Spomini na Kredarico

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Spomini na Kredarico
Fran S. Finžgar
Spisano: Slovenec 1897 (29. 9., 1. 10., 2. 10., 11. 10., 12. 10., 16. 10., 18. 10., 19. 10.)
Viri: [1], [2], [3], [4], [5], [6], [7], [8]
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ni dolgo tega, ko sem krasnojasnega jutra korakal iz Kočevja proti vasi Cvišlerje. Vrhu klanca se ustavim pod staro tepko ter pogledam nazaj, proti mostu in dalje, dalje, kjer je planinski raj. Čim dalje gledam, tem jasneje se mi zdijo začrtani visoko v ozračju obrisi gore. Kaj vidim, kaj gledam? Gledam, mislim, saj mi je tako znana ta podoba, oblika te gore! Pa ne, ko bi bil to Triglav? Da, zares, bil je Triglav, katerega je pač težko zazreti s prostim očesom, ker je vedno megleno. Naslonil sem se ob tepkino deblo in gledal nepremično, kakor sokel, ki se zazre v svoj plen. Ali telesno oko je kmalu opešalo in gledal sem bolj z duhom, kot s telesom, gledal predivni Triglav, pod katerim sem se rodil, rasel, vzrasel in služboval.

Povsod lepo, doma najlepše, slove stari pregovor. Zato ne more umeti nihče pesni: „Nazaj v planinski raj!“ Kdor ni bival v planinskem svetu, kogar najlepše ure niso potekle pod planinami ali na planinah, kogar oko se ni zagledalo in zaljubilo v gole pleše snežnikov, v zelene rovte, kogar uho se ni navadilo najlepše prirodne godbe: žuborečih studenčkov, šumečih gorskih potokov in gromečih slapov, ta se bo posmehoval in obsojal onega, ki hrepeni nazaj, predbacival mu celo neznačajnost, nemožatost, natolceval, da ni mož po poklicu, ne človek po volji božji. Ali moti se oni, kdor trdi in sodi tako.

Ni ga na svetu, kdor ima količkaj srca, da ne bi imel v življenju trenotkov, ki ga zanesó nazaj, kjer mu je tekla zibka, kjer je igral na detinskih tratah, kjer je prvič poznaval Njega, ki je stvaril te gorske velikane iz nič. In če se ga polasti tedaj nekoliko melanholije, ako prav imenujem te trenotne sanje, kdo bi mu zameril? Zato je še vedno mož; te misli ga ne bodo okužile in omehkužile, marveč krepile, dvigale in navdahnile z novimi vzori.

Take sanje so me objele tedaj vrhu klanca, in tiho so zašepetale ustnice ljubko pesnico: „Triglav moj dom, kako si krasan!“ Tedaj so se mi tudi obudili spomini na Kredarico, spomini na oni prelepi, pretresljivi dan, ko je sredi in vrhu golih čeri, nad večnim snegom pobožno goreče odmevala iz stotero src „Slava Marije!“

Sklenil sem, da napišem par skromnih vrst v spomin tega dne. Pisalo se je že; ali oprostite, morda je sodba subjektivna, pisalo se je premrzlo, premalo živo o tako epohalnem dnevu za vsakega Slovenca, ki ljubi svojo domovino in ljubi, prav otročje ljubi Njo, ki je kraljica nebes in zemlje — torej tudi naše zemlje, tudi našega Triglava. Ne drznem se niti z daleč misliti, da bi dosegel s popisom to, kar se je vršilo, dosegel isti učinek, kot ga je imelo dejanje. Nikakor ne. To se da le videti in čutiti. Vendar, memminisse iuvat, in zato pišem.

Dne 8. avgusta popoludne se pripeljem na jeklenem konjcu od daljne podružnice, kjer je bilo proščenje. Prišedši domov preiščem in pretipam kolo prav tako skrbno in s prav takim veseljem, kakor kralj Matjaž, ko je pregledaval vrance in šarce v kraljevi konjarni, da gré otet uplenjeno Alenčico. Njega je pač skrbelo, kako bo stekla cela stvar, mene pa tudi. Zakaj, prebito je bilo soparno in če dalje bolj oblačno. Če se naklepiči dež prihodnji teden, potem bo slabo zame. Vender sklenjeno je bilo, prost sem bil kot ptiček pod nebom — naj velja, kar hoče, danes odrinem proti Ljubljani, jutri pa dalje na Gorenjsko. Toda pot je dolga. Zato je bilo treba voziček dobro pregledati; zakaj, če se mi skuja sredi pota, potem je vrlo žaltova, če mora kolesar železnega konja za ušesa držati in riniti po cesti, da ga ljudje gledajo in se mu smejajo. Zato skrbno na delo. Pretipam vse ude, verigo — vse, vse v redu. Že sem bil brez skrbi. Samo prvo kolo še ni bilo preiskano. Odvijem vijakove maternice, da pogledam točišče (konus) za krogljice. Toda — koliko iznenadenje. Jedno točišče je zdrobljeno na več koscev. Le vijak je stiskal tako trdno, da se ni že prej razsulo. Kaj sedaj? Voziti se je nemogoče, doma pa tudi ne bom. Hitro kolo spravim za silo skupaj in hajd na vlak. Pa sva se peljala oba v Ljubljano k zdravniku. Ali vedno bolj me je skrbelo. Na Gorenjskem je bila velika črnjava na nebu, malo po malo se je bliskalo. Vsakega starega moža sem pobaral, kako kaže vreme. Vsi so jednoglasno sodili: Dež bo. Tedaj sem si mislil, naj bo, kar bo. Konja mi prekuje in pozdravi; če bo lepo, naprej, če bo grdo, nazaj. V Ljubljani je res začelo deževati. Po noči sem poslušal, vstajal, hodil gledat na zvezde, pa jih ni bilo. Zjutraj je nekoliko še rosilo. Mislil sem in tuhtal, kaj bi naredil. Tedaj mi pa reče moj dajmon: Pred sedmo uro dež, stare ženske ples, dolgo ne traja. Dobro! Odločil sem se, da grem naprej. In šel sem, žalibog, peljal sem se, jaz in moj konjiček, zakaj lilo je kot iz škafa.

