Sprava

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sprava.
Janez Evangelist Krek
Izdano: Slovenec let. 15, št. 129–131, 1887
Viri: dLib 129, 130, 131
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

„K Matijevim gredó“, si šepečejo ljudje in se vstopajo v vrsto. Zadnjo popotnico nese duhoven; tako milo se ozivlje zvonček v tiho plan, kakor glas umirajočega, ki so poslavlja s svetom. Vmes pa doni večno veličastno „sveto, sveto, sveto“; zdi se, kakor bi kdo na črna tla žalosti zasajal rudeče in bele cvetke nade in veličastva. Zvonček ti tiho šepeče, da ostavlja nekdo svet in da mu zadnje ure bijejo v življenji; sveta pesem pa ti prevpije ta glas, češ: poslavlja se, a ločitev mu bo lahka, ker mu je pripravljena lepša domačija; odhaja, toda v slavo in blaženost.

Gospodu se jako mudi: komaj da postane na koncu vasi in blagoslovi z Najsvetejšim klečečo množico, ki se trka na grešne prsi. Potem so razidejo vsak na svoj dom, le po dve stari samici sèm pa tam stikate glavi in postojite, dokler se popolnoma ne skrije duhoven.

„I kaj pa mu je? Saj sem ga še v nedeljo pri maši videla, če gredó res Matijevega“, šepne ena in se zvedavo ozrè k svoji sosedi.

„Ali še nič no veš? Bog varuj, cela dežela že o tem govori“, zavpije ji ta na ves glas.

„Prav nič ne vém. E, hudo je, če je človek gluh.“

„Pa sitno tudi za tiste, ki gluhemu kaj pripovedujejo“, pristavi tovaršica in z mnogimi znamnji in po dolgem razkladanji pove gluhi radovednici, da so predsinočnim Matijevega pred Strojevčevo hišo natepli; na uho jej potem še pristavi, da ga je Strugarjev s kolom. Nato cincate vsaksebi.

„Ej, ej, tako daleč-le so pride s pregrešnim življenjem“, pogovarjati se drugi dve.

„Nas kdo bo še moral čakati morda, kedar pride tista ura in morebiti bo komaj tako srečen, ki se vendar še ne zapustimo tako in se vsaj za kako Božjo reč že zdaj brigamo. Takov-le pa, ki komaj enkrat na teden cerkev od znotraj vidi, sicer pa vedno greh dela, pa vendar na smrtno uro ni brez pomoči“, odvrne sključena ženica.

„Kaj ne, kaj ne; jaz prav mislim, da bi bila najboljša kazen za take, ki se pobijajo in pri bojih kaj dobé, da bi jih Bog pustil umreti brez duhovna. Čemu se pa trudim in molim in v cerkev hodim, če ne za srečno zadnjo uro? In tak pobijalec kot je ta Matijev, jo ravno tako doseže.“

Tudi te dve se razidete.

Uro hodá od fare stoji na samem Matijeva domačija. Na prijazni ravnini se belí vrhu zložnega holma čedno poslopje; na obéh stranéh so razteza polje, zadej pa se širi temno gozdovje. Lepo posestvo je! No, saj ga pa tudi ni hribovca, ki bi se znal tako postaviti, kakor Matija; kar trese se pod njim, tako možko korači v nedeljo praznično oblečen skozi vas. Vse ga pozna in kamor pride, vse ga prijazno pozdravlja.

Danes pa komaj spoznaš bogatega, ponosnega Matija. Potrtega obraza kleči pred hišo in roka se mu trese, ko otira svečo, ki jo drži v roki. Žalosten je, prav iz srca žalosten; saj mu umira edini sin v cvetu mladih let kot žrtva — lahkomišljenosti.

