Spomini na manevre

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomini na manevre
Aleksandrovič
Izdano: Slovenski narod 21. september 1907 (40/219), 1–2
Viri: dLib 219
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Povest o komarjih

Trudni smo sopihali po prašni cesti. Vroče je bilo kakor v peklu in pot ni kapljal v kapljah, ampak lil v curkih raz ožgane obraze. Noge so bile svinčene; vsak jih je vlekel za seboj, kakor je že mogel. Rame so bilo vsakemu otrpnele pod težkim bremenom. Večina se je mašinalno pomikala naprej s paragrafsko sesedlim telesom in topo zrla v tla in v pete svojega predhodca.

Malo počinka, kapljico mrzle vode!

Ta misel je vsakemu krožila v glavi in bila je tudi edina; ga ni bilo tako bistroduhega, ki bi se pečal s kako boljšo in višjo mislijo. Bili smo vsi živali s človeško podobo in če je kdo izmed nas imel kdaj genija, ga je ta gotovo zapustil.

»Ne morem več,« sem si mislil. Telo se mi je treslo, ker porabil sem bil poslednje sile. Edino, kar morem še storiti, je, da se zvrnem.

»Ne, še malo!« In drsal sem naprej. Naučil sem se kleti in preklinjal sem prav marljivo. Saj to je bilo edino, kar sem mogel storiti.

Šel sem naprej in naprej, tolažeč sam sebe. A ker se mi je tak moderni križev pot zdel neskončen, mi je duša zaplakala za zlato svobodo. Ob takih prilikah sem se zamislil v globino in vročino današnjih humanitetnih čustev. Do zaključka nisem nikdar prišel, ker je navadno prilomastil kak oficir na konju, kateremu so se zdeli redovi, v katerih smo korakali silno sumljivi. Brki so se mu zamajali, oči zasvetile in majestetično se je zravnal na konju. S skrajno užaljenim in škandaliziranim glasom je vpil: »Svinje, a so to dvojni redovi!« Dodal je še: »himelsakrament!«

Ob takih prilikah je mnogim stopila kri v glavo, mnogi so stiskali pesti, od skušnjav so bili mnogokateri napadeni in samo zdrav razum jih je nadvladal. Vprašanje ostane samo, kaj bi bilo, če bi kateri imel slabe račune z zdravjem svojega razuma? Kaj mi mar! Ali znano je, da smeš psa dražiti samo do gotove meje, ker drugače zbesni.

Naposled je vendar sv. Duh razsvetil polkovnikove možgane in dal je počinek. Takoj se je nepregledna procesija višnjevo oblečenih bitij zgrudila na obeh straneh ob cesti.

Zahvaljeval sem se v duhu polkovniku za tako pametno idejo, vzdigoval prsi, da se zopet po volji nadiham, a drugače miroval, kot bi bil mrtev. Počitek desetih minut! To je pesem v ušesih utrujenega!

Pa še tedaj nimaš miru! Priletelo je tisoč komarcev, tisoč nadležnih hudičev. Razdelili so se v male gruče in poedina gruča je navaljevala na poedine človeške obraze. »Moj-moj-moj« okrog nosa; »moj-moj-moj« okrog ušes; »moj-moj-moj« in že ti eden čepi na bradi. »Hudič,« zavpiješ in mahneš po njem, pa vse je zastonj; moj-anja ni ne konca ne kraja, za boj si nesposoben in ali pustiš, da ti kušajo kri ali pa skočiš besen pokonci.

