Spomini o verah in mislih prostega naroda

Fran Levstik SPOMINI O VERAH IN MISLIH PROSTEGA NARODA (1871)

Z nekako bridko otožnostjo se često spominjam tistih blagih dni, ko nisem še vedel, kakšen je veliki ni kakšen je mali A med pismeni; ko sem še bos letal po vasi, valíl se v travi na oglu hiše pod mladim orehom, katerega je bil zasadil mojega očeta brat, Grmov stric, kakor smo mu rekali otroci. Kje so že ti časi, ko smo iz trpotčevih stebel spletali kočije! Kje so dnevi, ko smo domačemu psu narejali opravo iz smrekovega lubja in uprezali ga pred voziček, na katerem je sedelo po eno, po dvoje najmanjših otrok, a mi smo vladali velikega psa, kateri je sicer malo mrmral in vrčal res, a ker je bil dobrosrčen in pameten, obilo pametnejši od vseh nas, ni grizel domačih otrok, samo nekoliko nejevoljen je bil in zatorej bežal, kadar smo ga lovili k vožnji; a če smo ga ujeli, potrpel je ter se uklonil kakor stoičen modrec neogibni usodi. Mnogokaj, čemur se zdaj posmehujem, a posmehujem z rosnim očesom, vstaja v spominu iz teh dni! Tako natanko, kakor bi se danes godilo, še pomnim, da so me neko lepo, gorko pomladnje jutro postavili na vrt za stražo k platnu, ki se je belilo, a v naročje mi dali manjšo sestro, da bi torej obenem opravljal dve deli. Ko sedim poleg platna, pridrdra po cesti mimo vrta voz, gosposki voz, na katerem je sedel gospod župnik. Samo po sebi se umeje, da sem se odkril, ko je voz bil še daleč od mene. Kako se ne bi! Če sem si v tisti dobi mislil Boga, nikoli nisem drugače menil, nego da ima tudi on dolgo črno suknjo, visok in svetál klobuk, svetle škornje in tak ovratnik pod brado, kakor naš gospod župnik ali kaplan. Kako bi se torej ne bil odkril! A ne samo da sem se odkril jaz, tudi sestri se je bilo treba odkriti, ki je imela na glavi belo, pleteno otročjo kapico, s trakom pod bradó privezano. Svojo kapo med koleni držeč sem naglo sestri odvezoval kapico, a čim nagleje sem vozal reševal, tem huje mi je zabavljal. Naposled ga vendar nekako rešim, potegnem otroku kapico raz glavo, veselo in ponosno pogledam na cesto, ker sem si bil župnikovega nasmeha v svesti, a kaj se zgodi? Voz je bil v tem času že daleč zdrčal župnik se ni ozrl, in jaz sem zastonj odvezoval! To mi ni bilo pogodu. A nič ne de; saj otrok lahko in hitro pozabi vsako neprijetnost, celo če ga tudi časi malo pretepó! Bili so to blagi časi, ko sem še z odprtima ustnicama gledal v tistega, ki je pripovedoval pripovedke o čarodejnicah in strahovih ali se na peč stisnil in od groze ves trepetal. Take pripovedke so mi domišljivost tako razgrele, da sem mislil: vsaka uboga, v rjavo debelo suknjo oblečena Bajtarica, katerih je mnogo po našem kraju darov prosilo, da je strahovita čarodejnica, katere bi ne bil hotel na samem srečati za nevemkaj ne! Mnogo teh pripovedk mi je ostalo v spomin vtisnjenih do današnjega dneva. Pozneje ko sem bil dijak, že nisem verjel, da je zlata neovržna resnica vse to, kar so pripovedovali stari dedci, stare ženice, krojači in čevljarji, ki so hodili šivat od hiše do hiše, a strah me je vendar bilo še dolgo samega ponoči, akotudi sem ta strah o vsaki priliki junaško premagoval in ljudem neovržno dokazoval, da je vse to izmišljena, prazna stvar!