Zvonček se začuje in v potrpežljivi vdanosti se trka z družino vred na prsi, ko se prikaže izza vogla duhovnik. Ko z Bogom prestopa gospod hišni prag, zjasni se mu za trenotje oko, a takoj se strese in debela solza mu vtrne po lici. Skrivaj si jo obriše in s prisiljeno možkostjo prime ihtečo ženo, ki jo klečala poleg njega, za roke in ji reče:

„Ne jokaj Minca; bo že Bog dal, da bo vse prav; da so le gospod prišli, pa je dobro. Pojdiva!“


II.[uredi]

V kotu prostorno sobe stoji postelja; na njej leži bolnik. Mladenič je v kakih dvajsetih letih, lepega obraza. Krog čela ima ovit rudeč robec; medlo oko upira na duhovnika, ki na pregrneni mizi odloži Najsvetejše. Z lic mu je zginila vsa mladeniška živost; skoraj voščena bledost mu pokriva obraz. Težko sope, in ko ga duhovnik povpraša, kako mu je, tiho zašepetá: „Oj slabo, jako slabo; glava me peče, da mi jo hoče raznesti. Bog se me usmili“.

Spoved je končana. Ko so domači zopet povrnejo v sobo, bero se na bolnikovem obrazu vdanost in mir; goreče prejme sv. popotnico.

„Gospod kaplan, še nekaj“, pričnè s tihim glasom, „jaz sem zdaj pripravljen in vpokojen; samo pohujšanje, ki sem ga delal, to me skrbi. Oj, da bi imel vse svoje tovariše, vse, s kterimi smo kdaj delali greh, tu pri sebi, pri postelji, toliko in toliko bi jim imel povedati. To bi jim pridigoval, oj, ne veste, koliko sem se izučil teh par dni, kar tako-le ležim in trpim, kakor sem zaslužil. Vi jim povejte, prosim Vas, prisrčno Vas prosim, vsem povejte, kako se kesam zdaj, ko je že prepozno. Povejte jim, kako hudo peče človeka na smrtni postelji“ — mati zaihtijo pri teh besedah na ves glas; on pa bolestno vzdihne in nadaljuje: „da, na smrtni postelji — oj, to teži in peče, če ima človek za seboj le dolgo vrsto pregreh in če je greh sam vzrok, da se vleže na to žalostno posteljo. Matere in očeta nisem ubogal, na in zdaj“ — tù so obrne na stran in solze mu vdušé besedo. Prijazno ga tolaži duhovnik in ga skuša pomiriti. Za nekaj trenutkov nadaljuje:

„Šimnu odpuščam — to mu tudi Vi povejte; on ni več kriv, kakor jaz. In recite, da jaz prosim zanj, naj ga prehudo ne kaznujejo. Če bi bilo drugače, bil bi morda jaz njega, kakor je on mene; le povejte mu, da mu odpuščam in Vi, oče in mati, mu morate tudi odpustiti. — Tudi on mi naj odpusti, če — — —“. Slabosti so ga zopet obšle in sapa ga jame dušiti.

Na mizi plapolajo sveče, oče si brišejo solze, mati pa vedno glasneje ihtijo pri peči. Ginjen stoji duhovnik poleg bolnikove postelje in čudne, turobne misli mu rojijo po glavi. Poslovi se, a celo pot ga vznemirja žalostni prizor, pri kterem jo bil ravnokar pričujoč. Počasi stopa po griči navzdol. Pogled mu švigne po dolini, ki so razprostira pred njim. Tam v ozadji kipé kviško skalni vrhovi goratih velikanov; solnčni žarek so razliva po njih in jim z zlatom robi sive glave. Bližje sèm pa se dviga grič pri griči, hrib pri hribu in raz zelenih vrhov se belijo cerkvice božje; vasi se razprostirajo ob vznožji; krog vsake jo razgrnena preproga, iskreča se v vseh bojah. Zeleni travniki, nakinčeni z raznobarvenim cvetjem; rumeno polje, na kterem so ziblje bogato klasje; pisane livade, temni gozdi, nad kterimi plavajo bele meglice — vso to mu odkrije jeden sam pogled.

