Sprememba v Kurji Vasi
| Sprememba v Kurji Vasi Ivo Trošt |
| |||||||||||||
I.
[uredi]Niti leta oseminštiridesetega ni bilo v Kurji Vasi takšnega gibanja kot letos, ko smo volili glavo županiji, voditelja v srečo in nesrečo vseh občanov, kakor tudi svetovalca v vseh, izven v srčnih zadevah; s kratka: od kar stoji svet, ni bilo v naši vasi tacega gibanja kot letos, ko smo volili župana. − Duh prosvete in omike pripihal jo je tudi v našo vas ter deloval prav orjaški. V nekoliko letih pa smo bili vsi drugi kot nekdaj. Staro nam ni bilo več po volji. Vse smo hoteli imeti novo, vse pravim − in tudi župana.
Gotovo, da je marsikomu neznano, kje neki je Kurja Vas in zakaj ji tako pravijo. Kurja Vas (nemški: Kurendorf) je tam nekje v sredini domovine naše. Da je do pičice prav tam, ne morem trditi, ker nisem meril, ali da je blizu tam, vem. Sicer je pa vas vasi podobna, in človek se lahko vara. Ime »Kurja Vas" uže lepo ni. Fantje se pa vender včasih potezajo za svojo »Kurjo« očetnjavo. Seveda je to drago stane, ali tu gre pač za obstanek Kurjega imena. Ni jim torej zameriti. Ljudje so hudobni; bili so in bodo. Celo stanovnikom rekali so pred leti »Kurji vaščani« namesto drugače. To je pa bilo v oni dobi, ko je še Podobnikov Krošnjar bil bolj v moči. To vam je bil človek čudak. Priimek »Krošnjar« so mu dodali, kajti pravo krstno ime njegovo bilo je Matija. Uže mlad ju kazal, da ne bo nič kaj prida iz njega. Med krščevanjem je baje zelo upil. Krstitelj je sicer voljno prenašal mej delitvijo sv. otajstva križe in težave svojega stanu; ko je pa prišel iz cerkve, obrnil se je h kumu, rekoč: »Ti otroče ti, ne bode Bog ve kaj iz tebe, ker tako upiješ.« Res, ni se motil sivi, a dobri in previdni župnik. Ni sicer dočakal, da bi se ispolnile njegove besede, a izvršile so se do pičice.
Krošnjarjevo življenje bilo je tako umerjeno, kakor drugih otrok, le od dvajsetega leta dalje izdelaval je žlice, kuhalnice in še drugačno lesenino. Ko jo toliko izrezljal, da jo bilo robe za njegov košoprtnjak, kakor je imenoval »krošnji«, nosil je od vasi do vasi ter prodajal, komur je mogel. Ker je imel največ opravila pri tem z ženskimi, pobabil se je bil tako, da jo bil bolj jezičen, kot babnice same. Vojak ni bil, lovec tudi ne, bila pa je njegova »produktivna« polovica možganov namazana s takim mazilom, da je lahko potegnil kako novico kar iz rokava. Matija je trdil, da ima ta dar po posebni milosti Božji. Lagal pa Matija ni, le šalil se je rad. Premda je bil rojen iz Kurje Vasi in je tam imel izvir in državljanstvo svoje, cenil jo svoje rojake vrlo malo. Rekal jim je le : Kurji vasčani, no pa kakor bi se moralo reči po slovniških pravilih in zakonih svetovne dostojnosti v taki družbi, kakor so Kurjevaščani. Uprav Matija Krošnjar je bil, ki se je hvalil, da je sloviti izumitelj reku: kdor nikamor ne gre, od nikoder ne pride. Pustili so mu to smelost. Trdil je, da mu ni dom za drugo, ko da tam pojé, kar si od drugod prinese. Vender ga zato ljudje niso toli iznevideli; no zastran imena: »Kurji vaščani«. Bil je tedaj Matija izdajica rodne vasi, in ne moremo mu odpustiti tega greha. Večkrat se mu je kedo postavil po robu, drzno ga vprašaje: »Matija, i ali e?« Če je bil tedaj baš na dolgo nasajen, zasolil mu je le kako grenko, sicer se sem je pa le obregnil: »Nisem se učil brati. Ako pa vender želiš, povem ti, zakaj pravijo: »Kurja Vas«. Da ga je hotel kedo poslušati, pripovedoval je to-le: »V davnem, davnem času, menim, da še za Matuzalema, ki je živel devetstoinšestdeset let, imenovala se je ta vas Vranja Vas. Bog ji je hotel ime premeniti. Vran je črn, ljudje pa pri nas barem niso črni. Poslal pa jim je Višnji Otec skušnjo, da bi se osvedočil, so-li vredni take milosti ali ne. Neko jutro zgodaj „dano“ jim je bilo znamenje, da se vsi zberô pod veliko steno. Vse je teklo, mladci in starci, žene in dekleta, otroci in psi gledat, kako ime dobi zdaj vas. Vsi stoje in gledajo v steno. Oči so jim uprte v neko, veliki gobi podobno, luknjičavo stvar, ki je pa bila tako visoko utrjena na steno, da bi je mogel doseči le največi človek v vasi. To čast imel je tistikrat Kremžarjev Jaka, junak in hrust, da mu ni kmalu para, le to je nesreča, da ni še bil prav oblečen. Nedolžna znaličnost tirala je vse tako brzo ispod strehe, da so pozabili skoro sami na-se. Jaka stegno roko ter tajnostno otipuje dragoceno gobo. „Bobni!