Ako torej nekatere teh vraž tukaj ponavljam, nikdo naj ne misli, da jih sam verujem. Osvedočen sem, da jih ljudje že po kmetih tako ne verjemó, kakor so jih tedaj, kadar sem jih jaz poslušal, ker omiki se umika vraža in tudi poezija! Če jih torej večina slovenskega, zlasti mlajšega naroda že morebiti ne veruje in četudi vse niso nove ter nikakor izvirne, a zopet so vredne ohranila, ker jezik in pripovedka so zgodovina vsakemu, a še posebno edina zgodovina takemu narodu, kakršen je slovenski narod, ki druge zgodovine nima.

Bil sem dijak šeste šole na počitnicah. Bilo je v prvi polovici avgusta popoldne. Zunaj je bil grozovit náliv. Reklo je vse: oblak se je utrgal. In res je voda s hribov na ravní in ceste drla, da bi gnala po dva, tudi po tri mlinske kamene. Vsi smo bili zbrani v hiši, nekateri okoli javorove mize, drugi na klopi pri peči, kakor je navada v kmetskih hišah. Na klopi pri peči blizu duri je sedela tudi Veronika, stara ženica, ki baš ni prosila od hiše do hiše; vendar je imela svoje gospodinje med kmeticami, od katerih je prejemala darove; zdaj kako jajce, zdaj masla, zdaj sočivja, zdaj žita, zdaj moke. A kmetice jej niso dajale, ker so jo imele rade. Bog ne daj! Zato so jej dajale, ker so se je bale, kajti posebno ženski svet si je na uho šepetal, da je Veronika huda čarodejnica, kadar hoče. Akotudi je našemu kmetskemu narodu na slavo treba reči, da prosjaka od nobene kolikaj poštene hiše podnevi brez darú, a v mraku ne zapode brez stana, ker bi to bilo velik greh, kakor so nam vedno pripovedovali vsi starejši ljudje; vendar Veroniki darov niso dajali.

Zunaj se je še zmerom vse križem bliskalo in zopet stiskalo, kakor govore kmetje. Sveti Elija se je v železnih kolih drdral po nebu, da se je zemlja tresla tako namreč narod imenuje grmenje, in dež je lil, kakor bi ga iz kebla usipal. Mežnar je zvonil. Mati so bili že davno vrgli na ogenj nekoliko šibic, na cvetno nedeljo v cerkvi posvečenih, obrnili stole narobe, potem so stopili na vežni prag, molili zadnji evangelij: V začetku je bila beseda itd., potem oča naš, a tako, da se je vsak odstavek po dvakrat izrekel: oča naš! oča naš! kir si v nebesih, kir si v nebesih itd., a naposled še neko posebno molitev, ki so rekli, da oblake najhuje ustrahuje, da ne uspó toče na žitno polje.

