Sreča v valovih

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Sreča v valovih. Povest.
Ivan Nemec
Izdano: Gruda, 1940 (17/1–10)
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7.dno

1.[uredi]

S ceste, ki pelje od Batinske skele proti Somboru, je vročega dne opazoval Mato Škrbič valovanje konoplje. Lahen vetrič je pihal čez polje in pekočemu soncu nekoliko zmanjševal toploto. Velik stoletni hrast je stegoval svoje ogromne veje čez cesto, zato je bilo Škrbiću kar prijetno v senci. V sebi je čutil moč in posebno toplo razpoloženje. Pogled mu je zaneslo proti Donavi, kjer se zajeda odvodni kanal, pa počez proti Somboru in zopet nazaj proti gozdu, ki je v daljavi mejil na Škrbičevo njivo s konopljo. Tudi gozd je bil Škrbičev; pošten gozd prav čedne hrastovine in kanadske topole. Možu se je toplo razlilo v prsih, da bi se kar zakadil v valujočo konopljo, ki je po polju tako skrivnostno šumela. Šest hektarjev je je bilo in je predstavljala pravcato zeleno morje. Škrbićeva konoplja namreč ni bila kar tako; to si lahko mislite! Poprej je bila tamkaj krčevina, potem en pridelek koruze, sedaj pa je pognala tako velika ponoplja, da je Škrbiću srce kar igralo od veselja. Čez dva in pol metra je bila visoka; listje črno-zeleno, stebla pa tanka, da si boljših želeti ne moreš. Škrbić je v mislih računal in se sladko smejal.

»Pet, osem, do dvanajst vagonov bo suhe! Nikdar še nisem imel takšnega blaga!«

»Presneta reč!« Popraskal se je za ušesi in stopil s ceste.

Ni mogel vzdržati. Počutil se je kakor fant osemnajstih let. Kar zaplesal bi. Stopil je do njive, pobožal posamezne slamke in prislonil telo, da bi izmeril višino.

»Čedna konoplja, táko mi lanske nesreče! Letos pa mora biti žetev!«

Dvignil se je na prste, visoko stegnil desnico, toda konoplja je bila višja.

Narahlo je zagrgralo v grlu, zdrznil se je in obrisal potno čelo.

»Čedna konopljica! Ne, takšna še ni zrasla na moji njivi, nihče je nima v okolici, táko mi lanske nesreče!«

Pogledal je proti jugo-zahodu in nekje daleč opazil, kako se konoplja pozdravlja s soncem v višavah. Lice se mu je od radosti široko raztegnilo v dobrodušen mehak nasmeh. Škrbićevo okroglo lice, ki se je od lune ločilo samo po rdečici, se je smehljalo mehko in dobrodušno.

»Sto, dvesto tisoč bo dobila Nadja, morda tudi več!« je zamrmral pred se in pogledal okrog, da bi kdo nepoklican ne slišal njegovih misli, oko pa mu je obstalo na trati, ki je tako prikladno ležala ob cesti. Usta so mu zopet mrmrala, kar je donelo v duši:

»Hišo postavim Nadji, prav tu jo postavim, na tem mestu!«

Krepko je sunil v zrak, kakor bi se bal, da mu misel ne uteče, ker je imel Nadjo strašno rad. Zatrepetal je v mislih, da bi se njegovi krvi zgodila nesreča.

»Moja, kmetska kri! ...«

Škrbićeve oči so zopet nehote odplavale na mogočno zeleno konopljo, ki je tako mogočno šumela v vetru, da ga je to šelestenje očaralo in prevzelo. Poleg stotih tisočev, ki jih naj vrže konoplja, se je Škrbiću naselil v dušo tudi občutek toplote. Lepa je bila ta njegova zemlja! Vsa polja, šest hektarjev konoplje, obsežna hrastovina v daljavi, vse je bilo njegovo. Prav tako koruza in požeta pšenica. — Kako bogato je letos rodila! Skozi polje sta bila speljana dva kanala in rezala njivo na dvoje, kar je delalo videz, da valita dve mogočni reki zelene valove proti še močnejši Donavi. Misel na Donavo ga je sicer nekoliko preplašila, toda šumeča konoplja je pela svojo pesem in mehko božala Škrbića po duši. Z vsemi pljuči je vzkliknil:

»To bo hiša!«

»Očeeeee!« se je zaslišalo za njegovim hrbtom nekje od daleč.

Škrbić se je obrnil in dvignil roko nad očesi, ker mu je sonce jemalo vid. Na cesti je zagledal žensko postavo. »Prav gotovo bo Nadja!« In že jo je spoznal po občutju in po pisani ruti! Pomahal je, naj pride, obkrožil usta z dlanmi, da bi slišala in zavpil:

»Nadjaaaa! Pridiiiii, boš nekaj videlaaaa! Sem pridiiiii, da ...« Nadja mu je pomahala in stekla čez travnik, ki je ležal med njima. Škrbič je medtem položil suknjo na tla in se zadovoljno zleknil na zemljo. Na levi strani mu je delala senco vrbovina, na desni pa se je odpirala ravnica daleč tja proti Bezdanu in vse do somborske ceste. Pred očmi mu je še vedno šumljala konoplja in se hkrati zlivala z njegovim hrastovim gozdom, ki je segal doli do Donave.

Trata sicer ni bila zelena, ker jo je po košnji sonce požgalo. Škrbić pa je kljub temu čutil mehkobo svoje zemlje, saj je sedel na svojem najboljšem travniku. Iz žepa je potegnil malo pipo in jo prižgal. V vrbovini so mu prepevali črni kosi in se s Škrbićem vred veselili življenja.

»Glej jih, črnuhe, kako so veseli! Le pojte, le; tudi jaz bi zapel, toda hripavo grlo noče!«

»S kom pa se pogovarjaš, oče?«

»Oho, Nadja! Prav, da prideš za očetom. Veš, Nadja, hčerka moja, kosi tako lepo pojo; lepo je življenje, za vas mlade, seveda!«

»Si dobre volje, oče?«

»Dobre volje? Sem! Poglej no, Nadja, tja doli do hrastovine! Dobre volje? Moraš biti dobre volje, če ti zemlja rodi! Zemlja te ima rada in ti njo. Poglej to divno konopljo! Dvanajst vagonov in morda tudi več bo suhe slame! ...«

»Kaj boš z denarjem, oče?«

Škrbić se je zagledal v hči, ki ga je gledala z modrimi očmi, da je možu še topleje postalo v srcu. Nadja ga je gledala in čakala odgovora, očetu pa se je beseda nekje zataknila.

»Nadja! Veš, Nadja ...«

Vzdignil se je s suknje, zahrkal in se visoko zravnal. Z očmi je obkrožil ves obsežni travnik, ki se je z majhnim nagibom spuščal proti Bezdanu.

»Poglej, Nadja!« Škrbić je prijel hčerko za roko in z desnico kazal meje travnika.

»Vidiš, Nadja, v tistem kotu hočem postaviti novo hišo; lepo hišo in gospodarsko poslopje. Za tebe, Nadja! Tja bo šel denar!«

»Oče!«

»Da, hišo bom postavil iz te konoplje!«

»Oče!«

Škrbiću so zopet za trenutek zdrknile oči in zanesle pogled na široke ravnice.

»Oče, ali smem danes na igranko? Ranko pride, vsa mladina gre. Ali smem, oče?«

»Zato si prišla? Boš videla, Nadja, to bo hiša! — Zato si prišla?«

»Tudi; in pozdraviti sem te hotela; nisem marala iti brez tebe, čeprav mi je mama dovolila.«

Škrbiću se je danes v srcu že večkrat smejalo, zdaj pa je z nerodnimi rokami objel Nadjo okrog vratu in ji na uho tiho šepetal:

»Idi, Nadja! — Razveseli se, dokler je mladost v tebi! Veselje je polovico kruha; idi, Nadja, ti moja kri!«

Nadja je poljubila očeta in ga pobožala po sivih laseh.

»Zelo si dober z menoj, oče! Hvala ti! Če boš pri volji, pa pridi za nami!«

»Idi, Nadja, in pozdravi Ranka! Razveseli se, ker jutri se začne zopet delo!«

Nadja je odbrzela in s ceste pomahala očetu, ki je ves zamaknjen gledal za njo in mrmral:

»To je zdravje! Kri ni izdajalec!«

Odmahnil ji je v pozdrav in se obrnil proti konoplji, ki je zdaj še lepše šumela svojo skrivnostno pesem in napolnjevala Škrbićeva pljuča s tako mogočno silo, da bi na mah postavil novo hišo kar iz zelene konoplje. Stopil je proti vrbovi senci, kjer so nenehno žvrgoleli kosi, se obrnil in drugič položil svoje kosti na suknjo. Med šumljanjem grmovja in ptičjim petjem je Škrbić na svojem najlepšem travniku sladko zaspal. Sanjalo se mu je o novi hiši, o Nadji in o dvanajstih vagonih suhe konoplje ...

Nekako v istem času, ko je Škrbić sanjal, se je Nadja veselega obraza pridružila množici mladine, ki je napolnila bezdansko igrališče. Nadja je bila komaj drugič na igranki. Njeno belo lice z lahno rdečico, velike modre in opojne oči so tisti dan marsikateremu fantu zmešale pogled; pa tudi dekleta niso mogla kar tako mimo. Vsakdo je pogledal Nadjo, njeno narodno nošo, ki je kljub ohlapnosti kazala vse njene naravne lepote. Telo je izražalo gibčnost in skladnost, vsak korak je bil odmerjen, kot bi stopal sam Škrbić. V igri je bila Nadja v svoji spretnosti nenadkriljiva. Kolo se je vrtelo za kolom in Nadja ni manjkala pri nobenem. Slavila je pesem veselja in mladosti. Akordi ciganove vijoline pa so se zvijali kakor Nadjino telo. Ranko je dostojanstveno igral poleg nje, dasi so mu fantje večkrat prekinjali kolo in skušali priti na njegovo mesto.

