Srečanje (Anton Adamič)
| Srečanje Anton Adamič |
| |||||||||||||
Stane Černič je nestrpno stopical po postajališču pred Robbovim vodnjakom in čakal, čakal. Kje je danes ta ljubljanski tramvaj? In za dvajset minut že odpelje dolenjski vlak! Imel je preko rame ogrtač, tesno zvit dežnik v levici in majhen črn kovčeg v desnici. Kdo ne bi takoj spoznal uradnika s kmetov! Venomer se je oziral na uro mestne hiše. Naposled je vendarle pricvilil tramvaj in pridrčal po Marijinem trgu, se ustavil ter se pomeknil preko mostu do križišča, kamor je prihitel nič. Sprevodnik ga je pomiril, da je do dolenjskega kolodvora še dovolj časa.
Sedemintridesetletni finančni komisar Černič je bil visok, slok, črnolas, bledlkav človek priljudnega obraza z begajočimi, sinjimi očmi in z zlatim ščipalnikom. Obiskal je svojo bolno, te priletno mater, ker so mu bili sporočili, da je obolela. Po posetu je hodil od trgovine do trgovine in kupoval Igrače za sinčka in hčerko: lesenega konjiča In avto na pero, sladkarije in usnja za obutev, vse, kakor mu je bilo naročeno. Ali je kaj pozabil? Premišljeval je, a se ni mogel domisliti. Tramvaj je drdral, poskakoval, navijal, pozvanjal, se ustavlja, on pa je zadaj s terase brezizrazno motril zaprašene, prazne izložbe in zastajajoče, na videz trdokorno v isto smer stremeče ljudi.
»Z Bogom, Ljubljana! Že precej časa me nisi videla, in upam, da te tudi jaz ne ugledam več, če Bog da in mati moja. O, ti sedaj še posebno in trikrat dolgočasno mesto! Po ulicah tavajo bledi otroci, vsake vrste ženske, upognjeni starci, trebušasti vojni liferanti. Vse drugo je pograbila vojna.«
Pogledal je na uro; še sedem minut je manjkalo do vlaka. Zavili so ns dolenjski most. In prav pred mostom so prehiteli mlado gospo, ki je vodila majhno dekletce za roko. Černič se je ozrl na gospo in se vidno zdrznil.
Ali ni to Ana? Nerodno se ji je poklonil in pozdravil. Gospa je živahno odzdravila in vidno zardela, potem pobledela. Tramvaj je zavil mimo Češnovarja, je urno kobalil proti dolenjskemu kolodvoru In prispel do smotra. Černič je vznemirjen, skoro nejevoljen stopil v železniški voz.
Koliko časa je že ni videl? Odkar je moral iz mesta na kmete. Osem ali deset let je že tega. Dolga doba in kratka! Prav malo se je izpremenila, in takoj jo je spoznal. Čul je že, da je omožena, in kakor se vidi, ima že otroke. Toda čemu jo je pozdravil? In čemu je odzdravila tudi ona? Črnič je globoko vzdihnil. — Je njen mož v vojski In je ona sedaj v zaveju pri staršlh? Prav gosposki je opravljene in njen otrok tudi. Nekdanja modistka! Černič je obstal in stopil k oknu; misli je siloma preokrenil na dom.
»Sinček Božo čaka. kaj mu prinesem is mesta. Bog vedi, ali je usnje trpežno! Da, skoro bi bil pozabil, da je jutri komisija.«
Vlak je drsel po ravnicah in mimo holmov. Somorni Krim se je počasi pomikal nazaj. Drdrali so skozi temo na svetlo, v bobnečo, neprodirno temo in spet v beli dan. Ustavili so se v Grosupljem. Večerilo se je. V restavranu se je nameril na znance. In tako je med vožnjo že skoro pozabil srečanje z Ano.
Drugega jutra je pripovedoval svoji ženi o obisku pri sestri, o trgovinah, o vožnji in vse še podrobneje ko snoči po prihodu. Ko se je spomnil srečanja z Ano, se je pogladil po laseh in umolknil.
Žena je vstala in se opravljala. Pazljivo jo je ogledoval. — »Glej, tudi Milka se ni izpremenila v teh letih! … Ali se je? Pač, obilnejša, bujnejša je.« Po vsej resnici je težko dognati razliko, kajti tudi jabolko na veji je na oko ves mesec vedno enako in če ga gledaš od zore do mraka. Pa Černič ni slep. Ne, ne, tisto vitko, urno, živahno dekle, kot Je bila nekdaj, Milka ni več. Od kdaj se ji je začrtala ta ostra poteza okoli usten? E, stara se. Kako je že bilo tedaj? Da, osvojil si jo je izlahka. Starši so bili presrčni in takoj so ju blagoslovili. Vse se je započelo in tudi končalo naravno, preprosto, brez sitnosti in brez romantike. Zdelo se mu je, da je obnebje vedno čisto, vedro in jasno. Če pa se je kljub dobri volji tu ali tam zasenčilo obzorje, je razmahnil takoj obiske. Skrbno je čuval zakonsko harmonijo. Prav zadovoljen je bil z ženo. — In če bi živela sedaj ona druga na njenem mestu? — Ne, te harmonije bi gotovo ne bilo. Morda pa vendar?
Zamišljen se je odpravil v pisarnico. Od žene se niti poslovil ni, otroka pa sta še spala.
Černič Je živel v zmoti, kajti njegova žena je svoj zakon drugače pojmovala. Ko herojinja je živela poleg moža, ki je bil tiha, strasna, sanjava, a težko pogodljiva narava. Koliko žalosti in prikritih solza zaradi njega! Molčala je, kadar se je hvalisal, da je vzoren mož.
Ni ga hotela žaliti, kajti ljubila ga je.
Danes je bil Černič v uradu nenavadno raztresen in zamišljen. Večkrat si je potegnil z dlanjo preko čela in oči. Njegove misli so se zapletale in razpletale v hipnem, živem sanjarjenju. Naposled se je s silo zatopil v delo. V zbrano komisijo zaupnih mož je zavrelo nekaj več živahnosti.
"Kaj pravite? Gospod Girman je tudi podpisal vojno posojilo? Veste, koliko? Gre namreč za obresti, ki so dohodek."
Vznesli so se. Ocenjevali so urod zemlje, tehtali mesarje, modronose krčmarje, skopuške mlinarje, orokavičene mešetarje in lesotržce, različne dragoletnike, berače in poštenjake, vse povrsti. Gnetli so jih prav po črki in jih mozgali. Računali so in grizljali na svinčnikih, pričkali se in kadili. Komisar je večkrat pokazal s prstom na paragrafe, ki jih je imel prav vse zbrane pod svojim komolci. Cenilci so zmajevali z glavami. — Kaj hudimana jih je klical, ko vse sam ve in še natančneje in točneje?
Zdajci je komisar umolknil in se zastrmel v kot sobe. Nobene ni več sinil. Možje so se spogledavali, komisar pa je zmetal spise na kup in se poslovil. Hitel je iz mesta na zrak, da si ohladi čelo. S sklonjeno glavo in brez namena je taval po poljskih stezah.
