Spomini slepega pinča
| Spomini slepega pinča Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Plemenita kri se pretaka po mojih žilah; da se po služim človeškega izraza, sem takorekoč aristokrat. Zakaj moji mati si je stekla na razstavah pet kolajn in eno častno priznanje. Imela je mnogo oboževalcev, pa je bila trdosrčna krasotica; malokateremu je naklonila svoje srce.
Toda večkrat se zgodi po pregovoru: kdor rad izbira, izbirek dobi. Moja ranjka mama blagega spomina se je, živa primera za to resnico, na življenje in smrt zagledala v cucka potujočega lajnarja, ki je bil kdovekje rojen in kdovekake pasme. Kratka je bila ta ljubezen, kot kazen za svojo mesalianco pa je dobila mamica mene in še tri brate v spomin.
Njen lastnik, star baron, nas je vse skupaj obsodil na smrt, ker nismo bili lepo beli. kakor ona, temveč okrašeni s črnimi progami, s pečatom materine sramote. Moji trije bratje so bili že zakopani v gnoj, tistikrat pa pride mimo hlapca, ki je izvrševal ta rabeljski posel, štirinajstletna sosedova hčerka, dekle silno lepega obraza in še usmiljenejšega srca. Jaz revež, ki sem že brcal v pri pravljeni jami, se ji zasmilim, solze ji stopijo v oči, in ko jih hlapec zagleda, mi je bilo oteto življenje.
Še danes se z ljubeznijo in žalostjo spominjam blage Lojzke, ki mi je z žličico nalivala mleka v brezzobi gobček, dokler nisem prenesel druge hrane. Tako mična sicer ni bila kakor moja mati, ampak slična je bila njena usoda; zategadelj je skočila v vodo ravno tistikrat, ko sem pozdravil jaz svoj sedmi zarod potomcev.
Njeni mali bratje in sestre so me nepopisno ljubili; venomer so me vodili in prenašali po dvorišču. Če smem verjeti gospodarju, ravno zaraditega nisem nikdar dosegel svoje polne krasote, kakršno sem podedoval od matere in od očeta.
Z baronovo hčerjo, ki se je omožila, se je kmalu po mojem rojstvu tudi mamica preselila na Dunaj, tako da je nikdar niso videle moje oči. Vse, kar mi je znanega o nji, vem po ustnih sporočilih svojega odličnega in izkušenega prijatelja Hektorja, ki je bival pri vaškem učitelju in je izgubil življenje pod merilnimi kolesi baronovega avtomobila, ko je bilo meni ravno osem mesecev.
Krrrvav! Vav, vav! Krrrvav! Kdo, hudiča, iztika okrog moje koče? Da bi ga vsaj videl. Ej, to je nadloga, če je kuže slepo, bog pomagaj. Ljudem se bolje godi, Kadar oslepe, si privežejo psa na motvoz, da jih vodi po svetu, in beračijo za milodare. če pa oslepimo mi, nas večinoma pošljejo h konjaču; le ako so posebno milostni, nam dado še košček kruha ali golo kost na stara leta. Nehvaležna pasma to! Mi smo bržkone edina poštena bitja pod solncem: človek je k večjemu malo boljši od mačke.
Krrr! Krrrvav! Ah, sanjalo se mi je ... Iz bivših časov: mislil sem, da vasujem pri ranjki Obrezatovi Živi, pa me moti suh pritepenec, logarjev Tekelj, ki sera ga v mladih letih ogrizel do smrti. Ta mrcina zdaj teži mojo vest. Venomer me straši v sanjah; nemara bom moral še odgovarjati zanj, za nečistnika in prešeslnika, kadar pride ura in me pokliče pred sodnji stol.
Pa kaj! V peklu ne more biti huje, nego je moje življenje. Včasih je še bilo, včasih, ko smo bili še čvrsti, lepi fantje, ko nam je še igralo srce, kadar smo se srečavali z našimi dekleti.
O, jerum, jerum! Dekleta, dekleta! To je cilj in konec življenja, to je najlepše pa je veselje. Miruj, duša moja, prepozno je ... Nič več, nič več ... Zdaj hodim jaz mimo njih in one mimo mene, kakor da se ne poznamo; edina moja predsmrtna želja je, da bi se še enkrat najedel klobase, preden iztegnem svoje štiri. Štiri? Da štiri ... Tempi passati!