Na Gorenjskem me prvi pozdravi šef žirovniškega postajališča. „Sedaj boste imeli lepo na Triglavu!“ „Zakaj to omenjate?“ „Saj greste v sredo k blagoslovljenju kapelice na Kredarico!“ „Jaz nič ne vem o tem!“ — Vedel res nisem ničesar.

Časniki so prijavili v soboto, ozir. v nedeljo. Tedaj me ni bilo doma. Potem pa nisem imel časa brati. Vprašam še jedenkrat: „Ali bo lepo?“ — Ta mož je najboljši vremenski prerok. Ne bo se zlepa zmotil. „Seveda bo lepo! Nekoliko se še tepeta Gorenjec (sever) in jug. Ali Gorenjec zmaguje!“ Tedaj sem bil neizrečeno vesel in hvaležen dajmonu, da mi je dal poguma in me spravil na Gorenjsko. Ne meneč se za blato, dež in cestne mlake, sem zajezdil konja in šinil domov. Doma sem spravil vso hišo kvišku, da so snažili kolo. Še celo naš modri oče so odložili šivanko in škarje ter se lotili kolesa. — Da sem pa zato marsikatero slišal od očeta, to je umevno. Zakaj, naš oče so korenito konservativna gorenjska korenina. Dokazovali so mi na več načinov, da tega ni treba, ker lahko hodim, pa da me z lepa ne bo še pamet srečala itd. Resimé vseh naukov je bil pa zadnji stavek: Vedno sem trdil, če imajo otroci denar, imajo kramarji semenj. Zakaj poglavitni vzrok, da me grajajo, kadar kaj kupim, je ta, da se jim denar smili, a to ne iz sebičnih, marveč prav iz objektivnih vzrokov in lastne izkušnje.

Vremenski prerok je imel prav. Na večer se je ujasnilo, pokazal se je Triglav, solnce mu je še posijalo preko glave in obsvetilo prelepo blejsko okolico. Bil sem zopet na domačem vrtu, kjer sem tolikrat sedel in bral in pisal, bil sem z dobro mamico, ki mi je kazala in razlagala o drevesih, o pridelkih, o letini, o mrličih v fari in karkoli. Po cesti so me srečavali znani, odkritosrčni gorenjski, vedno veseli obrazi, krepki udje, uzorna rast, pozdravljali so me znanca, vsak prijazno, vsak domače. Kolika razlika med ljudstvom in ljudstvom! Ali res prirodne razmere vplivajo na dušno stanje in na ves razvoj ljudij tako silno? Pustil sem srcu prosto pot, da je čuvstvovalo, kakor se mu je ljubilo. Bil sem ves prerojen v tem vzduhu, v tem kraju, ob teh ljudeh. „Kdor ima, ta ne zna“, ne vé ceniti doma, doma v takem kraju! Če povem, da so zvečer mati skuhali kračo in da je ‚gospod‘ moral dati za vino in vržinke, katere sva z očetom pušila, kot bi bila smenjska nedelja, in da smo dolgo sedeli in bili veseli, mi ne smete zameriti!

Torek je bil krasen poletni dan. Ujasnilo se je popolnoma. Obiskaval in srečaval sem znance. Vse je govorilo o Triglavu — o novi kapelici. Še celo preprosto ljudstvo, ki trdovratno trdi: „Gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor“, celo to se je zanimalo in marsikdo je sklenil, da gre na Kredarico. Šlo bi jih bilo še več, da so imeli čas.

V sredo zjutraj pogledam skozi okno na Triglav. Divno — veličasten prizor! Solnce je zlatilo s prvimi žarki glavo „snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja“. Nobene meglice ni bilo na njem. Pod njim so še spale planine in manjše gorice, zavite v jutranji mrak. Le on, ki zre preko njih, le on je že zagledal solnce, pozdravil zlato dete, in njegov sneg in njegovo plešo je objela rožnoročna zarja. Za njim se je razpenjalo sinje nebo, ki je bilo po nekodi temno, pa so je zopet drugodi prešinjali in po njem prelivali prameni mavričnih barv. Cel Triglav je bil kakor naslonjen na temno-modro ozadje, kakor na platno vdahnjena slika, katero je ustvaril umetnikov čopič z vso skrbnostjo in spretnostjo, z vsemi bojami, sencami in svetlobami. Pa saj je lahko taka — ker jo je ustvaril Mojster od veka!

Še bi bil gledal in gledal, toda ni bilo časa; treba se je bilo opremiti za pot. Brat je privlekel veliko vrečo, mati so jo pa napolnili z jestvili. Pomašili so na vrh še svojo staro, častitljivo veliko ruto, da bi me ne zeblo na gori. Ko je bilo vse vrejeno, pokropil sem se po stari domači šegi z blagoslovljeno vodo. To stori pri nas vsak, kdor gre v goro. Tudi živino pokropé, ko gre na planine, da bi bila srečna in se zdrava vrnila nazaj. O te prelepe navade!

Potem sem pa jaz zasedel svojega konjiča in smuknil z Breznice proti Dovjim. Potoma sem se oddahnil na Jesenicah, da bi povprašal gospoda Jakoba, če gre tudi. A ni bilo treba vprašati. Ob mizi je že slonela velika palica, krepek mladenič v irhastih hlačah je stal za durmi in odvezaval nahrbtnik, v kateri mu je devala stara Marijana pečeno pišče. Pozdravila sva se iskreno — bivša tovariša. A hitro sem se poslovil in kliknivši: na svidenje! sem bil zopet na kolesu ter drčal dalje po dolini.

V dovškem župnišču, v tem, vsem turistom, domačim in tujim, bližnjim in daljnim dobro poznanem, slovansko gostoljubnem domu prvega našega velezaslužnega turista gospoda Aljaža, v tem župnišču je bilo vse navskriž. Gospod Aljaž je obedoval, ali bolje sedel pri obedu in z njim par dijakov. Zakaj sam ni mogel jesti, tako je bil razburjen od veselja in skrbi.