Nadja te premetene fantovske igre niti opazila ni, ker je Ranko bil močnejši od vseh. Igrala je z vsakim, ki se je pridružil v kolo, govorila in se iskreno veselila življenja. Nadja niti ni imela časa premišljevati o tem. Njena notranjost ni poznala tistih grenkih človeških slabosti, zato je njeno lice izražalo neko toplo in odkritosrčno prijaznost, ki je premagala vsakega človeka.

Po prvem mraku je igranka prenehala. Mladina je odhajala na svoje domove; fantje so vabili in se redno priključevali, ker je bilo vabilo deklet močnejše.

Ranko in Nadja sta zavila skozi kostanjev drevored in počasi stopala proti Nadjinemu domu. Večer je bil v drevoredu še bolj mračen. Listje je v sapi šumljalo in dražilo mlada človeka, ki sta šla po poti prvih začetkov resnega življenja. Ranko je Nadjo poljubil. Njena sveža usta so se oprijela Rankovih kakor sočna rdeča oranža ...

Noč, ki je med tem zagrnila Bezdan in vso Bačko daleč tja čez Donavo v Baranjo in naprej ..., je čarobno vplivala na svežo nedotaknjeno mladost, ki je zagorela kakor plameni dveh ognjev. Nadja je ovila roke še tesneje okrog Rankovega vratu, vroča ustna mu je pritisnila na usta in ljubezen človeka je v najčistejši obliki zapela svojo zmago v tiho noč. Tukaj ni bilo hinavščine in hlinjene pobožnosti. Niti senca ni padla na lepoto, ki jo je ustvarila narava za ohranitev človeka. V kostanjevih kronah je šumljala nočna sapa in božala vroča lica Nadji in Ranku, ki sta se počasi bližala domu. Tesno sta se stisnila drug k drugemu in zastrmela v zvezde, luna pa se je prešerno smehljala izza bežečih oblakov. Zopet sta stopila in obstala, Nadjino belo lice je bilo okrašeno s svežo rdečico, ki se je v lunini svetlobi prelivala v zlatordečo barvo. Obstala sta pred Nadjinim domom, ki je pošiljal svetlobo skozi okna v noč in se prijazno smehljal Nadji in Ranku. Smehljal se je dom, smehljala se je luna in zvezde so prikimavale. Smehljal se je Ranko, smehljaj je krožil tudi na licu Nadje in se prelival na fanta, ki je stal pred njo kakor vaški hrast.

Ranko je bil res močan in velik; najlepši fant v Bezdanu; poleg njegove moči in velikosti pa je bil tudi po srcu dober, kakor bi ga narava nalašč ustvarila za Nadjo.

»Lahko noč, Nadja!«

»Lahko noč, Rane! — pridi jutri! Lahko noč, moj fant!«

Nadja je tiho stopila v hišo in našla očeta pri časopisu.

»Dober večer, oče!«

»Ti si, Nadja! — Malo pozno prideš!«

»Bilo je tako lepo, oče, nisem mogla prej! Ranko je prišel z menoj, tako je bilo lepo ... da, oče, saj me ne boš kregal ... oče ...«

Škrbić je pogledal globoko v dekletove oči in Nadja ni umaknila pogleda. Strmela sta drug v drugega, nakar je Škrbić počasi zamrmral:

»Srečo ti želim, Nadja!«

»Oče!«

»Da, Nadja!«

Nadja je sedla očetu na kolena in mu zagrebla roke v sive lase, po licu pa sta ji pritekli debeli solzi.

»Hvala ti, oče!«

»Nadja! Škrbićeva kri nikdar ni lagala, nikdar ni bila hinavska, zato mi bo lažja smrt, ko vidim, da se tudi v tebi nisem zmotil!«

Nadja je tesno objela očeta, v licu pa sta ji žareli dve modri očesi in se zlivali z resnim licem moža, ki je občutil z vso silo, da dolguje izredno mnogo naravi, ker mu je poklonila Nadjo.

»Sedaj pa pojdi spat, Nadja! Jutri bo treba na delo, kuhinja te čaka. Materi ni nekaj dobro.«

»Grem, oče, samo mleko še popijem. In ti?«

»Kmalu pridem za teboj; kar pojdi, Nadja!«

Dekle je stopilo v kuhinjo in popilo svojo običajno merico, nato pa skozi pol odprta vrata voščilo očetu:

»Sladko spi, oče!«

»Bom, Nadja; lahko noč!«

»Lahko noč!«

Škrbić je nato obrnil časopis in hotel pogledati še dnevne vesti, pa mu je pogled nehote splaval proti vratom. Lice se mu je raztegnilo v širok smehljaj, dvignil se je in upihnil luč. Skozi okno je posvetila luna; med slačenjem pa je Škrbić, potopljen v sladke misli, mrmral:

»Moja kri je spregovorila! ...«

2.[uredi]

Po Nadjini in Rankovi poroki je minulo že dobrih deset mesecev in v Škrbićevi družini se je z mladim možem pričelo novo življenje. Na vseh koncih je bilo opaziti Ranka in njegovo moč. Vsako delo je bilo pravočasno in v redu opravljeno. V vsej družini ni bilo nikdar jeze in prepira, da so že sosedje pričeli imenovati Škrbićevo domačijo tihi dom.

Nekaj hrupa je vzbudil v hiši veseli dogodek, ki je Škrbića, tistega grčavega moža, ki nikdar ni poznal, kaj pomeni pijanost, tako razveselil, da ga je dobil nekoliko pod kapo, njegovo hrapavo grlo pa je pelo:

— Roža rodila je rožico malo,
kakor zlatica je ličece zalo. —

Nadji se je rodila hčerka, ki so ji dali po Škrbićevi želji isto ime.

»Naj se imenuje po materi, naj nosi njeno zdravo ime. Bodi mi deklič tako zdrav kakor je tvoja mati!« se je raznežil Škrbić in božal drobno telesce, roka pa mu je drhtela od sreče.

»Oče, ali nisi hud, da ni fant?« ga je boječe vprašala Nadja in zaprla oči.

»Ne, Nadja! Skoraj bal sem se, da bi bil fant. Strah me je bilo radi tega, ker bi se lahko zgodilo, da fant ne bi bil takšen kot si ti. Ne vem, če imam prav, toda — prav je, da je prišla nova Nadjica na svet.«

Nadja je odprla oči, pogledala očeta, v srcu pa ji je zagorela taka toplota, da bi ga objela in poljubila. Hotela se je očetu oddolžiti za njegovo dobroto. Kar strah jo je obšel, če bi jo kdaj oče grdo pogledal. Bojazen pred očetovim mnenjem radi otroka je zdaj izginila in njene oči so s ponosom zrle v zibelko, kjer je mali črviček sladko spal. Očetov in Nadjin pogled sta se za trenutek srečala ob zibelki in se oba zlila v izraz nepopisne sreče.

Mati je prinesla hčeri kosilo; tudi Ranko je stopil v sobo in na mah je bila zbrana vsa Škrbićeva družina. Mato se je nekaj časa obračal med zibelko in Nadjo, nato pa menil proti Ranku:

»Ti kar prisedi, dokler je obed vroč, moram še nekaj pogledati pri kobili!« Škrbić je vrgel pogled na Nadjo in odbrzel skozi vrata. V njegovi notranjosti je bilo namreč nabranih precej čustev, ki jih ni hotel pokazati zetu, ker se je bal, da bi s tem pokvaril sožitje med mladima in sploh med vso družino. Škrbić je sicer zelo cenil Ranka in se ga oklenil skoraj z isto ljubeznijo kakor Nadje. Previdnost pa je vendarle dobra, si je mislil in vpričo bodočega gospodarja zakrival svoja prekipevajoča čustva.

Ko se je vrnil, sta Mileva in Ranko že poobedovala, mladi mož pa je še za trenutek obsedel na robu Nadjine postelje in pogledoval zdaj malo, zdaj veliko Nadjo. Zdelo se mu je, da je Nadja, odkar je dobila hčerko, še lepša. Rahla poteza na licu in ostrejša brazda na čelu so jo delale resnejšo, njene modre oči so bile nekoliko globlje in še bolj blesteče, ustnice pa so se razlikovale od belega lica, kakor sveža kri.

»Kaj misliš, Ranko, ali bo kmalu čas za konopljo?«

»Predvčerajšnjim sem preizkušal slamo, pa se mi je zdela še vlažna. Morda bi danes zopet poizkusil?«

Škrbić je hote napeljal pogovor na konopljo, ker se mu je pri vstopu v sobo srce zopet smejalo.

»Mislim, da bo prihodnji mesec treba vse skupaj spraviti v promet. Sedaj ponujajo lepo ceno!«

»Koliko?«

»Tako, 60 do 80; pa tudi 120 za stot.«

»Po dolžini slame mora naša konoplja doseči prvo ceno,« je zadovoljno pripomnila Nadja in uprla pogled v Nadjico.

»Bomo videli!« se je nasmehnil Škrbić in sedel za mizo.

»Ali stopiš pogledat, Ranko? Zdi se mi, da kobila čaka žrebca, pa ne morem prav dognati.«

»Kaj, če jo popeljem kar v Sombor?«

»Malo je že pozno, sicer pa kakor se ti zdi.«

»Ne, Ranko, jutri pojdi, težko prideš do večera nazaj,« mu je toplo prigovarjala Nadja.

»Bom šel pogledat, pa se bomo potem zmenili.«

Ranko je odšel v hlev, Škrbić pa je počasi pospravljal obed in zdaj pa zdaj kradoma pogledal Nadjo.

»Veš, Nadja,« je počasi začel.

»Kaj, oče?«

»Če prodamo konopljo, še to leto začnemo s hišo!«

»Kakor se ti zdi, oče! Kar preveč se veselim nove stavbe. Draga bo, oče!«

»Ne bo! Pa če je tudi! Naj te spominja name, ta hiša pa je itak že stara in doslužena!«

Iz hleva se je vrnil Ranko in menil, da danes kobila še ne bi sprejela.

