Sprehajališča za vračanje
| Sprehajališča za vračanje: Roman v verzih Feri Lainšček |
| |||||||||||||
Ta roman v verzih posvečam Carlu Gustavu Jungu, psihoanalitku in Velikemu magu, ki je verjel v pesniško resnico o tem svetu, tako kot v njo tudi sam verjamem.
»Naučil sem se, da poleg duha tega časa deluje še drugi duh, tisti, ki vlada globinam vsega pričujočega,« je zapisal v svoji Rdeči knjigi in prav to spoznanje skromno postavljam za moto pesniškega poročila. Zavest o »duhu globine«, ki sem se mu dal na razpolago, je vplivala na njegovo vsebino skupaj z drugimi Jungovimi spoznanji.
PROLOG
[uredi]
1. spev
Dol lega noč, kot da bo večna
in Bog bo vzel nazaj svetlobo,
ki biva med ljudmi nesrečna,
ker vnanjo le živi podobo.
Ne more priti v njih, ko spijo
in se meso spreminja v gobo
(v povsem brezkrvno letargijo).
Le redke duše so nemirne
in v nočnem vetru kje lebdijo,
želeč si spet v daljave širne.
Še manj je takih, ki priznale
bi grehe smrtne in izvirne,
se vsaj človeško pokesale.
Zato je néptunska noč blatna,
povsod je brozga brez obale,
vsa jadra so le prazna platna,
in mreže redki sanjelovci
(ujeta sanja pa samotna).
2. spev
Nihče ne vztraja več med pevci.
Nihče ne vzklika mu Imena.
Brez epov žrtve so in klavci.
Brez himne je ponos plemena,
ki kakor čreda se potika,
ko čas ga spravi na kolena.
Pa vendar je še ena slika:
On zadnjič se ozira z roba
in Ona je v dosegu krika.
Razprejo usta se brezzoba
in glas iz kapljic se sestavlja,
kot Orfej spet bi vstal iz groba.
V resnici pa se le ponavlja
milijonkrat izrečena rima
(začetek novega poglavja) ...
1. poglavje: MALO MESTO
[uredi]
3. spev
Ni seglo mesto do oblakov,
zato ne ve za svojo majhnost.
Beži le mimo hitrih vlakov,
ki so namenjeni naravnost,
okoli pa je polžje zvito
in svojo zgolj časti bizarnost.
Kaj žene ga, ostaja skrito.
Globoko v nedrih žre ostriga
resnico zadnjikrat ubito.
S pečatom je zaprta knjiga,
ki pravi, da je čas porabljen
(oznanja, da bo biser figa).
Čuvaj prehodov, tega vajen,
do jutra ovohava sence.
Pohlevni kerber neomajen
ločuje nageljne za vence
od rož rdečih za ljubezen.
Ima še druge kompetence.
Recimo: da spozna prikazen,
lepò napravljeno v človeka,
ji vzame dih (naj gvant je prazen,
naj duša spet se opoteka),
sicer pa drema, šteje kamne,
ki jih odlaga temna reka.
4. spev
Pan tone v sanje bolj omamne,
kjer leze sedem kačjih mrazov
med bedra deklice brez sramne.
Tak greh je lep in ni dokazov,
kot tudi ni v tem mestu padlem
ohranjenih sledov porazov.
Čez dan devica spet je v belem,
kot zlati zob blešči kokarda,
med lajež psov na trgu Djelem
odpira vrata slavna čarda.
Takoj se zmeša vino z vodo,
diši med prdci vohka narda,
svojat ima se za gospodo
(a manj iz tega se izcimi
kot v nočno nakaplja posodo).
5. spev
Bolj vidne so sledi pozimi
in kaka se na lepem neha.
Tedaj le srh vrši med njimi,
vse dol tišči cerkvena streha.
Straší jih ta kar čudna misel,
da terja božji linč pregreha.
(Zatò naj človek bi obvisel?
Živel brez ćefa in nirvane,
ker to ima nek višji smisel?)
Le redki, ki so bele vrane,
vedo, da Bog je prostodušen
in nima časa za farane.
Ni norma mu vsak les odrešen.
(Nadležni so lizuni v raju,
kak mežnar star hudo je smešen,
zgubljen v nebeškem vsem sijaju.
Še nune niso, kar se zdijo.
Navidez pasje po značaju
so svojeglave in težijo.)
6. spev
A mesto skozi čas minljivi
drsi prav v tisto dimenzijo,
kjer mrtvi so po svoje živi
in živi polni čudnih smrti.
Zavistni, besni, prepirljivi,
še česa lačni, z nečim strti,
se plazijo po skritih mestih,
v ta mimobežni svet zazrti.
2. poglavje: LEMUR
[uredi]
7. spev
Ni srečen, kdor gre v mesečini
pogledat svojo dol gomilo.
Samoten je tak kraj v tišini,
srhljivo v kamnu sporočilo,
da tu je našel mir in večnost
(da vse, kar ni se izpolnilo,
ujeto zdaj je v breztelesnost).
Zavida v spanec tu sprejetim,
ki ni jim sojena neznosnost,
da z upom zdavnaj že ubitim,
bi vračali se v čas spomina.
Zavida še celo prekletim,
saj hujša je od muk praznina,
ki zeva med nočjo in jutrom,
ko se potika duhovína.
8. spev
Pa vendar vsako noč z nemirom,
ki lémurska ga sla podžiga,
gre spet na jago z nočnim vetrom.
Ponovno se odpira knjiga,
zalita že s pečatno smolo,
razpisan je prizor »intriga«
in v njem zgodi se smrt s pištolo.
Ob luni gleda spečo ženo,
kot včasih jo je gledal golo
(z odsevom daljnim posrebreno,
z obrazom še dekliško lepim
v bonaco spanca potopljeno)
in skoraj ji s sočutjem slepim
za hip odpušča grde grehe.
Nato pa le s pogledom topim
se strmo dviga spet nad strehe,
kot bi se reševal iz vode.
Beži med movjem brez utehe
skoz mreže pajkov zle usode,
želi si le še (sam in bloden),
naj meč svetlobe ga prebode.
3. poglavje: DOLCE VITA
[uredi]
9. spev
Je tudi hiša kjer ponoči
se smrtnikom iz dojk brez sramnih
strupeno mleko sanj natoči.
V trenutkih kratkih, a omamnih,
se zdi jim, da je raj na zemlji,
četudi kdaj v rečeh ničémnih.
Tiči v čez šlic razliti kaplji
ki že končala je v odplaki
(sledi pa se suše na halji).
Sedi še dolgo med možaki,
ko ni na štangi več noblese
in že škrlatni so oblaki.
Molče izginja, ko zavese
se tu spustijo preko dneva
in kraj obstopijo ciprese.
Boli v srce, ko dan mineva,
kot da prav nič se ni zgodilo.
Spet hiša sanj potem sameva.
10. spev
Vmes stara dama gre po milo
in pred trgovcem je v zadregi,
čeprav kupuje le zdravilo.
Od vekov nekaj je v tej šegi,
kar celi in zapira rane,
in nekaj je v vztrajni negi,
da bolj bolijo že oprane.
Zato gospe o tem molčijo
in besne so na bele vrane,
ki môre skupne ne tajijo.
Nalaga se žveplena siga
dokler povsem ne otopijo.
Kot čolne jih drži veriga
na morju časa, ki viharno
se le ob moških plimah dviga.
Vse drugo se že zdi nestvarno
in večni sakrilégij ceha
sprevrača v igro se bizarno.
4. poglavje: MÔRA
[uredi]
11. spev
Med zdrsom v sen gospa zasluti,
da bo nekoč tako umrla.
Kot črna ptica brez peruti
bo v plamen se tam čez zazrla
in Gnus bo rekel le: »Prasica!«
Ne bodo vrata se odprla
(ker ni to laž in ne resnica,
kar so tam dol ji rekli farji),
ostala duša bo blodníca,
se večno družila z brodarji,
potem brez šila in kopita
jo zopet najdejo sleparji.
V astralnem baru Dolce vita
vsa zgodba se bo ponovila:
svetóst bo to počela skrita,
le ona bo – se ve – grešila.
Zato gospa ne sme klečati
in tudi tokrat ni molila.
12. spev
Želi kot kos mesa zaspati –
kot kos mesa, ki pojma nima,
kam duša gre in kaj pred vrati
ključarje večnosti zanima.
Pa to si še želi mogoče,
da ne bi ji pognala címa
v ta svet, ki le bentí in joče.
A stokrat bo še šla po žici.
Šla z levjim strahom skoz' obroče,
ki mojster jih prižge med klici
iz lože in plebejske dalje.
In še hlepela po resnici.
Iskala drugo plat medalje.
Se družila glasnò s Cigani,
ki s smehom stopajo pred kralje.
13. spev
Na postelji slabo postlani,
pa zopet bo telo ostalo,
kot plašč odvržen že od lani.
Iz njega bo nevidno vstalo,
kot vstaja že vsa dolga leta –
pa kdo ve kje zaropotalo.
Ker to usoda je zakleta,
da njena duša (taka, nora),
ni več grizéta, ne loreta,
temvèč za mnoge nočna mora.
(Saj kakšen še čez dan le upa,
da videl več ne bo prizora
z vagino prazno, polno strupa.
Potem pa se vse to ponavlja
v spirali blodenj in brezupa.)
5. poglavje: TEREZA
[uredi]
14. spev
Popoldne gre čez trg Tereza,
gospa, ki je že lanska vdova.
Čeprav brez parte in izreza,
še tiha vsa in negotova,
ne more skriti več lepote.