Opoldne ni doma nič govoril. Izročil je nedočakancema, Božu in Milenki, igrače, dečku konjička, Milenki nekaj vojnih bombonov, potem se je vrnil v pisarnico. V delu je pozabil vse in legal je še mrak na zemljo, ko je pospravil mizo in odšel domov. Večerja mu je slastno teknile. Prižgal si je cigareto in pritegnil malo, štiriletno Milenko k sebi.
Očitajoče se je oglasila žena: »Zakaj nisi prinesel Milenki punčke? Tako zagotovo ti ji bil obljubil. Že ves dan se kuja.«
Pogledal je mrdajočega se otroka, pogladil ga je po laskih, dvignil k sebi na kolena in ga zopet izpustil na tla. »Prinesem pa drugič. Milenka, zdi se, da bo tista punčka le najlepša, ki ti jo prenese sveti Miklavž.«
»Kdaj bo to, očka?« Milenki so se zaiskrile oči in oklenila se ga je okoli kolen. Dvignil je otroka k sebi, ga poljubil na čelo In odšel z njim v spalnico. Žene še pogledal ni, kakor bi je ne bilo..
Božo se ni brigal za nikogar. Tiral je svojega konja na motvozu in ga priganjal s hrupnim »hjot!«
»Božo, spat!« je zaukazala mati otroku, privila luč in odšla z njim v spalnico za možem.
»Kaj ti je zopet, Stane, da si tako redkobeseden? Še ne pogledaš me.«
Skrbljivo je upirala oči v njegov obraz. Ni je pogledal.
»Nič mi ni. Preveč imam dela, a delo človeka ubija.« Nejevoljno Je odgovoril in grizel brke.
»Ker se tako poganjaš« ga je karala žena. »Samo, kar veleva ti stan, to storiti dolžan in prav nič več! Prav za noben hasek nisi, le pisarnica in paragrafi ti rojita po glavi. Ondi je tvoje češčenje in tvoja molitev. Sicer pa mi je ljubše, samo da ne polegaš in ne buljiš po vse poldneve v strop.
Nič ni odgovoril, razpravil se je In legel spat. Žena je hitro pomirila otroka, da sta legla vsak v svojo posteljico.
»Pojdem v kuhinjo. Lahko noč!« je dejala in se ustavila med vrati. Oklevala je, kakor bi se s seboj borila, potem pa je počasi stopila k njegovi postelji in mu ponudila ustni. Niti zganil se ni. Žena ga je poljubila na lice in odšla po prstih iz sobe.
Stane ni zaspal, temveč je mislil na Ano. Ta grozna vojska! Kaj bi zdaj z Anico? In v teh dragih, resnih časih! Bila je že tedaj gosposka, gizdava, veseljaška, in to vzlic vsej svoji revščini, in koketna. Milka je bila bogata nevesta, skrbna, gospodinjska in preprosta, popolno nasprotje od Ane. Toda, toda ... Zabolelo ga je nekaj. Kakšna krasotica, boginja je Ana še vedno! Nikjer še ni videl lepše od nje. Ljubezen, pozabljenje, a smrti ji ni...
Prebudil se je ves otožen, kajti sanjal je o Ani, nekdanji svoji ljubici. Kakor pred desetimi leti sta se pravkar poljubovala in se ljubila, ljubila .... Že bdečega je še vedno obveval sladki opoj ljubezni, po žilah mu je še vedno divje plula razbičana kri.
Čmerikav je pohajkoval v pisarnici, kadil cigareto za cigareto in še časopisov ni pogledal, čeprav so na čelni strani vikali z velikanskimi črkami o nekem zmagoslavju. Opoldne je bil redkobeseden, popoldne pa je zašel v gostilnico, kjer je pil močno vino. Odobrovoljil se je. Ob večerji se mu je razvozlal jezik. Igral se je z otrokoma, pravil jima je bajke in posmešnice. Milka se je na tihem radovala, ker nasmehnil se je tudi njej in ji pogladil lice. Temni oblak je izginil z njenega lica.
Drugo jutro se je zopet zbudil ves zamišljen in kakor stepen. Černič se je nečesa bal. Zato se je naporno silil s delom. Misli, ki so mu uhajale preko mej, je krotil In ovladoval z duševnim ter telesnim delom, ki je zahtevalo mišic in pozornosti. V pisarnici je premetaval, mešal in zopet urejeval akte. Sloneč na mizi je pisal, črtal in popravljal. Zaposljeval je duha tudi za cene krivic pri odmerjanju dajatev, češ da jih zahteva državna blagajna. Nad besnimi ugovori se je naslajal. Vsak dan je po kosilu na gredicah za hišo otiral z zeljnatih glav gosenice, pulil plevel in okopaval zemljo. Žagal je in cepil drva. Kadar ga je oviralo grdo vreme, je polegal na otomanu in bral, bral. Vzgojo otrok je prepustil ženi. Že mu je očitala, da ga nič ne briga za lagodna negodnika. — »Naj se le naskačeta in malo povaljata po blatu in prahu,« se je malomarno branil. »Že še pride čas in tedaj nategnem vajeti.« Otroka pa sta se valjala in lasala po tleh. — »Čigava sta, čigave krvi?« se je vprašal. A ni globoko razglabljal, kajti preveč je bil zaposlen s samim seboj. Černič je bil že več tednov ves nesrečen. Spomin na Ano ga ni ostavil ne po dnevi ne ponoči. Med mrzličnim delom je večkrat zavzdihnil, gledal skozi okno in sanjaril. Pa da bi vsaj noči ne bilo! Kadar materija počiva, tedaj razpne vekovečni, neumrljivi duh krila in plove visoko pod ozvezdjem. Kako je tedaj vse življenje en sam trenutek! Preteklost je sedanjost, sedanjost pa že davno minula doba. Se nista pravkar ločila z Ano? Mencal si je oči. Bedak že deset let je minilo! Pa da sem jo moral srečati! Usoda! Branil se je in otresal, a vse nič ni pomagalo. Nekega jutra je dvignil roko visoko nad glavo in je zamahnil. — »To je njena volja, Ana hoče tako!« je vzdihnil. Ni sicer veroval v prenos misli in želja, toda zdelo se mu je, da se mu je mahoma odprl ves nov svet »To je njena volja, saj me je le pravkar poljubljala kakor blazna in me zaklinjala, naj ostanem pri njej. Moram jo videti!«
Nekaj dni je kolebal, ali bi ali ne. Nevarnosti, resnici bi pogledal v oči, z roko bi segel po krasti na nekdanji globoki rani in bi odtrgal. Ali bi še lila kri? Naj bo, kar mora biti! Odločil se je.
Pisal je neki znanki, naj mu pošlje Anin naslov. Došlo mu je kratko sporočilo: »Ana je omožena ter srečna mati. Ali se je spominjate — in Vi? Njen naslov je Ana, omožena Schein, ulica N. št. 7.«
Grizel si je ustnice. Kakor bi ga udaril v obraz, je osramočen vrgel dopisnico v predal mize. »Tudi prav, da je srečna, če je srečna!« je siknil in se zazrl z izveznjenimi ustnicami skozi okno.