»Praviš, da ne?«

»Ne bo, oče! Najboljše bo, če grem jutri zgodaj z njo v Sombor. Opoldne bom lahko že doma!«

»Jutri pojdi, Ranko, danes je že itak prepozno.«

»Menda bo tako prav, Nadja,« je menil Škrbić in pogledal hčer s svojimi mehkimi očmi.

Drugo jutro je že zgodaj zdirjal Ranko z »liso« po ravni cesti. Nadja je skozi okno gledala svojega fanta, — tako ga je še vedno imenovala, — kako naglo je skočil v sedlo in kakor vihar zdirjal za sosedovo hišo. Nekaj časa je še gledala po cesti, koder je odjezdil, nato pa so se ji spustile oči v zibelko. Mala Nadja je negibno spala, niti ganila ni očes, vendar je Nadja videla v njih Ranka, zato jo je spreletela mehka toplota, ki se je stopnjevala naravnost v bolečino. Z vso silo je občutila, kako tesno je zvezana z bitjem, ki ga je malo prej odnesla lisa. Z istim občutkom pa se je prikradla v njeno notranjost tudi bojazen. Prvič je občutila, da se nekam strašno boji za svojega fanta, skoraj bolj kakor za nežno malo bitje, ki je ležalo pred njo. Pogled ji je zopet splaval skozi okno in si nekje v ozračju med murvinim listjem očrtal Rankovo lice.

»Ti, moj fant!« se je zasmejalo Nadji v duši.

»Nadja!«

»Kaj je, oče?« se je stresla iz misli mlada žena in pogledala proti očetu, ki se je pojavil na pragu.

»Ali spi Nadjica?«

»Spi.«

»Je pridna?«

»Je, oče!«

Škrbić je še vedno stal na pragu in se nerodno vrtel.

»Zdelo se mi je, da joče, pa sem prišel ...«

»Ne skrbi, oče! Zdaj opravim že vse sama. Ali je mama v kuhinji?« je naglo obrnila Nadja pogovor na drugo stran, medtem ko je Škrbić še vedno gledal hčer s svojim milim pogledom, da je mlada mati nehote vzdrhtela.

»Na vrtu je; solato seje, ali naj jo pokličem?«

»Ne, oče; samo vprašala sem.«

Škrbić je nato počasi stopil v sobo in zaprl vrata.

»Oče!«

»Kaj, Nadja?«

»Bojim se ...«

Zadnjo besedo je počasi in mehko izgovorila, da je Škrbića vidno ganilo.

»Kaj te je strah?«

»Ne boj se, Nadja!«

»Nikdar me nisi pokaral, nikdar ... Niti pogledal me še nisi postrani, pa se bojim, da me boš enkrat ...«

»Ne boj se, Nadja,« je rekel s tihim glasom Škrbić in spustil pogled v zibelko.

»Bojim se, da bi se kdaj razjezil, pa bi me ...«

»Ne boj se! Kjer ni vzrokov, tam tudi ni dejanj, ki bi jih vzroki izzvali. Veš, Nadja,« je naglo povzel in ji pogledal v oči. »Zdaj ti lahko povem; postala si žena, kmalu boš morala postati tudi gospodarica. Zato ti lahko povem. Tudi jaz sem imel bojazen; kar strah me je bilo, ko si doraščala, toda danes je strah izginil.«

Škrbić je umolknil in zopet pogledal v zibelko, nato Nadjo in zopet zibelko. Nadja ga je radovedno spremljala s pogledom in ga s tihim glasom vprašala:

»Kakšen strah si imel, oče?«

Škrbić je mukoma zopet pogledal v Nadjo, kakor da bi se zbudil iz misli in z nižjim glasom nadaljeval:

»Bal sem se, Nadja, da ne postaneš človek. Dolgo sem skrival svoje občutke, nikomur nisem tega pokazal, samo čakal sem dneva, ko bom lahko rekel: — Nadja je postala človek!«

»Oče!«

»Postala si človek, Nadja! Nikdar nisem rabil palice, nikdar hude besede, pa vendar si postala pametna in zavedna žena, ki bo lahko dostojno zastopala Škrbićevo kri.«

»Ali misliš, oče, da sem vredna tvojega zaupanja?«

»Tudi ta zadnji strah je izginil. Potrdila si ga zopet ti sama. Tisti strah pred nečem, kar bi pokvarilo moje mišljenje o tebi, je dokaz, da v tebi ni takšnih slabosti, ki bi te mogle kdaj pokvariti ali spraviti na krivo pot. V tebi, Nadja, vidim danes popolnoma dozorelo ženo, ki je vredna očetove ljubezni. Pri vsem tem pa sem najbolj vesel, da to zdravje nosiš v svoji krvi. Kri Škrbićev tudi v tebi ni izdala družine. Zapomni si, Nadja, da pri vzgoji ne pomaga nobena palica, noben hud pogled in nobeno drugo napotilo, če ni zasidrana v krvi, v tvoji duši človeška vrednost. Vzgoja sicer lahko samo nekoliko popravi, nikdar pa ne reši tistega, ki se je že rodil pokvarjen.«

»Ne vem, če sem takšna, oče!«

»Si, Nadja. Že sam dvom nad tem je jasen dokaz, da v tebi ni napuha in domišljavosti; kdor pa teh slabih lastnosti nima, ta mora imeti dobroto, pravičnost in poštenost. Tebi, Nadja, to berem iz oči. Iz oči lahko vsakomur prebereš njegovo vrednost; čimbolj človek zori, tembolj jasno izraža z očmi svojo notranjost.«

»Kako to, oče?«

»Ne morem ti povedati, kako, niti se ne da tega opisati. Zato mora imeti človek zopet naraven dar, ki ga sicer lahko opisuješ, nikdar pa ga ne moreš točno prikazati. To se samo vidi in občuti.«

»Ti si torej prepričan o tem, oče? Zdi se mi, da nisem vredna življenja; zdi se mi, da ne morem opravičiti svojega ugodja nad tvojo dobroto.«

»Ti, Nadja, si izven nevarnosti; ti nikdar ne boš v sramoto Škrbićev; o tem ne dvomim! Danes vsa skrb leži tukaj!«

Pokazal je na zibelko.

»Mesto strahu se je naselil ponos! Ponosen sem na tebe, Nadja, in srečen, da to tudi lahko tebi povem. Dolgo sem razmišljal in tuhtal, ali si vredna teh mojih besed: zdaj pa sem to povedal, Nadja!«

»Hvala ti, oče! — Toda mene je vendarle strah. Bojim se nečesa. Oče, ti si tako dober. Rad imaš mojega fanta, morda še bolj kot jaz. Nisi mi ga branil, kakor to delajo drugi. Sama sem izbrala Ranka in mu dala svojo ljubezen, preden bi to morda smela ... Ti nisi bil hud. Celo pobožal si me in rekel: Moja kri! Danes razumem, oče! Mnogo razumem, toda bojim se neke neznane usode, oče ...«

»Da, moja kri, naša kri!« je zamrmral Škrbić in prekinil Nadjo.

»Otresi se bojazni, Nadja, in poglej ob prvi priložnosti svojo notranjost. Napravi obračun, strog obračun sama s seboj, šele takrat boš spoznala sebe. Pri tebi je moje delo končano. Prišla je sicer nova skrb — Nadjica, ki ima oči še vse drugačne kot si jih imela ti. Od prvega dne gledam to stvarco in ...«

»Oče! — Povej, oče, prosim te, povej! Kakšna bo Nadjica?«

»Ne še, Nadja; prezgodaj je. Niti sam ne vem toda zdi se mi, da njene oči še več povedo kot so povedale tvoje!«

»Hvala ti, oče!« je drhte in sunkoma izrekla Nadja. Njene roke so s toliko nežnostjo objele sivo očetovo glavo, da je tudi stari Škrbić vztrepetal.

*

Na okno je potrkalo, nato je topel glas dejal:

»Nad ...!«

»Glej ga, Rane! Si že prišel?« je zagostolela Nadja.

»Prišel, Nad! Lisa je hitrejša od vetra. A, oče je tudi pri tebi. Kobila je sprejela, oče!«

»Kar priveži jo, Ranko, in pridi, da se zmenimo o konoplji.«

»Misliš takoj prodati, oče?«

»Ne vem še Nadja! Zmeniti se moramo. Danes je bilo nekaj trgovcev in dobro plačujejo.«

V sobo je vstopil Ranko.

»Hitro si prišel, Rane!« se je prisrčno nasmehnila Nadja in ga prijela za roko. »E, lisa je kobila!«

»Res, oče! Niti ne čutiš sedla! Kakor po zraku sva splavala proti Somboru. Si zdrava, Nad?«

»Sem, Rane! Si lačen? Zdaj že lahko sama postrežem.«

»Ni hudega, Nadja, bomo kar skupaj obedovali. Kako mislite, oče, radi konoplje? Se bomo pogovorili, kaj ne?«

»Veš Ranko, ne vem, kaj bi rekel; danes so bili neki trgovci. Prav čedno vsoto ponujajo.«

»Sedi, Nad; sem k meni! Tako! Potem bi bilo najboljše kar udariti!« je menil Ranko.

