neprespanega tičanja med ulomki, potencami, funkcijami in preaslikavami se ji je skoraj zmešalo. Vslaščičarni se je ustavila samo za nekaj minut, da si malo odpočije pred popoldansko rundo učenja.

Lokal je bil nabito poln in Tjaša se ni imela kak usesti. Samo ob Tinini mizici je bil še prazen stol. Tjaša je sicer ni poznala, a sredi slaščičarne ni hotela stati, še manj pa si je želela oditi domov. Stopila je k mizici, kjer je Tina počasi srkala limonado.

"Lahko prisedem?" Tina je odsotno prikimala.

Tjaša je natakarju odsotno prikimala. Tjaša je natakarju naročila, naj ji prinese vriočo čokoladi, nato pa se je ozrla k Tini. Molčečih ljudi ni nikoli marala, zato je veš čas iz ljudi skoraj na silo vlekla pogovore. Nivažno kaj so govorili, samo da niso molčali. Tako je nagovorila Tino:

"Jaz sem Tjaša. Kako ti je ime?" Tina jo je malce nejevoljno pogledalanato pa odvrnila:

"Tina."

"Zakaj si tako slabe volje?" je naprej ščebetala Tjaša. "Problemi doma?"

"Ne."

"Srečna ti!" Nenadoma se ji je zdelo, da bi ji zelo odleglo, če bi se s to neznanko pogovorila o svojih srčnih težavah. Pa kaj!Škoditi ne more.

"Z mojo materjo je križ. Moj fant ji ni všeč. Ni ranso Einstein. Polek tega pa ima predolge lase, preveč raztrgane kavbojke in ne vozi mercedesa. Zdi se ji, da ima premajhen IQ ali kaj podobnega. Kot da to lahko vidiš na zunaj! Nekateri profesorji res ne znajo iz svoje kože, še doma uvajajo šolski režim."

"Je tvoja mama profesorica?" je začudeno vprašala Tina.

" Matematiko uči, Najbolj suhparen predmet na svetu. Ko ga predava ona, pa postane še bolj dolgočasen."

" Na kateri šoli pa uči? je rekla Tina z nekakšno negotovo slutnje.

"Tu, v mestu. Povem ti, da je bila najbolj zadrgnjena profesorica na šoli. V razredu je pravi tiran. Kdor dela nered, je pri njej pokopan. Pomisli, na piko je vzela neko dekle samo zato, ker ji je ugovarjala med razlago!"

"Kakšno naključje, da jo je prineslo prav k meni," je pomislila Tina. Slutnja je postajala vse jasnejša. No moglo biti golo naključje, da ji je Tjaša nenadoma padla z neba, ko je nabolj potrebovala čudež. Prikimala je Tjašo:

"To sem jaz."

"Kaj? Ali res?"

"Tvija mamaica želi, da bi ponavljala razred. V redovalnici imam same nezadostne ocene."

"To je tipično njen stil. Ko se zapiči v nekoga, ga ne izpusti več iz krempljev," je zagodrnjala Tjaša.

"Moja zadnja možnost je, da pišem šolsko nalogo pozitivno, toda spet bo našla dovol napak."

"Še predobro vem, kako je to. V osnovni šoli je pregledovala moje domače naloge. Včasih sem jo morala tudi petkrat narediti, da je bila končno zadovoljna," se je vzdihaje spominjala Tjaša.

Tina je zbrala pogum. Ta trenutek je zagledala rešitev vseh svojih problemov. Zajela je sapo in rekla:

"Pomagaj mi."

"Kako?" je Tjaša splavala iz spominov.

"Zagotovo veš, kje ima tvoja mati spravljene teste."

Tjaši se je zaletela čokolada:

"Kaj? hočeš, da ukradem naloge zate? Ne, tega ne morem!"

"Prosim! Saj ne bo nikoli izvdela!" Tina jo je proseče pogledala. To je bilo njeno zadnje upanje.

Tjaša pa je oklevala:

"Če me zasači.."

Tina jo je hlastno prekinila:

"Poslušaj, meni gre za glavo!"

Tjaša pa se ni dala tako hitro prepričati:

"Ni moja navada prosjačiti, da bi podpirala lenobo..."

"Ni tako kot misliš. Ta test je res usoden zame," je poskusila razložiti Tina, a Tjaša jo je prekinila:

"Tako govorijo vsi."

"Če mi ne uspe dobro pisati teg atesta, bom ponavljala razred. Toda, če ponavljam razred, mi bodo ukinili Zoisovo štipendijo. In brez nje ne morem nadaljevati šole."

Tjaša je bila v dilemi. Saj skoraj ne pozna tega dekleta, ki ji sedi nasproti. Še nikoli prej je ni videla. Kako naj ve, da si noče na lahek načim pridobiti ocene? Po drugo strani pa je še predobro vedela, kakšna lahko postane njena mati. Dovolj je trmasta, da uniči temu dekletu prihodnost.

" Saj razumem. Apostavi se na moje mesto. V slaščičarni prvič srečam človeka, drugi dan pa mu naj že nosim kontrolne naloge. Se ti ne zdito malo pretirano?"

"Tina je še naprej poskušala:"

"Sama si rekla, da je tvoja mati tiran."

"Saj vem, da ne dela prav."

Tina je govorila dalje. Imela je občutek, da je Tjaša nekakšne dar z neba in da je zato ne sme izpusiti iz rok:

"Tudi tebe drži na vrvici."

"Spet imaš orav. Toda nekako si ne upam ukrasti nalog."

