Spomini o Cerkniškem jezeru

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Spomini o Cerkniškem jezeru
Dr. Hinko Dolenec
Izdano: Prosveta, 1942, letnik 34, številka 162–171
Viri: dLib 162, 163, 165, 166, 167, 168, 170, 171
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII.dno

I.[uredi]

Planinca in jezerca se najbolj prime ljubezen do doma. Prvega, rekel bi, zategadelj, ker se človek v hribih čuti najbolj prostega in ker mu prelepi prizori v prirodi ostanejo nepozabljeni; kajti čim dalje je od mesta, kjer jih je gledal, tem krasnejši se mu stavijo v duhu pred oči in tem bolj ga vlečejo do kraja, kjer bi jih zopet gledal ter užival prostost. A jezercu, rekel bi, je povsod dolg čas, kjer ni vode in brega, kjer ni kratkočasnic, ki jih je navajen in jih ima na bregu in na vodi vselej dovolj. Ribe, povodne ptice in druge živali, ki silijo posebno v zimskem času do nižine in voda, ta oživljajo vso prirodo in že gledati živali je kratkočasno, tam bolj pa jih loviti.

Iz tega ozira ni mikavnejšega kraja, nego je vedno izpreminjajoče se Cerkniško jezero in gotovo je tudi malo krajev, kjer bi se polovilo toliko raznovrstnih živali kakor tukaj.

Mala voda, velika voda, povodenj, popolnoma suho jezero — vsaka teh izprememb ima svoj poseben lov. In vrhu tega pa še to, da je na jezeru in v jezeru zmeraj dosti živali. Rib nikdar ne poloviš popolnoma, ker se otmo o suši v podzemeljska jezera, odkoder jih prinaša povodenj zopet na dan; povodnih ptic pa prihaja vsako jesen dovolj in rade se tukaj naseljujejo, ker ima jezero največ plitvo dno in dosti bregov, ki ne zmrzujejo, tako da je zmeraj dobiti obilo živeža.

Ne vem, bi li dal prednost zimskemu ali poletnemu času, zmeraj je vse živo, zmeraj lepo. Ako sem ne loviš, se kratkočasiš, ko gledaš druge, ki lovijo in tudi ako samo gledaš obilo živali, bodisi ribe na vodi in pod vodo ali množino raznih ptic, mine ti čas, da sam ne veš kedaj.

Prebivalci okoli jezera so torej tudi melone vsi lovci. Od sademletnega fantiča do osivelega starega moža pomore si ljudstvo z lovom k življenju ali si ž njim napravlja zabavo.

Ko sem bil še deček mladih let, poslušal sem rad in pezno, ko so se starejši sorodniki in naše hiše prijatelji pogovarjali o lovu ne Cerkniškem jezeru in že od mladostnih let bila me je želja, da bi tudi jaz kedaj ne tem mestu užival lovsko veselje.

Bil sem prvikrat na jeseni o poletnem času le kot dijak, ali samo toliko, da sem ga nekoliko prehodil in pregledal. Ko me je poklic postavil blizu jezera, gledal sem ga prvikrat ob krasnem zimskem dnevu. Prišel sam vrh jezera iz loške doline. Postavil sem se ravno nad Obrhom. Jezero je bilo do dobrega polno in gladko zamrznjeno. Samo ravno pod menoj se je kadilo iz talega brega. Neizmerno lep je bil ta pogled! Prav sebi nasproti vidiš Triglav in vse snežnobele gore, nad katerimi kraljuje ta sivoskalnati pogorski očak, in sicer jih vidiš tako od tal in tako od blizu, da bi rekel: Cerknica je kar na podnožju teh planin. Cerkniško jezero, Triglav in malo spoti med njima Postojnska jama, in evo ti najzanimivejše naše trojice, s tolikimi prirodnimi čudesi obdarjene domovine!

Solnce se je začelo nagibati in tem bolj se je lesketala ledena ravnina, obrobljena na levi strani od prijaznih vasic, a na desni s črnim, tihim gozdom. Tako me je prevzela ta lepota prirode in pogleda, da sem popolnoma pozabil namen, ki me je privedel k jezeru. Imel sem psa in puško pri sebi in vendar bi bil še gledal ter se čudil prekrasni prirodi, da me ni predramil ropot in krepak moški glas: “Les, plavec!” Tik Obrha drži vozna pot iz gozda in jezerec je vozil po njej težko klado. Ogovori me prijazno, kakor je sploh tukaj ljudstvu navada, ter me vpraša, kaj čakam in če ne pojdem “v dno”. Povem mu, da sem prvikrat na jezeru, da si ga ogledujem, da grem še v bližnjo vas Gorenje jezero in da hočem danes samo nekoliko poizvedeti, kako in kedaj bi se najbolj lovile race. Z nekakim začudenjem ga tudi povprašam, kako je to, da ni videti nič rac.

“Kako? — Rac ni videti?” pravi mož, ki je nekoliko voz ustavil. “Poglejte jih no cel trošak precej pod vasjo in doli bolj pod črno mlako in okoli Behle, ali jih ne vidite, kar po vsej širjavi?”

“Kaj to, vse to so race?” povprašam.

On: “Kaj pak! Samo še četrt ure, ko bi postala pa gledala, videla bi, kako bodo vse te pike oživele in trošak za trošakom se bo vzdignil in poletaval na pašo. Pojdiva zdaj skupaj v vas, še je čas, da jih greste potem čakat. K Vragu morate iti, ta vas bo peljal na pravi kraj; on je zdaj prvi za tako reč.”

Pogovarjaje se sva prišla skozi cerovo hosto brzo do vasi. Pokazal mi je mož Vragovo hišo ter krenil z blagom doli po vasi, jaz pa sem šel k Vragovim.

Skozi vežo na desno sem stopil v prostorno svetlo izbo. Oče Vrag je sedel za mizo in pušil iz kratke lesene pipice. Ko me ugleda s puško in psom, se mu razjasni polno, rdeče lice in prijazno odzdravi na moj dober večer.

Povem mu, kdo sem, odkod sem in kaj hočem. Reče mi na to, da, ako me je ravno želja, že greva rac čakat; toda zdaj še ni pravi čas, ker je še preveč taline. Mislil sem si, da tako izkušen lovec, kakor so Vragov oče, mora že pravo vedeti. Zategadelj sem opustil misel iti na lov in sem sedel za mizo. Vragova mati, ki je bila tudi krčmarica, ga prinese polič in mahoma sva bila z očetom v gostem pogovoru, seveda samo o lovu.

Oče Vrag je bil krepak mož, da malo takih, bolj velike rasti in silno plečat. Bodisi za vzdigniti, bodisi za udariti ali pa za hoditi ni mu ga bilo skoro para pred leti. Tudi zdaj je bil mož še pri moči, ali, kakor je pravil, huda bolezen ga je zadosti pohabila. Mož surovega ni več pil, ampak samo še žganega, in mislim, da nekoliko vino in potem žganje sta krepkega moža bolj pohabila nego bolezen.

Zmenila sva se najprvo o jezeru in racah, a hitro sva bila tudi v bregu pri srnah in medvedu. Mož mi je pravil, kako je zadnjega medveda ustrelil ravno nad vasjo v Stražišču. Zapadel je bil zgodnji sneg in zasledili so medveda, ki je hodil na želod. Sporočili so v Lož in od tam je prišel gospod uradnik F., ž njim še eden gospod in dva žandarja. On da je šel na mesto, kamor je bilo medveda samo tedaj pričakovati, ko bi više postavljenim lovcem ušel. Komaj so se pogoniči oglasili, pravil je dalje mož, zaslišim gospoda F., ki je stal z drugimi vred više od mene, da zavpije na vso moč: Hav! — na to soseda zopet: Hav! in potem tretjega lovca ravno tako: Hav! — in puška poči. V tem je bil pa medved že tudi pri meni in v taki naglici, da bi ga bil skoro zamudil in da sem ga šele od zadaj streljal, ko se je postavil čez grajo pri ogradi, kjer sem stal. Hrbtenico sem mu prestrelil. Strašno je rjul, se valil in si pomagal dalje še kakih dvesto korakov. Nisem se upal za njim, ampak sem šel nazaj h gospodom, pa ni bilo nobenega na svojem mestu.

Jaz se nasmejem, oče Vrag me pogleda in vpraša, čemu se smejem ter pristavi sam: “Najbrže besedi ‘Hav!’ Jaz ne razumem nemški in ne vem, kaj pomeni ta beseda, ampak vem pa vendar, da ravno tako je vsak zavpil. Povejte mi, kaj pomeni ta beseda?” Začnem se mu na ves glas smejati ter poskušam možu dopovedati, da ta beseda je samo izraz strahu ali začudenja, a zastonj je bil moj trud. Mož je le svojo trdil, da jaz vem, kaj beseda pomeni, ali da mu nočem povedati in še dve leti kasneje, ko je mož ravno ta dogodek pripovedoval meni in mojemu bratu, ni se dal prepričati, da ta beseda nima posebnega pomena.

Izrekel sem tudi svoje začudenje, da gospodje niso večkrat streljali po medvedu. Oče Vrag nekoliko umolkne, kakor bi premišljaval, potem pa reče: “? seveda so se gospodje prestrašili, ko se je medved prikazal —  ? kaj takemu ni zameriti, ki ni navajen zveri, katera je vendarle grozna!”

V takih in enakih pogovorih je čas hitro minul in odpravil sem se proti domu. Obljubila sva si z Vragom, da se bova večkrat videla. Krasna noč, jasno nebo, polna luna je svetila. Oče Vrag me je še opomnil, da ne bi zašel na razpotju proti Obrhu ? gozdu in šel sem z najboljšim občutkom proti domu.

