Spomini na lager

Spomini na lager Peter Gortnar

Glej tudi Dnevnik mojega izgnanstva Petrove sestre Francke Gortnar, Pisma Karla Dolenca 1943 in Izvlečke iz dnevnika Francke Markelj.

Izdano:	rokopis
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja.
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvod

Pričujoči zapiski so del mojih spominov na otroštvo in mladost. Moj bivši sodelavec in prijatelj me je vzpodbudil, da sem se lotil podrobnejšega opisovanja vojnega časa, predvsem pa 29-mesečnega bivanja v izseljeništvu. Prijatelj, ki je bil sam izseljen v lager (v Hagenbüchach zahodno od Nürnberga), se je lotil podobnega dela. Ideja mi je bila všeč, tole besedilo pa je njen rezultat.

Ni nujno, da se je vse zgodilo ravno tako, kot je zapisano, prav tako je lahko časovno zaporedje dogodkov drugačno. Mislim pa, da to ni bistveno za samo vsebino. Prav tako sem posamezne dogodke doživljal in sprejemal drugače, kot so jih doživljali odrasli. Zapis pričenja 6. aprila 1941 in se končuje jeseni 1945.

Ker je spomin pokvarljivo blago, sem nekaj nekdanjih izseljencev prosil za sodelovanje in pomoč. Vsakemu sem poslal anketna vprašanja in jih zaprosil, da nanje na kratko odgovorijo. Odgovori se v celoti ne ujemajo, kar ni nič narobe. Vsi so še starejši od mene, nekateri krepko preko osemdeset let. Iz odgovorov sklepam, da so mi, kot otroku, močneje ostale v spominu nekatere podrobnosti, starejšim pa druge.

Skušal sem pridobiti tudi nekatere originalne dokumente in fotografije. Žal so, zlasti fotografije, slabe kakovosti, deloma zaradi časovne oddaljenosti, delno pa tudi zaradi slabih tehničnih možnosti v času, ko so nastale.

Zdravko Debeljak je bil tako dober, da mi je posodil dnevnik svoje pokojne žene (Škovincove (Markelj) Francke), s katero smo bili ves čas v istem lagerju. Dnevnik je pisala od 4. decembra 1943 do 10. junija 1945. V njem se kažejo vse stiske in upanja, veselje in žalost, občutek nemoči in upor, odvisno od okoliščin, ki jih je prinašal vsakdan. Namesto veselja, ki ga lahko prinaša brezskrbna mladost, je hodila na delo v tovarno, strah pred bombardiranjem je zamenjal vesela pričakovanja, ljubezenske zmenke je zamenjalo nekaj vrstic, napisanih na razglednico ali dopisnico, namesto šolskih skrbi je morala skrbeti za pospravljanje sobe, pranje, šivanje itd.

Z dokumentarnega stališča so zapiski zanimivi tudi zato, ker lahko z njihovo pomočjo dobimo podatke o življenju v lagerju:

• o tem, kakšen red je vladal v lagerju;
• režimu odhajanja in prihajanja na delo in z dela in razmerah v tovarni;
• stiskah, ki so jim bili izpostavljeni mladi izseljenci (domotožje, občutek zatiranosti in manjvrednosti, pomanjkanje podatkov in informacij o domu, svojcih, »starih« prijateljih in znancih);
• preživljanju prostega časa, vsebini »zabav« itd.

Izbrani odlomki se dotikajo predvsem moje družine. Nekaj je pa tudi takih, ki se mi zdijo zanimivi zaradi načina razmišljanja in sklepanja tako mladega dekleta o vojni, domu, obnašanju domačinov v tovarni in okolici lagerja, pričakovanjih po vrnitvi, nikoli ugasnjeni veri v poraz Nemčije in morda še o čem.

Iz dnevnika sem prepisal vse priimke izseljenih družin, ki jih Francka omenja. Zbral sem 56 priimkov. Nekaj dodatnih priimkov, ki niso omenjeni v dnevniku, sem sam dodal, nekaj pa sestra Jelka, saj so bile te družine zagotovo v lagerju.

Priložene dokumente so mi ljubeznivo posredovali nekateri izseljenci. Mislim, da potrebujejo kratko razlago:

• vozna karta za vlak na relaciji Feilnbach – Rosenheim se je dobila vsak teden na osnovi dokumenta Antrag auf Ausgabe ... (nekakšna objava) na železniški postaji v Feilnbachu;
• Drugi dokument je dovolilnica za vstop v tovarno Klepper Werke; tovarna deluje tudi danes in še vedno proizvaja gumirane izdelke
• Tretji dokument je rokopis govora na pogrebu Ivke Kisovec, umrle za tetanusom. Po podatkih iz Franckinega dnevnika sta ga sestavili Lovše Tinca (morda ji je bilo tudi drugače ime) in sestra Jelka, ki ga je ob grobu tudi prebrala.
• Slika otrok je nastala poleti 1943 v lagerju, pred odhodom v Eksberg. Vseh se ne spomnim. Zagotovo pa so na sliki: Ivka Kisovec, sestri Vida in Jelka, Tončka Potočnik, Brigita Frelih, Tinca, Maks, Ivan in morda tudi Milan Kokalj, Šmid Ludvik, Jerman Peter in Tante Mariane.
• Na naslovni strani je slika naše družine skupaj z Francko Poljanec in Škofje Loke, mladostne prijateljice mojih dveh starejših sester, ki je prišla na obisk v lager na jesen 1944. Fant na desni se je pisal Pogačar, imena se ne spominjam.

Po spominu in s pomočjo Vinkota Marklja sem skušal sestaviti spisek družin in posameznikov, ki so bili 25. jan. 1943 izseljeni iz Železnikov in okolice. Za boljše spoznavanje družin, sem dodal tudi hišna imena in število izseljenih članov. Ni nujno, da je število izseljenih članov popolnoma točno. Vendar je bil izseljen raje kakšen več kot manj.

Za sodelovanje se zahvaljujem:

• Tončki Šmid – Potočnik iz Železnikov, Racovnik 39
• Marinka Gladek – Pogačnik iz Rovt 3 pri Podnartu
• Moricu Orehku iz Imenja 16 pri Moravčah
• Vinkotu Marklju iz Škovin 5
• Anici Ambrožič iz Spodnjih Gorij 14A
• Tonetu Avblju iz Ljubljane, Zdešarjeva ulica 28
• sestram Francki, Vidi in Jelki
• še posebej se zahvaljujem Zdravku Debeljaku iz Železnikov, Trnje 4

Vojna

Peter in Francelj Gortnar 1940

Začetek vojne mi ni predstavljal ničesar hudega. To ni prav nič čudno, saj nisem imel z njo nikakršnih izkušenj. Še tisto, kar sem mimogrede ujel na ušesa iz pripovedovanja starejših o prvi vojni, je izgledalo bolj kot pravljica. Že začetek se je za nas, otroke začel imenitno. Bil je lep sončen dan (velikonočni ponedeljek) popoldne. Otroci smo bili na Placu, ko se je že od daleč zaslišalo korakanje, ki je postajalo vse glasnejše. Okrog vogala Farovškega vrta je iz Gorenjega konca prikorakala večja skupina italijanskih vojakov (mogoče ena četa) in se postrojila na Placu. Za otroke je bil to prvovrstni dogodek, ki ga ni bilo mogoče videti vsak dan. Žal ga nisem mogel dalj časa občudovati, saj sem bil poklican domov. Tudi skozi okno nisem smel gledati. Starejši so seveda vedeli, da se ni pričela veselica.

Kdaj in kako so prišli Nemci, ki so zamenjali Italijane, se ne spominjam. Prvi boleči spomin na vojno se mi je zarezal v srce, ko so Nemci selili Mežnarjevo družino. Nejko je bil takrat moj najboljši prijatelj. Odpeljali so jih s kamioni. Ko je bila že vsa družina na kamionu, sem se smel iti posloviti od prijatelja. Mislim, da me je Francka dvignila na keson, kjer sem se poslovil in mu obljubil, da bom vsak večer zmolil en očenaš za njega. Tega sem se res dosledno držal, seveda ob mamini vzpodbudi. Moja (solo!) večerna molitev pred spanjem je bila navada še nekaj časa po tem, ko smo se vrnili iz internacije. Molitev za prijatelja je ostala v navadi tudi potem, čeprav sva se vsak dan videla in hodila skupaj v šolo. Ali je to kaj pomagalo pri njihovi vrnitvi iz Srbije in kasneje, iz izgnanstva iz Ribnice, ne vem. Namen je bil v vsej svoji otroški naivnosti in prostodušnosti skrajno iskren.

Kdaj in kako so selili župnika, prav tako v Srbijo (Kraljevo), se ne spominjam. So pa kmalu potem pričeli pripravljati župnišče za »Kindergarten«, v katerega sem pričel hoditi. Ne verjamem, da sta se ata in mama prostovoljno odločila za to. Mama je bila stalno doma, s pekarijo ni imela nobenega dela več, saj so jo Nemci zaprli, pa tudi družina se je zmanjšala. Tone je bil zaprt v Begunjah in kasneje interniran v Dachau, Marica pa je živela v Ljubljani. Torej ni bilo nobene potrebe, da hodim v sosednjo hišo. Otrok, ki so tudi hodili v vrtec, se ne spominjam. Vem, da je bila v vsej dolžini veže postavljena klop z obešalniki na obeh straneh. Vsak od otrok je imel svoj obešalnik označen z drugačno slikico. Jaz sem imel sonce. Tu naj bi pustil čevlje in plašč ali vrhnjo obleko, kar je že kdo imel. Zdelo se mi je, da sem zapostavljen, ker jaz nikoli nisem imel ničesar, saj je bila razdalja od vrat do vrat manj kot deset metrov. Kaj smo delali in s čim smo se igrali, se ne spominjam, pa tudi ne nobene od »vzgojiteljic«, ki naj bi nas vzgajale.

Tonetova aretacija (25. julija 1941) mi je ostala dobro v spominu. Stal sem pred vrati v trgovino, ko je (ali sta) pripeljal Toneta gestapovec preko Placa iz pošte. Vstopila sta v trgovino in potem skozi njo v zgornje prostore. Kaj se je tam dogajalo, ne vem, saj nisem smel v hišo. Nekdo, ata ali mama, mi je ukazal, naj ostanem na Placu. Nisem slutil, kaj se dogaja, vendar že za mene nenavaden ukaz, da moram biti izven hiše, je bil znak, da to ne more biti nič dobrega. Nisem videl, ko so Toneta odpeljali v Škofjo Loko. Ko sem se vrnil domov, precej pozno za kosilo, nisem bil okregan. Vsi so se držali nekako čudno, mama je jokala. Ves zmeden od nenavadne situacije, sem tudi sam planil v jok, čeprav nisem vedel, zakaj. Takrat sem drugič nekako podzavestno zaslutil, da vojna ni igra ravbarji in žandarji, ampak da zaradi vojne ljudje trpijo in jokajo (Mežnarjevi, mama, Tone se ni vrnil domov). Ponovno sem ga videl šele po vrnitvi iz Nemčije, v juniju 1945.