»Skoraj! Na čistem pa še nisem. Za tisto konopljo tam pri gozdu, okrog 3 vagone je menda bo, ponujajo 80, za vso drugo pa 110 dinarjev za stot.«

»Lepa cena, oče! Takšne že dolgo ni bilo.«

»Ni slaba. Morda pa se bo cena še dvignila? Ne vemo pa, če se zopet kakšna druga nerodnost ne prikrade vmes. Nasip ob Donavi je zelo slab in voda vedno bolj narašča. Ne vem; toda zdi se mi, da bi bilo najboljše udariti!«

»Kar prodaj, oče! Dve sto tisoč ni malo. Boljše je imeti nekaj kot nič. Prodaj, oče!«

»Dobro si rekla, Nadja!«

»Tudi čas je najbolj primeren. Čez kakšna dva tedna ne bo več priložnosti za konopljo. Že danes nas pritiska delo. Jaro žito bi že davno moralo biti v zemlji, koruza pride in krompir prihodnji teden, zadnje dni. Prodajmo, oče! Ne bo škode!«

»Ti pa čisto z druge plati primeš!« ga je zadovoljno potrepljal po rami Škrbić in pogledal v zibel. Nadjica se je namreč začela gibati in spuščati drobne glasove, pa se je Škrbiću mehko storilo pri srcu, ko je zaslišal prve glasove vnukinje. »Čudno dete! Odkar se je rodilo, se mi zdi, da še nisem slišal njenega glasu. Kar spi in raste. Ti si bila bolj kričava, Nadja!«

»Res, oče?«

»Mama te je razvadila!«

»Ti nisi bil nič kriv?«

»Vidiš dekleta! Zdaj mi je pa kar besedo snedla!«

»Zdaj sem žena, oče!« Nadja je nekoliko popravila Nadjici vzglavje in vreščanje je nenadoma utihnilo. »Nisi hud, oče!«

»Kako bi bil hud?«

»Kakor se vidi, smo vsi enakih misli,« ju je prekinil Ranko. »Rekel bi, da zaključimo in prodamo konopljo prve dni v prihodnjem tednu.«

»Misliš?«

»Najlepša priložnost!«

»Pa naj bo po tvojem; popoldne itak pridejo kupci že nazaj, pa se lahko domenimo.«

»Škoda bi bilo izgubljati čas. Tudi vreme se lahko spremeni, pa nam vse zmeša. Grem pogledat k lisi.«

»Dobro je! Bomo pa prodali!« se je odločil Škrbić in vrgel pogled na Nadjico, ki je kljub glasnemu govorjenju mirno spala.

»Pohiti, Rane, kmalu bo obed!«

»Bom, Nad!« se je oglasil Ranko in zaprl vrata.

Škrbić se je nato vsedel k mizi in si nataknil steklene oči. Njegove koščene roke so zgrabile časopis in ga obrnile proti svetlobi. Kradoma je izpod očal pogledoval Nadjico, ki se ni zmenila za dedove skrbi.

Nadja je stopila v kuhinjo in pomagala materi pripravljati obed. Sem od somborske strani se je zaslišal iz tovarne za milo opoldanski žvižg. Odkar je obratovala tovarna, so se v Bezdanu vedno ravnali po njenem znamenju, ker je točno naznanjala čas.

Kmalu nato je Škrbićeva družina sedla h kosilu. Le gospodar ni vzel žlice, marveč je še dalje trdovratno obračal časopis. Dasi ga je že nekajkrat pregledal, se je zopet zaril v razne dogodke, pri tem pa mislil na Nadjico in konopljo. To je bilo znamenje, da je zadovoljen, zlasti pa vesel vseh, ki so zbrani krog mize.

»Mrzlo bo!« ga je narahlo opomnila žena in porinila predenj žlico.

»Pomagaj, oče!« mu je tudi Nadja prigovarjala in ga toplo pogledala.

»Bom, takoj! Samo še en stavek. Takoj bom! Kar jejte!«

Zopet je obrnil časopis, ga za trenutek pogledal, pri tem pa ni bral, ampak mislil na konopljo, na prodajo, na novo hišo, ki jo je videl že zgrajeno. Pogledal je Nadjo, počasi odložil papir in prijel za žlico.

»Pa ste dobro izpraznili skledo! Bom moral pohiteti!«

»Le jej, oče!«

»Ti nas vedno učiš, da se mora vsaka stvar pravočasno opraviti, zdaj si pa pozabil!« ga je pokarala Mileva in šla po drugo jed.

»Eh, mati! — Nikdar ne pozna moje dobre volje!«

»Veste, oče,« — je Ranko speljal pogovor na drugo stran, — »najboljše bi bilo, da sproti stehtamo vozove v Bezdanu.«

»Kako?«

»Mislim namreč, da teh nekaj metrov ne bo delalo velike zamude. Tehtanje na tisti majhni tehtnici v Batinski skeli pa res vzame veliko časa.«

»Dobro je! Viš ga, Ranko, saj res! Na to pa nisem pomislil!«

»Koliko pa je od Hrastja do Bezdana?« je vprašala Nadja očeta in Ranka hkrati.

»Kaj bo? Dobrih deset minut. Stehtaš pa v eni minuti! V Batinsko skelo rabiš najmanj pol ure za voz!« je menil Ranko, Škrbić pa je kimal in počasi žvečil.

»Tako bomo tudi napravili! Popoldne, ko pridejo kupci, udarimo pod temi pogoji,« je odločil Škrbić in tjavdan vrgel pogled v zibelko.

3.[uredi]

Z bliskovito naglico se je zgodaj zjutraj raznesla vest, da je Donava predrla nasip in da ogromna reka bruha vodo po Bezdanskem polju.

Škrbić je pogledal iz konjskega hleva, ker se mu je čudno zdelo, od kod in zakaj vpitje in še je videl, kako ljudje vse vprek beže proti Batinski skeli. Stopil je v sobo in hotel vprašati Nadjo, toda ni je bilo nikjer. V kuhinji je našel samo prestrašeno ženo, ki je lupila krompir in tarnala.

»Kaj pa je? Kaj se vendar cmeriš?«

»Konoplje ti ne bo treba prodajati!«

»Zakaj? Kakšne konoplje? Kaj je vendar? Kje je Nadja?«

»Kako? Ali še nisi slišal?« je komaj iztisnila iz sebe Mileva. »Donava je vdrla in teče po sredi našega polja. Konoplja v Hrastju je že odplavala, drugi kup pa bodo vsak čas dvignili valovi. Ranko in Nadja sta odhitela, če se bo še dalo kaj rešiti.«

Škrbić je zinil, kakor bi hotel nekaj reči, pa je samo odprl usta in ni mogel iztisniti nobene besede. V kolenih se je zazibal in s tresočimi se nogami stopil v vežo. Nekje pod srcem ga je zgrabila topa bolečina in komaj je prestopil hišni prag.

V zibelki je mirno sanjala Nadjica in se sladko smehljala v snu, kar je Škrbića še bolj zaskelelo. Še enkrat je pogledal v zibelko, vzel palico in obsedel na klopi poleg Nadjice.

Medtem je Ranko z vso naglico veslal proti kopi konoplje, ki jo je voda že nekoliko privzdignila. Dva močna kola sta ovirala pritisk vode, da še ni sledila prvi kopi v Hrastju. Močna struja je udarjala naravnost proti kupu, zato je Ranko z veliko težavo prispel na spodnji konec, da bi z velikim lesenim kladivom kol še močneje pričvrstil v zemljo. Z levico se je oprijel konoplje, z desnico pa je dvignil težko kladivo in udaril enkrat, dvakrat; pri tretjem udarcu pa je Nadja, ki ga je ves čas strahoma gledala s ceste, bolno zajokala. Ogromni kup, kakih šest vagonov konoplje, se je pod pritiskom struje obrnil in pokril Ranka s čolnom vred.

»Raneeee!« je s pretrganim glasom klicala Nadja in se grabila za lase, kup konoplje pa je vedno hitreje valila struja. »Raneeee!« je klicala Nadja in drhtela, izbuljene oči pa so ji grozničavo iskale njega. Toda Ranka ni bilo. Tudi čolna ni videla nikjer več.

Nenadoma je bruhnilo iz nje: »Rane, ti ne smeš umreti!« Nadja je v bolečini brezumno stekla proti vodi, njeno lice je bilo spačeno od bolesti, ko je zavpila čez divje valove:

»Raneeee, moj Raneeee!« Več ni mogla. Glava ji je padla kakor odsekana na prsi.

V odgovor so valovi razburkane Donave bohotno zašumljali in zapeli turobno mrtvaško pesem. Nadja se je z razširjenimi rokami zagnala v valove in zadnjič vzkliknila z bolestnim krikom:

Raneeee ...

Struja je z vso silo zaobrnila njeno truplo, ki se je dvakrat dvignilo iz vode; kita las je zadnja vzela slovo od življenja. Nadjino silno bolečino je za vedno ohladila blatna voda, ki je tekla naprej čez širna polja in se ni zmenila, da je po njeni krivdi padlo v objem smrti dvoje mladih bitij.

*

Škrbić je nekaj trenutkov razmišljal, pogledal Nadjico, nato pa zaprl vrata in odšel. Ni vzdržal doma. V nogah je začutil naenkrat mladost in hitel je, kolikor so mu dopuščale noge. Že od daleč je zaslišal Nadjine klice in še bolj je pospešil korake. Tekel je, kar se ni prav nič skladalo s šestdesetletnim možem. Ko je zapustil obcestni drevored in stopil na svoj travnik, kolikor ga ni bilo pod vodo, ni bilo tam nikogar več. Upehan in prestrašen je obstal kakor okamenel. Tudi drugega kupa konoplje ni bilo, le tu pa tam je še plaval kak razvezan snop. Daleč tam v struji je nenadoma zapazil truplo, ki se je za trenutek pokazalo iz valov.

Na pomoč! — se mu je utrgalo v duši, istočasno se je zavedel, da je vsaka rešitev nemogoča. Donava je drla in pokopala srečo v valovih, ki so se kakor na morju v besnem divjanju zlivali daleč tja proti Srbski skeli in ponavljali turobno pesem uničeni mladosti.

Krčevito je stisnil palico ...

»Nadja!« — je počasi in komaj slišno izustil Škrbić. Lice se mu je nabralo v divje zgubane brazde. Roke so mu padle ob telo, ki se je treslo kakor v najhujši mrzlici. Krčevito je stiskal palico in z izbuljenimi očmi strmel v valove. Na konopljo ta trenutek ni več mislil. Vse njegove bolečine so se združile v eno samo misel: »Nadja!« Nadje ni bilo več! Kakor nalašč se je za trenutek prikazala iz valov in v smrti pozdravila očeta, potem pa jo je nesla divja struja naprej in ni vprašala za Škrbićevo trpljenje.

