Sreča in Nesreča
| ← Koštrunček | Lonček, kuhaj Sreča in Nesreča Poljska pravljica |
Dragi zajec → |
| |||||||||||||||
SREČA IN NESREČA
Na poti sta se srečali Sreča in Nesreča in sta se začeli prepirati. Nesreča je rekla, da tudi ona prav tako lahko osreči človeka kot Sreča, če le hoče. Sreča pa je trdila, da Nesreča nikogar ne more osrečiti brez njene pomoči.
»Pa vendar morem,« je rekla Nesreča. »Poglej tamle starčka, ki nama prihaja nasproti. Poskusila bom. Dober dan, starček.«
»Dober dan!«
»Kako pa to, starček, da nosiš drva na hrbtu? Mar nimaš voza?«
»Bogme, da ga nimam. Revež sem in ne morem kupiti konja in voza.«
»Na, tu imaš trideset zlatnikov, kupi si konja in voz,« je rekla Nesreča.
»Hvala ti za darilo,« se je razveselil starček, vzel denar, ga vtaknil v srajco in šel naprej po svoji poti.
»Prav, bomo videli,« je rekla Sreča.
Starček je še naprej, zažejalo ga je in stopil je k reki. Ko pa se je nagnil z brega, da bi pil vodo, so mu cekini zdrsnili izza srajce in se potopili na dno reke.
»Uh, kako sem nesrečen,« je pomislil starček in šel proti domu. Svoj ženi pa je zamolčal vse, kar se mu je pripetilo na poti.
Drugo jutro si je spet privezal opanke in hajd v gozd po drva. Tam sta ga že pričakovali Sreča in Nesreča.
»No, starček,« je vprašala Nesreča, »kje imaš voz in konja? Mar si spet prišel peš po drva?«
Starček je odkritosrčno povedal, kaj se mu je pripetilo. Nesreča se je razjezila, nato pa je rekla:
»Na, tu imaš še trideset zlatnikov, dobro pretuhtaj, kaj boš z njimi počel.
Starček je vzel trideset zlatnikov in jih odnesel domov. Skril jih je v kašči med moko v skrinji, nato pa je šel v vas pogledat, kje bi lahko kupil konja in voz.
Medtem so prišli v starčkovo hišo slepi prosjaki. Kaj naj jim ženica da? Šla je v kaščo in z velnico nagrebla moke v vrečko, ker pa ni vedela za cekine, je z moko vred dala tudi cekine.
Ko pa je prišel starček domov, je iskal cekine v skrinji za moko, a nikakor jih ni mogel najti. Vprašal je ženo in povedala mu je, kaj je naredila.
»Ej, če je človek nesrečen, je pač nesrečen,« je dejal starček in se je naslednji dan spet odpravil v gozd po drva.
Sreča in Nesreča sta ga že čakali. Vse po pravici jima je povedal, kaj in kako se je zgodilo. Potem je Sreča segla v žep, izvlekla denar in ga dala starčku:
»Glej, starček, tu imaš dinar in kupi zanj, kar hočeš.«
Starček je vzel dinar in šel z njim domov. Medtem pa mu je zbolela žena in zaželela si je, da bi jedla ribe.
Starček je koj pot pod noge in hajdi na trg s tistim denarjem, ki mu ga je dala Sreča. Po vrsti je obhodil vse stojnice z ribami, nazadnje pa mu je rekel neki ribič:
»Hej, ti starina, kaj se pa tako motoviliš okoli rib? Bi rad kradel, pa ne znaš, ali bi jih rad kupil, pa nimaš denarja?«
Starček mu je povedal, da mu je zbolela žena in da bi rada jedla ribe, on pa nima več kot en sam dinar v žepu.
Ribič se ga je usmilil in mu dal za dinar lepo, veliko ščuko. Vesel jo je starček odnesel domov.
Doma je starček hitro vzel nož in razpolovil ribo, a kako se je začudil, ko je v drobovju našel svojih trideset cekinov, ki so po nesreči padli izza njegove srajce v reko, ko je hotel piti vodo. Očiščeno ribo je dal v lonec, ga pristavil k ognju, nato pa pohitel na trg, da bo kupil še malo moke. Na trg je slepa žena pravkar prinesla vrečico naberačene moke naprodaj. Starček se je koj pogodil z njo, kupil vso moko in hajd domov.
Ko je moko sejal, je našel v njej še drugih trideset zlatnikov, ki jih je žena dala slepcem.
Hej, le kdo se bo zdaj lahko meril s starčkom?
Takoj si je kupil konja in voz in pričel je nanovo živeti.
Ko je nekoč spet šel po drva s svojim vozom in svojim konjem, sta ga srečali Sreča in Nesreča. Vprašali sta ga, kje je dobil konja in voz. Povedal jima je vse po vrsti.
»Glej, Nesreča,« je rekla Sreča, »ti ne moreš nikogar osrečiti, če nima sreče!«
Poljska pravljica