Lepa si, pasja ljubezen, nepozabno lepa! Blagoslovljeni časi, ko si radostila moje srce! Sicer si skoro takšna, kakršna je ljubezen ljudi; a glede na svobodni zakon smo mi pač modernejši od njih!
Nekoč so imeli pri naši hiši, pri Drnuljevih, letoviščarje iz daljnih krajev. Pa je sedela nekoč gospodična Fini v utici na vrtu, zaljubljena kakor muha, in je polglasno čitala iz knjige nemške poezije, dočim sem se jaz sladkal okoli nje in sem seveda vse razumel. Sploh moram reči, da mi, kar nas je rodu lajajočih, dobro umevamo blagoglasni jezik tevtonov, ki je menda edini vreden naših kosmatih ušes. Lajamo ga ne, to je pretežko; vsega uiti kuže ne zmore.
Čitala je gospodična Lini:
»O, dass sie ewig grunen bliebe
die sohöne Zeit der erslen Liebe!«
Prav zares!
S sladkostjo nebeške mane so kanile te besede v mojo dušo. Kajti ravno tiste čase je krvavelo moje srce v prvi ljubezni do Obrezatove Žive, ki je daleč naokoli slovela po svoji prekopasji lepoti.
Težko je povedati, koliko sem pretrpel zaradi tega dekleta! Uho ni slišalo, oko ni videlo, kar je to bitje prizadejalo moji duši!
Vsa lepa je bila prijateljica moja; drobna, vitka čez pas, s kratko dlačico po svojem životku, na tankih nožicah, vsa rjavkasta, liki prepečena žemljica, milih oči, neprestano migljajočih ušesc, koketno zasukanega repka in tako sladkega in mrzlega gobčka, da nisem našel podobnega, dasi sem bil poznejše čase velik zapeljivec in jih nimam malo na vesti.
Zgodilo pa se je takole.
Nekega dne jo primaham mimo Obrezatovega doma in se oziram na vse strani, kje bi bilo kaj vžitnega, zakaj pozabili so name tisti dan in želodec se mi je obračal v životu. Takrat pa zapazim gospodarja na pragu; kadil je pipo in je gledal, kakšno bo vreme. Ti pa, zvezda moja v solzni dolini, si stala ob njegovem znožju, in si se ponosno ozirala naokoli ...
Ni te več pozabilo moje srce. Marsikatero dobro jutro sem ti voščil zaman, to je resnica; a naposled si se mi vendarle vdala in si bila moja, vsa, vsa moja, kakor poje Vladimir Levstik:
»Življenje dviga roke nad poljano,
zato si ti nocoj tak dobra z mano,
in vsa pokorna tvoja je prelest;
solzico le pod tvojimi očmi
so našla ustna moja: log temni ...«
Da ni bil log, temveč navadno kmetsko dvorišče, posejano s kurjimi grički, to me kar nič ne moti: rad bi to pozabil, ko bi imel še tebe, ti slajša mi od vseh klobas na svetu, in bi ti še mogel slediti ob mejnikih in plotovih. Toda, ah, minulo je, ne vrne se; kobila brama te je ošinila s kopitom, in tvoja blaga dušica je šla na potovanje. Živa! Solze mi silijo v oči ... Živa, Živa ...
Krrrvav! Krrrvav!
Preklicani paglavci, dajte mi že pokoja in spoštujte starčeve spomine in bolečine. Ali mislite da ste psi? Fej vas bodi, ljudje ste! ... Seveda ne! Primoj krvav, da je tako!
Ajaj! Ojoj, joj! Ojojoj! Joj! Kaj je to?
Kamen ... Moja rebra! Ojoj, joj, joj ...
Boli ... Peče! Jojoj! ... Moja nadušljiva pljuča!
Še eden! Neusmiljeni ljudje, z eno besedo!
To je moja smrt ... Trepečem ... Zavija me v tilniku ... Klobase visijo v oblakih; diše, bingljajo ... Živa, ti si tu ? ... Na moje srce! Odkod ... prihajaš? ... Živa ... moja Živa ...
Kaj se smejite, paglavci? Ali se hočete naučiti, kako umira junaški pinč? Zares, ne spodobijo se mi solze in tožbe ... Proč, sentimentalni spomini: romanticizem je za ljudi ... Poslušajte ... Blagorodnega rodu sem, aristokrat takorekoč ... Zato bodi moj poslednji glas:
Krrrvav! ...