Sreča v nesreči (Domoljub avgust)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sreča v nesreči.
Anonimno
Izdano: Domoljub 1. avgust 1889 (2/15), 134—138
Viri: dLib 15
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Med lepimi kraji slovenske zemlje je dandanes gotovo na najboljšem glasu gorenjski Bled s krasnim svojim jezerom, z otokom, kjer stoji božjepotna cerkev Matere božje in s prelepo svojo okolico, ki privablja leto za letom vedno več tujcev, ki se umikajo hudi poletni vročini in pogosto tudi težkim skrbem vsakdanjega življenja. — Priprosto, pobožno ljudstvo vabi v ta kraj posebno cerkev Matere božje na otoku; in različne so tudi pripovesti in pravljice, ki pojasnjujejo, kako se je začela ta cerkev na otoku. Različne so si po svojem obsegu, kakor je različna domišljija pripovedovalcev, a zrno vseh je vedno trdno to, da je zaupanje do Marije vsled njenih milosti že tudi tukaj zgradilo svetišče 'nebes kraljici'. Izmed raznih pripovedk pové naj 'Domoljub' svojim bralcem to-le:

Miren in brez skrbi sem se vozil po blejskem jezeru; — tako začenja pripovedovalec — veselil sem se prijetno vožnje po jezeru, občudoval nenavadno tihoto, ki je vladala na tem kraju in igraje se z jezerskimi valčki veslal s čolnom vedno naprej. Ko zavijem krog otoka, zagledam drug čoln. — bilo je priprosto izdolbeno deblo — na katerem je veslala mlada žena, poleg nje pa je na kupcu suhega sena počival deček kake tri, štiri leta star; bil je miren, videlo se je, da spi, le vetrič se je igral z njegovimi dolgimi zlatimi lasci.

»Dobro jutro, žena, kam tako hitro?« vprašam veslarico.

»Na otok h kapeli Matere božje; obljubo imam sveto, da dokler živim, vsako leto priveslam na ta sveti kraj in tukaj s šopkom ozaljšam podobo Matere božje v hvaležni spomin, da mi je ravno na ta dan pred leti skazala dvojno posebno milost.« — Kmalu sva bila s čolnoma pri otoku. Urnih korakov stopi žena z detetom in šopkom v naročji na suho ter hiti po bregu navzgor proti kapelici M. B. Tudi jaz sem prišel počasi za njo in jo opazoval, kako pobožno je klečala pred Marijino podobo, kako goreče je tukaj molila in kako prisrčno se zahvaljevala nebeški svoji Dobrotnici.

Radoveden sem bil, kaj vsako leto vabi to pobožno ženo isti dan na otok, zato jo počakam na tratini zunaj kapelice, da pride iz svetišča.

»Ali bi smel vedeti,« vprašam jo, »vzrok, zakaj vi vsako leto ta dan šopek donašate na otok nebeški Kraljici?«

»Ako vas to zanima, prav rada povem, saj s tem le izpolnim svojo dolžnost in širim čast One, kateri se imam toliko zahvaliti. — Tam-le pod onim hribcem — začne pripovedovati žena ter mi pokaže na belo hišico na drugi strani jezera — stoji moja rojstna hišica. Pred leti ni bila tako lepa, in bila je raztrgana na pol porušena koča. Moj oče je bil mož-poštenjak, bil je priprost delavec in brodnik. Dokler je bil zdrav, je pošteno preživil sebe, mene in mojo mater, a dolga bolezen pobrala nam je vse, kar jo oče prihranil in prisilila nas, da smo tudi na svojo hišico napravili dolga toliko, da smo se rešili iz najhujše zadrege; žal, da smo se zadolžili pri človeku brez srca, kateremu bog je bil denar. Ko je namreč ta človek videl, da oče, četudi je okreval vendar vsled bolehnosti ni za delo, da nam gre vedno slabeje, jel se je bati, da bi ne prišel ob svoj denar ter nam je napovedal, da mu moramo do določenega dne gotovo izplačati denar, sicer nas izroči gospóski. Seveda tega oče niso mogli storiti in zato smo s strahom pričakovali dneva, ko nam bodo vse prodali in nas zapodili iz rojstne hiše v neznani svet od nemila do nedraga.