Mato Škrbić je kakor brez zavesti strmel v valove in stiskal palico. Mrzlica je pojenjala, po licu pa so mu v curku pritekle solze in v debelih kapljah padale na tla. Nemo je buljil z zameglenimi očmi daleč tja proti Hrastju, kjer se je dvigal gozd iznad rjavo umazane vode. Nikjer ni bilo Nadje, nikjer Ranka. Samo umazana voda je divje tekla in se hahljala Škrbićevim solzam. Po zgubanem licu so mu drle solze, izkrivljene ustnice pa so pričale o neizmerni bolečini Mata Škrbića.

Na gladini je Škrbić nenadoma zapazil čoln. Struja ga je z veliko naglico nesla v daljavo in tako brisala zadnje sledove današnjih dogodkov. Niti snopov konoplje ni bilo več opaziti. Škrbić je ves strt stal na travniku; njegovo največjo vrednost, da — njegovo srečo, so zagrnili in odnesli valovi ...

Komaj je imel toliko moči, da je zamrmral v šumenje divjih voda: »Nadjica je ostala ... meni, starcu.« Mukoma se je obrnil, stopil za korak proti domu, pogledal spet nazaj in zopet odšel proti domu. Ko je prispel do hiše, je zaslišal Milevin jok. O nesreči ji je povedal sosed, ki je v soseščini reševal konopljo. Za Nadjo Mileva ni vedela. Sosed je videl samo Ranka, a mu ni mogel pomagati.

»Kje je Nadja?« je skozi hlipanje vprašala Mileva.

Škrbić je samo obrnil glavo in nemo stopil čez hišni prag.

»Mato, kje je Nadja?«

»V valovih!« — se je odkrušilo iz Škrbićevega grla, telo pa mu je zdrknilo pred zibelko na kolena.

»Nadja — mrtva? ... Ne, Mato, ne! Reci, da pride!« — je bruhalo iz Mileve, lice pa ji je plavalo v solzah in se krčilo v bolečem joku. — Ne, Nadja ni mrtva! Pridi, Nadja, k materi! O, Nadja, pridi!« — V trpki bolečini se je Mileva sesedla na stol in z bolnim ječanjem zakrila trpeče vzdihe Škrbića, ki je srepo zrl v Nadjico, usta pa so mu drgetaje šepetala: »Nadja — Ranko ... Nadja ...«

Nadjica je ves čas do večera mirovala kot po navadi. Nikdar ni bilo prej slišati njenega joka, tako da so celo sosede podvomile, če je Nadja res dobila otroka. Danes pa se je v prvih večernih urah pridružil Milevinemu joku drobni otroški glas, ki je Škrbiću zarisal nove brazde v čelo. Vsa hiša se je spremenila v eno samo bolečino, v eno samo grozo, ki je uničila in pahnila družino v nesrečo. Škrbić je zaman skušal potolažiti Nadjico. Prinesel ji je mleko in jo zibal, toda Nadjica je jokala in stegovala ročice po materi ...

»Pomagaj, Mileva!« — je zamolklo poklical Škrbić ženo in rahlo pobožal Nadjico. — »Ti pomiri dete, če moreš, Mileva, jaz ne morem ...«

Ihte je pristopila žena, odprla usta, da bi rekla nežno besedo, pa se ji je jok sunkoma izluščil iz prsi in se združil z drobnim glasom Nadjice.

»Ne morem, Mato, ne morem!« — je pritajeno zaječala in s počasnimi koraki odšla v kuhinjo. Škrbiću se je v odgovor stresla brada, trdno je stisnil ustnice in spet pokleknil k zibelki.

»Nadjica draga!« — je narahlo in z nizkim glasom šepetal. »Nadjica, ne jokaj! Ded je pri tebi, ne jokaj, Nadjica; mamici bi bilo težko, če bi vedela, da jokaš. Nadjica, ne jokaj, saj bom jaz vedno pri tebi, ne jokaj! Tvoja mamica bom, vse bom, kar boš hotela, Nadjica!«

Škrbić je z rahlim in drhtečim glasom ponavljal besede in zibal, njegova hrapava roka je narahlo držala otrokovo. Neštetokrat je poljubil otrokovo ročico in jo močil s svojimi solzami, dokler se Nadjica vsa utrujena ni umirila.

Mileva je potem prinesla iz kuhinje nekaj čaja in ga med tihim ječanjem postavila na mizo.

»Nadjica spi?«

»Od muke je zaspala!« — je komaj slišno odgovoril Mato in sedel na klop.

»Popij malo čaja, Mato!« — mu je dejala, postavila skodelico na klop in spet po prstih odšla v kuhinjo. Mato je napravil požirek, se naslonil na peč, skozi okno pa je prisvetila luna.

— Konji niso dobili večerje: — se je spomnil Škrbić in previdno vstal, da ne zbudi Nadjice. S peči je vzel klobuk in tiho izginil iz sobe. Lisa je zahrzala, ko je stopil v hlev in udarjala s kopitom ob tla, kar je Škrbiću zopet privabilo dve debeli kaplji iz oči. »Ni več Ranka, ki bi te božal in krmil. Ni ga, lisa!« Kobila je še bolj močno zahrzalo in ga gledala z vlažnimi očmi.

»Ali jočeš, lisa? Ne joči, saj bom odslej jaz krmil tebe in čilo! Ne joči, lisa!« — je ponavljal Škrbić, duša pa mu je jokala in se trgala v novih bolečinah. S težavo je napolnil dve merici ovsa, ga nasul lisi in čili, nato pa je mirno strmel v kobili, ki sta počasi in brez teka hrustali svojo pozno večerjo. Lisa je še vedno udarjala s kopitom in večkrat pogledala Škrbića, ki je nem od utrujenosti in potrtosti z novim trpljenjem opazil, da tudi žival čuti izgubo svojega gospodarja in joče. — Ne joči, lisa, skrbel bom zate, lisa, in te večkrat osedlal. Kot veter bova poletela. Ranko je šel daleč, ne more več nazaj; morala se boš privaditi, lisa! Ne joči!« — Lisa je pustila oves in pogledala Škrbića tako milo in otožno, da so starcu klecnila kolena, jezik pa mu je onemel. Pokimal je z glavo, počasi stopil h kobili in jo nežno pobožal. — »Z Rankom si prišla k nam, lisa, zdaj pa ni več Ranka, sama sva ostala in Nadjica je v sobi, zato morava živeti.«

Žival je hrzala in naslanjala glavo Škrbiću na prsa, skozi odprta vrata pa je posvetila luna.

»Ne jokaj, lisa; moram v sobo, da se Nadjica ne zbudi. Naj spi, revica, da bo hitreje zrasla, potem ti bo pa ona stregla. Le pridna bodi, lisa, ta čas bom pa jaz skrbel zate!«

Škrbić je še enkrat pobožal liso in obema molče voščil lahko noč.

»Žival še huje trpi kakor človek!« — je zamrmral in stopil čez prag.

Na gosto posejane zvezde so gledale z višnjevo bledega nebesnega oboka in migljale kakor bi pozdravljale Škrbića, ki je hrepeneče zrl v to morje lučic: — Zakaj sta ugasnili zvezdi Nadji in Ranku? ... In ti, zvezda, ki svetiš Nadjici, nikar ne ugasni tako žalostno ... —

*

Po utrudljivem iskanju so trupli Nadje in Ranka našli. Za morje obsežno vodovje se je pokorilo strugi Donave, zato je bilo iskanje ponesrečencev lažje. Ranka so izvlekli izpod velikega vrbovega grma, ki je že cvetel in pošiljal naokrog prijeten vonj rumenih mačic. Nadja je bila nekoliko dalje, v smeri od Srbske Skele proti Monjorošu, kjer so jo našli prislonjeno ob velik vrbov štor. Slonela je ob trhlem lesu in strmela v Donavo, kakor bi hotela vprašati:

»O, Donava! Zakaj, zakaj? ...«

Oči je imela odprte; snežno belo mrtvo lice pa niti najmanj ni izgubilo svoje lepote. Kljub temu, da je dolgo ležala v vodi, njeno obličje ni izgubilo trpečega izraza. Trenutek, ki je zahteval od nje največjo žrtev, je bil zapisan na njenem obrazu s tako močjo, da je tudi hladno Kovačevo srce, ki jo je našel, vzdrhtelo. Šubičeva Manja pa je trdila, da je okrog njenih ustnic zapazila rahel izraz sreče, ki se ji je zarisal najbrž že v valovih, ko je čutila, da jo z Rankom druži enaka smrt.

Na mrtvaškem odru sta obraza Nadje in Ranka dobila skoraj čisto naraven izraz. Vsi prihajajoči so z začudenjem upirali pogled v mladi bitji, ki sta pred njimi negibno ležali mrtvi. Človek bi skoraj ne verjel, toda trpke resnice o nesreči Ranka in Nadje nihče ni mogel več spremeniti.

Drugi dan se je skozi Bezdan pomikal mrtvaški sprevod, kakršnega ravna Bačka še ni videla. Nobeno oko ni bilo suho; niti najtrši fantje niso mogli zadržati solz. Pri najhladnejših srcih so občutki pognali v oči roso, ki je v curkih padala na tla.

Škrbić in Mileva sta trudno stopala in potrto zrla v krsti, ki ju bo vsak trenutek skrila mati nas vseh — zemlja. Milevine oči so vzdržema točile ... Po razbrazdanem licu so tekle najgorkejše solze materinih bolečin. Matine oči so bile menda edine, ki niso več zmogle solza. Vse trpljenje je junaško zaprl v svoje široke prsi, ustnici pa sta mu narahlo drhteli in pričali o bridkosti in notranji borbi.

Na pokopališču je čakal odprt grob, ki je sprejel vase strto mladost. Tovariši in tovarišice so položili krsti v jamo in pretresljivo zapeli pesem v slovo:

Zemlja sprejmi naše brate!
Večno naj v tebi spe!
Saj za dneve svoje kratke
v tebi si shlade gorje ...