Nemške vojske in policije se ne spominjam. Edino, kar mi je ostalo v spominu, je, da je mama po zimi nekaj časa dajala zvečer na zadnje okno v kuhinji toplo mleko ali čaj, kar se mi je zdelo nenavadno. Menda je bilo to namenjeno nekim stražarjem, ki so prek noči stražili za našo hišo. Nikoli nisem v živo videl nobenega stražarja. Koliko časa je to trajalo, pa ne vem.

Odhoda Franceljna v partizane in priprave na odhod so potekale seveda brez moje prisotnosti. Spominjam se vsega le kot nekakšnega slabega vzdušja in popuščanja discipline do mene. Bil sem več prost in več sem se lahko dričal za hišo na sankah, ki jih je naredil ata sam. Ker so bile v primerjavi z drugimi sankami, ki jih je naredil pravi kolar (Dešman), nesorazmerno visoke in ozke, so jim drugi otroci rekli “stoličk”, kar me je zelo jezilo. Zaradi svoje gradnje so bile tudi zelo nestabilne, zaradi višine sem pa komaj dosegel tla z nogama. Zato se nisem upal spustiti s Kaplanije, ampak le izpod kuhinjskega okna. Pa še tako sem večinoma pristal v snegu na riti. Včasih se je sankala tudi Jelka ali Vida, vendar zelo redko. Sam sem nezasluženo »svobodo« izkoristil, kolikor sem le mogel.

Izseljenci

Konec januarja 43 je bilo vseh teh radosti konec. Takrat smo živeli v hiši ata in mama, Francka, Viki, Vida, Jelka in jaz. Francelj je bil že v partizanih, Tone v Dachauu, Marica zaprta v Italiji. Pekarijo smo s prihodom Nemcev morali zapreti. Izjema so bili božični prazniki, ko se je lahko peklo tudi za stranke, ki doma niso imele krušne peči. Trgovina je bila še vedno odprta.

25. januarja me je mama prišla zbudit v sobo. Vsi so bili že na nogah, poleg tega pa so se po hiši sprehajali Nemci. Ne spominjam se, ali sem kaj zajtrkoval. Mama me je oblekla, ata pa me je vzel v naročje in me v spremstvu nekega Nemca preko Placa in mostu odnesel na žandarmerijo, nasproti Bravčka (med vojno požgana in jo danes ni več. Na njenem mestu ima danes hišo Štolmarjeva – Logar Slava) na Racovnik, kjer je bilo že zbranih več Železnikarjev, odraslih in otrok, vendar samo moških. Ata mi je po vojni pripovedoval, da je bil prepričan, da so naju izbrali za talca. Vedel je, da so Nemci takrat že streljali talce. Posebno mi je iz žandarmerije ostal v spominu Cvekov France, kakih štiri ali pet let starejši od mene, čeprav ne vem, zakaj. Morda je kaj posebnega hotel ali prosil, pa mi je zato obrnil pozornost nase. Seveda nisem imel pojma, kaj se z nami dogaja. Tam smo bili nekako do poldneva, ko so nas prestavili v Prosvetni dom na Placu. V Prosvetni dom mi je Francka prinesla jajčni hlebček, ki sem ga imel zelo rad. Ali je tudi ata kaj dobil, pa ne vem. V Prosvetnem domu so nato Nemci zbrali še ženski del družin. Spominjam se, da sem pogrešil Vikita, vendar sem kasneje, v vsem tistem razburjenju, strahu, joku popolnoma pozabil nanj. Popoldne so nas naložili na - mislim - avtobuse in nas odpeljali v grad Goričane. Tu je bilo že več izgnancev, tudi iz drugih krajev Slovenije.

Goričane so ostale v spominu kot najslabši kraj od vseh, v katerih sem moral kdajkoli živeti. Bili smo razporejeni v, vsaj za moj občutek, velikanske prazne prostore, kjer je bila na tleh slama ali pa slamarice, ne vem natančno. Vem pa, da je bilo polno uši, bolh in stenic. Kljub utrujenosti zaradi njihovih ugrizov nisem mogel spati. To ne pomeni, da uši prej nisem poznal. Mama je Jelko in Vido večkrat česala z posebnim glavnikom, ki je bil izdelan nalašč za česanje uši. Mislim, da sta jih prinesli iz šole. Toda po krajšem času so jih pregnale. Tudi bolhe so se občasno pojavile, vendar česa takega, kot v Goričanah, še nisem preje niti kasneje, nikoli doživel.

Kljub vsemu hudemu sem imel tudi kakšen vesel trenutek, saj kot otrok nisem imel drugih skrbi kot tistih, ki so se neposredno zadevale samo mene: uši, stenice, slaba hrana, ki je nisem bil navajen. Spoznal sem nove prijatelje. To sta bila Strojevcov Marjan (Kavčič) in Potokarjev Ludvik (Šmid) iz Podlonka. Oba sta bila šest do sedem let starejša in sta me verjetno imela za igračo. Okrog vratu sta mi privezala vrvico in me »fijakala« kot konja po hodnikih gradu. Takrat sklenjeno poznanstvo se je nadaljevalo tudi v lagerju in se ohranilo tudi po povratku iz Nemčije.

Feilnbach – prvič

Po kakšnem tednu (1. ali 2. februarja) so nas s kamioni odpeljali na vlak v Medvode. Vožnja z vlakom mi je iz spomina izginila. Ne vem niti tega, ali smo se vozili podnevi ali ponoči, niti koliko časa je vse skupaj trajalo. Še vedno pa imam pred očmi dolgo vrsto mož, žena in otrok, otovorjenih z kovčki, nahrbtniki, culami, torbami itd., kako se vije od železniške postaje v Feilnbachu po cesti skozi vas proti lagerju. Na cesti je bilo precej snega, tako da je sivina kolone še bolj odstopala od okolice. Hiše so se mi zdele podobne našim, le da so bile večinoma pritlične. Samo mogočna stavba hotela Diem takoj nad železniško postajo in kasneje še večja stavba našega lagerja sta izstopali.

Stavba je bil menda pred našim prihodom nekakšen mladinski hotel. Morda je zanimivo, da se kraj danes imenuje Bad Feilnbach. Kraj naj bi bil torej letovišče. Ne verjamem, da so nas imeli domačini za prve turiste. Bila je velikanska dvonadstropna stavba. Tretje nadstropje je bilo mansarda. Strop v mansardi je bil vseeno toliko visok, da je lahko dvonadstropna postelja stala popolnoma do zidu. Vas je stala je na robu barja, ki se je raztezalo še dlje od najbližjih večjih mest Aiblinga in Rosenheima. Mimo, skozi park, je tekel manjši potok iz dolinice za lagerjem. Če si šel za lagerjem v hrib, je bil zelo lep razgled na dolino in barje. Še višje v hribu je bila velika samotna kmetija, podobna kot pri Novaku na Jelovici. Do kmetije smo šli zelo redko. Morda je bilo tudi prepovedano. Vsekakor otroci za take prepovedi nismo vedeli. Bili smo še tako majhni, da si kljub dovoljenju sami ne bi upali tako daleč. Za nas pa je »hotel« postal in ostal le lager. Razporejeni smo bili v eno sobo skupaj z Škovincovimi (Markelj s Škovin: starši, tri hčere in sin), Kucovo Maro (Bertoncelj) s pol leta starim dojenčkom Metodom in Govekarjevo Meri iz Žirov. Postelje so bile železne na nadstropje, soba je bila v drugem nadstropju. Ko si prišel po stopnicah v drugo nadstropje, si krenil levo po hodniku mimo stranišč (dveh) in skozi zadnja vrata desno si prišel k nam. Številke vrat se ne spominjam, od stopnic na desno se je prav tako širil hodnik s sobami na obeh straneh. Hodnik je bil prekinjen s tremi ali štirimi stopnicami v vsej svoji širini in se je nadaljeval do konca stavbe.

V pritličju je bila pod našo sobo velika jedilnica in poleg nje kuhinja, nasproti kuhinje je bil Kindergarten, precej velika soba, opremljena z nizkimi mizami in stoli. Ti prostori so bili desno od stopnic, če si prišel od glavnega vhoda. Levo od stopnic je bila nekakšna dvorana, kjer smo se lahko otroci, vsaj v prvih mesecih bivanja, lovili, igrali in tudi šli nekakšno telovadbo. Če se prav spominjam, je bil tu tudi oder. Lagerführerjevi prostori (Lagerührer se je pisal Recum) so bili v prvem nadstropju, levo od vrha stopnic, prostori ambulante in nekatera stanovanja (sobe) za nemško osebje lagerja so bili v prvem nadstropju desno od stopnic. Tu je imel prostore (ali mogoče v »vili«) tudi »ferboltar« (Verwalter).^[1] Ne vem pa, kakšno funkcijo je imel v lagerju. »Vila« je bila posebna stavba, kakih deset metrov levo od glavne stavbe na majhni višini. Do nje se je prišlo po kakih desetih stopnicah z lepo, kovano ograjo, iz parka pred lagerjem. Kdo vse je bil še v »vili«, ne vem. V kleti »vile« so bila tudi skladišča z zalogami hrane. V parku pred lagerjem je bil sredi parka okrogla greda z rožami in palčki. Na drugi strani parka, nasproti lagerja, je tekel potok proti vasi in naprej. Levo od parka, gledano od glavnega vhoda v lager, ob potoku na drugi strani ceste, je bila pralnica. Med pralnico in potokom je šla bližnjica na železniško postajo, ki so jo vsi izseljenci uporabljali, ko so hodili na vlak ali na drugo delo.

Za lagerjem, gledano po vzdolžni osi stavbe, in za vilo je bilo nadaljevanje parka. To je bil začetek gozda, ki je bil na eni strani omejen s potokom, na drugi strani pa s potjo, ki je tekla vzporedno s severnim zidom stavbe in se je na koncu parka delila. Desna pot se je pričela vzpenjati v hrib k navedeni kmetiji, leva pa se je nadaljevala v dolino, kjer je stala manjša osamljena hiša. Tu so izdelovali nabožne in pokrajinske slike (tiskane) in jih uokvirjali. Mislim, da je bila skoraj v vsaki sobi lagerja vsaj ena slika, ki so jo stanovalci kupili in jo obesili na steno ali postavili na omaro. V parku je bil tudi manjši Marijin kip. Pri kipu Marije so bile organizirane »šmarnice« za izseljence. Tu se je predvsem pelo (Marija pomagaj nam vojskini čas ...), molile so se litanije in rožni venec v slovenskem jeziku. Kdo je dal pobudo za to oziroma ali je bilo to namerno organizirano, ne vem. Popolnoma mogoče pa je, da je do shajanja izseljencev prihajalo spontano. Zvečer, ko so se starejši vrnili z dela po bližnjih krajih in iz tovarn, je bil park primeren in prijeten prostor za shajanje mladih in starih. Ker se je tudi sicer mnogo pelo (trije Slovenci, kor!), ni nič čudnega, če se je poleg cerkvenih, pelo tudi narodne pesmi. Od partizanskih pesmi se spominjam Na oknu glej ..., Kako je dolga, dolga pot …, Posvetu jaz okrog blodim, od doma sem pregnan ..., Počiva jezero v tihoti ..., Stoji tam v gori partizan ... Kdaj in kako so prišle melodije in besedilo v lager, se ne morem spomniti. Vsekakor smo se tu shajali predvsem otroci s starši, mladina je zahajala drugam.

