Spomini na Ameriko

Spomini na Ameriko Dr. Fran Trdan

Izdano:	Domoljub 6-29, 1938
Viri:	dLib 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 18, 19,20 , 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, ...
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

Uvod.

Pretekle velike počitnice sem sedem tednov prebil v Severni Ameriki. Obiskal sem zlasti tiste kraje, kjer so naši rojaki gosteje naseljem. Najdalje sem se mudil v Clevelandu, ki je nekako srce slovenskega ameriškega živija. Zanimivo je bilo tudi bivanje v Minnesoti med najstarejšimi gorenjskimi naseljenci v Brockwaju in v rudnatih krajih Hibbinga, Chisholma in Eveletha, kjer je ponajveč zastopan mlajši ribniški rod.

V starem in novem kraju, da se izražam v ameriško slovenskem tonu, so me ponovno prosili — iz Amerike sem že po vrnitvi celo prejel nekaj takih pisem — naj bi vtise, ki sem jih dobri na tem potovanju, kje priobčil. Želji obeh hočem s pričujočim potopisom vsaj deloma ustreči. Da bo pa doma in v tujini moje pripovedovanje lažje umljivo, hočem pisati domače preprosto, brez običajnega retoričnega nakitja in lepotičenja, in poročati samo to, kar sem doživel, videl in slišal.

Želja, videti Ameriko, ni nova. Ko sem bil še dijak petega gimnazijskega razreda, tega je že 37 let, sem na Evelethu izgubil brata Janeza. Delal je z očetom vred v podzemeljskih železnih rudnikih. Nekoč pa se jo pri njem zglasila bolezca, pridružila se je še pljučnica in mu v treh dneh na Cvetno nedeljo zjutraj, pretrgala nit dvajsetletnega življenja.

Otroci, ki so si v družini po rojstvu bliže, se navadno bolj ljubijo kakor tisti, ki so po letih bolj narazen. Tudi med nami je bilo tako. Izmed sedmih otrok je bil Janez najstarejši, jaz pa dve leti mlajši. Že od zgodnjih mladih nog sva vse, kar sva imela, v najlepši bratski ljubezni delila. Enkrat sem se bil menda celo ponudil, da bi bil namesto njega tepen. Ko je dorasel, je šel za rajnim očetom v Ameriko; ob slovesu mi je še na ljubljanskem kolodvoru zatrjeval:

»Prvi dolar, ki ga bom zaslužil, bom tebi poslal. « 

In besedo je držal.

Zato me je novico o njegovi nenadni smrti ne malo potrla. Kot prikovan sem nekaj dni sedel v učilnici in strmel v pult. Nič nisem govoril in tudi jesti se mi ni ljubilo. Če me je kdo kaj vprašal, sem samo pokimal in si zakril oči. Kar misliti nisem mogel, da bi svojega nepozabnega brata nikdar več ne videl.

Toda, »čas vrti se neprestano seka rane in zdravi«.

Tudi jaz sem se umiril In n tolažil. Pozneje sem celo uvidel, kako resničen je pregovor: Kar bog stori, vse prav stori. Napravil pa sem bil v tistih dneh trden sklep: O prvi možni priliki hočem poromati na njegov grob in vsaj očenaš pomoliti za njegov večni pokoj.

Leta so tekla, želja po Ameriki pa je v srcu tlela in ugašala, kakor tli in ugaša pod pepelom iskra In najbrž bi bila polagoma tudi ugasnila, ako bi v osebi preč. g. kanonika J. J. Omana ne bil našel prijatelja, kakršnih je pod božjim soncem le malo, že za božične praznike mi je bil pisal:

»Z novim letom pa le začni misliti na pot. Tam v prva polovici julija si naš!« 

Kmalu nato je došlo se pismo od g. Antona Grdine, mojega starega prijatelja in znanca. Ta mi je pa že kar moj tamošnji delovni program predložil. Med drugim je pisal:

»Zdaj, ko z vso gotovostjo računamo na Vaš prihod, Vam naznanjam, da boste dne 25. julija, na veliki Baragov dan, naš slavnostni govornik«.

Kdo bi se ne odzval takim prijaznim vabilom, posebno še, če pridejo od tako odličnih rojakov. Že pred dvanajstimi leti sem namreč v družbi g. kabonika Omana in g. Grdine prepotoval vso našo milo Slovenijo in v njih vzljubil moža-domoljuba, na katerega mora s ponosom zreti domovina. Letošnje medsebojno občevanje, pa je moje občudovanje in spoštovanje do njiju še postoterilo.

In tako sem se polagoma začel pripravljati na odhod. Vendar pa sem o svojem naklepu trdovratno molčal, še svoji materi ga nisem razodel. Ko pa me je g. A Grdina na svojih filmskih potovanjih širom Amerike »razvpil« in so od ondotnih rojakov jela prihajati pisma in vabila, sem moral z resnico na dan.

Prvotno sem se bil odloči! za ladjo »Deutschland«, ki je imela odriniti iz Hamburga dne 2, julija. Ko pa sem se seznanil z g. Jožefom Grdilno, nečakom g. Antona Grdine, ki se je prav tedaj vrnil iz Svete dežele, sem odhod za en teden preložil. Saj ni lepšega kot imeti na dolgi poti zvestega in zanesljivega prijatelja, če si sam, se te sem ter tja polašča dolgočasje, o marsikateri priliki si ne znaš pomagati, mnogo zanimivih stvari lahko zgrešiš. Ako pa imaš s seboj dobrega in enako mislečega tovariša, bos potoval mnogo skrbneje, pa tudi uspešneje, zakaj več oči več vidi. Kot tretji so je pridružil Julij Slapšaku, upokojeni Ijudskošolski ravnatelji, ki je šel na obisk k svojemu sinu g. Juliju Slapšaku, kaplanu pri g. kanoniku Omanu. Prav zadnje dni pred odhodom se je priglasila še gospa Francka Primc, ki je potovala za svojim možem v Cleveland.

2.

Slovo.

Preden odide Ribničan s krošnjo od doma, pohiti k Mariji Vnebovzeli pri Novi Štifti po slovo. Tudi ko se domov vrne, ga tja pelje pot. Kot zvest sin svojega rodu, sem se pred odhodom v Ameriko tudi jaz poslužil te stare in hvalavredne navade. Lepega julijskega jutra sva se z Jožetom Grdinom z vlakom odpeljala v Ribnico. Toliko lepega je Jože že slišal v ribniški dolini in o sloveči Mariji božji poti pri Novi Štifti, a videl je se ni ne one ne druge. Zdaj se mu je mudila ugodna prilika, zato je brej pomisleka zagrabil zanjo.

»Krasno! Divno! Kako slikoviti so ti vaši hribi, griči in holmi, posajeni s cerkvicami in ličnimi kapelicami. A doli pri nas na jugu? Le na razpotjih in visokih prelazih sameva kak han --gostilna — a lepa naša brda so gola in prazna…« »Tega, gospa, niste zakrivili ne vi ne vaši predniki, tega kriv je taji meč. Stoletno turško gospostvo vam je vrelo svobodo in pomandralo vašo nekdaj tako cvetočo kulturo«

Vlak je drdral dalje, mi pa smo v domače prijetnem tonu razpravljali o srbski in slovenski politiki, o srbskih in slovenskih gospodarskih razmerah, celo na versko polje smo se spustili — in tedaj se mi je zdelo, da v njunih srcih bije dobro in pošteno slovensko srce. Z otroško zaupno odkritosrčnostjo mi je gospa pokazala listič, na katerem je v frančiškanski cerkvi v Ljubljani prepisala napis sloveče Marijine podobe: Marija bodi moje odrešenje. Ko smo se ločili, sta kakor v opravičilo ponavljala: živeli smo stoletja ločeni, poznali se nismo, zato »Srbi in Slovenci smo stoletja hodili svoja pota, se tudi nismo razumeli, zdaj pa se bomo...«

»Daj ljubi Bog, da nas skoraj zedini tudi tako zaželena bradska bratska Ijubav! «

Onstran Kranja se nam razgled skrči, savska dolina pa tako zoži, da se železnica le s težavo prerine ob njej, dočim jo vozna cesta že pri Kranju zapusti in se ji šele pri Podnartu zopet približa. Površina poedinih teras jo tod na debelo preperela, mestoma celo preko enega metra. Zato je zemlja dobro obdelana, njive pa posejane večinoma s pšenico in koruzo.

Zanimivo je, da je po vseh teh krajih še danes razvita domača obrt. V Stražišču tko sita, v Ljubnem so lončarji, okoli Cerkelj kitarji za slamnike. V Milah in Tupaličah izdelujejo škafe, v Naklem jopiče, v Šenčurju pa koče in copate. V Naklem se je rodil leta 1651 sloveži Grogorij Voglar, zdravnik ruskega carja Petra Velikega. Na postajici Sv Jošt je izstopilo več turistov z nabasanimi nahrbtniki, dolgimi palicami in težkimi gorskimi čevlji. »Kje pa je Sv. Jošt?« vpraša Jože Grdina.

»Se malo pa ga bomo videli. Tu je le neznatna postajica, ker v tesni soteski ni prostora za večjo postajo. Po še to postajico so napravili samo turistom na ljubo. Sv. Jošt je namreč ena najlepših in najbolj priljubljenih izletnih točk.« Ko se dolina nekoliko odpre, se nam pokaže, Sv. Jošt v vsej svoji krasoti. Hrib je sicer le 345 m visok, toda razgled raz njega je izredno lep in daleč segajoč. To mi je tudi v Ameriki ponovno potrdil veliki ljubitelj slovenske zemlje, pesnik in skladatelj Ivan Zorama, ki je bil ob obisku v Sloveniji osebno gori. Ko sta se s preč g. kanonikom pri »Slonu« obiskala, Sv. Jošta kar prehvaliti ni mogel. Tudi smo se bili dogovorili, da ga pred odhodom v Ameriko še enkrat skupno posetimo, pa je, žal, ostalo samo pri dogovoru.

Kar smo tedaj zamudili trije, sva pa pred dvema letoma popravila dva: lepega poletnega jutra sva se z gospodom kanonikom v poldrugi uri povzpela na vrh hriba, ki ga diči dvonadstropna cerkev s svetlimi stopnicami, dograjena že leta 1600. V zvoniku je velik zvon z značilnim Prešernovim verzom, znan pa tudi zato, ker vlit iz topov turških bojnih ladij, potopljenih leta 1807 v bitki pri Navarinu ob zapadni grški obali. Prešernova kitica slove:

Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije Kraljestvo v Heladi končal je Navarin.

Ga kupi romar, ga Samassa v
zvon prelije.

Glasim zdaj božjo čast iz svetega Jošta lia.

Mimo Podnarta in Otoč zdrsimo kot bi trenil. V Kranju smo, čakajo dvorni vlak, petnajst minut zakasneli, zato skuša zdaj naš brzec popraviti, kar je prej neradovoljno zagrešil. Ko pridemo iz tunela in prevozimo strmi klanec, nam obtiči pogled na ljubki radovljiški cerkvi, ki jo umetniki imenujejo biser slovenske pozne golike. Znamenita je tudi sv. Kri shranjena v kapelici Sv. Križa. O njej poročajo izvestne priče, da je priteklo iz ranjene Zveličarjeve podobe v četrtem stoletju v Prednji Aziji. Nekaj te krvi so dobili v Benetke, nekaj k Sv. Krvi na Koroškem, nekaj pa v Radovljico. Ljudstvo ima veliko zaupanje vanjo. Nešteto romarjev, ki romajo na bližnje Brezje, pohiti tudi v Radovljico. Moje beesede so zlasti gospodu ravnatelju kot prijetna godba polnile dušo. V kotu sede je tako verno poslušal, da mu je v »vivčku« ogenj posel. Radovljica mu je namreč kraj najlepših spominov. Tu je pred leti služboval, nedaleč vstran, pod odrastki mogočnega Stola, pa je bil izsledil svojo brhko Jerico. Zato se jo ob spominu na tista leta kar razvnel in pripovedoval: Ljudje so ga spoštovali in ljubili. Če so ga zagledala dekleta, so šepetala:

»Gospod učitelj gredo.« 

Naskrivaj so pa za njim pogledovala. Njegova resnost in moška hoja jim je ugajala. Moj Bog, tako trdo je stopal, da so se tla tresla pod njim.

Tedaj pa se ja hipoma zamislil in prenehal.

»O to pa še ni konec, le naprej, da bomo videli, kako se je ta lepa povest končala.« ga je lepo prosila Prinčeva Francka.

In gospod ravnatelj je nadaljeval: Le eno izmed onodotnih deklet se me ni balo. Jerica v svojem dekliškem zdravja in lepoti. Rdeča kot jagoda je prihajala k pevskim vajam ali pa nastopala v prosvetnem društvu. Ko sta sem ter tja spregovorila kako besedo, so me njene oči gledale, da me je kar speklo. Obšel mu je sram, a sramovanju se je pridružilo nekaj drugega, zagonetnega. Izprva tega zagonetnega še moj sveži vrisk ni znal razodeti.

Potem sem se pa ojunačil: stopil sem do gospodu župnika in do Jeričinega očeta. In ko so vsi rekli da, sva se vzela. Presnela reč! Ti spomini so mi še danes najbolj živi in mi še danes segrejejo kri«  je zaključit gospod ravnatelj in začel iznova nažigati vivček. Ko pa je zagledala njegovo brezuspešno prizadevanje gospodična Minka, tovarišica iz dijaških let, je brž pristopila in vzkliknila:

»Julij, kako boš pa prižgal, ko ni v pipi tobaka!« 

Med njegovim živahnim pripovedovanjem mu je vos tobak pošel. Zato mu je bila ponudba gospodične Minke prav dobro došla: natalačil je svežega tobaka in pipico iznova zakuril.

Prva postaja nad Radovljico so Lesce, izhodišče na Bled in v Bohinj. Že od daleč nas pozdravlja visoki in rdeče pobarvani zvonik. Se li zaveda svoje slavne preteklosti!

V Lescah je bila najstarejša pot na Gorjanskem. Letopisi že v 11. stoletju omenjajo leseno Marijino cerkvico, h kateri so prihajali pobožni verniki od blizu in daleč. Danes so Lesce važna železniška postaja in središče lesne trgovine. Tik za kolodvorom je videti novo tvorico za verige.

»Ali ni tu v bližini tudi Vrba, rojstna vas pesnika Prešerna? « vpraša Jože Grdina, ki se za vse zanima in si tudi vse sproti tudi napiše.

»Da v bližini tamle na desno je Vrba, rojstna vas našega pesnika prvaka, ki se je rodil 3. decembra 1800.«

Preprosta kmečka hiša stoji še danes, sorodniki pa so že umrli. Prešernov rojstni dom je zdaj v tujih rokah. Na hiši je vzidana spominska plošča, v hiši pa hranijo spominsko vpisano knjigo. Sredi vasi raste stara košata lipa, okrog nje pa so kamniti sedeži za pogovor pod lipo, kakšnih v Sloveniji ni več mnogo videti. Za dober streljaj od vasi je iz Prešernovih poezij znana cerkev sv. Marka. Prijazno vas obkroža diven okvir: panorama julijskih Alp in Karavank s Stolom, njih najvišjo grmado. Ob pogledu na to idilično lego smo namah razumeli vse globoke občutke, ki jih je naš veliki mojster tako lepo in preprosto izpovedal:

»Oj Vrba! srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta...«

»Gospa Francka, poglejte, tamle je pa Babji zob!«, se pošali gospod ravnatelj, kažoč na visoko ostro skalo onstran Bleda. Gospa Francka izprva nekoliko zardi, potem jo pa le premaga radovednost in stopi k oknu.

