Sreča (Josip Stritar)
| Sreča. Podoba iz otročje življenja Josip Stritar |
| |||||||||||
„Kedaj pa pridejo oče sè sejma, mati?“
„Kader bo večerja.“
„Saj bo že skoraj tema, pa jih še ni: kaj pa delajo tako dolgo?“
„Le molči pa priden bodi; zdaj, zdaj bodo tu. Kako imaš zopet vmazane roke! Lase s čela, pa pod nosom se obriši!“
„Obljubili so mi, da mi nekaj prav lepega prinesô, če bom priden: kaj ne mati, da sem bil priden? ves dan!“
„Samo da bi bil malo bolj pri miru!“
„Veste káj, mati? Jaz jim grem naproti, ne morem več čakati.“
„Ali te ní strah? Temà se že dela.“
„Samo do ograje pojdem, pa Sultan gre z mano.“ Sultan, ki je zvesto poslušal ta pogovor in vse razumel, je že pri vratih. Deček se spne na perste, da bi kljuko dosegel, ki je tako visoka! S težka odpre vrata, zapirati nima časa; zdaj pa v skoku po veži čez prag na vert! Deček teče, kolikor more, Sultan pa dela velikanske skoke, bolj visoke nego dolge, ter laja kakor neumen, da si ni več mlad. Že sta konci verta pri ograji. Sultan je z enim skokom čez prelaz; na oni strani pa čaka, kaj bo. Deček se ne upa dalje; ónkraj plota je smerečje — tako černo! Čez nekaj časa pes zalaja in šine kakor blisk po poti v gozd. Ne dolgo — in verne se z očetom, prilizuje se mu in dobríka po svoji pasji navadi.
„Oče, ali ste mi kaj prinesli? Saj ste dejali, da boste!“
„Ali si bil priden?“
„Priden, priden; le mater doma vprašajte.“
Oče seže mirno v žep — in že derži deček z obema rokama — lepega „konjca“!
„Kakó je lep! moram materi pokazati“ — in spusti se v dir proti domu; Sultan pa za njim, kateri bo prej! Deček teče in konja ogleduje, vse kmalu — ali to je nevarno. Šterbonk! in na tleh leži kakor je širok in dolg, a konja ní izpustil iz roke. Hitro se pobere, konju se ní nič zgodilo.
„Glejte mati! kaj so mi prinesli!“
„Glej, káko prasko imaš na čelu!“
„O, niče ne boli mati.“
„Ali si se pa tudi lepo zahvalil očetu?“
„Rés, prav pozabil sem, saj ne bodo hudi, jelite da ne, mati?“ Večerja se kadi na mizi.
„Ne pojdeš jest? Deni konja iz rok, pa pojdi za mizo.“
„Mati, nič nisem lačen, le jejte!“
„Če nisi zdaj boš pa potlej, nič ti ne pustimo, veš!“
Težko se dá pregovoriti — nerad poklekne za mizo na stol — v eni roki žlico, v drugi konja. Ali kako je pa tudi lepi Prav ták, kakor je sosédov, ki ga je tolikokrat gledal čez plot, ko se je pasel po vertu. „Kaj meniš, koliko sem dal na sejmu za konja?“ — „Sto goldinarjev! — ali pa petnajst krajcarjev! saj jih je tudi vreden!“ Kako lepo ima zakrivljen vrat z gosto černo grivo po eni strani! pa košat rep mu seza skoraj do tál; tacega še sosedov níma! Prav kakor živ je, toliko da ne razgetá in ne rita!
Težava je spraviti ga v posteljo. Zadnjič leže s konjem v roci. Pozno zaspi. Vso noč se mu sanja o njem; zdaj se vozi z njim, zdaj ga jaha, urno, urno čez hribe in doline, da mu sapa uhaja, da se mu v glavi vertí. Zbudí se pred svitom; petelin je že zapel, kokoši gredó kokotáje doli z gredi, tiči pojo na verti, vendar še vse spi — kakó so zaspani ljudjé! Njemu ni moči dalje ostati v postelji. Danes je pervi po konci!
Vse dopoludné ima opravka s konjem. Zdaj mu pride na misel: Lačen bo! Naterga mu lepe zelene trave na vertu in derží mu jo pod nos; konj se modro derži, ne dotakne se trave! — Ni lačen! Zdaj mu pride druga na misel. — „Mati, dajte mi niti.“
„Kaj pa boš z njo?“
„Boste že videli!“ — In dene mu nit okoli vratú, potem vlači ubogo žival za sabo. Pogostoma se obrača za konjem, stokrat se mu zverne okorna žival, stokrat jo postavi na noge, vedno nevoljneje in zadnjič že precej terdó. Takó je zamišljen v delo, da ga morajo mati vedno opominjati, naj se obriše pod nosom — a ne z rokavom! Malo inu je mari, da mu zadej skozi razklane hlačice srajčica na dan moli kakor repček mlademu srakoperju.
Zdaj ga postavi na mizo, poganja ga, prigovarja mu, kakor se govori s konjem, ali terdovratna žival se ne gane z mesta, ves dan stala bi tako! Dolgo ga gleda, čelo se mu gerbanči, bliža se počasi očetu.