Kot demon se prebuja znova,
počasi leze iz mrakote,
ki zmeraj še leži nad grobom.
Dovolj ji čudne je samote,
želi si spet korak z aplómbom,
pa kak pogled, ki ni usmiljen,
kot da je čas še med pogrebom.
A tak pogled, ki ni dovoljen,
jo že v resnici tukaj boža.
Gospod (gotovo kar zaljubljen,
saj rahlo se mu ježi koža),
motri skrivaj jo med zastori
in v vazi tu jo čaka roža.
15. spev
Od zime že tako ji dvori,
odjuga pa srce odtaja.
Zavetje njuno so prostori,
kjer s poslom pod večer ostaja.
Če kdo bi videl, bi že rekel
»prešuštvo, greh in častikrája« –
in ne bi ju povsem obrekel,
čeprav gospa se ne ponuja
in srčni tat je ni še slekel.
Postajata si le manj tuja.
Počasi, kot medè drevesa,
njen čutni se spomin obuja,
in on spominja se nečesa,
kar je že zdavnaj bil pozabil.
(Ljubiti dušo, ne telesa ...)
6. poglavje: GOLDINSKI
[uredi]
16. spev
Tako je tu, da dih zastane
in čudna se utrne misel,
po čem dišijo te sobane?
Je zduh, ki ga je kdo prinesel?
Se nekaj je nabralo z leti?
Diši tako kak skriti posel?
Tegà se pač ne da dovzeti,
ker tudi se ne ve natanko,
kaj znal bi tak gospod početi.
Karkoli že – se zdi – je bianko.
(Denar se kuje brez bojazni,
da kdo razrešil bi uganko.)
Popoldne so hodniki prazni
in pod večer je v šipah sonce.
Še kipci so trdò prijazni
in molk zavlečen je pod zvonce.
Gospod Goldinski, kralj tišine,
čez mizo zre v negibne sence,
pod mizo pa tišči skomine.
Vznemirja ga gospa v tančici
napravljeni iz pajčevine.
Na dlani so že vsi indici,
da ni – kot mnoge – prostodušna,
bila sta tudi že v vročici,
ki skoraj bi bila dovoljšna
za majceno slabost in vdajo.
17. spev
Zdaj zopet bo prišla brezgrešna
in ji bo čudno, da čenčajo.
Na črnih damskih čevljih z lakom
svetlobni zajčki priskakljajo
in med zastalim ji korakom
spod krila svilnat rob pokaže
arabski vzorec z divjim makom.
Detajl razkriva in ne laže:
gospa je res zanálašč taka,
kot bi stopila z ekvipaže.
A kaj, če je rezón napaka?
Že večkrat poučen z izkušnjo
stremuh zdaj gleda le in čaka.
Prepušča dami mero pravšnjo
in še s pogledom več ne dreza
(čas bo dozórel vsako češnjo).
»Nocoj sem čudna,« de Tereza,
ki ve, da je kot luna polna,
saj njena težnost jo prepreza
in je od silne želje bolna.
(Tako je nora že in divja,
da bi v to reko šla brez čolna,
se potopila v beg vodovja.
Plesala bi vso noč z vrtinci
v okljúkah njenega drobovja,
ostala z mitskimi tatinci
ujeta v zgodbo brez razpleta.)
18. spev
Gospodu pa gredo mravljinci
saj sluti že, kaj noč obeta.
Bolj gane ga ta ženska vdaja,
kot kakšen lahki zdrs dekleta.
Še zmeraj mu skrivnost ostaja,
kaj je bilo na mah usodno
in s čim jo pravzaprav osvaja?
Imetje to, ki je pač vidno,
v očeh res gajstnih in mikavnih
se ni nikoli zdelo vredno.
Bežale so od vseh veljavnih,
iskale srečo na križpotju,
jo našle le v rečeh duhovnih.
Sam zmeraj je živel v nasprotju.
(Ker sproti je slepil avgúrje
in bil grdo bogat v zakotju.)
Zdaj sliši v parku že skovirje
in v šipah zgoraj pod oboki
čemì tema z ostanki zarje,
tu pa stoji gospa z uroki,
ki se jim ni več moč upreti.
Ta misel z mnogimi prizvoki
(saj bistva se ne da dozreti)
vse bolj se v prsih mu naseda
in se boji srce odpreti.
7. poglavje: LJUBIMCA
[uredi]
19. spev
Ljubezen čudna, temna, nema,
kot raki v plitvi nočni vodi,
počasi zgošča se med dvema,
ki se prepuščata usodi.
Na breg od zgoraj sije luna,
sicer nihče ga ne obhodi
in skrita je očem laguna
ki tajni vrt je in svetišče.
(Boginja dobrih kart Fortuna
na kratko koga tu obišče
in z ihto spet zbeži cigansko
čez suho mivko in prodišče.)
Prav tu je bog ustvaril žensko.
Snov njenega telesa včasih
v pregibih še diši prvinsko
in mezga otrdi ji v prsih,
še preden se jih kdo dotakne.
Pogled zožuje se v obrisih,
dokler povsem se ne zamakne.
20. spev
Gospod, ki vajen je golote,
že tjakaj seglo dlan umakne.
Prevzet kot mladec od lepote,
ki se temnò blešči v modrini,
sramuje svoje se pohote.
Kot nočni blisk gredo spomini
mu v hipnem krču skoz' možgane,
nato še kar stoji v plitvini
in se še dolgo več ne zgane.
Ni ona ena izmed tistih!
Ne sodi pač med kurtizane,
ki jih najdeval je tu v skritih,
zatohlih placih po zarobju.
Pa tudi ni iz sob bogatih,
kjer zdolgočasene v udobju
prežijo na ljubimce dame.
Le mlada ženska je v obdobju,
ko spet lahko se scela vname
in to kar znotraj jo prežarja,
je že gibalo nove drame.
21. spev
Medtem, ko mož tako preudarja,
gre polna luna za oblake.
Spet dviga se tema iz barja.
Privablja iz globin mračnjake,
od zgoraj pa sem dol tiščijo,
ki jim je bog že vzel korake.
Ni malo jih, ki obvisijo
v praznini Janusove mreže
in tam v nevidno kolonijo
jih črni sneg teme poveže
kot netopirje v kraški jami.
Bojijo se te strašne preže,
ko tavajo ponoči sami
in kukajo nazaj v svetove,
kjer nekaj še živi in mami.
Zaprli radi bi pokrove
in se zlohotnih spon znebili,
ki jih spreminjajo v duhove.
A kar strašì, jih tudi sili,
da v ta neznosni ris ujeti,
se bodo kmalu spet vrnili.
22. spev
Od muke zlobni in prekleti
(begunci in obenem lovci)
ne bodo nehali verjeti
da so v peklú le pasjeglavci,
v nebesa pa gredo nesrečni.
Da preživeli so hinavci
je tudi en tak zakon večni,
ki lémurski se duši kaže –
in prav človeček oporečni
tu spodaj zdaj Terezi laže!
Poljublja dolgo jo v temnini,
nato se luna spet pokaže.
8. poglavje: TRIJE
[uredi]
23. spev
Pogled gospoda, ki je mrtev,
ni tak, kot so pogledi živi.
Je zdrs nekoga, ki je žrtev,
spet k tistim, ki morda so krivi.
Je eno samo nemo zrenje,
ko se razkrivajo motivi
in je obsedeno motrenje
iz čisto druge perspektive
(kako bizarno je življenje,
kako so nimfe porogljive
in falusi meseno srečni).
A vsled te slike bolno žive
ki jo zdaj gleda duh zavečni,
so vsa spoznanja malovredna.
V gluhi noči par čuječni
vse bolj sprijema jeba redna.
Že moška moč je vsa v trdoti
in ženska sla še radovedna
telo napenja mu naproti.
24. spev
Ni čudno, da pripeva sova,
saj tu kot žaba (v vsej lepoti),
leži Tereza (žena, vdova),
ki po njegovem smrtnem padcu,
se znašla v mrežah je odlova.
Odtis oblin na sipkem prodcu
je svež podpis na to pogodbo
(da dušo daje kozjebradcu,
ne meni se za zadnjo sodbo).
Še njunih hologramov polna
tako odhaja v drugo zgodbo,
ki zdi se grešna (blodna, bolna),
da se mu svet ob njej zamaja,
kot ziba se pogled iz čolna.
A par, ki spodaj se naslaja,
seveda več se ne zaveda,
da to je kraja in izdaja.
9. poglavje: SLUTNJA
[uredi]
25. spev
Od zmeraj je tema v vesolju
in se svetloba le prižiga.
Ljubezen (luč v človeškem templju),
vznesena se iz duše dviga
in v duši tudi spet utrne.
Le vmes je res odprta knjiga,
da parka kakšen list obrne,
kak pesnik vanjo kaj napiše
in iz čakalnice obskurne
nastane vrt brezdanje hiše.
Potem to traja in še včasih
pusti kje sled, ki se ne briše.
Zdaj v takih malih sta nebesih
Teréza in lisjak Goldinski –
on zmagovit po vseh poskusih
in ona po nemajhni stiski
(kljub zaobljubi nad gomilo
spodnašal jo je gon prvinski).
A káko je krepost merilo?
Čemu živela naj bi zvésto
s to nunsko muko? Ljudomilo.
Šla kakor kavka skozi mesto,
ki v pavjem se šopiri perju
in z lišpom vsem štrli na cesto.
26. spev
Res rada bi ušla skovirju.