Na desnem bregu Save Bohinjke, kjer se njena struga zoži, štrle kvišku razorane pečine, ki jih je ljudska domišljija zaradi groteskih oblik po svoje krstila. Najzanimivejši je vsekakor daleč na okrog vidni Babji zob. To je seveda narani zemeljski pojav. V teku stoletij je Sava oglodalo skalovje in si izkopala pot v svet. Trše kamenje je ostalo in zadobilo zaradi neprestanega delovanja vode najrazličnejše oblike. Tako sliči tudi Babji zob osameli škrbini ovenele bloudiake. Kaj moremo za to, če ga pa ljudska govorica tako nazivlja! Toda resnici na ljubo moram povedati, da se naša spremljevalka nikakor ni mogla sprijazniti s tem imenom. Čimbolj smo ji pojasnjevali ondotno goro in ondotne zemljepisne razmere, tembolj je postajala redkobesedna da se prav milo izrazim. Da nismo bili moški v večini, ne vem, kako bi se bila končala ta prirodopisna afera.

Jesenice — zadnja postaja na svobodnih slovenskih tleh! Kakor varno skrito gnezdo snivajo Jesenice stisnjene meti gorami. Strma pobočja poživljajo prijazne hišice, v dnu pa žobori Sava -- sveta reka Jugoslavije. Sava! V tujini bom zdihoval po tebi, klical tvoje ime, polno tolažbe in upanja. Ob pogledu nate klije ljubezen, izgine sovraštvo. Tvoja pesem, polna, lepote in soglasja, omamlja zakrknjena srca, miri razdevajoče misli, prižiga ogenj sveže domovinsko ljubezni. Po tebi bom hrepenel, po tvoji bližini.

Zdaj grem. Z Bogom!

3

Po poti pradedov v Kelmoraja.

Po 8 km dolgem Karavanskem predoru pristanemo v Podrožici na Koroškem. Kot sedmošolec sem jo pred štiri in tridesetimi leti prvič gledal z Golice. Pogled na prelepi Rož in čarobna jezera v daljavi mi jo je že takrat tako globoko vtisnil v dušo, da sem se tudi pozneje kot visokošolec z Dunaja najrajši vračal preko Koroške. In zdaj, ko se po letih znova peljem mimo rodovitnih polj in težko obloženih sadovnjakov, mimo smaragdno zelenega Baškega jezera in razdrtih sten Dobrača, mi je nekam tesno pri srcu. Na vlaku in na cesti slišim samo nemško govorico. Napisi na gostilnah in trgovinah vsi samo nemški, imena pa večinoma samo slovenska. Celo tisto popoldne so švigale mimo nas visoke gore in globoko zarezane doline, v zeleno ogrinjalo odete Malnice in rajsko lepi Badgastein, svetovno znana zdravilišča in letovišča, in vendar ne more srce teh nepozabnih krajev uživati s tisto slastjo in radostjo, kot se jim spodobi. Vsetod naokrog so nekoč gospodarili naši pradedje, vsetod naokrog se je nekoč razlegal naše besede sladki glas, a danes? Le tu pa tam še spominja na slovenski izvor kako krajevno ime, ime kakega mesta, sela ali gore, vse drugo je minilo. Naši so samo grobovi.

»Torej smo Slovenci v teh že po naravi bogato obdarjenih krajih veliko sveta izgubili,« izprašuje Jože Grdina, ki si vsako opazko in vsako novo postajo sproti zapisuje.

Zelo veliko Ozemlje, ki so ga naši predniki v 6. in 7. stoletju poseli, ceni naš priznani zgodovinar dr. Mriko Kos na približno 70.000 km2. Pri tem računu upošteva na zapadlo ozemlje do Furlanske nižine, Karanskih Alp, izvirov Donave, Visokih Tut, Dachsteina ter reke Travse, na severu kot mejo Donave do Dunajske kotline, na vzhodu zapadli del Pribinove in Koeljeve kraljevine na jugu pa črto, ki velja še danes kot meja med Hrvati in Slovenci. Danes pa meri ozemlje na katerem bivajo Slovenci v strnjenem obsegu okrog 24.000 km2. Bilanca slovenske zemlje v enem tisočletju naše zgodovine, ta je od devetega do desetega stoletja, se toreh gkasu; izguba okrog 47.000 km2, ali drugače povedano, danes biva Slovenec na ozemlju, ki je približno le ena tretjina površine, na katerem se je pred tisoč leti na široko razprostrl. Globokemu vzdihu, ki se je skoraj vsem hkrati iz prsi izvil je sledil daljši molk. Pomaknili smo se k oknom in nemo zrli zdaj na ostre alpske grebene, odete v večen led in sneg., zdaj na ozke in globoke alpske doline, pokrite z rodovitnim žitom in bohotnem zelenju.

»Ali se še spominjate g. doktor, « prekine molk g. ravnatelj Slaplek,»,kako smo včasih pri g. profesorju Vrbovcu risali te vrhove, prešerne reke in mesta? «

»O da! Prav dobro se spominjam. Lepo je bilo tedaj, a danes, ko vse to gledam, se mi zdi še lepše. Da bi imel orlova krila, bi kar zdajle obletel vse te zasnežene grebene, te prelepe in tihe doline, te šumeče gorske reke in potočke.« Vozili smo se ravno ob deroči Salzcabi. To vam je priva hči planin: čila in brhka, poskočna in razposajena kakor naša Sava Dolinka. Pred našimi očesi se porejajo vedno nove slike. Ob bodi travniki in polje; na razglednem griču ali pred vhodom v sotesko na pol razpadle grajske razvaline; ob vznožju gore oa značilne tirolske hiše in čedne vasice. Namah smo jih vzljubili. Imajo nekaj sorodnega z našimi, slovenskimi kraji. Razodevajo podobno pridnost in skrvinostnost, kakor je doma na naših poljih in domovih. Tudi njihove cerkve, kapelice in znamenja. Pa saj so bili to nekdaj naši slovenski krajini!

Dolina Salcahe se bolj in bolj krči, še pol ure in pred nami je Salzburg, staroznani Juvavum. Mesto, ki šteje nad 50-000 prebivalcev, je samo proti severozapada odprto.Daleč na vzhodu se dviga proti neba Staules, znan po svojih grebenastih piramidah, jug zapira Reiačpe in v pravljicah opevani Untersberg, prvi žarki jutranjega sonca pa se odbijajo na Gaisbergu. V ta veličastni naravni okvir sega na severozahodu rodovitna Bavarska ravnina, posejana s seli in malimi vasicami, ki se polagoma odtegujejo našim očem v azurni dalji. Veliki nemški raziskovalec Aleksander pl. Hamlodt je bil ob pogledu te neomadeževane naravne lepote tako prevez, da je zapisal v svoj dnevnik: Salzburg, Neapelj in Carigrad spadajo med najlepša mesta na svetu.

Ko je ime Carigrad slišal Jože Grdina, ki bil v hipu kakor elektriziran: oči so se mu zaiskrile, obraz osončil, jezik razvezal. Pred tremi tedni je namreč na lastne oči gledal Carigrad, zato so ma bili vtisi še živi in sveži. Na dolgo in široko je jel pripovedoval o lepoti turške mošeje, nekdanje katoliške cerkve Svete Modrosti, o neprejmljivih dragocenostih v bivših sultanovih palačah, o mogočni utrdbi starega mesta. Najbolj pa mu je bila pri srcu turška poštenost. Je že vedel, zakaj. Ko se je namreč mudil na nekem kraju, je nevede na oknu pozabil listnico, v kateri je hranil potni list, vozni listek za povratek v Ameriko in večjo vsoto ameriškega in jugoslovanskega denarja. Na da bi opazil svojo izgubo, je odšel v mesto. Ko pa hoče v neki turški trgovini plačati majhen spominček, ni bilo listnice, Išče, tiplje in preobrača žepe, toda listnice ni. Ne premišlja dolgo. Nemudoma jo mahne nazaj v sultanov sarail. Spotoma se venomer priporoča Sv. Antonu in Sv. Jožefu: prvemu obljubi en dolar, drugemu, svojemu patronu, pa dva. Zaupanje v svoja zvesta priprošnjaka ga ni varalo. Listnico je dobil popolnoma nedotaknjeno tam, kamor jo je bil položil. Mikalo nas je, ogledati si pobližje zanimivi Solnograd, ki kora biti vsakemu Slovencu še posebej ljub in drag. Kajti od tu je našim pradedom posijala luč svete vere. Toda kratko odmerjeni čas je tudi zahteval svoje, Ko so nadležni nemški carinarji opravili svoj zoperni posel in je ura odbila štiri, smo že brzeli po bavarskih tleh. Bavarska je ena najlepših nemških pokrajin. Danes, ko v tesni sobici obujam spomine nanjo, mi srce znova valovi veselja in radosti. Pred očmi mi vstaja ves tisti naravno izklesan relief visoke planote, ki je kakor podoba raja: daleč na obzorji okromni gorski velikani, v ravnini pa ljubeči gozdiči, prijazni holmi in obsežna in rodovitna polja in ves ta pestri svet poživlja pa delo človeških rok: nenaštete cerkve, samostani in najrazličnejše karitativne ustanove. Krona naravne in umetnost napravljene lepote pa je bavarska prestolnica Monakovo. Tja smo dospeli ob zahajoajočem soncu.

»Tujec, ki si mi ogledal Monakova, ni videl Nemčije.«

Te značilne besede je nosil v svojem dnevniku bavarski kralj Ludvik I. (1825-1848), ki ga imenujejo drugega očeta Monakovega. Šele po prizadevanju tega velikega ljubitelja muz je dobila »Nemška Florenaca«., kakor še Monakovo imenujejo, tisti svetovni sloves, ki privablja leto za letom tisoče občudovalcev in ljubteljev umetnosti v bavarsko prestolnico. Preutrudljivo bi bilo, voditi cenjenega čitelja po obširnih sobanah in mu razkazovati yptoteko, Pinakoteko, biblioteko in neštevilno mnogih umetnih stavb, kjer se v prijateljskem objemu poljubljata sever in jug, kjer laška renesansa podaja roko nemški gotiki. Da združuje utile in dulce, koristno in sladko, rajši kar naravnost povem, da smo jo po trudapolni vožnji in ogledu mesta mahniti v pivnico pri Svu. Bavarsko pivo slovi kot eno prvih na svetu. Kos rženegu kruha, redkev špiralno namočena in nekoliko osoljena ter kupica črnega vina sta Bavarcu najljubša južina. Zato je menil g. ravnatelj Slapšak, da bi bil greh, če bi ne poskusili bavarskega piva.

Pivnica je bila prostorna in dostojna. Stene so krasile lovske trofeje, kljukasti križ in nebnim Hitlerjeva slika. Cene ne pretirane, postrežba točna. Točili so dvojno pivo: boljše in navadno. Mi kot petični Amerikanci smo se prva odločiti za boljše. Ko pa je g. ravnatelj Slapšak dognal, da navadno pivo ne zaostaja za boljšim razen v ceni, smo se lotili navadnega. Jože Grdina je delal častno izjemo. Ker je ves dan, skoraj na vsaki večji postaji, poskušal božji dar, ki ob dežju pada izpod neba, se potem v zemlji čisti in pretaka, je tudi v pivnici naročil vodu. Vendar pa moram resnici na ljubo povedati, da se je drugi dan z želodcem sprl, šele na morju sta se zopet sprijaznila, in je le bila pošla domača krača.

Ko odhajamo, me kakor iz sanj vzdrami na pol glasen, na pol boječ nagovor: Salve, amicel, aurea prima sata est… Začuden gledam pred seboj neznanca. Bil je mož srednje rasti. Usodepolno zgodovino razmazanih lic je nekoliko zakrivala mršava brada, ki si jo je zdaj pa zdaj pogladil in se vsakikrat z globokim vzdihom boječe nasmehnil, kakor se sramoval svoje preproste obleke.

Njegove skrivne želje ni bilo težko uganiti. Ko sem mu odštel nedolgovani davek, mi je začel razgrinjati svojo preteklost. Revež jo poskušal svojo srečo kot bogoslovec, medicinec in jurist ter postal po dovršenih pravnih naukih cestni pometač, znan po vsem Mouukovem. Dan za dnem prihaja v pivnice in podobne prostore, pripoveduje 'tujcem pogreške svoje mladosti in jih razvedru je s citiranjem latinskih in grških verzov.

Komu bi se ne zasmililo to zakopano življenje? Spomnil sem se podobnega slučaja, ki sem ga doživel pred leti v Kotoru. Šel sem dalje. Starec mi je nekaj časa sledil. Morda se je čudil, da sem se tako na kratko poslovil od njega, akademično izobraženega moža, ali pa mi je hotel znova in znova zatrditi, da je vse gola resnica, kar mi je pripovedoval. Venomer je ponavljal aurea prima sata est... bila je nekoč zlata doba... Ali je njemu sploh kdaj svetila? Izgubljena mladost, »zgubljeno življenje!

Mesec je že precej visoko stal na nebu, ko smo zapuščali bavarsko prestolnico in se odpeljali v tiho noč proti Stuttgartu. Ker smo tudi na Nemškem, tja do Kolna, imeli svoj kupe, se je naš voz kmalu spremenil v spalnico. Jože Grdina, navajen ameriške udobnosti, je na tihem odšel v sosedni voz, ki je bil prazen, toda kmalu po polnoči se je prav tako potihem prikradel nazaj: vstopili so novi potniki in ga pregnali.

Ko je drugo jutro toplo julijsko sonce potrkalo na naša okna, smo že brzeli preko rodovitne Pfalce. Krasna dežela je to, zdi se kot en sam mogočen vrt. Na desno in levo skrbno obdelane njive in bogato obloženi vinogradi.

Pri Mainzn se seznanimo z Renom, ki nam odslej neprestano tja, do Kolna kaže pot. Malo je rek, ki bi bile tako globoko zapisane v narodovo dušo, kakor je nemški Ren. Opevan v pesmi in proslavljen v povesti, spremlja nemško ime tudi izven nemških mej in krepi nemško zavest v vsaki prijateljski družbi, katero poživlja značilni refren »Straže ob Renu«;

Oj tiho. tiho, domovina,

saj varuje te zvesto močna roka sina.

Se naš Stritar je ob pogledu na reko Ren vzkliknil:

Ktera voda, Rena voda, tebi je zmed vseh enaka, kar se v morje jih iztaka, od izhoda do zahoda?

Po njem so vozili starogermanski spleteni čolni, po njem so vihrale srednjeveške jadrnice, po njem brze moderni parniki. Ob njegovih bregovih je nekdaj drdrala okorna pošta, danes pa švigajo, kakor lahkokrile ptice, lokomotive navzdolž in počez. Dočim pripovedujejo deloma razpadli, deloma ohranjeni gradovi o samozavestnih viteških rodovih, pojo visoki dimniki in orjaški plavži himno moderni industriji. Od Bingena do Bonna je Porenje naravnost pravljično. Vinogradi, mrzli in gorki vrelci, zdravilišča, kopališča in zabavišča se skoraj v nepregledni vrati vrste.

»To je mogla narediti samo vodna vila Lorelj,« pripomni g. ravnatelj Slapšak. ki se kar ni mogel nagledati te naravne lepote.

»In pa človeška pridnost,« pristavi Jože Grdlino.

Okrog desete ure dopoldne zagledamo v daljavi temen obris dveh mogočnih stolpov. Skoraj bomo na kraju našega delnega cilja. V Bremen smo namreč izprva nameravali preko Dunaja in Prage. Zadnje tedne pred odhodom je Jožetu Grdini neprestano lebdel pred očmi 136m visoki stolp sv. Štefana na Dunaju in dragocena cerkev sv. Vida v Pragi, midva z g. Slapšakom pa sva se bolj zavzemala za Koln.

Sem so včasih leto za letom romali naši pradedje, tu se je dvigalo proti nebu nešteto slovenskih vzdihov za blagor poedincev in za naš narodni blagor. Kdo bi si ne želel vsaj enkrat v življenju videti ta sveti kraj? In zdaj smo tu. Pozdravljen, Koln im Rhein, naš stari Kelmoraja!