“ tolaži svoje sovaščane. „Oh, oh,“ slišalo se je iz množice in vseh je bilo strah. „Bojim se!“ pravi Jaka. „Oh, oh, mi tudi, mi tudi,“ ječali so drugi in mrzel, „kurji“ pot je je sprehajal. Kar se zapodi Jaku v obraz mnogoštevilni roj jeznih sršenov. On steče, da bi ušel sršenjemu piku, drugi pa za njim, misleči, da jim neče povedati imena. Pohodili in pomastili so sršene, a Jaka ne vedoč, zakaj teko za njim, ubiral jo je naglo pred njimi. Mnogo jih jo uže omagalo. Le oni, ki so si s komolci dobro v gnječi „naprej“ pomagali, tekli so še za ubežnikom. Slednjič so se vender pogobili, sporazumeli in − debelo gledali. Obupali so, da Bog kedaj spremeni vasi ime. Vrnejo se z Jakom slovesno v vas ter ga enoglasno izvolijo županom, da mu barem nekoliko poplačajo junaški čin. Ženske so še vedno trepetale strahu in »Kurjenci« so še vedno se poznali vsem na obrazih, ko so prišle gledat in občudovat, slavnega junaka Kremžarjevega Jaka. Take stiske ne pozna od tedaj več kronika občinska.
Bil je pa tisti dan med njimi nek berač iz sosednje vasi ter je vse povedal hudobnim sosedom; štirideset dni in toliko noči po tem dogodku vedel je uže vsak pastir, kje je „Kurja Vas“.«
Tako je zabavljal Matija Krošnjar rojakom svojim. Nekoč jo je pa vender le skupil. Ljudje so bili uže res nevoljni na njega in so tudi mogli biti; ni ga bilo namreč možaka iz Kurje Vasi, da mu ne bi bil zabavljal z imenom »Kurji vaščan«. Osobito fantom je bil slabo »zapisan«.
Nek večer vračal se je baš domov s svoje poti, noseč težak koš na hrbtu. »Zdravo Marijo« je uže odzvonilo in mrak je objemal zemljo. Matija težko stopa, utrujen pod takšnim bremenom. Steza je bila preko županovega vrta, ki je bil okoli in okoli ograježn z visokim plotom, le pri uhodu bila je lesa z visokimi klini, in to ni karsibodi onemu, kdor jo hoče prestopiti. Matiju je bil to nocoj pravcati gordijski vozel. Oprijemaje se sleze do četvrtega klina, vrže palico na ono stran, – kar ga nekdo prime zadaj za koš tako, da revež ni vedel, ali je hudobec sam, ali njegov namestnik. Ni mogel iz tega škripca ne naprej, ne nazaj. Močan, neustrašen glas mu zadoni na uho, kakor trobenta sodnjega dne: »Matija, i ali e?«
O sveta Božja porodnica, naša go ...! začne moliti.
»Matija, i ali e?«
Nikogar nisem danes osleparil in če sem kaj krivično pridobil, stotero povrnem, blebetal je Matija, stezaje vrat kakor kamela, da bi ušel krempljem hudobčevim. Vse ne hasne, napadovalec se ne gane ni za las, potrese ga za koš, da je videl Krošnjar vse zvezde, četudi je bilo oblačno.
»I ali e?«
O jej, e, e, e in samo e, odgovori Matija skesano. Sedaj ga vrag pusti in on dospe brez osobitih križev in nadlog na tla, pobere palico ter jo maha dalje, kolikor si je mogel pomagati s skromnim mehom v prsih svojih.
Drugi dan so se uže otroci pogovarjali, da straši pri županovi ogradi. Matija pa je bil od tedaj večni nasprotnik županu.
Omenil sem to, ker je v tesni zvezi z županom, prebivalci in zgodovino »Kurje Vasi.«
II.
[uredi]Dalnji, dalnji potomec onega slovitega Kremžarjevega Jake bil je tudi prejšnji župan Groga. Ker je Kurji Vasi županil njegov ded s premnogimi pra-in-pra-pra-dedi, za njim njegov praded, ded in oče, zdelo se mu je toliko prevzeti občinsko vodstvo, kakor kateremu njegovih podložnikov izkopati naramnik suhih korenin in štorov ter je nesti domov za zimo. Grogu bila je to vse mala reč. Kurjevaščani so pa tudi v božjem strahu poslušni svojemu vrhovnemu poglavarju v vsem; poslušni kakor ovce. Samo nekateri rovači so zinili o volitvi par gorkih, a Groga je je v svesti svojega dostojanstva le srpo pogledal, in uže se je oglasil kak njegov pristaš: »Manjša kakor je žaba, daljo skače!« Smeh je bil takemu dovtipu »finale« in Groga je zopet županil svojim zvestim občanom.
