Sreča (Primorski list)
| Sreča K. Dvorjanec |
| |||||||||||||
Pust jesenski dan je bil. Mrzli sever je bril po mrtvi naravi, ko smo moleč in žalostnih obrazov stali pri odprtem grobu, v katerega so ravnokar štirje možje spustili belo pobarvano krsto.
Duhovnik je odmolil molitve.
Zamolklo je bobnelo, ko je padala prst na krsto izpod motik urnih pogrebcev. Kmalu Te je zakrila zemlja, najljubši, mi prijatelj Alojzij. Ti si me, zapustil, a ni me zapustil spomin nate. Kako neki! Saj mi ga vedno in vedno budi Tvoja knjižica, iz katere podajam te kratke podobice mej svet. Dobro vem, da bi to Tvoji skromnosti ne bilo všeč. Toda oprosti! Vodila me je pri tem dobra misel. Nikak spominik ne kaže kraja, kjer čakajo vstajenja Tvoje kosti. Te vrstice, mislil sem si, naj ga vsaj nekoliko namestijo:
Nekoč je grški modrijan Solon obiskal zelo bogatega lidijskega kralja Kreza. Kralj prijazno sprejme slovečega modrijana, ga dobro pogosti in mu razkaže svoje ogromne zaklade. Naposled ga vpraša: »Ali nisem najsrečnejši človek na svetu?« »Ne, nisi. Pred smertjo se ne more nihče srečnega imenovati,« odgovori modrijan čudečemu se kralju, ki ni pričakoval tacega odgovora. Mrzlo se je kralj poslovil od Solona. Pa kako resnične so bile modrijanove besede!
Kmalu na to je prihrumel perzijski kralj Cir z močno vojsko v Krezovo kraljestvo ter ga podjarmil, Kreza samega pa vjel in na smrt obsodil Vže je švigal plamen okoli Kreza, zvezanega, na grmadi, ko se je spomnil Solonovih besed. Prepričanje o njih bridki resnici se je živo kazalo v vskliku: »Solon, Solon, Solon!«
Zgodovina nam pripoveduje, da ga je Cir pomilostil. Krez je od sedaj naprej vse drugače mislil kakor takrat, ko se je poslavljal od Solona.
Velikemu delu Evrope je gospodovala Napoleonova beseda; skoro celi svet je trepetal pred njegovim imenom. Tedaj je stal na vrhuncu časti, slave in moči. Ali je bil pa tudi srečen? O ne! Nikakor ni bil zadovoljen s tem, kar je imel; njegovo srce je hrepenelo še po veči slavi. Kjer pa ni zadovoljnosti, tam tudi sreče ni.
Pri neki pojedini, katero je Napoleon napravil svojim častnikom, je vsak izmej gostov omenil najsrečnejši dan svojega življenja. Tudi na Napoleona je prišla vrsta. Povprašal jih je, kaj menijo, kateri dan bi bil najsrečnejši v njegovem življenju. Visoki častniki so naštevali dneve slavnih zmag, pa Napoleon jim je odkimaval. Solza mu je igrala v očesu, ko je imenoval najsrečnejši dan svojega življenja: dan prvega sv. obhajila, tisti srečni dan. ko je pervič prejel Gospoda Boga v svoje srce, on, ubogi črvič zemlje vsegamogočnega Boga, stvar svojega Stvarnika.
Takrat v zorni mladosti še ni poznal hudih strasti, še ni poznal sveta. V otročji priprostosti je nedolžno živel in srečen je bil. Sedaj pa, ko se mu klanjajo narodi, ko se tisoč rok giblje na eno besedo njegovih ust – ni srečen.
To vam je bilo živo življenje tam gori v gradu Skalniku. Čez dan je pel lovski rog po mogočnih hrastovih in temnih jelovih gozdih in lajanje lovskih psov je odmevalo po gošči. Zvečer pa so se šibile z najlajšimi jedmi in najboljšo vinsko kaplico obložene mize, za katerimi je sedel grajščak se svojimi prijatelji. Godci so godli in krajšali gospodi čas. Tako je bilo dan na dan. Veselica se je vrstila za veselico, gostija je sledila gostiji. Mladi grajščak je imel vsega, dovolj, kar mu je mogel svet dati, in vžival je vse naslade v polni meri, toda srečen ni bil. Črv vesti, ki mu je glodal srce, mu ni dal miru. Zastonj je hitel od veselice do veselice, ko metulj od cvetke do cvetke; zastonj je iskal miru v šumečih dvoranah; zastonj v vinu. Vedno in povsod ga je spremljal notranji glas, ki mu je očital grozno pregreho. V najglasnejši družbi mu je bil živo pred očmi tisti grozni večer, ko je podal lastnemu bratu kozarec strupa, da bi si prisvojil njegovo premoženje. Zdelo se mu je, da sliši mej najslajšo godbo žalostno in bridko ječanje in stokanje v groznih bolečinah umirajočega brata.