„O Bog, kako krasna je naša zemlja, kako lepo si nam jo ustvaril, kako krasno si jo nam ovenčal — domovino našo! Kakor dragocen biser se svetli izmed druzih — — —! In tako dobro, tako blago ljudstvo si postavil v te kraje — in — in vendar! Oj, kako dolgo nam bo treba še gledati take prizore!“

Duhovniku zaiskrí oko, roka se mu dvigne kviško in goreče molitve mu kipi srce v nebo, proseč pomoči, rešitve. Ne obupajmo še, kajti v jedru še bije temu narodu prosto, nepokvarjeno srce; nekaj samo ga je skalila burja, ki mrzlo brije dandanes po celem svetu; strast že žanje pri nas svojo nesrečno setev, dan na dan padajo njene žrtve; komaj razcveteli cvetovi se osipajo in uničujejo brez sadu, in kri, ki jo preliva strast, nam strašilno in grozovito namaka domača tla. Doklé, doklé! — Ne obupajmo; svitla nada nam presevaj dušo, da zmore in prevlada boljša stran, da se nam naše domovje spremeni v cvetoč vrt, v čast nam in v diko. Obudevajmo zmrla srca, ktera osmodila je strast! Prvotni sveti ogenj — vero, upanja, ljubezni živi; krešimo v temotnih dušah in povrne se nam sreča in mir!

Take in enake misli vrstile so se pri duhovniku, ko jo stopal po samotnem potu. Oči upiral je v tla in tako ni opazil mladeniča, ki je nekaj korakov od pota stal tik visoke jelke in željno gledal na pot, po kteri je imel priti duhovnik. Čuden mladenič je bil! Zmršeni lasje so mu padali izpod pokvečenega klobuka na čelo; na vpalem, bledem obrazu se je poznala skrb in obupnost; oči so mu žaréle svitlo kot ogenj. Desnico jo imel na prsih, kakor bi hotel prikriti, da bi se ne čulo, kako silno mu bije srce.

Duhoven pride mimo njega; takrat skoči, kakor bi trenil, mladi človek iz svojega zatišja in se ga oklene za noge ter hlastno zakliče:

„Kako mu je, kako, brž mi povejte? Ali bo okreval? Ali je kaj zelo hud name, oj kako težko sem Vas že čakal.“ Duhovnik se je sprva prestrašil; a ko spozna čudnega napadnika, samo z začudenjem pravi:

„Za Božjo voljo, Šimen — Ti si tukaj.“

Ko mu nato pogleda v vznemirjeni obraz, ki je pričal kesanje in strah, ko ga vidi, kako se tresočih rok oklepa njegovih nog in kako zvedavo — željno vanj upira svoje žarko oko, dvigne ga kvišku in mu reče:

„Bodi pomirjen. Greha se kesaš in Bog Ti ga bo odpustil; France — ti ga je tako že odpustil.“

„Ali res? Kako pa je bilo? Kaj je pa rekel? Povejte mi, vse mi povejte.“

Duhovnik mu razloži vse in z opominom, naj se dalje ne skriva, poslovi se od njega. Nekaj časa postoji Šimen na svojem mestu; prejšnja nestrpljivost mu je minula z obraza; umirjen šepeče: „Bog Večni in Mati Božja in vsi svetniki bodite zahvaljeni, da le ni več hud name. Samo morda — — — o moram ga videti, k njemu moram kar koj, — koj!“ Urno stopa potem po gozdu v breg, da poka suho listje in preplašene skačejo veverice raz svojih gnjezd po zelenih vrhovih. — Zdi se, da so veselé skesanega grešnika.

Oj, ko bi znali govoriti ti naši hribje, ti naši gozdi. Često bi nam pripovedovali o takih žalostnih prizorih. Gnan od pekoče vesti se skriva hudodelec po temnem lesu, da bi si vtopil misel, ki mu razjeda srcé, da bi si odgnal nesrečno prikazen, ki kot angelj maščevanja vihtí nad njim svoj meč. Tedaj mu pač obetov vskipéva srcé in polno mu je obljub, dobrih, svetih obljub; tedaj mu pač oko zaliva solza, ki mu jo iztiska kesanja valovito vrénje. A kakor mu že vetriček vsuši solzo, izbriše mu tudi čas kmalo z glavo in srca blaženo misli, ktere mu je rodil nesrečnega dejanja spomin!