„Lej ga no, saj sem vedel, da boš prišel! Ali si lačen? Micka, vina, pa kruha, pa če imaš še kaj drugega!“

Tako me je pozdravljal, stregel, skrbel, ukazoval vse v jedni sapi. Spodaj so pa tekali Dovžani, polnili sodčke z vinom, navezavali nahrbtnike, povpraševali, kako in kam to, kdo bo nesel ono. Ni čuda, da se potem Aljažu ni ljubilo jesti, ko ga vse križem drega in vleče za suknjo, ter hoče imeti odgovor in povelje. V tem, ko sem si gasil žejo ter se nekoliko podprl z jedjo, vredil je gospod Aljaž nosače in šla sva k Šmercu počakat one, ki pridejo z vlakom. Kmalu sta prižvižgala oba vlaka s Trbiža in iz Ljubljane na kolodvor. Pri Šmercu smo se zbrali in pozdravili znanci, z neznanci smo se pa takoj seznanili. Po kratkem predjužniku se je dvignila karavana izletnikov na pot. Nekateri izletniki so naložili svojega telesa pezo na lojtrnske vozove, da se do konca Kota popeljejo. Bili so večina priletni gospodje. Zato so imeli čisto prav, da so naložili svoje malce že okorele kosti na rešetajoče vozove, da so se do Kota raztresle, preujčkale, omajale in se toliko omehčale, da so bile voljneje za daljno pot.

Iz Kota po „Gubah“ smo hodili, kakor smo mogli. Pot je dolgočasna, jednolična, strma, pa vleče se kot kurja čreva. Nekateri so hiteli skokoma naprej, drugi so hodili zmerno, četrti so krevsali polagoma in se večkrat oddihali ter gledali nazaj in naprej in se skoro jezili, da ni šmentane poti ne konca ne kraja.

Uverili so se o istinitosti reka, da gora pred človekom raste. Med prvimi seveda tudi ni bil g. Aljaž. Kdo bi mu zameril? Leta imajo svoje zakone in pred par dnevi je bil na Triglavu. Ko bi ne bil dosti moder in premeten ter navihan kot ovnov rog, bil bi gotovo sameval. Toda mož je muhast in ve, da ni dobro, če je človek sam: Vae soli, qui, nun aciderit, non habet levantem se! Ali zato se ni bilo bati. Zakaj kdor stopa tako premišljeno kot on, tako varno in polagoma, tisti ne bo padel. Tedaj recimo, da ne velja: „gorje samotarju“, pač pa: dolgčas mu bo. Ali vedel si je dobro pomagati. Če ga je prehitela družba za lučaj, hitro je poklical tega ali onega, pokazal na kako pečino, na kak razjeden vrh, na ozko kozjo stezico preko gore, in takoj je družba zvedela interesantno dogodbico iz gorskega, pastirskega in lovskega življenja. Morda zna gospod tudi „turistenlatein“ — o tem se nismo mogli kar mimogrede prepričati, in če zna, naj zna, saj se je šolal v črni latinski šoli, torej bi bilo celo nazadnjaško, ako ne bi bil poleg zlate, srebrne, železne in cerkvene latinščine proučil tudi moderno — recimo električno turistovsko latinščino. V tem ko smo mi zijali v tiste skale in si slikali v živi domišljiji, kako je lovec z eno nogo stal v zraku, z drugo visel za povegran žebelj v kvedrastem čevlju na skali, z levico se držal za trhlo korenino, v desnici pa nesel ne vem koliko centov težkega gamsa ter vriskal, da so majerce v dolini takoj pristavile k ognju krope za obaro — v tem je pa gospod Jakob priromal do nas, in smo jo zopet skupno risali po grapavi poti. Tako nam je dolgotrajna pot vendar minevala hitro, zabavno in veselo. Vse je bilo veselo; najprvi so bili kar židane volje, ter so nam često jukaje dajali poguma. Prišedši vrhu Gubâ je bila težavna pot prestana. Po peklu je pot zložna in prijetna. Napeta je prav malo, večkrat se obesi celo navzdol, da se človek gredé oddahne in z lahka prehodi hujše strmine. Tedaj sem si mislil: Če bi bila pot v pravi pekel tako dolgočasna in dolga, tedaj bi vražiči v peklu imeli ubogo malo posla, da bi ljudi mučili in vršili obsodbo nad onimi, ki so si izbrali pot v pekel.

Pri Dežmanovi koči smo se sčakali in si dali postreči s pivom. Pot od todi do Kredarice je dolga še eno uro. Šli so vsi po stari poti čez sneženo polje. Le trije smo se osokolili in šli po novi poti, katera šele bo — sedaj še ni. Ko nas je g. Aljaž videl, takoj nas je oštel, češ, kedo se mi bo ubil, potem bom pa jaz zaprt. No, pa smo jo vendar srečno prekobacali do koče. Ko bo pot dodelana, bo veliko ugodneja in krača od stare. Velika pridobitev bo to, ker se ne bo hodilo tako dolgo po snegu. Zakaj če je sneg tal, premočijo se črevlji, potem te pa zebe. Ako je pa zmrzlo, preveč drči, in treba je vsekavati stopinje, da se more varno hoditi.

Ko smo priplezali skozi steno pod Kredarico, pozdravila nas je v vetru ponosno plapolajoča narodna trobojnica. Veselo in ponosno smo zavriskali na vrhu Kredarice, da se je razlegalo po Triglavskem pogorju na jutro in večer, na poldne in polnoč; mnogoštevilna jeka pa je odmevala in razglašala naš vrisk, vzradovano se igraje z zvokom, kakor da bi bilo celo skalam všeč, da nosijo svoje, domače ljudi. Od nasprotne strani so se nam odzvali drugi hribolazci, ki so šli deloma proti koči, deloma pa že plezali po malem Triglavu, da dospejo na vrh Triglava pred solnčnim zahodom. Vrnili so se šele ob pol osmih z vrha in vsi jednoglasno hvalili divni razgled. Drugi smo pa ostali pri koči in si najprvo seveda ogledali kapelico. Vsak je slovesno in pobožno snel klobuk in ves presenečen stopil v sicer majhno a toliko bolj skrivnostno gorsko svetišče. Z altarčka nas je ljubeznivo pozdravila Lurdska Marija. Koliko kipov smo že videli, gotovo lepših in dragocenejših. Toda takih čustev, takih gorko pobožnih mislij nam ni nobena še vzbujala.