Naša prva pot je veljala častiti stolnici, ki stoji tik čez cesto osrednjemu kolodvoru nasproti. Z zgradbo so začeli leta 1248, dokončali pa so jo leta 1880. Zato piše nemški zgodovinar: »Stolnica v Kolnu slovi kot najlepša in najznamenitejša zgradba. Veličastna je po načrtu, orjaška po razmerju. Ni je izumil mojster, ki bi v samotni tišini stal med željami in težnjami svojega časa. Prav tako ni stolnica kak čudovit zvezdni utrinek, ki ga občudujemo, a ga vendar ne moremo prav spoznati; ker se odteguje naravnemu teku stvari, nam ostane tuj in nam ogreje srca. Stolnica je marveč dela šole mnogih rodov, ki so svoje misli posvečali z vedno novimi močmi onemu velikemu načrtu, čigar pomenljivost so razvijali vedno jasneje, vedno svobodneje, vedno bolj očiščeni lepoti. Zidana v visokem gotskem slogu, ima stolnica po dolgem pet in tri poprečno ladjo, na konem je kor, ki je izmed vseh delov najstarejši. V njem je sedem kapelic z oltarji, ki nosijo imena različnih svetnikov in svetnic.

Nas je najbolj zanimala tako imenovana stolna podoba — slika Matere božje z Detetom, ki ga molijo sveti trije kralji. Tri gospe so že pred nami klečale in pobožno molile. Pokleknili smo tudi mi. Pa nisem mogel dobiti prave zbranosti. Misli so mi kar nehote uhajale nazaj v našo pradavnino, ko so sem prihajali naši pradedje posamič, v pročeljih le s slovensko zastavo in slovenski pesmijo. Pa tudi ostala naša družba je tožila, da se v teh ogromnih in umetniško izklesanih prostorih ne da zbrano moliti. Sončni prameni, ki prodirajo skozi temno rdeče poslikana okna, dajejo res cerkvi nekak tajinstven izraz, toda miru in svete tišine pa ni v njej. Tujci neprestano prihajajo in odhajajo in bolj ali manj glasno presojajo in ocenjujejo zdaj to, zdaj ono umetnino. Zato je g. Slapšak, ko smo odhajali, nekam nevoljno vzdihnil:

»To ni cerkev, to je muzej.«:

Sicer pa kaže Koln na zunaj velikomestni značaj. Po Renu, ki ja od tu tudi za večje pomorske parnike ploven, švigajo ladje in jadrnice, po suhem brlizga lokomotiva za lokomotivo, pare vleče močne železne vozove, elektrika tramvaje, bencin avtomobile, rjavci in belci prešerne kočije, biciklist pa kakor ta stavo vrti svoje kolo. Točnost, snaga, prijazna postrežljivost in globokovernost so še posebno vidni znaki tega podjetnega ljudstva.

Ko je sonce prekoračilo zenit — najvišjo nebesno točko — smo se že zopet vozili. Do Dusseldorfa je peljala pot ob Renu navzdol, tam pa smo zavili na desno, na Westfalsko, in potem naravnost proti Bremenu. Počrneli dimniki, orjaški plava in ogromno jeklarne in železarne so stalna slika tja do Dortmunda. Westfaltska je namreč, ena prvih industrijskih pokrajin v Nemčiji. Zaželel sem si oči, ki bi mi v hipu pokazale vse tiste naše brate, ki si v teh zatohlih in nezdravih prostorih služijo naš vsakdanji kruh, Ubogi trpini!

V Dortmandu sta vstopila v naš kupe dva zakonca srednjih let in inteligentnega izraza. Ker sta nas vljudno pozdravita, smo tudi mi vrnili milo za drago in načeli razgovor. Gospod je na dolgo in široko razlagal nemške gospodarske načrte, gospa pa dostojno pokimavala. Na vprašanjae, kaj meni o Hitlerju je brez premišljevanja in skoraj lakonsko odgovoril:

»Was waser Fuhrer sagt, muss jedem Deutsekan heilige sein« - kar pravi naš voditelj, mora biti vsakemu Nemcu sveto. 

G. Slapšaku je ta kategorični imperativ tako ugajal, da je pozneje, ko smo zopet bili sami v kupeju, skoraj slovesno izjavil: Ko pridem domov, bom tudi jez izvajal ta princip: kar reče oče, mora biti vsej družini sveto. Mi smo se mu smejali in ga hudomušno dražili, češ: Kar poreko mati, to bo vsej družini sveto.

Ko se poizgube v daljavi zadnji odrastki Nemškega sredogorja, se ob leno tekoči Weseri bližamo Bremenu. Izredno ugodna naravna lega in podjetnost ljudstva, na katera še danes spominja šaljiv napis na nekem dobrodelnem zavodu: navigare necessa est, vivere non ncecesso: brodariti je potrebno, živeti ni potrebno — sta napravili iz prvotne ribiške naselbine mogočno trgovsko metropolo, ki šteje nad 300.000 prebivalcev. Med javnimi poslopji stoji katedrala, 103 metre dolga, 40 metrov široka in 11 metrov visoka. Graditi jo je začel sloveči škof Adalbert okrog 1044, ker je nameraval napraviti Bremen za središče vse severne Nemčije, čeravno obkroža še danes najstarejši del mesta star napis, ne zaostaja Bremen glede zunanje lepoto in snage za drugimi nemškimi mesti. Ker je Wesera v mestu samem preplitva za velike moderne ladje, so zgradili nekoliko nad mestom nekako predluko, Bremenhaven imenovano, ki prekaša celo Kuxhaven, predluko Hamburga. Tja nas je drugo jutri popeljal poseben Lloydov vlak.

4.

Na morju.

Po enourni vožnji smo dospeli v Bremerhaven, kjer nas je že čakal največji nemški parnik Bremen. Pred leti se je ponašal kot najhitrejši parnik z modrim trakom, potem pa ga je moral odstopiti francoski Normandiji. Ko smo v luki zadostili predpisanim formalnostim, pri katerih se človek temeljito vadi v potrpežljivosti, smo se vkrcali. Prijazen stevard, ladijski strežnik, Kolnčan po rodu, mi odvzame prtljago in me odvede v kabino štev. 55ž. Kabina je še kar dosti prostorna in udobno opremljeno. lmam dvojno električno luč, navadno in zeleno, stol naslanjač, pisalno mizo, umivalnik in dve omari. Tudi zračna je, sveži zrak prihaja neprestano skozi široko cev. Mir in tišino kali samo delovanje strojev, ki udarjajo po taktu kakor stope v mlinu.

Ko uredim svoje stvari, odhitim na krov. Naslonim se na ograjo in opazujem potnike, ki še v zadnjih trenutkih prihajajo na ladjo. Skoraj v teku pridrvi večja družba turistov in turistinj; govore jezik, ki je nemškemu podoben. Pozneje sem na potnem listu od strani videl napis: Danska marka. Danci so in se peljejo na Angleško. V naglici bi bili skoraj podrli starega gospoda, ki se je počasi in s palico v roki pomikal proti ladjinemu mostičku.

»Brzo, brzo teta!« kliče bledolična gospodična s črnimi očali na nosu.

Slednjič se prikaže še dobro rejena gospa s hčerko in sinkom, na angleški otok Wight gredo letovati. Krov se napolni, nastala je skoraj gneča. Sirena ob velikanskem dimniku spusti bel oblak pare, pisk v najnižjem registrovanem tonu pa je tako silen, da me je pretreslo. Tedaj potegnejo ladjin mostiček na obal in trdi zaprejo vso ladjino ograjo. Ko še odvežejo vrvi, s katerimi je bil parnik na močnih kamnitih in železnih stebrih priklenjen, se začnemo od brega pomikati. Morje se na lahko zaziblje, zašumi in peni. Tudi krov vzvalovi.

»Z Bogom! Srečno pot! Pa kmalu piši!« kličejo na ladji in na suhem in mahajo z robci.

Razdalja med nami in njimi postaja večja in večja, komaj še ločimo njihove glasove, slednjič pa tudi ti umolknejo. Ko se je zemlja odmaknila očem, mi je pogled uhajal na sopotnike. Parkrat sem šel celo po krovu doli in gori in tako sem marsikaj videl in slišal, kar bi sicer ne bi videl in slišal. Vendar pa tedaj pogovori še niso bili nič kaj živahni. Preveč smo si bili še tuji in od dolhe vožnje utrujeni. Mnogi so tudi zapuščali krov in odhajali v spodnje prostore. Le dame so v enomer čebljale, saj pravijo, da so ženski jeziki kakor mlinska kolesa, skoraj neprestano se vrte. Ob izlivu Wesere nas pozdravi sloveči svetilnik Rotesand, zgrajen v letih 1883—1885 z nemalimi stroški 800.000 predvojnih mark. Ves je ovit z nemško trobojnico in kljukastim križem. Ko izgine v daljavi Rotesand, se drži ladja ob obrežju v podobi venca nanizanih Friziških otokov, ti jih je sila morskih valov odtrgala od celine.

Trara! Trara! Trara!

Saj vendar nismo v vojašnici ali na kakih manevrih, sem si mislil, ko sem prvikrat na ladji čul trombe glas. Vendar sem se mu kmalu privadil in sem ga bil vesel vselej, kadar se je znova oglašal: klical in vabil je v obednico. Dvorana jedilnega salona je prostorna in izredno okusno opremljena. Zdi se ti, da sediš v srebrni dvorani hotela Union, ne pa globoko v trebuhu ladje sredi morja. Postrežba je prvovrstna. Vsakokratni novi jedilni list nudi na svobodno izbero vsega, kar si srce poželi. Za dobro razpoloženje skrbi tudi godba, ki prednaša samo izbrana dela svetovno znanih glasbenikov. Ko so neko opoldne zaigrali tisto iz Rigoletta — La donna e'mobile — ženska le vara nas, so začeli moški ploskati, ženske pa protestirati. To je bilo smeha!

Ko sem prvikrat stopil v obednico, me stevard popelje k mizi štev. 2, kjer sta že sedela g. ravnatelj Slapšak in Jože Grdina. Iz prva sem bil prideljen k mizi št. 1, kjer so bili še trije drugi duhovniki. Ko pa sem izrazil željo, da bi tudi v obednici rad ostal v prijetni družbi svojih ožjih rojakov, je vrhovni obedniški mojster precej ugodil moji prošnji. In tako smo ostali vseh šest dni tudi nerazdružljivi somizniki. Posebno židane volje je bila naša troperesna deteljica na poslovilni večer, ki je na ladji vselej praznik prve vrste. Iz tenkega, rdeče, višnjevo in zeleno pisanega papirja sta si g. ravnatelj in Jože Grdina napravila pokončne čake in tako dolgo obljubljala za buteljko starega Porejcana, de smo iz obednice odšli.

Proti večeru smo vsi trije zopet stali na krovu in modrovali. Prav tedaj je začelo sonce zahajati Pravijo, da ga ni v naravi lepšega prizora, kot je sončni zahod na morju. Sonce se že dotika morske gladine. Kakor da bi bili milijoni demantov v nji posejani, tako se drobe in svetlikajo v morju sončni žarki. Zdaj zdaj se bo sonce skrilo za neizmerno morsko zagrinjala, še en majhen obroček in — ni ga več, samo dolgi ognjeni prameni sončnih žarkov se še vidijo, zdi se, kakor da prihajajo izza meja večnost.

»Kako krasna prilika za meditacijo«. meni g. ravnatelj Slapšak.

»Sonce se bo čez nekaj ur zopet vrnilo, morda bo še krasnejše, kot je bilo danes. Kadar pa zaide naše življenje, zaide za vedno, tostran večnosti se ne prikaže več. Pravijo, da se pred smrtjo bliskoma razsvetlji človeku spomin, da vidi dejanje in nehanje svojega življenja. Prijatelja, ko bo nahajalo sonce našega življenja k večnemu počitku, se bodo tedaj žarki našega življenja tako svetili v zavesti, kakor se sveti sonce na morski gladini.« 

Bog daj!

Lahko noč!

Drugo jutro sem bil že ob štirih na krovu. Jutranje ure so na morju nekaj posebnega. Sveži zrak krepi telo in duha. Morje se imenuje največje zdravilišče. Zato mnogi zdravniki pošiljajo jo svoje bolnike na morsko obrežje, ali pa jim svetujejo, da se dalje časa vozijo po morju. V knjižici »Zdravilna moč morja« hoče pisatelj dokazati, da morski zrak ozdravijo živčne bolezni, srčno hibo, trganje po udih, debelušnost, bledico, želodčne bolezni in bog ve kaj še vse. Na morju sem se tja in nazaj grede prav dobro počutil. Samo enkrat se je pojavil en majhen poizkus zbolevanja, pa sem ga že v koli zadušil. Tudi g. Slapšak in Jože Grdina sta junaško kljubovala morski bolezni. Pri g. ravnatelji Slapšaku se je že bili dopoldne zglasil glavobol pa ga je še isto dopoldne odslovil. Gospa Primc ja pa dva dni bolehala, vendar ne prehudoma.

Bremen je sedaj že zapuščal angleško pristanišče Samzbamjror in planil preko Kanala naravnost proti francoski obali v Chrehourg. Vsi veliki Lloydovi pazniki so namreč napoti v Ameriko ustavljajo v teh dveh svetovno znanih pristaniščih in poberejo potnike, prtljago in pošto. V dobrih dveh urah smo že bili v Chrehourgu. Naš brzoparnik je morski orjak, da mu ni zlepa enakega. Dolg je 296 metrov, visok pa 92 metrov , prevozi 27 vozlov ali 50 km na uro. Moči ima 576.000 konj, V vodi se prostreza 51 metrov globoko. Kar je bila tisto jutro nenavadna oseka, si Bremen ni upal do otočja, ampak je zaustavil izven luke. V trenutku se je vrtel okrog njega francoski pristaniški potnik, ki mu je pripeljal pošiljke iz pošte.

Kakve hitro pa je Bremen med vožnjo, tako betežen in neokreten, je med obračanjem. Sam še niti obrniti ne more. Kar trije pristaniški pžlikerji so mu priskočili na pomoč, eden pa je spodaj vlekel na levo, drugi zadaj na desno, tretji pa ga je v sredi potiskal. Orjak se je posledoma le zaziblje in obrne. Evropa! Kaj nas čaka na morju! Kaj bomo doživeli na tuji zemlji. Toda parnik se za človeška čustva ne zmeni, brezčutno se obrača in obrača. Tedaj pa morje z novo silo zamaje vijak ob koncu ladje začne delovati še paznik nastroji stroje v določeno smer. Naglo se odmikamo stran zemlji, Pristaniške naprave, stolpi, dimniki se pogrezajo za obzorjem. Nežno, toda veličastno, nas še pozdravi mogočni svetilnik. Na odprtem morju smo!

Popoldne pa je bila vsa ladja kakor prebujena. Mlajši so razposajeni kakor otroci, igrajo ping pong, brijejo kozla ali pa mečejo na nizka natikala potkev ali obročke. Starejši pa cel dan posedajo na krovu po pletenih naslanjačih, se sončijo ali čitajo ali prijateljsko razgovarjajo. Menda se nikjer ne napravi hitrejših prijateljskih vez kot na morju. Nič več si nismo tujci, temveč zevporiši, ki so na istih deskah in ki imajo enake cilje, Med njimi so padle konvenciinarne zapreke, ki jih ustavrjajo naketeri pod prevezo razlike plemena, vere, kulture in jezika. Med nami ni Američana, Angleža, Menca, Francoza, Čeha niti Slovenca v tistem spačenem nacionalističnem vidiku, ki ga namenoma ustvarjajo novine, mi v drug drugem gledamo človeka, sobrata in otroke našega skupnega Očeta.

Vendar pa je življenje na ladji enolično. Prijatelji mirnih iger posedajo dan za dnem v salonu za kadilce okoli igralnih miz. Ljubitelji knjige preživljajo v prostorih čakalnice, nemške, angleške in francoske časopise in revije ali pa Lloydov Vestnik, ki vsak dan izhaja na ladji in nas obvešča o vsem kar se na svetu godi. Kdor želi občevati s svojci se posluži brzojava ali telefona. Cena brzojava je en dolar in pol, triminutni telefonski razgovor pa velja tri dolarje. Najprijazneje je na parniku po glavnem obedu, ki je proti večeru ob sedmi uri. Potniki se sprehajajo po krovu, se pogovarjajo, smejijo, prepevajo in plešejo. Po večerji je tudi vsaki dan kino, godba in ples. Največ opravka imajo ženske s svojo obleko, skoraj neprestano se preoblačijo, vsakokrat prihajajo v drugačnih telovnikih k mizi, na krov, na ples. Vsak ima svoje veselje in zabavo, tudi otroci, ki imajo zalašč za to prirejeno dvorano.