Šmárni oblák! bodi, bodi miren in kroták, kakor je bil Jezus mlád, ko je pod svetim križem stal, sveto evangelije brál, Marija na zlatem stolci sedéla, rumene lasce razpredivnéla, žitno poljé prekrižala: prekrižaj nam ga Bog oče! prekrižaj nam ga Bog sin! prekrižaj nam ga Bog troštar dar sveti duh! Pri vsaki poslednji treh vrstic je bilo treba prekrižati oblake z velikim križem. Zaradi te molitve sem se z materjo često prepiral, da je prazna ker Jezus, ako je bil mlad, ni pod svetim križem stal, niti ni čital evangelija, katero se je vernim krščenikom pisano v roko dalo stoprv po njegovem vnebohodu. A tako so bili izsukani v prepir in besedni boj, da jim nikoli nisem kolikaj mogel na konec priti. Zdaj so bili stopili baš raz vežéni prag in rekli: "Hvalo Bogu, oblaki se razganjajo! Mislim, da se nam toče ni bati. Vendar je bil náliv, da takih malo pomnim, koli sem petdeset leta stara." Jaz rečem: "Ako ne bode toče, stoli z narobe obrnjenimi nogami, vaša molitev: 'Šmarni oblak' mislim, da je niso ustavili." Naglo mi dadé odlíko: "Kaj ti veš? Nejevernik si bil, nejevernik si, posebno letos, ko si prišel iz sedme šole, kjer vas uče čarati, kakor sem slišala, točo delati in vse tisto, česar pobožnemu človeku ni treba vedeti. Metlo bi vzela in pognala vas in vaše profesorje; to bi bilo najbolje. Kje imaš tiste rdeče bukve, ki je bil spredaj narejen duhovín (Bog bodi pri nas!) in v roki držal gnojne vile?" povprašajo smeje. Jaz odgovorim: "Vi bolje veste, kje so. Ko ste zadnjič kruh pekli, vrgli ste jih v peč, ako se ne motim," rečem jaz, tudi malo nasmehnivši se. "Vrgla sem jih, vrgla. Saj ti jih tudi ni bilo nič treba! Sveto pismo! Sveto pismo! Tako je dobro." Čitatelju je treba povedati, da je ta rdeča knjiga, razglašena celo po uradnih novinah, sleparska neumnost, imenovana: "Rdeči zmaj", spredaj imajoč Plutonovo podobo na prestolu, v rokah trizob držeč. V njej so bili razni čarodejni uki, n.pr.: kako se koplje zaklad, kako se ide v ris in več takih neumnosti. Kupil sem jo bil iz radovednosti, a ker sem videl, kaka nespamet je vse to, ni mi bilo žal, da je šla v ogenj. Blisk in grmenje sta bila zunaj prestala, a dež je vedno še krepko udrihal. Pogovor je bil v hiši naveden baš na pravo cesto, na katero so starejši kmetje tiste dobe posebno radi zasuknili o takih prilikah. Moj starejši brat, ki se je bil samo v domači učilnici navadil malo čitati in pisati, deček star kakih petnajst let, stopi k meni ter mi reče tako, da so ga slišali vsi, kar jih je bilo okrog mize, pri kateri sem tudi jaz sedel: "Veronika je tam pri peči zadremala, ne vidiš?" "Če je zadremala, kaj je to kaj čudnega? V takem mežávem vremenu se oči rade stisnejo." "Ali ne veš, kaj svet pripoveduje, da je tudi ona klékarica in da v oblake leta na pečni kljuki, na metli ali v pečnih kadunjah, v katere vtakne kak trden kol ter nanj obesi raztrgano staro plahto ali umazano rjuho, kakor imajo morske ladje platna razpeta, da jo laže veter nese? Morebiti je baba zdaj bogvedi kje gori v oblakih in to pri peči je samo njena sóblazen (motljiva podoba), da ž njo ljudem oči slepi. Saj sem že slišal, da babe takisto znajo. Po oblakih letajo in tudi na zemlji imajo sóblazen, da svet ne bi vedel, kod zdaj hodijo. Kaj meniš, ali jej čem razpasati zástor? Če je sóblazen pri peči namesto Veronike, potem se razsuje po hiši velik snop slame in baba izgine. Tako svet pripoveduje." A smejal se je ves čas, ko je to govoril, kajti zelo je bil šaljive čudi, a verjel ni sam nič tega, kar je pripovedoval, to sem vedel, in torej mu rekel: "Stori; kar hočeš! Kaj mene vprašaš, ako sam tako pri polti veš, kako je treba sóblazen v strah prijemati!" Stara teta, ki je pazljivo vse na uho vlekla in prejo vila tam na stolu pri postelji, kajti trudoljubiva ženica nikoli ni mogla počivati, pridna kakor črv, ki zmerom po zemlji vrta, reče: "Matija, vedi, kaj govoriš, vedi! I nu, saj danes je ob pol petih popoldne v sredo, Bog nas hrani in sveti Šentjanž!" Med prostim narodom je namreč vera, da je treba izgovoriti uro in dan, kadar so o takih stvareh pomenki, da potlej čarodejka, če je tudi morebiti sama v družbi in posluša pogovor, vendar ne more nikomur nič nahuditi.