Čeprav je tudi res, da taka
se znašla v čudnem je razmerju
in se ne ve, kaj jo še čaka.
Gospod ima pač tudi ženo.
A naj ljubezen je napaka,
srce pa znova razdvojeno?
Ta misel, ki prikliče slutnjo
(nesrečo v zibko položeno),
naj spet jo dà na preizkušnjo
in strašen niz se naj ne neha?
Naj tokrat se ne zmeni zanjo
in v sreči naj ne vidi greha?
Gospod je vešč, zvedav in drzen,
prikriva še skrivnost uspeha,
zato je kar odveč bojazen,
da bi se kmalu kaj razkrilo.
Ta svet, na veke dvoobrazen,
dišeč kot žveplo in kadilo,
pa tudi tu ne more biti
prav zveličavno razsodilo.
27. spev
Pač, skrila bo, kar mora skriti,
na vrt se bo domač vrnila,
si zvezla prt iz sončnih niti,
se z rajskim sadjem pogostila.
Verjela bo, da modra reka,
ki ladje je želja nosila,
zdaj nosi nekaj kar človeka
iz njej še nerazkritih štorij
lahko zasvaja in ureka.
10. poglavje: KUPIDO
[uredi]
28. spev
V njegovih prsih ni svetišča.
Nikoli se ni v njem ustavil
popotnik kak zaradi blišča
pa tudi ne, da bi opravil
daritev tiho in spokorno.
Zdaj znotraj ga je srh preplavil,
saj v sanjah še zveni nokturno
glasov noči in njenih krikov
(v resnici pa se zdi nestvarno,
da reč zgnetena iz dotikov,
se že vali kot snežna kepa).
Ne prosi več za dež zlatnikov,
ne spleta mrež in ne naklepa,
temvèč le v željo se spreminja,
ki vodi jo ta misel lepa,
da spet ga podoji levinja.
Tereza (ženska, ki jo skriva),
tako postala je boginja.
11. poglavje: VESTALKA
[uredi]
29. spev
Gospod Goldinski (mož zgubljeni,
ki redko ga še kaj spreminja),
par dni že zdaj molči ob ženi.
Tihota ga kot plašč ogrinja
in znotraj skriva se resnica,
ki njemu le diši kot dinja.
Ne zmami tudi ga beznica
z imenom krasnim Dolce vita,
kjer části z ginom ga lastnica,
za steno pa se z njo dobita,
ki mu lahko je več kot žena
kdaj v kratkih urah tja do svita.
Zdaj več ne gane ga nobena.
Le misel se vse bolj zatika,
da res ta igra ni poštena
in strašna je skupinska slika:
gospod (pač on), gospa in cipa,
pa še ta vdova, ki ga mika.
30. spev
Vsak ve, da žena ni ksantipa
in to, kar zdaj se z njo dogaja,
je klena drža iz principa.
Bolj zdi se – kajpak – da postaja
ob njem le vse bolj shizofrena.
(Saj zmaga je v resnici vdaja,
poraz za nekaj je zamena
in vsaka taka temna slutnja
jo znova spravi na kolena.)
Ljubezen, ki je tudi mržnja,
po kačje že za njim se plazi,
z bolestno željo ga openja,
vrstijo se še kar porazi…
Zakaj je tu in zvesto vztraja,
čeprav se nizajo dokazi?
Rešitev (ne izgon iz raja!)
gotovo bi bilo spoznanje,
da mož je trot in to ostaja.
31. spev
A raje se oblači v sanje.
Tako se svet rojeva znova.
Povsod je slišati bebljanje.
Rastoči ritem bossa nova.
Iz dalj se dvigajo obséne.
Po njo prihaja Casanova,
a njene so dlani ledene.
(Vsi njeni so ljubimci zvesti.)
Prizor končuje se brez scene,
ko mož že gol in brez posesti
visi na tankem bridkem štriku
in ona nima ga na vesti.
Saj bistvo se zgodi v zamiku:
gospod si je razmočil krila,
kot muha črn tiči v aspiku.
Nad njim se dviga banderíla
in sploh ne ve še, da življenje
mu bo vestalka podarila.
12. poglavje: SILVANA
[uredi]
32. spev
V odprtem oknu (po razvratu),
si dama slači nogavice.
Diši po spermi in muškatu
med rože in zbujene ptice.
Nedolžno jutro, ki se dviga
z nasmehom božjim iz ravnice,
nad mestom nov že dan prižiga,
nad njo pa le praznina zeha.
(Pojè jo sen in koga briga?)
Potlačena z usodo greha
za zmeraj bo na drugi strani,
absint edina bo uteha.
Res plitva črta je na dlani,
in ve, da kratko bo živela.
Na duši nekaj bo od lani,
še kaj bo zadnja noč pridela.
A v glavnem žalost. Sama beda.
Prepozno že, da bi verjela
v globino moškega pogleda.
Edino on ... Ki včasih zmeša
njegovih ga besed omleda ...
33. spev
Ta misel, pač, da ga pogreša…
To čudno čustvo, ki obide
jo zopet zdaj s hitrostjo fleša
in še kriči: »Zakaj ne pride?«
(Gospod Goldinski, redna stranka,
ki ne boji se sifilide,
odkar njegova je izbranka.)
Je res mogoče, da prijela
bi v njenem srcu se sajenka,
ki zdaj boli in smolo dela?
Pa tudi če – ima pravico?
Bi – magdalenka – reči smela,
da ámor je zašel v beznico,
na štangi tam jo našel golo
in svojo ji poslal puščíco?
13. poglavje: BOTRI
[uredi]
34. spev
Tu spijo minotavri mesta
in žrejo zlato nit svetlobe.
Vstran teče dolga siva cesta,
kot pot iz blata in gonobe
in za obzorjem se dotika
bolj srečnih mest (že brez tesnobe).
Jeseni se suši trstika,
ki kraj je v otok spremenila
in veter se pri tleh zatika,
namesto da bi dvigal krila.
Pod plaščem te panonske zime
se bo še želja pritajila
in vse bo to zgolj svet intime,
ki leze vase in se kuja.
A česa naj se sploh oprime
in komu naj se kar ponuja
ljubezen, ta devica večna,
ki taka drža ji je tuja?
Kako naj je celo kdaj srečna –
duševna hrana za lisjake
in njih dejanja oporečna.
35. spev
Zato tu čas postavlja znake,
razkriva vzorce, snema čine,
prekinja krogotok kloake
in išče druge še načine
za potovanje sporočila.
Pa vendar: za norost večine
ni našel še ta svet zdravila.
(Kot juha ždi v peklenskem loncu
in se ne bo nikdár zbistrila.)
Grobarji zmeraj so na koncu
še malo cinično učeni,
ker mojster zopet se učencu
lepo smeji tja v brk zgroženi.
Smejijo se še tudi farji,
navidez v smisel zatopljeni,
v resnici pa kar mešetarji
z ostanki, krivdo in odpustki.
Množijo se vseh vrst oltarji,
bleščijo se bogov odlitki,
na koncu pa je duša sama
(z zapiski, vtisi in posnetki)
in smrt je v bistvu monodrama.
36. spev
A kaj to zdaj velja nekomu,
ki je v središču cinerama
in kuha se le v sladkem dvomu?
Gospod ni Hamlet (kaj ga briga!)
in duh, ki se ozira k domu,
je tu nadležna zgolj seriga.
Kar ga zares tišči v višave
in mu še bolj strasti podžiga,
je tihi botrski konklave,
kjer častni so, ki več imajo
(kak člen nepisane postave
pa jim dopušča tudi krajo).
Kaj žene mline z zlatim zrnjem,
da drug po drugem se ravnajo
in kdo porablja čas med spanjem
za skrito potovanje znakov?
So ti možje v vagonu zadnjem?
Se vabi jih na bal prvakov?
Kdor ve odgovor, bo obmolknil.
Nevednež pa s slastjo bedakov
bo spet ugibal in podtaknil
kje komu kako gnilo jajce.
14. poglavje: VODOMEC
[uredi]
37. spev
Stvari so snovne in živijo
kot slabe, dobre in odlične,
reči pa niso, kar se zdijo
in mnoge so hudo dvolične.
Zato Goldinski, divji samec,
potentni mag strasti sebične,
je stopil v zgodbo kot ljubimec,
ki nosi naj srce na dlani.
Nihče ne ve, da je vodomec,
ki v igri tej vse bolj pretkani,
spusti se gladek pod gladino
in dvigne se na drugi strani.
Še manj je znano, da v praznino,
ki kdaj pred njim kot smrt zazeva,
gre s trpko, nemo bolečino
in strah ga je na lepem dneva.
Med ženo, ki z nevidno rano
sledi mu kot nedolžna deva
in eno izmed kurb (Silvano),
zdaj prvič tu stoji Tereza.
38. spev
Vznemirja ga kot pot v neznano.
Sledenje, ki postaja zveza,
oklepa ga z močjo zavetja
in ga strašì s pastjo ugreza.
Kot kača živ je bič nasprotja
in Eva z jabolkom usodnim
je topli veter čez brezpotja.
Zaman s preudarkom znanim (treznim)
še vmes zastavi si vprašanje
čemu zavidati svobodnim,
saj njih skušnjave so le sanje?
Zaman slepi se in fintira,
zdaj ko ljubezensko hlastánje
svoj volčji gobec še razpira
in divje golta drugi smisel.
Zadet je mož in brez ozira
na preji verzov bo še vísel –
Tereza ga je poljubila
in zdaj je več kot lepa misel.