Imeniten in glasovit je Triglav zaradi cvetke zvezde, zaradi pečnic, planik. Ali s tem kipom je dobil Triglav zvezdo vseh zvezd, zvezdo Danico, dobil prenežno planiko — Brezmadežno Spočetje, dobil ponosno planiko, ki je priklila iz Jesejeve korenine, vzrastla visoko, kot cedra na Libanonu, dobil cvetko pečnico, kraljico vseh cvetk, kraljico iz rodu Davidovega, kraljevo hčerko, dobil cvetko, ki je kljubovala bolj kot planika vsem viharjem — kljubovala preganjanju, kljubovala uboštvu, kljubovala v nedosežni ponižnosti celo smrti lastnega otroka in se ni zgrudila, ko je sveta kri Odrešenikova, kri, ki ima svoj vir v njenem materinem srcu, ko je ta kri škropila s križa Njo — kri najboljšega sina škropila najboljšo mater!

Ta cvetka se je presadila na goro, in ginila je in ginila bo ob njej snežna belota v velikem vencu nanizanih planik, ginila pred Njeno čistostjo, plameno rudeči kobuljci so le megleni odsvit Njene neizmerne ljubezni do Boga in do nas, sinjejasne očnice in azurni svedrci so komaj dih Njenega, kot nedozorno morje globokega upanja.

Ko smo tako zamaknjeni pobožno čuvstvovali in se pomolili Božji Porodnici, šli smo v kočo. Da bi to popisaval, ni moja naloga; saj je bila stavbinska popolnost že večkratov pohvalno omenjana. Vsak hribolazec mora neprerecno potrditi, da je najlepša, kar jih imamo na Kranjskem, da je najbolj praktična, prostorna in tako dobro opremljena, da si boljše razdelitve in oprave ni želeti. Delo slavi in hvali mojstra, ki je izdelal načrt — g. Aljaža.

V koči je bilo že vse živahno. Prvi znanec, na katerega sem naletel že v kuhinji, bil je gospodar Triglavske koče — Pekovec iz Bohinja. Mož ima zanimivo preteklost. Svoje dni je bil dijak, potem je pa preromal dokaj matere zemlje in se slednjič zopet vrnil v tihi bohinjski dom. On govori gladko slovenski, hrvatski, nemški in laški.

Lahko smo ponosni Slovenci na takega gospodarja. Ta mož je bil toraj prvi znanec. Zakaj? Ker je Bohinjec, jaz sem pa ondi nekaj časa duše pasel in tudi s tem možem marsikako pametno razdrl, pa tudi neumno užagal. Prvič sva trčila skupaj, ko je bil v vasi pri svojem sošolcu-župniku. Seznanila naju je tam ista usoda pri onih vražičevih podobicah, ki se vojskuje zmetavajo sredi mize. Bila sva vedno pri tisti partiji, „kateri sreče dar je bila klofuta“. Prehladila sva se vsak za par rajnškov; ali morda samo zaradi gole nesrečne sreče tudi ne. Zakaj nasprotniki niso imeli samo sreče, marveč tudi dokaj širše znanstveno obzorje na tem vojnem polju in vso drugačno praktično taktiko. In tedaj sva se jednoglasno zjedinila v reku: „Prattica piu, che gramatica“. Torej „quod erat demonstrandum“, z gospodarjem Pekovcem sem bil znan.

Prišedši skozi kuhinjo stopim v prostorno obednico, z dvema dolgima mizama. Bili sta že dokaj zasedeni. Po tako dolgi poti vsak rad sede in počije ter si kaj privošči. Vsak je imel dosti opraviti. Nosači so si brisali pot, katerega so jim izžele težke bisage, vreče, plašči, pledi, putrehi, nahrbtniki, siti jestvil in pijače.

Dasi se pred nismo menili zanje, baral je sedaj vsak po svojem nosaču. Vsak gospodar je hitro izvlekel, piščancevo bedresce, meseno klobaso, slastni sir in domači ali pa kupljeni kruh. Ob tem pa je vsak klical in naganjal ubogega Pekovca, da mu zavre ali čaj, ali zvari kavo, segreje konservo gulaža, telečje glave, govejega jezika, ali pa mu nalije kozarček kónjaka; zopet drugi so poželeli buteljk piva, vina, tako, da je ubogemu gospodarju vedno padal stari, zarujaveli in zveriženi ščipec z nosa, ko je hitel v klet, iz nje k ognjišču, nasipal kave in čaja v krope, prideval na ogenj polén, pa zopet donašal v obednico naročenih stvarij. Ko smo se mi nekoliko poživili in podprli, prišla je družba s Triglava in še zadnji potniki iz doline. Med njimi je bil tudi g. Aljaž. Ta je prisopel s svojo slavno okovano palico v kočo, tam se postavil v sredo, naslonivši se ob palico ter pregledaval raznobojno množico najrazličnejšega kalibra. Mej duhovske dostojanstvenike se je vmešal preprosti Dovžan v kvedrastih čevljih in rašovnatih hlačah, sredi gospodske družbe so sedela kmetska dekleta; celo priletne mamice so zadovoljno migale s suhimi bradami ter obirale počasi nalašč za to romanje spečene potice ter se niso bale suknjačev ne teh ne onih. Bili smo vsi jednega srca in jedne — misli — strmeli vsi za jednim namenom, da prisostvujemo slovesnemu gorskemu prazniku.

In sredi te množice je stal Aljaž, kot črednik sredi ovac, ki se gnetejo krog pastirja na večer v staji, ali, da ne bo hud name, naj ga prispodobim bolj klasično, kot Homerov „πομίην λαῶν“, kot „σχέπτουχος βασιλεῦς“.