Tako sva se bila seznanila z Vragom in ostala sva si dobra znanca dolga štiri lata, dokler mi ni moža vzela smrt. Preveč morda se je Vrag pečal z lovom in premalo z delom pri hiši in na polju. Kakor je premoženje pojemalo, tako je hiral tudi mož. Doživel je še, da je starejši sin, lep in priden junak, prišel od vojakov in se oženil ter da se je vse na bolje obrnilo. Samo očeta so bile skrbi in nevolja preveč potisnile žganju v roke in to je naposled pokopalo krepkega može. V teh štirih letih najinega znanstva sva z Vragom dostikrat lovila po suhem in po vodi, po gozdu in po ledu, a vedno sva se dobro razumela. Meni se je mož priljubil, dasiravno je bil mnogim preosoren; prijal mi je, ker je bil možbeseda, nikakor ne priliznjen, in kadar je bilo treba, svoje glave.

Menim, da bo prav, ako že zdaj in tudi nekoliko več omenim o drugem možu, ki mi je bil tudi malone vedno spremljevalec na jezeru. Bil je to Stareč Miha. Ne morem se znebiti misli in zategadelj jo tudi povem, de ni prav, če se na tega moža ni nameril kakšen učenjak, ki potuje po centralni Afriki, ali pa kak gospod, ki si je izbral nalogo, preiskovati najbolj severne in ledene kraje. Kajti Miho ni nikdar zeblo in nikdar se ni čez pritožil Ne vem, ali mu je bilo to prirojeno, ali se je mož toliko izvežbal v teh lastnostih, da sta mu bila vročina in mraz enak, ali bolje rečeno nobeden občutek.

Miha je bil velike rasti, ne tenak, še manj pa obilnega života. Kolikor ga je bilo, bil je še sama žila in pa kost. Stopal je daleč, a vendar hitro kakor mravlja; tekel je, če je bilo treba, kar cele pol ure. Sam mi je pravil, da ga za pešca ni še nobeden drug kakor Vragov boter, predno je bil še bolan. Ta mož da je nekoč, ko so psi podili jelena, pritekal iz dna jezera pa do vrha Loma v tri četrt ure; navaden človek potrebuje poldrugo uro. Dasiravno velik, zginil je Miha kar v tla, ako se je bilo treba živali potajiti ali pa jo zalezovati. In to je tolikokrat v svojem življenju ponavljal, da se mu je kar ves život v tej navadi vdal. Ako je Miha pripovedoval o racah ter na primer rekel: “Kar jih ugledam za ovinkom,” že so mu bile rame stisnjene in život prihuljen. In ako so race še tako daleč od naju letele, zašumele ali se oglasile, kolikor toliko je stisnil Miha rame in med nje potisnil glavo. Ko se je Miha ženil, je bil eden najboljših posestnikov na Gorenjem jezeru; ko sva se midva spoznala, bila je samo še hiša njegova. Hiša stoji sredi vasi, in ako bi tega tudi ne povedal in samo rekel: pojdi v vas in pojdi v isto hišo, v kateri žive prebivalci samo od rib in rac, bi Mihovega doma ne mogel zgrešiti, kajti kakor okoli lisičje luknje je bilo okoli Mihove hiše vse polno ostankov in odpadkov vsega, kar so Miha in Mihovi v hišo prinesli in použili. Miha je imel zdravo, krepko ženo in osem — ne osmero — otrok, namreč samih fantov. Zadnji štirje so bili dvakrat dvojčki. Kakor hitro je sneg skopnel, grelo se je vse to pred hišo na solncu, in kadar sem prišel v vas in zavil proti hiši, brž me je eno ali drugo dete opazilo in kakor lisičice v luknjo se je po tajilo vse v hišo in pravilo, da “gospod” gredo.

Ko sem stopil prvikrat v hišo — bilo je v zimskem času — takrat so imeli dvojci po eno in po dve leti in vsi štirje so popolnoma nagi čepeli na peči kakor ptički v gnezdu, katerih se še ni prijela mišja dlaka. Vprašam mater, zakaj jih ne obleče, a takoj se mi odreže, da še nikdar niso imeli srajce na sebi, in da dokler je bilo še kaj pri hiši, jih je nekoliko pomrlo, zdaj pa ne umrje nobeno več. Starejši trije fantje so bili že lovci. Riba na plitvici jim je težko ušla; najstarejši je tudi že znal s puško pomeriti. Bili so si podobni kakor krajcarji, vsi izrezani kakor oče, plavkastih las, pegastega obraza, pogleda pa tako bistrega, kakor ga ima samo jastreb v zraku ali ščuka v vodi. Nisem se mogel nagledati teh oči, ne da bi rekel zaradi njih lepote; in da se niso samo meni zdele posebne, dokaz je to, da me je tudi kmetski mladenič, ki me je spremljal na jezero, nanje opozoril ter rekel: “Ti otroci so tako vajeni za ščukami gledati in jih loviti, da se jih je še prijelo ščukino oko.”

II.[uredi]

“Povedal sem že, da ne samo lovcu, ampak tudi opazovalcu in naposled človeku, ki ga veselijo priroda in živali je jezero znamenito mesto zabave in radosti.

V tem oziru so pa zopet najživahnejše dobe: skoro vsako leto med mašami, kadar jezero že bolj naglo usahuje in izginja; v hudi zimi kadar se pomika žival od severa proti jugu, posebno kadar pride dosti labudov, in naposled v spomladanskem času, kadar ustavlja ponočna nevihta proti severu vračajočo se žival na jezeru. Imel sem priliko, vsako teh dob večkrat opazovati in povedati hočem, kar mi je ostalo v spominu najbolj znamenitega.

Prva zima, ki sem jo prebil blizu jezera, ni bila ugodna za lov s puško. Vreme se je mešalo: vrstili so se sneg, mraz pa zopet južno vreme. Tudi se še nisem znal ravnati po vremenu, kar je vsakemu treba, ako noče zastonj delati pota in biti ob pravem času na pravem kraju in mestu.

Vendar tudi za te poti, ki sem jih napravil prvo zimo, mi ni nič žal; vselej smo si kaj zmislili za kratek čas. Ako je bilo svetlo in tiho vreme, smo se peljali na čolnu proti Obrhu, kamor jo potegnejo ribe po zimi, ker je voda ondi gorkejša nego niže po strugi in pod ledom. V čolnu smo imeli osti in gledali za ribami. Navadno je eden vozil, drug z ostmi v roki pa spredaj stal in gledal, kje bo ugledal ribo. Skraja se mi je kar čudno zdelo, ko je spredaj stoječi mignil ali zinil, da stoj, potem pa je zagnal osti v globočino in največkrat izvlekel zasajeno ribo iz vode. Dostikrat in dostikrat sem se vozil in prepeljaval, predno sem se tudi jaz privadil zagledati ribo v vodi in pri tleh; tudi sem kasneje večkrat poskusil z ostmi jo nasaditi, toda temu se nisem privadil, le malokdaj se mi je posrečilo. Najtežje je pri tem delu zmeriti globočino in iz prave daljave zapoditi osti. Ribe, o katerih govorim, so ščuke, katere jezerci splošno le “ribe” imenujejo, a šlajne in menke zaznamenjujejo s pravim imenom. Ščuka ima navado, da stoji prav mirno in še le, ko si jo prepodil, ali pa ko šine za živežem, se prestavi in zopet obstoji na miru. Kadar tako stoji, da se vsa vidi, jo je težko nabosti, kajti tudi ona opazi pretečo nevarnost ter se premakne. Lažje jo nabodeš, kadar jo gledaš med mahom ali pri koreniki, toda zato je treba imeti vajeno oko. To pa imajo le jezerci. Poldrug seženj globoko bo stala in samo repno plavut kazala, pa je izgubljena!

Da sta bila v tem lovu boter Vrag in Stareč Miha mojstra, ni treba omenjati. Toda bolj sem se kratkočasil, kadar so šli očetje v gozd in smo se odpravili na ribji lov Mihova starejša dva, Vragov Francek in jaz ž njimi. Starejši Mihov, tudi France po imenu, je bil vodja in poveljnik; jaz sem dobil osti v roke, France se je nastavil zraven mene, druga dva sta vozila.

“Počasi vozita, pa držita čoln, kadar bom rekel!” bilo je prvo povelje. “Stoj! gospod jo vidijo! Ali jo vidite?”

— “Kje?”

“Meni osti, meni! Držita čoln!”

Dal sem osti, France je nameril in največkrat ribo res nasadil, a vselej, kadar je zgrešil, morala sta biti kriva vozača. Saj veste, da ima vsak lovec ? izgovor pri roki, in kadar je Miha obdolžil Franceta, kadar je on zgrešil, tako se je zdaj France znašal nad mlajšimi. ? sem se mu, kako je znal izgovarjati, ko sem časih ? desetkrat zapored ribo ?. Tudi pri meni sta bila vozača kriva, zmeraj bolj ? sede so padale in France je vedno poudarjal, da tako sla? ?zita, da še gospod ne m? ?be ujeti. Fanta sta molčala in si svoje mislila; zdi se mi, da se časih tudi drug drugemu muznila, kadar je France ?darjal gospodovo spretnost ?.

Ali še drugo pripravo za lov smo imeli s seboj, in kaj mislite, kaj? Žimnate zanke na tankih, precej dolgih palicah. Dokler nisem zahajal na jezero, tudi jaz nisem nikdar slišal še manj pa videl, da bi lovili ribe v zanke. To se godi tako: Manjšim ribam, ki še niso za osti, in so tudi manj plašne, se kar počasi z zanko približuješ, in ko se ti posreči, da ribi zajameš glavo, takrat hitro potegneš in riba visi v zanki. Temu lovu sem se bil tudi jaz privadil in se prav dostikrat ž njim kratkočasil. Toda največ smeha in zabave mi je delalo gledati fantiče, kadar so izbijali ribe pod ledom.

