Spomini na deda
| Spomini na deda Josip Jurčič |
| |||||||||||||
ZAKRPANA VIŠNJA GORA, RAZTRGANI ŽUŽEMBERK
[uredi]Imel sem deda, sedeminsedemdeset let starega. Sedeli so vso božjo zimo za pečjo, z roko so podpirali pipico »z devetimi orli« (kajti zob niso več imeli, da bi jim bila pipica sama v ustih stala) pa pripovedovali so ven in ven, kaj se v tem in tem kraju od »njega dni« pripoveduje, kaj so sami doživeli in kaj se je v starih časih godilo. Že od nekdaj in po vsem svetu imajo starčki navado, da pripovedujejo, kako je v prejšnjih časih — v časih, ko so bili še oni mladi — bilo grozno dobro na svetu. Tako so tudi moj ded rekli: »I, kaj menite, vi mladi, ,njega dni' je bilo dobro. Čeravno je zdaj tlaka in desetina proč, pa vendar bolj stradate in se trpinčite, ko smo se ,njega dni' mi, ko je bila pšenica po štirinajst grošev, oves pa po tri, itd.« Zlasti so radi pripovedovali pravljice in pripovedke. O tem jih ni nihče presegel v celi soseski. Imeli so pri vsem tem še (kakor baje vsi stari ljudje) lepo navado, da so eno isto reč večkrat povedali; celo ako jih je kdo opomnil, da so to že pravili, ni jih to spravilo iz kolesnic, ampak hočeš nočeš, moraš do konca poslušati. Včasi tudi niso nobenega ugovora slišali, kajti oglušili so bili od gole starosti.
Nekdaj je bil sejem v Višnji gori. Zdi se mi, da je bil ponedeljek po sv. Tilnu, vendar svojeglavno ne bom tega trdil. Dejali so tedaj: »Jožek, pojdi z menoj na sejem; boš videl raztrgano višnjansko mesto, kjer imajo polža priklenjenega.« In stari oče so vzeli tršljikovo palico izza vrat, deli klobuk z velikimi krajevci in širokim oglavjem na sivo glavo in jaz, vnuk, tačas kakih osem let star, nataknil sem čevlje, snel slamnik s trama, pa jo tako ureževa proti staremu mestu višnjanskemu. Prav počasi sva kobacala, jaz, ker sem delal majhne stopinje, ded pa, ker so jim noge že slabevale. Toda jaz sem bil še zmerom bolj frišek od očeta starega, dasitudi so hodili po treh in jaz samo po dveh nogah.
»Brž, balite no, oče!« priganjal sem jih ven in ven, kajti veljalo je videti mesto, kjer imajo, kakor so ded dejali, »polža priklenjenega«.
»I — i, če boš tako siten, ne boš šel nikoli več z menoj,« me zavrnejo stari oče in precej precej sem bil strpljiv in tiho sva stopala vštric. Ko se je vendar enkrat pokazal stari grad nad višnjanskim mestom, kazali so mi ded s palico: »Lej, vidiš oni zid na hribu, ki je zaraščen okoli in okoli?«
»Vidim, oče!«
»Tam je bil nekdaj velik grad. Notri so bili močni močni gospodje, ki so pod zemljo imeli cesto celo v tisto deželo, kjer so hudi Turki doma.«
»Kakovi so pa Turki, oče?«
»Turki? I, Turki so nekdaj bili hudi ljudje, še hujši kakor psoglavci.«
»Kakovi so pa psoglavci?«
»Psoglavci so bili v starih časih iz daljnih dežel k nam prišli. Imeli so pasje glave in so grizli in popadali ljudi kakor psi in so jih lovili in klali. Turki so prišli pozneje kakor psoglavci v naše dežele. Pa so bili tudi hudi, nič manj ali pa še bolj od psoglavcev. Stare ljudi so na kole nabadali, mlade pa so s seboj jemali, da so morali delati daleč daleč v turški deželi.«
Tako so mi pravili ded; jaz pa sem si naslikal v mladi fantaziji (če sem že imel katero) te strašne pošasti, ki so jim rekli psoglavci in Turki, in nekoliko se še zdaj domislim, kakove sem si jih mislil, toda častiti moji bralci bodo morda nevoljni pogledovali na naslov, meneč, da niso prav brali.
Med tem pripovedovanjem tedaj se je prikazala vsa Višnja gora, mesto in stari trg, izza hriba in ded so mi kazali: »Lej, Jožek, to je mesto .raztrgana Višnja gora'.«
»Oče, zakaj pa pravite ,raztrgana' Višnja gora, kdo jo je pa raztrgal?« vprašam jaz.
Ded so za vsako deveto stvarco, če je bila še tako majhna, imeli pripovedko na jeziku pripravljeno. Tako so tudi zdaj pričeli pripovedko sledečo:
»Žužemberčanje so bili že od nekdaj posebno pridni, varčni in umetelni, kakor so še dandanašnji — Bog jim daj srečo! Še zdaj Žužemberčan starino rad pokrpa, pogladi, posnaži in popravi, pa za novo na sejmu proda. Na nobenem sejmu po vsi kranjski, štajerski in koroški deželi ni toliko starine naprodaj kakor na žužemberškem. Taki so bili tudi svoje dni. Niso pustili nobene mestne strehe prevotljene in predrte, nobene kotanje v tleh, nobene luknje v zidu, ampak vse se je moralo zakrpati in zamašiti, zametati in popraviti. Vse druge, ki niso tako ravnali, pitali so z lenuhi itd.
Višnjanje pa so bili vse druge nature, kakor so njihni vnuki, sedanji meščanje, drugačni od sedanjih Žužemberčanov. Oni se niso zmenili za luknje niti v strehi niti v zidu niti kje drugje; ni jim bilo mar krpanja in šivanja, ampak hodili so po svojih opravkih, po kupčiji, po rokodelstvu in poljedelstvu. Pozneje še celo na polža niso dovolj gledali, ker jim je (kakor je tudi počasen) pobegnil izpod županove hiše. Takrat pa, ko se je godilo, kar hočem jaz povedati, bil je polž še gotov, dobro priklenjen pri županovih. Že takrat so v okrožju kmetje Višnjane dražili, rekši: ,Kje imate polža?' Žužemberčanje pa so še dostavili: ,Luknje si zamašite; Višnjo goro si zakrpajte, če ne, vam polž uide.' Za kmete, so dejali meščanje, da se ne zmenijo, naj reko, kar hote — ,kmečki tesači'. Žužemberčanom, cunjarjem in krparjem', bomo pa že pokazali — hrustih so se.
Neko nedeljo popoldne zbere se ves mestni zbor pri polžu. Najprvo se je glasil Jurij Počasne, ki je, čeravno meščan, na oprtah sol po svetu nosil ,čez hrib in čez plan'. Takole je govoril Počasne: ,Možje,' — pravi — ,ne dajmo se tem cunjarjem zmerjati in si nagajati. Nikar ne pustimo, da bi nam zmerom očitali našega polža, nedolžno žival, ki ni nikomur nič mar. Že naši očetje so jo imeli, mi jo imamo in naši otroci jo bodo imeli. Ven in ven nam očitajo, da smo — ne vem kakovi, da ne krpamo svojega mesta, dražijo nas s polžem in jaz sam ne vem, kaj še vse godejo. Ko sem jaz sol prodajal, zmerom zmerom so me pikali, da sem polžar iz raztrgane Višnje gore. Tega nisem mogel poslušati in iz oči v oči sem jim v zobe vrgel, da smo mi Višnjanje več vredni kakor devetindevetdeset Žužemberčanov in še eden po vrhu. Pa lej Kurenta! Kmalu bi bil tepen; zares ni manjkalo več kakor nič, toda bal se jih nisem in niso mi mogli blizu. Kdor ne verjame, naj mojo staro vpraša.' ,Res je, res,' oglasi se iz množice Počasnela, .sinoči je prinesel ves kitast hrbet domov. Take klobase ima na hrbtu, da se sam Bog usmili, ne vem, če bo mogel tri tedne solnega žaklja oprtati. Ne vem, kaj bova počela.'