Nesrečno je živel in žalostno končal. Pred nekaj leti je umrl v norišnici.
Premožen in spoštovan je niš sosed .Bogatin. Njegovi gozdi so gosto z uraščeni, njegovi travniki so najlepši, njegovo polje je najbolje obdelano in mogočno se dviga njegovo domovje iznad pritlikovega poslopja njegovih sosedov. Pa tudi petičen je Bogatin. Večina naših vaščanov, je zapisana v njegovi dolžni knjigi.
»Srečen je srečen naš. sosed Bogatin,« so nekedaj enoglasno govorili naši vaščanje. Ali sedaj? Splošno se govori: Nesreča je obiskala Bogatina. Sina krije tuja zemlji: doli v gorati Bosni, kjer mu je sovražna kroglja prestrigla nit življenja. Ni še zaceljena globoka rana, vže ga je zadela nova bridkost. Davi je zapel zvon mrtvaško pesen Bogatinovi hčeri, ki je bila po sinovi smrti edino upanje njegove hiše. Kako nesrečnega se čuti Bogatin! Kako zavida siromašne sosede, ki s trudom živijo, pa imajo zdrave otroke! Polovico svojega premoženja, še več, veliko več bi dal temu, ki bi mu hčer k življenju obudil. Toda zastonj! Zakladi vsega sveta ne morejo življenja podaljšati niti za en sam trenutek, še manje pa morejo komu življenje dati. Bogatin ne najde nikjer pomoči. Nesrečni Bogatin!
Danes smo pokopali starega Trdoglava. Čuden mož jo bil to. Ni imel zakonske drugiče, ki bi mu pomagala nositi težave življenja, ni imel nikogar, ki bi mu bil sladil dneve sive starosti. Sam je stanoval v svoji hiši, sam si je kuhal, sam pral, sploh za vse je sam skrbel. Mož je bil suh .in koščen. Navadno je tičal v stranski izbi,, katere praga ni prestopila živa duša. Le tedaj je zapustil dom, keder je šel upnike tirjat. Pa še takrat se je dvakrat, trikrat povrnil in skrbno pregledoval in poskušal, jeli vse trdno zaprto. Upnikov je pa imel veliko število, dvakrat toliko kakor je prstov na rokah, če še več ne. Posojeval je na visoke obresti, a še za te ga je bilo težko izprositi. Kedor ni imel posestva, temu ni dal niti beliča; odslovil ga je z izgovarjanjem, da so slabi časi, da še sam komaj izhaja z žulji svojih rok, da nima, čeprav je imel v stranski izbi v okovanem zaboju lepo kopico srebrnjakov in bankovcev. Slabo je bil oblečen. Tudi dobre hrane si ni privoščil, nikari vže čase vina, ako bi moral sam plačati. In koliko skrbi je imel! Podnevi si ni upal od hiše, a ponoči mu ni bilo nikedar dovolj zaprto. In kako slabo je spal! Skrb za premoženje mu ni dala mirne ure ne podnevi, ne ponoči. Postiljal si je na zaboju, pa še ni imel miru.
Zadnjo zimo je začel bolehati. Le s težavo so ga pregovorili, da je vzel staro ženico v hišo, ki mu je stregla. Pa kako težko je umrl! Kako težko je zapustil svoje zaklade! Pozno v noči je bilo. Sam je bil v izbi, s težavo je vstal, odprl zaboj ter prešteval in prešteval bankovce in srebrnjake. Naposled je strisel ves srebrni denar v vrečice in je kolikor moči trdno zavezal. Bog Ve, kaj je namerjal ž njo storiti. Zjutraj so ga našli mrtvega. Vznak je ležal na tleh; z desnico je objemal zaboj, v levici je pa krčevito tiščal, vrečico z denarjem.