„Oče!“
„Nu kaj je, Tonče? Kaj ti konj ní več po volji?“
„Oče! — ne gré!“
„Le molči, če boš priden, bom pa naredil, da bo šel.“
„Oče, dejte, naredit, kako pa?“
Oče podloži konju pod noge deščico sè štirimi kolesci. To je zopet veselje! Zdaj res teče konj, če ga vleče za nit, ki jo ima žival za vratom. Kako lepo zdaj derčí; zlasti po gladkih hišnih tleh se mu le redkokedaj zverne.
Drugi dan je zopet s konjem na vertu. Svojega za nit, ali recimo raji, za vajet deržé, gleda sosedovega, ki se pase in herska in razgetá, s kopitom ob tla bije ter z repom maha po nadležnih muhah. Deček ga gleda zamišljen, pogleduje svojega, videti mu je, da nekaj primerja, nič se mu prav zlagati noče. Konj pride, pasóč se, do plota, vzdigne glavo ter z radovednimi očmi pogleduje dečka. Ta ga zaplaši. Oj kako dirja po vertu! Ta nima kolesec pod nogami!
Zdaj si konjec lahko počije, mirno stoji v najskrivnejšem kotu noč in dan z nitjo za vratom. Ko ga deček zopet enkrat zagleda, sune ga nejevoljen z nožico, nesrečna žival se žalostno zverne in obleži. Tu naj leži, dokler ji ljubo.
Deček, kje je tvoja sreča?
Mine leto. Zopet čaka deček očeta sè sejma. Priden je bil, to se mora reči; bog vé, kaj mu pač letos prinesô. Vendar ne zopet kakega neumnega konja! Naj bi bil še tako lep, naj bi imel piščal v zadnjem konci, tam, kjer pravemu konju rep izvira! Saj ni več otrok, kakor sosedov Francek, ki še v sami srajci bodi! — O ko bi — a misliti se ne upa. To bi bilo se ve da lepo, ali — —
Oče so mu ugenili skrivno željó. — O srečni otrok! Drugi dan je nedelja — lep poletni dan. Naš mladi prijatelj gre z očetom k maši; kako ponosno stopa poleg očeta! Oče en korak, sinek pa dva; kako bi pa ne bil ponosen! V žepu imá — uro, pa svitla verižica visi mu okolo vratu po persih in po trebuhu. Prav prava ura je, kakoršno imajo gospod učitelj — kako se svéti! gotovo je zlata, ali pa sreberna! Kaj bi torej moško ne stopal, zlasti ko prideta v vas. Samo to je sitno, da gresta danes tako sama, nihče se njima ne pridruži, in vaški ljudje imajo tudi danes vsak svoj opravek!
„Mudila bova, Tonče, skoraj zadnja sva.“
Urno seže deček v žep ter pogleda na uro: „Deset minut še manjka do desetih.“
Kako so mu mati naročali doma, naj bo miren in pobožen v cerkvi; očí naj imá vedno obernene v oltar, káj delajo gospod. Sinku hodijo misli drugód; pogosto gleda na uro, kakor da bi mu maša predolgo terpela; vedno ga morajo drezati oče, zdaj naj poklekne, zdaj naj vstane; zdaj naj se križa, zdàj naj se terka na persi; in vendar so mu mati tako prigovarjali — naj se pridno ravná po očetu!
Domá jo vedno primérja sè staro leseno uro, ki tako čestitljivo visi na steni — sama ne vé, koliko let že! Rod za rodom je šel iz hiše; ona se malo meni za to, kedó gospodari v hiši. Tik, tak; tik, tak; noč in dan, po zimi in po letu, v veselih in žalostnih časih. Malo jo moti, da ji sitne muhe vedno lazijo po čestitem obličji, da ji puščajo za sabo nespodobne spominke. Stara je, lepa ni, nič je ne brigajo pege.
Zarujavela kazalca se bližata poludnevu. Hitro deček tudi svojo naravná na dvanajsto uro. Zdaj kažeti obé enako.
Po kosilu zopet primerja uri. Na stari sta se zdavnaj že ločila kazalca, zdaj zdaj si bodeta naravnost nasproti. Na njegovi še vedno leno čepi veliki na malem! Treba je pomagati s ključkom, to je križ! —
Popoludné bolj in bolj poredkoma pogleduje na-njo. Drug dan jo že malo nadleguje.
In zopet se bliža sin očetu.
„Kaj pa je? Kaj te več ne veseli ura?“
„Oče! — — ne gré!“ —
„Le molči, pa priden bodi; kader pojdeš v Ljubljano, kupim ti tako, da bo šla.“ —
Otrok, vprašam te: Ce je sreča zadovoljnost; če je srečen, kedor nima željâ, vprašam te: Ali si ti srečen? Ti me gledaš in molčiš, ti ne umeš mojega vprašanja. A pride čas, ko bodeš umel, kar zdaj govorim. Iz Tončeta bodeš Tone, iz Toneta gospod Anton; imel boš zlato uro, táko, ki gre; peljal se bodeš lahko, kader se ti zljubi, z dvema konjema v Ljubljano; in vendar spominjal se bodeš sè solzami v očéh zlatega časa, zorne mladosti, nedolžnih otročjih let; v vsej obilnosti svoji spominjal se bodeš lesenega konjca in ure, ki ne gré.