To se godi, kadar je jezero zamrznjeno. Manjše ribice se pred večjimi pomaknejo kolikor mogoče h kraju in tičijo pod ledom v mahu in travulji. Fantiči si napravijo trde bunke, največ iz kake korenike ali grče izrezane, in jih nasadijo na precej dolge voljne palčice. Vsa priprava se imenuje kladvice.

Nastavijo se lovci, ali kakor bi jih morebiti bolje imenoval — nastavijo se ribiči v vrsto in dalje grede potrkavajo po ledu. Riba, nad katero ravno potrkaš, šine izpod mahu ali trave, takrat pa kdor more, udari s silo za njo. Ako zadeneš ravno nad njo po ledu, riba takoj belo pokaže, to je, omedlela je, ali se zvrne popolnoma mrtva na hrbet. Ribiči pristopijo z bunkami, prebijejo led, polože ribo nad led poleg prebite luknje, pa hajdi dalje! Ali to se ti ne posreči vselej in celo malokdaj se pripeti, da bi ribo zadel kar na prvi mah. Tudi ne šine riba ravno naprej, ampak največkrat po strani proti globoki vodi, pa tudi nazaj pod ribiči. Kjer se riba ustavi, naredi kaliž, to je, vodo nekoliko zmoti.

Za ribo in kaližem se obračajo in obrnejo vsi in vsak maha, a ne vselej po ribi, večkrat tudi po sosedovi nogi. Vname se krik: “Glej jo! Daj jo! O joj, moja noga! Brani ji v breg!” Na polzkem ledu tudi nekateri pade, drug nanj in tako se vse giblje, obrača, pada, maha, dokler riba ne pokaže belega ali pa ne uide v globočino. Kadar se zgodi to ali ono, nastavi se zopet vrsta in nadaljuje lov. Samo kakšen ranjenec zaostane in jokaje preti: “Le čakaj, ti bom že vrnil!” Ali kadar zagleda, da je spet riba v sredi, pozabi bolečine in ako tudi nekolika kinka, kmalu je zopet med ribiči. Pa ni vsak, da bi zlepa pozabil, ako jo dobi po nogi.

— “Ti si me! Zakaj si me?”

— “Ne jaz, ta te je!”

Bunke se pokažejo nad glavami in hudo bi bilo, ko bi se mož moža ne bal, in bi piskerčki ne samo kipeli, ampak tudi začeli pokati.

Kadar sta bila voda in led po tem, da je bilo mogoče ribe izbijati, vselej sem si privoščil to veselje. Poskušal sem sam, ali za odrastlega to ni, posebno, ako se ni tega vadil od mladosti.

Spremljal sem ribiče in pazil na to, da ne bi bil v sredi, kadar se je začela kakšna huda bitka.

Kadar bo mogoče tudi našim umetnikom hoditi po domovini in si nabirati predmete za slike, jim bodo dostikrat tudi Cerkniško jezero in prizori na njem služili v ta namen; ampak preverjen sem, da gotovo ne bo prijetnejše slike, nego ta, ki bo predstavljala ravno omenjene ribiče. Ker se pa to najbrž ne zgodi še tako hitro in sedanji ribiči že nekoliko odrastejo, hočem najoriginalnejšega med njimi nekoliko opisati. Bil je to o mojem času Mihov tretji sin, Šimon po imenu. Za tem imenom bi vsak bogve kaj pričakoval, ali tukaj je služilo možaku, ki je bil to samo po imenu in po vedenju, dorastel še ni bil tudi še za deseto leto ne. Prišel sem zopet na jezero in Vragov Francek mi je takoj povedal, da bi danes bilo dobro ribe izbijati.

“No, skliči jih skupaj, pa gremo!”

In prišli so; toda malo jih je bilo in torej je Starčev France, ko smo šli mimo hiše, tudi še Šimona poklical. Dasiravno v hudi zimi, prikazal se je mož na pragu bos in v samih hlačicah z eno naramnico.

“Z nami pojdi!” mu veli France.

“Ja, bos bom hodil!” oglasi se Šimon.

“Materine čevlje poišči pa očetovo kamižolo.”

Šli smo dalje in kmalu nas je došel Šimon po vseh štirih, kajti rokavi so mu viseli ravno do tal. Ko smo prišli na led, so Šimonu rokave zavihali, strašni čevlji so krevsali po ledu in velika kamižola s polhovko nad seboj se je v vrsti dalje pomikala. Ubogi Šimon! Vsega, kar ni bilo prav, bil je on kriv, ali znal se je po robu postavljati in oba skupaj sva vendar toliko zmagovala, da ni bil Šimon iz vrste izključen. In tudi, ko smo se po končanem lovu pri Vragovih krepčali z belim kruhom, je Šimon odgriznil tak kos in ga po ustih preobračal, da niti čevljem niti kamižoli ni bilo v sramoto.

In ko so mu soribiči očitali, da je on kriv, da je največja riba v breg ušla in da je on namesto po ribi udaril Teličevega celo po hrbtu, je Šimon tudi vedel kaj odgovoriti in celo Vragov boter so rekli: “Le pustite Šimona, on je možak, dasiravno ga nista krojač in čevljar še nikdar premerila.”

In tako je bil tudi Šimon uvrščen med lovce in ribiče in dandanes mu ga najbrž ni para.

III.[uredi]

Povedal sem že, da je posebno dosti živali videti na jezeru v spomladanskem času, kadar se race in druge ptice jamejo pomikati od juga proti severu. Južna gorka sapa taja sneg po naših hribih, Jadransko morje se vznemirja, valovi se premetavajo in neizmerne trope rac komaj čakajo mraka, da se povzdignejo in letijo proti severu v mirnejša močvirja in jezera. Ali pomlad je nestanovitna kakor mladost, s katero jo primerjamo. Na večer gorak veter pa južno vreme, ali kakor da bi kolo zasukal, preskočilo je na burjo in piš, veter se brati z dežjem, a burja ga izpreminja v sneg. Prespali smo noč, pa vstanemo z velikim začudenjem, videč zemljo z belo odejo pobeljeno; ali drugače se je godilo tistim, ki jih je taka neugodna izprememba srečala na potovanju. Na tisoče popotnih ptic je prevarila spomladanska nestanovitnost. Branijo se sicer in silijo dalje, ali kam, revice? Le zmerom v hujšo burjo, temo in sneg. Do tal je treba, ni drugače, in čakati, da se vreme utolaži, in to se spomladi tudi časih zgodi tako na naglem, da že na jutro obsevajo najčistejši solnčni žarki pobeljene vrhove.

Tako jutro, bila je nedelja, zvabilo me je, da sem obesil puško na ramo, zažvižgal psu, pa hajdi čez Greben proti Jezeru. Bil je po dolgem deževanju in meglenem vremenu zopet lep dan, ki je silil v pomlad. Taki dnevi vsaj name posebno vplivajo. Nikdar mi ni pomlad rodila tako lepih trenutkov, kakor so jih vzbujali takšni prvi dnevi, in čim bolj se človek stara, tem bridkejše izkušnje ima in tem večkrat se vara v svojih nadejah in osnovah, ali vendar le neizmerna je moč prirode, človek pozabi leta in težave in zopet si more reči: vendar sem še enkrat vesel, da sem na svetu.

Z Grebena se pregleda jezero. Ni bilo zalito, Osredek je bil iz vode. (Osredinek je precejšen kos sveta v jezeru, ki se nikakor ne loči od cele ravnine, in vendar je dosti višji, kar se pozna po tem, ker ga voda najkasneje zalije.) Videl in vedel sem, da s puško ne bo danes dosti opravka; vendar me je mikalo v dno in do vode, ker sem znal, da je viharna noč ustavila dosti živali. In nisem se motil. Nikoli več, ne prej ne pozneje nisem videl toliko ptic skupaj, kakor ta dan. Gosi, rac, malih in velikih, največ pa žvižgavk, pliv in obrežnih ptic in škorcev, vsega tega je bilo na vodi in ob kraju neizmerno dosti, posebno pa okoli Osredka in na njem je tičala kar glava pri glavi. Ko sem se vodi približeval, so se bolj prekovnanje trope odmikale, sicer je pa bila vsa ta žival mirna; videlo se ji je, da ji po hudi noči mir in solnčni žarki dobro dejo.

Sedel sem na kamen pod jezerskimi njivami, gledal in se zamislil. Bog ve, kod povsod so romale misli tam po južnih krajih, kjer so bile čez zimo te ptice in kamor si je poželelo v mladostnih letih srce tolikrat, posebno v jesenskem času, kadar so te ptice preletavale čez nas proti jugu in opominjale, da nam bo zopet iti v šolo in od doma. Oj, blagor vam ptice, ve imate prostost in kreljuti, letite, kamor se vam zdi, in vidite morje in ladje na njem in rajske kraje, polne sladkega sadja in čudnih živali in črnih zamorcev, in tam zmerom godejo in lepa dekleta plešejo in Turki jih gledajo ter kadijo tobak iz dolgih cevi! Mene pa bodo potisnili med štiri puste zidove vsak dan po štiri ? ure in po šoli ne smem, kamor bi hotel, ampak doma in n? ?ru moram biti in pri tujih ljudeh, ki drugega ne znajo p, kakor: “Priden bodi in uč?” Nikdar te ne pozabim, lepa ?dost, ali tudi vas ptic nik?, ki me niste nikoli vzele s ? in ne zakrivile, da je prišla jesen in se spet začela šola. — Bog ve, koliko časa bi še bil sa?, da se mi ni zazdelo, da p?vajo od Cerknice proti me? druge trope ptic. In res se j? zgodilo; ali komaj so pose? se spet vzdigajo in druge z? ?mi; posebno, kar jih je sed? na suhem in so ustvarjene b? ? vodo, so se pomaknile na ?. Nisem dolgo ugibal, kaj bi ? temu vzrok in pravo sem z?, ko sem obdolžil kragulja, da ? lepi mir. Zmerom več tr? je bilo po zraku, kragulja sem ?gledal, ko se je mirno vozil po ?ku nad jezerom, kakor bi m? to življenje ne bilo prav nič ?, toda predno je še prišel pr? ? kraja, je zopet zavil in se ? prepeljavati nekoliko višje.

