Spomini s potov in cest
| Spomini s potov in cest. Anton Erjavec |
Piše Anton E. Poglavji 5 in 7 manjkata oz. so poglavja napačno oštevilčena.
| |||||||||||||
| Poglavja | 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. • dno |
Kdor je našel dobrega prijatelja, je našel velik zaklad. Človek namreč potrebuje sorodne duše, da ji more brezskrbno razkriti vse, kar mu obtežuje srce; on potrebuje roke, ki jo sme toplo objeti; njemu se hoče gorkih oči, v katere gleda z zaupanjem in ljubeznijo. Kaj ne, Ivan, prijatelj moj?
In zlasti na potih in cestah, – tam zunaj v širokem svetu, kjer drvijo valovi življenja mimo nas, tam je zvest prijatelj naš vodnik in rešenik.
Hvala Bogu, da sem te našel, dobri prijatelj moj! Tebi v vesel spomin pišem te skromne vrstice. Brez reda jih pišem, kakor mi prihajajo na um – spomini z različnih potov in cest. Neizrečeno lahko mi je pri srcu ob teh spominih, ker jih posvečam tebi, Ivan. Naj bi ti bili v tolažbo tako, kakor meni!
1.
[uredi]Saj se še spominjaš, ali ne, onega dne, ko sva se našla »pri Trtici« čisto slučajno? in potem sva zavila v Kolodvorske ulice. Lep dan je žarel nad mestom; ljudje so hiteli semintja, kočije so švigale mimo hiš, midva pa sva hodila ob strani, vsak svojo tiho misel v srcu ...
Mlad deček je milo zajokal pred nama.
„Mama, mama – hudi mož – grozdje mi je ukral!“
Deček je ihtel na vso moč in grabil mamico za krilo. „Hudi mož“, zelen, koščen fant, ki se mu je lakota brala z obraza, je z debelim grozdjem stekel na drugo stran ulice. Izbuljene oči je imel; z eno roko je držal raztrgano hlačnico, z drugo je hlastno tlačil sladki grozd v usta.
V istem hipu je stal redar za njim. Polumesec se mu je svetil pod vratom. Prijel je fanta trdo za rame.
„V imenu postave!“
In zeleni, koščeni fant je kakor mirno jagnje podal roke redarju, ki ga je uklenil in peljal seboj.
Deček je še zmiraj jokal in jecljal z ihtečim glasom.
„Mama, mama – hudi mož mi je grozd ukral!“
Oj, Ivan, pogledal sem ti v oči po tem dogodku, in oba sva mislila isto misel:
Kolikokrat hudobnež, zločinec, iztrga mlademu otroku nedolžnost iz srca, in ni ga redarja, ki bi stopil predenj v imenu postave in bi ga uklenil. Kolikokrat neverni oče pohujša svojega lastnega sina, hudobna mati svojo nežno hčerko, zlobni brat nedolžno sestro – in nobena kazen jih ne zadene na tem svetu! Ako ukradeš grozd, si zaprt, ako ukradeš nedolžnost, ta dragoceni zaklad, si – prost. Ali je to pravično?
Oj, Ivan, kaj ne – popolna pravičnost bo zavladala šele na onem svetu!
2.
[uredi]Peljala sva se po počasni krajevni železnici. Debel gospod z zlatimi očali je sedel z nama v istem kupeju. Črno bradavico je imel pod levim očesom. Kadil je dišečo smodko in prešerno zrl skozi okno.
Vlak je vozil tik male kolovozne poti. Strgan berač je hodil po njej. Ko je zaslišal za seboj sopihajoči vlak, je obstal in gledal z debelimi očmi v okna kupejev.
Pripeljal se je mimo najin voz; debeli gospod z zlatimi očali je še vedno zijal skozi okno.
Berač je zagledal gospoda. Izbulile so se mu divje oči. Dvignil je gole pesti proti kupeju in je kričal s hripavim glasom:
„Prokleti – uničil si moje življenje! Lump!“
Tekel je berač za vozom z dvignjenimi pestmi in solze so mu kapale po sivih kocinah čez lica.
Debeli gospod v najinem kupeju je zaškrtal z zobmi:
„Hlapec moj je bil; skoraj tako dobro se mu je godilo, kakor mojemu najboljšemu psu – in sedaj mi preti s pestmi. Čakaj, pes!“
Odurno je zardel debeli gospod v obraz. Bradavica pod levim očesom je postala neizrečeno grda in črna. Meni se je gabilo, da bi se peljal z njim v istem kupeju.