39. spev
Ko prvič prsi ponudila
mu je kot jabolko na dlani,
mar reči mu je pozabila,
da v njih je krepki med od lani?
In ko se krilo je razprlo,
kot se odpira cvet v nirvani,
mar ni se mu tedaj odstrlo,
da stopa v čarni svet zakletih
in nekaj bo nekje umrlo?
Se mu pač ni – čeprav je v letih,
ko se usoda več ne čita
le iz ozvezdij bluz odpetih,
pa tudi bitka zmagovita
se ne začenja prav s porazom.
Zato zdaj kot magíja mita
s kamnitim tu stoji obrazom,
iz por pa zapeljiva kača
vseh tisoč glav moli z dokazom,
da slast se v slo sprevrača.
15. poglavje: SUM
[uredi]
40. spev
Je prah besed, ki tudi veter
ga več nikoli ne pobriše.
Pač niso se ujele v eter.
Še žive niso šle iz hiše.
Ostala so le trupla niča.
Njih krste so purpurne niše,
ki včasih so edina, nema priča
odpiranju srca, izlivom,
obljubam praznim fičfiriča.
Pečatijo se s tihim gnevom
starlet iz bara Dolce vita
in čas jih prepusti bogovom.
Res ni jim mila Afrodita.
Zakaj mu torej je verjela
in še je njena želja skrita?
Čemu prepričana je scela,
da prav Goldinski je mogotec,
ki jo bo rešil iz bordela?
41. spev
Zato, ker ni kak svetopetec?
Pa ker resnično še pred časom
sta tu imela skriti kotec,
kjer ni mu dala le pod pasom
in ni mu vzela več iz žepov.
Predala se mu je z zanosom,
kot bi ljubila brez naklepov –
verjela, da po vseh teh letih
bežita končno iz kalupov.
A kot da to je beg ukletih!
Saj komaj se za hip spozabi
(podnevi zadiši po cvetih,
ponoči se ji svet zagabi),
že zopet je v hotenju sama.
Ga vzame mesto? Kar ugrabi.
Križišča, ceste, hiše, krama,
cel labirint kleti podganjih,
navzven sijoča panorama,
a znotraj duh svetov nekdanjih –
vse to je nekaj, kar jo zbega
in je konfuzna ob vprašanjih.
42. spev
Kaj če nevarna ni zalega
in je gospod zaspal ob ženi?
Čeprav ... Da bi se bala tega?
Ob teti znotraj ohlajeni?
Zla sled morda diši po spermi,
a čuti se pridih žvepleni.
Ni nuja nekaj, kar ojarmi
vseh fint že veščega gospoda
in brž, ko sprega je pred durmi,
končuje ta se epizoda.
Zatorej je skušnjava večja!
Že spet se roga ji usoda.
Še speča v perju leporečja,
ki jo je zmoglo preslepiti,
drsi počasi iz naročja
in se ne more prav zbuditi.
16. poglavje: DEMONI
[uredi]
43. spev
Lep demon je Tereza. Ženska,
ki jo ljubezen navdihuje.
Kot davna, skrita arabeska,
se znotraj znova izrisuje
in z magično žari globino.
Telo (ki zopet ga neguje)
privija k njemu se s toplino
ki se z ničemer ne primerja.
Kot vernik si želi v bližino
svilene duše in oltarja,
kjer bog ljubezni trosi mano
in s psalmi zveste nagovarja.
V resnici pa, seveda, vdano,
ko je priložnost in le more,
prihaja v posteljo postlano
in tu ostaja spet do zore.
44. spev
A nekaj je nekje za vrati
in je ujeto med zastore –
saj včasih se boji zaspati.
Občutek je neznan in čuden.
Še sam si ne želi priznati,
da se – ves v nelagodju – buden
skrivaj ozira gor po kotih.
(Sicer je zmeraj trezno hladen
in bil je že na strašnih mestih ...)
Kaj tu ga bega? Čas nekdanji?
Obrazi teh podobic svetih
s trpljenji, grehi in kesanji?
Čuječa noč ob mladi vdovi
in tam na navju mir poslednji?
Ne čisto zemeljski strahovi ...
A temu se ne sme zdaj vdati!
Od nekdaj znani so robovi –
tam, onstran, se ne da lagati.
17. poglavje: BLODNJAK
[uredi]
45. spev
Oj, siva noč! Spet dih se sfinge
je s trpkim vonjem sna pomešal
in pan brez sape za siringe
je tam – že spotoma – opešal.
Meglà vse riše le v obrisih
(detajlov duh ne bo pogrešal)
in menja znake na napisih,
ki prej so rekli, kam se pride.
Prizor razstavi se po kosih
v razsežnost platna za privide
in tu se živa slika neha.
Vrstijo psevdo se etude
za razne blazneže brez greha,
a mnoge trdne mestne vile
več niti ne pokriva streha.
Reči, ki so se tu zgodile,
iz ust so večnih in nemilih
krilate kače privabile.
Že tisočletja čuva kelih
gorljivost olja, ki preganja
temò po strašnih navodilih
spoznanja konca in vstajenja,
ljudje pa vztrajno po živalsko
si z mezgo dajejo življenja.
46. spev
V polnočno tihožitje z žensko,
ki se je v sadež spremenila,
zre mož (se nag drži salonsko,
z dlanjo si lika oblačila),
in kot, da vabi ga oboje:
ostati in oditi. Sila,
ki vzeti ga želi na dvoje,
več nima vektorjev zanosa,
temvèč plod stiske je, presoje.
Rešiti se želi iz zosa.
Vse tukaj že postaja mora.
Kot v šipi bi brencljala osa,
se sliši čudno spod zastora.
Pa tudi iz globin hodnika
prijaha šum neznanega izvora…
Pogledat šel je, kdo potika
brez nog in sna se tam po sobi.
Tedaj zgrozila ga je slika,
ujeta le za hip v svetlobi.
Pobegla senca? Sled nečesa,
kar zvesto služi že Gnusobi?
Gostota zračnega telesa,
ki pač je le zato prikazen
da bes mu prhne iz očesa.
V resnici pa dozdevek blazen,
da on ga gleda, ki je žrtev
(da suče se tu duh zalazen).
47. spev
A mrtev človek je ves mrtev!
Ne more pač na pol umreti!
Mar možna torej je vrnitev?
Kaj sme si tak sploh kaj želeti?
Seveda ne – in to je zmeda,
ki mora se ji zdaj upreti!
A v njem še zmeraj se seseda
sipina moškega poguma.
Pa tudi se vse bolj zaveda,
kako je tanka nit razuma,
ki se je skuša oprijeti.
Res rob obupa. Čemu še gluma?
Ne more ženska mu verjeti,
da buden se bori z duhovi!
Saj tega se ne da dojeti.
Ni človek, ki živi s strahovi ...
»Vem, nisva sama,« de Tereza.
»A on je onkraj. Tam svetovi
so brez vrnitve.« In noéza
mu zdaj pomaga. (Je membrana.
Pogled iz ogledala. Leza,
ki bo zamanska. Zla nakana
in lov po črnih morjih Hada,
ko že razpadla je tartána.)
48. spev
Verjame ji in se obvlada.
Spet mesto spi v trebuhu kita.
V megli sta vrh in dno prepada,
v meglo je tiha skrb zavita
pa tudi vsaka druga želja
do jutra bo ostala skrita.
Gospod Goldinski (sam kot čaplja),
odhaja v dolgi žep sivine
in ves tesnoben podoživlja
pogled prikazni in spomine.
Vsak kdaj tako beži in upa,
da ga ne bo več iz globine.
A ta ozir je še poln strupa!
Med njima resda kerber pazi,
a kdo naj sencam duš zaupa,
ko spogleduje se z dokazi?
Kot plankton tja v neskončno morje
od nekdaj tonejo obrazi
(in vino poteši grobarje),
le srd se kdaj kot kužna boja
zahrbtno dvigne nad obzorje.
18. poglavje: ŽALUJKA
[uredi]
49. spev
Za mestom spečim tukaj pluje
še ladja norcev, Dolce vita.
Kot stara copra se zmrduje
(nad modro držo eremita),
koketno modrc si popravlja
in zdi se ji, da je Lolita.
V naročju damskem ždi drhtulja.
Ko pridušeni pok orgazma
se v gladkih ribjih ustih staplja
s posmehom blagega cinizma,
v en mah se upanje razblini.
Zvestoba spet je le fantazma.
Nihče ne bo nikdar edini.
Zato Goldinski mir svoj išče
pri njej na žametni blazini
in bar je varno zatočišče.
50. spev
Kot v pèkel v zgodbo zre Silvana.
Zdaj ni več le duhov bojišče.
Posluša ga, ne ravno zbrana,
in v grozi skuša doumeti,
kdo ženska je, doslej neznana,
ki v ris ga svoj želi ujeti.
Vse zdi se ji prevara, spletka,
predrznost, kraja, čin prekleti –
saj jemlje ji ga pač grizetka,
ki leze v rit kot košček mila.
Slutila je že od začetka,
da lovke tam steguje Scila
a to zdaj je poskus žalujke
in zlahka bi jo zadavíla.
Sem hodil je sesat ji dojke.
Verjela je v opojnost mleka.
Na lepem je gospa iz trojke
in grebe naj se za človeka,
ki jo je pústil tu kot cunjo.
Kot kurbo, ko se čas izteka.)
Jo dal za nič. Za lačno luknjo.
Za tisti bedni krik praznine.
Iskanje smisla. Babjo blodnjo.
Občutek samca, da z višine
se tja v globino bolje vidi ...