Brž je poprašal, jeli smo vsi srečno prišli, če se ni znabiti kdo poškodoval, če smo dobili zahtevanih jedij in pijač. Potem je šel zopet ven, da mu kdo ne lazi po noči krog koče in se ne prevrne čez skalo ter se potolče. V tem ko je Aljaž nadzoroval, skrbel, ukazoval ter hodil z gorskim žezlom po- in krog koče, zabavali smo se mi kar najprisrčneje. Vsi smo bili dovtipni, vsi zgovorni, vsi zadovoljni, vsi srečni, nobene razlike ni bilo med nami. Bilo je v Triglavski koči pravcato patrijarhalično življenje. Posamezne burke in šale so pa začinjali vrli dovški pevci pod vodstvom g. učitelja. Ali dolgo nam tudi ni ugajalo ono petje po sekiricah. To je že prenatančno, to veže, veleva, zapoveduje: Tako, in še pol tona ne više! Zato smo pa zapeli nekaj narodnih, da je vsak lahko pel, dasi je marsikdo brenčal vmes ciganski bas. Vendar nas to ni motilo. Vsak je bil prost, svoboden, kakor mu je bilo drago, tako je godel.

Med to veselje se je vmešalo tudi par napitnic, med njimi jedna tudi na g. Aljaža, katerega ni bilo tedaj v koči. Zopet je stikal krog — nje in nadziral hribolazce — pa vreme. Poiskali smo ga po napitnici in med hrupnimi živio - klici dvignili pod strop ter ponosili po obednici.

Že se je bližala polnoč. Tedaj so se začeli izgubljati posamezniki po posteljah. Kmalu je vse potihnilo in ležalo. Ker nas je bila tolika množica — 80 —, ni bilo mogoče, da bi vsak imel svojo žimnico in ležal samotež. Mnogo jih je položilo trudne kosti v obednici po klopeh ter so počivali, kakor so vedeli in znali. Bila je že polnoč, predno smo se vsi vgnezdili.

Toda jaz sem imel smolensko smolo. Ob meni je spal korenjaški mož precejšnje peze in dobršnega obsega čez pas. Zdi se mi, da je ta mene ubogo malo poznal. Mislil je bojda, da sem sila imeniten človek. In ker je bržkone kje bral, da se taka plemenita in bogata mast usniva in uspiva z godbo, zato mi je pričel gosti na uho in vleči dreto, da je bil moj ušesni bobenček, ki je vajen večne, mrtvaške nočne tihote, zares v nevarnosti, da poči. Nekaj sem godrnjal in svaril, ali vse zastonj. Mož je imel fiksno idejo. Zato sem ležal kot trudna klada čuječ do dveh. Potem sem pa vstal in šel nazaj v obednico, kjer sem sprožil brata in Pekovca. Udarili smo jo nad kónjak in črno kavo. To me je pa tako naudušilo, da sem se skobalil na pegaza ter prejezdil par ruskih — pardon! — ritmiških vrst. Nosil me je ta perotni konjič prav drage volje. Res da sva dirjala „mit verhängten Zügeln“, ali meni je bilo to všeč. Zakaj odkar se je ta rogač nasrebal Rinže, odpovedale so mu peroti in vesel sem, da mi pelje počasi škripajočo leseno galejo. Morda sem tega tudi sam vzrok. Precej prve dni, ko sem prišel na to nemško oazo, položil sem mu nemške detelje ter ga zajahal po kolesnicah: „Klagelieder am Rinžeflusse“, ki nekoliko dišé po tistem svetobolu, katerega so stokrat prekleli modrijani ter nasuli nanj veliko mogilo brez nagrobnega spominika. Da še mene ne pogazi ta mora, zato sem tiho in pravim stojično mrzlo: Nil admirari!

V tem, ko sem pisal pesmici, zavrel mi je Pekovec prežganko in takoj po zajutrku grem — dan zvonit. Ko se oglasi mili zvonček, vzbudi se vse po koči. Vsakega je ganil ta klic, ta presunljivi zvočni glas, ki je plaval v tiho, rano jutro preko sivega, mrtvega skalovja ter prvič od vekov tudi v tej pustinji, tudi temu večnemu snegu klical angeljski pozdrav: „Ave Maria!“ Kolikokratov smo peli dijaki „Zvonikarjevo“, kolikokratov peli in ponavljali!

Kolikokratov sem že slišal zvoniti dani doma, slišal od mnogo cerkvâ pritrkavanje težkih, ubranih zvonov, ki so doneli kot eolska harpa, kolikokratov slišal to zvonenje tudi na planino — toda čutil sem samo danes — čutil kot nikoli, čutil ob tem malenkostnem zvoniku globoko in ljubeznjivo prelepi „Ave Maria“.

Drugi so sedaj tudi krmežljavo in zaspano lezli v obednico. Štirje smo se pa dvignili takoj in šli na vrh Triglava še v temi. Dospeli smo na vrh pred solnčnim vzhodom. Ker ni bilo vetra, tudi ni bilo mrzlo, kakor je navadno v toliki višavi. Ker še ni vzšlo solnce, splazili smo se v Aljažev stolp ter čepeli notri in gledali na vse štiri vetrove skozi male linice. Kar se začne na vzhodu nekoliko rudečiti nebo. Tedaj pa mi iz stolpa na prosto, da vidimo vzhajajoče solnce. Komaj smo bili vsi zunaj, tedaj priplava daleč daleč na vzhodnem obzorju skokoma solnčna obla ter se dvigne do polovice na horizont. Tedaj smo skoraj lahko sledili solnčnim pramenom, ki so se bliskoma razlijali po vsem okrožnem obzorju. Vsak trenotek so se menjavali, vsak trenotek se prelivali v drugačno mavrično barvo, trepetali v drugačnem sijaju na dimčkastih meglicah, igrali se drugače na večno snežnih poljanah visokih Tur, in drugače se spreminjali na globoko modrem, jasnem nebu. Še jeden hipec — zadnji dvig in solnce je v celem blišču in sijaju na obzorju. Tedaj se vonjejo njegovi žarki z vso iskrenostjo in bogastvom, z zlatom in baržunom ter porudé in pozlaté vse, karkoli so zadeli.

Krog in krog zagori mlada, jutranja zarja, zarudi ta božica, kot zarudi mlado nevestino lice, ko priukajo svatje z ženinom na vas, da jo odvedó na novi dom. Čeprav sem bil nešteto jutrov na gorah, in poprej trikrat na Triglavu — vendar kaj takega nisem videl.

