Spremenljivi Pariz
| Spremenljivi Pariz. Vtisi iz modernega Babilona po 25letni odsotnosti. Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
La Garenne, 26. januarja.
V vsakem izmed mest in mestec na obodu velike metropole se z mirno dušo šteješ za Parižana. Po enkrat in po dvakrat na dan se vzdigne s teboj vred na stotisoče ljudi; nekaj minut vožnje z električnimi vlaki, ki neprestano švigajo v obe smeri, pa je vse to v osredju Pariza. In kakor je prihrumel človeški val, tako se zvečer spet razteče z neštetih malih postaj, teh zatvornic, ki uravnavajo priliv krvi v mogočno srce Evrope.
Pariz nima ve dovolj prostora za vse to ljudstvo. Prvi dojem, ko takole čez pet in dvajset let napraviš spet tri korake po njegovem asfaltu, je dojem gneče in naglice. Ulice so prepolne; še hiše se ti zde, kakor da se hočejo razleteti od naraslega življenja. In množice vrvijo tako neučakano po širokih pločnikih, preko cest, avtomobilom mimo razbeljenih oči, kakor da bi jim bil še dir minljivosti prepočasen in bi šlo za stavo kdo ve kam v neznano, prav te dni še posebno zastrto bodočnost ...
Brez prestanka raste Pariz. Pred petindvajsetimi leti je bila tik tam za Montmartrom obrobna pustinja, Montmartre sam pa pribežališče umetnikov in drugih problematičnih bitij, ki jim je bilo v urejenem središču mesta pretesno ali predrago živeti. Podobno je bilo z Latinsko četrtjo. Med tem se je polastila Montmartra zabaviška industrija; njegova romantika prostituirana za dolarje in druge dobre valute, je zdavnaj umrla žalostne smrti; zdaj je tudi tujski promet že v razsulu — in preko vse te lepe in nelepe minulosti se širi in raste stvarni, delavni, poslovni Pariz.
Po isto razočaranje greš, kako ne bi, na levi brez Sekvane. Kakor da bi romal čez mnogo let po stezah prve ljubezni: trava jih je zarasla, lipica je posekana, klopica se je sesedla ... Boul' Mich' je postal bulvar kakor vsi drugi. Dijakom je videti, da nimajo za slikovito brezdelje ne denarja ne časa; v »latinski deželi« se je naselila stiska in mnogi morajo trdo delati, da se ohranijo na površju. »Monomi« se umikajo političnim bojem po zgledu manj slavnih dežel, in deklicam, ki so nekdaj tolažile ukaželjno mladino v pustinjah preširokih ležiš — vsem tem p'tites femmes, poupoules in kakor so jih kedaj imenovali, zmanjkuje klijentele. Živeti ob ljubezni postaja težko. Ob umetnosti takisto. Le-ta sicer baje še hrani stare recepte in živi časih kakor ptički pod nebom, a tudi le — faute de mieux.
Da, skoraj vse podlage naših starih pariških spominov so se zrušile v povodnji velikih izprememb. Sledovi ravnih in krivih potov v letih 1906-7 so zasuti ... Ulico Monsieur le Prince je sicer še spoznati in »Hôtel de l'Univers« še stoji, a kozlobradi Gandin ne gleda več izpred vrat in nič več s svojim marseljskim izgovorom ne pozdravlja messieurjev Praitenarda, Bercéja, Dernovseca, Levticqua. Gotovo je zdavnaj umrl, če ne živi z obilno polovico vred kje zunaj ob renti. Izmed nas, ki sta nas negovala kakor punčice v svojih očeh, spita že dva pod rušo: Joža Bercé, Drnovšek. In našega znanca, Italijana Finzia (v Parizu se nismo prepirali) so menda Avstrijci obesiti med vojno. Tudi znameniti »Soufflet« je ostal tempel konservativne resnobe. Gospod za mizo v kotu ni več stari baron Lahisse, ki je tako ljubeznivo kramljal in si toli neutrudno stiskal prišč na tilniku, je pa takisto star in ljubezniv in tudi prišč na tilniku mu najbrže časih požene. Nikjer na svetu ne moreš zahtevati, da bi te čakale reči in ljudje kar četrt sto let. Zlasti v Parizu ne, zakaj menjava je »stalna« črta v značaju tega mesta.
In tako stojiš, potnik iz Bobojedistana, tako reko v neznani deželi; kakor da si se zmotil in sedel v napačni vlak ... Nemara je bolje tako. Tudi sam si se izpremenil; teh četrt sto let ni šlo samo preko Notre Dame in Eifflovega stolpa, ampak tudi preko tvoje lastne, nikakor ne železne in kamenite glave!