„Ivan, pri prihodnji postaji presedeva!“
Molčala sva in gledala v tla do prihodnje postaje. Nato sva se presedla v drug kupé. In tedaj si me, Ivan, prijel toplo za desnico in si mi govoril nepozabne besede:
„Glej, Anton, kam vodi človeško družbo življenje brez Kristusove vere in njegovega nauka. Gospod svojega hlapca manj ceni kakor svojega psa. Bog, ki je Gospod vseh gospodov, pa nas uči, da smo si ljudje bratje med seboj, ker smo vsi potomci ene rodovine in smemo vsi moliti: Oče naš, kateri si v nebesih ...“
3.
[uredi]Vaše plačilo je veliko v
nebesih. Mt. 5. 12.
Nekoč sva potovala po samotni cesti. Samo dolgočasno grmičevje je raslo na obeh straneh. In došla sva ubogo deklico. Bosonoga je hodila po trdem kamenju. Stara je bila komaj deset let.
„Kam greš, mala?“
„Očeta grem obiskat v mesto.“
„Ali imaš rada očeta?“
„O, kako!“
„In kaj delajo tvoj oče v mestu?“
„Zaprti so v ječi. In slabo se jim godi!“
Deklica je govorila jako modro, kakor bi bila stara najmanj še enkrat toliko.
„Ali si lačna, mala? Na jabolko!“
„Hvala! – In jaz dobro vem. da so moj oče nedolžni, čeprav pravijo mama, da so oče lump!“
Težko je izgovorila deklica grdo besedo. Zajokala je.
„Glej, Ivan, mala deklica, in živi tako težko življenje. Zakaj pripusti dobri Bog, da trpijo nedolžni tolikokrat zavoljo tujih grehov?“
Mala je slišala moje vprašanje. Pogledala me je s tistimi modrimi očmi. ki jih prav gotovo ne pozabim nikoli v življenju. In bral sem v njenih očeh isto trpko vprašanje: „Zakaj pripusti dobri Bog, da trpijo nedolžni?“
Ivan, ti si dobro razvozljal uganko mali deklici, in tudi – meni. Spominjam se, kako si stopil k njej in jo mehko pogladil po zlatih laseh ter jo vprašal:
„Tvoje ime, mala?“
„Francka!“
„Poslušaj me, Francka! Učila si se že nekaj v šoli in me boš razumela. Ubožica si na tem svetu, zares si ubožica! Veliko trpiš zavoljo svojega očeta, kajne?“
„Tonček, bratec moj, je kruljav in je še večji revež. Mama ga tepejo ...“
„Oba, ti in Tonček, sta revčka. Vajin oče v ječi tudi veliko trpé. Ali zapomni si, Francka: enkrat, prej ali slej, bo dobri Bogek nas vse poklical v nebesa in takrat bo bogato poplačal vse trpljenje. Oče tvoj bodo zopet uživali prostost. Tonček ne bo več kruljav in mama ga ne bodo več pretepali, ti Francka ne boš več lačna. Vsi bomo v neizrečenem veselju gledali Boga in ...“
„Precej bi rada umrla in šla v nebesa, gospod!“
Francka je postala čudovito vesela. Stekla je bosonoga po ostrem kamenju naprej.
In tebi, Ivan, je tedaj zablestela solza v očeh. Zakaj?
4.
[uredi](Iz mojega dnevnika.)
21. avg. 19...
V kamniški koči na Sedlu vživamo jutro planinsko. Zunaj razsaja vihar; med dežjem padejo tu pa tam bele snežinke. Vesela družba v koči – Ivan, Pavel Svojeglav in moja malenkost – se zabava izvrstno. Običajni planinski zajutrek, žgance, mhm, ne manjkajo sevé. Moti nas edinole neko čudno človeče, ki se suče venomer s konservami v naročju okolu nas – kruljav Francoz, ki govori tudi nemško. Njegova krepkejša in lepša polovica ga na vrvi privezanega vodi po planinah slovenskih. Kaj hočeš, Francoz je Francoz!
„In ta pokveka mi je smrčal vso noč kakor bi spal med samimi medvedi,“ se jezi Pavel Svojeglav.