V tebi si shlade gorje ... je turobno odmevalo med grobovi. Prve lopate zemlje so padle v jamo in množica je drhtela v tihem ječanju ...

*

Pri Škrbićevih se je po smrti Nadje in Ranka življenje zelo spremenilo. Delo se je za gospodarja in gospodinjo povečalo, poleg tega pa je dala mnogo skrbi Nadjica. Za poljsko delo je Mato najel pomočnika, ki pa je imel največ opravka s konji; sam je v količkaj prostem času stopil k Nadjici in ji skušal nadomestiti mamico. Mileva se je sicer trudila na vse načine, toda Nadjica pri njej ni hotela zaspati; kadar pa je njena ročica začutila hrapavo Matino desnico, se ji je ličece raztegnilo v topel otroški smehljaj, ki je bil prav takšen kot Nadjin. Otrok je nežno zrl v Matine oči in ga v zadnjih dneh tudi že božal, kar je Škrbića še bolj podžgalo v skrbi za dete. Rahlo jo je prijemal in krotko vračal poglede v njene modre oči, ki so mu bile v bolečini edina uteha.

Po sedmih mesecih je Nadjica že poskušala z različnimi glasovi. Celo sedela je že v zibelki in se igrala s Škrbićevo pipo in s svetlo ropotalko.

Nekega dne se je Škrbić tako razveselil, kakor že dolgo ne. Najbrž je bilo tako zadnjič pri Nadjičinem rojstvu. Kdo bi pa tudi ne bil vesel takšnega dogodka? — Bilo je nedeljskega popoldne. Mato in Nadjica sta se grela na zimskem soncu, ki je prihajalo skozi okno v izbo. Gledala sta drug drugega, ko je naenkrat Nadjica z ropotalko veselo pomahala in zaklicala:

»Ata!«

»Nadjica! — Nad ...!«

Škrbić je vzdrhtel. Prva Nadjičina beseda je veljala njemu, staremu možu, ki je pri teh besedah začutil mladostno silo. Nežni in prisrčni otroški glas mu je prožil svežih moči v borbi z usodo življenja. Po vsem telesu je začutil živahnejši obtok krvi in silno moč v svojih rokah. Skozi vse ude mu je drhtela beseda »ata«, nekje daleč v prividu pa je zagledal Ranka in mlado mater z bolečim izrazom na licu.

»Ata!« — je drugič zaslišal Škrbić, privid pa mu je mahoma zamenjal trpečo mater z mlado deklico, ki se je dobrosrčno smehljala dekletcu v zibelki. Poleg mlade deklice je zapazil krepkega, čednega fanta, ki se je prav tako smehljal in božal dekle po laseh.

Nadjica se je nenadoma glasno nasmehnila in rahlo udarila Škrbića po licu, kar je Matku zopet pognalo kri po žilah; tisti mladostni privid pa je — vsaj Škrbiću se je tako zdelo — prešel v njega. Nekje pri nogah je pričel in lezel vedno višje do srca, ko je Mato občutil neko novo prerojenje.

Zunaj je nekdo potrkal in tiho stopil v sobo.

»O, Manja, ti si!?«

»Dober dan, stric! Prišla sem malo k vam.«

»Dobro, Manja, da si prišla, da boš videla ...«

»Nadjica že sedi?!«

»O, še kaj več, Manja! Tudi govori naša deklica, govori! Da si jo samo slišala, kako sladek glas ima! Veš, kaj mi je rekla?«

»Najbrž je klicala mamo?«

»Skoraj bi zadela. Da si jo samo slišala! Malo prej. Sedela sva in se igrala, pa mi smehljajoče reče: »Ata!«

»Ko ste pa vedno pri njej!«

»Ah, moja deklica je, kaj pa hočem! Kaj ne, Nad?«

Manja se je vsedla poleg zibelke in prijela za roke Nadjico, ki je zvedavo zrla vanjo in jo motrila.

»Nad!« — je poklical Škrbić in se naslonil na zibel.

»Kdo je to, Nad? Povej, Nad, kdo je to? Ali ni mama?«

»Mama!« — je nežno in nerodno ponovila Nadjica in stresla ročico. Manja in Škrbić sta bila skoro solzna od veselja.

»Dober dan!« — je pozdravila Mileva, ki je prinesla možu južino in Nadjici mleka. Opazila je Manjo, pa je v prvem trenutku pomislila na Nadjo, zato je drhte postavila krožnik na mizo.

»Nadjica govori, Mileva,« je veselo pripovedoval Škrbić.

»Zaklicala je: ‚Mama‘!« — je veselo razlagala Manja.

»Rekla mi je ‚Ata‘!« — je hitel Mato in privzdignil ropotalko, Nadjica pa je stegnila ročico in s tankim glasom rekla:

»Ata! Ata!«

Mileva je od presenečenja za trenutek kar obstala in šele nato stopila k zibelki in dvignila Nadjico na roke.

»Pokrij ji noge, Mileva!«

»Bom jaz, stric!« — se je ponudila Manja in privila plenico Milevi k prsim.

»Sedite sedaj, teta, jaz bom pa pokusila, če je mleko dovolj ohlajeno.«

»Ti pa kar sedi, Mato, in južinaj!« — je menila Mileva.

Škrbić je vzel košček mesa in nenehoma zrl v Nadjico, ki je tudi stegnila drobno roko in skušala posnemati svojega ata.

»Razvadil jo boš, Mato! Že sedaj hoče vse tako, kakor tebe vidi!«

»Ne boj se Mileva! Kri nikdar ne izda! Boš videla, Mileva!«

»Ah, kaj kri! Prisedi Manja, da se kaj pogovorimo! Kri ni vedno kri. Ti preveč zaupaš. Ali se ti ne zdi, Manja?«

»Kri je večna, dokler je v njej zdravje!« — je pripomnil Škrbić mesto Manje in se nasmehnil.

»Ne vem, kaj bi rekla. Zdi se mi pa, da prav govorite, stric. Veste, teta, rekla bi, da ima stric prav; kar tako tjavendan pa ne morem povedati.«

»Pri takšnih mladih ljudeh so čustva večkrat edina pamet. Le veruj svojim čustvom Manja! — Nad! — Nad!«

»Ata! — Ata! — Mama!« — je smehljaje brbljala Nadjica, mahala z drobnima ročicama in se trudila z vsem drobnim telescem, da bi dosegla košček mesa.

»Pusti jo, Mato! Saj vidiš, da jo komaj držim na rokah.«

»Oho! — pa jo pusti. Kaj bi se trudila. — Nad! No, Nad!«

Škrbić ji je pomolil obe roki, kar je v Nadjici zopet vzbudilo prisrčen smeh. Z vsem telescem je lezla z Milevinega krila Matu v naročje, vmes pa je pridno brbljala.

»Ata, ata, at ...«

»Zdaj se pa le zabavaj, če se ljubi tvojim starim kostem!«

»O, to pa že. Kaj ne, Nadjica, midva se razumeva? Nič ne zameriva drug drugemu in rada se imava!«

»A!« — je Nadjica v smehu tanko zacvilila in prijela očeta za nos, ga vlekla za brke in se mu toplo smehljala.

»Vidiš jo, Mileva, ha? Ali vidiš Nadjico? Le glej, kako se midva razumeva!«

»No, le zabavajta se, jaz itak nimam časa.«

Mileva je vzela skledo, obrisala mizo in šla v kuhinjo.

»Tudi jaz bom morala proti domu, stric!« je dejala Manja.

»Kam pa se tebi mudi, mladost?«

»Kradoma sem se odtrgala zdoma; ker ni očeta doma, moram pohiteti! Opoldne pride živina, pa moram pomagati materi.«

»Pa zopet kaj pridi, Manja! Pridi pogledat našo Nadjico!«

»Bom, stric! Saj smo blizu. Kadar bom le mogla, bom prišla pogledat tega črvička,« je mehko dodala Manja in pobožala sladko Nadjičino ličece.

»Na svidenje, Manja!«

»Srečno, srečno, Nad!«

Manja je stisnila Nadjičino ročico in se poslovila, Škrbić in Nadjica pa sta ostala sama v sobi. Nato je nekaj časa molče pestoval nežno bitje, ki se je zvijalo v njegovem naročju in grizlo s prvimi zobmi košček mesa.

»Ata, ata, ata,« je glasno zavpila Nadjica in ponudila očetu svoj košček mesa.

»Kaj je, Nad?«

Nadjica se mu je v odgovor zasmehljala in ga potegnila za brke.

»Vidiš jo! Kaj pa delaš, Nad? To so moji brki! Ne smeš tako, Nad!«

Nadjica ga je za trenutek gledala in se zopet sladko nasmehnila, izpod spodnje ustnice pa sta se ji prikazala dva svetlobela zobka. Škrbić se je zagledal nekam v hišna vrata, kjer je večkrat gledal Nadjin prihod ali odhod, kjer je večkrat našel zaklonišča svojim skritim občutkom, ki so se mu zdaj pa zdaj prelivali z vso ljubeznijo na Nadjico.

— Kako se razvija ta moja kri, — je modroval sam s sabo Škrbić. Kako se razvija kri Škrbićev in kipi! Raste ta moj Nad, raste. Kri Škrbićev bo večno živela; to sedaj čutim. Škrbićevo ime bo živelo; kri kliče, kliče! Ti moja draga Nad! —

S hrapavo desnico je Mato narahlo objel drobno Nadjičino glavo in jo poljubil na čelo.

*

Nadjica je po dobrih petih letih v jeseni prvič prestopila šolski prag v bezdanski ljudski šoli. Že v prvih dneh je šola otroku vzbudila neko posebno voljo do učenja. Doma je sicer večkrat vprašala Škrbića za to in ono, še preden je videla šolo od znotraj, toda Matin pouk v črkah in številkah ni bil tako privlačen. Štetja do deset se je Nadjica naučila že, ko je bila štiri leta stara, šola pa jo je sprejela z znanjem abecede. Mnogi njeni tovariši niso poznali niti ene črke; še številk niso poznali, zato je Nadjico zelo zabavalo, ko so se vsi po vrsti gubili: Pisani i ima eno debelo, eno tanko črto in je spodaj zaokrožen.