Svoje dni se je navadil v Postojini »podkrižati« svoje ime z nemškimi kljukami in to ju zadoščevalo, da so ga vsi čislali in vedeli ceniti najvišjo glavo v soseski; Groga je pa tudi sam mislil, da je nekaj več – in čast, komu čast − bil je tudi nekaj več kot drugi. Ponosno je vtaknil roki v žepa irhastih hlač, oblastno raztegnil nogi ter kazal svojo le sebi priljubljeno, precej obilno osebnost vsakemu radovednežu.
Ker so bili vsi njegovi predniki oženjeni, storil je isto i Groga prav po splošnej navadi. Znanci, prijatelji osobito pa sorodniki, katerih je imel obilo, našli so mu in dali nevesto.
Strasti ni imel posebnih; bil pa je lovec. Hodil je včasih plašit zajcev in druge zverine, a ko je puška počila, vstrašil se je je še mnogo bolj kot njegova žrtva zajec, ki je bil pa redkokedaj res »žrtva« njegova. Toda Groga bil je lovec, ne iz navade, temveč za to, ker so bili vsi njegovi kolege-župani lovci, toraj radi doslednosti. V družbi se je rad »postavljal« ter z izbranimi besedami − ki pa dostikrat niso nič pomenjale, – zabaval one, ki so ga hoteli in morali poslušati, ako so le imeli toliko ustrpljivosti. Dogodilo se jo tudi, da mu jo kedo rekel v brk: »Kako si ti pust!«
Groga ni vedel, da ga jo prerastel duh časa. – Sosed njegov, Fran Primec dal je svojega sina v šolo. Grogu ni prijalo, da ga sosed prekosi. Odpravi se vsled tega ter pelje svojega sina Janeza v mesto. Janezu ni šlo učenje nič prav v glavo in spoznal je uže v mladih letih, da nikdar ne doseže svojega očeta. Sosedov »fant« pa je dobro napredoval in oče Primec je sam rekel: »Naj študira fant, vsaj bo kaj več vedel kot jaz.«
Groga pa ni mogel dognati, kako je to, da Primčev sin študira, njegov pa ne, akoprav je njegov sin »županov« sin. Vzel ga je iz šole ter mu dal v roko sekiro in bič. –
V tem umre županu soproga. Vsa vas je togovala za materjo-županjo. Groga je udovec, hm, to ni karsibodi, župan »za devet«. Pravili so, da je uže za pogrebom grede gledal neko drugo, ki bi bila zanj – pa saj ljudje tako radi lažejo in pregovor »čez trugo za drugo« ni vselej in povsod na mestu. Groga jo to odločno zanikaval. Samotaril je tako nekaj časa, a ženil se ni. Govorili so to in ono, istine pa je bilo vmes jako malo.
Preteklo je tako nekaj let in Primčev študent pride domov iz »šeste« šole. Oče njegov imel je obilo posestva. Bil je prvi kmet za županom. Malo časa potem dobilo je vse gibanje v vasi drugo strugo. Ljudje so vedeli, da župan prav ne gospodari, da malo, ali prav nič ne zna in še mnogo enakih stvari. Ko Groga zvé odkod prihajajo vse to novice, pokliče Primčevega »fanta« k sebi (»študent« zdelo se mu je prečastno), da vidi, kako ima »pisavo«. S tem se je baje hotel osvedočiti, če res toliko zna in ve, kakor ljudje po vasi govore. Občinski sluga se vrne ter pove županu nekaj, da je župan čudé se zavlekel: »Ka-a-aj?«, nato izbuljil oči, nategnil obraz, napel nosnici, slednjič pa vender prikril svoje čute ter rekel slugi s prisiljeno mirnim glasom: »Dobro!« Studenta Antona Primca ni. – Županu je poslal odgovor, ki ga je zelo presenetil.
Minilo je nekaj mesecev, skoraj leto dnij. Županu se je potekla doba, pastirovanju njegovemu bližal se je konec, bližala se je nova volitev. Groga ni vedel, kaki hudourni vetrovi tirajo pogubonosne oblake nad njegovo čestito glavo. Mislil je menda, da pojde vse po navadi, kakor po lestvi. Ali Bog je hotel in ljudje nasprotniki so delali drugače − Groga je počakaval vsak večer ljudi s polja se vračujoče pred hišo ter vsacega povprašal to in ono. Tega je poklical na stran in mu nekaj zašepetal na uho, onemu je povedal to in ono, druzemu je zatrjeval, da sta stara prijatelja in komu je mož volilec prikimal, dodal je:
»No, vidiš, tako je prav, saj smo domačini. Za domovino!« Spomeniti moram, da je razumeval Groga v pojmu: domovina, eminentno le Kurjo Vas.