51. spev
Pa tudi, če so zgolj skomine
in so ga zmedli le prividi,
prenoro je, da bi mižala…
Kaj strast stori, lahko predvidi,
kaj smrt – in žal in bol – bi znala,
pa pojma nima. Moč nesrečnih
se zdi prvinska. Ker brez grala
se tèmen jok (ta pesem večnih)
prenaša po stopniščih vekov.
Kot pes gre kdaj ob urah nočnih,
in tujih si želi dotikov.
Čez dan spet z netopirji drema
kje gor pod strehami zvonikov.
Najraje pa živi med dvema.
Z bolestjo večne nimfomanke
si dela gnezdo iz objema,
sladkò dehti, nastavlja zanke,
in svojih redkih se navdihov
oprime z vztrajnostjo bršljanke.
Nihče v tej hiši ni brez grehov
in njena skrb je v bistvu čudna.
V blodnjaku mask in lažnih vzdihov
se zdi bolest celo absurdna.
Pa vendar se Silvana zgublja.
Zdrs zdi se pot, ki bo usodna.
V ogabno zmes odplak in mulja,
ki v ustih jutra se nabira,
rodi se sluzasta jegulja.
19. poglavje: SANJE
[uredi]
52. spev
Pred jutrom, ko se skoraj zbuja,
Teréza sanja pajčolane.
Prosojen čas, ki ji ponuja
prizore davne in že znane,
se z mrežo palimpsestov staplja
in slika tudi kdaj zastane.
Ves svet je drobna dežna kaplja.
Lahko pa se takoj poveča
v božansko lep balon vesolja.
A tak balon – kot vsaka sreča –
pač tudi poči. Spet snežinke
le trosi čas ... Zavest, še speča,
v belini sna lovi utrinke
in je samò še čista misel.
Zakaj ljubezni so uganke?
In kaj jim sploh podarja smisel?
So krive zvezde, ki molčijo
(in svet v tišini je obvisel)
medtem, ko duše se množijo?
53. spev
Bog skrije drugo polovico
in jo šifrira s harmonijo.
Hudič nato doda notico,
da take zgodbe so bizarne
in sploh ne gre tu za resnico.
Ljubezni strastne in nevarne,
ki v mezaninu tem umrejo
res zdijo se lahko bulvarne
in nam ničesar ne povejo –
a včasih duša dušo najde
in takrat to demoni vejo.
20. poglavje: KAČA
[uredi]
54. spev
V bonaci čiste sanjske vode
kot mrest lebdijo le oblaki.
Ko prvi žarek sen prebode
in jutranji se slišijo koraki,
se sproži vzmet nevidne ure
in s hrumom (kot bi stekli vlaki)
začno se parati bordure.
Namesto v dan, Tereza pada
zdaj v brezno camere obscure.
Nenaden je potres rokada,
ki iz svetlobe dela sence
in daljša gladko cev prepada.
Na koncu črne te sekvence
nato iz žrela švigne kača.
Premika vsako se vretence
in glava se kot ost obrača.
Iz gobca (ki je bolj kot usta),
se jezik sproža kakor frača.
Za hipec, ko je slika čista,
zdaj v kačjih se v očeh zagleda.
Vsa v čipkah, bela kot nevesta,
je v vztrajnem teku scenosleda,
ki huda ji postaja môra.
55. spev
Nekako se celo zaveda,
da sanja (hoče iz predora),
dejansko pa vse bolj nemočna
peha se iz objema stvora.
Naposled – drama je brezvzročna.
Ne ve se, kaj sploh kača kani.
Je gnus in groza. Zver temačna.
Gorgona, ki se s strahom hrani.
Fantom iz neke druge jame,
pomotoma nad njo poslani ...
Tedaj si zlodej masko sname.
Tereza zre v obraz človeški,
ki gleda jo nazaj, čez rame.
Nad njim vrti se svod nebeški
in čas se večni s časom stika,
ki tu ves krhek in deviški
prši kot nezevedna slika.
56. spev
Minljivost se ne zdi ji strašna
in več se ne boji dotika.
Ne plášijo je tam požrešna,
neskončno votla usta niča.
Ljubezen ni nikoli grešna!
Je zgodba, ki jo Bog veliča.
In ne pritlehni mit Človeka,
ki kliče na pomoč Hudiča.
Kar smili se ji zdaj, pokveka.
Iz čiste zlobe duh zgneteni,
ki dol se med ljudi zateka,
se zgublja v igri zapleteni –
in nima duše za ljubezen.
21. poglavje: ROJ
[uredi]
57. spev
V rešitvi kozmične uganke
gredo kamele iz puščave
skoz' drobceno uho šivanke.
Le misel čista brez težave
to potovanje pač dojame
kot gnostičen način vezave.
Sicer le malokdo verjame:
gor krošnja polna je miline,
dol (v brezno te človeške jame)
pa tipajo še korenine
očem nevidnega drevesa
in srkajo iz nje spomine.
Vsa večnost je obred slovesa.
V menjavi koncev in začetkov
še grehi polni so nečesa,
kar s tihim patosom ostankov
želi nekako preživeti.
Vsi ti govorci brez jezikov
pa kar ne morejo verjeti,
da je brbljanje že neslišno.
58. spev
Le prekapíne v epruveti,
ki svet zaklepa v noč zadušno,
so vse bolj grenke in čemerne.
Rojênje skrito in ne takšno,
kot v zgodbah je za lahkoverne,
se zopet vrača in razvnema
čez tihe ulice večerne.
Bog ve, če znana je noema?
Vse kar se v tem blodnjaku drenja
in se grabljivo oprijema,
je zdavnaj bolno od trpljenja
(pač – duša, ki kar nekaj hoče,
je zmedena še od življenja).
Ta večni prag – da ni mogoče –
pa onkraj se še kar razteza
in ples prepoln je hrepenenja.
22. poglavje: INTIMA
[uredi]
59. spev
To noč že spet bedi Tereza.
Kar tokrat ne pusti ji spati,
ni strah, da zunaj kdo opreza
in kar že tam stoji pred vrati.
Navajena je biti sama
in noče se dozdevkov bati.
A ko se je polašča kláma
in spet drsi čez rob zavesti,
tam – v sanjah – se poglablja jama…
Ne more več potem izlesti.
Ko hoče ven, drsi še globje.
Povsem izmozgana v kljubésti,
tja gre naposled za zarobje,
kjer se temà spreminja v kamen –
oko, odprto kakor ribje
(nad vsem bedeči večni ómen),
pa nemo v njeno zre samoto.
60. spev
V resnici ta pogled brezsramen,
ki se ne zmeni za goloto,
ni niti malo zdaj nebeški.
Kup zlobe plazi se v tihoto.
Duh žívi, podel in skrivaški,
se vsako noč odpravlja v goste.
Grd demon – res povsem človeški –
ki v preši zarotitve zraste,
se v môro spremeni nadležno
in semkaj spet steguje prste.
Iz vsèga je, kar je betežno,
le upanje, ki ga poganja,
v tej blodni ihti je presežno:
tako bo, kot Silvana sanja!
(Kot pleh trobente gor bo luna,
kot kamen bela dol lobanja,
ob kotlu bòs bo klal kopuna,
ob ognju bo plesala bosa,
ki jo je čuvala fortuna,
da bridka ni dosegla kosa
vratu, ki čaka na poljube ...)
23. poglavje: MEJA
[uredi]
61. spev
Tu ni več senc. Le trk občutkov,
ki plivkajo po brezprostorju.
Ni ur. Ni novih več trenutkov.
Le jate duš v nevidnem morju,
nevidna žalost, roj veselja,
še bog neviden na obzorju
in k njemu napotena želja…
Nato pa meja. Cona smrti.
Kot blisk srebrna kost vesolja.
Vse več plitvin in čudni pórti
kjer duše nekaj privezuje.
Še angeli v telo zaprti.
Izkušnja doma, ki plačuje
se s končnostjo in rajdo grehov.
Dotik ljubezni, ki ločuje
od vseh nebeških se navdihov
in tu spreminja se v kemijo.
Potem pa spet nemoč prisluhov
in sence, ki še kar bledijo.
24. poglavje: SREČANJE
[uredi]
62. spev
Veduta z jutrom in meglico
ponuja sliko, ki zdaj laže,
saj mrtve ptice nad ravnico
nam Mojster raje ne pokaže.
Kot ne pokaže sanj morečih
in v rosnih šipah mrtve straže.
Le težek zrak ostaja v pljučih.
Kot jež sopihajo stoletja.
Kak duh se plazi po stopniščih,
ko sem se vrača iz zasvetja –
duh, ki v resnici je le zgodba
še polna nad in doživetja.
(Pač – tak že tudi ve, da sodba
ne bo plačilo, ne zahvala,
da možna taka ni pogodba,
ki bi za vse in skoz veljala.
Čas rojstva in čas smrti traja
in vmes je zlizana spirala.)
Prisotnost, ki čez dan postaja
še bolj zastrta in snetljiva,
na bedo se molče navaja
in ne razume prav motiva
te zlobne, grabežljive spake,
ki se kot môra (vsa lepljiva)
zdaj tu poganja iz kloake.
63. spev
Je kača, ki se še rojeva
in že razpada med odplake.
Beži pred ostrim bičem dneva –
spet klobčič temne ženske psihe,
ki jo spoznanje dohiteva.
A slike te, kot senca tihe,
na lepem zdaj se spremenijo
v otroško mile, tožne vzdihe,
ki brez besed spregovorijo.
Tako je le, ko duša joka
v tišino zvezd, ki se gasijo.
