Srbiji
| Srbiji Josip Stritar |
| |||||||
Srbija! Iz srca globočine
kličem, glas mi spremljajo solze;
meč presunil ostre bolečine
tebi, s tabo meni je srce!
Tvoji so sinovi pali v boji,
bratom šli zastonj so na pomoč;
pali so, sovražnik divjajoč
v lepi zdaj razsaja zemlji tvoji!
Kako divja zver mori in kolje,
žen, otrok nedolžna teče kri;
gola je puščava cvetno polje,
mesta so v pepelu in vasi.
Ti ponižana žaluješ, mati,
svet te zasmehuje brez srca!
Ne ves! Vest se zbuja; del sveta,
boljši del se jel je sramovati!
Po Evropi, čuj, se glas razlega,
svete nejevolje glas močan;
do prestolov glas visokih sega:
Mir! Dovolj trpel je kristijan!
Meč iz rok divjaku, ki mesari
kakor volk, ki pride med ovcé;
polna je, prepolna mera že:
zver človeku naj ne gospodari!
Srbija! Ne toži, plemenita
med naródi mučenica ti!
Sinov kri zastonj ti ni prelita,
plodotvorna je mučencev kri!
O, nesreča tvoja je velika,
pala Srbija si — a s častjo;
trnov venec venča ti glavo,
a zelena vmes je lovorika!