Škrbić sicer ni vršil pouka tako, ker ni imel za, to sposobnosti, kljub temu pa je njegova hrapava roka vztrajno vodila drobno ročico po papirju in Nadjica se je zelo zgodaj naučila abecede in jo deloma že tudi pisala. Škrbić je vse svoje učiteljsko znanje črpal iz ljubezni do otroka, ki se je z vsakim dnem razvijal in rastel, da je Škrbiću večkrat živahnejše udarilo srce od presenečenja.

Odkar je Nadjica začela hoditi v šolo, pa se je njen duhovni in telesni razvoj tako naglo dvigal, da je Škrbić na koncu prvega šolskega leta zadovoljno sam pri sebi dejal:

— Škrbićeva kri zmaguje ...

Nadjičino prvo šolsko leto je hitro poteklo. Stopila je v drugi razred, ki je prinesel Škrbiću največ lepih ur, ki si jih prej niti v sanjah ni predstavljal. Neštetokrat je premišljeval sam pri sebi in prišel do zaključka, da je narava v svoji igri silna in mogočna in da jo šele sedaj, čeprav le deloma razume. Za vse trpljenje, za vse muke, ki jih je pretrpel ob tragični Nadjini in Rankovi smrti, mu sedaj narava vrača. Za ves trud, ki ga je imel z otrokom v prvi mladosti, sedaj prejema plačilo. Življenje in čas sta počasi ozdravila težko rano, ki se je z razvojem Nadjice vedno bolj celila, ki ji je bila Nadjica edini zdravnik. Neizmerna je bila zahvala Škrbića naravi in usodi, ki mu je pustila vsaj nekaj ob težki izgubi, ker bi sicer življenje res ne imelo nobenega pomena več. Bili so trenutki, ko sam sebi ni verjel, da je po smrti Nadje ostala pri življenju še Nadjica, da je usoda izvršila tako čudno igro v njegovi družini; vzela mu je najljubše in najljubše mu je zopet vrnila.

Kadar koli je prišla Nadjica iz šole, je Škrbić vedno pomislil na mučno preteklost in na dneve, ko so se rane ob nežnem bitju pričele celiti. Kadar je Nadjica Škrbića razveselila s kako pesmico ali povestico, je Mato občutil izredno mehkobo v svoji notranjosti; zdelo se mu je, da se je sreča vrnila iz valov Donave, da je njegova hiša zopet prišla v stari tir mirnega in krepostnega življenja.

*

Nadjica je tudi drugo leto odhajala s prav tako velikim veseljem v šolo. Vsako jutro je imela skrb, da je šla pogledat najprej k liski v hlev, nato pa je odbrzela v šolo. Prav tako z veseljem in s svežo živahnostjo je po končani šoli prihajala domov, poiskala očeta in mu z otroško zaupnostjo pripovedovala kako novo pesmico ali povest. Skupaj sta nato odhajala na delo, večkrat pa je pomagala tudi Milevi. Kokoši in gosi je vse zadnje leto že sama oskrbovala, pometala sobe, kuhinjo, povsod je pač bilo polno mlade in živahne Nadjice, ki se je razvijala in cvetela v Škrbićevi družini v veselje in zadovoljstvo svojega starega očeta.

»Oče, ti pa nisi nikdar hud,« je nekega dne vzkliknila Nadjica, ko je pometala sobo, pa je z laktom vrgla njegovo pipo na tla.

»Čemu, Nadjica? Jeza škoduje. Čemu bi se pa jezil?«

»Drugi se jeze,« je prostodušno rekla in pogledala na pipo.

»Ni vredno! Z jezo res nimam nikdar opravka.«

»Nekateri pa se radi jeze in pretepajo otroke kakor sem jaz.«

»Ne delajo lepo, Nadjica!«

»Ne delajo ne! Sosedova Zarja je bila včeraj baš radi pipe tepena. Zarja mi je sama rekla. Po nerodnosti je vrgla očetu pipo na tla, pa je radi tega dobila po glavi.«

»Po glavi se sploh nikogar ne pretepa! To so pa res čudni ljudje!«

»Oče!«

»Kaj, Nadjica?«

»Pa ne misli, da sem nalašč vrgla pipo na tla. Nisem, oče! Nerodna sem bila kakor Zarja.«

»Pipa je vendar ostala cela; kaj bi s tem, saj vem, da nisi nalašč vrgla te nesrečne pipe na tla. Pusti pipo, Nadjica.«

»Oče?«

»Kaj?«

»Zdaj bom pa šla v šolo!«

»Ja!«

»Pa me ne boš kregal, ker grem tako zgodaj?«

»Zakaj?«

Mislila sem, da se boš čudil, ker navadno grem bolj pozno.«

»Le pojdi le. To že sama veš, kdaj je čas in kdaj ni. Le pojdi Nad in kmalu zopet pridi!«

»Pozabila sem ti sinoči povedati. Bil si truden, pa te nisem hotela nadlegovati. Danes imamo izlet v Batinsko skelo, pa moramo priti malo prej.«

»Na izlet pojdeš, Nad?« se je razveselil Mato in pobožal svoje drago bitje po rdečih licih. »Nisem vedel. Ali ti je dala mama kaj v torbico?«

»Je, oče. Polno bisago imam. Če bo kaj ostalo, prinesem domov, ali pa bom dala Zarji ali pa Manči.«

»Le pojdi in razveseli se, Nad. Veselje zelo koristi zdravju. Kdaj pa prideš nazaj, Nad?«

»Popoldan, proti večeru!«

»Le pridi, le! No, Nad, da ne boš prepozna!«

»Veš, oče ...«

»Kaj, Nad?«

»Kako bi bilo lepo, če bi tudi ti šel z menoj.«

»Bi, rad bi šel. Morda bo kdaj drugič priložnost, ko bodo tudi starejši šli z otroci vred. Takrat bova pa midva skupaj hodila. Sedaj pa le pojdi, da ne zamudiš, Nad!«

»Srečno, oče. Na moje kure ne smeš pozabiti, da ne bodo revice lačne.«

»Ne bom pozabil, Nad. Le pojdi!«

Nadjica je še pomahala v slovo in odbrzela. Škrbić je nekaj časa molče gledal v zaprta vrata, ker je v očeh še vedno imel Nadjico. Lice se mu je počasi raztegnilo v topel smehljaj, iz grla pa se mu je izluščilo:

»Kri nikdar ne laže ...«

6.[uredi]

Z dvanajstimi leti je postala Nadjica Škrbićeva najboljša pomočnica. Odkar je končala ljudsko šolo, sta se z očetom še bolj tesno združila. Odslej sta skupaj delala, skupaj počivala in skupaj uživala vsakdanji kruh. Mileva je skoraj užaljeno tu in tam pripovedovala, češ: »Vidva pa sta najbrže sama na svetu; za mene se sploh ne zmenita!« Škrbić se je takrat narahlo nasmehnil, Nadjica pa je z otroško veselostjo zbežala k Milevi in jo toplo pogledala, meneč: »Saj si tudi ti, mama, in drugi ljudje« — in zopet je zbežala k Mati, ki jo je pobožal po lepih laseh in jo mehko pogledal v njene krotke oči.

Bil je lep pomladni dan; v daljavi proti Somboru pa je že nalahno drhtela vročina. Škrbić in Nadjica sta prinesla delavcem, ki so okopavali koruzo, južino in nato po vrsti obšla vse parcele konoplje. Letošnje leto je ta koristna rastlina zopet kazala, da bo prinesla bogat pridelek, če ne bo kakšne toče ali drugih nesreč. Posamezne parcele so še vedno kazale sledove nesrečne poplave pred trinajstimi leti, kar je Škrbiću vzbudilo zelo različne občutke. Nadjica je najbrž opazila Matino zamaknjenost in je z zvonkim glasom vzkliknila:

»Oče! Ne smeš biti slabe volje!«

»Nisem, Nad! Gledam takole ... Poglej, Nad, tja proti gozdu in Donavi, poglej to zelenilo ... Takole v mislih sem računal, koliko stotov bo dala letina, pa sem se zamislil ...«

»Ne vem,« je dvomljivo odvrnila Nadjica in pogledala očeta v lice.

»Kaj, Nad, ali ne verjameš?«

»Čudno je zvenel tvoj glas: ne vem, nekaj te teži, oče.«

»Veš, Nad! Naj ti povem! Pred trinajstimi leti je bilo. Poglej, Nad, tisto valujoče korito. Tam je tekla pred trinajstimi leti besneča Donava, tam je ...« Škrbiću je zadrhtel glas, požrl je sline in zastrmel v tla. »Tam so, pri tistem grmiču, valovi zagrnili Ranka in ... tvojo mamico, Nad,« je s težavo izgovoril in pogledal Nadjico v njene mile oči.

»Ne misli na to, oče. Minulo je in ne da se več popraviti. No, oče, ne bodi slabe volje. Mamica spi in oče ... Glej, kako že valovi konoplja! Saj si ti mamica! Oče, ne bodi ...«

»Ti moj dragi, Nad,« se je raznežil Škrbić in objel deklico okrog vratu, na pramene njenih las pa sta mu padli dve debeli solzi sreče in žalosti hkrati.

»Ne smeš biti slabe volje, oče, če sem pri tebi in sploh nikdar. Ali ne boš, oče?«

»Saj nisem, Nad. Samo prevzelo me je. Drugače pa nisem, saj vidiš, da se smejem, ti moja deklica.«

»Vesel bodi, oče!« — je toplo dodala Nadjica in ga potegnila za roko. »Pojdiva, oče!«

Škrbić in Nadjica sta zavila proti gozdu, iz katerega je dehtelo cvetje, okrašeno s podobnim zelenilom, kakor široka polja konoplje.

»Zdaj pa bova malo pomagala pri okopavanju, Nad. Veliko je letos koruze in veliko okopavanja. Morava malo ...