Stari Razgagar, ki je bil za mizo, je baš natlačil pipo, katero je držal v ustih in grobo kresal, da bi zapalil, reče teti: "Polona, res je tako, res! Uro izgovoriti je vselej dobro, kadar so ljudje v takih pomenkih." Veronika se je prebudila, ozrla okoli sebe in potem odšla: "Bog vas obvaruj!", četudi je zunaj še zmerom deževalo, a vendar ne tako zelo kakor poprej. Precej se oglasi Zavrtnica pri peči: "Nu, ali ste videli? Reci zdaj kdo, če more, da Veronika ni klékarica! Kdo je bil naši kravi naredil, da je krvavo molzla? Zakaj se pri Zabradku ni hotelo maslo delati, dokler ni ona Veroniki dala ureznice zmesnega kruha in lepega torila sočivja, in zakaj se potlej dela, kakor bi kvišku pogledal?" Razgagar: "Molčite, molčite! Saj vem, kako je bilo, ko so bili še krški gospod pri nas! Telogov Marko, Bog mu daj nebesa, ko smo prišli k izpraševanju za velikonočno izpoved, ni pritegnil, da bi ne bilo čarodejnic. Prepiral se je z gospodom, in je tudi znal povedati po moški. Tako je bil gospoda usopil, da so mu jezno rekli: 'Marko, veš, ako bi te jaz na smrtni postelji izpovedoval zadnjo uro in ti bi še zmerom bil tako trdovratno podelan v čarodejnice, kakor si zdaj, verjemi ali ne verjemi, jaz bi ti ne dal odveze!' Gospodje znajo, da so, ali povedati ne smejo, ker nekateri sami z njimi letajo po oblakih, nekateri se jih bojé! Krški gospod so precej drugo nedeljo v cerkvi hudó ožigali, da so to samo vraže, besede starih bab in kaj jaz vem kaj! In kaj se zgodi? Že v ponedeljek jutro, ko gre hlapec v hlev, najde sredi hleva zasajene gnojne vile in k njim privezane vse tri krave. Tako so bile verige zapletene, da jih ni mogel rešiti, kakor se je ubijal. Šel je gospodu povedat. Gospod vzemo s police nekake črne bukve, teko naglo dol v hlev, po latinski pomolijo, verige se same razpleto, in krava stopi vsaka k svojim jaslim. Hlapec je hotel gnojne vile izdreti in v kot postaviti, kjer je takim vilam mesto, a gospod mu reče: 'Ne! Stoj!

Če se jih dotakneš, pazi, da se ne sključiš! Tudi vile pojdejo same v kot!' Kolikrat mi je to pripovedoval hlapec Grdáčev Jurij, saj še živi; vprašajte ga! Drugo nedeljo po tem so gospod vse drugače govorili v cerkvi. Rekli so: 'Do zdaj sem vas učil, da ni čarodejnic! E, so, so, da bi jih tako ne bilo! Na moje krave so se bile spravile ta teden, da sem jih stežka razplel.' Ná, kaj se zdaj zgodi? Prijezdile so bile na belih konjéh k njemu gor v sobo, same žene domačega kraja. Vsako posebej so poznali, in so začele kričati: 'Oporeci, kar si rekel! Oporeci, kar si rekel! Če ne, če ne, gorje ti bodi in ti bodi!' Drugo nedeljo po tem gospod zopet začno: 'Kdaj sem rekel, da so čarodejnice? Kdo me je slišal? Pametni bodite in v Boga verujte!' Zakaj so gospod tako govorili?

Zato, ker so se bali bab."