Odleglo mu je do drugega dne in le za en dan. Naslednjega jutra pa se mu je zopet naselilo v dalo neizrazljivo hrepenenje. Sklenil je, da jo mora in mora videti. Zakaj? Čemu? Ni si znal odgovoriti. Zašel je pod oblast smehljajočih as erotov, ki so vpletali vse njegove misli v dehteči venec rož, ki je bil namenjen njeni ozarjeni glavi. — Zakoračil je, zakaj bi ne šel le dalje!
V trgovini je izbiral razglednice. Nezaupno se je oziral zdaj v prodajalko, zdaj na vhod v trgovino. Ali ga je kdo le zalotil pri skrivnih mislih? Kočno se je odločil za Heinejevo poprsje s pesmico: »Ne vem, kaj naj to pomeni, ker sem tako žalosten ...« V pisarnici je napisal sporočeni naslov, podpisal pa se ni. Ali bo še spoznala njegovo pisavo? Ko je oddal svojo skrivnost pošti, se je oddahnil. Ko pa je šel zvečer domov, je začutil v srcu greh. Ne ženi, ne otrokom se ni upal pogledati v oči. Nalahno se je odkrižal Milenke, ki mu je sedla na kolena in se odpravil spat.
Žena Emilija je krivice in zanemarjenja potrpežljivo prenašala; vdala se bila že v svojo usodo. Hvaležna za ljubezniv pogled mu je vračala še tako površen poljub z ognjeno iskrenostjo. Zazdelo se ji je, da ga to vidno muči, ukore draži. Ljubosumnosti ni poznala. Verovala je, sodeč po sebi, tudi v njegovo poštenost. Ker ni bila vsiljiva in zvedava, ni silila vanj, a srce ji je krvavelo. Vedela je, da je mož bolan in da potrebuje miru ter pokoja. Zdelo se ji je, da ji je za njeno obzirnost hvaležen. Mož pa je svojo družino potisnil prav v ozadje, živel in sanjaril je sam zase svoje življenje.
Černičeva razglednica je šla svojo pot. Kako si je bil gotov uspeha! Ni se prav nič čudil, pa vendar je s tresočo se roko vzel neko razglednico iz ostale pošte, ki po mu jo bili prinesli. Takoj je spoznal njeno pisavo. In čital je zanj usodne besede: »Morda svidenje?« Ni se podpisala. Kri mu je bušknila v glavo. Letal je po sobi semintja, da je prikukal iz sosednje sobe sluga. »Ali se Je kaj zgodilo?« je vprašal. Černič ga niti pogledal ni. Vsedel je zopet na mizo in je ogledoval razglednico. — Kakšna, kakšna slikal V mesečini nad jezerom, tik nad suličastim trnjem plove vitka vila, ovita v prozorno tančico. Jasno se odražajo snežnobele bujne in kakor dehteče oblike. Smehljajoči se obraz govori, roki se prožita, vabita. Nad glavo svetla lučca .... Vešča! Kaj naj to pomeni?
Ostavil je pisarnico in je odšel v gozd. Zamišljen in utopljen v ugibanje je zašel daleč s pota, da se je komaj zopet znašel.
Doma mu n bilo prav za noben pogovor, ni mu bilo niti do branja. Čul je in se premetaval po postelji, da so zapeli petelini. Drugega dne je odgovoril Ani: »V nedeljo v Ljubljani ob desetih dopoldne pošto.« In v nedeljo zjutraj se je odpeljal.
Točno ob desetih se je kretal ob vogalu pošte, petnajst korakov naprej, petnajst nazaj in iskal z očmi. Pozorno je ogledaval gospe in gospodične, nobene ni zgrešil in neštetokrat se je že prevaral. Čez pol ure se ga je lotila tesnoba in nemir. Pukal si je brke, toda še je vztrajal. Čez četrt ure pa je ozlovoljen, a obotavljajo se krenil proti Zvezdi. Razočaran, tudi užaljen v samoljubju, je pomešaval oči v tla; nikogar ni več pogledal. Prispel je še okoli in okoli In sopet zavil proti pošti. Želji po snidenju ni mogel odoleti — »Moram, moram govoriti z njo!« se je zaklanjal. — »Nemara me pa že čaka!« Pazljivo Je motril ljudi pred seboj.
Z nasprotnega tlaka, kar preko ceste as mu Je tedaj približevala mlada gospa s dekletcem ob roki. Stala je že pred njim, ko jo je šele opazil. — Ana!
»Vprav ns vas sem mislil, gospa,« Je zajecljal s zagrnjenim glasom Gospa mu je ravnodušno ponudila roko, ki jo je ves dreven nerodno stisnil. Še odkril se ni. V glavi mu je vršalo.
»Kam greva?« Glas se mu je tresel. Proseče jo je pogledal in krenil na nasprotni tlak. Ni se še oglasila. S stisnjenimi ustnicami, s ponosnimi, položnimi koraki je krenila z deklico za njim. Gledal jo je, ko je prihajala. — Da, izrpremenilo se je ... Bolj drobna je, upadla in tudi oči ... Ne, oči so še vedno lepe, tako lepe, otožne, kakor nekdaj, le da je v njih manj luči. Leglo je nekaj nanje ko meglica; tudi manjše, nekako stisnjene so se mu zdele. In bledica na obrazu ...
»Gospod, vestem Jaz nimam časa. Kako se počutite?« Malomarno Je vprašale, z očmi ga je izbegavala.
Ali Je res minilo že deset let? Ali ni čul še včeraj, nocoj ta zvonki, izpreminjajoči se alt? Ne, deset let ni minilo.
»Morava se marsikaj pomeniti,« se mu je odtrgalo iz grla. »Kako se počutim? Prav dobro. In vi?«
"Prav imenitno!" se Je grenko zasmejala. hajala. — Da, izpremenila se je ... Bolj drob "Zakaj odhajate že domov?« je vprašal. Nič duhovitejšega si ni bil izmislil.
»Moram! Čakajo na kosilo.«
Šele sedaj je opazil dekletce ob njej in zabolelo ga je.
»Vaša hčerka? In sina imate tudi?«
»Da,« je odgovorila vsakdanje. Pomolčala sta. Dekletce je vleklo mater za roko in prosilo: »Domov, domov!«
»Morda se vidiva popoldne, da se o čem pomeniva?«
»O čem naj bi se menila?« je odsekala.
»Saj res — o čem!« Nasmehnil se je v zadregi. Res, sam ni vedel, o čem naj bi se menila.
»Sicer pa — želim tudi jaz. Če vam je prav, ob dveh popoldne na poti pod Rožnikom.«
Okrenila se je in je odšla z otrokom.
Ostal je sam na trotoarju. Gledal je nekaj trenutkov za njo, potem se je odkril, si obrisal potno čelo in zavil v nasprotno smer.
»Neokretnež!« se je jezil sam nase. Razbiral je misli, premišljeval o izgovorjenih in čutih besedah, se ustavljal o pločniku, vil cigareto in nikogar ni pogledal. Znašel se je v parku. Sedel je v zatišje košatih kostanjev na klop. Polaščal se ga je neprijeten občutek, zavest sramu in kesa. Sklenil je prvi hip, da se odpelje domov. — »Kaj naj ji povem, ako ne vem ničesar! Daj sebi in njej mir!« Ali je še ljubi in takšno, kakršno je pravkar videl ali ljubi tisto Ano, ki mu je tako silno oživela v spominu? Ali jo je sploh kdaj ljubil? In če jo je res ljubil, zakaj jo je zapustil? V njem pa je bojevala boljša stran brezuspešen boj s človekom, ki ga je polagoma, toda vedno jače k sebi sukal vrtinec prebujajoče se strasti.