III.[uredi]

Pri Matiji se je vselila v hišo tiha žalost. Oče ni mogel vstrpeti v sobi; nobeno delo mu ni šlo od rok; za hišo je sedel na klopici in zdihoval. Kaj bi ne? Ni je pomoči, ni ga upanja; morda mu bo do večera edini sin že mrlič. In mnogo tega je tudi sam vzrok. Zakaj mu je pregledaval, zakaj ni bolje nanj pazil? Kolikokrat mu je pustil, da je vdaril čez mero, vselej ga je za korak bližje pritiral k brezdnu; ná — in sedaj je vse pri koncu. Edina tolažba starih dni, edina zaslomba Matijeve hiše — proč je, proč! O preslepljena glava! O zanikrno spolnovanje očetovih dolžnost! In s trdo pestjo se je butal resni mož ob svoje nagubano čelo, a kakor že marsikdo — tudi on prepozno.

Poleg sinove postelje pa je čepela mati in hlastno povpraševala, česar si želi — jedi ali pijače. „Kar pod Bogom se izmisliš, če le more doseči in dobiti živ človek, vsega ti dam, vsega ti prinesem, samo — umreti mi ne smeš. Izberi si najboljše in najdražje, kar veš in znaš, takoj ti pripravim — oj samo umri mi nikar ne, lepo te prosim. Kaj hočem brez tebe; vse bom pustila, pa pojdem po svetu. Oj France, France, v tako-le žalost si nas pripravil; zakaj nisi raje doma ostal. Pa ravno ti si moral biti tako strašno nesrečen. Kar oči bi mu izkljuvala tistemu črnogledemu hudobcu“ —slabo zaječi sin pri teh besedah in trpko vzdihnivši tako milo pogleda mater, da jo polijó solzé po velem licu.

„Lepo vas prosim, pustite njega pri miru; molite raje za-me in — zanj.“

V tem prihiti oče v izbo; ves zmešan je mož; krog peči nekaj stika, naposled pa prime za stol in mrmra:

„Kaj bo pa zdaj; prav k nam gré; vse nas bo, vse.“

„O kom pa govoriš?“ vpraša žena.

„Poglej doli“, pokaže jej skozi okno.

Mati se ozre in skoraj nezavestna se zgrudi na stolček poleg postelje in kriči:

„Ubijalca pa ne pustim pod streho, ne, nikdar ne“, in že hoče skočiti v vežo, da bi zaprla vrata. Bolni sin pa jo z vso močjo, kolikor je je še imel v umirajočem telesu, prime za krilo in vzdihne:

„Oče, mati, ne grenite mi zadnjih trenutkov; pri Kristusu na križi Vas prosim, ostanite tukaj in bodite mirni.“ Oko mu je zrlo skozi okno, poleg kterega je ležal; obraz se mu je zjasnil in ljubek smehljaj mu je zaigral krog usten, ko je spoznal, da po griči prav k hiši stopa, ali bolje: teče Šimen.

Blizo hiše stopa počasneje. Oči ima v tla vprte in truplo se mu neke nestrpljivosti trese. Vstopi; kolikor moč krepkih korakov stopa proti postelji; v dnù srca razburjen, ni v stanu izreči niti besedice; le roko ponudi bolniku in ga pri tem tako milo pogleda, kot bi hotel reči: Govoriti ne morem; poglej me, če sem dovolj skesan, če sem vreden tvojega odpuščenja.

Videlo se je: ubijalec je bil premagan. Tudi oče in mati sta se umirila; njegov kes jima je prevladal žalost in sovraštvo. Bili so tihi, resni trenutki, ki so zavladali v sobi. Bolnik je z bledo desnico stiskal svojemu ubijalcu rokó. Mir je zavladal na obrazih obéh; mir se je vselil tudi v dušo obéh in v njunih očeh so se lesketale svitle solze veselja in zahvale.

Moč božja taja led in meči tudi kremen —; njegova milost spreminja črt — v ljubezen, žalost v veselje. In to — samo On!!

Ves razvnet zasope Šimen:

„Pa moli za-me tam gori, naj mi odpusté moj strašni, moj veliki greh.“ — Znova se mu vderó gorke solzé po bledih licih. Skoraj boječe — hlastno se nagne k bolniku in mu pritisne gorak poljub na višnjeva ustna; še enkrat mu stisne rokó in — odhiti.