Tudi v verskem okviru je lepo poskrbljeno. Katoliška služba božja se je vršila vsak dan v posebni kapelici. V nedeljo, ko je pričakovati večje udeležbe, pa stevard pripravi zasilni oltar v veliki dvorani prvega razreda. Res je bila v nedeljo dvorana polna in med sveto mašo celo angleški nagovor, V pohvalo potnikom moram povedati, da me je vsakdana udeležba službe božje naravnost presenetila. Toliko udeležencev bi na ladji ne bil pričakoval, še k svetemu obhajili jih je pristopalo dnevno povprečno deset. Med vsakdanjimi obhajanci je bil tudi predsednik Filipov s soprogo in osemletno hčerko. Pred dvema letoma je maševal pred istim oltarjem naš Presvetli g. dr. Gregorij Ratnan, čigar fotografijo še sedajna ladji hranijo.

Vreme je bilo ves čas še dosti ugodno, dasi vseh šest dni oblačno in megleno. Le včasih je za hip prodrlo sonce skozi oblake in potegnilo zdaj tu zdaj tam srebrno pavigo čez temno neleno morje, ki ni preveč nagajalo. Zato je bil tudi na morje razgled izredno majhen in ozek. Celo pot nismo opazili niti ene ladje, ker morajo po predpisih pluti v razdalji ene morske milje druga do druge.

Četrti dan stopi Jože Grdina v mojo kabino in ves vzradoščen zakliče:

»Gospod doktor, še dva Slovenca sem na ladji izsledil.«

»Katera pa?«

»Gospoda Kenzicka in njegovo mlado soprogo. Novomeščanko po rodu. Pridite k nam, se bomo kaj pogovorili.«

Gospod Kenzick je prijazen in naobražen mož. Pred leti je v clevelandskem mestnem svetu zastopal ondomne Slovence. Pretekle počitnice je porabil za potovanje po Evropi. Obiskal je Ruski, Carigrad, Bolgarsko, Jugoslavijo in Nemčijo. Nas je predvsem zanimala Ruska in njegova sodba o boljkovizmu.

»Kako ste pu prišli na Rusko, ko je tako težko priti tja«

»Po rustern konzulu sem naprej poslal šestdeset dolarjev. Toliko se namreč zahteva naprej za dvanajst dnevno bivanje na Ruskem. V tej vsoti je všteta vožnja po železnici, prenočišče in prehrana. Ko sem prišel do obmejne postaje, nas je sprejela posebna komisijo, ki nas je vodila in nam razkazovala moderne boljševiške naprave, zlasti na polju industrije.« »Potem ste pa videli in slišali samo to, kar so hoteli boljševiki in ne Vi! To so tako imenovane Potemkinove vasi. Če bi boljševiki mogli biti ponosni na to, kar so doslej ustvarili, bi vsem tujim opazovalcem na stežaj odprli vrata. S tem, da jih zapiralo, pa priznavajo, da se boje njihove nepristranske sodbe.«

»To je nekoliko res. Priznati pa je treba, da so boljševiki dvignili ljudsko izobrazbo in industrijo, ubili pa so delavca in kmeta. Zate je moja končna sodba tale: Pod takim sistemom, kot komunizem, je zasebna podjetnost popolnoma izginila. Ljudje za delo sploh niso navdušeni, ker vedo, da jih tako in tako čaka le njihova skromna plača in nič drugega, pa naj pri delu delajo z veseljem ali pa ne. V Leningradu sem, recimo, opazil, da so se ženske sprevodnice po tramvajih le bolj malo zanimale, da bi pobirale voznino tako, di sem večkrat vozil kar zastonj. Sprevodnica je navadno stala le na enem mestu in se redko premaknila. Prijatelji komunističnega sistema bi lahko trdili, da to ne pomeni, da se te ženske ne. zanimajo za svoje delo, ker so ljudje gotovo toliko pošteni, da gredo kar sami k njej in ji plačajo potrebno vsoto.

Sistem, kot je danes v Rusiji, je še daleč proč od teoretičnega komunizma, ki je v praksi propadel. In tudi današnji sistem se iz dneva v dan popravlja in prilagoduje ruskemu narodu, da ne bo več dolgo, ko se bo Rusija rešila židovsko komunistične diktature.«

Te svoje misli je Kennick pozneje objavil v glasilu K. S. K. Jednote, zato sem jih lahko dobesedno navedel. Zadnje jutro sem bil že prej ko po navadi pokonci. Maševal sem že ob petih, kar pomeni na ladji zelo zgodaj. Sv. mašo sem daroval v zahvalo Bogu, Gospodarju suhe zemlje in morja, in s prošnjo, da bi ljubi Bog blagoslovil moje bivanje med ameriškimi rojaki, o katerih sem že toliko zanimivega bral in slišal.

Po sv. maši me je z enako neodoljivo sito vleklo na krov. Po zatrjevanju stevarda smo vsaki čas imeli pluti mimo slovečega kipa Svobode. Kot dijak, vseučilišnik in tudi pozneje sem že neštetokrat slišal to ime in zdaj naj bi ugodno priliko zamudil? Zato sem se tako žuril na krov. In res je bil že skrajni čas. Komaj sem dospel v zgornje ladjine prostore, že sem zagledal v daljavi moleti iznad morja ogromno maso, ki je postajala vedno bolj vidna in razločna. ,

Kip Svobode spada po svojih orjaških merah med tako imenovan svetovna čuda. Stoji na skalnatem otočiču Bedloe, 4 kilometre pred Newyorkom. Na 47 metrov visokem granitnem podstavku se vzpenja bronasta soha, ki je pa samo en meter nižja. Soha predstavlja žensko podobo s krono na glavi, v levici drži pisalno tablico, v desnici pa gorečo baklo. V glavi je za 16 oseb prostora. Teža znaša 25 ton, cena pa 800 tisoč predvojnih frankov. Delo jo izvršil francoski kipar Barthotdi. Kip so poklonili Francozi v znak prijateljskih odnošajev med Francijo in Ameriko Ob pogledu na ta orjaški kip sem se nehote spomnil na svojega vseučiliškega profesorja, geografa Oberhummerja. Ko je ta nekoč govoril o Ameriki, je med drugim tudi pripomnil:

»Pred vhodom v New York stoji tako imenovani kip Svobode. Toda vedite, svoboda je samo tostran kipa, onstran kipa pa svobode ne poznajo.«

G. profesor je bil namreč tri dni v karanteni, zato je najbrž tako govoril. Jaz bi se po vserm, kar sem videl in doživel, ne upal kaj takega trditi ne zagovarjati.

»New York! Suha zemlja!«

Tako gre od ust do ust. Kdo bi mogel dostojno izraziti občutke, ki na ladji v takih trenutkih prevevajo staro in mlado. Krov se znova napolni, hodniki ožive, vse teka, šviga, skače in kliče:

»New York! New York!«

Podobno vrvenje je tudi na morju. Bremen, ki jo je doslej tako junaško rezal, se premika počasi, previdno in dostojno, kot se spodobi velikanu, da ne bi nekoga podrl. Kajti pred nji, za njim in okrog njega drvi in šviga nebroj motornih čolnov, lahkih jadrnic in težkih tovornih parnikov. Slednjič se približa še neznaten pristaniški pritlikavec, ki privežo Bremen na vrv, da mu prav do luke kaže pot. Godba zaigra ameriško himno. Zastava na jamboru se trikrat prikloni. V New Yorku smo!

5

Od New Yorka do Clevelanda.

V New Yorku smo pristali točno ob enajstih dopoldne, izkrcali pa smo se šele ob dveh popoldne. Vodili so nas od Poncija do Pilata, od ene komisije do druge, ki so vse pregledovale naše papirje. Kakor duše pred peklom smo potrpežljivo čakali in hrepeneli po odrešenja. Vršilo pa se je vse, kljub nepregledni množici potnikov, v najlepšem redu, tiho in mirno s prav v prislovici znano ameriško hladnokrvnostjo.

Največ opravka so imeli pregledniki s kitajskimi podaniki. Po ameriških postavah je namreč vstop Kitajcem v Združene država zelo otežkočen. To smo tudi mi čutili. Pred nami ta bila dva kitajska akademika, ki sta se iz Berlina preko Amerike vračala v domovino. Skoraj pol ure sta bila v preiskavi, dočim smo Slovenci v dveh minutah opravili. Povrhu smo pa še nagrado prejeli, dobili smo vsak po osem dolarjev.

Pred odhodom je treba pri ameriškem konzulu v Zagrebu založiti osem dolarjev tako imenovane glavarine. Ta glavnic da- vek pa dejansko plačajo samo tisti, ki se nad 59 dni mude v Združenih državah, drugim pa se takoj pri izkrcanju v New Yorku povrne.

Čakalo pa nas je še drugo veselo iznenadenje. V hipu sta se pojavila na ladji preč. g. Julij Slapšak in moj nečak Alojzij Koželj. Pripeljala sta se iz Clevelanda nam naproti. Pozdravili smo se prisrčno in domače, kakor stari znanci in prijatelji, ki so že dolgo hrepeneli po svidenju. G. Julij Slapšak je bil ves iz sebe, ko je po petih letih zopet stal pred svojim dobrim očetom, Alojzij Koželj pa se je otroško zadovoljno smehljal in venomer motril in gledal strica, ki ga je doslej samo iz pisem poznal.

V carinarni nismo imeli nikakih sitnosti. Menda ni nikjer na svetu tako prijaznih in uslužnih carinikov, kot so v New Yorku. Posebno duhovniku gredo na roko. To sem opažal tudi pozneje na železnici in drugod. Samo gospa Princ je imela sprva nekoliko neprijetnosti, povzročila sta jih dva zavitka jugoslovanskih tabuk, ki jih je nesla svojemu možu, vendar pa je končno tudi ona srečno prevozila zevajočo Scilo in Karibdo.

Temelj New Yorku so položili Holandci, ki so leta 1613 na otoku Manhatian ustanovili neznatno ribiško naselbino. Zaradi izredno ugodne naravne lege se je naselbina hitro širila in kmalu prekoračila ozki preliv, ki loči otok od celine. Pozneje so priklopili še Brooklyn in več krajev na desnem bregu reke Hudsona. Danes je New York prvo mesto na svetu, šteje 7 milijonov, s predmestji pa celo 11 milijonov prebivalcev.

Ko sem prvikrat stopil v mesto, sem dobesedno ostrmel. Sicer sem že neštetokrat slišal in bral o ogromnem newyorškem pouličnem prometu, vendar si kaj takega, kot se je zdaj razgrnilo pred menoj, niti v sanjah nisem predstavljal. Potem sem pa polagoma vse razumel. V New Yorku se stekajo vsemogoče prekomorske paroplovne proge, prav tako izhaja iz mesta nešteto prekocelinskih železnic. Polovica ameriške trgovine se vrši na newyorških tleh. Silen razmah so dosegle tudi industrije vseh vrst. V središču mesta štrle v višino do 100 ali celo 300 m visoko nebotičniki, večinoma trgovske hiše. Newyorški promet je neverjetno živahen: po cestah drve avtomobili in cestna železnica, nad cestami so štirje, pod njimi pa 12 železniških vlakov. Prijazni operni pevec Šubelj nas je zvečer povabil celo v podzemlje. Podzemeljski New York je mesto zase, ki ga oživlja dnevno milijone ljudi, mesto s širokimi ulicami in trgi, trgovinami in okrepčevališči, kopališči in zabavališči. Od vseh važnih cest drže stopnice v to podzemlje, kjer vozijo v presledkih pol do dveh minut električni vlaki. Newyorčani tudi bero radi, vsak dan izide sto dnevnikov.

S kolodvora se skozi ta vrvež odpeljemo na trg Sv. Marka. Tu je sedež slovenske župnije sv. Cirila, ki jo pod očetovskim vodstvom p. komisarja Edvarda Gabrenja oskrbujejo frančiškani. G. Edvard je Slovencem znan. Preteklo leto se je šest mesecev mudil v Kamniku in Ljubljani, kjer se je kot ameriško-slovenski rojak izpopolnjeval v mili materinščini. Danes govori tako čisto slovenščino, da niti opaziti ni, da ni bil v starem kraju rojen.

V prijaznem frančiškanskem domu sem našel tudi fr. Humila Savlja, ki ima v starem kraju dva znana brata: eden je lazarist, drugi pa sodni starešina. Prva leta svetovne vojne je fr. Humil služboval pri Novi Štifti nad Ribnico, potem pa je moral obleči vojaško suknjo. Ko je bila vojna končana, so ga poklicali v Ameriko. Vendar pa je njegovo srce še zmeraj doma. Zato me je v hipu obsul z najrazličnejšimi vprašanji: Kako je pri Novi štifti? Kdo se v Sušju suho robo izdeluje? Kako je s prosvetnim društvom in godbo? Za vse se je zanimal kot tedaj, ko je še sam pri Novi štifti deloval. Ob petih popoldne smo bili povabljeni k jugoslovanskemu konzulu dr. Božidaru Stojanoviču. Peljali smo se po Fifth aveniji, cesti dolarskih princev, do Hudsona, od tam pa po Broadwaju, ki je menda najdaljša cesta na sveta. Vtisi so tako močni, da ne najdem besed. Kamorkoli se ozrem, povsod nepregledno valovanje množic, avtomobilov in vlakov. Ljudje od vseh vetrov se zgrinjajo v tem velemestu. Oko se utrudi, srce glasneje utriplje, duh pa bliskovito hiti v davnino, v sedanjost, v preteklost. Kaj vse bo še ustvarila moderna tehnika?

Gospod generalni konzul je bil za poslanikovanja dr. Pitanica njegov osebni tajnik, svojega bivšega predstojnika kar prehvaliti ne more. V občevanju je izredno prijazen in ljubezniv. V njegovi družbi smo skoraj pozabili, da smo v New Yorku. V enournem prijateljskem razgovoru smo preleteli vse naše domače politične in narodno gospodarske razmere. Vse ima v vidiku in si prizadeva, da bi poživel trgovske odnošaje med Jugoslavijo in Združenimi državami. Boli ga namreč, ker se toliko jugoslovanskega blaga uvaža v Ameriko pod tujimi, zlasti italijanskimi firmami.

Za slovensko prosvetno življenje v Ameriki se gospod konzul vidno zanima. Kadar le more, se udeleži slovenskih kulturnih prireditev. Na Veliki Baragov dan, dne 25. julija, je osebno prihitel v Cleveland in ves dan prisostvoval ondotnim slovenskim svečanostim. Za nazaj grede je g. ravnatelja Slapšaka in podpisanega že naprej na večerjo povabil. Okrog desete ure zvečer smo zapustili New York in odbrzeli proti Buffalu.

Ko iščem v železniškem vozu svoj spalni oddelek, stopi predme orjaški postrešček belo svetlih oči in črne polti, kakor da je ravnokar došel iz srednje Afrike. V prvem hipu sem se ga skoraj ustrašil, pa ni bil nevaren, postrežljiv in prijazen je kot otrok. Nekaj trenutkov buli nepremično svoje črne oči vame, jaz pa vanj, potem izpregovori nekaj nerazumljivih besed, nakar jaz še zmeraj trdovratno molčim, slednjič pa udari v smeh, jaz tudi in tedaj sva se precej razumela: jaz mu pokažem vozni listek, on pa meni spalni oddelek.

Na ameriških železnicah so kot nižji uslužbenci zaposleni samo črnci. Tudi na kolodvorih so postrežčki edinole zamorci, dočim opravljajo višje službe izključno belokožci. So pa oboji izredno vljudni in postrežljivi. Sprevodnik te opozori, da pravočasno izstopiš, črnec pa ti že naprej odnese vso prtljago na določeno mesto. Tudi v spalnih vozovih je velika udobnost. Postelja je skoraj salonska, električna luč dvojna, navadna ali zelena. Če ti je prevroče, odpreš zračni ventilator, če te hladi ali mrzi, si odpomoreš z električno pečico.