Vstal je s klopi. Begal je kakor izgubljen po mestu.
- **
Hodila sta sprva molče, Černič po sredi ceste, Ana ob strani, po pešpoti. Prava beseda kar ni mogla na dan. Ana je molčala in smukala travo ob poti. Zastajal je za spoznanjo za njo in jo meril z očmi. Ana se je ustavila in se ozrla v njega; tudi ona ga je premerila od nog do glave z zasmehljivim pogledom.
»Pa kam bi šla?« je vprašala zatemnjeno.
»Po Večni poti,« je odgovoril a poudarkom.
»Kako ste še vedno mladi, jaz pa sem se postarala?« Pod trepalnicami ji je zagorelo kakor zavist in gnev.
»O ne!« se Je samodopadljlvo nasmehnil. »VI ste še vedno mladi in lepi. Če želite, pojdeva na Rožnik ali pa nazaj.«
Nadaljevala sta pot. Ana se je vidno premagovala; zasukala je pogovor na vsakdanjosti, na aprovizacijo in na obilico vojaštva v mestu. Vprašala ga je, zakaj ni v vojski. Černič je dejal:
»Kaj bi tam z menoj? Sem bolj potreben v zaledju ko v vojski.«
Zavila sta v gozd. Podsolnčnik je pošumeval v vrhovih drevje je rdelo, maklen se je oblistaval, njegovi listi so krožili in cepali liki osti na tla. Po lozlci ob levi je modrel podlesek, nekje vile se je režala loja. Vskod se je oznanjal prihod jeseni, noseče, medle, izžete žene bosih nog, razgaljenih, uvelih prsi, s prazno košaro na glavi, proseč milodarov.
Kakor bi bila oba enih in istih misli, sta zavila s steze na majhno tratino. Vprašujoče ga je pogledala in Černič je potrdil. Za šopom razrastlega grmičevja je sedel v travo. Ana je privila svilnato krilo in je tudi sedla, toda nekaj korakov stran in niže od njega. Sta se spomnila nekdanjih dni? Ana je globoko vzdihnila, Černič pa je drezal s palico pred seboj po travi med koreninjem. Nekaj časa sta molčala.
S tresočim se glasom je Ana prva prekinila molk: »Kako mineva čas! Ali je res že prilično deset let, odkar sva se videla poslednjič?«
»Zdi se mi. Morda je več, morda manj, sam ne vem. — In kaj potem?«
»Prav nič! Marsikaj sem premišljevala o vas. Še vedno vas ne morem doumeti, kakor bi bili rebus. No, govorite, poslušam vas.«
»Kaj naj povem? Videti sem vas hotel — kar tako.«
»Kar tako?« ošinila ga je s zlokobnim očesom. »Tega pa ne pomislite, da sem jaz omožena in da imam otroke?« Hotela se Je dvigniti.
»Počakajte!« je zaprosil.
»Torej, govorite!« Uprla Je glavo v dlan in jo nagnila proti njemu.
»Menil sem, mislil sem ... da me ne bi napačno sodili. . . Saj veste, tedaj . . .«
»Se hočete opravičevati?« Porogljivo se je zasmejala. –
»Se ni potreba, je tudi brezpomembno.«
Namršil je obrvi in je govoril trdo: »Nič se ne bom opravičeval! Bilo bi v resnici nesmiselno. Ve ženske hočete, da mora vprav vsako ljubezen venčati zakon. Brez oltarja in poročnega prstana si ne morete zamisliti ljubezni, hočem reči, prave, srečne ljubezni. Kako ste nesrečne, kako smešne! Mi moški, recimo —"
»Vi moški, recimo, ste sami svetniki! VI ljubite zaradi ljubezni same, — da le ljubite,« ga je zasmehljivo prekinila.
»Potrpite, da povem!« jo je ves osupel zavrnil. »Ml ljubimo, a kadar ljubimo, tedaj ljubimo Iskreno, iz srca, globoko, verno, za vse večne čase.«
»Ha, ha!« se je rogala. Ni se dal motiti, nadaljeval Je trdovratno in a povzdignjenim glasom:
»Samo tista ljubezen je v resnici ljubezen, v kateri je ideal nedosegljiv!«
»In tako govorite vi ... in vi! Ha, ha ha!«
Razdražen je nadaljeval hitro: »Veste, kaj je prava ljubezen? Morda ne veste, da je raztolmačil neki modrec, ki ni bil vselej strupen, ljubezen takole: Še najbolj srečna ljubezen je tista nesrečna ljubezen, ki v njej dva, fant in dekle, ne zmoreta sreče, da bi se tudi poročila ...«
Iz oči so se ji usipali bliski divjega sovraštva. Pritegnila je kolena in z grozečim pogledom nagloma vstala. Stopila je trdo pred njega. Tudi Černič je planil na noge, podzavestno je dvignil palico. Ana se je okrenila in bušnila v zaničevalen zasmeh.
»Ti si mož, ti si Junak! Meniš, da sem te nameravala s pestmi? Zaslužil pa si in že davno.«
Černič je stopil sem in tja, potem je vrgel palico na tla in se malomarno zleknil po travi; utrgal je bilko in jo žvečil.
Ana je mahoma odsekala s hohotanjem, zopet je pri vila krilo in sedla tik njega. Uzrl je majhna, lakasta čeveljčka, temne, prosojne nogavice in čiste, bele volane spodnjega krila brez vsakršnih čipk In vezenin. Sladek vonj kotlinske vode je vel od nje. Zadregetal je po životu, sklonil se je v sedež in se nekoliko odmeknil od nje stran.
»Kaj se me bojite? Le sedite nazaj, k meni! Tako. Ne bova se prepirala,« je govorila mirno, resno, nagnila se je k njemu in mu pogodila lice.
»Saj res, kaj bi se prerekavala" je pritrdil in glup usmev mu je zaokročil usta.
»Poljubi me!«
Nagnil se je k nji, da bi poljubil, pa se mu je zmaknila.
»Saj ste vendar oženjeni! Glejte, že bi se lahko make osvetlia nad vami, — če bi sporočila pregrešno poželjivost vaši ženi, ali makar vaši ljubici! Jaz pa se nikogar ne bojim. Moj mož Je v vojski In Bog ve, če pride še kdaj nazaj. Veste, zame je mož nič, prav nič, še manj kot nič!« krilila je z rokama po zraku.
»Za vraga, kaj ste počeli vsa ta leta?« je vprašal.