Po bliskovo se spusti navzdol; ne pogleda ne na levo, ne na desno. Sam pri sebi mrmra besede veselja, besede blaženosti in gotovo jih čuje duša Francetova, ki se tedaj poslavlja s svetom. V dolini ga srečujejo ljudje, kimaje z glavami, češ, dolgo ne boš lazil tù po cestah; če imaš kaj pameti, pojdi v hosto, tù te vjamejo, predno boš sam vedel, kako in kaj. Pa kaj prav za prav nas to briga; hm, saj nam je vseeno; še-le podalo bi se mu, če bi ga za nekaj let vtaknili v luknjo. Grdóba — ubijalec!

Predno pa še pride Šimen do vasi, stopi mu izza kozolca orožnik nasproti in ga vstavi: „Ne upetaš mi je ne, moj si, bratec“ in pri tem ga z eno roko prime za ramo, z drugo si pa zadovoljno pogladi ščetinaste brke. Kot bi se ravnokar prebudil, pogleda Šimen kvišku in glasno vsklikne: „Rad, rad — sedaj pa le, kedar in kamor hočete.“ Radovoljno podá svoji roki, ki jih orožnik po pravilih svoje umetnosti tako krepko zadrgne, da Šimnu kri šine izza nohtov. Nič ne zastoka pri tem; z očmi v tla oprtimi, zamišljen stopa pred orožnikom. Njegovi tovariši in drugi radovedneži se pa zbirajo na potu in se norčujejo. „Hm, zašili ga bodo, da bo krvavo gledal, jaz vem kaj je to“, se oglasi eden.

„Na osem let najmanj; na post in tamnico; saj je že v Loki silno pusto v zaprtiji, kaj še le v Ljubljani,“ pristavi drugi.

Šimen se ni brigal za take in enake opazke; njegove misli so bile drugje, višje nego pri teh trdosrčnih, škodoželjnih ljudéh. Komaj prideta dobro iz vasi, zapoje zvon, mrtvaški zvon — Francetu. Šimen poprosi orožnika, naj mu sname klobuk in s klobukom v roci stopa cel čas do mesta. Celo pot pa moli goreče, skesano moli, kakor je to v stanu le srce, v kterem ravno deluje božja milost! Taka je bila Šimnova pot v ječo.

* * *

Precéj let je prešlo. Po vasi so se drvili otročaji in dražili, kakor je že pri otrocih navada. Od pokopališča sem je prihajal mož z rožnim vencem v roki. Celo pot je mrmral sam seboj in mokre oči so mu neprestano zrle v tla. Videlo se mu je, da je zmešan. Pri voglu Strojevčeve hiše se ustavi in poklekne. Komaj ga otroci zagledajo, se že vsi zakadé proti njemu in h krati vpijejo vanj: „Šimen, ali se kaj jokam?“; večji in drzneji se celó splazijo do njega in ga grabijo za raztrgano obleko; vsi vprek kričé; tudi deteta, ki so jih imeli nekteri v naročji, premikajo mala ustca: „Šimen — — — okam?“ — Nekaj časa se mož ne zmeni zanje; naposled pa jame mahati z rokama; vstane in vsi se razpršé. Počasi leze naprej. Dva paglavca pa, ki sta že prej bojazljivo stala od strani, zatrjujeta si: „Meni so oča rekli, da je ta enega ubil in da ga je Bog kaznoval. Bati se ga moramo!“

„Če ne, bo tudi nas ubil“, pristavi tovariš. — —

Pred Strojevčevo hišo so dobili tisto zimo Šimna — vsega trdega. Rožni venec je držal krčevito v rokah. Prenesejo ga v hišo in po dolgem trudu se jim posreči, pripraviti ga zopet k zavesti. Gospod pridejo in prav z lahka sta opravila. Pred smrtjo se mu je pamet zopet povrnila — v znamenje, da mu jé Bog odpustil. Dva dni potem je umrl. Žalovalo jih ni veliko za njim; čemu tudi, saj Šimen ni bil več od tega sveta.