Vendar pa tisti večer kljub udobni postelji dolgo nisem mogel zatisniti očesa. Preveč je bilo novih vtisov, posebno iz zadnjega dne, mogočno je odmevalo v meni morje in spomin na New York. Zato je zdaj vse valovilo v razgretih možganih in se z ritmom bobnečih koles zlivalo skozi sanje. Šele proti jutru, ko se je ob-zorje že rahlo rdečilo, me je objel spanec.

Okrog osme ure zjutraj me vzbudi zvonenje. V pol snu se mi je zdelo, da sem doma, da slišim zvon bližnjega Sv. Marka, ko pa se dodobra zavem, se spomnim, da v Ameriki tudi lokomotive zvone. Vozili smo preko cestnega prelaza, zato se je oglašalo to enakomerno zvonikanje, ki ga v starem kraju ne poznamo.

Pomaknem se k oknu, vleklo me je v naravo in v sveži jutranji zrak. Oziram se naokrog zdaj na levo, zdaj na desno: na levo švigajo z bliskovito naglico mimo nas poedine obsežne farme, na desno pa tovarne, ki tem bolj rastejo, čim bolj se bližamo Buffalu.

Kako krasna je neomadeževana lepota narave zlasti še v jasnem poletnem jutru. V grmovju se oglaša nešteto ptičkov pevcev, kar na pamet in brez not jo ubirajo in že na vse zgodaj hvalijo svojega dobrega Stvarnika. Cvetlice, oblečene v srebrno rosne pajčolane, se prebujajo iz nočnega sna in dvigajo kvišku svoje nežne glavice, kakor da se tudi one hočejo pokloniti svojemu Bogu. In človek? Koliko jih je, ki ne čutijo teh vekotrajnih božjih utripov ne v nerazumni naravi ne v svojih srcih!

Ob enajstih se razgrne pred nami Buffalo. Vendar pa nismo izstopili. Ker se nam je nudila ugodna prilika, smo se kar z istim vlakom odpeljali naprej do slovečih Niagara slapov.

Beseda Niagara pomeni v indijanščini bučečo ali šumečo vodo. Ime je kaj primerno. Vsako sekundo se namreč prevali nad 6000 m vode 50 m globoko. Voda prihaja iz Erie jezera in se po globoko izdolbeni strugi izteka v Ontario jezero. S svojo ogromno silo izjeda strugo tako, da se pomakne slap vsako leto za en meter proti erieskemu jezeru, v katerem bo polagoma tudi izginil. Vodno silo uporabljajo za proizvajanje elektrike. Danes daje Niagara nad pol milijona konjskih sil, njena absolutna kapaciteta pa je še enkrat tako velika. Elektrifikacijski daljnovod sega do 2000 km daleč.

Pogled na slap je veličasten. Vode štirih kanadskih jezer se tu stekajo, da z združenimi močmi dan za dnem uprizarjajo svoj gigantski smrtni skok. Ko je sloveči Charles Dickens stal ob teh orjaških slapovih, je zapisal v svoj dnevnik: »Tu ob Mizasti gori, ob teh padajočih, šumečih in zelenih valovih je bilo, ko sem prvikrat občutil, kaj je vsemogočnost, kaj je veličastvo! Ob tem mogočnem prizoru sem čutil svojega Stvarnika tako blizu, da me je na mah prevzelo čustvo neskončnega miru; mirno in brez vsakršne bojazni sem mislil na smrt. V moje srce se je naselila zavest nebeškega miru in božjega veselja... Neugnana in vedno enako svečano pada in šumi Niagara, danes kakor tedaj, ko je na božje povelje razlil v njegovo čudovito stvarstvo prvi svetlobni žarek.«

Tudi v Buffalo smo stopili. Mesto je polmilijonsko in slovi kot jezersko pristanišče ter važno železniško in zrakoplovno križišče. Na periferiji je videti velikanske železarne in jeklarne, mline in mesnice. Tu se namreč steka kanadsko žito, goveja živina in kože. Kot arhitektonska umetnina prve vrste slovi ondotna katoliška katedrala. V njej je neprestano izpostavljeno sv. Rešnje Telo. Ko smo jo zapuščali, je pripomnil g. ravnatelj Slapšak:

»Tu pa se da zbrano moliti!«

Vlak je znova potegnil. Se nekaj ur in že bomo med svojci v Clevelandu!

Od Buffala do Clevelanda teče železnica vzporedno z erieskim jezerom, vendar pa se jezero samo ne vidi, nalahko vzbočeni grički zastirajo pogled. Sicer pa vsepovsod ravnina in kako pestrobojna! Njive, vinogradi, gabrovi in bukovi gozdiči, obsežni travniki. Vmes pa daleč narazen farmarske hiše: lesene ali rdeče sivo pobarvane, mlini na veter, dvorec, šola, cerkev in mogočna gospodarska poslopja. Zanimiva je ta nepregledna ravnina: na njej brez težav in pregledno proučiš poteze farmarja, cerkve in države in uvidiš razmere, ki jih je ustvarila zgodovina in kultura.

Vsa ta lepa meditacija pa je kakor jutranja megla izginila, ko smo zavozili na centralni kolodvor v Clevelandu.

6.

Sprejem.

Izstopili smo. G. kaplan Slapšak in Jože Grdina sta se nekam tajinstveno spogledovala in se večkrat z očmi ujela. Razumel sem ju. Za najinem hrbtom sta nekaj kovala pripravljala sta slovesen sprejem.

Po širokih in močno razsvetljenih stopnicah dospemo v prostran kolodvorski atrij. Kako veselo in prijetno iznenadenje! V hipu zažari pred nami nešteto znanih in neznanih obrazov. Takega sprejema bi niti v sanjah ne bil pričakoval. Ko bi mogel vsaj približno naslikati tiste prijetne občutke, ki so me navdajali, ko sem segal v roke preč. g. kanoniku J. J. Omanu, Grdinovim, Koželjevim, Plevnikovim, Resniku, Kubarjevi Marijanci in še mnogim drugim zasebnim in društvenim zastopnikom. Bil sem ganjen in v vidni zadregi, ker nisem takih sprejemov navajen. Kadar sem prihajal domov na počitnice, me je moj rajni oče sprejel kar na hišnem pragu, mi v pozdrav podal roko in z njemu lastnim naglasom dostavil:

»Si prišel?«

Tak je bil navadno moj sprejem od mladih nog. A zdaj? Komaj je končal dobrodošlico gospod kanonik Oman, že je pristopil g. Grdina Anton in me od veselja tako krepko stisnil, da je bil ves prsni koš v resni nevarnosti. Zato ni čudno, če me je Grdinova gospa s svojim običajnim pozdravom:

»Kaj ste rekli?« izgovorjenim v pristnem ribniškem narečju, prehitela, dasi sem jaz isto nameraval. Ko se je prvo veselo presenečenje nekoliko poleglo, so me odvedli v vežo, kjer je stala nepregledna vrsta avtomobilov, črnih, svetlo sivih in rumenih. G. kanonik Oman me povabi v svoj Dodges, kjer sta že sedela oba Slapšakova, oče in sin, in se živahno razgovarjala. V nekaj minutah se je zganila dolga vrsta avtomobilov in drvela po glavnih in stranskih ulicah proti Newburgu -- našemu zaželenemu cilju.

Ko smo privozili iz kolodvore, mi je padel v oči neverjetno močan ropot in šum živalinega prometa in vzoren red. Avtomobili, osebni in tovorni, rumeni tramvaji, črno asfaltirane ali z rdečo opeko tlakovane ceste. Domačini, tujci, Kitajci, Japonci, Črnci vse brzi v tempu velemesto, kakor da zasledujejo zločinca, ki jim je ukradel ljubi mir. In vendar, se vrli vse v najlepšem redu, ki ga podnevi in ponoči vzdržuje luč. Luč je prva velesila v Ameriki, nje se vse boji, in njo tudi vse uboga, mi je ob neki priliki razkladal g. A. Grdina. Ponovna skušnja je potrdila resničnost njegovih besed. Kakor hitro se v nadcestnem ali obcestnem svetilniku pojavi rdeča luč, obstane kakor na povelje osebni promet, dočim mu zelena luč iznova na stežaj odpre vrata. Gorje pa neubogljivom krršilcem luči! Neizogibna nesreča ali pa budno oko postave mu je precej za petami. Vse to vrvenje in drvenje pa še stopnjujejo plavži, jeklarne, železarne in vlaki, ki neprestano prihajajo in odhajajo prav iz srede mesta na vse štiri vetrove.

Po polurni vožnji smo se ustavili. Izstopili smo pred newburškim župniščem, ki mi je za dobrih šest tednov postal drugi dom in kraj nezvenljivih spominov. Oči švigajo na levo in desno. Iz vse okolice diha sama domačnost: snažne pritlične ali enonadstropne hiše, zavite v prijetno zelenje, prijazni slovenski obrazi, slovenska pesem in beseda, cerkev, farna šola, prosvetni dom, vse kakor doma v starem kraju. V hipu sem vzljubil ljudi in kraj in še danes me navdaja prijetna zavest, da nisem ves čas svojega bivanja v Newburgu občutil, niti trenutek, da sem na tujih tleh.

Dočim so prtljago odnesli v gornje prostore, nas g. kanonik povabi v sprejemno sobo, ki je kaj okusno opremljena. Tla zakrivajo temno sive preproge, stene pa poživljajo zgodovinske in nabožne podobe, ki dajejo sobi izraz resne notranjosti. Mize, ki smo je v starem kraju navajeni, v Ameriki v takih prostorih ni, nadomeščajo jo udobni naslonjači in divan. Cleveland ima tako zvano celinsko podnebje, izredno vroča poletja in tudi izredno mrzle zime. V poletni vročini je pravo peklo. Zato je skoraj v sleherni sobi električen veternik, ki dovaja hladilni prepih in zdrav in svež zrak.

Moj naslonjač je bil tik pod veternikom. Potni znoj, ki je v podbi drobnih potnih kapljic polzel iz kožnih luknjic, se je polagoma posušil, grlo pa, ki je ves čas vožnje gorelo od žgoče suše, se je hipoma zmočilo. G. kanonik je namreč precej ob vstopu v njegov gostoljubni dom uganil naše skrivne želje in nam postregel s svežim mrzlim pivom. »Hvala Bogu, da so odpravili prohibicijo,« se je z vidnim zadovoljstvom opravičeval g. ravnatelj Slapšak, ko je vračal izpraznjeno kupico.

Vendar sem pozneje v svoje veliko veselje ponovno uvidel, da se kljub odpravi prohibicije razmeroma malo pije. Pri mizi navadno ni alkoholnih pijač, nadomeščajo jih pasterizirano mleko, voda in okusno sadje. Le če prideš v goste, ti po znani starokranjski navadi postrežejo s prigrizkom in pivom, ki ga sleherna družina hrani doma v hladilniku v nalašč za to pripravljenih pločevinastih posodicah.

Ob svežem pivu so se še bolj razvezali že itak živahni jeziki. Govorili smo o domačih razmerah v starem kraju, zlasti pa o nenadni smrti nadškofa dr. Antona Bonaventura Jegliča, o kateri tedaj večina ameriških rojakov še ni nič vedela. Toda čuj! Novo iznenadenje. Pred župniščem se je nepaženo zbrala mladinska godba župnije Sv. Lovrenca in številna množica faranov, samih pristnih in zavednih Slovencev. Iz prs se mi je izvil globok vzdih ganotja. Tolike pozornosti nisem pričakoval, kaj šele zaslužil!

Ko odigrajo prvo točko stopiva z g. ravnateljem Slapšakom na zeleno teraso pred župniščem, da se godcem in vsem navzočim rojakom primerno zahvaliva. Milo doneča materinščina prirojena sramežljiva plahost se umakne pri nas v hipu zbliža. Tista menda našemu ljudstvu srčno zaupljivi odkritosti. Podamo si roke in se pozdravimo kot bratje in sestre naše skupne matere Slovenije. Začutim se kakor doma sredi vasi med vaščani in vaškimi otroci.

Lepemu dnevu je sledil lep večer. Ob deveti uri naju g. kanonik Oman popolnoma nepričakovano povabi v ondotni Slovenski narodni dom.

»Kaj pa bo spet?« me v radovedni negotovosti izprašuje g. ravnatelj Slapšak, ko stopamo proti slovenskemu prosvetnemu hramu.

»Vem prav toliko, kot Vi, gospod ravnatelj.«

Američani znajo molčati in človeka presenetiti, to sem že doma neštetokrat slišal. Gotovo bo že spet kak« surprise« -- presenečenje. In nisem se motil. Komaj stopimo v dvorano, zablešče električne žarnice, sedeži ožive, roke se dvigajo in ploskajo, po okusno okrašeni dvorani pa se odbijajo dobro došli in živio klici. To je bil res praví surprise!

Potem se je pa vse razvijalo po natančno določenem programu: običajni pozdravi, pevske točke in godba. Predsednik g. Jakob Resnik, zesni in neutrudljivi newbariki kulturni delavec, je nastopal kot star in izkušen govornik. Slovenska beseda, z dolenjskim naglasom sicer, ma tako gladko teče, da se mu prav nič ne pozna, da je že četrt stoletja izven rodne grude. Česar ma v mladih letih ni mogla dati šola, si je pozneje kot samouk pridobil z vedrim opazovanjem ljudi in okolja, v katerem živi, in z vztrajno marljivostjo. Enako gladko mu teče tudi pero. Zato se njegovo ime pogosto čita v naših ameriških časopisih.

Ob pogledu na g. Resnika mi je nehote uhajala misel v staro grško davnino. Mala in siromašna grška deželica ni mogla rediti vseh svojih otrok. Mnogi, zlasti mlajši, so morali na tuje, kjer so si z delom svojih rok postavili dom in družino. Zaradi stika tujimi narodi, lastne potrebe in notranjega nagona pa so se njih mlade sveže sile tako hitro in vsestransko razvijale, da so naselbine celo staro domovino nadkrilile.

Tem starogrškim kolonistom sličijo nešteti naši izseljeniški pionirji. Podnevi družinske skrbi, naporno delo v tovarnah ali celo v podzemeljskih jamah, zvečer pa predavanja v izobraževalnih, dobrodelnih in prosvetnih društvih ali pa sestavljanje poročil za ondotne liste. To se mi zdi naravnost junaško. V mojih očeh zaslužijo taki samouki več spoštovanja in priznanja kakor pa tisti učeni možje, ki so jim ugodne razmere znanje in učenost tako rekoč vsilile. Ganljivo lepa je bila tisti večer naša slovenska pesem. Morda je k temu nekoliko pripomogla tujina, da mi je šla pesem do dna srca. Pa kaj pravim tujina? Saj sem bil v slovenskem domu in med samimi slovenskimi rojaki! Proizvajali so poedine točke tako lepo, jasno in čisto, da bi jih lahko marsikateri domači oder zavidal. Nastopili so pa kar trije zbori: Slovenija, Zvon in Črički. Vsako društvo je zapelo po tri pesmi, le Črički štiri. Razumljivo! Če je v otroških nedolžnih očeh zadnji odsev raja, je v otroških srebrnočistih glasovih zadnji odmev rajsko nedolžnega srca.

Vse tri zbore je mojstrsko izvežbal in vodil pesnik in skladatelj Ivan Zorman. Ko bi o Zormanu prav ničesar drugega ne vedel kot samo to, kar sem videl, bi ga moral globoko spoštovati. Videl sem njegovo naravnost idilično pristavo; kakor naša slovenska hiša sniva v sveti tišini med zelenim drevjem in dan za dnem prisluškuje ubranim zvokom mogočnega pianina, ki tako poresto poje in sanja o čudovito lepi domovini tamkaj onkraj morja, o slovenski zemlji in o dobrem slovenskem ljudstvu. Videl sem umetno poslikane stene, na katerih vise najlepši posnetki naših planin in naših veličastnih gorskih grebenov ter portreti naših duševnih velikanov. Videl sem tudi njegovo bogato knjižnico; vse slovenske knjige in skladbe, dragoceno vezane, so zastopane v njej. Zato je ta- Eo prijetno v njegovi družbi. Vsaka beseda ga izdaja, da je sin slovenske matere in sad slo- venske zemlje. Ves je tak kakor njegova pesem:

Le eno pomlad in eno poletje me čaral je kras slovenske zemlje,

a pisani svet ob cerkvici tvoji 

za vedno se vtisnil je v mlado srce. Najlepše pri tebi je sonce žarelo, najlepše pod tabo je potok šumel, najlepše nad tabo so ptice žgolele, najlepše krog tebe je majnik cvetel.