Zakaj ta prizor, ko smo stali vrhu Triglava in gledali pod sabo speče doline, speča mesta in vasi, katere je še zibal tihi Morfej ter pokrival s tankimi meglenimi zavesami, ko je vladala krog in krog nervozna tihota, ko je na zatonu vzplamtevala danica in zopet ugašala, kot svetilka, kateri zmanjkuje reje, ko je še jedenkrat zbravši zadnje moči zažarela, kot bi z vso silo hotela še videti to božje solnce, to prekrasno dete, pred katerim mora bežati in toniti že toliko vekov, ko je luna prebledela, začarana solnčne lepote — ta prizor, pravim, je bil tako veličasten, tako mogočen, pa tako skrivnosten in ljubezniv, da smo stali in molčali kot okameneni ter gledali nepremično in neutrudno, a se nismo mogli nagledati. Kdor ima količkaj smisla za naravno lepoto, komur tli v srcu le majhna lučica vere, on ob takem prizoru bolje umeva ono Pavlovo trditev: Ideo inexeusabiles sunt — — Kdor iz teh del, iz te lepote ne spozna lepote Stvarnikove, ta se ne bo mogel jedenkrat zagovarjati — inexeusabilis est! Če bi ne bilo nič drugega vrhu Triglava, kot samo ta prizor, če bi ne videli druge krasne panorame gorá, gričev in dolin, jezer, rek in morja, če bi vsega tega ne bilo, vreden je ta prizor, da se človek znoji zanj dva dni plezajoč na Triglav in vračajoč se nazaj. Žal, da ne traja ta krasni prizor dalje. Zakaj solnce kmalu izgubi svojo temnožolto barvo, postaje vedno svetlejše, da ga ni moč gledati. Mavričen pas se poizgublja, zarja gine in kmalu je pred nami megleni svit jutranjega solnca.

Ko smo se že nagledali, privije se po grebenu malega Triglava dolga vrsta — do 70 hribolazcev, ki so stopali zdržema drug za drugim, počasi, varno in premišljeno. Vse je bilo tiho. Le dobro okovani čevlji so ropotali in škripali po kamenju. Ko smo jih opazovali z vrha, zdelo se nam je, kot bi se selila družina mravelj, ki lezejo v gosjem redu čez bel kamen. Zdi se tudi vsakemu, ako gleda hribolazce na poti čez mali Triglav in od tod čez greben na veliki, da je pot strahotno nevarna, težavna, da skoraj nemogoča. Toda, ako si sam na poti in če si dosti trden v glavi, ni nikake posebnosti.

Ta vrsta se je premikala počasi, a stanovitno proti vetru. Tu smo jih sprejeli z gromovitim „živijo“, odvzeli jim slovensko zastavo ter jo obesili vrhu Aljaževega stolpa, da je mogočno zavihrala v jutranji sapi. Pred stolpom so se zbrali dovški pevci in zapeli najprej: Triglav moj dom!

Na to so pa dodali še nekaj komadov domačih pesnij. Toliko ljudstva in tako veselega in čvrstega, ni hkrati še nikoli nosil Triglav na svojem temenu. To pisano gručo je fotografoval Boris Zarnik. (Ako se mu je slika posrečila, umestno bi bilo, da jo priobči v kakem listu!) Družba je ostala na vrhu še do šestih, mi smo se pa prej vrnili v kočo. Nazaj grede smo srečavali in pozdravljali hribolazce od vseh krajev: Iz Bohinja, iz Trente, iz Vrat. Toda mi se nismo dosti obotavljali, marveč hiteli nazaj, da se nekoliko odpočijemo do desetih — do blagoslovljenja kapelice. Zarili smo se na prazne žimnice ter zadremali. Malo je bilo, a bilo je vendar dobro. Do osmih so se vrnili že vsi s Triglava, mnogo znancev je dohajalo iz doline, ki so hodili celo noč, ali pa prenočili v Dežmanovi, v Vodnikovi, ali Aljaževi koči. Zato je bil kmalu po koči tak direndaj, da ni bilo mogoče spati. Vstal sem ter šel iz koče.

Vreme prekrasno! Solnce gorko, brezveterno ozračje, tako, da ni z lepa kak dan tako prijeten, kot je bil tisti. Krog koče in vrhu Kredarice so se zbirali izletniki v gruče, postajali, sedali in legali ter s kukali in daljnogledi motrili znane in neznane gore in doline, vasi in mesta.

Tudi jaz sem sedel na kraj Kredaričnega prepada in sem gledal sanjavo proti Bohinju. Koliko spominov se mi je budilo, spominov veselih in otožnih, spominov na one mesece, katere sem preživel v lepem Bohinju. Tam sem prve korake nameril med svet, tam sem nastopal prvič kot pastir, dočim sem bil 24 let le ovca, pašena in vojena od drugih. Kako mi je utripalo srce, ko sem se peljal skozi romantične Štenge, kako sem jasnim očesom gledal celi svet skozi rožnorudeče steklo, kako sem sklepal in ukrepal o bodočem življenju, kako premišljal in tuhtal, pel in molčal, ko sem s puško na ramenu šetal s psom Jazonom po bohinjskih brdih, rovtah in gorah — lovec, ki je bolj lovil misli, kot dolgouhate zajce — vse to se mi je vzbudilo neizrečeno živo v duši in nehoté sem vzdihnil: O kako sem se postaral! In res je to! Zakaj

Ni starost lice ovenelo,
In starost niso mnoga leta!
Izkušenj in prevar krdelo
V mladosti starost nam je sveta!

Ko tako mislim in modrujem, prikaže se lepa vrsta ljudij, ki so šli po poti z Velega Polja na Kredarico. Izposodim si kukalo, da morda koga spoznam. Gledam, gledam in lovim posameznike. Aha! Sedaj le! To je črnorizec, to je Anton, moj dragi prijatelj. Da, da, on je. Hoja njegova, postava njegova — pa suknjač je. To bo on! Težko sem pričakoval, da so prišli na Kredarico. Najraje bi jim bil stekel nasproti. Gorko sva si stisnila desnici s Tonetom ter šaleč pozdravljala in povpraševala drug druzega. Bila sva zopet skupaj, skupaj vesela in razposajena, kot nekdaj. Med prišleci sem pozdravil še par znancev, med njimi tudi gospodično Kristino, s katero sva jedno leto skupaj bistrila bistriških otrok glavice.