"Imaš kakšne moralne posmisleke, ali se samo bojiš, da te zasači?"


To je bilo precej drzno vprašanje s Tinine strani. Tjašo bi lahko užalila, da bi odšla.

Sogovornica pa se je zamislia. Skoraj bi prej rekla, da se bolj boji, da jo bo mati zasačila. Ob tem spoznanju pa sse ni počutila najbolje. Ima res tako nizke moralne norme?

Tina je razumela izraz na njenem obrazu. Nežno je rekla:

"Ne počuti se krivo, ker tako misliš." Tvoja mati je sama kriva, da imaš tako mnenje o njej."

"Ne vem, če ti lahko zaupam. Ne vem, če je res tako hudo kot praviš!"

"Verjemi mi, da je. Zmeraj sem imela take težave z učitelji."

Tjaši se je Tinino početje zazdelo malce neumno:

"Zakaj pa jih sploh izzivaš?"

"Saj jih ne izzivam. Samo radovedna sem. Polek tega pa rada razmišljam o podatkih, ki jih dobim, pa naj bodo kakršni koli. Tudi z napačniih podatkov se lahko sklepa resnica. Ne morem pomagati, Če človeštvo ne mara ljudi, ki mislijo na svoj način in s svojo glavo."

"Ista pesem je, ko ti vsi predpisujejo moža. Ni pomembno, če sta zakonca zaljubljena. Pomembno je, da sta "primerna" drug za drugega. Moja mati me še doslej ni vprašala, kdo mi je všeč samo njeno mnenje nekaj pomeni."

Tina je rekla bolj sama zase:

"Tako pač je. Če te ne morejo nadzorovati, te ovirajo in na koncu uničijo." Tjaša je nadaljevala:

"Zdaj mi grozi, da bo Mateja vrgla na izpitu, če ga bo videla, da se mota okoli mene. Sploh si ne upam več govoriti z njim!"

"Prinesi še njemu naloge."

Tjaša se je zamislila ob tej preprosti rešitvi. Zakaj se tega ni spomnila sama? Tako bi vsaj pridobila čas, če ne drugega.

"Ko bi ji le lahko dopovedala, da Matej ni tako slab."

"Mialim, da jo dovolj dobro poznaš, da veš, da je ne boš nikoli prepričala."

"Ona misli aksion: Na začetek vsake misli postavi neko nedokazljivo resnico, ki ustreza, in potem se od tega niti za las ne umakne. Saj se ne nameravam takoj poročiti z Matejem. Vem, da ni idealen mož zame. Toda, ker je on zame prepovedano ozemlje, je samo še bolj privlačen. To ne gre moji mamici v glavo."

"Morala bi ji pojasniti, da ne gre za nekakšno obratno sorazmerje," se je zarežala Tina.

"Potem bi mogoče razumela."

"Zakaj ne bi sama poskrbela zase?" je spet predlagala Tina.

"Saj imaš prav. Tako bova lahko mirno hodila skupaj." Tjaši je pričela zamisel postajati všeč. Toda ni še vedela, kaj bo storila. Take vrste kraje ji niso bile preveč všeč. Prepričana je bila, da se vsak lahko nauči za pozitivno oceno. Toda, ker je bila tu vmes njena mati, so se strvari zapletle. Vedela je, kako zelo je maščevalna in nagle jeze. Bila je skoraj prepričana, da bi za Mateja ukradla naloge.

Počasi je rekla:

"Prav, prinesla ti bom naloge."

"Hvala!" je skoraj zakričala Tina. "Dolžna sem ti velikansko uslugo!"

Tini se je odvalil kamen od srca. Ni se nameravala nehati učiti, amapk zdaj je vedela, da bo dokončala razred.

Tjaša je izpolnila obljubo. Uspelo ji je prepisati naloge, ne da bi njena mati kaj opazila. Naloge je nato dala Tini in Mateju.

Tina se je dobro naučila in bila je prepričana, da ji bo uspelo. Toda dan pred testom je prišla Tjaša j njej. Bila je bleda in slabe volje. Povedala je Tini, da je povedala svoji materi, da je ukradla naloge in da je zato spremenila test. Ni si mogla pomagati. Morala je povedati. Končno je sklenila, da bo pisala test.

Tina se ni razjezila nanjo, niti odgovorila ji ni. Samo stran se je obrnila. To ni bilo pošteno. Zakaj se ji zmeraj zgodi kakšna taka zoprnija? Naj obupa in vrže šolo na klin? Ne. To ji ne bi bilo podobno. Končno je sklenila, da bo pisala test.

Pisala je še slabše, kot si je predstavljala da bo. Živčno je pričakovala oceno, ki bo zapečatila jeno usodo.

Ko je profesorica prišla v razred, je bila nenavadno mirna in redkobesedna. Hitro je razdelila rezulate. Brez običajnih ostrih opazk je ocene zapisala v redovalnico. Tina je pisala štiri.

Skoraj ni mogla verjeti, kakšen čudež se je zgodil. Test ni bil dlakocepsko popravljen kot po navadi. Še celo en napačen rezultat ji je spregledala. Ni mogla razumeti, kako se je moglo zgoditi. Skrivaj se je oziralaproti profesorici, da bi ugotovila, če se za to dobrodušnostjo ne skriva kakšna past.

Profesorica pa je zamišljeno gledala njeno veselje. Dekle ni tako neumno, kot je mislila. Tudi sama je razmišljala in spoznala, da je s PI-jem nekaj narobe...