„Popil je navsezgodaj toliko mleka, da ga je zmanjkalo za moje žgance. Ako bi ne bila staja tako daleč zdolaj, bi šel sam mlest. Žganci brez mleka, in to na planinah, hm“ – se namrgodi Ivan.
Francoz zopet prikrevlja do nas. in tedaj pričnem jaz v trdi gorenjščini bljuvati ogenj in žveplo na sitnega možička. Blagor ti, sin najprosvetljenejšega naroda v Evropi, da ne razumeš barbarske gorenjske govorice.
Popoludne. Nebo se jasni. Le okrog Ojstrice in zadaj za Brano se še vlačijo črne megle. Napotimo se nizdol po planini. Tuintam še cvete samoten, rdečkast sleč med grmičjem; droben kamenček se trklja po skalinah, črn ptič plava z lahkimi peroti proti rdečemu solncu. Prijazna je pot s planine ...
Pavel Svojeglav nosi prazen nahrbtnik na ramah, in to je prav, da je prazen, kajti ob vsakem drugem, tretjem koraku se mu zdrsne po mokrih tleh, in Pavel Svojeglav nadaljuje vrtoglavo pot po svojem najbolj nazadnjaškem recimo, liberalnem delu telesa nizdol. Toda – čast, komur čast – čast Pavla svojeglava irhastim hlačam, ki se ne raztrgajo za hudimana ne!
Planina postaja boljinbolj strma. Pavel Svojeglav odreže z rdečim pipcem dve veji ruševca, sede nanje in se pelje urno kakor v kočiji nizdol. Srečno zavozi spodaj v plitvo kotanjo, napolnjeno z rjavo vodo. Ali sreča v nesreči – Pavla Svojeglava irhastih hlač niti planinska voda ne prodere.
Ob kotanji se paseta dva črnolisasta pujska.
„Postaja Záprešič!“ zakliče Pavel Svojeglav in se dvigne iz kaluže z rjavo liso na irhovini.
„Glej, kruljavi Francoz in njegova milostIjiva!“ nas opomni Ivan.
Pred nami stojita obadva. Možiček vabi raztrganega pastirja k sebi in milostljiva se mu smeje s prisrčnim smehljanjem.
Pastir se približa s prestrašenimi koraki, sname preluknjani klobuk z glave in čaka.
Francoz potegne denarnico iz žepa, potreplje po zakrpanih plečih našega dobrega pastirja in mu stisne blestečo kronico v roko.
„Bog vam plačaj, gospod! Stokrat vam Bog plačaj!“ se zahvaljuje pastir. Počasi povezne preluknjani klobuk na glavo in preobrača kronico nezaupno na vse strani. Francoz ne razume pastirjeve prisrčne zahvale; Ie njegova milostljiva se smeje na vso moč srečnemu ubožčku.
„Prezgodaj smo ga obsodili. Francoz je vendarle dober in usmiljen, kaj ne, Ivan?“ ...
Sram nas je bilo trdih besedi in zabavljic, ki smo jih govorili v koči. „Ne sodite, da ne boste sojeni!“
Veselo hitimo nizdol. Pavel Svojeglav zopet uganja burke Ivan po svoji dobri navadi filozofira o usmiljenju, jaz pa gledam v sinji daljavi blestečo dolino pred seboj. Zvonovi zvone v dolini nekje ...
„Dajmo, zapojmo našo pesem!“
In zapojemo jo ...
Ti zvončki že zvonijo
v dolini – bim-bam-bom,
zvonijo – bim.
donijo – bom.
zvonijo – bim-bam-bom ...
Tajen polumrak se širi po prostorni gotski katedrali. Vse tiho, le tuintam šepečejo pobožne ustnice tolažilno molitev ...
Gledal sem te, Ivan, kako si s sklonjeno glavo pokleknil pod večno luč pred glavnim oltarjem. Jaz sem ostal zadaj ob kropilnem kamenu. Zanimala me je štiridesetletna žena, ki je sedela v zadnji klopi in jokala iz srca. Molil sem malo. Kadar vidim solze, sploh moliti ne morem.
In vstala je žena iz klopi; bel robec je držala na očeh, da ni bilo videti pekočih solz. Krenila je v kapelico k spovednlci. Pet ljudi je čakalo na vsaki strani, da si olajšajo srce.