Na race je prežal, to so škorci in drugi ptiči takoj opazili, in se le nekoliko odmaknili; race so pa odletavale proti dolenjemu jezeru in kragulj je res zavil za njimi kakor skrben pastir. Toda komaj so bile odletele zadnje trope v dolenji kraj, že sem ugledal druge, ki so se spet pomikale proti meni, in zmerom več in več, in toliko se jih je naletelo, da smem reči, da bi bile do čista pokrile oral sveta, ko bi jih bil stlačil eno poleg druge. Mislil sem: ko bi se katere celo do mene pomaknile in kar strel doseže! Zato sem se potisnil v plot; in ko se spet ozrem, ugledam kragulja kakor piko visoko v zraku ali obenem tudi že celega, ko je kakor blisk šinil med race. Tej nesreči najbližje so se potopile, kakor jim je navada, in ko se kragulj zopet vzdigne, je bilo prazno pod njim. Bolj oddaljene so pa zletele, hitele na vse strani in še le kasneje so se v trope zbirale. Iz vode je pa kar vrelo rac, in kakor se je vsaka pokazala, odletela je ali pa obstala in gledala, kaj bo zdaj storiti. Ali tudi kragulj se je bolj oživil, ko je že pokazal, da je res ropar in da se ne prepeljuje po zraku samo za kratek čas. Gotovo ga je tudi jezilo, da mu je prvikrat pri taki množici vendar le izpodletelo; torej se je začel naglo prepeljavati za tropami. Kragulju je šlo za to, da pride nad race, vendar zopet ne previsoko; kajti, ako je on previsoko, so race, kadar se vrže nanje, prej na vodi in pod vodo, nego li katero doseže. Race torej vedno pazijo in se umičejo, da so ali na strani od sovražnika ali nad njim ali pa toliko nizko pod njim, da so prej v vodi, nego on med njimi. Ko bi pa hotele kar na vodi obsedeti, se popelje kragulj tako nizko čez nje in, ako treba, zavrti, da bi morale ždeti kar pod vodo. Vse te izpremembe se gode tako hitro in točno, da se tega človek ne more nagledati.

Do zdaj je bilo vendar še varnosti, zdaj v gorenjem, potem v dolenjem koncu jezera, ali dasiravno še vidim pred saboj kragulja, vendar race letijo ob krajih gori in proti meni in — kaj pa je to? Resnično! Še eden je prišel na kosilo! Dvema pa se je že težje braniti. Nagnala sta jih skoro vse proti meni, tudi prav nad menoj so se vrtile. Šumelo je nad menoj, žvižgavke so piskale, kar naenkrat zašumi od leve strani nad menoj in okoli mene rac na tisoče, vse do tal in do vode. Gledam, kje bi bil kragulj, zagledam ga, ali predaleč; ubranil je raci se rešiti proti vodi in kakšnih tri sto korakov od mene v hribu sta planila do tal. Kesal sem se, zakaj da nisem pomeril vsaj na kako raco, ko je bilo vse živo okoli mene; mikalo me je iti v strmi hrib do mesta, kamor sta kragulj in raca izginila, kar zaslišim od gozda sem nenavaden šum. Nisem vedel, ali se je porušilo kako veliko drevo, ali čemu bi bil to pripisoval, vendar ko gledam in gledam, opazim škorcev več nego tisoč vse v eni tropi skupaj. Letijo doli proti Otoku, za njimi pa skobec. Ko bi naj prileteli do Otoka, vržejo se naglo stran in proti gozdu, skobec za njimi; vrnejo se zopet proti jezeru, skobec pride nad nje; zdaj šine med nje, ali kakor bi trenil, vseh tisoč in bogve koliko jih je bilo, je naenkrat pod vodo — in zdaj spet zašumi kakor prej in šum odmeva po gozdu. Nikdar prej nisem slišal, še manj pa videl, da bi se tudi škorci pred skobcem potapljali, zdaj sem se pa o tem prepričal. In s kako silo padejo v vodo! Prepričan sem, da šum, katerega napravijo s tem, da s tako silo ob vodo udarijo in od take množice, kakor sem jo jaz gledal, bi se čul pri tihem vremenu celo uro hoda daleč. Kakor čebele od ulnjaka so švigali zdaj iz vode in se zbirali zopet v posamezne trope. Skobec je začel spet stražiti, pa le tako, da ne bi mu kaka tropa ušla na široko jezero in da bi jih imel vse skupaj v ožini proti Obrhu. Jaz sem se prestavil bolj proti Obrhu in se zopet potisnil v plot, jako radoveden, kako se bo stvar s škorci končno završila. Že so bili zopet vsi v eni tropi; tudi oni so se branili, da skobec ni prišel preblizu nad nje, ali dolgo ni trajalo, da jih je prevaril in se zapodil med nje in planili so zopet vsi obenem v vodo in to komaj sto in petdeset korakov od mene. Čutil sem sapo po obrazu, katero so jo napravili s silno naglim padcem, a skobcu je zopet izpodletelo; ali s tako silo se je zagnal za škorci, da ga je vzdignilo gotovo deset sežnjev nad vodo, ko je zavil, da bi tudi on ne padel v vodo.

Od vseh strani je mrgolelo zopet iz vode in vsak potopljenec je letel le nizko in pri vodi, dokler ni bil zopet daleč od “straha”, ki se je zopet krožil. In kakor bi obupal, da bo danes kaj nad vodo dobiti, se odpravi kar naenkrat in leti proti suhemu in proti meni. Stisnem se še bolj, in ko je bil skoro nad menoj, planem izza plota, pomerim in vsaj ta ni nikdar več strašil škorcev! Drugi kragulj si je najbrž v tem času tudi prisvojil svoj košček mesa, ali se pa naveličal.

Vse polno rac in ptičev je zopet mirno počivalo okoli Osredka in na njem, kakor bi ne bilo nikdar drugače.

Hotel sem se tudi odpraviti v vas in proti domu, ali strel je bil zvabil Miho, ki je prišel v tem času od maše iz Starega trga, in s puško na rami koračil proti meni. Še precej daleč od mene je vprašal, kaj sem streljal. Pokažem mu skobca in ni mogel drugače, da ga je preklel in mene pohvalil, da sem ga, škodljivca! Pravil sem Mihi, kako in kaj se je godilo s kragulji in s skobcem; a njemu to ni bilo nič novega, ali zavzel se je tudi on o posebni množini živali, katerih je bilo danes na vodi in okoli vode vse polno. Pa ko blisk mu pride na misel in mi reče, da moram za vodo proti Obrhu, da se je gotovo potajilo kaj rac v breg in po vrbah. Šla sva in ni se varal. Na treh mestih so nama bile zletele in petero sva jih bila pobrala. Vrnila sva se proti vasi in Miha je ravno pravil, da nazaj domov morem preko Lipsenjšice, da se je tja gotovo tudi potajilo dosti rac. Kar obstane in se stisne, rekoč: “Ali jih vidite? Vsi so za plotom, kakor nalašč, da jih zalezava!” Pogledam in v resnici vidim na solncu za plotom vso množino škorcev, kamor jih je nabrž zvabilo prigrevajoče solnce, da bi se bolje sušili po prejšnji neprostovoljni kopeli. Nekoliko jih je bilo pa tudi bolj na skritem. Rečem Mihi, da meni zdaj na spomlad ni posebno do škorcev, ko so slabo pitani in trdi, ali Mihi je bilo zastonj govoriti in tudi mene ni bilo treba siliti; tako sva šla proti Malinšču, od tam pa naravnost proti plotu od nasprotne strani. Miha seveda prihuljen in vedno mrmraje kakor vselej ob taki priliki.

“Le bolj na desno se drživa, da jih bodeva s konca posnela! Oba naenkrat se morava povzdigniti in prvič na tla ustreliti, potem pa za njimi.”

Še kakih deset stopinj sva imela do plotu, kar prileti od vasi doli otročji glas na pretrgana usta: “Oče, kosit!”

Brr.! škorci v zrak, Miha pa klobuk ob tla!

“Le čakaj, ti bodem že dal kosilo!”

Fant, ki je škorce takoj ugledal in videl, kaj sva z očetom nameravala, je zginil kakor bi trenil in ne vem, če je imel prav mirno vest. Miho sem pa jaz s tem najbolj potolažil, da sem ga povabil na kosilo k Vragovim in tam je bil za tisti dan razgovor največ o kragulji, jastrebih, skobcih in drugih sovrstnikih, ki imajo posebno lastnost, da, kadar eden jame žival preganjati, se ? prikažejo tudi drugi, kakor ? padali z nebes. Največ teh nepotrebnežev se priklati na jezero v zimskem času. O tem in o po?bno zanimivem dogodku z or? pa drugikrat.