»Kaj pa vas to briga!«
»Nič, pa vendar prav zelo.«
»Naj govorim odkrito?«
»Da.«
Zresnil, potemnil se ji je obraz. »Saj res, zakaj pa ne! Naj vam povem vse, ker ste tako radovedni!« Premišljevala je nekaj časa, potem je govorila, sprva nalahko, otožno, nato strastno, krčevito:
»Prvo, kar moram povedati, je, da sem si zamislila svidenje po tolikih letih povsem drugače. — živela sem v skalnotrdnem prepričanju, da se bo zgrnilo nebo nad menoj, da se bo tedaj svet pogreznil. In kako sem si želela svidenja! Kakor bi me Bog uslišal, mi je prišla Zdaj pa tako . . . ! Drugo, kar vam moram povedati, je, da je tak človek, kakor si ti, najbolj zavržena, pomilovanja vredna osebe.«
»Prosim, prosim!« jo je ogorčeno prekinil. »Takoj prekliči!«
»Popravljam, naj bo, da je vsak človek, ki zvodi svoje dekle in jo vrže na cesto, velik grešnik, — da ne rečem prave besede!« Na obrazu so ji trepetale mišice.
»Jaz te nisem zavrgel, ne, jaz tebe nisem zavrgel!« je svečano izgovarjal. V srcu je meril njeno sovraštvo, pa mu ni našel dna.
»Ne moti me!« je kriknila. Nemirno se je oziral, če morda kdo ne posluša. Nikogar ni bilo.
»Nikar se ne razburjaj, lepo te prosim!«
»Res, nespametna sem.--Kako sem zasopla! Človek je smešen, ker se vznemirja za take malenkosti . . . Toda nadaljevati moram, ker sem sklenila, da ti povem vse, prav vse in mirno. Samo ne prekinjaj me, te prosim!«
Černič je vdano molčal in sklonil glavo. Ana se je pomirila in nadaljevala:
»Srečna sem, da nisem dobila takega zmaja, ko si ti, za moža — in to je tretja! Hvala, da si me zavrgel... Glej, domislila sem se svoje starejše sestre. Morda se še spominjaš, da se je vprav isti čas, ko jaz, tudi ona ljubila s svojim Karlom.«
Ljubil jo je. Videla sta se, pravimo, na roko. Kelnaril je, a ona je šivala. Midva sva se ločila — pravijo. Ker nisem vedela, čemu še lazim po zapuščenih, prašnih in pustih ljubljanskih cestah, in da se izognem očitkom tvojih staršev, — o, da bi jih bila ubogala! — sem te tudi jaz pobrala za sestro in svakom v Trst. Ondi smo najeli skupno stanovanje, visoko gori nekje pod streho. Živeli smo zadovoljno in mirno. Svak je prislužil včasih obilo, včasih nič. Prispevali sva po moči. Zgodilo pa se je, da je prišel sestrin mož tudi prav pozno domov, tedaj pa je bil vedno vinjen. Čez leto dni, sestra je že zibala, je prihajal že vsak večer vinjen domov. Kar nalepem sva imeli hudega pijanca v hiti. V našo podstrešno sobico se je naselilo veliko gorje, kajti svak je podivjal. Kadar ni nič prislužil, je zahteval denar od žene. In če nisva imeli, da bi pognal po grlu, je preklinjal, robantil po sobi, metal je škarpe iz enega kota v drugi kot, loteval se je svoje žene. Že jo je pretepaval, suval in teptal po tleh. — Silil je v mojo posteljo. Nekoč sem ga v sveti jezi, jaz kot devetnajstletno dekle popadla in sem nasilnega dedca porinila skozi vrata ter ga telebnila po stopnicah navzdol. Pošteno se je otekel in nekaj dni je miroval. Ni dosti hasnilo. Kmalu se je na novo opil in tedaj smo se ruvali, prerivali po sobi, kolneč vsi vprek in drug drugega. Miza se je prevrnila, stoli so se lomili, otrok je jokal na vso moč. Ušla sem na cesto, srečna, da sem si otela življenje. Strašno mi je bilo hudo — toliko nesreč — ena večja od druge! Menda mi je sam satan zasadil kremplje v zbegane možgane. Od Izmučenega srca mi je zaplula vsa kri v glavo. In učinila sem gorostasno neumnost .. . na pomolu . . . NI, da bi govorila .. .«
»Menda vendar ne,« je Černič skoro kriknil in se pognal na noge.
Glasno se je zasmejala »Poglej ga, kako se je ustrašil, ko že davno nič več ni res! Sedite, prosim, in poslušajte — Po tisti nepremišljenosti sem se prebudila vsa ovita v odeje. V tuji sobi, v tuji postelji. Nad menoj se je sklanjal stražnik, mož z blagimi očmi »Čigavi ste?« me je vprašal. »Čigava? Od nikogar. Če hočete, sem vaša,« sem odgovorila. »Če boste pametni, lahko ostanete pri meni,« se mi je dobrodušno nasmehnil. Prav obzirno mi je razložil, da me je ponesel iz stražnice na svoj dom, ker sem se mu zasmilila. Prav nikamor me ni pustil in šele čez nekaj dni sem ga preprosila, da sem smela na cesto. Obljubiti pa sem morala, da se povrnem. Hitela sem k sestri in našla sem jo v postelji. Prestrašila sem se njenih vročičnih lic, udrtih, žarečih oči. Tešila je otročička in mi s slabotnim grlom pripovedovala, kako seje mož drugega dne kesal, kako je jokal, povpraševal po meni in na kolenih obljubljal, da se bo poboljšal. »Pijanec se nikdar ne izpreobrne,« sem ji dejala – Pa je sveto verovala, da bomo žieli boljše čase, ker je mož dober človek in tako dalje. »Saj ostaneš pri meni,« me je prosila. »Glej, bolna sem, otroka imam! Ne zapusti me!« Ostala sem. Ko nalašč, je njen dedec še isti večer prikolovratil vinjen. Razveselil se me je kakor otrok. Naslednje dni je bil zopet vsak večer pijan. V enem mesecu smo sestro pokopali. Blazno urno jo je zmlela sušica. In ta nesrečni človek je čez teden dni kazaje na nebogljenčka v postelji, z drznostjo, ki je je zmožn kvečjemu izmeček človeštva, kar zahteval, da se poročiva. Pustila sem otroka v nemar, četudi mi se mi je smilil, ušla sem in se vrnila k tistemu, ki me je tedaj, ono noč – sem že zinila – nočem ponavljati. Mož me je sprejel z blagohotnim nasmehljajem. Dober, mehak, domač človek je ta Hanjče, četudi je na oko resast in neprikupljiv. Dobrovoljil se je, me tolažil in znosil mi je vsega na kupe. Prepustila sem se mu.
Prav živo se še spominjam nekega popoldneva: Sedel je ob postelji, pri meni, ki sem ležala, šalil se je in mi gladil lase. Kar nenadno se je zresnil. »Ne, to ni moralno, to ni prav –» je izustil z nizkim glasom. Predramila sem se iz brezbrižnosti. Ničesar nisem odgovorila, okrenila sem se v steno. »Kdo pa si pravzaprav – ti?« Tako resno, žalostno mi je odjeknilo to vprašanje v srcu, da sem odgovorila: »Jaz? Jaz sem – nihče! Vedi, da meni ni do življenja, ne do morale, ne do sveta, ne do Boga in ne do Pekla! Prav do ničesar mi ni, da veš. Če želiš, pa zopet pojdem. Tudi do tebe mi ni nič,« sem trdovratno pristavila. »Res ne, Govori, ali res ne!« Ker sem molčala, se je nagnil nadme in me presunljivo pogledal. Norčku – ha – ha! _ se je prikradla na lice solza.