Tako je končal Počasne in Počasnela. Možje pa so zagrmeli: ,Tega ne pustimo, ne! Za hudirja ne!' Mlajši in tedaj tudi bolj razkačeni so dejali: ,Nocoj to noč gremo doli ob Bregu in ob Krki, premlatimo Žužemberčane do živca, polomimo jim rebra, podrobimo s cepcem buče in jim tiste zakrpane kolibe v Krko prekucnemo. Bodo že videli, kaj se pravi Višnjanom nagajati.'
Res bi bila tačas Zužemberčanom huda pela, ko bi ne bilo Ribničanov na svetu. Na vso srečo pa se je bil naselil v Višnjo goro Ribničan Kozmek. Ta je bil kakor vsi Ribničanje silo umetelen in prebrisane glave. Delal je lonce, piskre, kožice, labore, nakladal tovor suhemu konju na rebra in hrbtanec in krošnjeval in drobiž od gospodinj pobiral po vsem božjem svetu, dokler so ga zastopili, ako jim je pošteno po ribniško ,povajdal'. Hitro je tedaj Kozmek v svoji umetelni in prebrisani pameti preudaril: Biizarona, če Višnjanje Ziižemberk v Krko prekucnejo, bo zgiiba. V Žužemberku ne kuha nobena gospodinja v ubitem loncu, ampak zmerom nove kupuje. Tega ne vaj vsak, jaz pa vajm. Biizarona, potlej ne bom ne sklajde ne latvice, ne lonca ne piskra prodal, še rejne pokrivače ne, kadar bodo po vodi Krki noter v Novu majstu odplavali.' Tako si je Ribničan tiho mislil; naglas pa je rekel: ,Vajste kaj, prijatelji! I nu, nikarte se ne obajsite! Če Bog da in sveti Til, tako nam ne bodo ušli, ne. Pa ako jaz mačka pri močniku naletim, vzdignem ga najprvo za rep, da ga v strah pripravim, potlej ga šele prestrojim. Zato vam jaz svajtujem: pošljimo jim ubit lonec in recimo: ker znate vse zakrpati, zamašiti in popraviti, pa nam še ta lonec zašijte, če ne, bomo prišli Višnjanje in vam bomo vsa rebra polomili. Jaz vam povajm, prijatelji, da vsi Žiižemberčanje ne zakrpajo starega lonca. Biizarona, saj ga še jaz ne zakrpam, ne rumenega ne črnega, in vsa Ribnica ne popravi starega lonca, nikar pa žiižemberški ciinjarji. Tako jih bomo ravno v krparjenju v kozji rog ugnali. Dobru bo, dobru!' Ta svet je bil vsem všeč.
Drugi dan je Ribničan star svinjski pisker v krošnjo zadelal, ki je imel toliko luknjo v vampu, da bi bil lahko obe pesti vanj vtaknil. Udari konja, ki je bil suh kakor kresilna goba, napošev po rebrih in hajdi stopata proti Žužemberku.
Prišedši, skliče vse tržane in jim razloži, kaj poročujejo njegovi sosedje Višnjani.
Za prvega so bili, sosebno mlajši, grozno hudi in hoteli so Ribničana naravnost v Krko vreči. Ali tega še ni bilo volja, iz tega sveta piskrov in skled preseliti se na drugega. Hencaj vas, v vodo pa ne, v vodo, mislil si je Ribničan, zvita buča, in jih je takole pogovarjal:
,I nu, stojte, stojte, saj še nisem vsega povajdal. Saj vam menda ni neznano, da sem jaz doma iz poštene Ribnice, od koder pridejo vsi lončarji, in da se najsem rodil v Višnji gori. Jaz sem pohlevne postave in dobrega srca in sem bil zmerom vaš prijatelj, zlasti ker radi od mene črepinje kupujete. Se vaj, da piskra res ne zakrpate, kakor hote moji sosajdje Višnjanje, pa vam vendar jaz eno povajm, kako se lahko rajšite.'
,Le brž! Povedi,' vpili so trzanje, ,če ne, pri Bogu je gnada, te vržemo v Krko.' — nu, nu, v Krko me nikar ne mečite, saj pravim, da sem pohleven in nikomur nič zalega ne prizadevam in nič slabega ne voščim, tudi vam ne. V vodi pa tudi ne znam kobaliti tako, kakor pravijo, da se plava; kaj bom tel tedaj v vodi? Pa če mi obljubite, da bote črepinje samo od mene kupovali, pa vam povajm, kaj vam je storiti.'
,Obljubimo,' vpili so Žužemberčanje, ki so se Višnjanov vendarle bali.
,Nu, vajste, jaz bi rad kako pisanje, saj pravijo, da je potlaj bolj gotovo, če je na pisanju. Podkrižajte!'
Župan napiše in trzanje se podkrižajo. Ribničan vzame pismo, potlej pa jih uči: ,Kajne, kadar se srajca šivat da, mora se najprvo obrniti, potlej se šele zašije. Na lice se ne I šiva, ampak narobe, kajne? čevljar tudi preobrne golenice, preden jih šiva. Zato tudi vi pošljite pisker v Višnjo goro nazaj in poročite: Ljubi meščanje iz Višnje gore! Mi bomo vam radi ustregli in lonec zakrpali. Samo to vas prosimo, da ga narobe obrnete in potlej pošljete. — Jaz vajm, da ga ne obrnejo.'
Zužemberčanom je bilo to jako pogodu in poslali so pisker z onim poročilom nazaj. Višnjanje niso vedeli, kako bi pisker preobrnili. Leto in dan so si glave belili, ali vse zastonj, lonec bi se bil rad zdrobil, samo preobrniti se ni hotel. Kmalu so bili zvedeli, da jim je vse te skrbi Ribničan na glavo nakopal. Zato so ga izgnali iz mesta in preselil se je k svojim rojakom v Ribnico, kjer njegovi vnuki še dandanašnji prav umetno piskre zidajo.«
Kaj pa se z ubitim piskrom godi dandanes, tega mi ded niso povedali, pa tudi drugod ni dognano. Eni trdijo, da ga Višnjanje še dandanes hranijo in si glave ubijajo, kako bi ga narobe preobrnili. Eni pa zopet pripovedujejo, da ga je neki popotni človek, ki se je hvalil, da ga bo preobrnil, po nerodnosti zdrobil in da se zdaj samo še črepinje nahajajo pod hlevom »kruljavega Nandeta«. Kateri pa pravo trdijo, tega si jaz ne upam razsoditi, ampak prepuščam to prihodnjemu zgodovinarju malih mest po Slovenskem. Dostikrat, ko sem šel skozi staro mesto Višnjo goro, bil bi rad vprašal, ali vselej sem se bal, da bi me napak ne razumeli in bi je ne skupil, če bi preveč vprašal.
POZIMSKI VEČER NA SLOVENSKI PREJI
[uredi]Bilo je pozimi. Na oknih so se delale rože in po dva komolca dolge ledene sveče so visele od slamnate strehe. Kdor je v hišo prišel, vsak je k peči hrbet obračal ali z rokami silil vanjo. Pri večerji so ded prvi žlico na mizo položili. »Jožek, greš? Greva k sosedovim na prejo.« In precej sem popustil kašo, skledo in žlico.