Pet jih je navalilo name, poslednji je bil zelo tolst: zdelo se mi je, da ima zvezde pod vratom. Dva sem srečno ubil, dva sta pobegnila, ostal je samo poslednji, ki je bil junak in se ni dal poplašiti. Vjeti ga nisem mogel, za otepanje mojih rok se še zmenil ni. Moral je imeti poseben tek, ker je na vse načine iskal priložnosti, da se usede na moje desno lice. Parkrat se mu je posrečilo, pa moral je bežati pred mojo bližajočo se roko. Obletal je moj obraz in pel svoj mojmoj s komarskim basom, ki je naličil glasu starega pohotneža, ki je našel mlado telo. Neprenehoma je navaljeval, besen je že postajal, zahtevajoče mojal, a ko je uvidel, da ne opravi ničesar, je zamujal in odletel. Nikdar ne bom pozabil tistega čudnega glasu, ki ni bil več navadni komarski »movoj«, ampak je donel kot »aaa!«, Kakor da bi bil užaljen, škandaliziran in začuden nad tako predrznostjo, ki jo je doživel. Tako vzklikajo ljudje, katere je nekaj nepričakovanega, neprijetnega iznenadilo.

Žalost me je zgrabila. »Torej še jezi se, če ne puščam, da mi pije kri!« sem si mislil.

Ti, komarec, saj imaš še bratov dovolj, ki tudi pijejo kri in bi bili še hujše škandalizirani, če bi jim jo odrekel.


Osel, ki riga, in ljudje, ki se mu smejejo

Osel riga.

Ali je to kaj tako znamenitega?

Ne, osel riga in res ni nič znamenitega, če ga slišiš, ali če ga poslušaš in se delaš, kot bi poznal živalske glasove, ne boš preslišal glasu osla trpina, ker v njem je besedi in občutkov za celo knjigo.

Čemu se smejete, kadar slišite rigati osla? Iz navade, ali pa bolje rečeno, ne da bi vedeli zakaj. Čemu se smeješ, ti nesrečnik v modri obleki?

Osel, ki je rigal, je bil že star trpin. S povešeno glavo je zrl v tla in noben eksteren pojav ga ni vzbudil iz njegove letargije. Spodnja ustnica mu je bila globoko povešena, ne vsled tolšče, ampak vsled slabih časov, kar so izdajali tudi gubanci na nji in po celi glavi, privzdignil je glavo samo tedaj, ko se mu je izvil iz starih prsi hripav glas poln trpljenja, obupnosti in rezignacije. Tako vpije tisti, ki je bil pahnjen v prepad, v katerem je prisiljen umreti. Tako vpije suženj, katerega gospodar priganja noč in dan, z gladom ga mori in na konec s polenom pretepe. Tako vpije tisti, katerega je sovražnik uklenil v verige in ga prepustil v puščavi levom in hijenam.

Njegovo riganje je vzbujalo splošen smeh in neumestno so se šalili nekateri. Oh, ljudje se radi smejejo!

Tudi jaz bi se bil rad, pa ni šlo. Čudni in neprijetni občutki so me navdajali, ker videl sem, da je moje človeštvo ponižano. Primerjal sem se z oslom, tudi svoje sosede sem primerjal in prestrašil sem se rezultata, ker podobnost med njim in nami je bila nepobitno velika. Razloček je bil samo v tem, da je on imel štiri noge in mi po dve. Drugače isto. Težko breme je držal na hrbtu, tudi mi nismo bili brez njega; lačen je bil in žejen, tudi nam ni bilo boljše, truden je bil, o počitku mi še sanjali nismo; a poleg vsega tega je moral delati, kar mu je veleval despotičen gospodar, ali je bilo z nami drugače? — Globoka žalost me je obvladala, ker sem s svojim človeštvom dospel tako daleč, da sem izenačen najneumnejši vseh živali ...

Zopet je zarigal in zopet je to vzbujalo splošen smeh.

Ljudje se tako radi smejejo! Ne izsmehujejo samo osla-trpina, ampak smejejo se tudi človeku trpinu. In tako bo ostalo. Z zastavo humanitete bodo korakali naprej, oči bodo imeli, a mnogo tega ne bodo videli, ušesa, in slišali ne bodo, srce, ali to bo iz kamna. Proti mnogim točkam, ki nasprotujejo humaniteti, se bodo vedno obnašali kakor proti zlu, ki mora obstajati. In smešen se jim bo zdel tisti, ki bo imel drugačen nazor.

Žalosten sem bil, ker je bilo moje človeštvo ponižano.