Nebo se je bilo zunaj uvédrilo, sonce je zopet lepo zasijalo izza oblakov. Kmetje so jeli vstajati s klopi in od mize ter se razhajati vsak na svoje delo; kajti kmet je priden, in ve, da mu je treba pridnemu biti, ker drugače ne bi mogel davkov, ki rasto od dneva do dneva, plačati. Žene in dekleta, ki so navadno še pridnejše od mož, stale so nekatere že dolgo pri vratih, in celo za kljuko držale nekatere, ker se jim je na delo iti mudilo, a poslušale so vendar tudi rade. Zdaj udere vse iz naše hiše, vsak po svojem opravilu. Samo Razgagar, Natúžnik, oba že starca, moj oča in stara teta Polona ostanejo v hiši. Tem se ni mudilo nikamor iti, ker so bili že priletnejši, in tudi noč že ni bila daleč. Teta je še zmerom prejo vila. Jaz sem skrbel, da bi se pogovor ne zasuknil drugam, in torej očetu rečem: "Oča, ali vi vse to verjamete?" Moj oča so bili sicer pameten mož, a v tej stvari, kakor je toliko kmetov. Razum ga uči, da to ni vse nič, a ker ni dovolj izobražen, vendar se ne more otresti vsega, kar je tolikokrat slišal. Oča torej odgovori: "Sam ne vem, kako bi rekel! Menda ni vse vkup nič." Razgagar naglo skoči v boj: "Andrejec, kaj ne veš, kako si jih sam slišal v oblakih, tam gori nad Brezovimi dolmi, ko si šel domov s sejma od Svetega Antona na Zdenjski Rebri?" Oča odgovori: "To je bilo res! Na hudo vreme se je napravljalo in vrelo je v oblakih, da Bog nam pomagaj! Od konca je tako vrelo, kakor vselej vre. Ali potlej, potlej! Kakor bi človek stal na kakem hribu, in pod hribom, da bi bil velik semenj, kjer ljudje vse križem kriče. Glas je slišati, a beseda se vendar nobena ne more razločiti. V oblakih je je bilo tudi tako. Hrup in šum je bil, kakor bi jib sto in sto in še stokrat sto vpilo obenem. Tako nisem še nikoli slišal. Vendar se je bilo nazadnje pregnilo tja na Kočevje, kjer je bila toča tako pobila, da ni bilo zelenega po njivah, pa je tudi zvonilo pri trijeh cerkvah, če ne več.".