Ko sva koračila po ozkem gazu, ki je držal od naše do sosedove hiše, bilo je tema kakor v rogu in mrzlo, da se je ivje delalo po moji kučmi, ali da po dedovi primeri govorim: bilo je mrzlo kakor v pasjem hlevu.
Pri sosedovih je bila polna hiša ljudi. Pri mizi so sedeli možje in tobakov dim se jim je vil okoli glav. Po klopeh in stoleh blizu leščerbe so sedele predice, mlade deklice, ki so samo predpusta čakale, in stare nabrane mamice, ki so z eno nogo že v grobu stale. Doli bliže vrat so stali in sedeli mladeniči in bolj tiho in skrivno svoje pogovore imeli. Domači pastir je bil zlezel za peč. Ko so pa moj ded prišli, urno se je skobacal dol, kajti vedelo se je, da sedevajo najraje ondukaj. Zakaj bi se jim pa tudi ne bil umaknil, saj so bili najstarejši v vsi soseski.
Moji tedajšnji vrstniki, poredni dečki pastirji, so se kabljali in rogljali okoli peči. Tudi mene je vleklo tja po pregovoru: krevlja se burkel zadeva. Zopet sem pa mislil: Stoj, ded bodo morda kako prigodbo povedali, moram kam iti, kamor se bo dobro slišalo. In lejte čuda, ni mi zastonj ciganka prerokovala, še ko sem Čuho pasel, da sem jako umetelne betice in da bom vsako dobro pogodil; kajti že zdaj se mi je bilo uresničilo. Na peči so se namreč sušile trske, na trskah pa proso za v stope. Jaz pa na proso! Gori se po gorki peči na mehko razpoložim po dolgem. Tako sem bil dedu najbliže in sem tudi videl vsakemu človeku v hiši naravnost pred nos in, kadar je govoril ali kadar se mu je zdehalo, tudi v usta.
Še preden sva bila z dedom prišla, bila je govoVica o čarobnicah (coprnicah) in strahovih. Vsi so trdno verovali vanje kakor v presveto Trojico, samo Matevž Koželjnik je svojo trdil, da jih ni. Vprašali so tedaj eni mojega deda, ki so bili medtem lulo nažgali: »Kaj pa vi menite, oče, ali so ali niso?«
»Kdo? Coprnice? I, to se ve, da so. Rajnki gospod fajmošter — Bog jim daj milost božjo! — so enkrat, spominjam se še, kakor da bi danes bilo, s pestjo ob lečo udarili in rekli: 'Zelške babe ste vse coprnice.' Tako so dejali gospod v pridigi. Zakaj bi bili pa veleli: coprnice, ako bi coprnic še na svetu ne bilo?«
Nato se oglasi Koželjnikov Matevž: »Jaz pa tako pravim, da jih ni in jih ni, recite drugi, kar hočete. Nekateri misli, da jih vidi, pa si jih sam dela. Hudir, jaz že gotovih šestdeset let redke močnike srebljem po svetu, pa coprnic se nisem še nikdar bal in tudi nikoli mi niso ničesar prizadele in videl jih nikoli nisem. Kako bom kleka videl, ko jih ni! Pri moji kuhalnici, da ne!«
»Enkrat,« pravi dalje Koželjnik, »sem šel od Zmezneta jaz, le-tá Škopnikov France pa le-oni Andrejček, ki je imel tisto Lizo Zalipovčevo — saj ste ga poznali; vsi trije smo bili malo vinski. Ko smo čez travnik šli, bilo je tako oblačno, da se ni prav nič videlo, kakor nocoj. Ko pridemo čez brv, primeta me onadva vsak za eno ramo, treseta se od straha in mi pravita: ,Matevž, pojdimo nazaj!'
,I, zakaj bomo nazaj hodili,' pravim jaz, ,kaj pa vama je, ali sta že iz uma ali šele bosta?'
,Ali ne vidiš coprnic?'
,Kje so, šleva neumna?'
,Tamle pod lipo; precej tukajle, vidiš?'
Jaz gledam in gledam tako debelo, da sem mislil, oči mi bodo stopile izpod čela, pa za vraga coprnic nisem videl in nobene stvarce drugega kot meglo; pod lipo se mi je zdela megla ravno taka ko tik mene.
,Ali ne vidiš treh lučic zelenih?'
,Jaz ne vidim nič. če gresta vidva nazaj, le pojdita, da bi vaju coprnice ujele.'
Nazaj nista hotela iti, z menoj sta šla. Vsako uro sem bil zunaj, ponoči ali podnevi, hvala Bogu, nikoli me ni bilo strah drugega kakor hudobnega človeka. Pa ko bi me le kdaj strah bilo, tačas bi me bilo. Potlej sem večkrat premišljeval: zakaj sta se onadva tako tresla kakor šiba na vodi in jaz ne, zakaj sta onadva videla in jaz ne? Dejal sem: le tisti vidi coprnice in strahove, ki si jih sam dela.«
»Ti že, ti,« oglasijo se ded z zapečka, »ti že nisi nikoli ničesar videl in ne boš videl. Pa zakaj? Zato, ker ti je ime Matevž. Pravijo pa, da tak, ki ima ime evangelistovo, nikoli strahov ne vidi.«
Tako je bil Matevžu jezik zavozlan. »Le čakaj, bom pa jaz eno povedal,« rekli so ded in vse se je poslušati pripravljalo, bolj ko takrat, ko birič pred cerkvijo kaj oklicuje. »Ko sem bil še fantina kakih dvaindvajset let star, vesel in korajžen, hodil sem mlatit. Pri Strenu rajnkem smo mlatili, jaz, tisti Trnek in pa domača dva. Večerjali smo — prav dobro vem, poparjene mlince smo imeli v skledi — kar pride Strenovka iz veže in pravi : ,Mlatiči, pojdite gledat, pojdite, kaj je v našem ovsu!' Mi vsi pokonci, kakor da bi bil ogenj v strehi; jaz sem prvi letel ven, vsi drugi za menoj. Ko pridemo na vezni prag, zagledam precej v sredi ovsa, ki je bil ravno pred vrtom po tisti dolgi njivi vsejan, nekaj belega, ravno tako, kakor da bi bela žena stala. Mesec je svetil, dobro smo razločili, da oves, visok kakor rž, ni bil nikjer nič razhojen. Od kod je vrag prišel v sredo njive? Kdo je? Kličemo: ,Kdo si pa? Kaj bi rad?' Pa še ganilo se ni. Eni so dejali, da ima preklo v roki; jaz pa tega nisem videl, pa tudi ne povem.
,Jaz grem tja gledat,' pravim Trnku. ,Kdo gre z menoj?' ,Jaz že ne,' pravi Trnek.
,Kakor hočeš, strahopezdljivec' Vzamem svoje cepi, naredim na gloži še en vozel — ravno nov cep sem bil privezal — in grem dol ob ovsu. ,Bom videl, kdo mezga po njivi; jaz mu bom spat pokazal.' Kakor bi bil imel do tistega vraga priti in po ovsu gaziti, pa sem podobo zgrešil. Gledam in gledam, tja do onegave hoste, Vlekove, sem lahko vsak natič razločil, tiste bele ženske ali kar je bilo, pa nisem videl.
,Kaj je ni več?' vpijem onim, ki so stali pred vežo. ,I, glej ga no, kaj je ne vidiš, prav pred nosom ti je, le udri, Jože!' odgovorili so mi.