Toda pri vsi svoji »fini politiki«, kakor je sam trdil, da jo ima, imel je skrivnega sovražnika in sicer prav hudega sovražn ika v osebi Matije Krožnjarja. Ta je bil uže večkrat izjavil in tudi pri občinskih svetnikih deloval na to, da treba plot pri »županovi ogradi« podreti. Uzroke znal je le on sam. Kedar so Grogu kaj tacega omenjali, izrazil se je brez »fines« prilično tako-le: »Vidite no, vidite! Kdor ne more plota preskočiti, proleze pa počasi čezenj.« To je često obveljalo. Druga pa je zapela sedaj. Krošnjar se je zarotil, da mora župan plot odstraniti, sicer je odžupanil na veke. Anton Primec, ali »Primčev student«, kakor so mu še vedno rekali, pravil je ljudem nekaj, kar ni Grogu prav prijetno odmevalo po ušesih. Po njegovem trudu osnovali so si uže pred meseci »bralno družtvo«. Ljudje so redno zahajali v čitalnico ter marljivo čitali. Kurjevaščani sicer niso najbolj »trde glave«. Kako reč umô prav hitro, druge zopet ne ... Kmalu so se jim oči odprle, da so videli v Grogovem županovanji marsikaj, kar je videl in za kar je vedel prej le Groga sam, ali pa še on ne.
Mej mnogobrojnimi nasprotniki pojavil se je v nasprotnem taboru tudi Miha Bohne. Uže prej je povedal Grogu, kako gorko in grenko o napačnem njegovem gospodarstvu: kako je delal »pod roko«, da so dali Kurjevaščanom gozd poldrugo uro hoda od vasi, namestu takoj za voglom; kako je prejemal in gnjavil piščance ter se mastil s klobasami, ko so županje prejemali odškodnino še od francoskih vojskâ ...
Ker je Bohne za našo povest sila imenitna osoba, moramo še nekaj povedati o njem. Bohne je bil v Kurji vasi posestnik, pa ne velik, ker se je bolj ukvarjal z mešetarstvom. Bil je skoraj le mešetar. Kakor imajo mešetarji sploh gladek jezik, ni se niti njemu tožilo govoriti. Tega »rokodelstva «se ni nikjer učil. Govoril pa je počasi, razločno in mogočno, imajoč obligatno nikotinovo naslado v ustih. Najslavnejši dan njegovi neprepičli častilakomnosti bil je tedaj, ko so ga izvolili občinskim odbornikom. Prej je vedno hodil mešetarit, ko se ga je prijela pa ta čast, vzdržal se je nekoliko semnjev, rekoč: »Ne spodobi se in sramotilno bi bilo, ker sem občinski „mož“!« Ko so se ti časti prvotni robovi nekoliko opilili, sosedje pa in Bohne jo tudi už e nekoliko pozabili, zabasal je nekoliko večjo množino omenjeno naslade v usta ter spet zlezel mej volovske repove.
Oseba bil je zajetna, junak vender ne. Njegova notranjost pa je imela čudno svojstvo, da je namreč spravila pod svojo streho strašno množino mesa, klobas, pečenke, vina in drugih gospodu želodcu ugodnih raritet, samo da je bil kedo drugi plačnik. Sam si ni privoščil ničesa, vse le na stroške drugih. Da je le koga mogel, uščipnil ga je, da je sam potem pil in jedel. Tudi sina je baje le za to oženil, da je v dan poroko napasel z dobrimi jedili in pijačami notranje slabosti svoje. Pri vsakem podjetji bil je pravcati mešetar, če se je le kaj dobilo za »pod zob in v grlo«. Ako si česa potreboval pri njem, gledal je le na to, da dobi kak nameček za svoj želodec. Sploh je meril vse naprave starega in novega veka le po tem, kolikor koristijo želodcu. –
O nekej priliki bil je pozvan k župniku na obed. Ljudje so ga povpraševali, kako je kaj bilo pri obedu. Odgovarjal je: »Vse dobro; le premalo so silili«. − Te črtice torej našega junaka dovoljno karakterizujo.
Da vstreza svoji samogoltnosti, požrešnoati in lakomnosti, prizadeval se je kolikor mogoče više dolezti. Zato je bil Bohne županov najhujši nasprotnik. Sreča, da so ga ljudje le predobro poznali, sicer bi bil on uže zašel zgodovinsko slavni županski stol v Kurji Vasi.
Bohne je sam trdil, da če bi znal čitati in pisati, ugnal bi bil Grogo uže davno v kozji rog, ali taj je »pismen« človek, Bohnetovemu talentu na čast pa moramo priznati, da se jo pozneje vender naučil načrkati svojo ime – v šolo hodeči sin imel je to nalogo. Bohne se je podpisal, a svojega podpisa ni znal čitati. −
O novih volitvah nadejal se je Bohne, da bode izvestno izvoljen županom: le on in nikdo drugi. –
III.