Prišel je zadnji dan; oj, ko bi vi vedeli, kako smo bili vsi potrti, kako goreče smo molili, kako prosili pomoči, a videti je bilo, da nas je vse zapustilo. Jaz grem isti dan nabrat suhljadi, da bi pristavila borno kosilce, kar zagledam gosposko oblečenega človeka, ki se je iz gozdiča približeval proti jezeru.

»Dober dan, dekle,« pravi tuji človek, »ali bi mi vedla povedati, kje bi dobil kakega čolnarja, da bi me vozil po jezeru?«

»Gospod,« pravim mu, »moj oče vas kaj radi peljejo in jaz jim bom pomagala.«

A povem vam po pravici, bala sem se silno tega gosposkega človeka; tako temno mu je bilo obličje in tako srpo ter odurno je pogledaval na okrog; vendar misel, da bodo oče zaslužili par krajcarjev, me je potrdila, da sem ga spremila k jezeru, kjer smo imeli privezan čolnič, ter poklicala očeta.

Prijetna ta vožnja ni bila; očetu se je videlo, kako hude skrbi jim polnijo srce, seveda tudi jaz nisem mogla vesela biti, a najbolj otožen zdel se mi je naš tujec, ki je bil z nama v čolnu. Nobeden ni besedice izpregovoril, čudna tišina je vladala okrog nas, le valovi jezera so žuboreli, ko so se s silo zaganjali ob plavajoči čolnič. V tem prileti povodna ptica mimo čolna, se spusti k vodi in prinese v kljunu ribico iz jezera.

Sedaj se zakrohota tujec odurno in mrmra sam s seboj: »Tudi tukaj sama vojska in samo preganjanje.« Kmalu nato vpraša očeta:

»Ali je to jezero globoko?«

»To je različno;« odgovoré oče »tam-le ob onem robu je, kakor pravijo, najglobeje.«

»Tje torej veslajte!« zaukaže tuji gospod.

»Precej, precej,« reče na to oče in globoko vzdihne.

»Kaj pa vam je, mož, da tako vzdihujete,« vpraša tujec in zdelo se mi je, da je bil njegov glas bolj prijazen in domač, »ali vas mori kaka skrb?«

»Oh, gospod, tega ni tako lahko povedati in posebno tako bogati, srečni ljudje, kakor ste vi, se za reveža in njegove nezgode malo menite. Bolan sem bil, dolgo sem bil bolan in tudi še sedaj nisem zdrav, zato sem se zadolžil, da nisem lakote poginil s svojimi, a jutri mi bodo prodali mojo kočo, ker nimam, da bi svoj dolg plačal in sedaj na stara leta treba bo iti po svetu, kdo vé kam —!«

»Torej zaradi par sto goldinarjev ste nesrečni?« pravi tujec porogljivo. »Ko bi hujše nesreče ne bilo, kakor pomanjkanje denarja.«

»Saj sem vedel,« pravi oče, »bogati ljudje tega ne razumete.«

Tuji gospod nič ne odgovori ter le srpo in neprestano zrè v vodo.

»Tukaj je jezero najbolj globoko,« reče voznik tujcu, a čudi se, ko vidi, da je tuji gospod vzel iz žepa uro in denarnico.

»Kaj me gledate,« pravi tujec, »ura in denar: vse naj bo vaše, kadar bom jaz mrtev.«

»Mrtev? ... Vi vendar ne mislite skočiti —?«

»Zakaj pa ne? Kdo mi more to zabraniti?«

Te besede so bile zopet resne in oblastne. S strahom sem pogledovala zdaj očeta, zdaj tujca ter rekla boječe: »Gospod, ali nimate nič vere?«

»Vere ...,« ponavljal je tujec za menoj, »bili so tudi za me srečni časi ... ha, ha, kdo bi še bolj grenil nesrečno življenje s srečnimi spomini!«

»Ali ne veste, gospod, da je treba precej po smrti stopiti pred sodbo božjo in da si obsodbo sam podpiše, kdor konča šiloma svoje življenje?«

Bridek smeh se zazná na obrazu tujčevem pri teh besedah.