Pa za sedem naglavnih grehov, pred menoj je bilo tako prazno ko v ciganovi luli. Zdaj me je le groza spreletela, lasje so mi vstajali, mravljinci so leteli po hrbtu, vroče mi je prihajalo. Jaz sem dejal, kaj je to, kakšna pošast, saj imam cepi dobro uvezane. Pa dajaj si korajžo, ne dajaj si, pocvrl sem jo proti veži nazaj. ,Kdo je? Si videl?' vprašali so me vsi. ,I, ko sem tja prišel, pa ni bilo ničesar.' A lej ga poštalenca, ko sem zopet tja pogledal, zopet je bila bela reč tam. Pričkali smo se: pojdi ti, pojdi ti. Komaj se zmenimo, da gremo vsi štirje zopet tja, kar zmanjka podobe, da nismo vedeli, ne kdaj ne kam je prišla.
Drugo jutro smo iskali kakega sledu okrog ovsa in po ovsu. Natanko so se sledile moje stopinje, vse drugo je bilo nepohojeno, nikjer ne travice potlačene. Sam vrag je to, smo dejali. Ves dan smo se o tem menili.
Zvečer smo domlatili. Štren je bil od nekod vina prinesel — takrat je bil še po štiri krajcarje bokal — in žehtali smo ga do pol desetih. Dobro sem se ga bil nalezel. Pol desetih odbije, hent, jutri je nedelja, mislim si, moral bom k prvi maši iti, treba bo domov odpravljati se. Strenovka mi da urezanice, Štren neke krajcarje za plačilo, jaz privežem culo, z urezanico napolnjeno, na gložo, zadenem ročnik na ramo in halo: ,Bog vas obvaruj,' pravim, ,Strenovi, nikar kaj ne zamerite! Kadar bo vam še kaj treba, le povedite!' In grem.
Ne vem, kaj sem mislil, ko sem jo mahal ob ovsu in doli ob zelniku, vendar sinočnji strah mi še v misel ni prišel.
Kadar pridem do brvi, stopim na klado, ležečo za brv prek žleba. Kar zagledam, da mi ravno na sredi brvi črn pes na poti leži, velik kakor léta staro tele. Za prvega sem se bil prestrašil, potlej pa korajžno sunem hudirja z nogo: ,Poberi se!' Pes se ne gane več, pa kolikor sem ga jaz z nogo premaknil; tudi glasu ni dal nobenega iz sebe. ,Le stoj,' dejal sem ter vzel bukov ročnik z rame, ,da bi se mi pa taki na pot nastavljali! Pred se boš ti meni umaknil, ko jaz tebe ognil.' Lop! ga prilupim po dolgem z vso močjo, tako da sem dejal sam pri sebi: ,če nimaš devet hudičev v repu kakor mačka, tako se boš gotovo v žleb prebrnil!' Pes se ne gane. ,Kdo si pa ti?' in vdrugič sem zamahnil s cepčevim ročnikom, pa zdaj se domislim na včerajšnjo pošast in roka mi otrpne. ,To je hudič,' dejalo mi je nekaj in sam Bog ve, kako me je to v strah pripravilo, jaz se že sam ne domislim. Nazaj z brvi se pomaknem.
Urezanico sem bil kar tam na tleh pozabil, kamor sem jo bil del z ročnika. Šentajte, še zdaj mi je žal tako lepih pšeničnih štrukljev, kakršne mi je bila Strenovka v culo navezala.
,Sam Bog, da bi mi nič ne prizadel!' mislil sem in sem šel ob potoku navzgor. Ko sem prišel do nekaj ožje stružice, sem vodo preskočil. Psa ni bilo za menoj, malo sem se oddahnil in Boga hvalil.
Koračil sem čez polje, nisem gledal, ali je strn ali zelje ali oves vsejan ali njiva povlečena; vse vprek sem šel. ,Tamle pri križišču bom pa zopet na pravi pot prišel.' Zdaj sem bil začel že sam nase jezen biti. Pes je bil pes, jaz sem le plašljiv. Še enkrat bi ga bil prek gobca pripalil, potlej bi bil že šel vragu v r—. Ko pridem do križišča, lej ga cucka, pes leži na tistem mestu, kjer se poti križajo. Kaj bo to?
Naredim ovinek. Pa komaj pridem zopet na pot, psa že pred seboj vidim. Nič, zdaj pa ne grem s poti! Pa tudi treba ni bilo; pes je šel zmerom dve stopinji pred menoj. Grozno velik se mi je zdel in črn ko oglje. ,Nihče nima takega psa v naši okolici,' menil sem, ,to ni pes, kakor so psi.'
Ves poten od vročine in trd od mraza in straha, ki so me sprehajali zavrstjo, stisnem klobuček pod eno pazduho, ročnik pa pod eno in molim očenaš pa zopet očenaš. Sosebno sem molil: reši nas od hudega. ,Kaj sem neki storil, za pet ran božjih, takega, da mi Bog že na ta svet hudiča dà?' tako sem mislil in številil poglavitne svoje grehe po božjih zapovedih. Samo še to me je tolažilo, ko sem pomislil, da se ni še nikoli slišalo, kar jaz pomnim, da bi bil hudič živega človeka meni nič tebi nič s sveta odtegnil. Zakaj bi pa mene najprvega? Poreden sem res, ves v lažeh in krivicah tega sveta, ali hent, saj so tudi drugi še bolj ali vsaj taki — mislil sem.
Nazadnje mi je pa tako prišlo iz računa, da moram jaz že posebno zrel biti, in molil sem le še bolj za groznim psom. Las nisem nič čutil na glavi, vse je stalo pokonci. Zdajci mi nekdo priuka po stranski stezi in meni se srce olajša. ,Aha, da je le še en človek živ na svetu, bo že.' Zauka vdrugič in na glasu spoznam precej Greznetovega Martineta — le-onega, kakor je predlanskim umrl.
,Martine!' se oglasim jaz.
,Jože, kaj si ti ? Kaj te vrag drži tukaj ? Ali trape loviš, ali preganjaš coprnice, ali kaj-li?'
Jaz pravim: ,Trap ne lovim, pa coprnice morda, najbrž pa vraga samega pred seboj gonim.'
,Ni hudir!'
,Le okoli sebe poglej, pa boš videl.'
Ali v tem trenutju črnega psa ni bilo nikjer več videti. Martine je menil, da se šalim, zato mi pravi: ,Prismoda, kaj slepariš tod, pojdi, greva v Žebranovje, jaz bom dal za en poliček, da bova vsak en pot pila.'
,Pa pojdi ti z menoj, Martine, do doma in jaz bom dal, kadar boš hotel, za dva poliča. In nič drugače se ne bova menila, ampak če sva kdaj prijatelja bila, kar moraš iti. Strah me je tako, da nikdar tega.'
,Strah, Jože? Kaj pa je?'
,Pri Strenu sem mlatil,' pravim, ,zdaj grem proti domu. Na potu se mi pa črna pošast, taka kakor pes, nastavlja. Zdaj pa ne grem sam domov, ko si ti tukaj, za nobene denarje ne.'
,I, kje pa imaš svojega strahu?'
,Ravno ondukajle je bil, preden si ti prišel, zdaj pa je zginil,' in povedujem od kraja do konca vse.
Martine mi ni prav do dobrega verjel; to sem poznal in skoraj mi je bilo žal, da ga tudi on ni videl. ,Le pojdi, Jože, grem jaz s teboj, res nisem vedel, da si strahopetec; naj jih zdaj pride devetindevetdeset zelenih, midva se jih ne bojiva, kajne da ne, Jože?'
Jaz nisem hotel nič reči, saj sem vedel, da je še eden preveč, kadar pride.