V tem ko smo nekoliko ‚gablovali‘, povabi nas zvonček, da se prične blagoslovljenje kapelice. — Duhovščina je že bila zbrana pred kapelico, njej na čelu preč. gosp. dekan Novak. Ljudstvo je privrelo, pobožno se odkrilo in vidno ginjeno prisostvovalo pobožnosti. Ne gre se zato, da bi ponavljal besede slavnostnega govornika gosp. kanonika Sušnika, da bi natančno opisal red ali slovilo blagoslova, ne, vsaj to je taisto tu in tam. — Ali učinek in vtisek je gotovo nekaj izrednega, nekaj velikanskega! — Ko si videl vrhu teh skal duhovnike v svečeniški, obredni obleki, ko si videl, kako se je poredala cela družba v pobožne pare in glasno molila rožni venec, ko te je zadela sveža kapljica blagoslovljene vode, ki se je utrnila v solncu kot morski draguljček, utrnila z živo rudeče slečeve vejice, ko so zadoneli nad skalami navdušeni, prisrčni glasovi petih litanij, ko je zbor dvanajsterih duhovnikov ponovil: „Sancta Maria, ora pro nobis!“, ko se je med petjem videlo in slišalo, kako pobožni, preprosti ljudje vsi ginjeni šepetajo rožni venec, kako zaupljivo opirajo oči skozi vrata na altarček — na Mater Božjo — tedaj se je dvignilo mnogo pokrivalo in zastrlo obraz in zastrlo oči, da se nista videli tihi solzi, ki ste se prikradli iz očij in zdrsnili po licih. Trenotka pa, ko so premolknili vrli pevci, ko je ljudstvo pokleknilo, iz kapelice pa je naznanil srebrni glas tihega zvončka, da se vrši na altarju največji čudež, čudež brezmejne božje Vsegamogočnosti in prav tako brezmejne Kristove, samega sebe uničujoče ponižnosti, tega trenotka ne bo pozabil nihče, kdor ga je doživel.

Po prvi sv. maši je bila še jedna, med to pa in zadnjo daritvijo smo prebrali te-le pesmice, zložene na Kredarici:

Triglavska Marija.
F. S. Finžgar.

Nazval Te angelska kraljica
Duha preroškega razvnet
Predavni videc: „Jerihuntski cvet.“
In pel o Tebi rajska je devica.
A danes, dasi videc nisem slaven,
Sedanji ne, ne prerok daven,
Nazivljem Te, nebeška dika,
Dežele kranjske cvet: Planika!
Kot ta planika snego bela,
Na skalah divjih se razcvela,
Blesti v krasoti k sebi nas vabeč —
Tako srca Tvoj plamen nas goreč,
In duše Tvoje svete nas vrline
Izvabile so iz doline,
Pomolit Tebi se in Te častit,
Posnemat Tvojih čednostij odsvit.

Kot v gori beli cvet sameva,
Tako si Ti, nebeška deva,
V samoti čula in molila,
V samoti Sina odgojila,
Oj Sina, ki za nas prelil je kri
Pokazal on, sam Bog, kako naj se trpi,
Trpi za brate se, za vse ljudi.
O, da Marija, kakor Tvoja
Bilà otrok slovenskih bi odgoja,
Da bi iz naroda procvele
Mladenke kot planike čiste bele,
Da deček vsak bi bil možák,
Za dom krepàk bi bil junak!

A ni planina dom miru,
Planina dom je strele in gromú,
Srdit tu v gorah je vladar
Nebrzdan, razdivjan víhar!
Čimbolj pa blisk plamteč gori,
Čimbolj vihar preteč besni
Bolj sveti bela se planika
Planin osojnih dična dika.
Tako je Jeseja mladika;
Čimbolj na svetu je trpela
Tem lepše klila in dehtela.
Oh daj nebes mogočna nam gospa,
Oh daj poguma in srca!
Da nikdar narod nas ne zdvoji
V najgorjem in najhujem boji!
Da bolj ko smo preganjani,
Tem bolj smo neomajani,
Da kakor skala mi ostanemo
Viharju nikdar se ne ganemo,
Da vero, narod z njo ohranimo
Propada ga obranimo!

Drhteč pa slednjič Te še prosim
To prošnjo dolgo v srcu nosim —
Da iz nad gore Ti razliješ
Povsod, kjer rod slovenski žiješ,
V vsa blaga srca jedne misli,
In del za narod svetih iste čisli
Po Tebi naj zasijejo nam z gore
Prameni zlati bratske zore:
Marija, Tvoja tiha naj ljubezen
Slovence splete vse v obroč železen,
V obroč poštenih, vernih nas možakov
Za dom trpečih narodnjakov!


Pred Triglavsko kapelo.
Ant. Medved.

Ob nas se dviguje mogočni Triglav,
Pod nami vrsté se zelene planice,
Nad nami nam snuje nebó pozdrav,
Pred nami se svita Marijino lice.

O kólika radost in duševna slast
Lahkó nas napaja slovenske sine,
Da Materi Božji zgradili smo v čast
Svetišče v prostoru take višine!

Karkoli slovenski rod započne
Za dom koristnih činov in častnih,
Nebeški obrambi zaupa vse
Boječ se nezgod in sovragov oblastnih.

Ta stavba bodi hvaležnosti znak
Bogú, ki pred veki utrdil je gore,
Da v naši deželi stoji orjak,
Ki vsakdo s ponosom nazvati ga more.

Ta stavba bodi molitve izraz,
Da Mati mogočna vseh onih ne zabi,
Ki lepih planin skaloviti obraz
Od daleč, od blizu vsa leta jih vabi.

Ta stavba bodi zavetje mirú
Za potnikov trudapolno hojo,
Da strahom pod vélikim Bogom tu
Odvisnost in ničevost čutijo svojo.

