Srce se nikoli ne moti
| Srce se nikoli ne moti Milica Šturm |
| |||||||||||
V deželi Silvaniji je pred davnimi časi živel pravičen in dober kralj. Med ljudstvom je bil zelo priljubljen. Mlada kraljica, željna zabave, pa si je življenje v zakonu drugače predstavljala. Čedalje bolj jo je jezilo, da se kralj ves posveča vladarskim poslom in se zanjo komajda zmeni.
Ko se je nekoč tri dni in tri noči brez prestanka posvetoval s svojimi ministri, je kraljici prekipelo. Naslednje jutro je velela zapreči kočijo, sedla vanjo in se odpeljala z gradu.
Nikoli več se ni vrnila.
V spomin na nekdanjo ženo je kralju ostala hčerka - kraljična Lucija. Bila je sončni žarek njegovih samotnih dni.
Mlada kraljična je imela očeta, ki ji je nadomeščal tudi mater, nadvse rada. Čeprav je bila vedno v središču pozornosti, so bile zanjo najsrečnejše prav tiste urice, ki sta jih preživela skupaj.
Medtem so leta neopazno tekla. Kraljična Lucija je naglo rastla in postajala vsak dan pametnejša in lepša. Tako se je z sčasoma razcvetela v pravo lepotico.
Na dan, ko je dopolnila enaindvajset pomladi, so na gradu priredili veliko slavje. Nanj so povabili kraljevske sorodnike iz številnih dežel in vse svoje prijatelje.
Bilo je veselo, da še nikdar tako. Med živahno glasbo, nastopi akrobatov in dvornega norčka je vedro razpoloženje povabljenih iz ure v uro naraščalo. Dolga, praznično okrašena miza se je šibila od najbolj izbranih jedi in pijač, med njimi se je dvigala torta velikanka v obliki gradu.
Grajski kuharji so k mizi nepretrgoma prinašali nove in nove dobrote. Spretno so krmarili drug mimo drugega z velikimi srebrnimi pladnji in se ustrežljivo sklanjali h gostom.
Končno je prišla na vrsto slavnostna torta. Preden naj bi kraljična Lucija zarezala vanjo, je kralj vstal. Z zlatimi vilicami je narahlo potrkal po veliki kristalni kupi, v kateri se je kot rubin lesketalo žlahtno rdeče vino.
Vsi so utihnili.
Z glasom, kipečim od ponosnega zadovoljstva, je spregovoril: »Moji dragi in spoštovani gostje! Zbrali smo se, da se skupaj poveselimo in praznujemo rojstni dan moje hčerke Lucije. Z današnjim dnem je postala polnoletna in bo po moji smrti vladala naši deželi. Nadvse si želim, da bi se z menoj veselilo tudi moje ljudstvo. Naročil sem, da se za vse pripravi dovolj pečenega mesa, kruha, vina in potic. Naj si vsak za vedno zapomni ta dan. Dvigam to kupo na zdravje kraljične Lucije in na zdravje vseh nas. Naj ji Bog nakloni obilo zdravja in modrosti, da bo nekoč tej deželi dobra in pravična vladarica.«
Gostje so vstali, dvignili kupe, se priklonili kralju in kraljični Luciji, nato pa še drug drugemu.
Kralj je ponesel svojo kupo k ustom in vsi so ga posnemali. Tik preden pa se je je z usti dotaknil, je prebledel in se spačil od bolečine. Z obema rokama se je zgrabil za prsi. Kristalna čaša mu je padla na tla in se razletela na drobne koščke. Kraljevo čelo je oblil mrzel pot. Z zadnjimi močmi se je skušal opreti na rob mize. Še preden so mu lahko odpeli s številnimi gumbi zapeti kraljevski plašč, je hlastajoč za zrakom omahnil na stol in umrl.
Kraljična Lucija je ob mrtvem očetu v neizmerni žalosti prebedela tri dni in tri noči. Počival je sredi mogočne prestolne dvorane, od koder je za časa vladanja delil pomoč in pravico. Vse dni se je mimo odra z njegovo krsto vila dolga vrsta plemenitih sorodnikov in gospode, ki so se mu prišli še zadnjič poklonit.