V klasično izklesanem nagovoru je nato gospod Zorman povedal nekatere misli, ki so vredne, da se tudi na tem mestu slišijo. Izvajal je nekako tole: Taki obiski, kakor so jih započeli rajni vladika dr. Jeglič, sedanji škof dr. Gregorij Rožman in v zadnjih letih nekateri zasebniki, so za naš narodni živelj izredno velikega pomena. V starejših izseljencih utrjujejo prisrčne vezi, ki jih vežejo s starim krajem, v mladini pa vzbujajo ponos na slovensko pokoljenje in rastoče zanimanje za rodno grudo njihovih staršev. Ako bi se bili taki medsebojni stiki vpeljali pred 30 ali 40 leti, bi bile narodne razmere med nami izseljenci danes drugačne. Tedaj, ko so sleherno leto tisoči naše najboljšo narodne krvi hiteli preko morja na tuje, sami zdravi, čvrsti slovenski fantje in mladi možje, samo cvet našega ženstva, naša cvetoča slovenska dekleta, tedaj je domovina kakor mačeha gledala na te izseljence. V svoji brezbrižnosti in brezsrčnosti je neizmerno veliko grešila. Naši predniki so prihajali sem brez vsakoga varstva in vodstva. Ker niso poznali ne jezika ne razmer, so tavali kakor ovce brez pastirja in padali brezvestnim izkoriščevalcem v roke. Ti so jih varali, versko in morano zastrupljali in jim kot pijavke pili srčno kri. Šele ob enajsti uri so se jih spomnili nekateri idealnejši duhovniki. Prišli so za izgubljenimi ovcami in iskali in reševali, kar se je še rešiti dalo. Požrtvovalno in s sodelovanjem nekaterih moralno močnih izseljencev so jih izpeljali iz blata zablod. Tako je po dolgem tavanju nak človek zopet našel samega sebe. S prirojeno mu pridnostjo se je začel dvigati versko, kulturno in gospodarsko. Prišel je zopet na isto slovensko stališče, kjer je bil, ko je zapuščal svoj mili slovenski dom. V njegovem srcu se je zopet oglasila ljubezen do matere, do svojcev, do lepe slovenske zemlje. In to ljubezen gojimo in poživljamo zlasti s slovensko pesmijo, te katere tako lepo zveneva naša častita slovenska beseda. V slovenski pesmi se veselimo in tolažimo. S slovensko pesmijo vcepljamo mladini lepoto našega slovenskega duha in srca. Spomini na naš slovenski rod in našo rojstno zemljo ne bodo z nami izumrli, ampak bodo živeli dalje v dušah in srcih naših otrok.

Kot da bi hotela potrditi resničnost govornikovih besed, sta precej nato nastopila Viktor Kužnik in Angelca Leganova, čvrst dečko in zala deklica, ki sta jasno in razločno prednašala »Slovensko zemljo« in »Slovenec seme«.

Ko sem pozno v noč v newburškem župnišču zbiral raztresene spomine, mi je obstalo oko na izraziti stenski podobi. Ozri sem se nanjo zopet in zopet tisti večer in pozneje vselej, kadar sem vstopil v tisto prijazno sobo. Bila je rajna mati g. kanonika Omana. V trenutku se je v duhu zgostilo vse, kar sem kdaj slišal o tej blagi ženi. Doma v Grabčah pri Gorjah na Gorenjskem je prišla med prvimi slovenskimi naselniki v Anko. Tam gori v Brockwaju v severni Minnesoti so trebili gozdove in si ustanavljali družine in postavljali hiše. Po domače imenujejo še danes tisti kraj hosto. Z zaupanjem v Boga in z žulji svojih rok je ta junaška mati vzredila 9 otrok. Kakor sleherna slovenska mati je tudi »Šimnova Reza« nosila v srcu eno skrivno željo: enega svojih sinov bi bila rada kdaj videla pred oltarjem. Vsedobri Bog jo je uslišal. Neko nedeljo popoldne, ko je bila mati ravno na poti h krščanskemu nauku, je stopil Janez pred njo:

»Mati, v šolo pojdem, posvetil bi se rad Bogu.«

Dobro materino srce se je v hipu razlilo: 

»Pojdi, kamor te ljubi Bog kliče.«

Cinjen si je vtisnil hvaležni otrok poslovilne materine besede v svoje srce. In potem je odšel v svet z močno voljo in trdno zavestjo, da ima za seboj bitje, ki se bo v molitvi in znoju zanj žrtvovalo. Čeravno je ležalo med njima devet gora in devet voda, sta vendar njuni srci bili tako blizu skupaj, kakor da bi živela pod isto streho in bi delila isto radost in žalost. Zakaj materino srce je ustvarjeno iz ljubezni za ljubezen.

Oh to materino srce! Kakor sončnica za soncem tako se v duhu obrača materino srce za svojim otrokom. Nedolžna živalica se stisne k materi, da jo greje in varuje pred nezgodo, pa bi se človek ne k materi? Mati! Kakor kot je v vinogradu, na katerega se opira vinska trta! Mati! Blagor mu, ki jo ima in dvakrat srečen, ako ga ljubi: gorje mu, ako jo je izgubil po lastni krivdi in dvojno gorje, ako ga ni ljubila; in blagor in gorje za onega, ki je ljubil, pa ni bil ljubljen. Najlepši čas dneva se mi zdi jasen poleten večer. Zunaj se poleže šum, na nebu zableste zvezde, v duli se naseli mir. Tudi tisti večer v Newburgu je bilo tako. Ob pogledu na zvezdnato nebo in ob spominu na ravnokar doživele dogodke se je hvaležna duša dvignila navzgor in polglasno šepetala:

Z zvezdami pa čuje moje le srce, moli za rojake, brate in sestre.

7.

Newburg in Nemburžani.

Newburg Slovenci mu pravijo tudi Novo mesto je južnovzhodni det Clevelanda. Pred 50 leti, ko so jeli prihajati tja prvi slovenski naselniki, je bil ta okraj povečini se neobljuden in daleč zunaj mesta. S tovarno American Steel & Wire pa jo bliskovito naraščala okolica in slovenska naselbina. Danes ne zaostaja Newburg za ostalim mestom ne po zunanjem licu ne po živahnem prometu.

Središče newburških Slovencev je župnija Sv. Lovrenca. Fara je razmeroma mlada, komaj 35 let ima, pa je zato tudi mladostno sveža. Versko in prosvetno življenje je v bujnem razcvetju. Prijazni cerkveni prostori so ob nedeljah in delavnikih polni pobožnih vernikov. Dnevno je okrog 300, v nedeljo in prve petke pa celo do 600 sv. obhajil. Versko vnemo poživljajo večkratne duhovne vaje in pogosti ljudski misijoni. Celo pred Velikim Šmarnom smo imeli v čast Mariji Vnebovzeti lepo obiskovano devetdnevnico. V pismu z dne 11. oktobra 1957 mi je gosp. kanonik Oman poročal:

»Zadnji teden oktobra smo imeli 40 urno pobožnost, ki jo je vodil gosp. Vital Vodušek. Ljudje so prav radi hodili cerkev in tudi k svetim zakramentom, tako da smo imeli v teku te pobožnosti nad 4000 obhajil.«

Ko sem prvo nedeljo po mojem prihodu ob šesti uri zjutraj pristopil k oltarju, se mi je ne hote utrnile solze ginjenja. Prikupljivi glasovi orgel, domači napevi, slovenska pesem in glasna slovenska molitev: četudi sem si ponovno pri zadeval, nisem mogel priti do zbranosti. Ves čas se mi je zdelo, da mašujem doma pri Novi Štifti in ne na tujih tleh sredi milijonskega mesta. O, hvala Bogu, da je med našimi ondolnimi rojaki še toliko žive vere, toliko pobožnosti in toliko dobrih kristjanov! Tudi pozneje so mi bili spodbudo in veselje. Zato se jih tako rad spominjam.

Faro oskrbujejo trije slovenski duhovniki: župnik in kanonik J. J. Oman ter kaplana Julij Slaplak in Alojzij Baznik. Organiziral pa je župnijo sodraški rojak Kerže 1. 1902, za njim jo je l. 1909 prevzel g. Lavrič, od 1. septembra 1915 pa jo vodi g. kanonik Oman. Nova župna cerkev sicer še ni dograjena, skriva se še v pritličju, kakor svoje dni priljubljeno Marijino svetišče na Rakovniku pod Ljubljano, vendar pa to prav nič ne moti zbranega in pobožnega srca. Ladja, prezbiterij, glavni in stranka oltarja vse je tako urejeno in prikrojeno, da človeka kar proti nebesom dviga. Upajo pa gospodje in farani, da bodo prihodnje leto že imeli novo cerkev z zvonikom in zvonovi, da bodo mogli ob prazničnih svečanostih po starokranjski navadi zvoniti in potrkavati.

Slednje jutro so po tri sv. maše, ob nedeljah pa celo šest. Da morejo farani kljub raznovrstni zaposlenosti zadostiti cerkveni zapovedi, ima ob nedeljah vsak duhovnik po dve sv. maši. Med tednom je izredno veliko črnih petih maš. V zadnjih letih se je namreč udomačila lepa in hvalevredna navade, ki zasluži, da bi tudi pri nas našla posnemanje. Namesto običajnih pogrebnih vencev naročajo sorodniki, prijatelji in znanci za rajnkega tihe ali pete sv. male. Neko jutro sem na steni v zakristiji zagledal umetniško sliko g. župnika Lavriča. V trenutku sem se spomnil tragično komičnega dogodka iz dijaških let. Bilo je o velikih počitnicah menda med sedmo in osmo šolo. Vroče popoldne sem se z biciklom peljal proti bližnjemu trgu Sodražici. Po razmeroma položnem klancu mi pridrvi naproti g. Lavrič, takratni sodraški kaplan. Ker sva najbrž oba še bila kolesarja novinca, sva v obcestnem jarka poljubila našo skupno mater zemlje.

»Kmečki pobava, bo ne zna kolesom voziti, ostani doma ali pa hodi peš!«

Komaj pa je rajni gospod izustil te ne najbolj vljudne besede, me je le spoznal. Se danes ga vidim, kako je mahoma pobledel, kako se je opravičeval in kako brzo jo je potem od-kuril proti Ribnici. Ni mi pa tudi te danes jasno, kateri izmed naju je tedaj zakrivil tisto neljubo nezgodo. In zdaj se v Ameriki snideva!

Omembe vredno je tudi otroško prisrčno razmerje, ki druži duhovščino in farane, Duhovnil: je tam v pravem pomenu besede dober pastir, ki varuje svoje ovce, farani pa dobre ovce, ki slušajo njegov glas. Ne vem, kje bi starem kraju našel tako ubrano harmonije. Že naziv Father – oče -- , s katerim staro in mlado nagovarja duhovnika, izraža globoko spoštovanje in veliko zaupanje, ki ga goje verniki do svojega duhovnega vodnika. Kako domače prijazno je odmevalo v mojem srcu, ko je že prvo jutro po mali vstopila v zakristijo Mrs. Cvelbar in me nagovorila s toplim Father. Pri-nesla je za pet sv. maš za rajnega nadškofe dr. Jegliča, čigar nenadna smrt je tudi med ameriškimi rojaki izvabila solze in vročo molitev. Tudi oudotno društveno življenje je v lepem razmahu. Newburžani imajo 15 podpornih, tri cerkvene ter dve pevski in dramatični društvi. Matica vsega prosvetnega udejstvovanja je Slovenski narodni dom, za katerega so žrtvovali zavedni farani okrog 58.000 dolarjev. Američan je, pravijo, vseskozi praktične narave. To resnico potrjuje veličastna stavba newburškega prosvetnega doma. Vsi prostori so kar največ gospodarsko izrabljeni. Pod zemljo je prijazna točilnica in prostrana dvorana za raznovrstne družabne prireditve, nad zemljo na je oder in gledališka dvorana. Seznam gledaliških predstav in izobraževalnih predavanj izpričuje, da se Newburžani tudi na prosvetnem polju živahno gibljejo.

Gospodarsko so Newburkani le dosti trdni. Večina ima prav čedne in snažne domove. Vmes je tudi več slovenskih trgovin, grocerij, gostiln In Ferfolijev pogrebni zavod. Hiše, ki se jim pa na znotraj nič ne pozna, da so lesene, so skoraj po vsej Ameriki po istem načina zgrajene. So pritlične ali enonadstropne a s porčem -- nekako verando -- in zelenim vrtičem na pročelju. Na porču je doma starokranjska domačnost in družabnost. Ta posedajo moški, ko se vrnejo z dela, bero časopise in se pogovarjajo kakor naši očetje ob nedeljah, ko pridejo od jutranje maše. Ponekod sem opazil na porču tudi udobno gugalnico, poslužujejo se je mladi in stari brez razlike spola. Ko sem bil na godovanju sestrične Anice, sem si za trenutek celo sam privoščil ta priljubljeni predmet ameriške udobnosti.

Tudi notranji prostori so okusno opremljeni. Tla pokrivajo preproge, v manj imovitih hišah pa linoleum, ob stenah stoje naslonjači in divan. Mizo in stole v našem pomenu pozna samo obednica. Okna in vrata so v vročem poletnem času podnevi in ponoči odprta in proti maham in komarjem z gostimi siti zamrežena. Moje uho je sicer zelo občutljivo, vendar kljub temu nisem občutil nikakega prepiha. Sleherna hiša ima tudi električno razsvetljavo, radio, telefon, plin- ski ali električni štedilnik, vodovod in električni hladilnik.

Ameriška gospodinja je v primeri z našo prava gospa. V kuhinj gre skoraj vse avtomatično. Pometa ji električna metla. Na trg ji ni treba hoditi. Na ulici sem sleherno jutro opazil voznika, ki je hodil od hiše do hiše in ponujal krompir, solato, sadje in vse druge življenjske potrebščine. Na dom dobi celo kruh primerne koščke narezan to v prikupljiv papir zavit. Vse te in še nešteto dragih udobnosti le same po sebi priklenejo človeka na dom in okolje, v katerem živi. Zato menim: slovenska žena, ki je le nekoliko okusila ameriške udobno življenje, bi se le s težavo zopet navadila v naše domače, preproste razmere. Res je, da zdaj pa zdaj udari domotožje z vso silo na dan, toda to so trenutni utrinki, realno življenje jih znova in znova prežene, kakor prežene veter meglo in oblake.

Govoril sem z bratrancem Janezom. Ima trdno hišo, skrbno ženo in pridne otroke. Tudi njega se polasti od časa do časa neizprosni klic: Nazaj v domači kraj! Takole si v takih trenutkih misli: Ob prometni cesti bi si kupil mala posestvo, odprt bi gostilno in tako na stara leta lažje živel. Motiš se, Janez! Doma bi več ne dobil nekdanje vasi, ne sorodnikov, ne prijateljev ne znancev iz mladih let. Eni so pomrli drugi so odšli v svet, vzrastel pa je medtem drugi rod tebi nepoznan in neumljiv. Tudi življenje se je spremenilo, kakor si se spremenil tudi ti. In otroke bi pustil v Ameriki? Tvoje srce bi bilo razdeljeno in bi si zopet in zopet želelo nazaj k otrokom, nazaj na kraj tvojih žuljev, tvojega truda in znoja. To je vekotrajna pesem in neutrešljivo hrepenenje malega romanja na zemlji. Kako je le rekel veliki Avgustin? Nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi, Gospod, zakaj zase si ga ustvaril.