Natúžnik reče: "Zvon ima veliko moč; vendar nimajo vsi enake. Ta gori pri svetem Primožu je posebno dober. Kadar ta zapoje, precej se ga ustrašijo vse klekarice in začno vpiti: 'Svetega Primoža junček ruka!'" Potem se oglasi teta: "Tudi gospodje imajo moč, ka ne vsi enake. Če se v lemenatu kaj pregreši, da na prižnici ne sme biti s kapico pokrit, nima toliko moči. Gospod Nego pri Svetem Gregorju, to so bili tič, kadar se je bilo treba s klekaricami udariti, kakor svet pripoveduje. Razgagar, saj ti si bil pri njih za hlapca; menda vendar veš!" "Kaj bi ne vedel," reče Razgagar. "Za hlapca in za cerkvenca sem bil. Nego so jim zato rekli, ka so bili doma tam doli od Metlike, in so malo drugače govorili. Rekli so: 'Vi ste grešniki večji, nego so bili farizerji in pismouki.' Ali takega gospoda za točo nisem poznal. Deset let so bili pri Svetem Gregorju, in zrna toče vsa leta nikoli ni padlo na gregorsko polje. Če se je kolikaj zavrtelo na nebu, hitro kadila v kadilnico, bukvice v roko in molili so ter kadili da so bežali oblaki, kakor bi jih s palico podil. Tudi če sva kam šla, brez bukvic niso bili nikoli. Bilo je tisti ponedeljek pred kresom, ko sem gospoda vozil od dveh popoldne domov iz Ribnice. Nebo se pooblači, v oblakih začne vreti, bliskati se, treskati: 'Nego hitro goni!' reko gospod! Jaz mahnem po kobilici, ki je tekla kakor blisk. Majhena, hrvatska je bila, a teči je znala kakor sam vrag. Bukvice so imeli v roki in zmerom gledali na oblake. 'Nego še bolj goni!' Pognal sem še bolj, da smo leteli. Kadar smo prišli na gregorska tla, reče gospod: 'Nego lakše goni! Zdaj smo že doma, Gregor! Zdaj se nič ne boj!' Začeli so po latinski moliti, križati, in vsa toča se je razsula toliko da ne za hrbtom nama dol po ribniškem in sodraškem polju. Ali tak gospod je kaj vreden za kmeta! On je znal klekarice tako nagnati, da so imele točo že vso narejeno in vendar jim je ukazal, da so jo tako držale, da jim je kri tekla izza nohti, in potem jim je rekel, da so jo šle raztresat ali v ribniško ali celo tja na gorenjske snežnike. Tako je prav. Skale naj zlodej pobija. A kako se je tudi vse jokalo, ko so šli od Sv. Gregorja. Prišel je bil za njim tisti gospod Robanec. Toča je pobila vsako leto vseh pet let, kar je bil tam. Enkrat sva šla jaz in gospod Nego ponoči od Svetega Gregorja na Brinosec obhajat tistega Severja. Saj je bil umrl potlej. Trije smo bili: gospod, jaz in Severjev sin, ki je bil prišel po gospoda. Tema je bila kakor v mehu. Sever je svetil, jaz sem zvonil pred gospodom. Ko pridem na brinoško polje, kar zagledam lučce, ki so po njivah sukale mígel magel sem ter tja. Jaz sem molčal, Sever molčal. Obeh je bilo strah, ker sva precej vedela, da so klekarice. Samo gospoda ni bilo strah. 'Anton!' reče meni, 'ali ne vidiš brinoških bab? Sem pridite babe!' In kakor bi trenil, mirno stoje na vsaki strani ob poti po tri lučce, in mi smo šli skozi nje. Zvonil sem še zmerom, vendar se mi je zdelo, kakor bi me tresla mrzlica, Severja tudi, saj mi je pripovedoval potlej; samo gospod se ni zmenil za to."

Zdaj se oglasi Natúžnik: "Kaj bi tisto! To se ve, da so klekarice." Teta pristavi: "Saj nekatera sama ne taji; samo to trdijo, da so božje dekle, da ž njimi Bog pokori grešni svet!"

"Božja dekla, da bi jo zlodej! Kaj so bile naredile nama, dvorskemu Razborcu in meni!" reče Natúžnik. "Na Laško sva gnala krdel svinj. Noč je bila že, ko sva šla proti Šempasu. Razborec je klical, jaz poganjal. Psa sem imel tudi. Kakor bi trenil, zagledava luči nad seboj gor po bregu. Razborec, ki je vselej bil objesten, reče: 'Kaj meniš, Natúžnik, ali jih pokličem?' 'Ni treba,' odgovorim jaz. Razborec si ni dal nič dopovedati, in zavpije: 'Hoj! babe, sem tecite, sem! Ne vidimo kod goniti; posvetite!' Precej so bile pri svinjah in pred nama, lase so imele vse proste dol po obrazu.Krdel se splaši, nekam izgine, da ni bilo nikjer repa videti, Razborec se mene prime ves plah, pes je nalahko cvilil in tiščal se ves plah k nama. Hitro začnem jaz, 'konfitor' moliti. Bog, da sem ga znal. Kakor bi jih pometel, tako izginejo babe, sam ne vem kam, tudi svinje sva spet našla. Ali Razborec je bil tako preplašen, da se je vrgel zámrtvo na klop, ko sva prišla v Šempas v gostišče. Da bi jaz ne bil znal 'konfitarja', nič ne vem, kako bi se bilo nama godilo! Dobro je, kar človek zna in umeje, 'konfitor' še posebno."