Gledaš ljudi ... Ali je resnica, ali se ti blede: nekam prekaljeni so videti, zresnjeni, trji. Kakor da bi se degenerirani parigotski tip umikal čilemu, v športu in na zraku utrjenemu zdravju, še Parižanka skoraj ni več tako lutkasto nežna kakor nekdanje dni; vrag jo spoznaj. Morda je kriva stvarnost današnje mode? Ali teh vražjih četrt sto let? Ali se je razlika proti Slovenkam na drugem koncu zmanjšala? Kje je sex-appeal? časopisi so namreč še vedno polni ljubezenskih pustolovščin ...
Bodi to, bodi ono, premišljevati ne utegneš. Tu si, zajet v življenje naroda, v njegovo sedanjost, ki je resna in težka. Svetovna kriza tare tudi Francijo. Industrija in trgovina se borita za obstanek, nakopičenje zlata v deželi povzroča neprilike, zaščita domačega poljedelstva je podražila cene živil; baje se dandanes v Newyorku laže prehraniš nego v Parizu. Slej ko prej žarijo zvečer izložbena okna in slepijo oči množic z lesketom dragotin, luksusnega blaga in vsega, kar obeta listnicam prepotrebno olajšanje. Gledalcev pred izložbami je zmerom dovolj, a dobro poučeni ljudje trdijo, da je v prodajalnah čedalje manj gneče. Zakaj listnice mnogih, premnogih niso več tako težke kakor nekdanje dni!
Nad vsem tem visi črni oblak reparacijske krize. S komurkoli govoriš, povsod izluščiš isto: finančna plat ni edina, ki jo ima ta sitna reč. Niti glavna ni. Plačevanje dolgov se zdi francoskemu človeku taka samoumevnost, da je v njegovem pogledu na sleparsko »insolventnost« Nemčije, že kar obilna primes gosposkega pomilovanja. Če bi bila Francija v takem položaju, bi delala in plačala, prej ko mogoče in prej ko treba — kakor l. 1871. »Boches« niso tako natančni; nu, Bog pomagaj. Zato povprečni Francoz ni ugovarjal svoji vladi, ko si je do zadnjih dni v potu obličja prizadevala, da bi našla za siromašno Nemčijo spodoben izhod. Povprečni Francoz bi v božjem imenu prenesel tudi žrtve. Le to je zlomek, da je tudi povprečni Francoz politična glava in da je milega soseda v teh dveh desetletjih natanko spoznal. V Brüningovi izjavi dobro sliši Hitlerjev glas. In če bi pristal na črtanje reparacij, bi vedel, da je s tem v načelu odobril porušenje versajskega miru. »Za reparacijami pride na vrsto gdanjski prehod, za tem malmédyjsko ozemlje in kaj kmalu tudi Alzacija-Lorena. Torej — vojna, prej ali slej!« Zakaj francoski narod čuti, da si ne bi dal vekomaj plesati po glavi, in postavlja nekote tudi to gotovost v račun. Briandova potrpežljivost za vsako ceno je torej le deloma tako popularna, kakor misli vnanji opazovalec. Za sredstva Pariz baje ne bi bil v zadregi. Odpovedana reparacijska plačila je lahko nadomestiti z obdavčenjem nemškega uvoza; razen tega je na svetu še Haag, in če to ne bo zaleglo — Moguncija in Poruhrje, kjer je Francija že stala in kamor bi se v skrajnem primeru brez mnogih ceremonij vrnila. Ta korak bi bil obenem uspešno varstvo zoper namene tistih, ki menijo, da je Evropa izza l. 1918. že dovolj spočita za nove krvave pustolovščine ...
Pa kaj politika! Če stopiš pozno zvečer k oknu svoje sobice in se zagledaš tja proti Parizu, ti misli nehote uhajajo v sanjarijo. Nikjer ni videti meje med lučmi malih obrobnih mest in lučmi velikega mesta. Vse bolj in bolj goste postajajo in tam, na obzorju, se zgrinjajo v eno, nepretrgano zarjo. Tam razločiš slavolok Zmage, pod katerim gori večni plamen v spomin neznanega vojaka. Tam se užiga in ugaša — v svetlobi Citroenove reklame — častitljivi Eifflov stolp. Od ondod prihaja prav sem do tebe tisto neutihljivo, enolično in vendar zmerom oživljajoče mnogozvočje šumov, ki je na pol kakor rohnenje demona, na pol kakor veličastna pesem: dihanje Pariza.