Želi si tja iz krogotoka
strasti sebičnih in nizkote,
ki tu drži jo spod oboka.
(Pač še ne ve, da tam samote
so včasih le še bolj turobne –
da je varljiv obet lepote
v naročju milosti zagrobne.)
Kaj torej reči? Jo svariti?
Reči so si zelo podobne!
Morda je vse, kot mora biti?
Teréza ljubi kakor prvič
in ni mogoče je rešiti.
25. poglavje: VPRAŠANJE
[uredi]
64. spev
Kaj je ljubezen, ki vznesena
le terja, jemlje in pogublja?
Kaj čud z neznanim zaslepljena,
ki raje daje in izgublja?
Kaj misel večne Afrodite,
ki z vsemi se lahko poljublja,
a Erosu deli levite,
mu brani Psihe, jo strahuje
in ji pasti nastavlja skrite?
Kaj res dvojina, ki potuje
s frekvenco uglašene strune
in tudi še potem plačuje
za dver zataknjene račune?
Kaj srčna nit in bisernina –
zaklad osamljene lagune
nekje v pacifiku spomina?
Kaj ves odgovor in spoznanje
ki skriva gluha ga globina?
Na tej in oni strani sanje!
Nebeška snov za gradnjo barke
in moč za skupno potovanje.
Sledi pisala in radirke
na listih bajeslovne knjige,
kjer risba nadomešča črke.
65. spev
V nevidnem primežu intrige
se tu začenja nova drama.
Silvana, gluha za namige,
je v svoji stiski vse bolj sama.
Ne ve, da njena duša bega.
Kar ji ostaja, je omama,
spet dvig iz sna in slepa pega,
ki ji tja čez pogled zastira.
Le čudna slutnja, ki presega
vso moč razuma in razpira
se v neko drugo dimenzijo,
jo zmeraj znova iritira.
Kot da bi zmogla z entropijo
na lepem res uzreti bistvo:
razkriti igro in režijo,
spoznati maske in pa dejstvo,
da je Tereza tu le žrtev.
26. poglavje: RESNICA
[uredi]
66. spev
Kdo si, duhovni dvojnik smrti?
Pa ti, nesreča brez telesa?
Le duh moža, nazaj zazrti –
pač norec, ki ni šel v nebesa.
Le njena jeza, polna strupa,
ker noče biti več metresa.
V resnici pa sva sad brezupa,
nemoč v ozonu razpršena,
astralni bitji brez kalupa,
vodnikom slepim podrejena
in torej bedna, ker so bedni.
Kaj more duša izrojena?
Brez haska je ta svet vzporedni
in je brez smisla vsaka bitka
za grenki sadež malovredni –
le pesnik sem in ti bakhantka,
poslanka neke stare cipe,
ki trese se kot nevropatka.
Kot bebca zreva tukaj v šipe,
medtem, ko Mojster se naslaja,
spreminja zgodbe v arhetipe,
ustvarja večnost, ji dodaja
le akte stokrat ponovljene.
67. spev
Saj moje truplo res obstaja.
Pa k nógam rože položene.
Čez hladen mir še kdaj zaplava
prav lep spomin naivne žene.
A to je vse. Sledi zabava.
Neslišni let in pir morilca,
ki ga je skrila preiskava.
Zakleti molk, ki kakor žolca
zaliva usta in dokaze,
pokrije žrtev in storilca,
napravi vedre spet obraze,
ki bi še morali jokati.
68. spev
Grobovi (jame za poraze,
na kamnih pa napisi zlati)
so ladje v širnem morju časa,
ki jih je treba odposlati.
Belí se sladkor, vre melása,
spet alkimisti so vladarji,
baroni smrti, prva klasa.
Nevidne sence za oltarji
pa tihe sklepajo kupčije
s hudirji, gadi in sleparji.
Na trgu fraz in travestije
pač duše ni težko kupiti.
In ta gospod, ki ceh ga skrije
(ker moč mu dajejo krediti)
v tem mestu, je bankir Goldinski.
Kot carja dal me je ubiti.
69. spev
Umor za zajtrk. Dar danájski,
pilat si rok več ne umiva
in fini klavec v živi maski
pištolo črno sploh ne skriva.
Gre za bogastvo, ki ga nimam?
Seveda ne. Je le pasiva –
zaradi nje ga res zanimam,
ki je takò postala vdova.
Zdaj teče čas, ko to dojemam
in zrem čudeč se v dva svetova
ki vsa hlepita po justici.
Le greh najdevam zmeraj znova,
ki nima pojma o resnici.
Junaki tragični in silni
povsod ostajajo v notici,
v naslovih pa možje debilni
kot žreci zrejo v perspektive ...
27. poglavje: LISICA
[uredi]
70. spev
Saj jutro, ki jo zopet gleda
z očesom sonca in modrine,
tegà ne ve, da se beseda
nocoj spustila je z višine ...
... pa vendar dan, ki se prebuja
še poln je kozmične bližine
in dejstvo – čin z močjo tabuja –
ki ga še snena doumeva,
kot krč plaší jo in utruja.
Boji se, da zdaj res znoreva.
Ne ve, zakaj povsem verjame,
da past ni kvečjemu domneva
v razpletu sanjske melodrame?
Se firer spremeni v krvnika,
ker silno čustvo ga prevzame?
Ga vodi pusta le matríka?
Morda celo samo navada –
objestnost, ki pač kje spotika,
ker zgolj zabava jo brakada?
Čeprav – saj je dobil Terezo!
Pogrebni marš kot serenada ...
To v njej zdaj dviga sveto jezo,
a jo obenem tudi mika.
71. spev
Zlovešča moč, ki pod pretvezo
najglobljih čustev se dotika
in v boju z angeli zmaguje.
Perfidna poza tolažnika,
ki s tem le vdanost si kupuje.
A zdaj nekdo pozna resnico
in greh lahko pač zavezuje…
To ve Silvana, ki z novico
iz nočnih muk še trudna leze
(iz kače se leví v lisico)
saj kar premišlja že poteze
in sto reči ji gre po glavi.
Nesrečna je zaradi zveze
in zdaj lahko pač to napravi.
Mogoče je seveda dvoje:
– da bòs Terezo kar odstavi.
– da se požvižga na pogoje
in s tem se bo začelo sranje.
28. poglavje: GROB
[uredi]
72. spev
Kot zvon sta težki beli dojki.
A ne zvonita. Noč je nema.
Zaprta kakor morje v školjki.
Več niti srh ne gre med dvema,
ki sta se nehala ljubiti.
Leži meso in znotraj drema
že tudi ves spomin na skriti,
šepetov polni čas pohote,
ki kot da noče se zbuditi ...
In sta ujetnika samote ...
Gospod bankir in barska dama –
tihožitje zleknjene golote.
V resnici pa prizor, ko drama –
tik pred razpletom – brodolomca
še zadnjič pušča malo sama
in upa, da sta še ljubimca.
A dolgo več že ne dišijo
snovi samice in pa samca.
Ni upati več na kemijo,
ki to ureja v podzavesti.
Zdaj rane le, ki se gnojijo,
razširjajo tu zduh bolesti
in kamra se spreminja v kletko.
Volkulja mora se najesti.
73. spev
Silvana ve, da gre za bitko,
ki je ne bo lahkó dobiti.
Velíko daje s tem na nitko.
Še več želi tako rešíti.
Zato miži, še stotič vaga,
kaj reči zdaj, kaj tudi skriti,
da potopljena se prtljaga
ne dvigne vsa na površino.
»Vem,« potlej de, kot da razlaga
tičala bi tu pod blazino.
»Je grob, ki se želi odpreti ...«
29. Poglavje: VEŠČA
[uredi]
74. spev
Ni dvoma, da posoda pušča!
Kak črv je našel pot iz lésa
in že se je rodila vešča.
Jok mrtvih zlahka gre v ušesa.
Kot školjka se razpira stela
in tiho dviga se zavesa,
ki je že zdavnaj preperela.
Šepet prahu se zgošča v speve.
Že kmalu tožba bo zvenela
kot rajska pesem – in domneve
se bodo v sodbe spremenile.
Zato gospod ne sme zadeve
(že zdaj hudo mrtvaško gnile)
glasovom takim prepustiti.
Skrivnost, ki leze spod gomile,
je treba znova pač ubiti.
(A kaj se pravzaprav dogaja?
Se mogel duh bi dotakníti
zdaj še Silvane, ki postaja
zvedava, a verjetno čista?
Mu mar za vratom je izdaja?
In je pač ravno ona tista,
ki se z vestmi sprehaja tukaj
kot kaka slamnata nevesta?)
75. spev
Goldinski prvič tehta nekaj,
kar ni denar in nima teže.
To čustvo, ki ga vabi tjakaj
in ga z nevidno nitjo veže,
močnejše je celo od smrti,
ki hladna kdaj k Terezi leže.
A ko tako stoji na črti,
kjer meja se pomika v sanje,
pokaže se mu grob odprti
in tu ga spreleti spoznanje:
na koncu se zgosti samota
in ni več časa za dejanje.
Zato je večni dvom slepota.
Le drznim lovcem in slednikom
zares razpira se lepota
trenutkov polnih pred dotikom
in le bedaki pač klečijo
že prej skesani pred Sodnikom.
Naposled rablji preživijo!
Življenje plitva je posoda
za krivdo, vest in regresijo.
Mehkužce zvabi v pas zabloda,
da z bogom moč je kaj deliti.
Le redkim dana je usoda,
da zrastejo kot stalagmiti.