Ko sva si stisnile roke pozdrav, mi je dal prav.

V dneh mojega tamkajšnjega bivanja nisem nikjer čul pritožb o pomanjkanje dela, ne v Clevelandu in Chicagi, se v Dulatke in Hibbings, ne na Chisholma in Evelethu. Navajam te kraje imenoma, ker je prav tod razmeroma največ Slovencev in ker sem v vseh teh naselbinah prišel z njimi v osebni stik.

Dnevno zasluži žal človek 5 do 6 dolarjev (240 do 300 din). V Chicagi sem se šele z nekim 70 letnim moškim iz Zagradca, ki kljub svoji starosti je vedno dela in zasluži celo 6 dolarjev ali 360 dinarjev na dan. Dvajset let je le v isti tovarni in ni vseh teh dolgih letih niti en dan stopale bil brez dela kakor pravijo naši Amerikanci. Zalika primeren je tudi njihov tako imenovani življenjski standard -- način življenja in prehrane. Ameriški delavec živi razmeroma udobno. Kakor ni razlike na zunaj v družbi in obleki, tako nisem opazil bistvene razlike tudi med gosposko in delavčevo mizo. Družinski oče porabi zase in za vzdrževanje svoje družine 2 do 3 dolarje ali 140 do 160 dinarjev našega denarja. Dva do tri dolarje lahko dene na stran. To se tudi dogaja. So pa tudi, ki dneh prosperitete – blagostanja-- ne pomislijo, da dobi sedem debelih krav prerada sledi tudi doba sedem suhih.

V zadnjih mesecih sem pa od dveh zanesljivih gospodov prejel poročila, da naši ljudje zopet z bojaznijo zro v bodočnost. Gosp. Janez Solar mi z dne 18. novembra 1937 piše iz LaIntha med drugim tudi tole:

»V naši naselbini se nam obetajo slabi časi. Že precej naših rojakov je izgubilo delo. Pri Steel Plastu bo od 1. decembra do 1. maja vse delo počivalo. The Coolerator Pisat pa tudi še ni odprt.«

Podobno je poročilo iz Clevelanda. V pisma z dne 11. no-vembra 1957 pile g. kanonik Oman:

»Z delom gre zopet bolj slaba. Kar nepričakovano je začela industrija delavce odpuščati. Nekateri menijo, da dela industrija to zato, da ne bi delavci zmiraj več zahtevali, dragi dolže komuniste. Jaz sovražim komunizem, tudi sedanji kapitalizem nima prav nič sramu boljšega v sebi. Zato gre moderna sebičnost in brezboštvo le večji sebičnosti in brezbolštva nasproti. Posledice bodo enkrat najbrž zelo krute in velika nedolžnih ljudi be trpelo. Bog vedi, če se bo svet kdaj spametoval!«

Prav trenutku, ko to pišem, pa je došlo se poročilo iz New Yorka, ki slove:

»Komisar za socialno pomoč Združenih držav. Hopkins, je ob javil v listih oročilo, iz katerega je razvidno, da je od septembra meseca 1937 narastlo število brezposelnih v Ameriki za dva milijona. Do februarja pa je pričakovati, da bo število brezposelnik v Združenih državah narastlo za en milijon, če ne morebiti za dva milijona. Tako bo takrat 10 do 12 milijonov brezposelnih.«

Doslej je nova gospodarska depresija zadela naslednje industrije: jekleno, tekstilno, avtomobilno, rudarsko in čevljarsko. Hopkins trdi, da bo v enem letu največ trpela gradbena industrija.

Dal ljubi Bog, da bi se ta napoved ne uresničila!

Precej prvo nedeljo po prihodu v Cleveland so Newburiani priredili v Maple Gardens farai piknik. Na običajnem vabilu, priobčenem v Ameriški Domovini s dne 16. julija, je bilo med drugim brati: Mnogo krasnih nagrad, najboljša postrežba, izvrstna godba. Zato je moja rade vednost z dnemi naraščala. Tolikokrat sem že slišal to lepo zveneče ime, večkrat tudi bral toda prave predstave o njem vendar nisem imel. V nedeljo dopoldne je privozil na farovnikovo dvorišče težak avtobus. Pa se ni dolgo mudil. Skrbni cerkveni možje so v hipu napolnili njegov orjaški trebuh jestvinami, slaščicami in pijačo, pa je odbrzel, nato se je za zopet vrnil in zopet odšel. Po kosila je g. kanonik odpeljal tja tudi oba Slapšakova in mene.

Bilo je lepo nedeljsko popoldne. Ponoči pohleven dež opral zaprašene ceste, od katerih so izžarevali sončni prameni kakor zlatosrebrni trakovi. Zato so se mi zdele tudi ceste nekam bolj praznične, bolj svečane, bolj umirjene. Telško sopihajoči avtomobili so počivali doma, le lahki osebni so švigali na levo in desno. Delavci in milijonarji, bogati in siromašni – vse je hitelo ven iz mesta na deželo, na farme. Na biciklih, ki so pa veliko bolj redki kot pri nas sem prvikrat in zadnjikrat videl tri dame, katerih obleka je nalikovala Evini, ko jo je Bog iz raja spodil. Pa niso morda bile kake gracije, nosile so navadno človeško telo, sestavljeno iz kosti, kit in mesa. Sicer pa so ameriške žene dosti dostojno oblečene. Celo kopališčih ob jezeru ni videti moderne letoviške spotakljivosti.

Z glavne ceste je avto krenil na levo in obstal. Dospeli smo na položen griček, poraščen z redkim drevjem. Avtomobil je stal poleg avtomobila, da smo se le s težavo skozi prerili. V hipu so nas obsuli prijazni Newburžani, možje, žene, fantje, dekleta in otroci. Z večino teh otroko dobrih in odkritih src se še nikdar v življenju nismo videli in vendar smo bili v trenutku kot stari prijatelji in znanci. Ta so bile drage Hinje, Ambrus, Zagradec in Žužemberk. Hvala Bogu, da poznam te kraje že iz mladih let! Prepotoval sem jih ponovno kot dijak, bogoslovec in tudi kot duhovnik.

To je torej piknik!

Že celi teden so ob luninem svitu postavni možje in fantje zabijali kole, pritrjevali deske, sestavljali mize, pripravljali plesni oder in postavljali stojnice. In danes gre njihovo delo v klanje. Kakor doma na sejmu ali cerkvenem proščenju! Okrog stojnic se gnete mlado in staro. Žene in dekleta se skoraj dobesedno kopljejo v potu in znoju od same požrtvovalnosti. Pa ne tožijo, veselo razigrane so kot takrat, ko so stregle doma na svatbi, svečani slavnosti ali kaki dobrodelni prireditvi. In to je v prvi vrsti piknik.

Cerkev Ameriki ne uživa nikake državne podpore. Navezana je sama nase. Vzdržuje se s prostovoljnimi prispevki svojih faranov, ki skrbe tudi za farno šolo, učiteljice in duhovnika. Zato imajo ondotni katoličani razmeroma veliko stroškov, ki zahtevajo tudi veliko žrtev. Če jim materialna sredstva dopuščajo, radi prispevajo za verske in narodnokulturne potrebe, pa ne samo Clevelandu, ampak tudi drugod. Že imenovani dr. Janez Solar mi pismu z dne 11. novembra 1937 piše:

»Pred kratkim so imeli cerkveni piknik. Kljub slabim časom smo napravili skoraj tisoč dolarjev čistega dobitka. Tudi fara Sv. Lovrenca se je tisto popoldne prav dobro obnesla. Če me spomin ne vara, so izkupili okrog 1800 dolarjev.«

Velikega pomena pa je piknik tudi v narodnokulturnem oziru. Cerkvenih piknikov fare Sv. Lovrenca in fare Sv. Vida ter piknika newburškib Čričkov ne bom nikdar pozabil. Ponovno me je prevzelo tako silno občutje, da sem skrivaj otiral solze. Ko sem gledal tiste izrazite slovenske obraze, se mi je zdelo, da jih ožarja nekaka bolestno lepa radost. Domača slovenska pesem jih je za hip prestavila v domovino, ki jo neprestano nosijo srcu, besedi, dejanju. Prisedel sem zdaj k tej, zdaj k oni mizi in se skušal vtopiti v njihove misli in njihova čustva. Govorili smo in peli in zdelo se nam je vsem, da smo doma, pod domačim krovom, sredi domačih livad.

Tudi mladina je pela same slovenske pesmi. Kako sem jo poslušal in gledal! Oj Triglav, moj dom! V gorenjsko oziram se skalnato stran. In Savica, hči kraljeva! Mnogi že skoraj več ne razumejo slovenske govorice, šola in vsakdanja okolica jim vsiljuje angleščino, toda slovenska popevka jim je še ljuba in draga, kakor so jim ljubi in dragi njihovi starši. S pesmijo pa vzljubljajo tudi nepoznano zemljo in rod, iz katerega so izšli njihovi poznani dragi.

V kupo veselja pa kaj rada kane kaplja grenkobe. Kolikokrat se to dogaja v življenju! Tudi v Newburgu je bilo v tistih lepih dneh tako.

Po devetdnevniški pobožnosti smo se v prijetnem hladu na vrtu še nekoliko porazgovorili, potem pa odšli k počitku. Komaj pa zatisnem oči, me že zbudi trdo trkanje. G. Julij Slaplak je bil

»Kaj je?«

»Žalostna novica. G. kaplan Kužnik je v Jezeru utonil.«

»Govori resno, saj ni danes pustni torek!«

Ker sem še pred nekaj dnevi govoril, sem menil, da se g. Julij bila to večkrat njegova navada.

»Ne šalim se, govorim resno. Telefon poje na vse strani, pa od povsod se potrjuje žalostna novica.«

Bog mu bodi milostljiv!

Celo noč so gospoda iskali po jezeru in drugo jutro so ga res našli mrtvega. Ferfolijev pogrebni zavod ga je prepeljal no dom in ga balzamiral. Ker je bil rajuki iz newburike fare, so ga v nedeljo popoldne prenesli farno cerkev. Ob odprti krsti so newburška društva, prijatelji in znanci vztrajali celo noč in molili za pokoj rajnkega. V ponedeljek dopoldne so ga prepeljali v Collinwood, kjer je pokojni gospod kaplanoval. Pogrebne svečanosti je v torek dopodne opravi elevelandski škof dr. Schremb je tudi angleško govoril, slovenski govor cerkvi pa je imel newburški župnik g. kanonik Oman.

Nenadna smrt g. Kužnika je pretresla vse clevelandske verne Slovence posebno še zato, ker so v 14 mesecih izgubili tri mlade, v Ameriki rojene slovenske duhovnike.

»Vsi trije umrli duhovniki,« je pisal v posmrtnici preč. g. Jager, »g. Virant, g. Shuster in g. Kužnik so se jako zanimali za slovenski jezik in bili pravi sinovi svojega naroda. G. Virant si je zelo želel iti za eno leto v staro domovino, da bi se popolnoma priučil slovenskemu jeziku. Že se je bil tozadevno obrnil na svoje višje predstojnike, že je bil dogovoru z ljubljanskim nadškofom, ki mu je obljubil vso podporo in naklonjenost. Gos.p Kažnik je pa že kar dobro obvladal slovenski jezik, tako da se je samo malo paznalo, da ni bil v starem kraju rojen. Rad je pridigal v slovenskem jeziku, rad je govori v njem. Bil je ponosen sin svojega naroda. In g. Shuster je bil pa kar cel starokrajski kaplan! Ta vtis sem dobil, ko sem se prvikrat sešel z nji, ko se je po dovršenih študijah vrnil domov Ameriko.

Ves domač, ves korajžen, ves čisto slovenski! Če se mu je tu pa tam zataknila slovenska beseda, bi mu še to izginile, ko bi bil prišel službovat na slovensko faro. In to bi se bilo v najkrajšem času zgodilo, da ga ni Bog poklical k sebi. Slovenski narod je z njimi veliko izgubil. Ravno se je nabralo slovenskih duhovnikov nekako tolikšno število, ki bi približno zadostovalo za slovenski živeli v tej škofiji. Se kakih par bi jih potrebovali in tudi teh par bi v nekaj letih dobili iz tukajšnjega semenišča. In dokler bi že živel slovenski jezik v Ameriki, bi še imel zaslombo v slovenskih duhovnikih. In prav gotovo bi se najdelj ohranil v naših slovenskih cerkvah!«

Kako naše verno ljudstvo tudi v Ameriki spoštuje in ceni svoje vrle dušne pastirje, izpričujeta spominski plošči, ki so ju dne 7. novembra hvaležni Collinwoodčani postavili gg. Virantu in Kužniku. Gospa Marija Murnik mi v pisma z dne 9. novembra 1937 poroča:

»V nedeljo, dne 7. novembra smo ob veliki udeležbi faranov odkrili spominski plošči našima nepozabnima duš nima pastirjema, našemu Virantu in ljubljenemu Kužniku. Bog jima podeli večni mir! Kako sta bila dobra in vneta za naš dušni in telesni blagor, se dodobra zavedamo šele sedaj, ko ju ni več med nami. Oba sta bila izredno blagi duši. Ne morete si misliti, koliko se je za oba prejokalo in premolilo! Ne pozabite ju tudi Vi v svojih molitvah!«

7.

Po Clevelandu.

Mesto Cleveland je ponos države Ohio in vsakega Amerikanca, vsaj po imenu pa je znano tudi slehernemu Slovencu. Tam, kjer je bila pred poldrugim stoletjem in neznatna pristava skromnega farmarja Clevelanda, obdana od pragozdov in divjih indijanskih rodov, uspeva danes moderno industrijsko mesto, ki šteje z okolico vred na en milijon prebivalcev. K hitremu razvoju mesta sta pripomogla zlasti dva momenta: izredno ugodna lega ob jezeru in bogata premogovna in oljna polja v okolici. Jezero Erie, ob katerem se v dolžini 70 do 80 km razprostira Cleveland, ima po reki Sv. Lovrenca zvezo z Atlantskim oceanom. Zato prihajajo manjši morski parniki naravnost v Cleveland. Od severa, posebno od Dulutha, kjer so v tovarnah in rudnikih zaposleni povečini Slovenci, pa uvažajo na ladjah železno rudo. Pravijo, da je Cleveland največje trgovišče za železno rudo na svetu, glede železne in jeklene industrije pa prvo mesto v Ameriki. Skoraj nikjer na svetu se ne proda in ne razpošlje toliko rib iz rek, potokov in jezer kot iz Clevelanda.

O velikosti mesta naj govore samo nekatere številke. Cest je 1105, od teh 940 tlakovanih, večinoma asfaltiranih. Cerkva je 425, od teh 75 rimsko-katoliških, 1 griko-katoliških, 5 pravo- slavnih, 39 judovskih sinagog, druge pa so po- razdeljene med poedine protestantovske ločine. Vsenčilišča so tri, eno izmed njih je katoliško, vodijo ga jezuiti, ki ima menda največ slušateljev. Izredno lepa je vseučiliška cerkev. V Ameriki ima namreč vsako vseučilišče tudi svojo lastno cerkev ali vsaj kapelo. Višjih in nižjih šol je 290, med temi je 34 višjih katoliških in nad 70 katoliških farnih.

V to ogromno in tako hitro razvijajočo se okrožje so jeli prihajati tudi Slovenci pred dobrimi 50 leti. Kot prvega slovenskega naselnika imenujejo letopisi Janeza Pirnata, doma iz vasi Andol pri Sv. Gregorju na Dolenjskem. Za njim so prihajali drugi, slovenska naselbina je rastla in prekosila kmalu vse druge slovenske naselbine v Ameriki. Danes je vseh Slovencev Clevelandu in bližnji okolici okrog 40.000.