V zgodnjem jutru četrtega dne je osem stražarjev položilo krsto z mrtvim kraljem na nosila in se z njo odpravilo v katedralo. Žalostni sprevod z Lucijo na čelu jim je počasi sledil skozi nemo množico, ki se je zbrala ob poti. Ta se je spoštljivo priklanjala pred nosili z vladarjevo krsto. Mnogi so prednje polagali cvetje. S solznimi očmi in s pokrivali v rokah so mu tako še poslednjič hoteli izraziti spoštovanje.
Po opravljenih pogrebnih obredih so se stražarji s pokojnim kraljem spustili po strmih kamnitih stopnicah navzdol v kraljevo grobnico in krsto previdno položili v sarkofag.
Lucija je kot v sanjah nemočno opazovala, kako se težki pokrov neusmiljeno spušča na kamniti grob, dokler ga ni za vedno zaprl. Otrplo je obstala in si želela, da bi se lahko razjokala kot vsi drugi. Vendar ji iz oči ni pritekla niti ena sama solza. Žalost jo je zadela kot ostro bodalo. Srce ji je skrčila silna bolečina, da je skoraj klecnila na tla. Srce je prenehalo biti in se ustavilo. Prestregel jo je kraljevi zdravnik. Ko se je spet zavedela, ni več čutila svojega srčnega utripa. Zdravnik, ki jo je še vedno držal za zapestje, ji je z grozo šepnil na uho: »Veličanstvo, Vaše srce ne bije.« »Obljubite mi, da tega nihče ne bo izvedel,« mu je vsa bleda odgovorila kraljica Lucija.
Ko so se vračali s pogreba, so ljudje še vedno trumoma čakali na cesti. Solze na njihovih licih so se že sušile. Živahno so mahali mimoidočim v pozdrav in glasno vzklikali: »Naj živi kraljica Lucija!« Kraljica pa je nenavadno mirna zamišljeno stopala s spremstvom proti gradu.
Naslednjega dne so ji po običaju, kot nekoč njenemu očetu, prisegli zvestobo prvi minister, kraljevi zakladnik in glavni vojskovodja.
Čas je tekel, kraljica pa se je še kar naprej zapirala v svoje sobane in objokovala očetovo smrt.
Nekega dne se je pri njej oglasil prvi minister. Kar se da obzirno jo je skušal opozoriti, da bi morala kot vladarica dežele prenehati z žalovanjem in poskrbeti za nasledstvo. »To pomeni,« je dejal kar naravnost, »da Vam bo treba v kratkem najti primernega moža.«
Kraljica Lucija ga je nejevoljno zavrnila: »Veliko prezgodaj je še. Niti leto dni ni minilo od kraljeve smrti, pa me že silite obleči poročno obleko; saj Vam je dobro znano, kako zelo pogrešam očeta. Ne bom se kar na vrat na nos odločala o tako pomembni zadevi. O tem se bom spet pripravljena pogovarjati čez eno leto.« Prvi minister se tako odločnim kraljičinim besedam ni drznil ugovarjati. Spoštljivo se ji je priklonil in se umaknil.
Kraljica je kmalu začela spoznavati, kako težavno delo je vladanje. Zaposlovalo jo je od zgodnjega jutra do pozne noči. Le redko si je vzela čas za počitek. Kot nekoč njen oče, je tudi ona en dan v tednu namenjala svojim podanikom. Naklonjeno jih je sprejemala, potrpežljivo poslušala njihove prošnje in pritožbe ter ob skrbi za druge, pozabljala na žalost.
Leto dni se je kar naenkrat izteklo.