30. poglavje: SPOROČILO
[uredi]
76. spev
Res mir. Tereza zre čez sveče,
ki jih prižgala je na grobu.
Med hiše se megla že vleče
in mesto tone tam na robu.
Lahko bi šla spet skupaj bosa…
A nista – res – imela sreče.
Ni jima žegen pitka rosa,
ki se z večerom v trave spušča –
dobita tu se brez zanosa
in upa le, da ji odpušča.
Mrtvak je pač. Življenje nosi
še zmeraj kaj in nadomešča,
kar se porabi in raztrosi…
... pa tudi spet srce se vname ...
... zato ga včasih tiho prosi,
naj več se ne jezi iz jame.
Ja, prosi. Ali tudi terja,
saj je bilo dovolj osame
in ni tajila mu razmerja.
Zdaj pa, kot da skrivaj jo gleda?
Mar mrtev jo lahko preverja?
Njen košček sreče ga obseda,
kot da bi s tem mu kaj storila.
77. spev
To pa ni fer! Jo že najeda.
Lahko se ne bi več vrnila
in trave bi morile cvetje,
toníla v ilo bi gomila,
bilo bi pusto sprotoletje.
Za zmeraj šel bi iz spomina,
spreménil v svoje se nasprotje,
umrla vest bi in bližina,
ki jo brez zveze zdaj vznemirja.
Ostala bi le tiha bolečina.
Le molk neskončnega vsemirja
nad molkom izgubljene duše.
Je to res nuja? Klic pastirja?
Nemir gonjača izpod ruše?
Nadležno popravilo slike,
čeprav je dobra brez retuše?
Prezir, značilen za bolnike,
poln kisle sline in zavisti,
ker so na svetu pač razlike ...
Tedaj pa piš ... Vršijo listi.
Na grobu se gasijo sveče.
Bes vetra grize do obisti.
Spet srčni krč jo k tlom povleče
in zdi se, da želi klečati.
V resnici vstaja in trepeče,
saj ve, da mora zdaj obstati.
78. spev
Neslišno tukaj smrt že trka,
našemljena stoji pred vrati.
Lahkotno, kot zveni mazurka
v kavarni, kjer začenja godba,
na dlani se izpiše črka,
ki zli je agens in pogodba.
Brez prič in brez sledi pred svitom
se ena bo končala zgodba.
Legenda se bo zlila z mestom,
ki zmeraj le na pol žaluje.
Čez nekaj dni bo šla s šepetom
še tudi kam tja v kraje tuje.
Tako kot vse, kar ni resnično,
verjetnost čase premaguje.
Tak zadnji dar za gospodično
poslan po lepem res kurirju
(dejanje podlo in dvolično)
le bog prisodil bo bankirju.
31. poglavje: APOLON
[uredi]
79. spev
Mlad moški (lep kot zlato jajce)
nocoj kupuje si poljube.
Ne sodi sem med felistejce
pa tudi ne med bogoljube,
ki z dvojno se tešé moralo.
Plačuje ji že za obljube.
Zanima ga, če bi se dalo
ljubiti se – ker luna sije
to noč res polna na obalo
in želja, ki jo komaj skrije,
v nočeh samotnih nima cene.
Silvana ve za moč magíje,
ki iskre spremeni v plamene.
Fant sliši divji ruk jelenov
in nimfe v travah so medéne.
Pač vabi ga tja ples demonov
(v zatohlih kletkah Dolce vite
pa vonj mentolovih bombonov
premaga vse dišave skrite).
80. spev
A je še nekaj – to vprašanje,
čemu ne išče mladorite?
Zakaj prihaja v mokre sanje
mu težka že in tudi v letih,
ko se upira ji hlastanje?
Poskusil mar bi pri dekletih!
A fant, ki vztraja, ne ozira
to noč se več po mladih cvetih;
res ne vznemirja ga izbira,
ki mnogim bi bila skušnjava.
Potem, ko le še avansira,
Silvana meni, da je prava.
Denar, ki gleda jo spod mize,
se z njo kot s kurbo poigrava,
a svetli ta pogled, ki grize
jo že žgečkljivo dol po vratu,
polaga na oltar devize,
ki merijo se v suhem zlatu.
Občutek, da lakomnost zmaga
in spet se dala bo magnatu,
prevzetnost zlahka zdaj prevaga,
diši ji že po mleku sapa,
še v cerkev bi stopila – naga.
81. spev
Za hip jo čuden vtis prešine,
kot da se neki bogec jezen
tam dviga iz vodà globine
in jo črtí zaradi želje.
A ko jo prime, strah izgine.
Pogled, ki jo drugam zapelje
prepoln prahu je z mlečne ceste
in lunin sij postaja olje,
ki gladko mu polzi čez prste.
Vsa strast zgosti se v moški moči
in kite se živalsko čvrste
blešče med šibjem v beli noči.
Nad divje trave, ki dišijo,
nasladna nuja jo usloči,
lepo jo prsi zabolijo
in pod trebuhom je koščica,
ki naj čekani jo zdrobijo.
Turkizna dama in lovíca,
ki uzde ni nikdàr spustila,
zdaj svojih je notrín jetnica.
Še para se na trnih svila
in se v okljuki dela pena,
ki bo nocoj zlepila krila ...
82. spev
Zamah še zadnji do stržena
v razprto se telo zabije.
Tali se vrh, polzi morena,
sladkó po žilah se razlije.
Še dolgo sploh vrvi ne čuti,
ki tákrat že ji vrat ovije.
Lebdi še ptica in peruti
v toplem vetru sla razpira,
dokler njen par, morilec kruti,
ne sklene kroga, ki zapira
jo v zadušljivo kletko konca.
Tako Silvana zdaj umira.
Zasanjanih godal kadenca
v nenadni se crescendo dviga,
poln črnih tonov – kot ta senca,
ki tlači jo, dokler še miga.
Nato nad njo se noč zagrne,
kot sveta se zapira knjiga.
Še truplo reka k dnu obrne,
da ne bi te oči velike,
boga prosile, naj jo vrne.
32. poglavje: KRIK
[uredi]
83. spev
Velíka slepa kača (reka,
ki že od nekdaj le odnaša),
kot smet čez noč požre človeka
in tudi dan po njem ne vpraša.
Vse je, kot je bilo – inertno.
Medtem, ko nekaj kje ugaša,
rojeva se že nadomestno.
Mravljišče tisočerih smrti
ponuja upanje skrivnostno
in skriti božji so načrti.
Vmes so prostori, ki so vrata.
Tam mnogi – sem in tja zazrti –
pač izvedo, da ni lopata
orodje, ki končuje zgodbo.
Začne se blodnja in zagata,
saj tudi ni še čas za sodbo.
Ne čaka straža tam kraljeva,
ni angelov z nebeško godbo,
le krik potuje brez odmeva
in se sesipa v prah tišine.
Kar nosi duša, ne mineva.
Resnice tehtajo spomine.
Kot misel, ki se kar zatakne,
nastaja večnost bolečine.
33. poglavje: PISMO
[uredi]
84. spev
Čez majhno mesto zrejo ure,
kot da se ni prav nič zgodilo.
Oblakov sivih štukature
(in mókuških meglic lepilo)
pokrile božje so zenice
in v nišah le diši kadilo.
Iz Dolce vite ni novice,
da kdo pogreša nočno damo.
Od nekdaj že se iz beznice
odhaja tiho in med kramo
ni níkdar najti napotila.
A starka tokrat sluti dramo.
Pogled med gvante in ličila
jo z nečim ves čas opominja.
Bi res kar šla in vse pustila –
Silvana, noblesa in levinja,
ki je imela svojo ceno?
Bi mar ostala tukaj skrinja
in halja s pentljico svileno?
Pa tudi tak denar v blagajni –
za delo pač že bolj meseno!?
Seveda ne! Zato ta tajni
odhod gospo naposled zgane
in njeni prsti, vse bolj vztrajni,
želijo sled si do Silvane ...
... kar končno najde, ni kar išče.
Le kratko pismo jo zadene,
kot da kdo kliče na morišče.
34. poglavje: SKOVIR
[uredi]
85. spev
Spet stara dama gre po milo,
a tokrat ga ne bo prinesla.
Kot sol zažre se v dlan črnilo
in tukaj čistost je brez smisla.
Brezup se z besom zdaj sprijema
in slina se – od žolča kisla –
ji zgošča v ustih, ki so nema.
Kaj sploh počne ljubezen v zarji,
ki ni razpeta le nad dvema?
Kaj slutijo lahko avgurji
v nemirnem letu ptic brez cilja?
Ljubimci bedni so stražarji
očem nevidnega obilja
in zlahka se pod večno zvezdo
spreminja v bojni ples kvadrilja.
To ve gospa, ki čuva gnezdo
vseh nočnih ptic in netopirjev.
Od nekdaj tu se seje v brazdo,
ki polna takih je pastirjev –
in seme se ne bo prijelo.
A zdaj svari jo glas skovirjev.
Kar piše v pismu, je zlodelo,
zato ga mora izročiti ...
35. poglavje: KRIVDA
[uredi]
86. spev
Tereza zre v oči te vranje,
ki polne so temè in časa.
Svinčeno v njih leži spoznanje
in trpka starčevska grimasa
ji skoraj ne dopušča dvoma.
Čemu gospa bi steklolasa
iskala pot (šla vse do doma),
če ne bi rogal se življenju
in ne bi zlo se kakor gnoma
zgostilo v klavrnem dejanju?
Pa vendar: ali je mogoče
tako ustreči hrepenenju?
Grešiti zoper bivajoče.