V Kindergartnu je delala z otroki dekle Mariane. Od vseh učiteljic nas je edino ona kaj naučila. Spoznavali smo črke in se učili preprostih računov. Z nami se je igrala in lovila ter nas vodila na sprehode v bližnjo okolico. Posebno radi smo hodili na kraj, slabo uro oddaljen od lagerja. Reklo se mu je Die (Zum?) schönne(n) Aussicht.^[2] Tu smo se lovili, igrali in delali hiše iz vej. Pri igri sem pridobil tudi nove prijatelje. Poštenkov, morda Boštenkov (Kokalj) Maks in Ivan sta bila doma Zgornjega Prekra nad Kresnicami. Z njihovo družino smo ostali skupaj do konca, to je do povratka domov. Žal je Ivan kmalu po vojni utonil v Savi v Ribčah.

Ecksberg

Po nekaj mesecih bivanja (10. aprila) so nas preselili v drug lager, in sicer na vzhod proti mestu Passau. Večji bližnji kraj je bil Mühldorf. Nastanili so nas v samostanu z imenom Ecksberg ob reki Inn. Samostan je ležal zahodno od središča Mühldorfa. Tako sklepam, ker se je moralo iti skozi Altmühldorf, če si hotel priti v center mesta. Ecksberga mi ni uspelo najti na nobenem zemljevidu (najdete ga pa Google-zemlja). Tudi na karti 1:50.000 ne. Samostan je bil ogromna štirikotna stavba z dvoriščem v sredi. Stal je na ravnini na robu nekakšne police. Pod njim je bila kakšnih dvajset metrov višinske razlike druga polica, do katere je bila speljana vzpenjača. Tam je bila pralnica, druga (gospodarska?) poslopja in kapelica, kjer je bila včasih maša. Naprej od zgradb je v regulirani strugi leno in počasi tekel Inn. Na drugi strani reke je bilo majhno, verjetno športno letališče, saj smo lahko gledali le jadralna letala. Tako kot smo v prejšnjem lagerju lahko otroci hodili po bližnji okolici in po gozdu za lagerjem, se tega iz Ecksberga ne spominjam. Verjetno smo v tem pogledu imeli otroci precej manj svobode.

Ecksberg poleti 1943

V drugem delu samostana so bile gotovo tudi nune, čeprav se tega ne spominjam. Vem pa, da so se »sestre«, rekli smo jim »Schwester«, ukvarjale z otroki. Ali so dejansko bile nune ali ne, ne morem trditi. Imele so vlogo vzgojiteljic pa tudi bolniških sester. Spominjam se dveh, »ta dobre« in »ta rdeče«. Ali je bila prva res dobra ali ne, bi težko natančneje opredelil. Vsekakor se je otroci nismo tako bali kot druge. Nosili sta nekakšno belo, poškrobljeno čepico, kot jo nosijo včasih bolniške sestre. Drugi so izpod čepice gledali močno rdeči lasje. Imela je ozek, postaran obraz s štrlečimi zobmi in govorila z moškim glasom. Že zaradi njenega izgleda smo se je otroci bali, še bolj pa zaradi njene grobosti in pretepanja. Vlečenje za uho je bila njena najbolj učinkovita metoda vzgajanja. Uho te je bolelo praviloma po vsakem opravku z njo, ne glede na to, ali si jo ubogal ali ne. Ne spominjam se, da bi tu imeli organiziran

Kindergarten. Ker je bil to poletni čas, sem bil večinoma bos, saj je bilo treba obutev varčevati za zimo. Posledica bosonogosti so bili vedno obtolčeni palci na nogah, ki se verjetno, tudi zaradi neodpornosti, nikakor niso hoteli zaceliti. Vedno so bili prej, kot so se pozdravili, ponovno načeti. Te poškodbe na palcih in kolenih so spremljale tudi kraste. Mislim, da je »ta rdeča« na teh otroških poškodbah in krastah naredila »doktorat«. Z užitkom je trgala prisušene krpe in povoje z ranjenih delov in odstranjevala trdo skorjo s krast. Otroci smo seveda vpili in jokali od bolečin, mislim pa, da še bolj od strahu pred njo. Ni treba posebej poudariti, da smo se je izogibali v velikem loku, če je bilo to le mogoče.

Mislim, da je bilo bivanje za očeta v Exbergu najtežje obdobje izseljeništva, deloma zaradi fizičnega trpljenja, še bolj pa zaradi poniževanja, ki ga je moral prestajati. Delal je v restavraciji na železniški postaji v Mühldorfu, ki je bil kakih pet do osem kilometrov oddaljen od samostana. Ali je bil za hlapca kakšnemu uslužbencu ali samo človek za vse v restavraciji, ne vem natančno. Mama mi je kasneje pripovedovala, da je moral čistiti čevlje sinu visokega uslužbenca na železniški postaji, ki je bila pomembno železniško križišče, in da mu jih ni nikoli dovolj dobro očistil. V lager je prišel menda samo čez nedeljo. Bival je v majhni mansardni sobici na podstrešju postajnega poslopja. Sobica je imela strešno okno, skozi katerega se je odlično videlo na železniške tire. V tej njegovi sobici sem bil najmanj enkrat, ker se dobro spominjam pogleda na tire in premikanje ranžirnih lokomotiv ter prihajanja in odhajanja vlakov. Za mene je bil to takrat enkratni pogled, saj me je vse v zvezi z železnico neznansko zanimalo. Počutil sem se, kot bi sedel v gledališču.

Francka je toliko časa, dokler ni ušla domov in je niso zaprli, delala v neki zelenjavni trgovini v Mühldorfu. Tudi njo sem enkrat obiskal, verjetno z Vido. Spominjam se, da sva jo dobila, ko je porivala pred seboj nekakšno cizo, naloženo z gajbicami. Kaj je bilo v njih, se ne spominjam več. Od tam je Francka »ušla« domov, da bi se srečala s Franceljnom, kar ji je tudi uspelo. Ko se je Francka vrnila v lager, je prinesla njegove pozdrave. Mislim, da je izraz »ušla« prehud. Bolje bi bilo, če bi rekel, da je šla na obisk. Vendar smo to takrat tako imenovali. Lagerführer je bil o njenem povratku obveščen in jo je pričakal na postaji. Odpeljal jo je v lager in jo zaprl v bunker (prostor v kleti). Ata in mama pa sta se morala preseliti v posebno sobo. Tako sem ostal s sestrama sam. Po maminem pripovedovanju je ata tako »posebno obravnavo« vzel kot dopust. Mami je rekel, da bo sedaj vsaj lahko počil. S sestrama smo hodili vsak dan pod okno te sobe, kjer sta bila zaprta in se pogovarjali, čeprav je bilo to uradno prepovedano. Po kakih štirinajstih dneh ju je Lagerführer izpustil in v isti prostor preselil Francko.. Lagerführer je bil majhen, neznansko debel možak, vedno v rumeni (verjetno SA) uniformi. Dobil je vzdevek "Marelar", Pisal se je Amareler. Marelar je bil verjetno obveščen o njenem prihodu, saj jo je pričakal na postaji in jo na motorju pripeljal v lager. Nekaj časa, kakih štirinajst dni, je bila zaprta v kleti samostana. Mama in ata sta bila v istem v času ločena od nas treh v posebni sobi v prvem nadstropju. Ali ga je kdo zasliševal ali ne, ne vem. Verjetno pa sta imela z mamo mir in sta se lahko marsikaj sama pogovorila, saj se sicer nista mogla drugače kot ponoči, ko smo ostali spali.

Kako smo se vračali nazaj v Feilnbach (20. avgusta), se ne spominjam. Posledica teh selitev je bila tudi ta, da so izseljence »premešali«. Nekaj tistih, s katerimi smo skupaj prišli v Feilnbach, so prerazporedili v druge lagerje, nam pa pridružili družine, ki so jih preselili pred ali za nami.

Feilnbach – drugič

Kako smo pakirali naše skromno premoženje in kako smo se vrnili v Feilnbach, mi ni ostalo v spominu. Dodeljena nam je bila soba v tretjem nadstropju v mansardi tako, da je bilo okno obrnjeno proti vzhodu, s pogledom vse do Rosenheima in še naprej. Sobo so na nasprotni strani hodnika dobili Cesarjevi s Hriba nad Kresnicami (Krašovec). Ne spominjam se, ali je bila enake velikosti kot naša, saj so bili oni samo štirje. Veljalo je namreč pri nas nepisano pravilo, da se po drugih sobah ne hodi! V sobi so bili trije »kompleti« nadstropnih postelj, miza in majhen gašperček. Kako je bilo s stoli, se ne spominjam. Gotovo pa jih ni bilo šest, kolikor nas je bilo v sobi. Na koncu hodnika, med našima sobama, so bila vrata na majhen balkon, morda dober meter dolg in slab meter širok. Okno v zidu (ne na strehi) in balkon sem imel za nekakšen privilegij, saj druge sobe v hodniku tega niso imele. Res pa je, da dostop do balkona ni bil nikomur prepovedan.

V Kindergartnu smo imeli drugo »učiteljico«. Za njeno pravo ime ne vem, mi smo ji rekli Prekla. Še vedno imam v spominu njene črne lase, malo slabo držo in kar velik kriv nos. Bili smo v istih prostorih kot prvič. Razlika je bila le v tem, da se nismo ničesar naučili. Prekla je bila predvsem varuška in ne učiteljica. Če nismo bili poslušni, nas je tudi udarila. Nismo je imeli radi. Menda je bila tudi lagerfürerjeva ljubica. O tem se je šušljalo po lagerju. V Kindergarten smo odšli zjutraj na zajtrk, ko so odrasli odšli na delo. Tam smo bili tudi otroci tistih staršev, ki so imeli delo v lagerju in bi nas lahko pazili. Mamina zadolžitev je bila čiščenje in pometanje hodnika in stopnic do prvega nižjega nadstropja. Koliko časa ji je to vzelo, se ne spominjam, prav gotovo pa ne vsega dne. Stranišča so bila v drugem in prvem nadstropju in, kolikor vem, niso bila njen »rajon«. Kosilo in večerjo smo imeli prav tako v Kindergartnu. Odrasli so obroke dobili v skupni jedilnici. Tisti, ki so hodili na delo iz lagerja, so dobili samo večerjo.

Izseljenci so hodili na delo v okoliške vasi, v tovarno Priller na železniški postaji, Hotel Diem, v Aibling (11 km) in Rosenheim (22km) in gotovo še kam. V Aibling in Rosenheim so se vozili z vlakom, vendar je bilo treba v Aiblingu presedati z lokalnega vlaka. Zvečer je bil občasno apel, kjer je Lagerfürer samo izjemoma ugotavljal prisotnost. Kakšen je bil postopek, ne vem niti iz pripovedovanja drugih. Na apelu so se tudi sporočale nove obveznosti ali spremembe v lagerskem redu, zadolžitve posameznikov in podobne zadeve. Ni mi znano, da bi bili apeli tudi kakršnakoli politična manifestacija (npr. ob državnih praznikih ali Hitlerjevem rojstnem dnevu). Za tolmača je bil Dolenc iz Železnikov. Na apelu nisem bil nikoli prisoten.