IV.[uredi]

Sušec zvija rep in se brani, ali ubraniti se vendar ne more spomladi, da ne bi prišla z zelenjem in cvetjem. Povsod kali in poganja in gosto zelenje obrobi tudi hribe, na katere se jezero naslanja. Jezero upada, trava, big in trsica prirasto iz vode in skoraj ni videti vode na jezeru. Komur je mar prirodna krasota in dana prilika, naj bi nikar ne zamujal, tih, lep večer v to porabiti, da si najame čolnič na Otoku in se prepeljava po Zadnjem kraju. Kar zmoreta gozd in voda, vsa ta lepota je tukaj združena. Ptičev, žlahtnih pevcev, morda noben del gozdov po Javorniku in okrog Snežnika toliko ne zvabi kakor to zatišje. Po sredi se voziš in na obeh straneh jih vidiš in slišiš; ko se pomakneš bolj h kraju, te kosi takoj očarajo, začuješ tudi šum in stok po gošči in oblaja te srnjak, katerega si odpodil s paše. Zaropota pred teboj in vzdigneta se raca in racman in jameta krožiti, ker daleč od gnezda ne marata odleteti. Skoraj žal ti je, da se te boji in umiče žival in rad bi jej naznanil in povedal, da nisi sovražnik, da te premaguje naravna krasota in da privoščiš vsemu, kar je Bog ustvaril, mir in blagi čut, ki je tebe obšel. Tako sam si in vendar toliko čutiš in obdaja te radost, kakršne družba in beseda nikdar ne moreta obuditi.

Nehote se spomniš nekdanjih časov, ko je še večja zver bivala po teh gozdih, in o katerih si čital v starejših knjigah, posebno v Valvazorju in v popisu Cerkniškega jezera pl. Steinberga, in o kateri slišiš pripovedovati tudi še zdaj med ljudstvom ob jezeru. Zdi se ti, da izpod gostega hoja pristopi k bregu širokorogati jelen, ki se pazno ogledava, ako ga nihče ne bode motil, ko se misli napojiti in potem povaljati na najbolj plitvem mestu. Kjer je voda še bolj upala in je najgostejši big, tam je pravo mesto za divjega prasca, ki rije in se zabava po svoje. In tam iz skalnate votline velike Bobnarice se ti zdaj pa zdaj prikaže velik povodni mož, z brado črez pas in debelo gorjačo v roki. Vendar ni te strah, saj nisi krasna deklica, ki jo išče, celo ogne se ti z grdim pogledom, češ, da ga boš ovadil in prekrižal njegove hudobne namene, stopi le dvakrat ali trikrat črez kamen in kost in zgine v gozd in tmino. Ali črni oblak ti zagrne prijazne misli, ko se spomniš krutega robstva, v katerem je trpelo tedanje ljudstvo, kakor povsod, tako tudi in posebno okrog jezera. Plemstvo tujega rodu se je zbiralo dostikrat posebno ob zimskem času na jezeru, gostilo in razveseljevalo se je po ledu in zabavalo, gledajoč, kako so gladni tlačani najprvo led razsekavali, potem pa po vodi in med ledom nagi vlačili mreže in lovili ribe. Bojiš se, da ne bi začutil stoka in joka nesrečne družine, ki jo je revež zapustil potem, ko ga je mučna bolezen otela robstva. Vzdihneš globoko in se predramiš in ponosno se zamisliš, da je lepa doba nastopila in da si se tudi že ti trudil, da rešiš slovenski naš rod nasilstva in tujčeve pete. In zopet te navdaja, rahli čut, spomniš se lepih trenutkov, ko si preživel spomladanske večere v krogih navdušenih rojakov in volna misel ti ustreza, da, kar naenkrat si zopet sam in deklica, prva ljubica, je pri tebi, zaupljivo te gleda, pade ti v naročaj, luna pogleda črez hrib, pa se molče pomakne za oblaček, in ko se zopet pokaže na Otoku, zapoje zvonček in te opomni na daljno pot do doma.

Ko sem šel po takem večeru proti domu, sem trdno sklenil zvabiti večjo družbo za ves dan na jezero, kar se je tudi zgodilo. In ne le enkrat, večkrat smo vse naložili na kmetske voze, potegnili do Jezera, tam pa zložili na lepem prostoru za Otokom. Kar smo vendar še pozabili, smo si izposodili na Otoku in živeli smo kakor v raju. Vsega smo imeli dosti, kuhali, pekli smo, otroci so se igrali, dojenčki so prvikrat pod gostimi hojami pospavali, odrasli smo pa prepevali in se veselili od srca. Le prehitro, prehitro so minuli ti dnevi, in ko smo bili zopet na čolnih in na poti proti domu, smo se ozirali proti naglo priljubljenemu prostorčku. Škoda, da smo dosti poezije, ki nas je prevzela, pogubili že na potu, ko je postalo vse zaspano in sitno. Kar je bilo mladovja, bi spehano rado spalo, ali ni bilo preveč prostora, eno je dregalo drugo, in o joj! na vrhu proti Danam se nam je celo snelo kolo; jok in vrisk otroških in ženskih grl je bila posledica.

Ko smo se pa drugi dan in kasneje zopet zbrali in pomenili o prelepem dnevu na jezeru, slovelo je tudi sneto kolo med vzvišenimi dogodki. —

Kres je pomenljiv čas tudi za jezero. Stari možje pomnijo leta, v katerih se je o kresu že po vsem jezeru kosilo. Čim prej jezero usahne, tem boljša trava raste. Zatorej je okrog jezera okoli kresa vedno le o tem razgovor in beseda, ali upada voda in se osuši jezero ali ne. Mene so ti pogovori zanimali, ali morda ne toliko zavoljo trave, kakor zavoljo rac in kozic. Miha je bil stalni poročevalec, ali v tem oziru nezanesljiv, ali bolje nepotreben, kajti vsako leto je bilo sporočilo eno in isto: “Rac pa letos toliko, kakor še nobeno leto ne!” Tudi ni bil Miha za poletni čas glavna oseba pri lovu, ampak stari Anže na Otoku. To že zategadelj, ker se lov na mlade race vrši največ le okoli Otoka, kjer je največ jezera in kjer usahne najkasneje. Kakor se voda bolj steka, tako se pomiče tudi žival za njo in ravno tik Otoka se vrši ob svojem času skoraj vsako leto najbolj čudna zanimivost tega jezera, da kolikor ga še je, kar naenkrat ga jame požro in vse, kar je še malo ur poprej plavalo in gibalo po vodi in v vodi, ostane mahoma na suhem. Ni moj namen vsega in z vso natančnostjo opisovati, moral bi sicer tudi početi z opisovanjem lege, velikosti in podobnih razmer jezera in vse to bi dalo obseg velike knjige; nadaljujem le o tem, kar sem začel: narisati osebe in prizore, kolikor je v moji moči in opozoriti prijatelje prirode in naše domovine na to, da bi si po možnosti privoščili gledati in širiti to, kar se nahaja redkokje.

Otok sam na sebi in njegovi prebivalci bi dali povod premišljevanju in originalnim črticam.

Bolj oddaljenih od sveta in osamljenih se jih je prijela neka posebnost, ki jih loči od bližnjih sosedov. Otok je kakor mala republika: navada je ustvarila postave in razmere, ki jih vseh ne smem svetu ovajati, kajti mogoče bi bilo, da bi jih jeli pretresavati praktični juristi in financarji in potem hoteli svoje študije “loco rei sitae” nadaljevati, kar bi gotovo ne koristilo domači šegi. Dandanašnji kupujejo Otočani tobak in sol v Cerknici, še se pa spominjajo starejši ljudje, da je to bilo narobe. Za suho meso so se tedaj preskrbovali v gozdu, pravijo, da je bilo od pitanih jelenov, katere so klali s svincem.

Tudi sem zvedel na Otoku, da se krača od debelega medveda prav malo loči od prašičje, samo da nekoliko bolje diši. Sploh so pa Otočani gostoljubni in kogar spoznajo, da mu je zaupati, temu dosti povedo, kar se drugod ne izve. Jaz sem bil dostikrat med njimi, posebno pri Iršanovih sem bil vselej dobro shranjen, in tudi še potem, ko sem odnesel vrečo, ki so mi jo mati enkrat posodili, da sem jo z racami napolnil, pa je še zdaj nisem vrnil.

Vasica je skrita za holmcem, na katerem je cerkvica sredi lepih smrek in hoj, ki so tolike dorastle le zato, ker Otočani še pojma nimajo o umnem gozdarstvu.

Najbolj sva se bila seznanila na Otoku s starim Anžetom. Nikar ne mislite, da je bil mož bogve kako star, bil je še le nekoliko črez petdeset let, ampak imel je že odrasle sinove in sin tudi že otroke, torej je bil on že “ta stari”.

Anžetov rod je bil čvrst na telesu in ravno tako na umu. Fantje so sloveli za najbolj zale okrog jezera in za dekletom je vsak rad še enkrat pogledal. Stari Anže je bil “sportsman”, več ali manj tudi sinovi; njim je šla prva beseda, kadar so si Otočani pripravljali bodisi postno ali drugo meso.

Kožarji iz loškega okraja so bili pri Anžetovih ravno tako znani kakor v domači fari in Anžetova gospodinja je hodila zmerom s cajnico po svetu, v kateri se je pod navadno ruto nahajal najfinejši gozdni in jezerski pridelek.

Anže je bil miren človek in kaj malo besedi; tudi gibal se je ?no, ali vse to kakor navaden človek; kadar je bilo pa treba, ?nil je in storil kakor nihče drug.

Kakor vsakemu pravemu g?darju je klada enkrat tudi njemu nogo zlomila. Ta noga je služila na Otoku namesto ?metra in je po svojem gospodarju tudi meni večkrat bolje naz?njala vreme kakor stoletna pratika. Anže se ni dal siliti, ? je rad in vztrajno, kar je ? treba, posebno, ako je s? človeku, ki je bil po njegovi volji.

Anže je prepeljaval po jezeru kneze in grofove, poznal je tudi dosti ljubljanskih gospodov in vedel tudi dosti povedati o gospodih iz Bistre ter njihovih pravicah na jezeru in je poudarjal spretnost teh gospodov kot strelcev. Ni bil nagel v sodbi kakor Miha, ki je videl povsod na tisoče rac in rib na cente; toda kadar je Anže rekel: “Letos bo mladih rac”, ali pa: “Danes je pravi dan”, takrat pa le v čoln pa po jezeru ž njim!