Žena je trepetala; dvignila je oči in jih povesila, sklenila je roke in jih zopet razklenila. Njena duša je bojevala težek boj.
Vrsta je prišla nanjo. Zajokala je popolnoma na glas ter pokleknila. In tedaj je usmiljeni Gospod razlil nanjo roso milosti in odpuščanja.
Stopila je iz spovednice popolnoma potolažena. Pa so se še poznali na licih sledovi solza ali oči njene so bile nebeškomirne. Z lahnimi koraki je hitela k misijonskemu križu. Objela je krvaveče noge velikega Trpina in jih poljubovala z vročimi ustnicami – kakor Marija Magdalena ... Molila je dolgo, dolgo ...
In vstala je žena ter šla. Ivan, ti si pokleknil še enkrat pred Večnim, pomignil si mi in zapustila sva božji hram. Ti, Ivan, si nesel s seboj novi zaklad za nebesa, ker si molil pobožno, jaz sem odhajal brez zaklada.
Prišla sva pred cerkvena vrata. Žena je počasi stopala po stopnjicah nizdol. Spodaj jo je čakal njen mož s temnimi očmi ...
„Coprnica, vsem svetnikom boš oblizala pete! Čemu to? Ali meniš, da ne poznam tvojega življenja? Fej!“
„Dragotin, moje življenje poznaš, ali pokore moje ne poznaš! Prosim te! pusti me v miru!“
Žena je odšla na levo, mož je zaklel in odšel na desno.
Ivan, ti nisi opazil tega dogodka. Preveč si bil zatopljen v misli, kakor bi še vedno klečal pred oltarjem Gospodovim.
V meni pa je vstajala misel:
Težka je pot pokore, ali blagor mu, kdor jo more prehoditi ako je enkrat pal. Svobodomiselni svet ruje proti spovednici, ker ne pozna čednosti, ki se zove spokornost. Svobodomiselni svet tudi ne pozna čednosti, ki se zove nedolžnost. Ali svet brez nedolžnosti in spokornosti je svet – grešnikov ...
6.
[uredi]Tik ob zeleni Savi pelje kolovozna pot. Siv, težek prah leži po kolesnicah, solnce kuri čvrsto v hrbet, zrak je miren in soparen.
Tiho hodimo ob strani. Spodaj lahko šumi zelena reka svojo žalostno, dolgo pesem. Črnoblečena dekle gre z nami; otožno in brez besed stopa po ostrem kamenju, kakor bi hodila k pogrebu.
Sreča nas prijazen mož. Njegovo lice je pepelnaste barve, oči njegove žive in vesele. Gleda nas, kakor bi hotel govoriti z nami. Ti, Ivan, si ga vprašal:
„Čujte, gospod, kje bi se mogli prepeljati čez reko?“
„Čez reko? ... Prosim, pojdite za menoj! Skozi grmovje pelje pot na brod in težko bi našli sami.“
Šli smo za prijaznim možem. Bil je vesel človek, kakor jih je malo na tem božjem svetu. Celo ti, Ivan. ki si vedno resen in nekoliko zamišljen, si se razveselil.
„Lepo in veselo je življenje tukaj ob Savi, ali ne, gospod?“
„Lepo in veselo življenje? Eh, vedite, na najlepšem kraju ostane pust in žalosten človek tak, kakor ga je ustvaril Bog. In veseljak ostane povsod veseljak, magari da ga vtaknete v najbolj pusto luknjo na svetu. Tako je tudi z menoj: povsod sem vesel ...
Poglejte semkaj! Včeraj sem čez to-le ajdo nesel utopljenca, ki smo ga dobili tamkajle na pesku. In pri tem žalostnem opravilu sem se smejal. Mislil sem; Blagor tebi, ako si v nebesih! in prav nič nisem bil otožen.“
Čez ajdo se je v resnici še videla ozka gaz. Vsi smo radovedno gledali proti kraju nesreče, le črnooblečena dekle se je obrnila na drugo stran. Prijazni mož je še enkrat stopil čez njivo in je kazal, kako je ležal utopljenec na pesku.
Šli smo naprej. Veseli mož je še vedno govoril, a nisem ga poslušal. Težko mi je bilo pri srcu, kakor človeku, ki je storil velik greh. Mislil sem na utopljenca. Revež se je najbrže ponesrečil, kakor je pripovedoval veseli mož.