Prvi minister se je spet oglasil. Tokrat ni bil več tako tenkočuten. Spoštljivo, vendar odločno je rekel: »Veličanstvo, leto je minilo. Skrajni čas je že, da si izberete moža, ali pa Vam ga poiščem sam. Med ljudstvom se širi negodovanje. Tudi sovražnik ne miruje. Blagor države zahteva, da se čim prej poročite in poskrbite za prestolonaslednika ali prestolonaslednico.«
Kraljica te zahteve ni mogla več zavrniti. »Ni me treba opozarjati na moje dolžnosti, še predobro se jih zavedam. Ne bom se več upirala, če je to želja mojega ljudstva. Vi pa, moj prvi minister, še danes pošljite glasnike na vse štiri strani kraljevine. Razglasijo naj, da se kraljica misli poročiti. Za njeno roko se lahko poteguje vsak mlad moški plemenitega duha in zvestega srca. V razglasu še posebej poudarite, da kmečki, obrtniški ali meščanski, torej neplemiški stan ni ovira. Vsi, ki bi želeli poskusiti srečo, naj se priglasijo v mesecu dni. Taka je moja volja. Nadalje Vam naročam, da Vi, moj prvi minister, skupaj z mojim zakladnikom in zdravnikom med priglašenimi izberete tri najprimernejše snubce. Pri njih upoštevajte zlasti nadarjenost, delavnost, varčnost, trdno zdravje in zdravo pamet. Vsakemu od tistih treh, ki jih boste izbrali, bom posvetila eno dopoldne. Za moža bom vzela tistega, pri katerem mi bo srce najhitreje in najmočneje utripalo. To je moj edini pogoj. Za natančno in pošteno merjenje mojega srčnega utripa bo poskrbel zdravnik. Ob slovesu od vsakega snubca mi ga bo izmeril in ga skrbno zapisal.«
Za kraljičino roko so se potegovali številni snubci od blizu in od daleč, visokega in nizkega stanu, stari in mladi.
Naposled so prvi minister, zakladnik in zdravnik med njimi izbrali prave tri: pomorščaka, glasbenika in zdravnika.
Prvi dan se je kraljica Lucija srečala s pomorščakom. Sešla sta se pri grajskem ribniku. Gugajoče se hoje ji je prišel nasproti. Bil je širokega, zagorelega obraza. Imel je rahlo upognjen nos, žive oči, goste črne lase in skrbno pristriženo brado. Pripovedoval ji je o širnih morjih, ki jih je bil preplul in o divjih viharjih, v katerih je neštetokrat zrl smrti v oči, o daljnih deželah, o tamkajšnjih ljudstvih in njihovih nenavadnih običajih, o dragocenih zakladih, ki jih je bil pripeljal domov, o čudnih živalih in skrivnostnih rastlinah.
Kraljica mu je z zanimanjem prisluhnila. Ugotovila je, da je nemirnega duha in pravi volk samotar. Morje je bilo njegova največja strast in ljubezen. Ves v ognju je govoril le o njem.
Slovesa ni obžalovala. Ko jo je zdravnik potipal za zapestje, je samo nemo odkimal z glavo.
Naslednji dan se je s kočijo pripeljal glasbenik z goslimi. Bil je debelušen, vendar prijetnega, vedrega obraza in modrih oči: rahlo privihani nos in tanke ustnice so mu dajali skoraj deški videz.
S kraljico sta sedla na klop v grajskem parku. Zaigral ji je in njegova glasba jo je tako prevzela, da je v sebi začutila nežno valovanje. Ko je odigral, ji je govoril o veliki slavi, ki jo je s svojimi nastopi doživljal povsod po svetu.
Pripovedoval ji je, da zna iz svojih gosli izvabiti tako čudovite zvoke kot v pradavnih časih veliki Orfej. Kamor koli ga pot zanese, povsod ga ljudje poslušajo kot začarani, saj ob njegovi glasbi pozabijo na vse. . »S temi rokami, veličanstvo,« ji je še razlagal in kraljici pomolil roke prav pred obraz, »izvabljam iz strun najčarobnejše melodije. Moje največje bogastvo so. Nanje bom moral skrbno paziti vse življenje, zato z njimi nikoli ne bom ničesar delal.«
Saj mu kot kralju niti ne bi bilo treba, je pomislila kraljica. Glasno pa je vprašala: »Ali to velja tudi za jahanje?« »Za jahanje še prav posebno,« ji je zatrdil glasbenik. »Konj se bojim.«
Ob tem odgovoru je prebujajoča se kraljičina naklonjenost v trenutku usahnila. Na hitro se je poslovila. O utripu ni bilo sledu.
Tretjega dne je prijahal v grad slaven zdravnik. O njem je šel glas, da lahko pozdravi prav vsako bolezen, le od mrtvih ne zna obujati. Menda so že slepi spregledali, nemi spregovorili, gluhi spet slišali in hromi shodili, če so jih pripeljali k njemu.