V kuhinji so pri pripravi hrane sodelovale ženske iz lagerja. Ali je bila šefica Nemka, ne vem. Dobro se spominjam neke Cerarjeve iz Moravč ali okolice. V lagerju je bila brez moža, imela pa je hčerko, ki je bila z nami v Kindregartnu. Hčerka je bila mojih let, vendar me je po velikosti presegala za glavo, po teži pa dvakrat. Zato smo otroci sumili, da mati krade hrano v kuhinji. Sum je potrjevalo dejstvo, da je s seboj vedno prinesla kakšen priboljšek. Koliko je bil naš sum upravičen, nam ni nikoli uspelo preveriti. Včasih je v kuhinji pomagala tudi mama, vendar se ne spomnim, da bi mi kdaj kaj prinesla. Če je že kaj ukradla, meni gotovo tega ni upala pokazati.

Ata je nekaj časa delal v hotelu Diem, potem pa pri nekem peku. Kdaj pa kdaj je prinesel kakšno žemljo ali »kajzerico«, ki je neskončno lepo hrustala, ko si ugriznil vanjo. Nekoč se mu je zgodilo, da mu je ukradena žemlja padla iz strganega žepa, kar je glavni opazil. Potem pa nekaj časa ni bilo žemljice. Še kasneje je delal v lesni tovarni Priller pri železniški postaji, kjer so izdelovali kopita za puške in verjetno tudi kaj drugega. Tam si je tudi poškodoval desni sredinec na roki tako, da je poškodoval živec. Od takrat je imel prst vedno mrzel in ga ni mogel skrčiti tako kot druge prste. To mi je pripovedoval kasneje, ko je bil že bolan in sva delala butarice na Jelovici. Ko je delal pri peku, je izgubil tudi zadnji zob!

Vida in Jelka sta hodili na delo v Rosenheim v tovarno Klepper Werke, kjer so proizvajali gumijaste izdelke. Kolikor mi je poznano (podatek z interneta: proizvaja zložljive kajake iz gumiranega platna!!! na Klepperstrasse v Rosenheimu), tovarna obratuje še danes.) Tudi takrat so proizvajali gumijaste čolne za vojsko. Iz lagerja sta bili odsotni ves dan. Na vlak sta odhajali okrog pol sedmih zjutraj in se vračali okrog šeste ure popoldne. Ko je pa bila tovarna zbombardirana, so naredili provizorično delavnico ob cesti iz Feilnbacha proti Lippertskirchnu. Kje je delala Francka, če ni bila ravno (posebej!) zaprta, ne vem. Zadnje mesece pred koncem je bila v lagerski pisarni kot nekakšna administratorka ali tajnica. Jelka je proti koncu delala tudi v neki vrtnariji blizu lagerja (Neumeier), kjer smo ob odhodu domov pustili tudi nekaj stvari, ki jih nismo mogli vzeti s seboj. Dobro se spominjam, da so bile med temi stvarmi tudi vse moje igrače, teh pa seveda tako ni bilo mnogo!

Večino časa, ko nisem bil v Kindergartnu, sem preživel z mamo. Drugih pač ni bilo doma. Druženja z drugimi otroki je bilo bolj malo, ker je še vedno veljala stara atova filozofija, da otroci morajo biti doma in se ne »potepati«. Veljala je kljub temu, da je bil »dom« le naša mala soba, potepanje pa je tako bilo z lagerskimi predpisi omejeno na lagerski park in gozd za vilo. Da bi bilo mogoče v takih pogojih početi velike otročarije in neumnosti, je obstajala zelo majhna verjetnost. Vedno je bil v tem omejenem prostoru tudi kdo odraslih, ki je že samo s svojo prisotnostjo zmanjševal otroške želje po preveliki svobodi. Sicer pa kot sedemletni otrok niti nisem imel poguma, da bi se spuščal v prevelika junačenja. Poleg tega sem imel trpko izkušnjo z Lagerführerjem takrat, ko me je dobil, da sem rabutal češplje v sosedovem vrtu. Bosega ter v kratkih hlačah in srajci s kratkimi rokavi me je zaprl v klet pod lagerjem. Koliko časa sem bil zaprt, se ne spominjam. Vem samo to, da me je neskončno zeblo in da me je bilo strah teme, še bolj pa tega, kaj bo rekel ata. Izgleda tudi, da so name pozabili, saj so me domači že iskali. Možno je, da se je Lagerführer šele takrat spomnil name. Prišel me je iskat, nesel me je vsega premrlega in jokajočega po stopnicah iz kleti in me dal mami v naročje. Dobro sem zapomnil tudi to, da od ata ni bilo nobenih posledic zaradi mojega dejanja.

Otroci smo delali tudi papirnate avione in jih spuščali z našega balkona, ker je bil pač najvišji. Včasih smo jim na krila narisali tudi rdeče zvezde. V sobi smo imeli tako barvico, ki je bila ne enem koncu rdeča, na drugem pa modra. Zgodilo se je, da je kakšen avion pristal na najnižjem balkonu, na katerega je gledalo okno Lagerführerjeve pisarne. Ko sem nekoč šel po tak izgubljen avion, sem imel smolo, da me je dobil Lagerfürer. Da bi bila smola še večja, je imel avion na krilih rdeče zvezde. Vzel je avion, ga zmečkal in mene napodil. Morda je to storil zaradi slabe vesti, ker je name pozabil, lahko pa tudi zaradi tega, ker je že slutil ali vedel, da gre z Reichom navzdol. Francka je izvedela za dogodek in barvice nisem več dobil.

Mama mi je veliko brala. Zbirka knjig je bila omejena na mašno knjižico. Večinoma mi je brala na glas križev pot (nekak skrajšani pasijon), ki je bil drugačen, kot smo ga potem molili doma v cerkvi. Sprejemal sem ga kot pravljico. Mislim, da je hotela združiti po njenem mnenju »koristno s potrebnim«. Mene je zabavalo, sama pa je to vzela kot molitev. Tistih, ki so bili po njenem mnenju molitve potrebni, je bilo dovolj okoli nje in po svetu, saj vsaj za dva svoja otroka sploh ni vedela, kje sta in ali sta živa. Ob branju sem tudi spoznaval črke in jih povezoval v prve besede. Križev pot sem dojemal kot lepo in tragično pravljico, primerno žalostnemu času, ki smo ga živeli. Skupnemu branju so bila namenjena tudi redka Tonetova in druga pisma, ki so prihajala od doma. Proti koncu izseljeništva sem Tonetova pisma, ki so bila napisana v nemščini, tudi prevajal, po svoje seveda, vendar razumljivo. Tako sem se spontano učil nemščine. Pisal sem malo, vendar sem se pri prvih urah slovenske šole v Šk. Loki med vrstniki kar dobro znašel. Ob nedeljah smo igrali Človek ne jezi se skupaj z atom.

Gašperček, s katerim smo si preganjali mraz v zimi 44/45, je bil vzrok za mnoga lepa doživetja, vsaj za mene. Drv ni bilo in tisto, kar je uspelo atu prinesti v nahrbtniku od Prillerja, je bilo premalo. Zato smo vsi trije z mamo, verjetno ob nedeljah, hodili v gozd nad lagerjem, nabirali suhljad in smrekove storže ter jih prinašali v sobo. Ata je včasih celo zlezel na kakšno drevo in lomil suhe veje. Kurjavo smo potem zlagali poleg pečice k zidu in pod posteljo, na kateri je spal ata. To je bilo najbližje pečici. Seveda je bila zaloga kurjave majhna in jo je bilo treba stalno obnavljati. Drugega ogrevanja v sobi ni bilo. Ne vem, kako je bilo ogrevanje urejeno po drugih prostorih lagerja. Ne spomnim pa se, da bi me kdaj zelo zeblo. Ko smo bili v gozdu, ki se je dvigal nad barjem pred nami, je bilo lepo gledati eskadrilje bombnikov, ki so hitele proti Münchnu in drugim mestom, da bi jih bombardirali. Običajno smo se stisnili pod kako drevo, da nas oni v letalih ne bi morda videli. Danes vem, da nas piloti niso mogli niti slučajno videli, saj so imeli drugega opravila čez glavo. Strah je imel velike oči!

Žal je ta strah ostal do današnjih dni. Še vedno mi začne razbijati srce, kadar sirena zatuli ob nepričakovanem času. Še dolgo časa po tistem, ko smo se vrnili iz lagerja, mi je vsako tuljenje sirene, če tudi je bilo pričakovano, vzbudilo tesnobo in pospešilo pulz. Kar se doživljanja bombardiranja tiče, se je odvijalo v precej »varni« razdalji od lagerja (Aibling in Rosenheim), kjer so bile verjetno pomembne tovarne. Neposredne posledice bombardiranja smo čutili predvsem kot oddaljeno grmenje eksplozij, videli smo tudi rdeče obzorje, kadar je kje kaj gorelo dalj časa. Kljub temu me je bilo strah grmenja letalskih motorjev. So se pa lepo videle eksplozije bomb, ki so padale na mesto in tovarne. Bombe v bližino lagerja niso nikoli padle. V lagerju smo se vedno tolažili s tem, da Angleži in Amerikanci dobro vedo, kje so lagerji in da »svojih« gotovo ne bodo tolkli. Kolikor se spomnim, da takrat, ko so sirene tulile »voralarm^[3]« in »alarm« tisti, ki smo bili v lagerju, nikoli nismo šli v zaklonišča. Če smo se že umaknili iz stavbe, smo vedno šli v gozd za lagerjem, vendar nikoli daleč. Med alarmi sem vedno slišal govoriti odrasle, da naj jih le dobro stolčejo. Kot zanimivost pa lahko omenim, da nisem nikoli slišal, da bi kdo podvomil, da Nemčija vojne ne bo izgubila. Kljub pomanjkanju zanesljivih podatkov in informacij, ali pa prav zaradi tega, sta bila optimizem in vera v končni nemški poraz vedno prisotna. Mnogokrat sta ata in sosed Cesarjev Pepe (Krašovec), ko sta z ostrim nožem rezala tobakova stebla ali še kakšen slabši tobakov nadomestek, na dolgo in široko razpravljala in načrtovala, kdaj se bo vojna končala in kako se bo potem živelo. Oba sta že vedela, da sta domači hiši požgani. Prisilno skromno življenje v lagerju sta imela za koristno izkušnjo za življenje po koncu vojne. Trdno sem prepričan, da nikoli ni nihče podvomil v srečno vrnitev domov. Vera, da slabše kot v tujini, doma ne more biti, je večala optimizem! Ata je nekako dobil informacije, katera mesta so bila najbolj bombardirana. Imel je manjši zemljevid, na katerem je bombardirana mesta označeval. Od takrat so mi ostala v spominu imena Dortmund, Leipzig, Essen, Dresden, Hamburg, München in morda še katero. Sirene so večkrat zatulile šele takrat, ko se je grmenje letalskih motorjev že slišalo.