Toda čemu vam vse to razlagam na dolgo in široko!« se je prekinila, nepremično strmeč pred se.
Černiča je nekaj davilo za grlo Ves majhen in skrušen je skušal dvigniti skalo, ki se je utrgala in prihrumela iz višav ter se mu zvalila na trpeče trot. Poslušal je, upiral se je z vsemi močmi, pa je ni odvalil, še premaknil na »Vse to gorja je tvoj greh!« Izpod skale pa se je izvila stoglava kača — vest. Bil se je ob prsi in zdelo se mu ja da je stopil pred sodni stol.
»Nadaljuj, prosim!« se je oglasil po smrtnotežkem premolku in komaj slišno.
»Glejte, glejte! Da vas ta moja povest zanima Lepo vas prosim, saj to ni vse skupaj nič res. Prazne maraje, pravljica bajka laž!« Krčevito se je smejala in ga tresla za rame. Zapuščale so ga moči. Zdajci mu je medel up vzplamtel v očeh, — nemara pa je vendarle vas skupaj velika in smešna izmišljotina.
»Ni ne res, ni res!« mu je prepričevalno zatrjevala, toda iz oči ji je sijala duša ki ne pozna laži.
Vstal je. Tudi Ana se je dvignila in si pogladila krilo. Z vlasnicami si ja nanovo pritrdila plišasti klobuček ter se ga oklenite pod levo roko.
»Prosim, prosim,« je, zajecljal. Sam ni vedel, kaj bi.
"Moje laži bo kmalu konec," je zopet pričela in prav mirno kakor bi govorila o modi. Krenila ste na stezo, vračaje se proti mestu.
»Ta Hanjče je zdaj moj mož, da veste. Kako je bilo? Kaj sem vam že razlagala? — Že res! Rešitelj me tedaj ni spustil. Spoznala sem, da me ljubi, resnično ljubi. Ni mi prigovarjal, vzlic temu sem se mu polagoma izpovedala, vse sem mu povedala: svoje življenje, svojo ljubezen — govorila sem o tebi, o vas. Popisala sem mu, da govorim v tvojem jeziku, ki si bil nekdaj pesnik, kako sva se ljubila v senci, v temi, danes na zlatozelenem, baržunastem mahoju v gozdu, jutri pod vpijanljivim, cvetočim jasminom na vrtu.
Ha-ha! Priznala sem mu, da si mi kakor zavdal za vse večne čase. Rekla sem Hanjčetu: »Vse sem ti poklonila: telo, pamet, le dušo svojega srca ti ne morem darovati.« Zajokal se je. Pa vendar sva se poročila, zaupala sva se valovom: on kot visok, v me zasidrani jadernik, jaz kot omahujoča ladja. Zanosila sem. Danes je ta nesrečnica še vedno žena državnega stražnika, zdaj ognjičarja ob Soči. Že je dva meseca, odkar sem pribežala iz Trsta tu sem k sorodnikom.«
V Černiču se je vse podiralo, rušilo. Ko se je nekoliko razbral, je zaprosil komaj slišno, a prisrčno:
»Mi morete odpustiti?«
»Kdaj sem že! Že davno je vse odpuščeno.« Prav sladko mu je pogledala v oči. Toda Černiča je bila sama grenkoba; globoko je sopel.
»Lažeš!« je vzkliknil.
»Tako ne kot ti!«
»Kar si povedala, je vse izmišljeno. Varaš me!«
»Varalica si ti! Samega sebe in mene si prevaral. Da, prevarana sem ti bila, zato si me zavrgel! Zadušil si svoje lastno srce!« je vzkipela.
Hitela sta na stezo. Solnce je že zahajalo, zanihavajoče vejevje je lomilo pronicajoče solnčne žarke liki zbadajoče, bisernovišnjeve pšice. Tedaj se je Černič nečesa domislil in pogledal je na uro. Zdrznil se je, kajti spomnil se je, da mora na kolodvor. Pospešil je korak, švrknil je s palico po zraku, kakor bi presekal nevidno nit, ki se je že zazankavala, zadrgavala. Ozrl se je v spremljevalko in na duši je začutil težko breme. – Kaj še hodi vedno z njo? Tudi Ana je pospešila korak in odločno je stopala poleg njega.
Cesta je ošivela. Srečavala, prehitevala sta gruče ljudi in marsikdo se je ustavil in je gledal za njima; vzbujala sta pozornost. Černič je bil bled, znojen, prostolas, v eni roki je držal klobuk, z drugo je vihtel in švrkal s palico. Spremljevalka ga je z razposajenim obrazom in s porogljivim smehom okoli usten komaj dohajala. Govorila nista nič, pač pa sta skoro dirjala. Končno sta prispela vsa zasopla do prve električne postaje, kjer je tramvaj pravkar pristal. V slovo ji je prožil roko, toda Ana se ni brigala zanj; šla je in je na drugi strani voza tudi vstopila. Vozila sta se, on vzadi, ona spredaj na terasi. Tuintam sra se preko glav brbrajoče množice ulovila s sovražnim pogledom. Sprevodnik je kakor z navčkom odzvanjal vsako postajo dolgega križeneva pota, vse tja do kolodvora. Izstopili so. Černiču je legla še večja tesnoba na prsi.
»Kaj se me bojite?« ga je nedolžno vprašala. Ni čakala odgovora, stopila je kar v čakalnico in se pomešala med ljudi, ki so kupovali vozne listke.
Ko ga je vsega prepadenega opazila pri vhodu čakalnice, je stopila k njemu in mu je odločno dejala:
»Bom že jaz kupila in za oba.«
Ves bled je stopil za njo na peron. En vozni listek je izročila njemu, drugega je spravila v svojo usnjeno torbico. Mrzlično je vzel iz žepa svojo denarnico, hoteč ji povrniti voznino. Branila se je in mu šepnila na uho:
»To naj bo kot opravičilo za drobnarije, ki ste mi jih še kot fant poklonili. Kaj ste hudi zato? Kaj me gledate tako osato, kakor bi me najrajši predrli? Z vami pojdem. Kaj ne smem videti vaše žene? Saj ste menda oženjeni, ali ne? Prav rada bi spoznala vašo milostljivo.«
Zdajci jo je zasovražil in prav iz dna srca. Grizel si je ustnice, ves se je tresel.
Vlak je prihrumel ves temen, črn kot zmaj in zavit v gost, zadušljiv dim. Zemlja je bobnela. Tekanje, klici, brlizgi!
Ana je rinila za Černičem. Ta je skrčil pest, da bi jo pahnil s stopnice; okrenil se je nazaj. Opazila je njegov srditi, zlovešči pogled, omahnila je, skočila s prve stopnice na tla in odhitela ob vlaku nazaj. Černič je izginil v kupeju, motal se je med ljudmi, šel je v drugi kupe ter še naprej in v kupe, ki je bil prazen. Spravil je nanosnik, sesul se je na sedež in skril lica v dlani, se zgrabil, sklonil naprej na kolena in zaihtel je krčevito.