Kraljica Lucija je polna upanja odhitela na srečanje v poletno uto. Zagledala je velikega in močnega moškega. »Kraljevska oblačila bi mu dobro pristajala,« je bila njena prva misel. Takoj, ko se ji je priklonil, je začel govoriti. Pripovedoval je, kaj vse da zna, in našteval imena slavnih vladarjev in druge gosposke, ki jim je bil pomagal do zdravja in prejel za to bogato plačilo. Ko jo je začel nadrobno seznanjati z znamenji raznih bolezni, ji je postalo neprijetno. Z izgovorom, da jo čakajo neodložljive obveznosti, se je poslovila, ne da bi se njeno srce zganilo.
Tako je bil zavrnjen še zadnji snubec.
Še iste noči se je kraljica Lucija vsa potrta napotila v nekdanjo kraljevo knjižnico. Stopila je pred očetov portret in ga z obupom v očeh vprašala: »Oče, kaj naj storim?« Zazdelo se ji je, kot da se njegove ustnice rahlo premikajo. Iz njih je razbrala: »Ne vzemi nobenega od teh. Upaj in čakaj, dokler se ne zgane tvoje srce.«
Naslednje dopoldne je prvemu ministru sporočila, da bo ostala sama in živela le za svoje ljudstvo.
Prišla je jesen. Nekega dne se je pozno popoldne sprehajala po grajskem parku. Zaneslo jo je prav do njegovega roba, ki ga je obdajal visok kamnit zid. Nenadoma je zaslišala, kako tam zunaj, na drugi strani zidu, nekdo stopa po suhem listju. Potihem se je približala ozki opazovalni lini v zidu in pokukala na drugo stran.
Po gozdni poti je stopal postaven človek v zeleni vojaški obleki in rjavih škornjih, ki so mu segali čez kolena, ter z mečem za pasom. To bo gotovo eden mojih vojakov, je pomislila.
Vojak se je za nekaj trenutkov ustavil in se zazrl v vrh grajskega stolpa. Lucija si ga je lahko nemoteno ogledala. Bil je zelo čeden. Čeprav ni bil tako imenitno opravljen kot dvorjani, je kraljica začutila, da izžareva posebno moč, s katero jih vse prekaša. Ko je tako skrivaj strmela vanj, sta jo prevzeli silna radovednost in želja, da bi ga spoznala pobliže. Brez pomisleka se je napotila do najbližjih vrat v zidu in stopila iz grajskega parka na gozdno jaso pred obzidjem.
Vojak jo je takoj prepoznal. Spoštljivo se ji je priklonil, kraljica Lucija pa ga je prijazno nagovorila: »Kako ti je ime, dragi vojak, in kam si namenjen?« »Andrej sem, veličanstvo. Doma pri bolni materi sem bil. V vojaški tabor se vračam,« je povedal.
Ker se je že spuščal mrak, je kraljico zaskrbelo, da so jo v gradu že pogrešili in jo iščejo. »Nemudoma se moram vrniti,« je rekla vojaku.
»Ali Vas smem spremiti do gradu, veličanstvo?« jo je zaprosil. Kraljica je privolila in stopila korak pred njim. Ko sta prispela do mogočnih grajskih vrat, se je kar najhitreje poslovila: »Hvala ti, pa srečno pot!«
Vojak ji je pogledal globoko v oči, se nepričakovano sklonil, prijel njeno roko, jo rahlo zadržal v svoji in se je nežno dotaknil z ustnicami. Nato jo je izpustil, se priklonil in brez besed hitro odšel.
Kraljica je vsa osupla nad tem, kar se je pravkar zgodilo, stopila v grad in se odpravila v gornje prostore. Še preden je prišla do srede stopnic, je opazila, kako v njej z vsakim korakom narašča neznano občutje in jo postopoma vso preplavlja. Pred očmi se ji je zameglilo od vznemirjenosti. V prsih se je nekaj zganilo. Nejeverno se je prijela za zapestje in začutila, kako ji je začelo srce utripati. Nenadoma se ji zazdelo, da vsa gori. V bleda lica ji je planila kri in jih obarvala z rdečico. Ozrla se je po stopnicah proti izhodu in obraz ji je ožaril srečen smehljaj.
