Spomini na Transvaal

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomini na Transvaal
M. P.
Izdano: Amerikanski Slovenec 18. december 1903 (13/1), 17
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lansko leto omililo se mi je v otožnosti po stari domovini. Brž pospravim skupaj za na pot potrebne stvari in se pripeljem koncem majnika v mili mi rojstni kraj, v Bač pri Št. Petru na Krasu. Pač sem se počutil veselega, zopet videti pred več leti zapuščeni skaloviti kraj, ali le malo časa užival sem to veselje. Kakor sem šel vesel v domačijo, tako vesel sem jo zopet zapustil po preteku osmih dni. Res, človek vedno in povsodi rad misli na kraj, kjer mu je tekla zibelka; a če si kedaj šel križem svet, te na povratku v domačijo kmalu mine veselje in dolgčas te s čudno silo spet prežene na tuje. In tako sem se tudi jaz od domače vasi zopet poslovil in jo udaril proti Italiji.

Bral sem nekje po časopisih, da je vojni med Anglijo in Buri konec, in da se obeta v Južni Afriki dober zaslužek. Torej se pa podam tjakaj, sem si mislil. In dne 12. junija l. l. sem se zopet zibal na ladiji iz Neapolja proti Afriki.

Po 29dnevni morski vožnji pripluli smo v mesto Beira v portugalski Vzhodni Afriki, ki leži že daleč južno od ekvatorja ali ravnika. Tu smo imeli potniki, namenjeni v angleško Južno Afriko, prvo sitnost. Dati namreč niso hoteli listkov za nadaljno vožnjo, seveda po železnici. In še-le posredovanjem konzulata in policije smo jih dobili in so nas pustili naprej.

In pripeljali smo se v mesto Salisbury v državi Rhodesia, ki jo je utsanovil znani Anglež Rhodes. Tu je pa bila zopet trda za nakup vožnjih listkov. No, človek se ne sme prehitro prestrašiti, najmanj na tujem. Išči, pa najdeš pametno; saj pravijo, da Bog Kranjca ne zapusti. Nič se bati, če imaš kaj cvenka. Od nekega trgovca sem dobil za štiri funte (angleški denar) trgovsko popotno listino in s tem vožnji listek, kot trgovec namenjen v Buluwayo. Ker sem pa imel s sabo prijatelja od doma, sem moral tudi zanj preskrbeti vožnji listek. Navrgel sem še par funtov, in zlata roka je tudi prijatelja spravila naprej. A vse to podkupljeno trgovsko listino.

Te sitnosti smo imeli zato, ker vojna še ni bila pravzaprav končana. Zatirani Buri so se še vedno tupatam upirali.

Nazadnje smo se srečno pripeljali v Mafeking, toda ne tako lahko. Na sredi vožnje zmanjkalo je bilo premoga naši lokomotivi In radi Ali neradi šli smo iz vlaka in skoraj pol ure daleč nosili skupaj drva, da so kurili in napravljali paro lokomotivi , ki nas je počasi dovedla v Mafeking.

Od tu naprej proti Kruegerdorpu pa tujci po nobeni ceni nismo mogli dobiti vožnjega listka, ker je zadnje mesto radi nemirov bilo z vojaki obdano. Kaj storiti? Moj prijatelj in jaz sva jo kar po domače peš udarila proti Kruegerdorpu. Reči moram, da pot ni bila kaj prijazna, a večinoma nevarna. Mnogokrat sem si utrgal koruze in si ž njo tešil lakoto. Niti za denar se ni dobilo ničesar, kar bi bolje teknilo želodcu.

Dvanjast dni sva tako hodila s prijateljem po teh vsled vojne nastalih puščavah in le enkrat se je posrečilo, da nama je neka dobra žena skuhala malo močnika in postregla s čajem z opombo, da z drugim nama ne more. Konečno prideva s prijateljem že blizo Kruegerdorpa. Bilo je ponoči in veter je pihal, da se je vse kadilo. Dasi sva čula neki glas, šla sva vsejedno naprej. Kar naju ustavi stotnija angleških vojakov, ki jih je iz šatorov sklicala prednja straža. Ko naju izprašajo, kdo in odkod sva, so naju mirno pustili naprej, celo pokazali so nam v daljini neko hišo, češ, da naj tamkaj prenočiva. Hiša je bila burska ter zapuščena in zaklenjena. Midva sva šla skoz okno noter. Vse to so nama že poprej vojaki povedali.

Iz Kruegerdorpa podala sva se v Johannesburg, kamor sva bila od začetka namenjena. V tamošnji okolici je namreč veliko zlatih rudnikov, kjer sva mislila dobiti delo. To bi se sicer dobilo, ali nama se ni dopadlo: kakor že v Salisbury, so nama tudi tukaj obetali po 35 šilingov (1 šiling približno 1 quarter amer. denarja). Hrana pa stane tu 10 šilingov in više. Po osemdnevnem bivanju zapustila sva Johannesburg ter se podala v Cape Town, kjer sva tudi ostala nekaj dni. Od tu sva pa odplula v Southampton, od tod se peljala v London in se potem v Liverpoolu podala na parnik ter jo mahnila v Združ. države. In danes kličem s prijateljem iz Colorade: Z Bogom, zatrta in v angleški jarem vklenjena Burska!

***

Res, doživel in videl sem v Transvalu marsikaj, ko sem se vozil ali peš hodil v po vojski opustošeni deželi. V nekem kraju videl sem kar celo čredo živine, ki so jo vojaki pobili in je tedaj gnila in okužala ozračje. Drugje zopet hodil sem med grobovi v bitki padlih junakov, in opazil sem nekje, kako je noga slabo zakopanega vojaka špegala iz zemlje. Kaj bi pripovedoval o tačasni krutosti, ki je bila uprav živinska! Boril se je za kršene mu pravice sicer mirni in pošteni Bur, a zmagoval je — kdo danes zmaguje? Denar. Marsikje je napisano: »V jedinosti je moč.« A tudi ta danes ne zmaguje. Angležem je zmago nad Buri omogočil denar. Denar je danes svetu gospodar, denar dela pravice. Denar in bogatin stiskata siromaka in mu jemljeta svobodo.

Opomniti še moram, da pod angleško vlado v Transvaalu kakor i v drugih mestih delajo po rudokopih večinoma črnci, ki so tam še neolikan narod; skoro nagi delajo pod nadzorstvom belih vodjev, ki jih pri delu uče in priganjajo. Tam črni narod nima nikakih pravic, z belci niti v dotiko ne sme. Na kolodvorih se vidi, kako kak belec vpreže črnca kot živino, da pelje ali nese prtljago sem ali tja, in gospodar gre za njim več korakov, a na cilju, več ur daleč, mu za plačilo zapreti in črnec zbeži, pa je plačan. V sužnost jih ravno ne prodajajo, ali priganjajo jih pa pri delu, kakor sužnje. In vse to se godi pod bliščečo se krono angleško, okinčano z demanti in drugimi dragimi kameni, za katere so se potili in dali življenje siromaki.

Kot že povedano, rekel sem: Z Bogom, nesvobodni Transvaal pod kruto Anglijo! In to še kličem iz Colorada v Združ. državah, ki so prava dežela svobode.