[uredi]Oče Antona Primca bil je »trden«, kmetovalec. Ni se učil modernih vednosti, imel pa je jasen um in jekleno voljo. Ker je mali TonČe kazal nekaj talenta, dal ga je v šolo. Sin, očeta svojega verna slika, napredoval je dobro in tako jo »dotolkel« do šestega razreda gimnazije. Kar se očetu dozdeva, da mu pojemajo moči; treba bodo naslednika, Tonče je bil lani še Tone, letos pa uže Anton in celo »gospod«; sedaj mora iz šole. Nekako težko mu je bilo zapustiti učilnico in tovariše, mnogo solz pa vender ni potočil za to. Dva ali tri tedne je doma »pohajal«, hodil okoli sorodnikov, obiskaval znance in prijatelje. Potem je začel po malem nadomeščati očeta v gospodarstvu. Ostal je vedno zvest gaslu, koje smo si bili nadeli še dijaci VI. šole v Gorici; »Vse za narod!« Res, takoj je začel svojo sveto misijo mej popolnoma zapuščenimi, a nepokvarjenimi rojaci svojimi.
Ker je pa uže svet tak, da sodi človeka bolj po vnanjosti, kakor po notranjosti njegovi, moramo storiti svojo dolžnost, da pokažemo v Antonu Primci tudi zunanjega človeka.
Bil je sloke postave, bolj šibek, vender popolnoma sorazmernih udov. Modre pa žive oči dajale so njegovemu tipu neko posebno milobo. Lase je imel rumenkaste, malko kodraste in kadar se je zasmejal, kazal je njegov obraz še bolj kot sicer odkritosrčno dušo. Da, odkritosrčen bil je Anton še skoro preveč. Ko je bil dve leti doma, vzrastel je v popolnega moža, če tudi mu ni bilo nad dvajset in štiri leta.
V gospodarstvu je sam vodil nekoja opravila, pomagal pa je tudi očetu. Prebujal in navduševal je narod, da bodo ljudje s časom tudi kaj druzega govorili o Kurjevaščanih, kakor same zabavljive. Župan Groga, po starem kopitu in »volji Božji«, ni bil sam naobražen in tudi ni imal nikacega pojma o napredku. −
Jesen je uže blizu in z njo nove občinske volitve. Pri Primčevih so imeli napravljen reorganizacijski načrt o volilcih, odbornikih in županu. Vrinilo pa se jo še nekaj druzega vmes.
Bog koji ne plačuje vsak sobote, rekali so Kurjevaščani, pogledal je Grogo in vzel k sebi soprogo njegovo. Nekaj časa je tako samčeval; spomnil pa se je Stvarnikovih besed: »Človeku ni dobro samemu biti.« Začel se je i on necega večera na ognjišči raztezati, zdehati in premišljevati naprej in nazaj, slednjič je sklenil se zopet ženiti. To pa je bila zanj, za »župana« težka stvar. Če se on ženi, zdelo se mu je skoraj tako, kakor da si zbira cesar svojo bodočo soprogo; njegova nevesta mora vsestranski ugajati. In temu principu se Groga ni udaljil.
V čast Kurjevaščanom moram reči, da se še dandanes ponašajo − in to v popolnem pravu – s svojimi dekleti. Lepe so in pridne, a tudi ne brez cvenka. Da, celo izobražena gospodična Ančika Kotnikova deklamovala je tedaj, ko je bil Groga udovec. Župan jo je vselej opazoval, ko je stopala sama ali z domačo deklo ob nedeljah iz cerkve. Ni se dolgo branil v glavo mu sileči prijetni misli, da bi jo skoro »vprašal«. Let je imel tedaj nekaj preko pet križev. Boljši del njegovih možganov in s temi tudi razumnost njegova stala je v opoziciji: premlada je; desnica pa je trdila: če je mlada, pa je učena in ljubezniva. Župan si je mislil zase še: in pa lepa.
Tako jo je motril uže nekaj nedelj in praznikov stopaje a kopo starešin od maše proti svojemu domu. Svojih sklepov ni razodel nikomur.
Začel se je boljše oblačiti in zahajati h Kotniku ...
IV.
[uredi]Mladi Primec jo vrlo napredoval v širjenju narodne ideje pri svojih domačinih.Sosedje so ga imenovali obično Primčev »gospod« a tudi Primčev »Slovenec«. Radi so zahajali v bralno sobo poslušat novosti in dobrih nasvetov, kakor tudi za to, da so se kratkočasili v prijetni družbi, pogovarjajo se o tem in onem. Zahajal je tja tudi stari Kotnik, namenjeni tast županu Grogi; zahajala pa je tja tudi gospica »Nani«, njegova hči. Bila je devetnajstletno brdko dekle. Tri leta bila je uže doma, odkar se je vrnila iz šole v samostanu. Njena prikazen bila je vsakemu ljuba, vender bolj mladoženjim kot starcem; hrepenela so po nji mladeniška srca a tudi Groga je uže mislil, da jo ima kakor doma. – Ančika bila je bolj majhne postave, a ne premajhna. Mali pa pravilno okrogli obrazek, kostanjevi mehki lasje spominjali so nehote na slovečo sliko nebeške devico »Madonna della Sedia«. Osobite črni očesci z dolgimi trepalnicami, pravim nakitom, morali ste očarati vsakoga. Občevala je z ljudmi preprosto, ljubeznivo in prijazno. Čutila je predobro, da je nizkega rodu, ali ta čut je ni poniževal, temveč navdajal z nekim ponosom, kar ji je nujalo še večjo dražest.
