Pojdi na vsebino

Spreminjava žuželek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Spreminjava žuželek.
Fr. M.
Izdano: Besednik let. 1, št. 3, 1869
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kaj čudovita prikazen v živalstvu je spreminjava žuželek. Skoraj vse preživljajo svoje dni v različnih podobah. Iz jajčic namreč se ne izvalé že starim podobno krilate živali, ampak le majhne živalce, ki so najbolj črvom podobne. Ljudje tudi mislijo, da so črvi in je tudi tako imenujejo; v natoroznanstvu pa se zovejo ličinke. Te ličinke so majhene, pa silo požrešne; nektere celo v enem dnevi več snedo, nego same tehtajo. Nektere žive le malo dni, nektere pa tudi več let. Za nekaj časa pojenja njih življenje, žuželka neha zreti in gibati se ter otrpne tako, da je popolnoma mrtvej enaka. Okoli živali se naredi kožnata lupina; časi jo obdaja Še poseben svilnat ovoj; ta ovoj si žival že prej sama naprede, in v tem zavitku počiva potem, kakor v mrtvaškej trugi. V tem stanu se imenujejo žuželke bube. Prej ali pozneje pa nastopi zopet čas novega življenja, mešiček poči in iz njega se prikaže žuželka v svojej popolnej podobi, ktere potem več ne spremeni. Spremenila se jej ni samo podoba, ampak tudi hrana.

Naj znamenitiša pa je spremenitev pri metuljih. V prvo je ostudna, strašno požrešna in škodljiva gosenica, ki pojeda perje in brstje po drevji, ali pa je še celo grd v blatu živeč črv. Kmalo pa gosenica zboli, zvija se in stega na vse strani in gosenica mora umreti v mrtvaški trugi, ki si jo je sama naredila. Ko pa posije pomladno solnce, razpotje se lupina in iz groba se prikaže vsa druga žival — lep, pisan metulj. Ta ni tako ostuden in škodljiv, kakor gosenica, in tudi listja in blata več ne je, ampak srka z dolgim sesalom le roso in med iz cvetic. Veliko metuljev pa celo nič ne vživa, ker le kratek čas žive.

Kako lepo se nam kaže v tej spreminjali prehod človeka iz revnega zemeljskega življenja v kraj večnega veselja! Kako jasno se nam kaže v spreminjevanji teh živalic stvarnikova vsegamogočnost, ki po svojej dobrotljivosti kliče nase duše k popolnosti, ko se iznebe zemeljske peze. Že v starodavnih časih so modrijanje spoznali to podobo in slikali na grobne spomenike gosenice in metulje.

Narava ima sploh več podob dušnega življenja in ravno s tem se prikupi mislečemu človeku, ki iz vnanjih podob in prikazni sklepa na više reči.