Od tistega jesenskega večera je kraljičino srce postajalo z vsakim dnem bolj nemirno. Misli so ji začele čedalje pogosteje uhajati na jaso pred obzidjem. Nehote ji je pred očmi vstajala vojakova podoba.
Vsak dan dlje se je zadrževala ob lini v kamnitem zidu ter nemirno pričakovala, kdaj ga bo spet uzrla. Začela je tudi zapuščati grajski park: ure in ure je prebila na jasi v upanju, da bo tam vsaj za trenutek občutila njegovo bližino.
Kmalu ji pred očmi ministrov in dvorjanov ni več uspelo prikrivati, da se z njo dogaja nekaj nenavadnega. Zaskrbljeno so opazovali, kako se kraljica vse bolj in bolj predaja sanjarjenju, opušča drugo za drugo svoje dolžnosti in izgublja voljo do vladanja. Nič več se ni pojavljala na sejah ministrov. Zadeve, ki so terjale takojšnje odločanje, je prelagala v nedogled. Prenehala je sprejemati podanike, ki so pri njej iskali pravico.
Ni še zapadel prvi sneg in že je kraljico zapustila vsa radost, ki ji jo je bilo naklonilo srečanje z vojakom Andrejem. Nemočno je trepetala pred praznoto, ki jo bo prinesel naslednji dan, in se obupana in v solzah spraševala le, kje neki je in zakaj se ne vrne.
Srce ji je od žalosti komaj še bilo, vendar je bila preponosna, da bi svojo stisko komu zaupala. Naposled je prišel dan, ko ni zmogla ničesar več. Začela se je zapirati v svoje sobane in zavračati hrano.
Stražarjem je strogo ukazala, naj nikogar ne spustijo k njej. Prvi minister, zakladnik in glavni vojskovodja so zaman prosili za sprejem.
Sčasoma je popolnoma zanemarila skrb za svojo deželo. V njej je zavladal nered, razpaslo se je sovraštvo in hudodelstvo. Ljudstvo so pestile revščina, lakota in bolezni. Sosednji kralj je opazil vso to razpuščenost in začel zbirati vojsko ob meji.
Za kraljico Lucijo pa je svet okrog nje prenehal obstajati. Mislila je samo še na vojaka Andreja in medlela od brezumnega hrepenenja, da bi ga videla.
Ko je že tako oslabela, da je komaj še hodila, je končno le privolila, da jo lahko obišče njen zdravnik. Ta je kraljico temeljito pregledal, vendar mu za njeno nenadno bolezen, ki jo je poleg vsega spremljala popolna brezbrižnost do ljudi in reči, ni uspelo odkriti nobenega vzroka. V svoji dolgoletni praksi se še ni srečal z boleznijo, ki bi se kazala na toliko nenavadnih načinov. Najbolj nerazumljivo mu je bilo, da je kraljica hudo zbolela prav zdaj, ko je odkril, da ji srce sicer šibko, pa vendarle bije. Za začetek je naročil, naj jo vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer okopajo v ledeno mrzli vodi. Dvorne dame in strežnice so jo ob vsem dolžnem spoštovanju in vdanosti nepopustljivo, trikrat na dan namakale v kadi. Ledeno mrzlo vodo so služabniki svežo prinašali iz globin grajskega vodnjaka. Kmalu pa se je izkazalo, da take kopeli nič ne pomagajo in da kraljica zaradi skrivnostne bolezni vsak dan bolj trpi.