Sprevodnik je vstopil in ga pozdravil. Černič mu je dal nekaj drobiža in ga prosil, naj ne dovoli nikomur v kupe. Sprevodnik je pozdravil in odšel. Černič je ostal sam, a ne dolgo. Vrata so zopet zakolebnila, v kupeju se je prikazala – Ana. Vlak je bobnek, pod nogami je škrtalo, škripalo, butalo, vse se je zibalo.
»Kaj me zasleduješ?« je grozljivo zavpil in skočil na noge.
»Lepo te prosim, ne huduj se! Jaz pojdem s teboj.«
»Kam? Ali bledeš? Kaj me mučiš! Pa kam hočeš pravzaprav?«
»Kamorkoli …« je odjeknilo iz nje. Stopila je, planila je k njemu, oklenila se ga je okoli vratu in zajokala je kot otrok.
Kakor bi se utrgal jez; kakor bi dolgo zadrževani hudournik vzkipel iz struge, trgajoč bregove, rušeč in uničujoč vezi, zatvore; kakor vulkan, ki bi se naj bil že davno upokojil, pa bi se zdajci nenadno zganil v svojem dnu, pretresajoč zemeljsko osrčje, bljujoč in bruhajoč žgočo in palečo ognjeno kri iz sebe: tako je tudi iz njenega srca prikipela in bruhnila na dan toliko let skrita in zatajevana, neizmerno globoka ljubezen. Izstrelila je vanj vse svoje žolčem otrovane puščice, opljuvala in obrizgnila ga je bila s strupom. Že se ji je zdelo, da je nema, brezčutna skala.
»S teboj, s teboj, Stane, moj Stane … moj, samo moj … moj … Umrla bom …«
Černiču je izpreletavala po telesu zona. Prvi trenutek je preživel kot junak v romanu in obvelo ga je najčistejše usmiljenje do žene, ki je trepetala na njegovih prsih.
»Kaj ti je? Lepo te prosim, umiri se! Prosim …« Zahlipal je.
»Moj, moj … moj« je ječala in ihtela. Tudi Černič je sklenil roki okoli njenega pasu, prižel jo je k sebi in ji je strmel v solzorosni obraz. Meže in z blaženim smehljajem, dregetaje po vsem životu se mu je vdajala. Mehko, gorko ter lepo žensko telo – in zaigrala mu je kri po žilah. Zavedel se je, da je mož. Dvignil jo je in jo položil na oblazinjeni sedež.
»Moj Stane, ne zapusti me, ne morem živeti brez tebe!« Pritiskala se je k njemu, božala ga je in poljubovala pobožno kot izgubljeno, pa zopet najdeno drago svetinjo.
»Ti me ne ljubiš, vidim« Prav od blizu se mu je vtapljala v oči. »Ti me ne ljubiš, pa vendar mi dovoli, da pojdem s teboj, da bom živela v tvoji bližini. Nihče ne bo vedel … Preoblekla se bom …
Človeško srce je labirint. Kdor spozna vse njegova pota? Izgubljenec je ugledal luč, večen je stopil za njo. Njen glas, njegov glas, vse kretnje, brzina udarcev srca, stiki rok, kakor nekdaj! Vse, kar se je izvršilo po razdobju skoro desetih let vse so bile le mučne, grde, daveče sanje. Presunilo in pretreslo ga je, da je izpregovoril z globokim prepričanjem besede:
»Jaz te še vedno ljubim.«
Le polagoma se je pomirila, naposled je verovala. Med ljubimkanjem in šepetanjem je čebrnala kot otrok:
»Bodi še ti dobre volje, zdaj, ko sva tako srečna!«
Prisiljeno se je nasmehnil, kajti v srcu mu je venomer krikoma odmevalo: »O Bog, zakaj si me zavrgel!«
Znočilo se je. Vlak se je na križišču prog sunkoma ustavil. Planila sta pokonci. »Kako hitro. In ločiti se morava!« Stopila sta iz vlaka, hodila sta v temi ob vlaku sem in tja ter se držala za roke.
»Pa kakšna je tvoja žena? Koliko otrok imaš?« Šele zdaj je vprašala.
»Imam ženo in dva otroka,« je obotavljaje se odgovoril, kakor bi skesano priznal svoj greh.
»Dva otroka?«
»Kakor ti …«
»Se boš nerad, se boš težko ločil od nje, od otrok?«
»In ti?«
Oba sta molčala.
»V soboto te pričakujem.«
»Pridem gotovo.«
»In kam pojdeva?«
Premišljeval je: Kam … Vojska je in meje so zaprte. Glasno je pristavil:
»Vojaščine sem prost, dokumente imam. Ne skrbi!«
»Černič je stopal na vlak. Ana je morala počakati vlak za nazaj. Poslavljala sta se: ni mu izpustila rok.
»Pojdi rajši z menoj, vrniva se! Odideš jutri in tedaj urediš.«
»Ne morem.«
»Prosim te, samo moj Stane, pojdi z menoj Srce mi pravi, da se ne bova nikdar več videla.«
»V soboto za vedno …«
»Šele v soboto?«
»Med tednom uredim vse, v soboto neopaženo izginem.«
»Med tednom si premisliš.«
»Ne bom si.«
»Boš si.« Ni mu izpustila roke, še ob vlaku je tekla, ki se je že premikal.
Dolgo in kakor vkopana je gledala za vlakom ter mahala z robcem v slovo. Tema je pogoltnila vlak, črna noč ji je ugrabila predragega.
Černič je ždel sključen in si podpiral glavo. Brnelo in pelo je v vlaku, odmevalo je in ječalo žalostno, monotono: »Moj, moj, si moj?« Planil je pokonci, prestrašen se je oziral. In zopet je prav razločno začutil njen jok: »Moj, moj, moj …«
Stopila je k oknu. Kes in stud nad samim seboj sta ga pekla, žgala. – Svoje lastno srce je zadušil. Ali ga je res? Da, toda samo dušil, zadušiti ga ni mogel. Grdo, nečloveško je bilo, ker je poslušal pamet in ne srca. Ko je ugledal drugo, tudi lepo in bogato, se mu je samo zdelo, da Ane nič več ne ljubi. Pa je vendar vedno mislil na njo in z bolestno dolžnostjo. – Zdaj pa, po desetih letih, hoče vse popravljati. Hrepenel je po njej. Zapustiti hoče ženo, otroke, Ano pa odvede druge kraje. – Ali kako? – Zgrabil se je za glavo.
Nad Gorjanci se je zasvetilo, zaplapolalo je v velikem žarečem loku.« - In niče vel ne povrne se, ko zvezda, ki utrne se …«
Na kolodvoru ga je pozdravila žena.
Tri dni se je poslavljal od vsega, kar mu je bilo drago in ljubo. Ženi se je umikal, še pogledal je ni. Zapiral se je v sobo. Spal in jedel je sam.
V pisarnico je hodil, a le, da je premetaval škatle; čital jih ni. Posedal je cele ure, se ukvarjal in ubadal z načrtom, da pobegne. Če je vstopil ta ali oni, je kar mehanično kazal na sosednja vrata, odklanjajoč že naprej: »Tam, tam je gospod!« Vzel je klobuk in je bežal iz urada. Taval je vse dneve po cestah, holmih, po polju. Poslavljal se je. Pod noč je zahajal v samotarske gostilnice, da se je napil. Ženi sploh ni odgovarjal, za vsako malenkost je vzpihaval. Tem nežnejši, prisrčnejši celo jokav pa je bil do otrok in kar inako se mu je storilo, če jih je pogledal.
