Sreča. Podoba iz otročjega življenja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

"Kedaj pa pridejo oče se sejma, mati?"

"Kader bo večerja."

"Saj bo že skoraj tema, pa jih še ni; kaj pa delajo tako dolgo?"

"Le molči pa priden bodi; zdaj, zdaj bodo tu. Kako imaš zopet vmazane roke! Lase s čela, pa pod nosom se obriši!"

"Obljubili so mi, da mi nekaj prav lepega prineso, če bom priden; kaj ne mati, da sem bil priden? ves dan!"

"Samo, da bi bil malo bolj pri miru!"

"Veste kaj, mati? Jaz jim grem naproti, ne morem več čakati."

"Ali te ni strah? Tema se že dela."

"Samo do ograje pojdem, pa Sultan gre z mano." Sultan, ki je zvesto poslušal ta pogovor in vse razumel, je že pri vratih. Deček se spne na prste, da bi kljuko dosegel, ki je tako visoka! S težka odpre vrata, zapirati nima časa; zdaj pa v skoku po veži čez prag na vrt! Deček teče, kolikor more, Sultan pa dela velikanske skoke, bolj visoke nego dolge, ter laja kakor neumen, da si ni več mlad. Že sta konci vrta pri ograji. Sultan je z enim skokom čez prelaz; na oni strani pa čaka, kaj bo. Deček se ne upa dalje; onkraj plota je smerečje — tako črno! Čez nekaj časa pes zalaja in šine kakor blisk po poti v gozd. Ne dolgo — in vrne se z očetom, prilizuje se mu in dobrika po svoji pasji navadi.

"Oče, ali ste mi kaj prinesli? Saj ste dejali, da boste!"

"Ali si bil priden?"

"Priden, priden; le mater doma vprašajte."

Oče seže mirno v žep — in že drži deček z obema rokama — lepega "konjca"!

"Kako je lep! moram materi pokazati" — in spusti se v dir proti domu; Sultan pa za njim, kateri bo prej! Deček teče in konja ogleduje, vse kmalu — ali to je nevarno. Šterbonk! in na tleh leži kakor je širok in dolg, a konja ni izpustil iz roke. Hitro se pobere, konju se ni nič zgodilo.

"Glejte mati! kaj so mi prinesli!"

"Glej, kako prasko imaš na čelu!"

"O, nič ne boli mati."

"Ali si se pa tudi lepo zahvalil očetu?"

"Res, prav pozabil sem, saj ne bodo hudi, jelite da ne, mati?"

Večerja se kadi na mizi.

"Ne pojdeš jest? Deni konja iz rok, pa pojdi za mizo."

"Mati, nič nisem lačen, le jejte!"

"Če nisi zdaj, boš pa potlej, nič ti ne pustimo, veš!"

Težko se da pregovoriti — nerad poklekne za mizo na stol — v eni roki žlico, v drugi konja. Ali kako je pa tudi lep! Prav tak, kakor je sosedov, ki ga je tolikokrat gledal čez plot, ko se je pasel po vrtu. "Kaj meniš, koliko sem dal na sejmu za konja?" — "Sto goldinarjev! — ali pa petnajst krajcarjev! saj jih je tudi vreden!" Kako lepo ima zakrivljen vrat z gosto črno grivo po eni strani! pa košat rep mu sega skoraj do tal; takega še sosedov nima! Prav kakor živ je, toliko da ne razgeta in ne rita!

Težava je spraviti ga v posteljo. Zadnjič leže s konjem v roci. Pozno zaspi. Vso noč se mu sanja o njem; zdaj se vozi z njim, zdaj ga jaha, urno, urno čez hribe in doline, da mu sapa uhaja, da se mu v glavi vrti. Zbudi se pred svitom; petelin je že zapel, kokoši gredo kokotaje doli z gredi, tiči pojo na vrti, vendar še vse spi — kako so zaspani ljudje! Njemu ni moči dalje ostati v postelji. Danes je prvi pokonci!

Vse dopoldne ima opravka s konjem. Zdaj mu pride na misel: Lačen bo! Natrga mu lepe zelene trave na vrtu in drži mu jo pod nos; konj se modro drži, ne dotakne se trave! — Ni lačen! Zdaj mu pride druga na misel. — "Mati, dajte mi niti."

"Kaj pa boš z njo?"

"Boste že videli!" — In dene mu nit okoli vratu, potem vlači ubogo žival za sabo. Pogostoma se obrača za konjem, stokrat se mu zvrne okorna žival, stokrat jo postavi na noge, vedno nevoljneje in zadnjič že precej trdo. Tako je zamišljen v delo, da ga morajo mati vedno opominjati, naj se obriše pod nosom — a ne z rokavom! Malo mu je mari, da mu zadej skozi razklane hlačice srajčica na dan moli kakor repček mlademu srakoperju.

Zdaj ga postavi na mizo, poganja ga, prigovarja mu, kakor se govori s konjem, ali trdovratna žival se ne gane z mesta, ves dan stala bi tako! Dolgo ga gleda, čelo se mu grbanči, bliža se počasi očetu.

"Oče!"

"Nu kaj je, Tonče? Kaj ti konj ni več po volji?"

"Oče! — ne gre!"

"Le molči, če boš priden, bom pa naredil, da bo šel."

"Oče, dejte, naredite, kako pa?"

Oče podloži konju pod noge deščico se štirimi kolesci. To je zopet veselje! Zdaj res teče konj, če ga vleče za nit, ki jo ima žival za vratom. Kako lepo zdaj derči; zlasti po gladkih hišnih tleh se mu le redkokdaj zvrne.

Drugi dan je zopet s konjem na vrtu. Svojega za nit, ali recimo raje, za vajet drže, gleda sosedovega, ki se pase in hrska in razgeta, s kopitom ob tla bije ter z repom maha po nadležnih muhah. Deček ga gleda zamišljen, pogleduje svojega, videti mu je, da nekaj primerja, nič se mu prav zlagati noče. Konj pride, pasoč se, do plota, vzdigne glavo ter z radovednimi očmi pogleduje dečka. Ta ga zaplaši. Oj kako dirja po vrtu! Ta nima kolesc pod nogami!

Zdaj si konjec lahko počije, mirno stoji v najskrivnejšem kotu noč in dan z nitjo za vratom. Ko ga deček zopet enkrat zagleda, sune ga nejevoljen z nožico, nesrečna žival se žalostno zvrne in obleži. Tu naj leži, dokler ji ljubo.

Deček, kje je tvoja sreča?


Mine leto. Zopet čaka deček očeta se sejma. Priden je bil, to se mora reči; bog ve, kaj mu pač letos prineso. Vendar ne zopet kakega neumnega konja! Naj bi bil še tako lep, naj bi imel piščal v zadnjem konci, tam, kjer pravemu konju rep izvira! Saj ni več otrok, kakor sosedov Francek, ki še v sami srajci hodi! — O ko bi — a misliti se ne upa. To bi bilo se ve da lepo, ali - -