Najbolj tesno srečanje z bombardiranjem sem doživel samo enkrat. Bilo je na železniški postaji v Aiblingu. Z menoj je bila ali Vida ali Jelka, tega se ne spominjam dobro. Niti ne vem, kaj sva v Aiblingu počela. Bila sva že v vagonu in čakala na odhod vlaka, ko je nekdo zavpil: »Flieger!«^[4] V resnici sta se bližala vlaku tik nad zemljo dva Tieffliegerja. Tako smo imenovali dvotrupce tipa Lightning. Izgledalo je tako, kot da napadata ravno vlak. Vem samo to, da sem bil v hipu pri vratih in se pognal z vlaka naravnost v živo mejo, ki je rasla poleg tira. Ne vem točno, ali sem že bil v živi meji, ko je zaropotala strojnica in se je zaslišala močnejša eksplozija. Letali sta odleteli, sirena je pa šele potem tulila alarm. Čez nekaj časa, ko se ni ničesar več dogodilo, smo ponovno vstopili na vlak in se odpeljali proti Feilnbachu. Zelo kmalu smo zagledali na desni strani proge gorečo kmetijo ali nekaj podobnega. Morda so to bili tudi kakšna skladišča, saj so bili plameni zelo visoki in izginjali v gostem, črnem dimu. To je bilo za mene tudi najhujše doživetje ves čas, kar sem bil izseljen. Kot zanimivost naj omenim še vrsto bomb, ki smo jim rekli »Zielbomben«.^[5] Spuščali so jih bombniki, ki so običajno leteli visoko nad oblaki. Ko so jo izpustili iz letala, je za seboj vlekla tenko, belo črto, vse dokler ni padla na zemljo. Lepo se jo je dalo slediti tudi skozi oblake. Zaradi dimne sledi smo sklepali, da se tako drugim letalom označuje cilj, kje naj stresejo svoje breme. Ali je bila naša ugotovitev pravilna, pa mi ni uspelo nikoli preveriti. Med bombardiranjem se je pri Aiblingu oglasil tudi »flak«.^[6] Ne verjamem, da je letalcem napravil kakšno škodo. Vsaj od nas se to ni videlo. Oglasil se je pa tudi šele potem, ko so letala naše nebo že preletela, lahko pa so lovili zamudnike. Ni pa se zgodilo, da bi se pa z bombniškimi eskadriljami spopadala nemška lovska letala. Verjetno so jih Nemci potrebovali za kaj bolj pomembnega ali pa na drugih krajih.

Dobro se spominjam, kako smo izvedeli za Franceljnovo smrt. Kasneje so mi pripovedovali, da smo bili domači od vseh v lagerju zadnji, ki smo za to izvedeli. Pošta je vsaj v okviru Reicha še kar zanesljivo delovala. Tako je lahko vest prišla do drugih Železnikarjev prej kot do nas. Nam je tragično novico sporočila Karlinka (Logar – šivilja z Logu). Da je pisala kasneje, kot so pisali drugi, je lahko razumljivo, saj sporočanje takih novic ni ravno prijetno. Ker je bil ata doma, sklepam, da je bila nedelja ali pa je mogoče, da se je že vrnil z dela. Ali je bil še kdo drug v sobi, se ne spominjam. Z mamo sta me poslala na balkon, preden sta brala pismo. Gotovo sta slutila njegovo vsebino. Po nekaj časa na balkonu sem zaslišal iz sobe glasen jok obeh. Ne da bi vedel čemu, sem tudi sam planil v jok in se vrnil v sobo, kjer sem se stisnil k obema. Potem smo skupaj jokali. Šele kasneje sta mi povedala, da Franceljna ni več in da mi ne bo nikoli več »… s plehom porotov! …«. Ne spominjam se posebej, da bi me njegova smrt posebej prizadela, huje me je prizadel jok staršev. Bil sem pač otrok, ki sem take tragedije doživljal po svoje. Brat je bil predaleč in že več kot leto in pol ga nisem videl. Star sem bil šest let in nisem imel nobenih posebnih skrbi, kot so jih imeli starši.

Tudi »življenjski standard« ni padel preko noči in straši so se vedno trudili, da je zame vedno ostal kakšen priboljšek, tudi če za druge ni bilo. Ne spominjam se, da bi bil kdajkoli posebej lačen. Obroki, kakršni so že bili, so bili redno trikrat na dan. Takrat se mi je tudi popolnoma zastudil fižol v zrnju, prav tako pa od takrat še nisem pokusil rdečega zelja in spasiranega korenja. Pri tem nosi fižol zastavo, saj mi ga želodec še vedno ne prenese. Posebno dobrega renomeja ni imela niti »ta črna župa«, nekakšna juha, po mojem mnenju iz Maggijevih kock. To so bile nekakšen koncentrat s stranico kocke cca 1 cm, zavite v rumenkasto rjav papir. Kruh je bil vedno malo kiselkast in včasih z redkimi zrni kumine. Kiselkast je bil zaradi tega, da se ni tako hitro vnel, vsaj ata je to tako utemeljeval. V začetku je bil delež kruha tako velik, da se vsega ni pojedlo sproti. Mama ga je narezala na rezine in ga posušila. Ko smo se vračali domov, je bila to edina zanesljiva hrana na vsej poti. Kot nekaj najboljšega mi je ostal v spominu cel krompir z maslom. Masla je bilo približno 70 x 30 x 5 mm velik košček. Količine krompirja se ne spominjam. Dejstvo je, da še danes rad pojem vroč mlad krompir z maslom. Ali je bilo tisto res maslo ali morda margarina, pa res ne vem. Margarine še danes nimam rad. Vsake toliko časa smo dobili otroci kot »priboljšek« žlico nerafiniranega ribjega olja. Bilo je zelenkasto, gosto in je neskončno smrdelo. »Prekla« je hodila od enega do drugega in vsakemu posebej nalila v žlico olje in nadzorovala, da je olje popil. Tisti, ki ni hotel odpreti ust, je dobil olje v juho ali kar je že bilo za obrok. Tako je bilo vse skupaj še bolj pokvarjeno. Marsikdo od nas je po zaužitju bruhal. Mnogi so dali olje v usta in ga medtem, ko se je »Prekla« ukvarjala z naslednjim, izpljunili. Če je slučajno ugotovila goljufijo, je sledila kazen: dve žlici! Ne vem pa, ali je bil kdo kdaj tepen.

Kar je bilo lagerskega osebja, od Lagerführerja, »učiteljic«, šefa kuhinje, »sester«, ki so skrbele za nekakšno ambulanto in morda še za koga, se je zanje kuhalo posebej. Verjetno so imeli tudi svojo jedilnico.

Dobro mi je ostal v spominu »štrajk«. Če me spomin ne vara, je bil organizator že imenovani Boštenkov (Kokalj) Maks. Po pravilih smo morali pred vsakim obrokom vstati, se prijeti za roke in reči: Wir hunger!^[7], ko smo pa pojedli, pa smo proces ponovili, vendar rekli: Wir danken!^[8] Štrajk je izgledal tako, da smo po obroku namesto zahvale še enkrat izjavili, da smo lačni. Spominjam se le še to, da je »Prekla« odhitela iz Kindergartna in nazaj s seboj pripeljala Lagerführerja. Kaj se je potem dogajalo, mi ni ostalo v spominu niti ne vem, ali je temu sledilo kakšno izboljšanje.

Ne spominjam se, da bi imeli v lagerju bolhe. Zato pa je bilo toliko več uši. Za mene to ni bil problem, saj sem bil redno ostrižen »na balin«. Jelka in Vida pa sta jih redno česali na bel papir, kjer sta jih potem stiskali z nohti. Vse skupaj ni izgledalo posebno estetsko. Imeli smo poseben gost glavnik, s katerim so se lasje razčesavali in če so uši imele smolo, so padle na papir, kjer jih je čakal omenjeni konec. Nekoč so se v lagerju pojavile tudi stenice. Prišla je posebna ekipa, ki je zaplinila posamezne prostore. Ne spominjam se pa, da bi jih imeli v naši sobi. Prav tako mi ni ostalo v spominu, kako je bilo z umivanjem. Vem pa, da zobnih ščetk zagotovo nismo imeli.

Proti domu

Od srede aprila 1945 dalje se je lager pričel legalno in »organizirano« prazniti. Mislim, da so bila določena nekakšna pravila o vrstnem redu odpuščanja in odhajanja izseljencev proti domu. V lagerski pisarni, kjer je delala tudi Francka, je vsak kandidat za odhod domov dobil nek »Entlassugsschein«,^[9] ki naj bi dokazoval, da potuje legalno. Ko si dovoljenje dobil, si lahko odšel in potoval po načelu: snadži se. Kakšnih voznih kart, denarja ali hrane za potovanje ni bilo. Mi smo bili na vrsti za odhod 26. aprila zjutraj. Že prejšnje dni smo pripravljali »prtljago« za potovanje. Najnujnejše stvari smo naložili v doma narejene nahrbtnike, kovčke in podobne zadeve, kar nam je še ostalo od takrat, ko so nas selili. S seboj smo vzeli predvsem obleko in obutev, nekaj najnujnejših dokumentov, pisem, slik, kar je bilo komu najdražje. Bili smo obveščeni, da je bila po zadnji »hajki« v Železnikih poleg cerkve, mežnarije, šole, župnišča, Prosvetnega in Sokolskega doma in poleg drugih hiš, od partizanov požgana tudi naša hiša. Vedeli smo, da bomo ob prihodu domov imeli samo to, kar bomo odnesli s seboj iz lagerja. Vedelo se je, da zaradi razbitih prog vlaki ne vozijo redno in da bo treba precej kilometrov prehoditi peš. Vsak je moral nositi del tega »imetja«. Mama je nosila s seboj celo vzglavnik. Koliko pa je ostalo od tistega, kar je bilo pred selitvijo skrito doma v »luknji« (pod podom v »ta črni sobi«), pa se tudi ni vedelo. Zanesljivo smo imeli samo tisto, kar smo nosili s seboj. Jaz sem nosil nahrbtnik kakih petih litrov vsebine. V nahrbtniku sem po vojni nosil mleko v petlitrski kangli iz Ostrega in Martinj vrha. Ko sem kanglo dal v nahrbtnik, se je ravno lepo dalo zavezati na vrhu. V njem je bil posušen kruh iz »boljših« časov lagerskega bivanja. Le-ta je bil v glavnem tudi edina zanesljiva hrana na poti. Tako smo zjutraj odšli na železniško postajo in se odpeljali proti Aiblingu in dalje proti Rosenheimu. Potem pa je bilo že prvi dan muzike konec. Vlaki naprej, proti Salzburgu, zaradi razrušene proge niso več vozili. Tu sem doživel tudi prvo (in zadnje) pravo bombardiranje. Ne vem točno, kje smo se v mestu nahajali, ko so sirene zatulile alarm. Spominjam se, da smo vsi skupaj tekli v nek, napol požgan park, kjer me je mama potisnila ob nekem drevesu na tla in se praktično ulegla name, verjetno, da bi me zaščitila. Ne spominjam se, koliko časa je vse skupaj trajalo. Potem smo krenili z vso našo kramo naprej peš in do noči prispeli na neko železniško postajo, od koder naj bi vlak peljal naprej priti domu. Tu so nas dohiteli preostali izseljenci , ki so zjutraj še ostali v lagerju. Povedali so, da je prišel ukaz, da mora biti lager do večera prazen, ker naj bi se takrat v njem nastanila umikajoča se nemška vojska. Izseljence so enostavno naložili na traktorske prikolice in jih pripeljali do te postaje. To dejstvo je istočasno pomenilo, da obstaja precejšna verjetnost, da bo kakšen vlak v resnici prišel. Ata in Cesarjev Pepe sta se dogovorila, da se bomo, ne glede na razmere, držali skupaj. To je pomenilo, da bomo v odvisnosti od razmer spoštovali pravilo: vsi ali nobeden! V resnici smo se potem razšli šele v Kranju.