»Da, oče!« je naglo prekinila Nadjica in živahno stopala po poljski stezi. »Kakšni dve uri lahko pomagava, potem pa morava do večera še zelje presaditi in moje cvetke čakajo.«

»Če bova le zmogla vse poleg opravka pri živini.«

»O, bova že! Da, še nekaj. Skoraj bi pozabila. Dve koklji čakata. Do sedaj ni bilo dovolj jajc, danes pa jih morava nasaditi!«

»Vidiš, Nad,« se je smehljal Škrbić in prijel za motiko. Kje bova pa začela?«

»Kar tukaj začniva, oče in skušajva ostale dohiteti.«

»Poskusiva, če bo šlo. Malo daleč so že, toda poskusiva.«

Nato sta krepko pritegnila motiki in skoraj mimogrede dohitela delavce, ki niso imeli tako hitrih rok kakor Mato in Nadjica. V dveh urah sta končala dolge štiri vrste, potem pa sta odšla domov. Do večera sta posadila še zelje, cvetlice in tudi na koklji nista pozabila. Iz konjskega hleva pa se je oglašala tudi že liska. Po opravku pri živini sta še zvečer nekaj časa kramljala z Milevo, čitala časopis, dokler ju ni premagal spanec.

Drugo jutro sta zopet zgodaj vstala in hitela na delo. Povsod sta se znašla. Najprej sta vsako stvar pretuhtala, potem pa sporazumno prijela za delo. Hitela sta od opravka do opravka in niti vedela nista, kdaj je zašlo sonce in kdaj je nastopil mrak.

Dnevi so minevali, Škrbić in Nadjica pa sta bila vedno vesela in zadovoljna. Minevali so tudi tedni in meseci, minulo je nekaj let, v Škrbićevi družini pa je še vedno kraljeval mir in zadovoljstvo. Nadjica je sedaj postala že odraslo dekle, ki je Škrbić v ničemer ni mogel zamenjati z Nadjo. Le lasje so bili pri Nadjici nekoliko še bolj svetli in kakor bi imela nekaj Rankovih črt na čelu.

Vročega poletnega večera, ko je večerna sapa prijetno hladila človeka, je Škrbić sameval pod kostanjem pred hišo in pričakoval Nadjice. Ura je bila že devet, toda Nadjice še ni bilo od Manče. Mati je bilo zelo dolg čas in čudno se mu je zdelo, da njegova deklica tako dolgo ne pride domov. Hotel je že stopiti v sobo, ko se je nenadoma nekdo izluščil iz teme kostanjevega drevoreda in stopil pred Škrbića.

»Ti si, Nad?«

»Jaz, oče!«

»Dolgo te ni bilo, pa sem nameraval že v posteljo.«

»Ne zameri mi, oče. Že zgodaj sem šla od Manče, da bi čim prej prišla k tebi, pa sem ..., veš oče ... saj mi ne boš štel v zlo, nisem si vedela pomagati, zato sem prišla tako pozno.

»No, no, Nad, kar povej. Kaj bi zameril! Vidim, da si nekam razburjena in čudno živahna. Le povej, Nad, kar si doživela.«

»Veš, oče! ...«

Nadjica se je vgriznila v prst, v lice pa ji je planila rdečica, ki jo je Mato opazil tudi v mraku.

»Saj ne vem, kaj mi je. Tako čudno mi je pri srcu, da bi objela ves svet, najbolj pa tebe, oče.«

Nadjica je po zadnjih besedah kar planila na Škrbića in ga objela okrog vratu, da mu je zaškripalo v kosteh.

Veš ... Ah ... skoraj ne morem povedati. Šla sem od Manče, pa me je spotoma dohitel Mandičev Rajko. Ali boš hud, oče?« — ga je zaskrbljeno vprašala in ga oprostila tesnega objema. »Ne smeš mi šteti v zlo, oče. Nekaj časa sva se z Rajkom sprehajala in govorila o konoplji, o cvetju, gledala sva drug drugega, nato pa me je Rajko poljubil ...

Nastal je molk. Nadjica je vprašujoče pogledala v očeta, ki je molčal in prav tako vprašujoče strmel v svojo deklico.

»Nisem mogla drugače, oče. Neka sila me je potegnila k Rajku. Tako toplo mi je bilo pri srcu, ko me je poljubil, in jaz sem mu — vrnila poljub in ga objela okrog vratu kakor malo prej tebe.«

Škrbić in Nadjica sta zopet zastrmela drug v drugega, v njunih dušah pa je drhtela dvojna ljubezen, tiha sreča in Škrbićeva kri. Narahlo je stopil Mato korak bliže k Nadjici, jo pobožal z obema rokama po mehkih laseh in jo poljubil na čelo. Tiho in nežno je šepnil:

»Jaz ti želim srečo, Nad ...«

Nadjica je nato planila in se obesila očetu okrog vratu. Vse njegovo zgubano lice je obsula s poljubi. V tiho noč so pritajeno drhtele Nadjicine besede:

»Ti, moj oče! ...«

7.[uredi]

Kostanjev drevored v Bezdanu je bil tiste dni okrašen kakor že dolgo ne. Veliki beli grozdasti cvetovi so se tako ponosno zibali med velikim zelenim listjem, da je vsakemu sprehajalcu obstal pogled v širokih kostanjegovih kronah, ki so pošiljale cvetni vonj daleč v okolico. Pred sedemnajstimi leti sta šla tod, skozi tihi mrak, Ranko in Nadja; danes po sedemnajstih letih, pa je topla pomlad okrasila to skrivnostno pot s cvetjem, ki je s svojo lepoto oznanjalo krepost, kakršna se lahko najde samo v zdravi in mladi duši.

Nadjica je danes postala Nadja. Ves Škrbićev dom je slavil po sedemnajstih letih preizkušnje praznik zmage, v katero je Mato tako odločno in trdovratno veroval.

Že dolgo ni videl Bezdan takšne gostije. Nihče od vaščanov daleč na okoli ni še videl takšne neveste, kakršna je danes šla skozi vas. Skromna, toda dostojanstvena je bila njena pot; skromna, toda lepa in nenadkriljiva je bila nevesta, ki je dobila danes za moža Maričevega Rajka. Prav tako skromno in dostojanstveno je korakal poleg Nadje Rajko, po vseh bezdanskih travnikih pa so cvetele rože in tekmovale s kostanjevim drevoredom.

Po poročnem obredu se je številna množica gostov vračala skozi drevored proti Škrbićevem domu. Cvetje je tedaj še močneje prišlo do izraza, ko je med akordi ciganskih vijolin stopala Nadja poleg svojega dragega. Cvetje se je premikalo med cvetjem, Škrbićeva siva glava pa je med množico nosila znamenje svojega rodu. Matino zgubano lice je oznanjalo že marsikatero trpljenje in marsikatero radost, toda takšne radosti njegova duša še ni doživela. Sveže oči so se mu upirale v kostanjevo cvetje in zopet prehajale na Nadjo in Rajka. Vsa njegova notranjost pa je govorila:

— Kri Škrbićev je zmagala! Kri ni voda, niti vino; kri je samo kri! Kri Škrbićev je ... —

Nenadoma se mu je misel ustavila, ker ga je poklicala Nadja tako mehko, da mu je zastal dih. V oči so mu stopile solze veselja, ustnici pa sta mu drhteli ...

»Kaj je, Nadja?«

»Si vesel, moj oče? Ali me imaš kaj rad? Rajko pravi, da si nekam zamaknjen.«

»Vesel sem dete! Oh, Rajko, tudi ti bodi vesel! Vsi bodimo veseli! Pojdi draga deklica moja, pojdi Rajko, naj se veseli vsa vas; ves Bezdan naj čuti, da je Škrbićeva kri zmagala!« je dodal tiho.

»Cigani!« je vzkliknil Mato Škrbić. »Igrajte, naj se veselijo ljudje, igrajte, cigani!«

Nadja in Rajko sta se za trenutek zagledala v očeta, ki je bil najživahnejši med vsemi, nato pa ga je Nadja prijela za roko in mu narahlo zašepetala:

»Utrudil se boš, oče! Preveč si vesel; bojim se, da zboliš, oče!«

»Ne boj se, Nadja! Kri je zmagala, zato moram biti vesel, saj sem zadostil svoji življenjski nalogi. Veseli se, Rajko, poj, Nadja, ti srečna nevesta, poj!«

Rajko in Nadja sta prijela očeta pod pazduho in se z njim vred smehljala v sreči.

Ciganska pesem je pela, pela ... in se zvijala v poskočnih in valujočih akordih. Gosti so prihajali sem od drevoreda in polnili obsežno Škrbićevo hišo, cigani pa so pred vrati igrali, kakor da bi resnično hoteli priklicati vsem gostom novega duha in novega življenja. Lok je drhteče bežal po strunah, ki so pele, pele ... pesem Škrbićevi krvi ...

*

Nekaj tednov po svatbi je Mato Škrbić legel. V njegovem obrazu ni bilo bolečine, ko je zadnjič vrgel pogled na Nadjo in Rajka. V smrtni uri je bilo njegovo lice nadahnjeno s toplim smehljajem. Z levico je z zadnjimi močmi stiskal Nadjino levico, desnica pa je držala Rajkovo desnico. Mato Škrbić je še enkrat toplo pogledal Nadjo in Rajka in komaj slišno izustil:

»Kri je zmagala ...«

Mato Škrbić je nato umrl. Za vse njegovo trpljenje mu je narava prihranila sladko smrt ob Nadji in Rajku, ki bosta ponesla Škrbićevo kri v novo življenje. Narava je bila dobra.

Kljub temu pa Matu ni bilo dano, da bi videl Nadjinega sina, ki je prišel na svet kmalu po njegovi smrti. Prišel je sin iz zdrave Škrbićeve krvi, ki naj bo nov klicar v Bački, nov glasnik lepot in vere v pravico, ki je in bo večno živela v Škrbićevi krvi.