V žalostnih mislih sem stopil na splav. Peljali smo se po zeleni vodi. In tedaj mi je silila kri v glavo in k srcu. Ako bi tudi jaz umrl danes v tej zeleni in globoki reki? Kako bi stopil pred svojega sodnika? – Pogledal sem čez gladino vode in zaprlo mi je sapo. Sklonil sem se k tlom. Hitro kakor blisk so hitele slike mojih grehov mimo duše. Toliko zlobna zavisti! Toliko poželjenje po prijetnem življenju! Toliko trdosrčnosti proti bližnjemu!
In spomnil sem se raznih mest v katekizmu. spomnil sem se starih pridig, ki sem jih slišal in pozabil že zdavnaj, spomnil sem se zlasti največje zapovedi: „Ljubi svojega Boga čez vse!“
Kako sem izpolnjeval to največjo zapoved? O, manj sem ljubil Boga, kakor prijetno življenje, manj kakor veselje oči in življenje slasti, manj kakor srečo, večkrat celo manj kakor prazno govorjenje in smeh!
Splav je zadel ob nasprotni breg. Vsi so že skočili na suho, samo črnooblečena dekle in jaz sva še stala na splavu. Ivan, ti si nama podal roke, in odšli smo tiho naprej ...
Šla sva po predmestni ulici, vsa blatna pod noge. Gost jesenski dež je lil. Umazani vozovi so drdrali mimo hiš in škropilo je na vse strani blato. Tesno ob zidu sva hodila.
Mestni delavci so popravljali jarke. Teža življenja se jim je brala na razoranih obrazih. Kadar je hitela svetla ekvipaža po blatu mimo, tedaj so se stisnile njihove pesti, oči so žarele v ognju nejevolje ...
„Oni se vozijo v vozovih preoblečenih z žametom, da se niti kapljica blata ne prime svilnih oblek. Mi smo tudi ljudje! in vendar dannadan brodimo blato. Zakaj morajo biti na svetu gospodje in hlapci? Ali bi ne bilo lepše, da smo vsi enaki, vsi bratje, vsi gospodje? Ako jaz brodim po blatu, naj brodi tudi moj gospod, saj je človek kakor jaz!“
Čisto po sredi ulice je stopal, skoraj do kolena v blatu, mlad fant.
„Fant zakaj orješ blato, ako ti ni treba?“ se oglasi star delavec, ki strga po jarku.
„Ves svet orje po blatu; tudi gospodje, ki se gibljejo v kočijah, gazijo blato in še grje blato!“ se oglasi umazani fant sredi ceste.
„Pa vendar, stopil bi k zidu, da bi te ne zijali ljudje!“
„E kaj ljudje! Naj vidijo, kako živi capin Štefin.“
„Prismoda si in ostaneš!“ zamrmra stari delavec in potegne s strguljo po jarku, da mu voda oškropi hlače do pasa.
Capin Štefin pa še vedno brodi po sredi ulice.
„Čudak, ali ne?“
„Fant je pokvarjen in gotovo velik lump!“ si sodil ti Ivan.
Naenkrat se pripelje črnoblesteča kočija po sredi ulice, naravnost proti capinu Štefinu.
„Ho-óp!“ zakliče kočijaž.
„Hé-he, ne boš me pregnal! Poznam, gospo, mhm, vlačugo, ki sedi v tvoji kočiji. Héhe, capin štefin se ne ogne!“
„Bodi pameten, fant!“ zakliče mestni delavec.
V istem hipu se skloni iz okna kočije bleda gospa; zlata zapestnica ji zablišči na roki.
„Kočijaž, kar poženite! Lump je sam kriv, ako se ne ogne.“
Kočijaž je švignil z bičem po vrancih.
„Hi-i!“
Konja sta zadela ob fanta ki je pal na tla. Kočijaž je ustavil.
Gospa zopet pogleda skozi okno. V jezi ji zabliskajo oči.
„Kje je policaj? Kočijaž, pokličite policaja! Lump mora v zapor! Hoj, policaj!“
Vsa rdeča je postala gospa od jeze.
Izza vogla je prišel policaj. Zgrabil je fanta, ki je bil le nekoliko ranjen na desni roki in ga je odpeljal. Tedaj pa se je zasmeje la gospa in je tlesknila z rokami.
Kočijaž je pognal in zdrdrala je ekvipaža, da je škropilo blato na vse strani.