Ljubezen vzeti in jo dati,
verjeti, da srce, ki joče,
se da s tolažbo pretentati.
Ob tem pa še ta tretja! Cipa,
ki zdaj ji skuša pokazáti,
da znašli sta se v mrežah tipa
iz najbolj črne mežnarije.
(Mar dobro ji želi ksantipa,
gotovo bolna od faušije?
Ni vsa ta zgodba o kurbirju
le plod res blodne domišljije?)
A drobne črke na papirju
zdaj delajo velike sence –
pesjak oglaša se v močvirju,
kjer divje rože so za vence.
87. spev
... in je spet veter, grob in sveče ...
... še nekaj kadrov iz sekvence,
ko v polje se meglà zavleče
in se na navju zrak premika.
Dozdevek večnosti čuječe.
Sprelet nevidnega dotika.
Le hipno srečanje z mrtvakom
in v mislih porojena slika
(v času tik pred trdim mrakom)
ki tokrat končno jo dojame.
Mož dviga z mrtvim se korakom
iz svoje čudno plitve jame
in v silni si želi nemoči,
naj klavcu vdova ne verjame.
A tu je vse še kot sinoči.
Pod rjuhami in baldahinom
ji pan spet črno vino toči.
Nato pa s tistim hotnim klinom
še stotič jo tako razpenja
med poželenjem in spominom.
Zato je kriva. Tu začenja
se strašna kazen za prešuštvo.
Bit zgodbe-kače, ki openja
vse druge zgodbe, je brezboštvo.
36. poglavje: STRUP
[uredi]
88. spev
Življenje v stolpu, ki se ruši
še bolj podobno je blodnjaku.
Gospod ima pepel na duši,
gospa, ki dala je lisjaku,
pa nosi v prsih divjo žalost.
Tako se bes zgosti v vojaku
in ni več upanja na milost.
V brezdušni coni rubikona
že čas spreminja se v preteklost
in v mrtvem svetu brez zakona
se spet rojevajo krastače.
Tja gre Tereza (kot gorgona)
kjer eremit živi in kače,
ki so na veke polne strupa.
Že kmalu bo res vse drugače.
37. poglavje: SARABANDA
[uredi]
89. spev
Tak tih večer. Na grobu dneva.
Še zadnji živi žarek tipa
po zlatih kljukah. Luč mineva.
Od diha orošena šipa.
Profil gospoda. Lik primerja
se z mirom bronastega kipa.
V resnici pa portret bankirja:
»Hudič, ki čaka na ljubezen.«
Naposled noč. Pridih grobarja,
ki je v nebesih. Trg, že prazen,
z edino sliko, ki bo večna:
»Gospa, ki v skrinji nosi kazen.«
Nihčè ni angel. Res nesrečna
je njena zgodba. In legenda,
ki jo opeva – oporečna.
Le v čardi tokrat sarabánda
se dviga, kot bi razumela.
Že kmalu pade nova runda.
In pesem, skoraj že vesela,
nad navjem plava in tolmuni,
kjer reka kdaj grobove dela.
38. poglavje: POLJUB
[uredi]
90. spev
Cvet njenih ustnic (čarna roža,
ki že diši po čmrljem medu)
po vratu ga mehkò poboža
in noč se spet zgosti v pogledu,
ki za njegovim hrbtom plava.
Nato se prepusti obredu,
ki ga ljubávna bo bližava
nocoj še zadnjič ponovila.
Bil ji je nada in skušnjava.
Ob njem je spet razprla krila,
kot da bila bi sveta ptica
in bi vodíla jo Sibila
po večni poti, kjer kresnica
se zmeraj dviga iz pepela.
Verjela je, da sreča ni skazíca.
Spet ognju se predala scela,
ki snema in topi okove
(iz težkih podkev prejo dela
za sončne ladje in vozove).
Ko dvigal jo je med oblake,
v resnici zidal je grobove.
Zdaj v gladi se ježíjo dlake
volkulji, ki se je zbudila.
Ves drob premišlja le korake
do konca ur in povračila.
V poljubu skriva pa čekane
in slino, vročo od besnila ...
Naj švigne smrt iz njene rane!
91. spev
Na mizo kane kaplja loja.
Bel plamen sveč za hip se zgane
in blago v nos poščipa smoja.
Teréza de mu že med vrati:
»Ta skrinja ve, kako sem tvoja!«
Nato v tišini in pozlati
postaja noč vse bolj samotna ...
... in kot da bi se moral bati?
Čemu posoda? (Reč skrivnostna,
baržun škrlatni, trak in mirta,
zaklep in šifra zagonetna ...
Od nekdaj že gospod, ki flirta
pač ve, da se kdaj kaj zatakne
in tákrat čaka ga ekshorta.
A taka pošta? Kaj dotakne
naj sploh se duše, ki je smisel
več ne vznemirja?) Ko odmakne
nato pokrov, smehljaj je kisel ...
Pač zdi se, da je škatla prazna!
In ta praznina? Res nesmisel ...
A ko zatipa, gmota sluzna
se v hipu sproži. Kot bič ovija
se mu po dlani stvar zalazna –
postaja kača, ki ubija.
39. poglavje: LEMURJI
[uredi]
92. spev
Ta ključ ... (Ki je zaklenil duri.)
Ta krik ... (Razsut po tleh v pasaži.)
Ta čas ... (Ujet v peščeni uri.)
Ta vrag ... (Kot kač na mrtvi straži.)
Ta smrt... (Ki jo kar nekaj žene,
čeprav ne ljubi in sovraži.)
Pa te oči, že oslepljene,
ki zrejo skozi božja vrata
in ob sprevidu so zgrožene.
Nato pa zèv in hušk in jata
že mrtvih ptic, ki kljuva zrna
razsute duše, jih svojáta,
vse krog raznaša. Le kaverna
se še razkraja. Gnus in beda
sta njena večnost, maša črna,
mirakel žalnega obreda,
neskončno potovanje v končnost,
kjer kazen sveta je beseda.
Res kruta je lemúrska blaznost
in dve sta duši volčje lačni
zadoščenja. Mož, ki ga objestnost
je položila v grob temačni
in pa Silvana, žrtvovana
za ljubi mir in pir zvijačni.
Zvenela njuna bo hozana,
a sol brezupa (snov peklenska)
njegova bo edina hrana.
EPILOG
[uredi]
93. spev
Spet padlo je na lepo krsto
res žalostne prsti – prgišče.
Vestalka (verz za ženo zvesto!)
zaman je čuvala ognjišče.
Pogrebci pa na promenadi,
ki mu bo zadnje zatočišče,
so si po purgarski navadi
še javno in uradno rekli,
kako so ga imeli radi.
Že jutri vse bo čas pretekli.
Čez dan se bo vršil konklave,
čez noč izginejo fascikli.
Brez godbe, sablje in zastave
bo stopil nov vodnik iz vrste.
Štel bo denar in svete krave
ga bodo lizale med prste.
Pod mizo pa, kjer so drobtine
bo našel kaj za nižje kaste.
A tiste čvrste korenine,
ki dvigajo drevo pokonci,
pognal bo zopet tja v globine,
kjer vražje ponve so in lonci ...
(Vse zgodbe se pač ponovijo,
žal možni so različni konci.)
Konec
PROLOG (1., 2. spev)
1. poglavje: MALO MESTO (3., 4., 5., 6.)
2. poglavje: LEMUR (7., 8. spev)
3. poglavje: DOLCE VITA (9., 10. spev)
4. poglavje: MÔRA (11., 12., 13. spev)
5. poglavje: TEREZA (14., 15. spev)
6. poglavje: GOLDINSKI (16., 17., 18. spev)
7. poglavje: LJUBIMCA (19., 20., 21., 22. spev)
8. poglavje: TRIJE (23., 24. spev)
9. poglavje: SLUTNJA (25., 26., 27. spev)
10. poglavje: KUPIDO (28. spev)
11. poglavje: VESTALKA (29., 30., 31. spev)
12. poglavje: SILVANA (32., 33. spev)
13. poglavje: BOTRI (34., 35., 36. spev)
14. poglavje: VODOMEC (37., 38., 39. spev)
15. poglavje: SUM (40., 41., 42. spev)
16. poglavje: DEMONI (43., 44. spev)
17. poglavje: BLODNJAK (45., 46., 47., 48. spev)
18. poglavje: ŽALUJKA (49., 50., 51. spev)
19. poglavje: SANJE (52., 53. spev)
20. poglavje: KAČA (54., 55., 56. spev)
21. poglavje: ROJ (57., 58. spev)
22. poglavje: INTIMA (59., 60. spev)
23. poglavje: MEJA (61. spev)
24. poglavje: SREČANJE (62., 63. spev)
25. poglavje: VPRAŠANJE (64., 65. spev)
26. poglavje: RESNICA (66., 67., 68., 69. spev)
27. poglavje: LISICA (70., 71. spev)
28. poglavje: GROB (72., 73. spev)
29. poglavje: VEŠČA (74., 75. spev)
30. poglavje: SPOROČILO (76., 77., 78. spev)
31. poglavje: APOLON (79., 80., 81., 82. spev)
32. poglavje: KRIK (83. spev)
33. poglavje: PISMO (84. spev)
34. poglavje: SKOVIR (85. spev)
35. poglavje: KRIVDA (86., 87. spev)
36. poglavje: STRUP (88. spev)
37. poglavje: SARABANDA (89. spev)
38. poglavje: POLJUB (90., 91. spev)
39. poglavje: LEMURJI (92. Spev)
EPILOG (93. spev)