Kadar je bilo treba več voznikov, je Anže med dogovorom stal navadno bolj zadaj, malo se glasil, ali takrat pa že opazoval ljudi in orožje, in kadar je bilo besed zadosti, vselej je on določil, kod in kako da se bo vozilo.

Čoln je bil v njegovih rokah pero. Nihče ni znal tako tiho voziti kakor on. Rekel je sam, da kadar je vreme pravo in strelec zato, njega veseli voziti kakor fanta plesati.

Zgodilo se je pa tudi, da sem Anžetu izročil človeka, ki ga je že črez uro pripeljal nazaj, dasiravno je bilo dosti rac in sapa prava; ali kdor ni znal streljati, temu je Anže tako ali enako povedal: “Gospod, pojva, vrniva se, midva nisva za to!”

Lov na čolnih se začenja okoli sv. Jakoba, kadar začno mlade race letati. Prvi pogoj za ta lov je sapa. Ako te ni, race zletijo po gosti trsici, ali se pa plavaje pred šumom, ki ga napravlja čoln umičejo.

Kadar je pa sapa, dela ta po trsici toliko šuma, da se race še le vzdignejo, ko je čoln že toliko blizu, da jih doseže ves strel. Raca je trda žival in treba jo je do smrti pobiti, kajti, ako pade le količkaj živa na vodo, potakne se ali pa odplava po trsici in ni je več.

Ako jih lovec dobi dve tretjini, kar jih pobije, je sreča vselej ugodna. Meni se je zgodilo, da sem jih od dva in trideset pobitih samo trinajst prinesel domov.

Ravno tisti dan se je nama z bratom čudno dogodilo. Vozila sva se okrog Žirovniščice; voda je bila visoka in dostikrat čez travo. Za šopom trsice in trave zapaziva race in Anže me je zavozil skoraj prav do njih. Zletijo, ustrelim in na vsak strel je po ena padla, prva kakor cunja, komaj kakih dvajset korakov od čolna, druga pa precej dalje, ker je bila huda sapa in ni dala hitro pomeriti. Anže je pognal čoln do druge in res sva jo pobrala, česar se nisva nadejala. Za prvo nama še mar ni bilo, da bi je ne našla in vendar je nisva. Iskala sva daleč okrog, večkrat sva prišla na mesto, kamor je padla, ali najti je le ni bilo. Zopet se vrneva na to mesto. Anže začne gledati v vodo, kakor bi hotel ribo zasaditi in res zažene veslo pod vodo in raca splava še s pretrganim bigom v kljunu na vrh. Le še toliko življenja je imela, da se je bila potuhnila in se za big poprijela, katerega tudi v smrti ni popustila. Kdor torej hoče na jezeru dobro opraviti, naj najprvo na to pazi, da ne bo daleč streljal, malokdaj bo pobral raco, ako tudi pade in največkrat bo s strelom še take odpodil, ki bi bile sicer morda počakale. Za njim pobirajo le kragulji, ki so vedno za strelcem, kakor gavran za oračem. Kadar voda že toliko upade, da ni več mogoče voziti s čolnom po trsici, takrat se bliža tudi za race, ki še letajo ali so pa še gole, najhujši čas. Po trsici in travulji jih sledijo psi in jih lovijo; kar jih pa pribeži k jamam, so v nevarnosti, da nastavljenim lovcem ne pridejo pred oko. Kar se rac bolj kasno izvali ali pa goli, jih malo odide od vseh strani preteči nevarnosti.

V.[uredi]

Potem ko je voda zginila v Zadnjem kraju, ne traja več osem dni in usahuje zadnje mesto, na katerem je še voda. To mesto so Levišča, kraj ravno pod vasjo, ako gledaš z Otoka proti Slivnici; rekel bi, da je to otoško pristanišče. Voda se vidi samo še nad Jamami, ki niso prerasle s trsico. Kakor so ljudje izkušeni, vendar niso gotovi, kdaj ravno pojde voda v dno. Čuješ razna mnenja; jutri, pojuterišnjem; vse je pa pripravljeno za ta trenutek. Posebno ako so vroči dnevi in brez sape, se širi čuden duh okoli Otoka. Voda je sparjena, polovilo se je že na stotine centov rib pri drugih jamah, posebno pri Kotlu v Zadnjem kraju. Ako niso vozovi takoj pripravljeni, da jih takoj odpeljejo, se osmradijo; manjše že tako ostanejo, ker jih nihče ne pobira. Tudi povodna zelišča in rastline ovenejo, trsica se razgreje in vse to dela neprijazen vtis na človeka. Bil sem navzoč leta 1871; bilo je neko soboto popoldne, ko so usihala Levišča. Dve leti ni jezero usahnilo, torej je bilo to leto rib, kolikor jih ljudje še niso pomnili. Računilo se je, da je šlo tega leta iz jezera do tisoč centov rib in so samo zadnji dan na Leviščih pobrali do 400 centov. Prišel sem na Otok ob eni popoldne in okoli petih popoldne je voda odtekla.

Od vseh vasi je prihajalo ljudstvo z vrečami, zmerom ožji je bil krog okoli jam, ki so bile kakor vselej ob tej priliki obdane z mrežami. Čim bolj se je voda stiskala, tem bolj so se ribe gostile. Pri mrežah so jih kar zajemali, in ko so bili čolni napolnjeni, so spravljali so na suhem ribe na kupe ravno tako kakor krompir na njivi, dokler ni zopet prišel voz. Posebno zadnjo četrt ure, ko je do jam pritisnilo tudi ljudstvo, ki je pobiralo ribe med trsico in po suhem, je bila tam gneča, vpitje in grabenje, kakor bi šlo za zlato, ne za ribe. Hitro so bili tudi še čolni na suhem, še par minut in tudi kotline okoli požiralk so bile prazne in je planilo ljudstvo vanje in na ribe, kar jih ni voda odnesla s seboj pod zemljo!

Kakor vsaka posebna prirodina prikazen probudi človeka iz navadnega mišljenja in vedenja, tako prevzame ta prikazen, ko jezero gine, gledalca, še bolj pa ribje nabiralce. Strastno se podijo eden pred drugim za ribami, bolj in bolj jih mineva čut sramote, toliko pri moškem kakor pri ženskem spolu; bolj spočetka se sliši še smeh in šala, proti zadnjemu pa le groženje in vpitje. Zastonj bi se silil, ko bi hotel o tem dogodku pripovedovati kaj lepega, mikavnega. Ko je bila katastrofa končana, gnjusilo se mi je skoro rib in umazanih ljudi in prav dobro mi je dejalo, ko sem se šel onokraj Otoka proti gozdu sprehajat. Na večer mi ni šla v slast ne jed ne pijača, vse mi je smrdelo po ribah. Do kasne noči še ni bilo miru na Otoku; nisem dobro spal, nego zgodaj sem vstal ter šel gledat, ali je res jezero suho.

Suho je bilo in ravno pred menoj se mi je videlo tako, kakor bi v gledal na bojišče prejšnjega dne. Čolni na suhem kakor opuščeni kanoni, trsica in big potrta, kakor bi se bili konjiki po njih pojali, in neštevilno vran in med njimi drugih takih ptic z enakim namenom kakor te, se je gostilo se je z mrtvimi ribami in drugimi živalimi, ki jih je pomorila suša.

Šel sem s psom po trsici in polovil in postreljal nekoliko rac ter se čudil velikemu številu bolj mladih ribic, ki so ležale mrtve. Na Plučnikih, mestu blizu Levišč, je ostalo nekoliko mokrote in semtertja kaka lužica. Tod je kar mrgolelo malih ščuk in šlajnov in tudi večje ribe so se še nahajale. Bolj velikih, ki so bile še žive, sem gotovo nabral blizu deset kil ter jih skladal na kupe, da pošljem, koga ponje. V tem zaslišim šum po trsici in Vragov boter je prišel z veliko vrečo nabirat malih rib, kakor je dejal, za svet, ki pride popoldne na jezero se pogajat za košnjo trsice in kateremu se ustreže z malimi ocvrtimi ribami. Njemu sem izročil tudi svoje ter šel proti domu. Suho jezero in toliko mrtvih živali mi ni bilo po volji. Premišljeval sem po potu, koliko bi bilo vredno, ako bi se jezero moglo za zmerom osušiti.

VI.[uredi]

Kar je še trsice in biga po Leviščih in okoli brega, ga ljudje pokosijo in potem je jezero gladka ravnina, in ako pritisne huda suša, da trava rjavi, pa se spremeni v puščavo. Namesto po cesti skozi Martinjak in Grahovo, se lahko pelješ od Cerknice čez vas Dolenje jezero, dalje po tej ravnini do vasi Gorenje jezero in od tam dalje v Loško dolino. Skoro prej prideš in posebno po jezeru se voziš prav prijazno, ker je pot bolj gladka kakor po zvoženi cesti in ni prahu. Čudno se bo marsikomu zdelo in tudi meni se je, da, kakor hitro mine voda iz jezerskih tal, so ta takoj suha in trda, ko bi vendar vsak sodil, da ostanejo mehka in močvirna.