Potem se zopet oglasi Razgagar: "Enkrat se nama je vendar tesno godilo, meni in gregorskerou gospodu. Vozila sva se ponoči s Turjaka domov. Vezovali so nekakovega gospoda, in tako sva šla pozno od tamkaj. Jeseni je bilo, ko so bile vse njive že prazne in vse drevje brez listja. Vse nama je šlo dobro in gladko gor do Ostrice, ki je pod Kožarji. Ko prideva do Ostrice. ob desnici nad cesto je resje z redkim brezjem in smrečjem, a ob levici pod cesto ozek močílen travnik in gosto, veliko smrečje nad njim da te vsi hudiči! Vstane ti ropot in hrup kakor v peklu. Pred nama babe z lučmi, za nama babe z lučmi!

Slišati je bilo, sam ne vem od kod, kakor bi razbijalo po železnih pokrivačah, po kebléh, po bobnih, po kosah in bogvedi po čem! Kobilica se ustavi, jaz se plašan ozrem, kaj dela Nego, in vidim, da se babe vpirajo, da bi voz pod cesto v prekop zvrnile. Posebno zgoraj so tiščale v voziček, in tudi zadaj so ga na zdolenjo stran nagibale za tista velika ušesa, ki jih je imel, da blato ni v hrbet kropilo. Nego je okoli sebe otepal z bukvicami, za katere so ga vendar prijele babe, in mu jih hotele vzeti. Nego zavpije:

'Jurij, udari babe in poženi, kar najhitreje moreš.' Udarim nazaj po babah, da je bič zažvižgal, kolikor je mogel, in babe zacvilile kakor pseta in potem konja naglo poženem. Zleteli smo, da se menda nobeno kolo ni ceste dotikalo. Nego mi reče: 'Ako morebiti kaj zapaziš, meni reci: Nego, treba je! A nič se ne boj, če na cesti kaj ugledaš, to je sama zmama, ki človeka plaši, konj je ne vidi; zatorej nestrahoma poganjaj.' Res ugledam luči med smrekami ter zavpijem:

'Treba je!', a Nego nekako po hrvatski odgovori: 'Evo mene! A ti goni, brate!' Skoraj potem ugledam na sredi ceste velikega psa sedeti. Zavpijem: ,Treba je!', a Nego: 'Evo mene!' In tako je bilo na cesti zdaj kakor mrtev, preko ceste zavaljen konj, zdaj kakor pijan, v kolesnicah ležeč človek, in jaz sem zmerom vpil in poganjal in Nego zmerom odgovarjal. Najbolj čudno se mi je zdelo, da je nad nama letelo, kakor veliko, staro sedlo. Glave ni imelo niti repa, a velike perutnice je vendar imelo in tako je letalo kakor ponočni vran ter vpilo kakor želna. Zmerom je bilo nad nama. Rad bi bil po njem mahnil, ali je bilo previsoko. Ko vendar prideva na svetlo iz smrečja, potem se nekam razgubi ves ta hrup in Nego mi reče: 'Ustavi malo kobilico.' Ustavim, vsa se je tresla Nego stopi z voza, poklekne sredi ceste, nekaj odmoli, prekriža svet na štiri strani, potem zopet vstane ter mi reče: 'Nu, zdaj se nič ne boj! V treh letih je samo en dan, v katerem nisem jak na vražje čarodejnice. Danes je zopet bil tak dan. Kako so babe to izvohale, sam ne vem, a zdaj se nič ne boj. Počasi goni ter molči v Dvorski vasi, kaj se je nama godilo.' Poženeva, in res je bilo potlej vse mimo. V Dvorski vasi ostaneva pri kovaču. Molčal sem jaz in tudi Nego, kakor bi vodo imela v ustih. Samo s kobilice se je kadilo kakor iz peči, da mi je rekel hlapec in gospodar, naj prihodnjič ne vozim tako naglo, če ni sila. Jaz in Nego sva bolj vedela, ali je bila sila ali ne, a molčala sva oba. Jutrodan vstaneva, ko še ni bilo dneva, ker je bila pri Sv. Gregorju zgodaj maša. Vse je bilo dobro. Na, ko prideva do Kozlerjeve Préseke, začne pred nama po cesti teči otroče brez glave, kakor do sedem ali osem let staro. Kobilica prsk, a jaz naglo zavpijem: "Spet je treba!" a Nego mi zdaj odgovori: 'Zdaj se nič ne boj, ta naju brani, ti samo poganjaj!' In res je zmerom pred nama teklo, in kakor sem poganjal, kobilica ga nikoli ni dotekla. Ko prideva do andolskih njiv, otroče izgine, sam ne vem kam, kakor bi se vdrlo v zemljo. Potem je bil mir do doma. - Reci zdaj kdo, če more, da se nič ne godi po svetu!"

