Spominske cvetke

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spominske cvetke
Nehljudov
Izdano: Slovenski narod 7. junij 1904 (37/127), 1
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ivko Breznikar je bil zamišljen ... Stal je pri oknu, mimo katerega so prihajali posamezno pa tudi v gručah semtertja ljudje ... Čulo se je bučanje sape ... V megleni dalji je šumela reka, ki je pred kratkim narasla. Ivko je zrl na ulico, kjer so hitro hodili ljudje, poslušal šumenje reke in srce mu je bilo nemirno ...

»Gospod, zunaj vas nekdo išče!« — Bila je služkinja, ki je prišla iz stranske sobe in zopet odšla.

On gre ven. Med potoma je postal radoveden, kdo bi bil.

Zunaj na hodniku je hodil slabo oblečen dečko gor in dol in tiščal trdo roke v žep. Ko pride Ivko do njega, se ozre, potegne iz žepa listek in mu ga da. Vprašaje je zrl dečko vanj in stiskal vrat v obleko.

»Tu imaš za pot«, reče Ivko in mu da desetico. Deček se zahvali in odide ...

Hlastno je pretrgal listek in bral:

Moj Ivko!

Moja pot je končana ... Končane vse blodnje in sanje, končane vesele sanje; nanje sem stavila vso svojo bodočnost in zdaj je tu, mrzla in kruta kot zima, ki se nikogar ne usmili, niti teh ne, katerim je življenje večna zima in veselje mrzle, pogubne zimske rože ... Jaz stojim zdaj sredi te zime in viharja, ki brije zunaj, a Tebi je gorko in lepo v Tvojem stanu ... O blagor Ti! Ne zavidam Ti Tvoje sreče, ne zavidam Ti je nikdar ... A zunaj pri nas je mrzlo in temno. Nihče nam ne da zavetja, nihče nas ne potolaži z gorko besedo ... Živimo kot živali brez namena, tja v en dan, ne vedoči kaj nas čaka na večer, kaj drugi dan ... In vendar bi bil lahko storil Ti drugače ... Lahko bi mi pripravil dom, ne takega, kot ga imaš Ti, a vsaj senca tistega ... In srečna in zadovoljna bi bila ... A zdaj ga moram iskati sama, ne vedoča, ali ga najdem ali ne, ali poginem kdaj gladu ali mraza.

Tako je z nami, ki imamo v mladosti na licih pomladne rože ... Več takih nas je skupaj ... Vse čaka ista usoda, isto življenje, ista bodočnost ... Vse imamo isto življenje za sabo, ki ni sicer vzorno, a katerega se ne more zlepa ubraniti zemljan ...

Me čakamo, kdaj pride kdo, da nas reši ... Tako se ne da živeti ... Priti mora rešitelj, vitez ... Imenitnih ne pričakujemo, odcvele smo zanje, a na one upamo, ki so potrgali cvetje mladosti ... In med temi si Ti! Jaz ne zahtevam in ne prosim ... Le nekaj mi še govori v srcu, naj se ponižam, ker sem ponižana do tal ... Kajti take so zimske rože — take smo me ... Skoz vrata ne puščajo noter, nismo za družbe, moramo prihajati skoz okna; prijazni nam niso nikjer; le pri starih znancih se oglasimo, če dobimo kje kaj sočutja, če ne gremo naprej, saj je dovolj sveta tuintam ... Me prosimo kot najponižnejši berači pri oknih, ker si ne upajo noter ... Preboječi so kot me ... In ljudje jih odganjajo proč, oni pa so žalostni, da jim ledenijo lica, ki jih pa ne vidijo slepi ljudje, oni, ki še niso čutili, kaj se pravi prositi ... Iskala sem Te okrog in sedaj našla ... Ti mi nisi hotel povedati ... A meni je vseeno ... Umrlo je nekaj, vsled česar sem postala popolnoma vdana ...

Da, tako je, in vendar bi bilo lahko drugače ... In tudi bo ... V meni nekaj dozoreva in bliža se dan, ko pridem do odločitve ... In takrat pridem do okna, za katerim sanjata vidva pomladne sanje ...

O, oglasim se še! ... Kmalu pridem sama in do takrat zdravstvuj ... Pripravi se, jaz hočem tudi kaj zase ... Pravijo, da sem nora in vendar upam, da ukrenem prav ...

Franja.

Ivko je bral in se tresel ... Trepetal je kot okno, ko se uprla burja vanj ... Spomnil se je na svojo preteklost in prišla je kot bleda senca, kot mrzla zimska roža predenj nekdanja lepa Franja ...

Pogledal je okrog sebe ... Nikogar ni bilo v sobi ... Ozrl se je v okno, mimo katerega so drveli ljudje.

Iz misli ga vzbudi soproga, ki se mu obesi okrog vratu in ga poljubi na ustnice.