V Kurji Vasi, premda doma, ni imela svoji naobraženosti primerne druščine. Z odkritosrčno prijaznostjo sprejemala je mladega Primca, kadar je prihajal k njim v pohode. Jako spretno znal se je sukati okolu nje. Seznanila sta se bila z nova nek večer v bralnej sobi, kajti poznala sta se uže od mladih nog, toda v teku let sta se, kar je samo ob sebi umevno, drug drugemu odtujila. Anton jo je od te dobe spremljeval domov, dasi jo šla z njo tudi služkinja.
Kake tri tedne potem, ko se je Anton upozual s Kotnikovo, spremljal jo je kakor navadno domov. Služnica je »slučajno« odšla naprej in stem ugodila valjda sebi in onim. Mesec je prijazno svetil v tiho jesensko noč. Tiho stopata drug tik druzega, kakor da sta oba istih misli. – Da vender pretrga molk, spregovorion:
»Kaj ne gospica, lep večer je to?«
»Da, gospod, prav prijazen večer.« – Končala pa je s tako težo na poslednjih zlogih, kakor da izvestno pričakuje nadaljevanja. – Anton ni bil v občevanji s krasnim spolom baš novinec, zato nastavi:
»Taka noč je polna poezije in neke tajne dobrodejne čarobnosti. Človeku je tako dobro pri srci, ko gleda srebrno mesečino. Zdi se mu, kakor da se ta čarobni svit popolnoma strinja z obližjem njegovega srca. Neka sladka zadovoljnost ga obvladuje.«
»Da, lepo govorite, prav lepo, kdor je uže sam čutil te bajnosti in čarobnosti, o kojih govorite, res mora mu dokaj dobro deti čar take noči.«
»Dvomim, da bi Vas bil prav umel gospica. Čut lepote biva pač v vsakem srci.«
»Samo da ni v vsakem enako razvit«, dostavlja ona nekako lakonično.
»Hoteli ste, menim reči: Kdor čuti v srci tudi kaj druzega, uzvišenejšega, oni ve šele prav ceniti romantiko takih večerov!«
»Da, istina! Pogodili ste mnenje moje; kmalu boste župan«. »Zato« – nadaljuje nagajivo – »smelo trdim, da ste Vi uže morali kedaj čutiti slaj ljubezni, ker ste ravnokar tako navdušeno izražali misli svoje o romantiki takih večerov.«
»Smelo trdim, gospica, da sto na napačni poti glede mene. Nisem še okusil ljubezni slaja, ni še čutilo srce moje onih sladkih in kakor pravijo – grenkih bolečin ali – –«
»Ali, ali« – sežo mu v besedo – »vender pravite: ali; zakaj niste dovršili stavka s punktom?«
»Gospodična Ančika, za to ker ljubim, a ne vem, da-li sem ljubljen!« ... Čutil je, da se njena ročica trese v njegovi in da je po vsem životu nekoliko vznemirjena. Vedela je izvestno, kaj pride sedaj, – – – Oh te ženske!
»Oh gospica!«
»Kaj Anton?«
»Ančika, jaz Te ljubim! Odkar sem Te spoznal, bila si moja miljenka.« – Tesneje se je oprijela njegove roke, skoro obesila se na-njo ter mu ljubko gledala v oko. – – – Ne navajamo vse daljne govorice in omenimo le toliko, da se je govorilo, kakor obično med zaljubljenim, t. j., o tisočerih ničevih predmetih, kateri pa v očeh zaljubljenih pomenjajo več, nego ves svet s svojimi težnjami in vsakdanjimi bridkostimi.
Tega sladkega raja večnost je minila ko jee nekaj zašumelo v cestni ograji blizu Kotnikovih. Dekla ja je čakala uže pri vratih, ker se je bala brez gospodarjeve hčere domov. Ko se začudi, da je ni bilo tako dolgo, utolaži jo Ančika z energično-tajinstvenim: »Tiho!«
Zaljubljenca ločila sta se s srčnim veseljem, da sta se sporazumela, toda v strahu, da njeno ljubezen kdo ovadi.
V.
[uredi]Groga je še vedno zahajal h Kotnikovim. Ker sta bila z Ančinim očetom prijatelja in znanca uže od nekdaj, skoro ni dvomil, da doseže svoj namen. Tudi ljudem to prepogosto obiskovanje ni ostalo dolgo več skrito. Našli so mu takoj uzrok.
Bila je jasna noč o mlaju. Pozno je uže, – pri Kotnikovih imajo še luč, četudi so duri uže zaprte. Toda čujmo! Nekdo prihaja znotraj k vratim. Znani, precej močni glasovi prihajajo iz veže. Vrata se odpre in prikaže se – župan Groga, za njim pa Kotnik s svetilnico, oba uže jako zgovorna.