8.
[uredi]Ne li, Ivan, znana ti je povest o izgubljenem sinu? Čital si jo v svetem pismu, v božji knjigi. Znano ti je tudi, da se silno veliko izgubljenih sinov še dandanes klati po potih in cestah ...
Srečal sem nekoč takega izgubljenega sina. Pol hlačnice na levi nogi je že izgubil, rokav na desnici se mu je preklal po sredi navzdol. Iz ust mu je smrdelo žganje, oči je imel preprežene z rdečimi nitmi.
In zahotelo se mi je, da bi se pogovarjal z izgubljenim sinom.
„Bog ti podeli dober dan, brat moj po Evi in Adamu!“
„O vi ste, gospod? Kam vas pelje pot?“
„V gostilno se grem pokrepčat. Greš li z menoj?“
„Grem z vami magari na konec sveta, samo v oštarijo ne. Ni enega okroglega nimam v žepu. in preveč bi me bilo sram, da bi kdo drugi plačeval zame.“
„Nà krono, in plačal boš sam.“
„Bog z vami, gospod! Odkar sem stopil na pota in ceste, še nisem imel krone na dlani.“
„Kako, za Boga, si mogel živeti?“
„Vedite, gospod: izgubljeni sin ne razločuje med mojim in tvojim.“
Kratek je bil odgovor njegov in odkrit. Videlo se mu je, da se hoče celo pobahati s svojim potepuštvom.
„Pa vendar, delal bi kakor drugi trpini tega sveta. Delal bi, delal! Čemu pohajkuješ?“
„Gospod, delo je samo kazen za greh; jaz pa nisem zagrešil ničesar.“
In pogledal me je tako nedolžno v obraz, da bi bil najrajše pljunil v te hinavske oči.
Stopila sva skozi krvavo rdeča vrata v gostilno. Gostov ni bilo. Samo v kotu pri peči je sedel belooblečen gospod s svetlo plešo na glavi. Izgubljeni sin se je priklonil gospodu ob peči, slekel je svojo umazano gosposke suknjo in jo obesil na klin; z elegantnim gibljajem je sedel na stol in se obnašal jako mogočno. Imel je krono v žepu ...
„V zahvalo za veliko dobroto vašo hočem kratko povedati svojega življenja dogodbo. Morebiti bodete pisali povest in vam bo prišlo prav.“
„Da bo le resnično, kar boš povedal. Lagati nikar!“
„Da, da, pisali bodete povest; in tole napišite v nej: – Živel je tiste dni izgubljeni sin, ki svojega očeta ni poznal, mater svojo pa le po imenu. Živel je ob tem, kar je nakral, in tako je dorastel v krepkega junaka, šel je križem svet, da si poišče nevesto, bogato in lepo. A vzel je s seboj na pot le ene hlače in eno srajco, vinarja pa nobenega. Na dolgem potovanju in cestovanju mu je odpadla polovica hlačnice in rokav na srajci se je razparal. Ha-ha-ha!“
Izgubljeni sin se je zakrohotal.
„Ne govori neumnosti! Krono sem ti podaril jaz, zato se nikar ne norčuj! ... Pripoveduj dalje!“
„In vendar, gospod, mi je žal po izgubljenem življenju.“
„Povest o izgubljenem sinu nadaljuj!“
„Dobro. Dobil je izgubljeni sin nevesto, in tudi sina je dobil. Zapustil je nevesto, ker ni bila lepa kakor princesa, sina pa je ... sina je nekdo črno noč ... strašna tema je bila, – in izgubljeni sin je svojega sina – umoril. Izgubljeni sin, to sem jaz – Jurij Poniglav! – Pojdite, pojdite, naznanite me policiji; prosim vas, za pet Kristusovih ran vas prosim: naznanite me!“
Strašno so se bliskale izgubljenemu oči. Skočil je pokonci; hitro je oblekel umazano gosposko suknjo, da je počil rokav, in stol je potisnil pod mizo.
„Pišite povest, prosim vas – in naznanite me policiji! Z Bogom!“
Ivan kajne, dovolj je spominov! Žalostni so in veseli, kakor je tudi življenje žalostno in veselo. Ali eno resnico sem si razbral iz teh spominov, ki mi vekomaj ostane v duši: vir veselja na svetu je dobrota božja, vir žalosti in obupa je – greh.