O mnogo let vsem tujcem in nam
Odsevaj s kapele Ave Maria.
Pred Bogom in svetom visoki ta hram
Ime Slovencev s častjó naj ovija!



Na Kredarici.
Kristina Schuller.

Na visoki Kredarici
Zvonček je zapel,
V skalni svet se je razlegal
Glas njegov vesel.

In korak me moj v kapelo
Gorsko je privel,
Čut skrivnostni, čut me sladki
Tukaj je objel.

Zdaj vskipevata radosti
Duša in srce,
Vročata devici sveti
Divne te gore.

Ona čuvaj kranjsko zemljo
In nje krepki rod,
Ona čuvaj nad Slovanom,
Ki po gorah hodi tod.


Preč. g. Jakobu Aljažu ob blagoslovljenju kapelice.
F. S. Finžgar.

Triglav vesel si gledal naše dede,
Ponosen bil na vse sosede,
Ponosen vladal roda si prvence
Radosten ljubil si Slovence. —
A žal, da videl si, kak kri je tekla,
Kakó morila mirni rod so jekla.
V rokah sovražnikov okrutih
Slovencev zatiralcev ljutih.
Prišla je tuja, gospodarska roka
Na tilnik slavskega otroka.
A ta ni segla le v ravnino,
Posegla tudi je v planino
In ta zaklad hotela je oteti
In tebe, Triglav, nam odvzeti. —
A vstal je mož iz naše srede
Spoznal oblastne je sosede,
In dvignil krepko prapor boja,
Ne plašen truda, ne boječ se znoja.
Nevtrujen delal je in prosil je
Pogum med brate nosil je.
Otel Triglav nam je prelepi,
Otel ga zlobnosti je slepi.
Zasadil sredi trdnega skalovja
Trobojni prapor je domovja.
In danes krona se je splela,
Ki v svet bo daleč zaslovela.
Postavil naroda je svečenik
Na veke trajen si pomnik.
Kjer bo srce slovensko bilo,
Ime se njega bo slavilo.
Zato očetu našega Triglava
Srce veselo nam vsklikava:
Živi naj on, triglavska straža,
Živi naj Bog nam vrlega Aljaža!

Po tej pesmi so zagromeli g. Aljažu navdušeni ‚živijo‘-klici. On sam pa je stal že opravljen pred altarjem ter vidno ginjen pričel maševati v kapelici, ki ga je stala toliko truda in skrbij. Konca te sv. maše nismo utegnili čakati, ker smo šli po daljši poti skozi Krmo v Mojstrano. Nekaj časa smo hodili skupno z Bohinjci, potem smo se pa ločili in šli jedni na Velo polje, drugi pa v Krmo. Tudi ta pot ni kaj zanimiva. Poleg tega pa dolga in nerodna ter kamenita, da smo kresali in tolkli kamenje, da je že vsem presedalo. Ko smo prišli v dolino, napadli smo neko kočo ter popili menda vse, kar je bilo redko- in gosto-tekočega govejega pridelka. Tam bi bil tudi lahko zvedel objektivno kritiko nekega pastirja, da me niso izdali tovariši. Mož je bil namreč na Triglavu z nami vred. Ali po bližnjicah jo je pribrisal prej do koče kot mi. Tam me praša, če vem, čegav je bil tisti gospod, ki je zadnji pridigoval, ki se je kar na stol spravil. Ker v taki vročini, v teh grabnih in koritih človek ne more hoditi uniformovan kot po ljubljanskem tlaku, ni me mož spoznal. Ali vse veselje so mi podrli jezični tovariši, ki so spravili moža in mene v zadrego — in mi snedli zanimivi užitek, katerega bi bil gotovo imel v tistem pogovoru.

Ko smo se odpočili in nekoliko pogasili žejo, ubrali smo pot pod noge ter šli hitro do Mojstrane. Tam smo že nekatere dobili. Kako je bilo temu ali onemu pri srcu, ali bolje, pri nogah in podplatih, tega ne vem. Ali toliko vem, da smo poleg vseh užitkov profitirali na Triglavu vsi pravo Polifemovo žejo. Služinčad je tekala in begala s polnimi vrči ječmenovega soka, a vedno je bila že potoma oropana zaklada in redko je prišla do cilja. Na postaji smo se poslovili. Drugi so se odpeljali z vlakom, jaz sem dobil kolesarsko družbo in se peljal ž njo še tisti večer v Belo Peč. Tam sem hudomušno ozmerjal svojega dragega mi žlahtnika g. Naceta, ker se je raje doma na solncu grel kot martinček in lenobo pasel, kakor da bi bil šel na Triglav.

Drugo jutro sem se vračal po Dolini domov ter sem potoma inšpiciral hribolazce ter jih prašal za „junaško zdravje“. Ali dobro so bili mnogi zdelani in trudni.

Ta je tožil za vročino v glavi, oni za bolečinami v stegnih, drugi zopet za solnčnim pikom, nekateri so se pa kar zaprli in ležali, da še blizu nisem mogel.

Tako sem vesel in razigran preživel zadnji dan na Gorenjskem. Drugo jutro v soboto sem se poslovil od domačih, poslovil od gora in planin, pozdravil še enkrat Triglav, potem pa odfrčal proti Ljubljani — in odtod hitro na Vel. Lašče, Ribnico — v Kočevje. Da pa ne bi mislili, da sebe hvalim, kako sem čvrst, povem vam odkritosrčno, da sem bil tako truden, kot poštni konj, ko sem se zleknil zopet na svojem naslonjaču — v svoji sobi. Tam sem počival in študiral govor za Veliki Šmaren. Ali preudaril sem tako, če povem Kočevarjem o tej slavnosti vsaj nekoliko, ter dodenem še par lepih verskih resnic, morajo biti ginjeni, dasi so kruto prozaično ljudstvo. Toda žali Bog! Drugi dan mi Südmarkovanje vzame vse poslušalce in tisto kopo, ki je bila v cerkvi, mi gromki „heilo“ izbobna na ulico ter mi prečrta ves račun in me spravi z lece, pogoltne vso poezijo, ki sem jo nabral po Gorenjskem, ter me upreže zopet v krulečo galejo življenske proze.