Stopil je k Božu, ki se je igral, dvignil mu je glavico z obema rokama, priklonil se je doli in se mu poglabljal v razprte, nedolžne oči. – Kaj boš mislil nekoč o meni? In ti, Milenka, kaj bo s teboj, ko izgubiš očka? Oba pojdeta po zlu.« Ko je tako napol glasno premišljeval in mislil, da je sam z otrokoma, ga je žena pri priprtih durih opazovala. Ni še prav vedela, kaj je z njim, - Ali je bolan, ker je otožen, tako zamišljen, mrk in razdražen? Stopila je v sobo. Ležal je na postelji z rokama pod glavo. Obzirno ga je vprašala:
»Kaj ti je, Stane, da si tako tih in čemeren? Ali si bolan?«
Namršil je obrvi, krenil z glavo v zid in ni odgovoril.
»Kaj ti je? Povej mi!«
Nejevoljen se je prevrnel v posteljo, pokazal je na vrata.
»Kaj ti je, Stane?« Glas ji je zamiral, dušil jo je jok.
»Pusti me!« je zahrkal ter pod odejo z nogama cepetal.
»Božo, Milena, pridita sem!«
Otroka sta prihitela iz kuhinje.
»Poglejta, očka je tako žalosten! Umrl nam bo.«
Milenka je gledala mater, Božo pa je premišljal in premišljal.
»Ali že spiš?« je vprašal in se nagnil na vzglavje.
Iče si je z odejo zakril oči. Še vedno je molčal. Mati in otroci so zaplakali. Planil je iz postelje, opletal je z rokama in kakor besen je kričal:
»Ven! Ven zahtevam!«
Otroka sta stekla k materi, ki se je vda preplašena umikala k vratom.
»Ven, takoj ven!« je grgotal in oči so se mu izbuljile. Skočil je k stojalu za knjige in ga je potresal, da so padale knjige po tleh. Glasno plačeč je mati odvedla otroka iz sobe in tiho zaprla vrata za seboj.
Vso noč ni zatisnil očesa. V soboto drugega dne je bil že zarana na nogah. Bolj je lezel kot hodil. Trudnih, podplutih oči je s tresočimi se rokami brskal med svojimi papirji po predalu. Dokumente je iskal, da se javi v vojsko. Kot častnik vzame Ano seboj. Dopoldne je šel, da uredi še pisarnico. Na mizi najde Anino pismo. Hlastno raztrga omot in bere:
»Mož je nepričakovano prispel na dopust. Ne vem, ne morem se odločiti – Ana.«
Pa se je že tako živo vživel! Zmečkal je pismo, ga vtaknil v žep, snel klobuk in šel.
V svoji sobi je posedal z razkoračenima nogama; roki sta mu ohlapno viseli ob telesu in glavo je klonil na prsi. Žena in otroka so hodili po prstih. Tuga je razprostrla črna krila nad malo družino.
Černič se je v nedeljo zjutraj odpeljal v Ljubljano. Hotel je z njo govoriti. Bogal je po ulicah in se nadejal, da jo sreča. Šel je mimo hiše, kjer je stanovala. Stopil je na drugo stran ceste in se oziral v okna. Nešteto načrtov se mu je križalo po glavi, a končno se odločil za najbolj preprostega. Poklical je k sebi slabo oblečenega dečka, mu stisnil v roko nekaj denarja in stopil ž njim na pošto. Napisal je na listek: »Pridi doli! Govoriti moram s teboj. Stane.« Listek je zalepil v omot. Deček je s pismom odhitel v hišo, ki mu jo je pokazal, sam pa je čakal, v veži sosednje hiše. Za nekaj minut dolgih ko večnost, se je deček vrnil.
»Si našel? Si oddal?«
»Sem.«
»Komu si oddal?«
»Nekemu vojaku.«
»Zakaj nisi dal gospe, kakor sem ti zabičal?«
»So rekli, da je gospa bolna, da bodo že sami nesli.«
Černič se je s peklom v srcu vrnil domov.
Nestrpno je pričakoval sporočila. Zadelan v vrtinec dvomov se je potapljal in upal. Zaman je čakal ves teden, čakal štirinajst dni. Upiral se je, ni se še hotel pobotati z usodo. Upadel se je in se postaral. Neke noči pa, kakor bi mu razklal črepinjo ter mu zasadil žarečo iglo v možgane, je planil pokonci. »Maščevala se je!« je kriknil. Nič več ni mogel zatisniti očesa, še zarana je čul. Vstal je in bežal iz hiše. »Da, maščevala se je! Najtežje dušene boje in muke je zaklela nad mojo glavo. To je osveta!« Stiskal je pesti in vzkliknil: »Ne dam se! Še je odprta pot nazaj!« Ker in sramota sta nalahno trkala na duri. Molj in bolj je izpoznaval težko zablodo.
In tako se je zgodilo, da je pod večer prišedši domov, mirno pozdravil:
»Dober večer! Kje sta otroka?« Toda otroka se še nista upala k njemu. Molčal je in šel spat.
»Lahko noč! Tudi otrokoma!«
»Kaj si rekel?« je tiho vprašala žena.
»Spat pojdite! Ali ne slišiš?« se je navidezno razhudil, pogledal otroka in se nasmehnil.
Žena je polahno zaprla vrata za njim in hitela k otrokoma. Podvizali so se kakor nagloma k počitku. Še dolgo je čul iz sosednje sobe otroško brbljanje, pritajeni smeh in materin karajoči, toda nič več tako strogi: »Pst! Pst! Očka ne more spati …«
Černič se je zbogal z usodo.
»Zima na okno
riše cvetlice
deklica v sobi
briše solzice.«
Minilo je nekaj mesecev. Sneg je naletaval. Černič je stal pri peči in bral časopis. Ko ga je površlo pregledal, se je poglobil v oglase. Na desno strani v kotu spodaj je opozarjal majhen, črno okvirjen prostor s križem na čelu, da je nekdo zapustil to dolino solz. Černič je presenečeni bral: »… Ana Schein soproga ognjičarjeva«. Časopis mu je zdrknil iz rok, se zavihral, odplaval in prepognjen podrsal po tleh. Nekdo je potrkal, ni slišal; potrkal je krepkeje, nujneje.
Skozi vrata je procepetal, ne da bi bil čakal odziva, debel terno v kožuh zavit gospod s prijaznim smehljajem na licu. Bil je njegov hišni gospodar.
Černič je kazal z roko na sosednja priprta vrata in brezizrazno dejal.
»Tam prosim … gospod v sosednji sobi …«
»Ne, gospod komisar, z vami bi rad govoril!« je odklonil gospodar. »Meni ste poslali plačilni nalog, in kakšen! Se niste pri odmeri zmotili? Saj vendar veste, koliko mi plačujete. Ali ne veste«
Černič je vzel ponudeni kos papirja, ga obračal na vse strani, prav in narobe.
O, kje so bile in kam so hitele njegove misli!
Potem je šel počasi in ves potrt k svoji mizi.