Zdravnik se je spet zakopal v goro starih in debelih knjig, da bi našel učinkovitejše zdravilo. Ko se je že skoraj odločil za zdravljenje z zvarki iz zdravilnih zelišč, se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Po tednih neuspešnih poizkusov se je nekega pomladnega jutra glavnemu vojskovodji le posrečilo, da se je med osebnimi kraljičinimi stražami, ki so varovale kraljico, prebil do njene spalnice. Z resnim obrazom je pristopil k veliki postelji z baldahinom. Tam je sredi bogato vezenih svilenih blazin venela kraljica Lucija. Na kratko se ji je priklonil, udaril skupaj s petami in rekel: »Veličanstvo, kot glavni vojskovodja Vaše vojske štejem za svojo dolžnost, da Vas nemudoma seznanim s stanjem v deželi. Zadeve so izredno resne in skrb zbujajoče. Država je tik pred propadom. Namesto Vas vladajo v njej revščina in razbojniki. Pred tremi dnevi smo uspeli zatreti zaroto, ki jo je že dalj časa z nekaterimi Vašimi častniki koval sosednji kralj. Prav danes sem tudi prejel zaupno sporočilo, da nas misli napasti. Če pri priči ne vstanete in ne odredite, kaj nam je storiti, boste v kratkem ob krono. Ostanek svojega življenja pa boste preživeli v sovražnikovih ječah.«
To grozljivo sporočilo je hkrati s silno željo, da bi vsaj še enkrat videla svojega vojaka, storilo čudež. Kraljica Lucija je takoj, ko je odslovila glavnega vojskovodjo, ukazala, naj se pri priči zberejo vsi, ki so ji dotlej pomagali voditi kraljestvo. Spletične so ji naglo pomagale v kraljevska oblačila. Nadela si je krono in nakit, vzela v eno roko žezlo, v drugo zlato jabolko ter se napotila v prestolno dvorano. Tu je z umirjeno dostojanstvenostjo, ki ni v ničemer spominjala na njeno nedavno bolezen, sedla na prestol. Brez odlašanja so prihiteli njen prvi minister, kraljevi zakladnik in glavni vojskovodja. Ko so bili vsi zbrani, je odločno spregovorila:
»Po božji volji in volji mojega pokojnega kralja in očeta sem se jaz, kraljica Lucija, odločila, da za nekaj časa odidem z gradu, da razpletem in dokončam neko neodložljivo zadevo, ki je enako pomembna za prihodnost kraljestva kot zame osebno. Pooblaščam svojega prvega ministra, da me v moji odsotnosti nadomešča v vseh notranjih in zunanjih zadevah te dežele. Vojski naj še naprej poveljuje moj zvesti vojskovodja. Prepričana sem, da prepuščam varnost države najboljšim rokam, saj vse do današnjih dni ni bil izgubil nobene bitke. Dvornemu zakladniku pa naročam, da iz moje zakladnice še danes razdeli med ljudstvo 100.000 zlatnikov za živež. Tak je naš ukaz!«
Nato je vstala in se po dolgi rdeči preprogi napotila proti vratom. Ko je šla mimo, so se ji vsi globoko priklanjali in se na skrivaj začudeno spogledovali.
Takoj ko so se vrata dvorane za kraljico zaprla in je zbrani veljaki niso mogli več videti, je pospešila korak. Stekla je po stopnicah in se vrnila v spalnico. Pozvonila je svoji prvi spletični in naročila, naj ji nemudoma preskrbi preprosto obleko in obuvalo. Ko je vse to dobila, je stopila pred veliko kristalno ogledalo in se še zadnjič v vsem kraljevskem sijaju ogledala v njem. Nato je dvignila roki visoko nad glavo, snela z nje težko zlato krono ter jo skupaj z drugimi znamenji vladarske časti odložila v skrinjo. Naglo je slekla dolgo, z zlatimi nitmi pretkano ogrinjalo, ter svileno obleko z naborki in vso to imenitno opravo zamenjala s širokim krilom in ohlapno bluzo iz grobega platna. Dolge svetle lase je skrila pod nabrano čepico, ki si jo je potegnila globoko na čelo. Svoje kraljevske čeveljce je zamenjala z nizkopetnimi platnenimi sandalami.
Oblečena kot kmečko dekle je ponoči na skrivaj zapustila grad.
Bilo je prvič, da se je peš napotila po svoji deželi. Vse doslej jo je videvala le iz kočije ali s konja.
Najprej se je odpravila na vzhod. Tu je na ravnini taborila njena vojska. Po dolgi in naporni hoji je prišla v vojaški tabor in tam začela poizvedovati po vojaku Andreju.
Mnogi so se ga še živo spominjali. Opisovali so ga kot resnega, odločnega, nadvse pogumnega moža, ki mu ni bilo mar veseljačenja, temveč je svoj prosti čas raje izkoristil za branje. Med tovariši je užival velik ugled. Nobene, še tako težke naloge se ni zbal. Nekoč je sam rešil dva vojaka – izvidnika iz sovražnikove zasede. Vsi trije so se uspešno vrnili, čeprav je bil sam v spopadu hudo ranjen. K sreči je kmalu okreval. Pred nedavnim je odslužil vojaščino in odšel neznano kam.