Prideva tjale do Rup v našem spašniku. ,Kaj je pa tamle?' pravi Martine na tihem in mi kaže nad Rupe. Nad Rupami zagledam — psa. Na najvišjem kamnu je stal in tako gledal dol kakor pes, kadar hoče koga oblajati. Nisem si upal v tisti kraj ozreti se in zdelo se mi je, da na večjih nogah stoji ko pred.
Martinetu pa so se hlače še bolj tresle kakor meni. Šele ko sva do doma prišla, si je mogel toliko oddahniti, da mi je povedal: ,Tako me je bilo vragovo strah, da, ko bi bil le eden pihnil, pa bi bil umrl.'
To sem videl in dočakal, jaz ne rečem ne tako ne tako, zato sem povedal, kar sem videl; naj ugiblje, kakor kdo zna in ve.«
Tako so pravili ded z zapečka.
Kolovratje so bili medtem zastali radovednim predicam; vreteno ni več drdraje požiralo tanko sukane niti, ki je drsela izpod lepega, ali od dela omadežanega prsta mlade device ali iz ostarele roke stare matere. Vse je poslušalo, kako se bo ta povest o strahovih izšla. Ko so pa ded nehali in iz svoje pipice tobakov pepel ob palec iztrkali, žlindro z zaklepčnim nožem venkaj postrgali in na novo tobaka natlačili iz srčnega mehurja doma zaklanega praseta, potem zabrenče zopet hitra vretena in motvozi zopet zasučejo lična kolesa. Deklice pa so plaho pomikale glavo h glavi in šepetanje se je slišalo med njimi: »Ti, mene je pa strah.« Prva to ugane, druga jo za svojo pove tretji in kmalu je cela družba polna: »Mene je strah; jaz ne bi šla zdajle do Rup za kup denarjev ne.«
Imeli so sosedovi deklo Katro. Ona je bila za pol komolca večja od drugih žensk, tako da so fantinje od maše grede vselej že dva streljaj a daleč poznali, v katerem krdelu gre Katra. Močna ni bila samo bolj kakor vsaka dekla, ampak bolj ko marsikateri hlapec. Ako bi bili mirni Slovenci kdaj Amazone imeli, ona bi pa bila lahko kraljica. Govorila je, da se gre z vsakim moškim metat. Fantje iz vasi pa so dejali, da se ne gredo metat z babo, kadar jih je pri košnji v jeseni na travniku na korajžo klicala, v resnici pa se je vsak bal, da ga ne bi vrgla in v sramoto pripravila.
Ko so se tedaj menile deklice, da jih je tako strah, da ne bi šle za noben denar zdajle do Rup, ustavi Katra vreteno, in pretikaje kobilico na perutih, pravi: »Mene pa ni nič strah, deklice; ako bi mi kdo deset grošev dal, pa bi šla precej.«
To slišijo fantje za vrati. »To pa težko, da bi bilo res; baba je baba; marsikoga bi bilo zdajle strah iti do Rup, ki hlače nosi,« menijo mladeniči in naglo zlože deset grošev. Eden jih dene na mizo, rekši: »Katra, tukajle pred može sem položil deset gotovih grošev. Ti pojdi do Rup, in tvoji so. Mi pa ne bomo drugače verjeli, da si bila tamkaj, kakor da boš kolček v sneg zasadila, ki ti ga bomo dali.« Pastir prinese kol s tnala in ga pospušiči (pošpiči) v hiši, da bi se raje zasadil v zmrzli sneg.
»Tone,« pravijo naposled ded gospodarju, ko je preteklo že poldrugo uro, »Tone, ako imaš katero brezovo baklo suho na izbi, le naj gre eno ponjo, prižgite jo in pojdite gledat, kaj da deklica ni. Jaz se bojim — pa ako nimaš bakle, vzemi butarico trsak ali pol škopnika. Jaz bi šel rad z vami, ali moje noge so že težke, jaz bi vas težko dohajal. Le pojdite, Tone, pa če imate kaj vode, na sv. treh kraljev dan blagoslovljene, se ž njo poškropite in iščite deklice. Ve ženske bi pa molile.«
Šli so z lučjo dekle iskat.
Midva z dedom sva šla domov. Jaz bi bil sicer rad še počakal, da bi bil vsaj videl, ali bodo Katro pripeljali domov ali kaj-li in kaj bo povedala, da je videla in slišala pri Rupah. Ali ded niso bili moje misli. »Le bali, greva domov. Jutri boš pa dremal in ne boš mogel vstati, kadar te bodo mati klicali. Ako je božja volja, Katro bodo zastran tebe že dobili, če ti spiš ali čuješ.«
In nič ni izdalo, če sem rekel dedu, da se mi ne dremlje, domov sem moral iti ž njimi.
Spati nisem mogel, čez dve uri sem slišal, da gred6 sosedje mimo naše hiše nazaj. Naglo sem bil pri oknu, ali bilo je primrznjeno. Odpreti se ni dalo in tako nisem vedel tačas, ali so jo dobili ali ne.
V vsakem kotu, kjer je bilo kaj bolj temno, zdelo se mi je, da vidim črnega psa, kako name reži. Šele ko je dnevu zazvonilo, zatisnil sem bil oči in sem spal, da je stalo že visoko sonce na nebu.
Zbudivši se, vprašam mater precej, je li že prišla sosedova Katra. »Davi so mrtvo prinesli,«
odgovorili so mi. Kar sem potlej videl in zvedel, bilo je tole:
Ker je bil sneg zmrzel, da je držal vsakega človeka, sledili so sosedje, iščoči Katre, njene stopinje le tako dolgo, dokler so se zamazani čevlji poznali po snegu. Ko so se pa čevlji odrgnili, tudi sledu niso več puščali; snežena skorja pa se ni udirala. Prišedši do Rup, ne najdejo Katre nikjer. Iščejo je dve uri pri Rupah, po poti sem in tja, ali nikjer je ne najdejo in morali so iti domov, mraz jih je moral in ker so menili, da se jim je doma skrila.
Šele drugo jutro jo najdejo dober streljaj daleč od Rup. čepela je na tleh na pol, pred njo je bil kolček zasajen in skoz močni njen predprt globoko v trdi sneg. Oči so ji stale venkaj, lice je bilo bledo kakor sneg pred njo in v telesu ni bilo duše več.
Praznoverni kmečki ljudje so dejali: »Strahovi so jo umorili; to je res, za denar, Bog obvaruj, ponoči kam hoditi.« Umnejši možje pa, duhovni pastir, zdravnik in drugi, o katerih pravijo, da znajo več ko hruške peč', razkladali , so to reč takole: Hotela se je izkazati in je šla mimo Rup še malo dalje. Zasajevala je kolček in ga je po nerodnosti skozi svoj predprt zasadila. Ko potem pripeta ni mogla vstati, mislila je, da jo vrag drži nazaj. Ker se je prav dobro sledila lisica iz Rup in zopet v Rupe, morda je ravno v tem strahu videla še lisjaka, lezočega iz jame proti nji, in to je prazne vere polno dušo tako prestrašilo, da je omedlela. Potem je zmrznila. Tako je potrdil tudi zdravnik, ki jo je narazen deval ali po anatomiško preiskavah Zdravnik je tudi trdil, da bi jo bili morda še oteli smrti, ako bi jo bili ponoči našli.
Ded pa so ven in ven eno govorili: »O, da niste mene vprašali — Katra bi ne bila umrla, ako bi bil jaz slišal, kaj se menite. Ti tresk ti, da ne slišim!«
Nekaterikrat sem bil z dedom na preji, prej in potlej, poslušal milo pevajoče slovenske predice in čudne dedove pripovedke o treh bratih, o rojenicah, o divjem možu, o Kralju Matjažu itd. Nekatero pripovedko, ki sem jo v takih prilikah slišal od deda, pozabil sem že zdaj, ker mi dolgo časa ni bila na mislih. Vendar tega pozimskega večera na preji nisem pozabil, ampak živo mi je ostal v spominu. Javalne ga bom pozabil v letih prihodnjih, ako jih dočakam.