»Lahko noč, Šimen!«
»Lahko noč, Groga! Bog Te obvaruj!«
»Da, Bog To obvaruj! Jutri pridem in razodenem sam hčerki Tvoji najin ukrep!« Kotnik stopi nekoliko za njim, ugasne luč ter ga prime za ramo, rekoč:
»Ne bo zadovoljna, saj veš, mlada dekleta imajo rade one, ki jim znajo prijetno na srce govoriti; le taki so jim po volji. Midva sva tudi bila mlada. Vender upam, če je mati ne –«
»Molči«, pravi Groga »ko bom zopet voljen županom, proslavim novo izvolitev s tem, da Ančiko pripeljem kot mlado županjo na svoj dom.« Zdaj potegne lahna sapica in z bližnjega zida pade nekaj kakor – koš. Kotnik in Groga nista tega opazila. Zato župan nadaljuje:
»In potem« – pristopi bližje in pošepeta svojemu tovarišu na uho – »moral te bom „vikati“«.
»Beži no, beži«, de Kotnik, »prestara sva uže za take ceremonije, sicer si pa ti župan«.
Izrekši soglasno: »bomo videli«, ločita se – vsak s svojimi nadejami.
Kotnik je zaprl vrata, še so odmevale njegove stopinje na cesto, ko se vzdigne izza bližnjega zida dolga in znana postava Matije Krošnjarja; pobravši koš, stopa na bližnji hribec domov, mrmrajo in grozeč se: »Kurji vaščan, ne boš je dobil in plot boš moral podreti. Jaz, jaz skrbim za to!«
Drugo jutro stiskal je Primčev Anton v rokah nek papir ter večkrat na njem motril besede: »V svoji ozkosrčnosti in skeptičnih mislih me bo dal temu čudaku ...« Kmalu potem stopi v hišo Krošnjar, želeč na samem govoriti z gospodom Antonom. Ker je bil mladi Primec z vsakim prijazen, vsprejel je tudi tega in kakor je bilo soditi iz njegovih potez v obrazu, ko je Krošnjar odhajal, pomenila sta se bila o važnih rečeh. Tisti večer sklenili so pri Primčevih: Bohne, Krošnjar, Anton in starejši Primec pravi vojni načrt; na mesto župana Primca, mora biti voljen Kotnik in Anton tajnik. Poslednji je trdil, da sicer Kotnik vse zmeša pri volitvi. Ves manever bil bi zaman. Še tisti večer šel je oče Primec h Kotniku, a ker je imel malo agitatorskega duha, videlo se je na uspehu, da diplomata malo biva v njegovi koži. Drugi večer gre ž njim tudi Anton. Sedaj je bilo vse drugače. Nepristranskemu opazovalcu dozdevala bi se bila pogovarjajoča skupina slična oni svetopisemski, ko je bil Mozes z Aronom pred Faraonom. Tudi Kotnikova žena se je potezala za tajništvo gospoda Antona, ko ji je bil nekaj pošepetal na uho ... kar srce se ji je smehljalo samega veselja. Kotnik se je pa le otresal, a ko mu Anton pove, da bodo njega volili županom, omajal se je polagoma. Zatrditi mu je pa bilo to skoro s prisego; le težko se je ločil od Groge in le vrlih agitatorjev zasluga je, da so ga preobrnili. Udaril je Antonu v roko, rekoč: »Da, sem, če boste Vi tajnik!«
Tudi Ančika si je nocoj obrisala solzne oči in bila vsaj za silo vesela, ni pa vedela, kaj namerava z vsem ženijalni njen ljubimec.
Krošnjar in Bobne sta zvedela ta uspeh takoj. Bohnetu so obljubili, da ostane sigurno v odboru in da dobi v dan volitve jed in pijačo zastonj. Hodil je potem čez hribe in doline, nagovarjal, lagal in klel, hvalil in rotil, kjer jo le mogel, da je bilo še preveč. Vse pa je ostalo še nekaj dni tajnost, v očeh župana Groge.
Rujno vinco teče, beseda gre kakor namazana z jezika, govornikov povsod kolikor pivcev, – vsakdo čuti Demostena v grlu. Hvala povsod velika, še prevelika. Bohne se jezi, da njega ne omenjajo toliko kot mladega Primca, ko je vender on več pomagal, kakor nobeden drug. Potolaži se mu srce še le, ko vidi pred seboj zopet polnolično natakarico s polno posodo in nekimi grižljaji na krožniku. Dobro ve, da se bo vse to še obračalo v njegovem želodcu. – Ko so dobro poživi in okrepča, izreče i on nekaj, ne sicer duhovitih, a kratkih in krepkih besed:
»Kakor rad bi bil sam župan, vender se raje vidim, da bi sleherni dan bila volitev. Zatorej Bog živi Kotnika župana!« Gromoviti »živio« je odmeval z vseh strani. Drugi dan so pa pravili, da je Bohne pil do polnoči, potem vstal in trdimi koraki nesel še polič vina domov za drugi dan.