»Dekle srečno, drži se krepko te svoje vere — za me je prepozno! Tudi jaz sem bil nekdaj veren in pobožen; imel sem dobro mater; obljubil na njeni smrtni postelji, da vsaki dan izmolim vsaj eno 'Češčena Marija'. In ne vém kako, prišel sem ob vero v Boga in ljudi, in vendar sem obljubo spolnoval, ne zaradi vernosti, ampak zaradi matere, seveda le iz navade.«

»To jo lepo od vas, gospod, in bodite prepričani, Bog tega ni pozabil.«

»Bog! Ha, ha! Saj ni Boga!« — zakriči tujec in čoln se nevarno zaziblje, tujca pa so v tem trenotku zagrnili valovi jezera. — »Primi za oboje veslo, dekle, in stopi na ono stran,« reče mi oče, vrže naglo suknjo od sebe in skoči v jezero.

»Oče, oh oče, kam?« upila sem vsa iz sebe, a bilo je že prepozno.

V upu in strahu čakala sem težko, kdaj zagledam očeta nad vodo; upala sem, da se reši, ker sem ga poznala kot srčnega veslarja, a bala sem se, da ga tujec ne potegne za seboj v valove. — Slednjič se vendar prikaže glava iz vode — bil je oče, ki je s trudom plaval z desnico proti čolnu, z levico pa držal tujca.

»Zaveslaj k robu, toda varno, da se vsi ne ponesrečimo.« — Tam ob robu stopi oče na štrlečo skalo pod vodo in varno položi truplo tujčevo v čoln.

»Dekle, hitro obrni domov; mraz mi spreletava ude, ne vém, kaj bo z menoj, kaj bo s tujcem.«

Kake pol ure je minulo od tedaj in bili smo v domači koči. Tujec, katerega sva že na potu oživljala. kmalu spregleda, a pogled mu je bil mrtev, nič se ne zave in blodi tuje neznane besede. Par ur pozneje pristopim k postelji ter rečem tujcu: »Gospod, ali je kaj bolje?" Tedaj me bolnik pogleda ter reče: »Zakaj ste me rešili: sedaj bi bil že davno prestal!"

»Kaj prestal, še-le trpeti bi začeli, a to ni smelo biti; Marija, ki ste jo vsaki dan pozdravljali po zadnji volji materini, ni tega dovolila.«

»Res je, kar praviš, dekle, res Ona tega ni dovolila — spoznam, prepričan sem popolno o tem. — Kje pa imaš očeta, mojega rešnika?«

»Za pečjo počivajo; mraz jih trese; bili so vroči, ko so v vodo skočili in voda je sedaj mrzla, a upam, da jim bode kmalu bolje, ko se do dobra izpoté.«

»Ubogi mož, da mora zaradi mene toliko trpeti!«

»Oče so vajeni trpeti,« rečem, »ne skrbite; da te le vi kmalu pokrepčate.«

»Koliko morate plačati, da rešite hišo?« vpraša tujec kar nenadoma.

»Dvesto goldinarjev,« mu odgovorim.

»Dobro: odpri denarnico in vzemi iz nje, kar potrebuješ, ter nesi upniku, da rešiš hišo; drugo, kar ostane, naj bo za vašo skrb in pomoč; uro pa naj ohranijo oče v spomin, da so mi oteli življenje, da so mi oteli vero v Boga in ljudi.«

Par dni pozneje se tujec poslovi od prijaznih, osrečenih ljudi: »Upam, da v kratkem kaj slišite o meni. Do takrat bodite zdravi in spominjajte se me nesrečnega v molitvah!«

Nekaj tednov pozneje dobil je čolnar pismo od tujega gospoda, v katerem mu dopošlje tisoč goldinarjev v zahvalo za rešitev z naročilom, naj dokler bodo živeli, vsako leto ta dan s šopkom ozaljšajo podobo Matere božje na jezeru ter se prav iskreno zahvalijo, da je njega in nje rešila velike nevarnosti.

Kmalu potem so pa podrli malo kapelo ter na njenem mestu na otoku postavili zalo cerkev in med prvimi dobrotniki, tako je ljudstvo govorilo, bil je tudi tuji gospod, ki je v valovih Marijinega jezera ohladil svoje strasti in našel mir svojemu srcu.

Vsi ti naši znanci že davno počivajo v hladnem grobu, — a Kraljica nebeška na Jezeru še vedno deli Zemljanom svoje milosti; še vedno pobožnih romarjev polna 'ladja giblje se in ziblje tje h Kraljici nebes', še vedno z otoka odmeva zvonov glas: Ave Marija!