JAMA, PO KATERI SE PRIDE NA DRUGI SVET
[uredi]Dolgo sem izpraševal, kdaj se bo dejalo na sv. Bernarda dan. Ded so mi namreč obetali, da bode tačas v Stični semenj in da mi bodo klobuček kupili. Oj, kako sem bil norostno vesel, ko je prišel sv. Bernard! Ne samo zavoljo tega, ker so mi dejali, da mi bodo kupili klobuk, tak, da bode imel kitast motvoz z lepimi bingeljci, temveč zato, ker so mi bili tudi obljubili pokazati veliki grad, kjer so njega dni stanovali menihi.
Precej dolgo se hodi od mojega doma do Stične, in sicer tako dolgo kakor od Stične do doma. Na tem dolgem potu so mi povedali ded marsikaj. Ko sva šla mimo znamenja pri cesti, kazali so mi, da ima le-tam zlodej zaklad spravljen poldeveto brazdo globoko, katerega so nekdaj ljudje pred turškimi tolovaji skrili; tam sem moral gledati spušičast kamen, kamor hodi baje sam hudič koso klepat; tam je bil zopet prelaz, na katerem so (ded) bili, grede s Sv. Kuma, opešali; tam sva šla zopet mimo krčme, kjer so nekdaj, grede iz Bučke, morali sivemu juncu, ki ni že mogel nog prestavljati, vina in kruha kupiti — »šencana buša hrvaška, mar bi bil jaz vino sam izpil«; tam so mi zopet kazali tiste tri hraste, kjer so nekdaj ob eni čez polnoči sove oponašali itd.
Ko prideva že blizu Stične, mi kažejo ded s tršljikovko: »Lej, tamle na strani, le-ona vas je Veliko Črnelo. Njega dni je bila velika kuga po svetu; črna kuga se ji je reklo. Tačas je bilo v Črnelem hudo, da Bog nas varuj. Neki vaščan je bil — ne vem, kako so mu že rekli, treska! ta je bil prvi zanesel kugo v naše kraje, kupčevaje daleč po svetu. V Črnelem ni bil še nihče za kugo bolan. Zberó se Črnelci in pravijo: ,Pomrli bomo; naši sosedje imajo že vsi kugo, ki jo je oni prinesel s tujega, in preden bo oseminštirideset ur, bomo jo že mi imeli. Dajmo, zagradimo si vas okoli in okoli, da ne bo mogel nihče iz vasi, nihče v vas. Tako se ubranimo črni kugi. Kadar bo minila, odpremo zopet vas, da bodo hodili drugi noter, mi pa ven.'
Dolgo so imeli Črnelci vas ograjeno. Kuge ni bilo, Črnelo pa je še zmerom ograjeno; nikogar ni bilo videti ven. Ljudje okoli so si pravili: ,Grozno se smrti boje, ki so tako zagrajeni že leto in dan.' Kar se zasliši glas s hribca nad vasjo: ,Pomagaj, pomagaj, ako je še kje kak človek živ!' Ko ograjo poderó, najdejo vse Črnelce mrtve, samo eden je bil na pol živ, pa bi bil še tisti skoraj umrl, ker ni imel ne enkrat kaj v usta dejati. Če se človek bolj ogiba in boji smrti, prej ga zadene.«
Prideva v Stično. Semnja ne bom popisoval, saj je bil tak kakor vsak semenj: prodajalci so robo hvalili; vsak je imel najboljšo; kupci pa so grajali in napačnosti iskali, nazadnje pa vendarle kupili. Še Ribničan, ki je bil svojo zidano »ruobo« okoli kamenja razpostavil, hvalil jo je, da poje »ko zvon v zvonici«. Mešetar se je pridušal, da ima krava (katere popred še nikdar ni videl), dasi zimka, vsako pot po dve latvici mleka. Kar bi bilo o mojem dedu povedati, morda je to, da so klobuk do zadnje dlačice pred ogledali in ocukali, preden so ga kupili, in da so klobučarju devetkrat povedali, da svet ne zna več klobukov delati.
Kupivši klobuk, šli so mi razkazovat gradu, to je, nekdanji klošter. Še bolj pa ko jaz, gledali so ga sami, enkrat od zdolaj, enkrat od tega, enkrat od tega ogla. Tudi v cerkev sva šla in kor sva ogledala, kjer so menihi svoj »didel-dej«
peli, kakor so govorili ded. Dosti so mi pravili o menihih, med drugim tole: »I, menihi so bili pobožni ljudje, tudi ljudem so bili dobri; jaz jim ne vem kaj reči. Ali bili so gospoda, gospoda pa je vsa neumna — zastopiš — gospoda je otročja; saj boš sam videl, ako boš kaj časa čevlje trgal po tem svetu. Lej, tukajle je bil neki Vehatov gospod, posveten — ni hotel dobro storiti, da bi bil duhoven, Bog mu daj nebesa, zdaj je že odgovor dal — ta je prišel včasih domov, ko sem še jaz za kravami letal, pa je taval samošno po hosti, po gričevju, po pečevju, po razvalinah in peščeninah z veliko zeleno cehto na kolku in je kamenje vanjo pobiral. Kamenje vsake vrste, črnikasto, belo, rdeče, rjavo, pisano; vse vprek je deval v torbo. Jaz sem ga gledal včasi izpod kakega topola in sem si mislil: ,0, kako si ti na svetu neumen v svoji suknji. Mar bi po poti hodil in Boga hvalil, da ni treba po trnju in po skali hoditi. Ali kaj ti če vendar kamen pridovati?'
Tako kakor ta Vehatov gospod je baje vsa gospoda neumna in tudi menihi so bili taki. Hodili so tudi takega kamenja pobirat, zelišča trgat, eno tako kakor oslak — tako kakor črnilec, ki po hosti raste — tako kakor tisti smrdljivi divji kozel, ki med mašami raste in ki je rajnik Helček Matijče živino zdravil ž njim — vse tako so znašali. Nekdaj, ko so tudi tako po hosti pohajkovali z rožami, najdejo v Brezovščkovi hosti le-ono jamo, ki se še dandanes lahko vidi, samo da je malo zavlečena. Tukajle gori je Brezovščkova hosta, vidiš? (kažejo mi ded proti severovzhodu). Le-oni je bogat dedec že od njega dni. V njegovi hosti je tedaj jama, v jami je bil nekdaj prostorček kakor izbica in od tod se je še globoče videlo v zemljo. Izbica pa se je že zasula, samo jama je še.
Ven in ven so hodili stiski menihi le-sem, potem ko so bili jamo izvohali; menda že boljšega opravka niso imeli.
,Kaj je neki notri?' dejali so in obetali tistemu, ki bi šel gledat, nekaj veliko denarja, ne vem že koliko. To se ve, da so denarja preveč imeli, ki so ga za take reči ponujali. Niso vedeli, koliko človek za polovičar trpi, preden ga dobi.
Bil je pa neki Kadunjčar, kloštrski podložni, ki se je bil menihom zameril tako, da so ga hoteli iz hiše spoditi. Ujezil pa jih je bil prav po nedolžnem. Imel je namreč na vrtu pred svojo hišo prav lepe hruške. Nekega popoldne ravno gnoj iz hleva kida, ko pride opat sprehajaje se mimo.