Potem se oglasi teta Polona s klobkom v roki: "Kaj bi se menil! Saj vemo, kaj je pripovedoval Poljančev Žabar. Lani je umrl triindevetdeset let je bil star. Ko je bil še majben drobljanec, žene po hudem vremenu živino v gozd na pašo. Pod gredami, ki so že sredi smrečja nad našo vasjo, najde pod česminovim grmom babico. Žedéla je sključena z glavo v se zakrivljeno. Otrok usmiljen zavpije: 'Joj!

Na vsem tem vremenu ste bili tukaj pod milim nebom, žena!' V tem hipcu se baba vzkloni, skoči pokonci in zakriči po štajersko: 'Ti prekleti kamenski volk! Kam si nas zavlekel!' ter zleti, da je hitro ni bilo nikjer videti."

"O ko bi Žabar bil molče babo pregoslal," reče Natúžnik, "niti ganila bi se ne bila." "Otrokje otrok," odgovori teta, "kolikrat je dejal sam Žabar: 'Zdaj bi mahal, da bi se palica olupila, a takrat, kdo je vedel, kako je treba, kadar kaj takega pride!' Dokler klekarice, ki pade z oblakov, kakor je bila ta, ne ogovoriš, tepi jo, da jo ubiješ, ne gane se ti; a kakor jo ogovoriš, mahoma zleti!" "E teta," rečem jaz, "menite li, da je res vse tako, kakor se pripoveduje, ka-li?" Teta me pisano pogleda po strani ter nekako nejevoljna odgovori: "Saj ti sam najbolje veš, da je. Saj si se učil tam v Ljubljani rdeče bukve si imel tudi, dokler ti jih mati ni sežgala, in ker sam znaš, nam tajiš. Taki ste vsi. Kaj mi je pripovedoval moj ujček Tisovec, ki je za mladih let služil na Gorenjskem tam gori nekje za Velesovim ali kako se imenuje. Bila je gospodinja, ki je tudi letala po oblakih. Videl jo je nekdaj skrit, kako se je mazala, preden je na kljuki zletela, in kam je potem dala tisto mazilo, ki je bilo v majhnem lončku. Mlad je bil, vsega sit je bil, gre in ti vzame lonček ter namaže nekaka stara lesena kola s tistim mazilom! Ná! vzdignejo se še kola in zlete o belem dnevu ljudem nad glavami dol na dolenjsko stran. Svet je kvišku zijal, koder so letela, in prišla so dol nad sveti Kum. Tam so padla na zemljo, ker je kraj tako svet, da je nad njim opešala vsa peklenska moč tistega vražjega mazila."

Tako so se pogovarjali. Jaz sem jutrodan zapisal vse te razgovore in shranil. Te dni sem premetaval svoje stare liste in našel tudi te pogovore katere blagovoljnemu čitatelju podajam, ne v nauk, nego v smeh.