Kakor sem že omenil, preleta po tej ravnini takoj potem, ko jezero usahne, neizmerno dosti ptic, posebno vran. Toda kadar so ostanki pobrani, umakne se vse za živežem, samo velika krdela rac se še vidijo po strugah in ob njih, po katerih še teče voda, a približati se jim ni mogoče, ker jih vedno dosti čepi na suhem in nad bregom, ki odletijo z drugimi vred, ki so v bolj globoki strugi na vodi, predno se toliko približaš, kar strel doseže. Le prav zgodaj na jutro, kadar so vse na vodi, se časih primeri, da jih človek zaleze. Pozna se pa več ali manj po vsej Kranjski, kadar jezero popolnoma usahne, kajti race se raztepo na vse kraje, koder še nahajajo vodo, posebno na Ljubljansko barje se jih dosti preseli. Mala krdelca se ob takem času nahajajo na Pivki celo po kaličih ob vaseh; sam sem jih že streljal na Gorenji Pivki, na Batki lokvi in Kalških kaličih.

Polovljene ribe ljudje posolijo in jih suše na solncu, a največ na dimu, in meni so se zdele bolj okusne nego one iz že sparjene vode. Napol suha riba, pa samo nekoliko na žerjavici opečena, je dober prigrizljaj in priporočljiv tistim, ki jo imajo s čim zaliti; kajti sol in riba sta činitelja, ki zahtevata močo. Kar še ostane rib po strugah, te tudi zdaj še nimajo miru. Trnek, mreža, sak, vse te priprave so vedno nad njimi, in ako suša hudo pritisne in dolgo traja, polove se skoro vse, kar jih ni šlo z vodo pod zemljo.

Da se ribe z vodo pod zemljo pomaknejo, sem prepričan po tem, da se je tudi po najbolj suhem letu nabralo čez zimo zopet dosti in zmerom tudi prav velikih rib. Kar je pa govorjenja o racah, ki baje z vodo vred tudi pod zemljo zginejo in o katerih ve posebno Valvasor dosti pripovedovati, na tem ni nič resnice. Miha je vedel o takih racah dosti pripovedovati, Anže, gotovo najbolj izkušen v teh zadevah, pa ni nič verjel in nič vedel povedati o njih. Sploh postane jezero o suši bolj pust kraj in le gozdna stran ga še zalša, življenje se zopet prikaže še le z vodo.

Dasiravno sem rekel, da ni moj namen, pisati o legi in čudnih prikaznih na tem jezeru, hočem vendar samo to omeniti, kako občuten je ta svet za močo in kako daleč sega okraj, ki oddaje vodo v jezero.

Bilo je leta 1877. že proti jeseni in suša velika. Studenci in tudi taki, ki so najbolj vztrajni, so ponehali in vse je dežja želelo. Popiha južna sapa in zavleče se nebo in dober dež se ulije popoldne, ali že na večer se sapa zasukne in zjutraj je bilo jasno. Peljal sem se na Bloke, in ko gledam proti jezeru, vidim breg od Obrha mimo Gorenjega jezera popolnoma zalit in skoro da bi se bila hotela voda pri Behli čez ravnino razlivati.

Začudim se temu, ogledujem na Blokah vse studence in vsako vodico, ali niti najmanjšega znamenja ni bilo nikjer od minulega dežja. Tudi ko se vračam v Loško dolino, sem šel takoj ogledavat Loški Obrh, ki se pri Danah pogublja v zemljo, a ni bilo niti kanca več vode kakor zadnje dni poprej, a vendar je bil jezerski Obrh, ki izvira komaj pol ure od Dan, poln in do vrha napet.

Govoril sem z ljudmi o tem, ali vedel mi ni nihče kaj povedati, nego ponavljati to, kar se tudi v Valvasorju bere, da se v jezeru voda prikaže, če le okoli Snežnika grmi. In dosti resnice je v tem govorjenju, kar se vidi iz sledečega.

Prehodil sem do malega vse gozdove od Javornika dalje in okoli Snežnika in še dalje doli po Hrvatskem, a v nobeni dolini, v nobenem jarku ne opaziš niti ene struge od vode razrite. Bil sem v hudih nalivih v gozdu, ali kakor hitro je dež nehal, tudi po tleh nisi več vode videl: sproti gine, ne napolni se noben kalič, po nobeni strugi voda ne teče.

Iz tega se lahko sklepa, da vsa tla po teh hribih puščajo in da so pod vsemi votline, ali pa prav mogoče tudi podzemeljsko jezero, katerega glavni iztok je Obrh pri Gorenjem jezeru. Ako torej tudi še onkraj Snežnika hudo dežuje, med tem ko po jezeru sije solnce, je mogoče, da voda nagloma pridrvi, kar se tudi večkrat zgodi.

Tudi o priliki, o kateri sem govoril, sem povpraševal, kod je bilo kaj več dežja ter pozvedel, da je bilo onkraj Snežnika proti Klanemu več dežja kakor tokraj hribov.

Čudno je pri tem, da ima podzemeljsko jezero najbolj občutne oduške ravno pri Cerkniškem jezeru, ko je vendar dosti bližnjih dolin takraj in onkraj Snežnika, vzemimo Loško dolino, v kateri tudi iz več jam voda izvira, in vendar, kakor sem omenil, nikjer se ni poznalo dežja, samo jezerski Obrh je bil napet. Vsak, ki kraje pozna, bo sodil, da voda, ki pri Danah v Loški dolini ponika, onkraj hriba pri Obrhu zopet izvira, in vendar jezerski Obrh v suši popolnoma preneha, a Loški nikdar ne, in jezerska struga se napne ravno od Obrha doli o priliki, ko Loška ne kaže niti konca več.

To bo v premislek tudi tistim, ki o naših podzemeljskih vodah vedo pri vsaki, kje se v zemljo pogublja in kje zopet prihaja na dan.

VII.[uredi]

Kakor sem že omenil, ni vsako leto, da bi se jezero popolnoma osušilo; niti se da o tem kaj gotovega povedati, kdaj se osušeno jezero zopet napolni. Navadno je drugo polovico septembra že kolikor toliko vode nastopilo; a tudi pomnim leta, ko je na sv. Martina dan sneg popolnoma suho jezero zapadel. Mokra jesen pa zalije vso ravnino in napravi povodenj, ki škoduje bližnjim vasem, posebno Dolenjemu jezeru, iz katere vasi prežene celo ljudi. Pa tudi Gorenjemu jezeru pride voda skoro čez tretjino njiv pod vasjo. Pri taki vodi seveda ni lova niti zabave; ako še sapa vihti, delajo se veliki valovi in celo voziti se po jezeru je nevarno. Tudi jaz sem skušal to nevarnost in še dandanes se mi grozi, ko se spomnim dneva, katerega smem prištevati najhujšim, kar sem hudih prebil.

Po opravilu bil bi moral iti že zjutraj na Otok. Nujno delo me je zadržalo in še le opoldne sem odrinil od doma. Na jezeru ni bilo človeka, da bi me bil prepeljal na Otok, vse je bilo v gozdu pri drvih. Vragov boter je bil sicer doma, a je bil bolan; vendar, ker je moralo biti, se je mož odpravil, da me prepelje. Takrat je mož že težko govoril, bil je zabuhel, oči so se mu lesketale, tudi hodil je težko, vozil je pa še vendar dobro. Z menoj se je odpeljal tudi stari Telič, kateremu sem rekel “suhi jezerec”, ker ta mož ni bil lovec ne na vodi, ne po suhem in še skoro veslati ni znal. Bil je mož že starček, bolj tenak in suhljat, belih las, sploh miren in pobožen človek. Kar ga je takrat najbolj veselilo, je bilo to, da so napravili na Jezeru šolo in so se otroci shajali v njegovi hiši. “Kako šolo?” bodete vprašali, “saj je ni šole na Gorenjem jezeru.” — Takrat je bila. Učiteljeval je neki starček, ki je po leti pasel, po zimi pa otroke učil čitati in pisati in reči moram, da Telič ni preveč trdil, da več ko v drugih šolah znajo jezerski otroci za mali čas, kar se učijo. Vselej, kadar sem prišel na Jezero, moral sem priti v šolo in Telič mi je vse razkladal, kakor kakšen nadzornik in posebno mi predstavljal svoje vnuke, ki so bili v resnici hvale vredni.

Jezero je bilo nemirno in torej smo se na Otok počasi vozili. Tam je bilo precej opravka, in ko smo se od tam odpravljali, je bil že trden mrak. V tem ko sva bila s Teličem pri opravku, se je krepčal Vrag pri znancih. Že takrat ni več dosti jedel, le še žganje ga je vzdržavalo. Ko smo šli proti bregu in čolnu, je hodil mož kaj težko, hudo je sopel in oči so se mu v resnici v temi svetile. Ko pridemo do vode, me Telič ustavi in nagovarja, da ? ostali čez noč na Otoku. Megla je stala hribom do podnožja, s?pa sicer ni bila huda, ali vendar voda nemirna in delali so se d?gi valovi, da je bilo videti, kakor bi se vse jezero zibalo d? dna. Vrag je bil prvi v čolnu ? s hripavim glasom nama v? vstopiti. Telič mi še pošepeta, da ne hoditi, ali Vragu sem raj? zaupal, kakor bi ga bil popustil. Stopim v čoln in Telič za menoj. Odrinemo in Telič vzdihne: Bog nas varuj!

Do Tresenca in še malo dalje je še šlo, ali potem nas je zadela sapa od Obrha doli in nas rinila proti Leviščem in proti sredi. Tema se je stisnila, da smo komaj videli eden drugega. Molčali smo, slišalo se je samo sopenje Vragovo pa škripanje vesla, v katerega se je mož upiral z vso močjo. Večkrat se mi je zdelo, kakor bi se bili nasprotni valovi polastili čolna; kar zgrabilo ga je, vzdignilo pa pomajalo z njim, kakor bi ga hotelo zavihteti in potem potisniti v globočino in do dna. Pes mi je ležal pred nogami in vselej sem čutil, kako je glavo dvignil, kadar se je čoln prav nenaravno zmajal.

“Kaj bo z nami?” oglasi se Telič.