Od vse poti mi je ostalo v spominu samo nekaj detajlov. Večinoma smo se držali železniških postaj, če so bile kolikor toliko sposobne nuditi nekaj strehe in toplote. Vedeti je treba, da je vojna še vedno trajala in da se je po Nemčiji klatila vsa mogoča sodrga - od dezerterjev, skrivačev, kriminalcev, kolaborantov, ki so se umikali iz svojih držav itd. Povsod je bilo mnogo ljudi s podobno ali enako prtljago, kot smo jo nosili mi. Potovalo se je na vse mogoče strani. Izseljenci, ki so se vračali domov, begunci pred frontnimi črtami, ki so se neusmiljeno bližale od meja Reicha, vojaki in kdo bi vedel, kdo še vse. Vsem je bilo skupno samo vprašanje, kdaj bo odpeljal kakšen vlak. Do kod bo peljal pa tako ni mogel nihče napovedati. Važno je bilo samo to, da gre v pravo smer: proti domu. Danes mislim, da se je tudi prava smer lovila bolj nagonsko, saj verjetno nihče ni vedel imena železniških postaj niti tega, v kateri smeri ležijo. Če že proga med železniškimi postajami ni bila razrušena, so bile postaje zagotovo. Vsaj za večje postaje in križišča je to veljalo. Vso pot so nas spremljala razrušena poslopja, prevrnjeni vagoni in lokomotive, skrivljene tračnice, porušeni mostovi. Vagoni so bili brez stekel, mnogokrat s preluknjanimi stenami ali streho. Kljub vsemu se je nekam prišlo in to vedno v pravo smer! Mislim, da je bil občutek, da se vračamo domov, da se bliža konec vojne, da se bomo zopet videli s tistimi, ki bodo vse to preživeli, tista sila, ki nam je vsem dajala moč in pogum, da smo nadaljevali pot in iskali možnosti v vsem tem kaosu, kako se vrniti. Čeprav smo vedeli, da doma nimamo več, je bila to manjša skrb. Pokonci nas je držalo geslo: samo da bomo doma, potem bo že kako!

Prvo noč smo prespali v nekem razrušenem poslopju. Ata je snel neka straniščna vrata, na katerih sva si z mamo postlala. Kako so spali ostali trije, ne vem. Drugi dan smo se nekako precijazili do Trauensteina. Ostal mi je v spominu zato, ker sem prvič videl poginulega konja, ki ga ni nihče odstranil. Če se ne motim, smo tam srečali tudi dva begunca, ki sta pobegnila in nekega lagerja v bližini Dachaua. Oba sta se nam priključila. Pridno sta zobala kruh iz mojega nahrbtnika. Če se ne motim, nam je tu uspelo dobiti vlak, ki nas je odpeljal proti Salzburgu. Vendar do njega nismo prišli z vlakom. Precej pred njim so nas poslali z vlaka in vzeli smo pot pod noge. Nekateri so po bližnjih kmetijah poiskali in ukradli vozičke, samokolnice ali kaj podobnega, kar je olajšalo napore pri nošnji prtljage. Pozno zvečer smo prišli v Freilassing, nekaj kilometrov pred Salzburgom. Na neki kmetiji sta ata in Krašovec z vozov, ki so stali pod napuščem, podrgnila razbito opeko, ki je zaradi bombardiranja padla s strehe. Na vozovih smo si potem »postlali« in zaspali utrujeni do jutra. Zjutraj nas je prebudil gospodar. Po kratkem razgovoru nam je dovolil, da smo počitek nadaljevali v hlevu v senu. Bilo je veliko topleje, čeprav se je skozi razbito streho videlo nebo. Kasneje so gospodarja prosili, če bi nam lahko nekaj skuhali, saj že par dni nismo pojedli ničesar toplega. Imeli smo tudi nekaj mark, s katerimi smo želeli poravnati račun. Tako sem prvič po tistem, kar so nas selili, zopet dobil toplega mleka, v katerega sem podrobil posušen kruh, ki sem ga nosil v nahrbtniku. Mislim, da smo prespali še eno noč, da smo se spočili. Ko smo pešačili proti Freilassingu, smo na nekem križišču popolnoma slučajno srečali Kucovo (Betroncelj) Maro in Metoda, s katerima so nas skupaj selili in sta bila z nami v sobi med prvim bivanje v Feilnbachu. Vendar potovanja nismo nadaljevali skupaj. Mara je prišla je iz Burghausna, ki leži severno od Salzburga ob nemško-avstrijski meji.

Do Salzburga nas je naslednji dan zjutraj (29. aprila?) gospodar odpeljal kar na vozu, vendar samo do predmestja. Tam smo zopet pešačili do železniške postaje. Hiše po ulicah so bile porušene ali vsaj z razbitimi stekli v vratih in oknih, nekatere tudi brez njih. V nekaterih so goreli majhni ognji, ob katerih so se greli neznanci. Na nekem drevesu ob cesti je visoko v vejah visela neka jopica ali srajca. Posebnih spominov na pot proti Koroški nimam. Spominjam se le tega, da smo nekajkrat hodili po progi, ko je bil most pod njo porušen. Čez grape so tekli samo železniški tiri, preko pragov pa so bile položene železne plošče. Izgledalo je kot ozka brv, seveda brez ograje. Preko se je stopalo posamič. Le otroke so pustili s spremstvom odraslega. Tako sva z mamo stopila na plošče, držala me je pred seboj. Nisva si upala pogledati ne levo ne desno. Tiri pa so se vse bolj in bolj zibali. Meni so se zdele razdalje od ene do druge strani neskončne. Koliko takih »mostov« smo prehodili, se ne spominjam.

Peti dan potovanja (30. aprila) zgodaj zvečer smo se skozi karavanški tunel pripeljali na Jesenice. Spominjam se, da je snežilo, kolikor se je dalo. Ves čas potovanja smo imeli suho vreme. Jeseničani so bili takrat že organizirani in so za vračajoče izseljence pripravili sprejem. Na (razbiti) železniški postaji so izseljence razdelili po hišah Jeseničanov. Tako smo dobili toplo hrano in posteljo. Z vso kramo vred smo odšli z nekom od domačinov, ki nas je bil pripravljen prenočiti. Seveda so se družine razdelile, saj ni bilo mogoče pričakovati, da bi nas ena družina lahko prenočila po osem ali deset skupaj. Spominjam se, da smo slekli premočene obleke, dobili smo toplo hrano in svežo posteljo. Pozno zvečer, ko smo se pripravljali za spanje, sem šel na stranišče. Skozi straniščno okno se je visoko v gori videl kres, ki so ga kurili partizani pred prvomajskim praznikom. Ali je bilo v Karavankah ali na Mežaklji, ne vem. Beseda »partizani« se mi je zdela zelo imenitna, saj smo jih v vsakdanji govorici poznali kot »gošarje«. Naslednji dan okoli poldne smo se poslovili od gostiteljev in se z vlakom odpeljali do razrušenega mostu čez Savo v Globokem pri Otočah. Vsi smo zlezli z vlaka, ki je stal na visokem nasipu. Peš smo se podali proti razrušenemu mostu, prek katerega so nekateri izseljenci že lezli na drugo stran. Ata se ni odločil za tako tveganje, saj mu je bilo dovolj »brvi« na Avstrijskem. Nižje pod mostom je bil zgrajen ozek zasilni most čez Savo. Še pri dnevni svetlobi smo se spustili po strmem in blatnem bregu do reke in brvi. Močno je deževalo in pihal je »gorenc«, kar naj bi po atovih izjavah pomenilo, da se bo vreme kmalu izboljšalo, po se ni! Na drugi strani je bila čuvajnica, kjer smo se zbrali in zopet čakali na vlak, ki naj bi nas odpeljal naprej proti Kranju in Loki. Bilo je mraz, deževalo je, v čuvajnici pa še daleč ni bilo prostora za vse. Mama me je stisnila k sebi in me ovila s svojim plaščem. Na glavo si je kot dežnik položila pernati vzglavnik, da je zaščitila sebe in mene. Vse skupaj je bolj malo pomagalo, saj je dež neslo z vetrom, pa tudi zglavnik je bila za oba premajhen. Iz čuvajnice se je včasih slišalo zvonjenje telefona, ki nam je dajalo upanje, da bo vlak vseeno od nekod prišel. Prihod so odlagali iz ure v uro. Novice o prihodu vlaka so prihajale iz čuvajnice. Mislim, da se je čakalna doba skrajšala med tem, ko je podatek šel od ust do ust. Končno je vlak počasi prisopihal do čuvajnice (okoli druge ure ponoči). Vagoni so bili enaki kot v Nemčiji: brez stekel, preluknjani, vrata se niso zapirala. Med tem ko smo se peljali proti Kranju, je prenehalo deževati. Takrat sem prvič občudoval ata, kako se dobro spozna na vreme! V Kranju so se Cesarjevi poslovili, ker so šli k nekim sorodnikom, ki so živeli tam. Tudi Cesarjevi so ostali brez strehe nad glavo. Kmetijo so imeli v vasi Hrib med Kresnicami in Moravčami. Mi smo nadaljevali do Loke. Okrog četrte ure zjutraj smo izstopili in se napotili s Trate proti Hosti. Bil je 2. maj 1945 ob petih zjutraj!

Svoboda

Ob prihodu v Hosto smo zbudili teto Polono. Bilo je lepo pomladansko jutro, komaj se je dobro zdanilo. Teta je bila presenečena, saj nas ni pričakovala. Ata in mama sta gotovo že prej načrtovala, da se bomo začasno ustavili v Hosti, ker v Železnikih nismo imeli kam. Nismo imel ne sorodnikov ne znancev, saj smo bili pri domačinih še vedno »ta tuji«. Teta je zakurila kmečko peč, da bi se najprej ogreli in posušili. Bili smo v mamini rojstni hiši, Hosta št. 6. Hiša je bila polovico zidana, druga polovica pa je bila »brunarica«. Pod zidanim delom hiše je bil hlev in v njem pravo bogastvo za tisti čas: krava. Hiša je stala vrh Krempelnovega klanca ob cesti levo in je danes ni več. Veža, v katero se je prišlo naravnost s ceste ali pa z ganka na spodnji strani hiše, je služila tudi za kuhinjo. V njej je stal majhen železen štedilnik, desno od njega pa žekno krušne peči, v kateri se je tudi kuhalo. Kako smo se razporedili, se ne spominjam. Vem, da so bili poleg navedene veže še trije prostori: »hiša« v lesenem delu, v zidanem pa soba in kamra, v kateri je bilo precej šare. Teta prostora ni potrebovala, saj je živela po smrti starega očeta (1943) sama. Ali je teta preselila svojo posteljo kam drugam, se ne spominjam. Mislim, da se je kasneje pojavila od nekod v sobi še ena postelja, na kateri sta spala ata in mama. Kako in kje smo spali ostali trije, se ne spominjam.