Vse, kar je izvedela o Andreju, je Luciji vlilo novih moči in poguma. Sedaj je bila še trdneje odločena, da ga poišče, četudi bi morala obhoditi vso deželo. V upanju, da ga bo nekega dne prav gotovo našla, se je podala na pot. Popotovala je od vasi do vasi in povsod spraševala o njem.
Prvič v življenju si je sama služila kruh. Za borno hrano in prenočišče na skednju je morala trdo delati na polju ali v hlevu. Da ne bi izgubljala časa, se je povsod zadržala le kak dan in z zgodnjim jutrom spet odšla naprej.
Med tem se je opazno spremenila. Čeprav je bila še vedno zelo lepa, ji je nekdanjo plemenito bledico na obrazu že zdavnaj prekrila od sonca in vetra zagorela koža. Njene nekoč tako občudovane roke so postale hrapave, razpokane, žuljave.
Pomlad je že zdavnaj minila in poletje se je naglo poslavljalo. Lucija pa je še vedno potrpežljivo nadaljevala iskanje in pri tem spoznavala nove kraje ter težavno življenje svojih podložnikov.
Nekega dne je tik pred nočjo prispela v zadnjo vas na zahodu svoje dežele. Vsa izčrpana se je ustavila ob gruči vaščanov, ki so pri vaškem koritu napajali živino. Kot že tolikokrat dotlej je spraševala po vojaku Andreju, ki naj bi imel bolno mater.
Usoda je hotela, da je prav takrat prišel mimo berač Marek. Vse svoje življenje je hodil naokrog po deželi in natančno poznal vsak njen kotiček. Slišal je, kaj mlado dekle sprašuje. Ves zadovoljen, da ji lahko pomaga, se je oglasil:
»No, vem za kraj, kjer je s svojo bolno materjo – vdovo živel neki nekdanji vojak. Žal ne poznam njegovega imena. Ne vem, ali bo pravi. Veste, po naših vaseh je precej nekdanjih vojakov,« je pripomnil.
»Vseeno bi se rada prepričala,« ga je z upanjem v srcu prosila Lucija. »Lepo vas prosim, pokažite mi pot. Če ga z vašo pomočjo najdem, vam bom zelo hvaležna.«
»Kdo pa si in zakaj ga tako vztrajno iščeš?« jo je radovedno vprašal.
»Preprosto dekle sem. Moram ga najti, da mu povem, kako rada ga imam,« mu je odkrito priznala.
»No, bom pa storil res dobro delo, če te čim prej pripeljem tja,« se ji je razumevajoče nasmehnil.
Naslednji dan sta se skupaj odpravila naprej. Hodila sta tri dni in dve noči. Podnevi ju je sonce neusmiljeno žgalo, ponoči pa sta drgetala od mraza. Pod večer tretjega dne sta le prispela v kraj, o katerem ji je pripovedoval berač.
Na koncu vasi se je ustavil pred veliko kmečko hišo.
»Tako, prispela sva! Tale bo, če bo prava!« je z roko pokazal nanjo. »Za katero drugo ne vem. Zdaj se poslavljam. Veliko sreče ti želim! Še nekaj: če sem dobro slišal tisto o hvaležnosti,« pri tem jo je nejeverno pogledal, »in če se izkaže, da sem te prav pripeljal, me najlažje najdete na stopnicah pred Katedralo.« Prijazno ji je pomahal in se odpravil naprej. Lucijin pogled se je občudujoče sprehodil po zunanjosti velike bele hiše, kjer se je z okenskih polic vilo pisano cvetje. Hrastova vrata pod kamnitim obokom so rahlo priprta zakrivala pogled v notranjost. Trepetajoča od pričakovanja jih je odrinila.