“Kaj vas je strah, stari?” mu odgovarja Vrag. “Saj ste stari, vam mora biti najlaže!” In grozen grohot je končal besede.

“Nikar, nikar, boter! Bog nas varuj neprevidene smrti!”

“Taka ali taka, zadnja je vsaka,” pravi Vrag in strašen posmeh se je glasil za temi besedami.

Tudi mene je groza obhajala, vendar povprašam prav mirno, če je silna nevarnost.

“Ako mi čolna ne obrne, ne!” odgovarja Vrag; “ako pa to, ne vem, kako bi ga zopet prav obrnil, in potem bomo čez noč na vodi.”

“Oh, Bog nas varuj!” vzdihne zopet Telič; “boter, dajte h kraju.”

“Kaj bo pri kraju? Koraka ga ne naredimo po suhem, saj ni videti roke pred očmi!”

“Vendar, vendar! Ena noč se že prebije!”

“Gospod,” pošepeta mi Telič, “velite mu vi h kraju!”

Jaz sem se hotel oglasiti in reči, da h kraju, ali Vrag je besede slišal in prehitel me rekoč: “Kaj hočete gospodu? Kaj mislite, da ga je strah, kakor vas?”

Bil sem tudi jaz Teličevega mnenja ali nemogoče mi je bilo Vragu nasprotovati. Umolknili smo in zopet se je čulo samo butanje valov ob čoln, pa škripanje vesla in težko sopenje voznikovo. Prešine me misel: kaj pa, ko bi Vrag obnemogel? — in težko sem se vzdržal, da sem prav mirno povprašal: “Kaj pa, ko bi vi upehali, Vrag?”

“Bodo pa boter vozili! Kaj ne, boter?” odgovarja Vrag in se posmeje.

“Božja volja se bo zgodila,” reče Telič in zopet postane strašen molk.

Meni je šlo po glavi, kakor malokdaj v življenju in najbolj zato, ker je bil Vrag tako čuden in se mi je zmerom bolj zdelo, da mož že omaguje. Zadnja četrt ure je bila strašna, nihče ni več zinil besedice. Prvi se oglasi Vrag, več besed izgovori, a jaz sem razumel samo besedo ‘luč’. Obrnem se in v resnici zagledam svetlobo v daljini. Telič vzdihne in reče: “Bog bodi zahvaljen, ravno iz našega okna se vidi; boter, dobro ste nas vozili!”

Uganil je stari; čutili smo, ker je voda bolj drla, da se peljemo čez stržen in kmalu potem smo na Malinšči izstopili.

Skrajni čas je bil. V tem hipu, ko smo bili na suhem, je Vrag obnemogel. “Počakajta!” vzdihne ter se zgrudi.

Telič, ki je bil prvi, pravi: “Gospod, varujte ga, jaz grem po ljudi!”

“Počakajte!” mu rečem in jamem Vraga tresti. Grozno je grčalo po njem, vendar sem čutil, da se oživlja, jame sopsti in kmalu izpregovori: “Kaj je, kaj?”

“Nič hudega!” mu rečem.

Mož se pobere in šli smo še kakih dvesto korakov do vasi. Teli, naju zapusti pri prvi hiši; z Vragom sva stopala po temi in kamenji skozi vas do doma. Stopiva v vežo, na ognjišču je gorelo; mož pahne veslo v kot za vrata in greva v hišo, kateri so mati že odprli vrata.

“Hudo pot ste imeli!” ogovori nas mati; jaz rečem: “Da!” A Vrag se kar zgrudi na klop za mizo. Mati ga pogleda in reče z jokajočim glasom: “Oče, kaj bo s teboj!” ter odide skozi vrata. Na mizi je gorela lampica, pri peči in na peči so sedeli mlajši otroci; starejši dekleti sta predli, najstarejši sin je pa sedel na klopi dalje od mize. Začnem hoditi po sobi, a predno izpregovorim, oglasi se Vrag in pravi: “Gospod, vi ste še dečko, pa rad vas imam, z menoj gre pa h kraju!”

Kar ob jednem se ustavita kolovrata in jokaje šineta predici skozi vrata, okoli peči se začuje jok, in sin se oglasi: “Oče, nikar tako!”

Bog ve, da mi na čolnu ni bilo gorše. Premagam se in rečem: “Kaj se vam sanja!” Potem govorim dalje, kar mi pride na misel ter neham s tem, da rečem Vragovemu sinu Matiji, da naj mi luč napravi, da pojdem proti domu.

“Pa spremil boš gospoda,” reče oče; jaz pa, da ne.

“Zakaj da ne? Vsaj do razpotja, da ne zaidete v gozd.”

Jaz pa zopet in zopet, da ne; tudi mati se je zastonj protivila, vzel sem svetilnico in šel proti domu, pes pa z menoj.

Ko sem bil iz vasi, zagrozelo me je skoro, ne zaradi teme in noči, ampak težke misli so me težile. Ves dan je bil neugoden; pri Vragovih, kjer sem se vselej okoristil, je bilo danes žalostno in skoro še bolj opasno ko na vodi. Grem in grem, a jamem se čuditi, da še nisem na vrhu pri Varuhu, ustavim se, povzdigujem svetilnico, da bi bolj videl okrog sebe, poslušam in — v resnici, pod menoj šumi Obrh! Zašel sem proti gozdu. Brez premisleka in ne da bi skušal iti povprek proti Varuhu, se obrnem in grem nazaj, gledam, kdaj da pridem do razpotja, a prišel sem zopet v vas. Stopim k Vragovim. Oče je zaspal pri mizi, mati je takoj uganila, da sem pot zgrešil in šla Matijo klicat, da me spremi. Sedaj nisem ugovarjal in šel je z menoj Matija, a zopet bi bil šel proti gozdu, da me ni na razpotji opozoril na pravi pot. Skoro s silo sem se ubranil, da me ni še dalje spremljeval in koračil sem proti Varuhu. Vsak bo vprašal, zakaj se nisem dal spremljati, marsikedo, zakaj nisem pri Vragovih ostal. Pri Vragovih nisem ostal zato, ker sem vedel, da me doma gotovo v strahu pričakujejo; zakaj se nisem dal spremljati, to je težko dopovedati.

Imel sem Vraga pred očmi, ki se je v čolnu, skoro bi rekel, boril s smrtjo, a se vender ni vdal. Pogum ga je vzdržaval in še le na suhem se je zgrudil. In vpričo takega moža bi se jaz bal sam iti po poti in z lučjo! Tega ne — in vem, da je drug dan Vrag ponavljal besede: “Gospod so še dečko, gospod!” In zadnjikrat sem mu ustregel. Kajti štiri dni kasneje je umrl in mati, ki mi je prva to pravila, mi je tudi povedala, da me je imel do zadnjega v mislih. Ostal mi je v blagem spominu. —

Ko pridem na vrh, sprejme me mrzla sapa in zamraznice so naletavale. Pazil sem, da na voznem potu ukrenem proti Klanjcem. Komaj jamem iti gori po poti, začujem od Golgorice sem znan, ali v temni noči strašen glas: volk je zatulil. Pes, ki se me je že tako držal, kakor bi bilo tudi njemu hudo ta večer, se je kar potisnil k meni in samo toliko stopal pred menoj, da mi ni bil pod nogami. Tuljenje se ponavlja. In k prvemu se hitro drugi oglasi in jela sta zavijati, kakor bi jih bilo vsaj petero.

Verjamem, da so tudi grozni in strašni glasovi drugih zveri v južnih krajih, ali groznejših menda ni, kakor volčje tuljenje. Dva tulita, pa vsak bi sodil, da jih je več, vedno se glasovi izpreminajo in vender je le isti glas. V temni noči in v samoti to slišati gotovo vsakemu kolikor toliko zagrozi. Nehote sem jel hitreje stopati. Na Klanjcih še je bilo videti nekoliko luči; opominalo me je, da se oglasim, ali kaj, mislil sem si, prej boš doma, ako greš naravnost.

Ko pridem ravno konec steze, ki je bližnica mimo vasi, stopim, že na velikem potu, na škrl, spodrsnem, in da si svetilnico ubranim, zavihtim z njo toliko v zrak, da mi ugasne; in takoj mi je bilo v mislih, ali prekasno, da nimam pri sebi niti ene žveplenke. Kaj pa zdaj? Do Klanjcev je samo tri, štiri minute, ali po stezi ni mogoče, da bi šel brez luči. Vozne poti pa ne najdem brez svetlobe in Bog obvari, če pridem s pota, potem ni pomoči, kakor sesti in čakati dneva, kajti tema je bila taka, da belega psa nisem razločil pred seboj.

Najbolj je kazalo klicati na pomoč, ali nisem se mogel odločiti za to. Sapa mi je zanašala volčje tuljenje in strah se me je polotil, a predno me je še prevzel, odločil sem se in jel sem stopati dalje po poti, s palico po grmovju tipaje. Ne bom pravil, kako dolga je bila pot, ki se mi je sicer kar kratka zdela, kolikokrat sem se spotaknil, kako ogibal, da na ovinkih nisem zašel, kako se razveselil, ko sem začul, da grem navzdol in da sem srečno prišel čez Kopalnik. Še četrt ure, a po široki cesti, in bil sem doma in pri svojih! Celi dve uri sem hodil z Jezera, sicer pa navadno le eno uro. Da sem se pogumnemu možu skazal pogumnega, ni mi žal, ali po potu sem si pa večkrat očital, da ni prav, se brez potrebe spravljati v zadrege in nevarnost.

Še nekoliko dni je trajalo deževno vreme; v tem je pri? ?di žalostna vest, da je Vrag umrl. Bili so to neprijazni ?vi. Zapadel je sneg. In p? so že labudi na jezeru, p? sem šel zopet tja in tudi še ? me je prešinilo, ko sem v? pri Vragovih.