Stari Krošnjar je prišel tudi zvečer v gostilno, vsel se za mizo pri vratih, poklical merico ter molče užival dar božji v svesti, da je dosegel namen svoj. Če so pa drugi le kričali »živio«, pritrdil je: »Živio no, saj je mož za to!«
Proti svoji navadi zapustil je gostilno nocoj jako kmalu. – – – Kurjevaščanom ni več zabavljal.
Zjutraj so uže ženske govorile po vasi, da je pri »starega župana ogradi« plot podrt. Kdo ga je podrl? Vedeli so vsi – in nobeden. – – – –
Kmalu bi Vam bil zabil povedati, kaj je z našim junakom Grogo. Ves zelen od jeze šel je takoj po volitvi domov. Ni se pokazal isti dan več svojim sovaščanom. Pozneje so govorili, da je vložil protest proti volitvi, toda drugi so trdili, da to ni mogoče, kajti imel je za-to premalo pristašev in – poguma.
Primec je ostal v dan volitve z novi župam v gostilni ter izustil par uprav korenitih govorov. Kotnik se je izgovarjal, da ni vreden take časti, ali ker mu občina zaupa, prevzame vender težko breme.
Staremu županu Grogi pa je bilo to breme toli lahko in kakor na hrbet prirastlo. Izgubil je ž njim zdaj ne samo županske časti, temveč tudi vso nado na ženitev. Brez županskega dekreta ni si upal stopiti pred Ančiko ter jo prositi ljubezni, kojo je sedaj starec umeval zelo praktično. Obupal je, da bi se mogel kedaj se oženiti. Najlepša nada splavala mu je po vodi o volilni nevihti. A kmalu potem so hudobni ljudje celo govorili, da ima neki mnogo dolgov in mnogo drugih enakih besed, pa saj ljudje tako mnogo opravljajo vsacega človeka, ki se je nenadoma pogreznil z mernika pod mernik, z županskega stola v Kurji vasi med navadne ljudi.
Tako sramote pa tudi po njegovem mnenji njegova hiša ni mogla več trpeti. Od pravekov so pri »županovih« županili in sedaj – ta fant, ta student, ki še v črni šoli ni bil, jih je pa tako nakuril. Težko, da mu je Groga še o zadnji uri odpustil. Hodil je po vasi kakor oblito pišče, še vedno mnogo govoril a malo povedal, še vedno hvalil svojo vlado in grajal novo, če tudi ni mogel ničesar dokazati. Slednjič je pustil posestvo sinu, za kojega vladanja je župunove hiše slava še mnogo bolj otemnela.
Anton Primec podal se je takoj po volitvi h Kotnikovim, povedal vse do pičice, kako se je godilo in zgodilo. Ančina mati bila je tega zelo vesela. »Oh, kaj sem še učakala na stare dni. Saj pravim, naši rodbini ste bili vedno nekako spojeni in upam, da tako tudi ostane. Kaj ne Tonček?« Tako je vzdihala nova mati županja in videti je bilo, da ji novica dobro de. In kdo je raje slišal take antifone kakor baš Anton. Ni bil onih nezvednenežev, da ne bi uporabil ugodne prilike. Ančika je zvesto poslušala njegove ukrepe in spoznala, da je sedaj sitnega snubača skoro prosta. Veselila so je, da bo odslej vsak dan videvala svojega Antona v občinski pisarni. Dan za dnem bo pasla oči pri njem, a tudi srce zadovoljevala in koncentrovala misli svoje.
V vasi je pa še dolgo zatem krožila govorica, ako so novopečeni agentje: Bohne, Krošnjar in Primec mlajši, delovali v svoj namen: hodili so od hiše do hiše ter nagovarjali ljudi, kako naj volijo. Obljubovali so vse, seveda vsak le bolj v svojo korist. Krošnjar jo trdil, da potem pade plot pri »ogradi«, Bohne, kako bodo v dan volitve pili in jedli, Primec pa, koliko boljše gospodarstvo in lepši red bode z novim županom v občini. Vas dobi drugo lice, in ljudje bodo o nji govorili spoštljivo. Vsakega so pridobili; ko pa začne Groga svojo agitacije, šlo je zopet vse vprek. Treba je bilo zbegance pripeljati na pravo pot. Ljudje so res mislili, da se bliža čas občnih zmešnjav, zdaj je priletel v hišo Krošnjar, zdaj Groga, zdaj Primec, zdaj Grogov hlapec, zdaj Bohne.
Niti leta oseminštiridesetega ni bilo v Kurji Vasi takšnega gibanja, kot letos, ko smo volili župana.
Kurjevaščanov več pred svetom; novi župan je dal napraviti pri uhodu v vas desko z napisom: Vas: Kurja Vas, spodaj pa je bilo v oklepih: prebivalci so sami Kurjevašeani, ker tujci ne dobe domovinske pravice.
Nedavno slišal sem praviti, da se mlajši Primec ženi pri Kotnikovih in takoj po poroki misli na ženitovansko potovanje, ker so Primčevi po novi volitvi nekako »gosposki« ... Kotnik je baje uže obljubil, da zapusti župansko čast »gospodu« zetu. –