Znašla se je v širni veži z opečnatim tlakom. Pokukala je v kuhinjo in nato v druge prostore. »Vse prazno, nikjer žive duše!« je zavzdihnila. Pojdi domov, nikoli ga ne boš našla, si je v mislih velela. Potrta je zapustila hišo in že hotela oditi, kar jo je nenadoma obšlo, naj pogleda še za hišo. Sledila je notranjemu glasu in tam odkrila stopnice, ki so peljale na podstrešje.
Neučakano je stekla po njih in obstala pred tesno zaprtimi vrati. Narahlo je pritisnila na kljuko in jih odprla.
Presenečena je zagledala sobo z lesenim stropom; leva stena je bila do vrha obložena s knjigami. Skrbno razvrščene od največjih do najmanjših, od navadnih do vezanih v usnje, različnih barv, so se tiščale na policah. V kotu za vrati je stal usnjen naslanjač z enonožno okroglo mizico. Malo naprej je ovit z žalnim trakom, visel portret žene srednjih let. Na sredini je stala izrezljana miza.
V šibkem soju svetlobe, ki jo je širila leščerba na mizi, je Lucija zagledala človeka, ki se je s hrbtom obrnjen proti njej sklanjal nad mizo in nekaj pisal. Tiho se mu je približala. Zazrla se je v njegove kostanjeve lase, ki so se ponekod že srebrili; prevzel jo je nepremagljiv občutek bližine, kot da ga pozna že od nekdaj in stegnila je roko, da bi se dotaknila njegove rame. Tedaj je začutil njen pogled in se obrnil. Pred seboj je zagledala obraz, ki ga je bila tako dolgo iskala, vendar ni bil več tak, kot ga je ves čas hranila v sebi. Po levem licu navzdol mu je vse do vratu potekala široka temna sled komaj zaceljene rane. Samo za hip se je prepustila sočutju, nato pa je snela čepico z glave, da so se ji zlati lasje vsuli izpod nje.
Nepričakovano srečanje ga je ohromilo. Z očmi sta prešla drug v drugega. Čas se je ustavil. Andrej je prvi spregovoril: »Ste to res Vi kraljica, ali sanjam?« »Jaz sem,« mu je odgovorila in stopila bliže. Z dlanjo se je rahlo dotaknila njegove brazgotine in zaslišala svoje srce, kako se je oglasilo namesto nje: »Samo da sem te našla!«
Takrat je vstal, razprl roke, jo nežno privil k sebi in zašepetal: »Noč in dan sem mislil na Vas, vendar nisem hotel, da bi kdaj videli moj iznakaženi obraz.«
Po teh besedah se je v kraljici Luciji sprostilo vse dolgotrajno hrepenenje, ki ga je tolikokrat prizadelo lažno upanje, in solze so ji zalile oči. Ko se je umirila, mu je zaupala: »Že mesece te vsepovsod iščem. Pojdi z menoj! Skupaj bova vladala tej deželi.«
Naslednjega dne sta Andrej in kraljica Lucija odjahala na grad. Sprejeli so ju z velikim veseljem in navdušenjem.
Čez mesec dni je bila poroka.
Na imenitni svatbi, kjer se je trlo gostov, je kraljica Lucija žarela od sreče, Andrej pa ni in ni mogel odvrniti pogleda od nje. Manjkal ni niti berač Marek. Kraljica Lucija ga je nagradila z debelo mošnjo zlatnikov.
Prvi minister, glavni vojskovodja in dvorni zakladnik so si oddahnili. Kraljica je končno pripeljala na grad kralja, kakršnega bi si vsako kraljestvo samo želelo. Z lahkoto se je privajal številnim kraljevskim dolžnostim, saj je bil zelo nadarjen in vajen delati od jutra do večera.
Čez leto dni je na gradu zavekal otrok. Rodila se je kraljična Kristina, kot je bilo ime Andrejevi materi.
V deželo sta se vrnila mir in blaginja.
Ljudje so se čudili in zadovoljno modrovali: »Kdo bi si bil mislil, da se bo vse tako dobro izteklo!«
Le kraljičin zdravnik je sam pri sebi nejevoljno mrmral, ker je kraljica ugovarjala, da bi svoje zdravilne maže preizkušal na kraljevem licu. Ni mu šlo v glavo, kako to da je brazgotina na njegovem obrazu, ki je počasi bledela, ne le nič ne moti, temveč ji je, kot vse kaže, celo všeč.