Spomini na Planjavo
| Spomini na Planjavo F. K. |
| |||||||||||
Leta 1893. v mesecu septembru sem iz Logarjeve doline na vse strani zaznamenoval pota. In prišla je na vrsto tudi pot na Škarje in Planjavo. Preskrbel sem si vodnika; kajti sam se nisem nikdar rad potikal po neznanem gorovju, saj človek ne ve, kaj se mu lahko pripeti. Da bi pa neznano pot za druge turiste kar brez preudarka markiral, to bi bilo vendar blazno. Moj vodnik je na večer dolgo izpraševal izkušenega vodnika Piskernika vse podrobnosti o poti. Iz tega sem sklepal, da že mnogo let ni bil na Planjavi, vendar sem mu zaupal svoje kosti.
Bilo je krasno jutro, nebo vedro kakor ribje oko, ko sva ob 6. uri korakala mimo Plesnika po Logarjevi dolini naprej, napravljajoč primerna rdeča znamenja. Črez pol ure sva dospela k strmemu pobočju pod Klemenšekovo planino. Dobra stezica, izpeljana v ovinkih, naju je privedla v debeli uri do pastirske koče, kjer sva počila in barvo priredila. Tukaj daje bister studenec dobro vodo.
Klemenšekova planina je precej razsežna in idilsko lepo ležeča stopica, ki je proti robu Logarjeve doline zarasla z močnimi jelkami in macesni. V zelo prostorni koči dobi popotnik poleti vedno lahko mleka. Oko pa se odtod razveseljuje s pogledi na Krofičko, Ojstrico in Planinščico; zlasti kaže Ojstrica svoje velikanske navpične in tod nedostopne stene, da kar očara opazovalca.
Zaznamenovanje potov je zelo zamudno, ako hočeš natančno delati. Solnce je stalo že visoko na nebu, ko sva po stezici, ki se vije ob pobočju vedno navkreber, dospela do ogromnega prodišča, ležečega ravno ob vznožju Ojstrice, ki je tik stene navadno pokrito z večnim snegom. Ob skali je nekoliko kopno, da vidiš debelost snega, ki znaša včasih 5—7 m. Popolnoma skopni ta sneg le malokdaj; to se je zgodilo le tistega leta. Po zelo neprijetni strmini, kjer je zdaj napravljena lepa vijugasta stezica, sva prišla v gornjo jamo, kjer leže velikanske klade križem pometane, kakor so pač obležale. Hipoma je potegnil topel vetrček, ki je oznanjal slabo vreme. Na Ojstrici in Planjavi so začele bele megle svoj ples.
Nad gornjo jamo je sedlo, ki veže zahodno stoječi vrh Planinščice z gorskim korenom, in po katerem vodi pot na Škarje. Tukaj sva počivala in kosila; saj sva imela krasen razgled na konec Logarjeve doline, kamor prideš od tam skozi Ejavčko jamo in Grlo. Zrla sva na strmo pobočje Planjave, na slap pod Einko, na Okrešelj in okrog stoječe vrhove.
Moj vodnik je delal znamenja, jaz sem pa naglo stopal po precej strmi poti proti Škarjam, ki so od spodaj videti prav slikovite. Ko sem prišel na Škarje, me je pozdravil močan veter, ki je gonil goste megle iz Bistriške doline. Upal sem, da jih veter razpodi. Zato sva z došlim vodnikom zaznamenovala pot dalje proti Planjavi, krenivša od Škarij na desno roko. Pot vodi tik grebena zelo strmo navkreber, zopet nekoliko navzdol in na drugi vrh kvišku. Megla se je kmalu tako zgostila, da se ni videlo na deset korakov. Kmalu je še pršela, tako da nisva več vedela, ali hodiva po pravi poti. Zaznamenavala nisva več. Začelo me je skrbeti, če prideva sploh do pastirske koče pod Kamniškim sedlom, kjer bi našla vsaj priprosto zavetišče. Prelezla sva že več navzdol vodečih grebenov, ko dospeva na zelo strmo pobočje, kjer bi morala priti na edini pot, ki vodi k omenjeni pastirski koči. Deževalo je že prav pošteno. Ko sva previdno navzdol lezla, ni mi pot prav nič ugajala. Zato rečem vodniku, naj gre izhoda iz skalovja sam iskat. Ako najde pravo pot, naj me pokliče. Med tem je začela nevihta grozno razsajati. Strela je udarjala kroginkrog, grom se je ostro odbijal; bila je zelo neprijetna godba. Orez pol ure pride vodnik žalosten nazaj do mene in pove, da sva pot zgrešila. Kaj je početi? Lezla sva strmo navzgor, da bi se lahko v kolena grizla. Za počivanje in kosilo ni bilo ni pripravnega prostora ni časa. Kar zagledava rdeča znamenja. Vodnik je padel skoraj na kolena in vzkliknil : „Kaj pa zdaj ?" Iskala sva znamenj naprej ter, spuščajoč se deloma po gladkih ploščah navzdol, sva imela mnogo ostrih grebenov strmo gori in doli prelaziti. Včasih je bilo prostora le toliko, da sem komaj nogo postavil, z roko pa iskal primernega prijemača, namreč ostre skale. Srečno sva se po tem nevarnem potu smelih lovcev prerila na Kamniško sedlo. Šele pozneje sem zvedel, da je to pot malo poprej zaznamenoval tovariš Kos ter naju tako rešil iz strašnega položaja. Na tem potu se je pozneje tudi ponesrečil Wunderlieh z Dunaja.
Čeravno sva prišla mnogo više nad pastirsko kočo na sedlo, vendar sem bil vesel, da sem bil na znanem potu na Okrešelj. Raz Brano je včasih potegnil močan veter, da sva se morala nasloniti na pobočje, sicer bi naju vrgel v prepad. Po ozkih žlebovih je tekla deževnica v slapičih črez strmo pot. Ker se ni bilo mogoče izogibati, sva dobila vode še za vrat.
Ob zelo nagli hoji se nisva utegnila prijemati za železne kolce ali žico; drevila sva le naprej. Jarek, ki vodi od Kotličev navzdol, je narastel v večji potok, da sva ga komaj prebredla.
Popolnoma premočena sva prišla do pastirske koče na Okrešlju okoli 6. ure zvečer. Moj vodnik je od veselja zavriskal ter šaljivo dejal: „Pol sveta ga naj v uh' piše, pol pa naj ,cuhleda'!" V pastirski koči sva našla Piskernika s sinom, ki sta bila spremljala turiste proti Grintavcu ter sta se pred nama bila vrnila. Na odprtem ognjišču pri ognju sedeč, sem se v dobri uri popolnoma posušil, z močnim čajem pa znotraj ogrel. V turistovski koči sem se zvečer v tri odeje zavil ter trdno spal. Zjutraj sem bil popolnoma zdrav, niti nadležnega nahoda si nisem nakopal. Kaj impozanten je bil vsled močnega deževja slap pod Binko, Nehote sem večkrat mislil, kaj bi se mi bilo zgodilo, ako ne bi bila našla pravega pota na Kamniško sedlo ali k pastirski koči ter bi bila morala celo noč ostati v dežju na Planjavi. Najbrže bi bila zmrznila ali pa se ubila. Umevno je torej, da opisane ture ne pozabim, dokler bodem živ.