,0, kako imate lepe hruške,' nagovori opat Kadunjčarja in gleda na drevo. ,Lepe so, lepe, res,' pravi na to Kadunjčar. — ,Ali so kaj dobre?' — ,Tudi dobre so, gospod oče.' — ,Kako jim je pa ime?' poprašuje opat. ,Pokusje,' pravi Kadunjčar, kajti hruškam se je zares dejalo pokusje. ,Kako jim je ime, pravim,' reče opat nevoljen, da ga kmet tika in namesto, da bi mu povedal, kako se hruškam pravi, veli mu jih pokusiti. ,I, pokusje, I, pravi vdrugič Kadunjčar. Tako se nista pobogala. Opat je šel jezen proč, rekši: ,To je pa vendar odveč, da me moji podložniki tako grdo tikajo in še ne povedo, kar jih vprašam.' Kadunjčar pa je bolj hitel gnoj kidati in je godrnjal: ,Ne vem, ali so gospod danes ušesa kam posodili, kaj-li, dvakrat sem jim povedal, pa menda še niso slišali.'
Kmalu mu pride pisanje, da mora od hiše, kloštrske pristavice, kamor hoče, v kloštru ne marajo za takega pristavnika, ki opata ne spoštuje, temveč prevzetno govori ž njim. Kadunjčar pa je debelo gledal in si mislil: ,Za božji čas! Kdaj sem jaz prevzetno govoril? Kako je to?'
Naglo obuje pražnje čevlje in leti dol čez kamenje v klošter. Mislil je: ,Moram vendar pozvedeti, zakaj me po svetu gonijo.' Ali vratar se je jezno držal, obrnil se na pol na stran in je rekel: ,Ne smete noter več.' — ,I, lepo vas prosim, kaj sem pa naredil, za božjo voljo?' vpraša Kadunjčar in kislo se drži. ,Ne smem, pa je ven,' pravi kloštrski vratar. Kadunjčar gre žalosten domov.
Ravno v tistem času se je bilo razglasilo, da menihi veliko denarja obetajo tistemu, ki bi se dal po vrvi v jamo spustiti, da bi potlej povedal, kaj je na dnu. V celi okolici si ni nihče upal noter; vsak se je bal skrabáca, ki pravijo, da stanuje v takih podzemeljskih luknjah. Kadunjčar je pa dejal sam pri sebi: ,Hember te, hudo je, če se sam vrag iz pekla človeka loti, ali nemara da je še huje, ako mora človek z babo in z otroki gol po božjem svetu kobacati; še slabejši je potlej ko polž, ta vsaj hišo s seboj nosi. Morda pa hudir ni tako hud, morda se dá preprositi; saj še ne pomnim, da bi bil koga ujel, če le hudir ni, tudi mene ne bo. Ako bi šel v jamo, dobil bom denarjev, da si bom lahko lastno streho napravil, ali pa se bodo dali omehčati in mi bodo pustili hišo, kakor jo imam zdaj.'
Zopet spodveže stremeni in jo prasne čez mejo in čez plot v klošter. ,Nič ne bo, nič!' vpije vratar nadenj. ,Bo, bo!' odgovori Kadunjčar in pripoveduje, kaj bi zdaj rad. Vratar ni rekel ne bev ne mev, ampak je šel opata vprašat. Na vso srečo je bil opat zvedaven mož. Jezen je bil na Kadunjčarja, ali še bolj ga je mikalo izvedeti, kaj je v jami.
Popraša druge stare menihe in vsi svetujejo, da naj se kmet za zdaj še v pristavi pusti, ako gre v jamo. Kadunjčar gre vesel domov. Vendar skrbelo ga je malo, kaj bo, ako ga škrat zgrabi. Ali tolažil se je: ,Naj bodo pa gospodje v kloštru o meni odgovor dajali!'
Iz vseh zvonikov poberó vrvi po stiski in po šentviški fari. Znesó vkup poveznike in vse, kar je bilo iz vlakna v tri gubé spletenega. To se ve, da ni šlo samo pred jamo na kupček, ampak le za denarje se vse stori, ako je še tako nespametno.
Snide se na tisti dan velika množica ljudi in menihov. Privozlajo na koncu vrvi krepelec; ta krepelec je okobalil Kadunjčar, z eno roko se je držal za vrv, z eno pa majhen motvoz, ki je bil k zvončku napeljan, da bi precej pozvonil, kadar bi ga zgrabil — Bog nas varuj! — zlodej za stegno, in da bi ga potem možje tlačanje, katerim je bilo vrv izpuščati, na beli dan potegnili.
Spuščajo. Kmalu se utopi Kadunjčar v temo. Zmanjkalo je vrvi, dovezali so drugo dolgo in tako dalje. Poldrugo uro je jama požirala vrvi. Kar je jela lahka prihajati in možje so rekli: ,Zdaj je na dnu.' Pol ure so baje čakali, kdaj bo zvonček zapel. Potlej so pa menili, morda se mu je kaj primerilo. ,Vlecite venkaj!' zapovedo menihi in molzli so zopet vrvi iz zemlje. Nazadnje prijezdi Kadunjčar na svojem krepelcu ves vesel, samo bled in upaden.
,Kaj je, da si tako bled?' vprašajo menihi. — ,I, kaj bi ne bil bled, ko bi bil kmalu tepen.' — ,Kdo pa bi te bil tepel?'
Tako je bilo,' poveduje Kadunjčar. ,Po vrvi sem prišel na drugi svet. Tam ravno tako sonce sije ko pri nas spomladi. Zemlja je pa še lepša od naše. Videl sem lepe zelene travnike, vrbovje raste ob vodi, ki teče po gladki krivi strugi, in tako je ko v malih nebesih. Lepi mladi kosci so kosili. Ko so mene zagledali, dali so mi koso in so me prosili, da bi še jaz kake tri redi odrezal. Pa kakor sem mahnil, sem kosje zlomil in vsi so me obstopili, da bi me bili našeškali. Pa ravno ko bi imel tepen biti, ste me potegnili venkaj.'
Menihi so odkimovali, niso verjeli. Kadunjčarja je to zgrabilo in rekel je jezen: ,Devet kosmatih vej! Gospodje očetje, hišo ste mi obljubili, če grem v jamo, hišo mi boste dali in jo boste. Kdor ne verjame tega, kar povedujem: tukajle se gre v jamo, naj gre pa sam gledat, bomo le videli, ali bo prinesel celo polt nazaj.'«
»Ali je žel še kdo gledat za Kadunjcarjem?« vprašam jaz deda.
»Nihče ne,« odgovore. »Dostikrat so videli blizu jame takega, da ima roge, in vsak raje verjame Kadunjčarju, kakor da bi se z vragom seznanil.«
»Ali tudi vi verjamete?«
»To je da,« odgovore ded. »Saj so nam neki gospod kaplan pravili, da je zemlja Amerika pod nami. In jaz sem tako premišljeval in uganil, da je bil Kadunjčar tačas v sami Ameriki.«
Tako so moj ded menili in jaz sem jim tačas verjel.
KAJ SE V KRIŽMANOVEM PREROKOVANJU POVEDUJE O KRALJU MATJAŽU
[uredi]Kadar so se v nedeljo popoldne kmečki očaki zbrali pred vaško podružniško cerkvijo, nanesla je govorica na čudno okrogličasto in potlačeno podkev, ki se nahaja na županji njivi še od turških vojska sem. Ker se veliko ljudi od tega živi, da svetu novice kujejo in o prihodnosti kvasijo, kdo bi našim kmetom zameril, ako tudi politikujejo, kadar so v irhastih hlačah. Prišlo je med njimi namreč vprašanje na dan: ali bodo Turki še kdaj prišli ali nikdar več? Eni so trdili, da bo Turek še prišel, eni pa, da ga ne bode nikdar več.