Iz lagerja sem s seboj prinesel kraste. Obe koleni, komolce in brado sem imel polno krast. Teta mi je že naslednji dan napravila nekakšen povoj za brado (kot širši jermen pri čeladi). V njega je dala v mleku namočen kruh. Enako je naredila tudi na komolcih in kolenu. Po nekaj dneh so vse kraste odpadle in pod njimi je rasla rdečkasta mlada koža. To domače zdravilo je bilo pri meno še večkrat uporabljeno, še posebno, če se mi je kaj gnojilo. Tudi za ture. Kako sem zdržal vso dolgo pot domov z vsemi temi krastami, mi ni jasno. Ne spominjam se niti, da bi imel z njimi kakšne probleme.

Tole je Francka našla, ko je obiskala Železnike aprila 1945. Levo spodaj Benedikova hiša (še stoji), župnišče, Gortnarjeva hiša, šola, cerkev, predaj prosvetni dom. Med cerkvijo in Prosvetnim domom je bila mežnarija.

Železniki 1945: župnišče, Gortnarjeva hiša, del šole. Spredaj nemški žandar. Ti dve sliki je preiskovalec našel pri enem od ujetih Nemcev, ko jih je preiskoval na Loškem gradu in jih dal Francki. Posneti sta bili po koncu nemške hajke (tretje?) zgodaj pomladi 1945.

Železniki: Obnovljena Gortnarjeva hiša.

Ko smo se vračali, vojne še ni bilo konec. Tako v Hosti niso mogli verjeti, kako smo si upali oditi z železniške postaje. Menda so ponoči skupine razpuščenih vojaških enot, ki so se umikale proti Karavankam in naprej, delale pogrome, ropale in napadale slučajno idoče. Pravili so jim Grki, čeprav ni nujno, da so to bili. Gotovo pa so bili to dezerterji ali skupine dezerterjev iz kvizlinških enot nemške armade, ki so hoteli čim prej priti v roke Angležem, ki so prodirali prek južne Nemčije v Avstrijo. Menda so bile še vedno v nemških uniformah in oborožene. Ne spominjam se, da bi jih sam kdaj videl. To pišem na osnovi pripovedovanja drugih. Prvi pomembnejši dogodek, ki mi je ostal v spominu, je bil obisk mesta. Po kaj in kam smo šli z Vido in Jelko, se ne spominjam, vendar to niti ni bistveno. Po klancu (Krempelnovem) smo šli do lesenega mostu, ki se ga vojna ni dotaknila, in nadaljevali pot prek Sore na suško stran. Takoj na koncu mostu je držala bližnjica ob Sori in preko Suškega grabna proti sotočju obeh Sor. Med potjo smo naenkrat zaslišali tako poznan glas letalskih motorjev. Po izkušnjah smo planili s steze v grmovje ob Sori in zagledali dva lovca, ki sta v nizkem letu hitela proti mestu. Zaslišalo se je streljanje in po dobri minuti sta zopet odletela. Mi smo nadaljevali pot v mesto. Meščani so se zbirali na zgornjem trgu pri sodniji,^[10] ki sta ji lovca odbila enega od vogalov. Druge škode nista naredila. To je bil tudi moj zadnji letalski napad.

9. maja smo šli vsi skupaj k Ziherlu,^[11] kjer smo na balkonu pričakali prve partizane, ki so prikorakali iz Stare Loke mimo Kapcinarjev in prek mostu na Plac. Kljub občudovanju in navdušenju, da sem končno partizane videl »v živo«, so se mi zdeli čudna vojska. Kot vojsko sem vedno videl samo nemške vojake, ki so bili vsi enako oblečeni, imeli enako orožje, tu pa o »enakosti« ni bilo govora. Tudi vrste so bile »krive«, večkrat je kdo skočil iz vrste, dal komu roko, pomahal ali na kak drug način dal vedeti, da je nekoga od gledalcev spoznal.

Prvega »partizana« sem se dotaknil v Hosti. Vsaj mislil sem, da je partizan. Imel je vojaško bluzo, opasač in pištolo. To je bil Kurovc^[12] iz Železnikov, naš sosed. Kasneje so prihajali na obisk tudi drugi, vendar mi je v spominu ostal samo on. Kot zanimivost naj omenim, da je nekaj kasneje prišel na obisk tudi Kokalov Filip, ki je bil z nami v lagerju in so ga mobilizirali. Seveda je bilo to kasneje, vendar preden smo se jeseni od tete odselili v Železnike.

Prvič po vojni sem se peljal v Železnike na Južnovem (Florjančič) kamionu. Mama je bila toliko dobra, da me je vzela s seboj. Na Placu sem skočil s kamiona in jo ubral na Češnjico do Reška (Eržen), kjer je včasih stric Peter mlel. Morda sem celo upal, da ga bom našel. Ko sem se vrnil v Železnike, mame nisem našel, ker je šla po svojih opravkih. Ves prestrašen sem se zatekel k Popču (Košmelj), kjer me je končno našla tudi mama. Zvečer nas je Južna odpeljal nazaj v Loko.

Začel sem tudi hoditi v šolo. V razredu ni bilo klopi, nismo imeli nobenih knjig in zvezkov. Sedeli smo na tleh in učiteljica nam je pripovedovala razne zgodbe ali pa brala pravljice iz knjige. Učili smo se partizanske pesmi in ob lepem vremenu šli na »izlet«. Ta šola ni dolgo trajala, ker smo se preselili v Železnike v Merov »Konzum«. Ob selitvi mi je najbolj ostalo s spominu to, da sem lahko tekel skozi tri prostore. Lagerske prostorske utesnjenosti sem se šele takrat popolnoma zavedel. Brat Tone, ki se je vrnil po skoraj štirih letih iz Dachaua, je dobil neko delo na Okraju v Šk. Loki, sestre so hodile v šolo, sestra Marica se je redno javljala iz Italije, brat Viki pa iz Rusije. Ata je dobil službo v trgovini NAPROZE (Nabavno-prodajna zadruga), sam pa sem hodil v tretji razred osnovne šole ne glede na to, da v prvega in drugega nisem hodil nikoli. Verjetno sem bil toliko pismen, da je bilo to možno. Bil sem med najmlajšimi in tudi najmanjšimi. Učila nas je neka stara učiteljica Demšarjeva. Med sošolci so bili tudi taki, ki jim je vojna prekinila šolanje v takratnem tretjem razredu. To pa pomeni, da so bili tudi šest let starejši od mene.

Ata je s pomočjo Obnovitvene zadruge skušal našo hišo toliko popraviti, da bi bila primerna za bivanje prek zime. Iz Konzuma smo se nazaj v domačo hišo preselili konec oktobra 1945. Kmalu potem je ata dobil dovoljenje, da lahko prekoplje Franceljna, ki je bil pokopan v gozdu nad Zapogami pri Vodicah. Nekje je dobil prazno krsto in jo naložil na furmanski voz. Spremljal ga je Kovačev Tonček,^[13] ki je imel voz in konja. Pod večer sta pripeljala krsto domov in potem na pokopališče, kjer je bil naslednji dan pogreb. To je bil za vso družino drugi največji šok, ki ga nam je prinesla vojna. Ob tej priliki je bilo tudi drugič, da sem videl očeta jokati!

Tako se je zaključilo moje popotovanje od doma in nazaj v rojstno hišo.

Fotografije po vrstnem redu [za nekatere glej Dnevnik mojega izgnanstva:]

• Kindergarten in Tante Mariane;
• Pred lagerjem. Z desne: Vida, mama, ata, Francka Poljanec (na obisku), Francka, Jelka, spredaj jaz;
• Naša družina v parku;
• Lagerska »delovna sila« pred hotelom Diem v Feilnbachu;
• Naš dom marce 1945 po hajki. Levo župnišče, desno naša hiša;
• Moja družina pred domačo hišo v Železnikih leta 1949. z desne spredaj Francka, mama, ata, Marica; zadaj: Tone, Jelka, jaz, Vida, Viki

Nekaj o organizaciji in življenju v lagerju

Lager je vodil Lagerführer, ki je imel v svoji pisarni tudi tajnico ali administratorko. Te pisarniške moči so lahko bila tudi lagerska dekleta. Vsaj proti koncu je bilo tako. Poleg njega je bil tu še Verwaltungsführer, ki je verjetno skrbel za oskrbo, vzdrževanje, kuhinjo in druge zadeve z gospodarskega področja. S strani izseljencev je bil v »vodstvu« lagerja še tolmač (Karol Dolenc iz Železnikov) in Laufbursch, nekakšen kurir, ki je obveščal prizadete o zahtevah, klicih, ukazih in podobno, bil »stražar« pred glavnim vhodom, verjetno pa je bil tudi raznašalec pošte v lager in iz njega. To so bili lagerski fantje, preveliki za Kindergarten in premladi za delo. Ti so se menjavali, medtem ko je bil tolmač nameščen za stalno. Tolmača je samo enkrat, ko je bil bolan, nadomeščal Luka Markelj. Koliko dobro so znali nemško, mi ni znano. Svoje znanje so gotovo črpali iz služenja v avstrijski vojski med prvo svetovno vojno. Naloga tolmača je bila, da je prevajal razgovore Laherführerja z izseljenci, da je na apelih, kadar so bili, prevajal prisotnim in verjetno tudi sodeloval pri preverjanju prejete pošte in paketov.

Zdravstvena oskrba je bila zaupana (vsaj) dvema »sestrama«. O obsegu in kakovosti njunega medicinskega znanja ne vem ničesar. Gotovo pa lagerska srenja ni kotirala tako visoko, da bi ob vsem pomanjkanju zdravniškega osebja, ki je v vojnem času povsod normalno, razporedili v lager vrhunske medicinske sestre. Mogoče je bilo prav to neznanje tudi vzrok za smrt Kisovčeve Ivke iz Kresnic ali Jevnice ob Savi. Umrla je zaradi tetanusa, saj je bila okužba prepozno ugotovljena. Ambulanta se je nahajala desno od stopnic v prvem nadstropju. Obstajal je Krankenzimmer^[14] z dvema ali tremi posteljami. Bolnikom so prinesli hrano v posteljo. Zagotovo so od zdravil poznali aspirin, ihitol in cinkovo »žavbo«. Sestri sta bili napravljeni v bolnišnično uniformo z nekakšno belo kapico. Sam sem bil deležen njihove oskrbe samo pri previjanju ran in krast. Od zdravil se spominjam samo belega mazila (morda cinkova mast?) in črnega mazila (ihtiol). Sem lahko štejem tudi občasne žlice ribjega olja, s katerim je Prekla posiljevala otroke v Kindergartnu. Bilo je gosto, smrdeče in če ga nisi hotel pojesti, ga je vlila v juho ali drugo jed in jo tako naredila še bolj neužitno. Ali je bilo kaj takega namenjeno tudi odraslim, ne vem. Bolezenska stanja ali poškodbe, ki so presegale sposobnosti »sester«, so zdravili v bolnici v Aiblingu. Za težje slučaje je bilo možno tudi, da je bil pacient poslan v München. Vendar samo za postavitev diagnoz. Samo zdravljenje je potem potekalo v Aiblingu. Sem spada tudi preganjanje zajedalcev (uši, bolha in stenic). Najboljše »zdravilo« za uši je bilo striženje na balin, za dekleta pa česanje s posebnim glavnikom, obiranje gnid in petrolej, če se ga je dobilo. Stenice je prišla zaplinit posebna ekipa. O njeni uspešnosti nimam podatkov.

Šef kuhinje je bil Nemec(ka). Ostalo delovno silo so sestavljale lagerske žene, ki niso hodile na delo. Mislim, da je bila kuhinjska ekipa stalna, samo po potrebi se je povečala z dodatnimi močmi, kar se je sproti določalo. Obroki so bili trikrat dnevno, le dojenčki so dobili še »malico«. Količina hrane je bila vsaj v začetku zadostna (drugo je kakovost), saj smo lahko kruh tudi prihranili. To seveda ne pomeni, da ga je bilo toliko, da ga ni bilo mogoče pojesti. Kruh je bil rahlo kiselkast in v njem so bila zrna kumine. Bil je črn in gost. Mama ga je posušila in hranila. Na poti domov je bil ta suh kruh edina zagotovljena hrana za vseh 6 dni. Proti koncu se je količina kruha zmanjšala. Ni mogoče trditi, da smo stradali. Obroki so bili redni do zadnjega dne. Skladišča hrane so bili v kleteh lagerja in »vile«. Hrana se je delila na šalterju. V Kindergarten so pripeljali hrano na vozičku iz kuhinje in jo razdelili po mizah. Mislim, da so izseljenci imela stalna mesta v jedilnici. Posoda se je pomivala v kuhinji. Večino hrane, poleg kruha, je predstavljal krompir, zelje (rdeče), korenje, juhe iz Maggijevih kock (črna župa), kava iz kavnih nadomestkov in čaj. Kot priboljšek smo včasih, vsaj otroci, dobili rezino masla ali rezino trde marmelade. Francka je napisala gloso, kjer se je moto glasilo:

Trda naša je postava,
nezabeljeno je zelje,
gnil krompir želodec melje,
zdrav si, če je cela glava.

Teh par verzov veliko pove o razmerah v lagerju. Kot zanimivost lahko omenim še to, da smo v lagerju prvič slišali tudi za margarino.

Za čistočo in snago v sobah je moral skrbeti vsak sam. Enako je bilo z pranjem osebnega perila. Z oskrbo izseljencev z obleko in obutvijo ter zadostno kurjavo si Lagerführer ni delal skrbi. Izseljenci so imeli »zagotovljeno« hrano in streho, izjemoma se je dobilo tudi malo tobaka za kadilce, kakšen kos obleke (Francka omenja v dnevniku). Za čiščenje in vzdrževanje skupnih prostorov (hodniki, stopnice, stranišča, jedilnica) so bili določene nekatere žene, ki niso hodile na delo ali pa mlada dekleta, ki so bile trenutno »nezaposlene«. Vodo za umivanje in pranje se je dobilo v »pralnici«, pritlični stavbi kakih 50 metrov oddaljeni od glavne stavbe. Tu se je lahko tudi kaj skuhalo. Kdor je imel v sobi primerno peč, je lahko skuhal tudi v sobi. Seveda pa je bil problem s posodo, tudi če je bila hrana za kuhanje na razpolago. Hrana je prišla v paketih od sorodnikov in dobrotnikov v domovini.

Kar se verske oskrbe tiče, so lahko izseljenci hodili k nedeljskim mašam k nunam, v kapelo, ki je stala blizu hotela Diem, ali pa bolj daleč, v cerkev v Lippertskirchen. Ali je obstajalo kakšno določeno zaporedje maševanja ali pa je bila odločitev, kam k maši, odvisna od drugih dejavnikov, ne vem. Prav tako ne vem, ali se je hodilo k maši vsako nedeljo ali pa samo občasno. Bila je pa navada, da so po končanem obredu izseljenci ostali in peli. Menda so petje tudi domačini radi poslušali. Sam se spominjam samo maše v kapeli. Večinoma se je pa molilo in pelo ob Marijinem kipcu za lagerjem, kot sem že omenil. Za »šmarnice« so dekleta nabrale pomladanskega cvetja in kipec primerno okrasile. Gotovo pa se je po sobah v krogu družine veliko molilo.

Prostega časa je bilo malo. Ko je nekdo dopolnil 15 let, je bil razporejen na delo. Delavci so v tovarnah ob sobotah delali samo izjemoma. Tisti, ki so delali po kmetijah ali služili pri privatnikih, so mnogokrat morali delati tudi ob nedeljah. Drugače pa so bili prosti nedelje in prazniki. Tisti, ki so se spoprijateljili, so se zbirali v skupine, kjer so obujali spomine, pripovedovali od domu in reševali uganke, igrali kakšne igre, mnogokrat in veliko peli, »prerokovali« o poteku vojne, njenem koncu in kako bo ob vrnitvi vse drugače, lepše, boljše, čeprav smo mnogi vedeli, da je domačija porušena, požgana in izropana, da se marsikdo ne bo vrnil itd. Mislim pa, da je večina izseljencev mislila, da slabše, kot je v tujini, ne more biti. Verjetno pa je bilo kar precej družin v domovini, ki so živeli objektivno slabše, kot mi v izseljeniških lagerjih. »Boljše« je bilo samo to, da so bili doma. Gotovo je bilo sklenjenih tudi nekaj trajnejših ljubezenskih zvez, ki so se po vrnitvi potrdile pri matičarju. Kljub poznavanju mnogih slabih dejstev, je bilo mnogo optimizma in veliko upanja na srečno vrnitev. Preleti eskadrilj bombnikov, tisto malo novic, ki jim je uspelo pricurljati v lager preko pošte, od lagerašev, ki so delali po hišah v okolici, ali na kakšen drug način, je kljub dvomljivim virom nakazovalo, da Reich z gotovostjo jemlje vrag in da konec ne more biti daleč. Ob lepem vremenu se je nabiralo drva (suhe veje, smrekovi storži ali drug odpadli les) po bližnjih gozdovih. Tako se je pripravljala kurjava za zimske dni. Včasih se je dobilo tudi lesne odpadke pri Prillerju. Dobili so jih vsaj tisti, ki so tam delali.

Domačini so bili do izseljencev večinoma strpni in tolerantni. Pripovedovali so, da je bilo pred našim prihodom rečeno, da pridejo v lager banditi. Zato so bili večinoma pozitivno presenečeni, saj so si pod pojmom »banditi« prestavljali vse kaj drugega, kot na pogled običajne družine, kakršni so bili tudi sami. Tako med izseljenci, kot med domačini so manjkali mladi moški. Francka je v dnevnik napisala: …drugega ne vidiš kot kakega starega pošvedranca ali babo! ...

Kdor je dobil od doma kaj denarja ali »karte« za nabavo življenjskih potrebščin, si je v trgovinah lahko tudi kaj kupil. Za nakup konfekcije ali obutve so zahtevali tudi naročilnico ali kak drug uradni dokument.

Če je kdo želel odpotovati izven smeri, kjer je delal, ali drugam, je potreboval Ausweis,^[15] ki se je dobil pri Lagerführerju. Za koliko časa in kako daleč se je lahko potovalo, ne vem. Vem pa, da za potovanje do Aiblinga, ki je bil najbližje večje mesto, tega ni bili potrebno dobiti. Kakšne pogoje je prosilec moral izpolnjevati, ne vem. Obiski so bili pred decembrom 1943 prepovedani oziroma je bilo potrebno posebno dovoljenje. Od 26. decembra 1943 so bili obiski dovoljeni in poštne karte (dopisnice in razglednice) so bile lahko napisane v slovenščini.

Pošta in paketi so se lahko dobivali samo na lagerski naslov. Delodajalci so včasih posodili svoj naslov kakšnemu izseljencu. Če je Lagerführer to izvedel, so sledile sankcije od denarne kazni (2 RM za pismo), do zaplembe in uničenja tudi na lagerski naslov prispele pošte, pa tudi »lagerspere«.^[16] To je pomenilo, da je bil dovoljen izhod iz lagerja samo za tiste, ki so šli na delo. Trajal je lahko tudi več dni. Za razne manjše prekrške je bil marsikdo tudi oklofutan in zaprt za kakšen dan v bunker. To sem tudi sam doživel.

Dnevni red je izgledal približno takole:

• Ob 6.00 je bil Tagwache auf!^[17] Tisti, ki so odhajali na delo, so dobili za zajtrk čaj, izjemoma kavo. Vlak je proti Aiblingu odpeljal okoli 7.30 – če ni imel zamude!
• K zajtrku za ostale je pozvonil zvonec.
• H kosilu je zvonilo okoli 13.00.
• K večerji je zvonilo okoli 19.00
• Ob 21.00 je bila »policijska ura«. To je pomenilo, da nihče več ni smel v lager ali iz njega. Mislim pa, da so bili »obiski« stanovalcev med sobami dovoljeni.

Tisti, ki so delali po tovarnah, so dobili kosilo v tovarni. Med letalskimi napadi ni bilo dovoljeno biti na prostem. Vendar se je to pravilo na veliko kršilo najmanj iz dveh razlogov:

• ni nujno, da so bili izseljenci v trenutku začetka letalskega napada v lagerju;
• kontrola je bila zaradi pomanjkanja osebja praktično nemogoča.

Če je Lagerführer slučajno našel koga, ki pravila ni spoštoval, so sledile klofute in bunker. Zase vem, da sem bil večkrat med alarmom izven lagerja, pa vedno brez posledic. Javna tajnost je bila, da lagerjev ne bombardirajo, saj so imeli zavezniki veliko pomembnejših ciljev, kot pobiti nekaj revežev.

Nekateri izseljenci so pri svojih delodajalcih dobili celo dopust. Izjemoma se je dalo odpotovati tudi na »obisk« v domovino. Kako se je do takega dovoljenja prišlo, mi ni poznano. Kot zanimivost lahko navedem dejstvo, da so dekleta, ki so delala v Klepper Werke, dobila dopust, vendar jih je Lagerführer po dveh dneh nagnal nazaj na delo. To je lahko tudi kazalec avtoritete Lagerführerjev v odnosu do civilnih institucij.

Kot posebno zanimivost lahko navedem, da so v preje navedeni tovarni imeli 1. maja 1944 prost dan in da so v Reichu že med vojno poznali letni in zimski čas!

V Kranju, februar 2017 P. Gortnar

Opombe

1. Upravnik, neke vrste ekonom.
2. Pri lepem razgledu.
3. Predalarm.
4. Letalo.
5. Bombe, ki so za seboj spuščale dimno črto in tako označevale mesto zadetka.
6. Protiletalsko topništvo.
7. Lačni smo.
8. Zahvaljujemo se.
9. Odpustnica.
10. Danes občinska stavba.
11. Trgovec, ki je pred vojno dobavljal blago za trgovino.
12. Fajgelj; pred vojno je bil menda občinski sluga.
13. Bogataj iz Češnjice.
14. Bolniška soba.
15. Dovolilnica.
16. Lagerska zapora.
17. Budnica.