Ded so sedeli na nizkem ozidju na pol razvaljenega pokopališča ter so upirali komolca v koleni; prvi glas so imeli v vaškem parlamentu; pri tako imenitnem vprašanju torej niso mogli molčati. Ali bili so zbrisane glave in so menili: »če rečem, da Turka ne bo več, ne bo prav, zakaj ni ga hujšega vraga od Turka; če pa rečem, da bo še prišel, pa zopet zašaram; morda ga res ne bo, ko ga že tako dolgo več ni.« Tako so pomislili, pljunili en pot in rekli: »Veste kaj, sosedje, en pletar krompirja pa grem še zmerom stavit, da Turka ne bo več; dveh pletarjev pa že ne stavim.«
»Kako je pa to,« pravi drugi, »da so v šembiljskem prerokovanju še tako hude vojske oznanjene; s kom bo pa vojska, če s Turkom ne?«
»Kajpa da so; pa še hujše v Križmanovem prerokovanju,« odgovore ded in kinknejo z glavo, zakaj nič se jim ni ustreglo, ako se je hotel kdo pričkati ž njimi. »Križman je res hude vojske napovedal, da Bog nas varuj; pa ni nikoli rekel, da bo še Turek prišel, ampak dejal je, da bo Kralj Matjaž vstal in da bo Turkom in vsem našim sovražnikom koščice potrl.«
»Kako je pa vendar ta Križman in Kralj Matjaž?« vpraša tretji sosed, »vi to dobro veste, povedite nam; včasi sem že slišal, pa precej pozabim.«
»Kako?« jamejo ded pripoved, »Križman je bil pisar pri neki graščini kakor le-ta suhopetec iz grada, ki pri nas desetino iz kozolca puli, samo tak križemgledec menda ni bil.
Nekdaj gresta on in njegov gospod — ne vem, ali je bil grof ali kaj drugega — po hosti sprehajat se tako daleč, da že nista vedela, kje da sta. Križman je bil radoveden in je rad hodil po neznanih potih.
,Pojdiva, bova le videla, kam se po tem potu pride, jaz nisem še nikoli po tem potu hodil in nisem vedel zanj,' rekel je Križman gospodu.
Gospod pa je dejal: .Križman, jaz si ne upam dalje, pojdiva nazaj! Lej, pot sva že zgrešila, kaj bo, ako popolnoma zaideva?'
,I, kaj neki bo? Nič hudega ne,' odgovori Križman. ,Nekam že drži ta steza; saj je dobro uhojena in gladka. Jaz se ne vrnem, če se prav vi.'
Gospod se vrne, Križman pa si ureze grčavko v meji in srčno praska dalje. Hodil in hodil je, tako da so se mu noge vdajale pod koleni. Pota je bilo pa čedalje več, kakor da bi ga bil eden zadaj odrezaval pa mu spred dokladal. Sonce je bilo že nizko, Križman se je že kesal, da se ni pred vrnil. Kar zagleda, da ni pota nikamor več kakor nazaj. Izgubljal se je pod veliko skalo, okoli in okoli pa je bilo vse gosto zaraščeno. ,Lejte kleka,' rekel je, ,mar bi bil šel z gospodom nazaj, zdaj bom moral tako dalje sam tevsati.' Usede se pod skalo in zagleda napis, z mahom zaraščen. Gleda in gleda, pa ne more razmotati, kaj se bere; toliko pa se mu je zdelo, da je nekaj o Kralju Matjažu.
Kar se vrata v skali odpro ondukaj, kjer se je steza izgubljala, in na dan pride star mož, tak kakor menih. ,Kaj gledaš?' vpraša Križmana. ,Tule se nekaj bere o Kralju Matjažu, pa ne morem vedeti, kaj je.'
,Ali bi rad kaj več vedel?' vpraša menih. ,To je res, da bi,' odgovori Križman. ,No, z menoj pojdi!' Rekši, ga žene po luknji globoko pod zemljo. Prideta do grozno velike cerkve in gresta noter. Ravno se je brala sv. maša; pa vsi pričujoči so dremali, še mašnik je kimal z glavo pri oltarju. Menih se usede v stol, Križmanu migne, da naj se usede tik njega. En čas molita, potlej ga pa pelje od okna do okna. Križman je pogledal skozi vsako okno. Pri enem je videl krdelo mrtvih ljudi, ležečih na kopici. ,Kaj je to?' vpraša meniha. ,To je kuga,' rekel je menih in mu je pravil vse, kdaj bo. Potlej je videl pri drugih oknih vojske, potrese, lakoto, sušo in druge reči. Skozi zadnje okno pa se je videlo, kako ste dve gori druga k drugi priveznjeni. Med njima je velika vojska na konjih in peš. V sredi sedi pri lepo pregrnjeni mizi kralj sam, lepo v zlatu napravljen, in kriva sablja mu visi z boka. Vsi vojaki pa dremljejo; eni kimajo z glavo čez sedlo, enim pa je že zlezla glava med kolena. Celo kralj sloni na mizi in spi.
,Kdo je to?' vpraša Križman.
,To ti je Kralj Matjaž in njegova vojska,' odgovori menih. ,Ravno je hotel z vsemi temi vojaki nad sovražnika iti, ste se te dve gori zgrnili vrh vse vojske. Že veliko let spi tukaj. Včasi se pa zbudi kralj in vpraša, ali še letajo po svetu tiste ptice, ki imajo belo pa črno perje na perutih, namreč srake. Ako se mu pove, da še, žalostno z glavo odmaja in zopet zaspi. Ali kadar se bode prebudil on in vsa njegova vojska, predrl bo venkaj in bo premagal vse naše sovražnike, tiste, ki so nas nadlegovali nekdaj in ki nas zdaj. Hude vojske bodo nastale tačas po svetu. Ljudstvo se bode vojskovalo z ljudstvom. Kralj Matjaž bo pa vse druge premagal in zadrevil in potlej bo na svetu tako dobro, kakor se bere iz svetega evangelija, da bode en hlev pa en pastir.'
,Kdaj bo pa vse to, kdaj ne bo več srak na svetu?' vpraša Križman.
,Poskusi ti le-onole veliko sabljo, ki na steni visi, iz nožnic izvleči,' pravi menih. Križman prime za ročo in vleče; pa nič več ko za en palec je ni izvlekel, precej mu je nazaj v nožnice zlezla. In vselej, kadar se je sablje kaj gole prikazalo, dvigali so vojaki in Kralj Matjaž sam glave in odpirali oči; ko mu je pa sablja nazaj zlezla, vselej so vojaki in Kralj Matjaž zopet zadremali.
,Lej, zdaj že še ni časa pravega. Kadar se bo rodil tak junak, da bode prišel v goro in to veliko sabljo potegnil iz nožnic, tačas ne bo nobene take ptice več in tačas se bo Kralj Matjaž zbudil in z vso vojsko planil na svet.'
,Kdaj se bo pa rodil tak junak?' vpraša Križman. Menih pa ga udari za uho in ga hudo pogleda; tega mu ni hotel povedati.«
»Kje je pa zdaj tisto Križmanovo prerokovanje?« vprašajo eni sosedje deda, ko so končali povest. »I, bogve! Njega dni so ga baje imeli kmetje, kateri so znali brati pisano. Pa samo z roko pa s peresom, ne tako, kakor se vidi v bukvah. Gospoda, zdi se meni, ne vejo nič nič o tem. Dandanes se pa ljudje čedalje manj pečajo in menda se je že izgubilo pisanje. Nekateri še veliko iz glave vedo, kaj prerokuje na to in to leto; jaz že le povrhu poklatim. Samo to o Kralju Matjažu še dobro vem, kakor so nekdaj pripovedovali.«