Kakor hitro so se naši rojaki stalno naselili, so se organizirali v društvih in začeli misliti na lastne slovenske župnije. To plemenito prizade vanje je podpiral tudi takratni clevelandski škof Gilmour. Ko je leta 1890 češki župnik Furdek, ki je mimogrede pastiroval tudi med elevelandskimi Slovenci, odhajal v Evropo na dopust, mu je dal škof Gilmour večjo vsoto denarja z naročilom, da naj pripelje s seboj slovenskih bogoslovcev ali študentov. Med prvimi, ki so se odzvali škofovemu klicu, je bil takratni alojznik Hribar, sedaj župnik in monsignore pri Mariji Vnebozveti v elevelandskem predmestju Collinwoodu. Njemu so kmalu sledili drugi in danes je le lepo število slovenskih duhovnikov, tudi domačinov v Clevelandu.

V Clevelandu so štiri izrazite slovenske fare. Prva in glavna je župnija Sv. Vida ob cesti St. Clair, blizu jezera Erie. Ustanovljena leta 1893, je dobila leta 1932, novo zidano cerkev, ki je pravi kras slovenske naselbine in ki hkrati tudi glasno govori o velikem in požrtvovalnem delu g. župnika, monsignora Ponikvarja in njegovih vrlih župljanov. Celotni stroški zna Sejo 300.000 dolarjev. Druga slovenska župnija, Marija Vnebovzeta, je vzhodno od Sv. Vida v pravkar imenovanem Collinwoodu. Temelje so ji položili leta 1906, povečali so jo 1928, posli kali pa preteklo poletje. Ob priliki mojega ondotnega bivanja je bil še oder v cerkvi. Vodi jo monsignore Hribar, doma iz Tuhinjske doline nad Kamnikom. Na jugu Clevelanda je Neewburg, tretja slovenska fara, o kateri smo že v prejšnjem poglavju slišali. Četrta slovenska fara je v vzhodnem predmestju, Euchlid imenovanem. Ta je najmlajša, ima komaj 13 IV njej pastiruje g. župnik Bombač. Prav na zapadni strani mesta je slovenska naselbina West Park. Vendar pa tamojšnji Slovenci še nimajo slovenske župnije, ampak angleško. Tudi na jugovzhodu, v tako zvanem Maple Heights, je lepo število Slovencev.

Slovenci so zastopani vseh poklicih od navadnega delavca do bankirja. Premnogi mlajši imajo tudi akademsko izobrazbo. Ta daje kaj lepo spričevalo tudi slovenskim staršem, ki tudi v tujini ne zanemarjajo duševnega napredka svojih otrok. Slovenci so organizirani gospodarsko, strokovno, politično in kulturno. Politično pripadajo raznim strankam. Prosvetno življenje goje izobraževalna, pevska in dramatična društva. Gledališke predstave, svečane prireditve in zborovanja večjega obsega se vrše narodnih domovih, ki jih imajo clevelandski Slovenci sedem. Kot najodličnejši so znani trije: slovenski narodni dom v Collinwoodu, pri Sv. Lovrencu v Newburgu in na St. Clairu pri Sv. Vidu. Zadnji prekaša po svoji zunanji in notranji opremi vse druge. Stroški zanj so znašali nad 300.000 dolarjev. Za manj slovesne prilike služijo dvorane, med katerimi so posebno na glasu Birkova. Grdinova in Knavsova. Dramske prireditve izredno poživljajo narodno zavest in krepe kulturne stike s starim kraje,. ker prihajajo na oder po večini samo starokrajska dela. V zadnjih letih se je med tamošnjo mladino ustanovil Mali teater, ki uprizarja gledališke igre v angleškem, poskusno tudi v slovenskem jeziku. Igrajo pa večinoma iz slovenščine v angleščino prevedene igre. Starejši slovenski pionirji pravijo, da slovenske drame Clevelandu še ne bo tako hitro konec.

Vroče dopoldne se odpeljemo na novo zgrajeni centralni nebotičnik, ki prav nič ne zaostaja za newyorškimi sodrugi. Skoraj v trenutku se z brzovozno vzpenjačo dvignemo do pet in štiridesetega nadstropja. V tej višini je prostorna razgledna dvorana z vpisno knjigo in prodajalno razglednic in najrazličnejših spominkov na Ameriko in na Cleveland. Ko sem prvikrat pogledal skozi okno, sem za hip onemel. Pod menoj je ležala mestna panorama, ki ji ni primere. Kako pomanjkljivi so naši pojmi in male predstave o ogromni razsežnosti ameriških velemest! Kakor neizmerno morje se iz- gublja Cleveland v nedogledni daljavi.

Svet je nalahko valovit in deloma proti jezeru padajoč. Iz središča teko, kakor polumeri v krogu, glavne prometne ceste, tako zvane avenue (Ave), nanje pa se poprečno stekajo ožje in krajše, Street (Str.) imenovane. V pristanišču ob jezeru je prepolno tovornih ladij. Dvigala prenašajo kar cele vagone in jih stresajo v nenasitni parnikov trup. Na visokih, kratkih in ostrih valovih se v daljavi zibljejo brze jahte, lahkokrile jadrnice in lupinasti ribiški čolni. Jezero Erie je skoraj vedno jezno in razburkano. Valovi so razmeroma visoki in sloki, vsak njihov greben je bolj zbičan, vse polno rogov in rožičkov ima. Zato jezero ne pozna šale V dneh mojega bivanja v Clevelandu je pogoltnilo kar tri Slovence, očeta in sina ter Kužnikovega gospoda.

Tudi v mestu pod nami neprestano valovanje! Dvonadstropni dvigljivi most nad rujavo blatno reko se odpira, dviga in zopet pada in zapira. Iz tovarniških dimnikov se vali črn dim, sirene se oglašajo v najrazličnejših tonih, delavci prihajajo in odhajajo. Nepregledne vrste avtomobilov se vidijo kakor mravljinci, ki hite v »procesiji na božjo pot« In pod zemljo? Prav tako pehanje! G. pogrebnik Ferfolja naju je par dni zatem povabil na veliko clevelandsko razstavo, ki je skoraj vsa skrita v velikanskih podzemeljskih dvoranah. V zraku pa kroži nad mestom dan na dan srebrno barvan Zeppelin, ki se vidi v nočni temini kakor zvezda premičnica. Tako neprestano pulzira velemestno življenje v zraku, na zemlji in pod zemljo.

»Zdaj pa pojdimo,« je začel najin neprekosljivi Mentor g. kanonik Oman, !nekaj nadstropij nižje. Pokazati vam hočem veletrgovino, kakšne v Jugoslaviji ne poznate.«

Obstali smo velikanskih prostorih. Vse je mrgolele in šumelo, kakor na velesejmu. Ljudje beli, rjavi, rumeni, črni. Luči rdeče, zelene, modro višnjeve. Še stopnice so žive, kakor gibčna kača se kar naprej premikajo navzgor in navzdol. Stotine uslužbencev je na uslugo: eni nadzorujejo, drugi razpakujejo, tretji pa prodajajo. Tu dobiš vse, kar proizvaja ameriška industrija od preproste šivanke in neznatnega gumba do najpopolnejšega stroja in najmodernejše stanovanjske hiše.

Ob treh popoldne je zapel telefon. Gospod Anton Grdina se je naznanil že teden dni sva bila dogovorjena, da me popelje na pristavo g. Jerneja Knavsa, ožjega ribniškega rojaka.

G. A. Grdina je pravi Slovenec, v katerem ni zvijače. Kljub svojim šestim križem je še vedno mladostno svež v hoji, delu in teženju. Neupogljiv kot slavonski hrast, trd kot kraška skala, mehak kot slovenska lipa, dober kot dalmatinski med. Delo za Boga in za lepoto slovenske domovine je njegova zemska sreča in njegovo življenjsko gibalo. Danes je še prav tak, kakor je bil pred 12, leti, ko da se prvikrat sešla, vzljubila in postala neločljiva prijatelja. Vzemi v roke njegove spise, iz vsakega diha ves Grdina: njegova razgibana duševnost, vedno polna ljubezni do rojakov, do rodnega jezika, do rodne zemlje ter njegova dobrota in ljubeznivost.

»All right!« in avto je zdrčel.

Vozila sva po cesti St. Clair, ki je nekako srce clevelandske slovenske naselbine. Tu je tekla zibelka slovenskim naseljencem, ko so se jeli stalno naseljevati v Clevelandu. Če pride Slovenec iz tuje naselbine na St. Clair vzhodno od pet in petdesete ulice se mu zdi, da je doma v starem kraju. Od vseh strani mu udarja na uho slovenska govorica, na trgovinah pa čita poleg angleških tudi slovenske napise: Gornik, Grdine, Knavs, Oblak, Sadaik, Sacuse i dr. Neko dopoldne sva stopala z g. ravnateljem Slapšakom proti uredništvu Ameriške Domovine. V nasprotnem smeri sta prihajala dva postavna moža. Očí, obraz, vedenje, hoja, vse je govorilo, da sta sinova slovenske krvi.

»G. ravnatelj, starim dolar, da sta tale dva Slovenca.« 

»Veljala!« 

V hipu me je prevzela taka razigranost, da sem ju kar na slepo slovensko nagovoril:

»Pozdravljena, slovenska brata!«

»Za vraga! Tudi vidva Slovenca?«

»In sva ponosna na to. Slovenca dobite povsod, saj ste že slišali, kako poje pesnik: Naj- več sveta otrokom sliši Slave.«

In potem smo korakali vsi štirje, kakor starokranjski fantje, po sredi pločnika in se tako živahno razgovarjali, da je naše besede glas vzbujal občo pozornost. G. J. K. je bil celo tako ganjen, da je že intoniral tisto: Kranjski fantje, mi smo mi... Za božične praznike sem prejel od njega pismo, v njem piše med drugim:

»Tistih trenutkov na St. Clairu ne bom pozabil. V tujini se šele človek zaveda, kaj je mati domovina.«

»Zdaj se pa za trenutek ustaviva jo stopiva tja na levo,« meni g. Grdina, ko odpira in zaklepa avto.

Po treh, štirih stopnicah se vzpneva na četverooglato teraso. Proti cesti jo zapirajo srednje visoke arkade, na ostalih treh straneh pa se dviga živa in železna ograja, prepletena z zelenim briljanom. Sredino terase poživlja okrogel, iz belega marmorja izklesan ribnik; njem se noč in dan igra nešteto srebrno in zlato pisanih ribic, ki jih senči širokolistni lokvanj. Sicer pa je vsenaokrog tiho in mirno, skoraj nekam turobno, kot se spodobi kraju nesrečnega spomina.

»Tu, vidite, g. doktor,« začne razlagati g. Grdina, »je pred leti stala mestna osnovna šola. Neko dopoldne pa se med poukom oglasi šolski zvonec, pomešan z obupnimi klici: Gori! Gori! V hipu je bilo vse leseno poslopje v plamenih. Preplašeni otroci se vsujejo iz razredov kakor pobesnele čebele iz panjev in hite in skačejo k glavnemu izhodu. Pa joj! ne morejo ven. Vrata nimajo srca in se prav nič ne zmenijo za njihovo pretresljivo vpitje in kričanje. Vrata so se namreč odpirala na znotraj in zbegani otroci so z vso silo tiščali vanje in si tako sami onemogočili rešitev. V nekaj minutah je vseh 170 otrok postalo žrtev zrušenih gorečih tramov.«

O žalostni katastrofi pripoveduje tujcem v arkadino vdolbino vzidana bronasta plošča in medlo goreča leščerba, Eno dobro pa je imela tudi ta tragična nezgoda. Od tedaj je v veljavi postava, da morajo biti šolska poslopja zidana, vrata in okna pa se morajo odpirati iz zunaj. In res sem vsepovsod opažal, da posveča oblast šolam posebno pozornost. Državna šolska poslopja so že od daleč vidna. Zgrajena navadno na odprti in nekoliko vzpeti jasi iz rdeče in bele opeke in obdana od košatega drevja, odgovarjajo vsem modernim zdravstvenim predpisom. Pomaknjenost od cesto zmanjšuje prometni šum in ropot, lega proti soncu in razmeroma velika in številna okna pa dovajajo dosti svetlobe in obilo svetlega zraka. Drveče avtomobile opozarja, na bližino šole običajni obcestni napis -- šolska cona --, ki je tudi na deželi v navadi. Na deželi sicer šolska poslopja niso tako razkolna kot v mestu, vendar so dosti prostorna, udobna in snažna. Spoznajo se po zvoncu, ki visi sredi strehe in vabi in kliče šolsko mladino od blizu in daleč.

Po nadaljnji četrturni vožnji je avto zavil na mestne pokopališče in obstal pred Garlicldovim mavzolejem.

Ameriška pokopališča so od naših starokrajskih nekoliko razlikujejo. Običajnih gomil tam ni videti. Tla so vzravnana in z zelenimi rušami pokrita. Za vedno sveže zelenje skrbe avtomatične škropilnice, ki se venomer vrie in razpršavajo talno vodo v podobi drobnih rosnih kapljic. Zato je na prvi videz pokopališče podobno skrbno negovanemu vrtiču.

Tudi nagrobnih spomenikov v našem smislu ne poznajo. Navadno se dviga nad grobom nizek ovalen kamen s številko brez napisa. Vendar pa sem na katoliškem pokopališču opazil tudi mnogo prav umetniško izklesanih spomenikov, ki nalikujejo našim nagrobnikom.

Sicer pa je ves svet nalahko valovit kakor ostalo mestno ozemlje. Zelenim tlom se kaj podajajo zelena košata drevesa, ki spominjajo na naše vrbe žalujke. Pokopališča so razmeroma prostorna in razsežna, ker mrličev navadno ne prekopavajo. Zvečine balzamirana trupla polagajo v četverooglato krsto s prav malo vzbočením pokrovom. Tako se trupla leta in leta ohranijo tudi zato, ker polože na pokopališču leseno krstov vrhnjo cementno. Pripovedovali so mi primer. Neka družina je pripeljala svojega sinčka v rodno mesto. Izkopali so ga po nekaj letih in našli skoraj popolnoma nespremenjenega. Nekako sredi mestnega pokopališča stoji sloveči Garfieldov mavzolej. Lahka vzpetina. ki obvladuje razgled na pokopališče in na spodaj ležeči del mesta, e pomnožuje njegovo umetno lepoto. Zato je ob vstopu v ta krasni mrtvaški hram pripomnil g. Grdina:

»Zagotavjam vam, g. doktor, da vam bo ta umetniški kolos ostal v vednem spominu.« In prav je govoril.

Tudi na tem mestu moram priznali, da sem mu še danes hvaležen, da me je tisto popoldne peljal ven.

Kaj pa je mavzolej? Mogočen in na znotraj votel nagroben spomenik, podoben našim kupolastim kapelicam. Ime je dobil po Mavzoleju, knezu pokrajine Karije Mali Aziji. Sredi četrtega stoletja pred Kristusom so postavili hvaležni meščani mesta Halikarnasa njemu in njegovi ženi Artemiziji veličastno nagrobno stavbo, ki je bila taka umetnina, da so jo prištevali med tako zvana sedmera čuda starega sveta. Po tem vzorcu so pozneje postavljali mavzoleje odličnim vladarjem in tudi drugim zaslužnim možem. Na glasu so bili mavzoleji rimskega cesarja Avgusta in Hadrijana ter vzhodno gotskega kralja Teodorika Velikega. Tako so tudi Clevelandčani počastili spomin svojega rojaka in 20. predsednika Združenih držav Jamesa Abrama Garfielda, ki mu je dne 2. julija leta 1881 brezposelni Guitean iz zasebnega maščevanja pretrgal nit življenja. Vstopila sva. V mali predveži je vpisna knjiga in prostor za stražarja, na levo pa vhod kupolo. Sredi kupole je par stopnic, nižje okrogla vdolbina, ograjena z železnim omrežjem. Tu počivata Garfield in njegova žena v dveh bronastih, z mahagonijevo barvo prevlečenih krstah, ležečih na močnih kamnitih podstavkih. Sveti tišini in pol temi, ki vlada v teh umetniško poslikanih prostorih, daje še posebno tajinstven izraz električna luč, ki siplje s stropa noč in dan medle žarke na krsti.

Ko sem nekoliko postal in nemo zrl na minljivo zemsko slavo, se mi je porajal v duhu sličen spomenik mogočnega perzijskega kralja Kira. Vsa … Azija se je tresla pred njim. V deželi Managetov pa je tudi njega dohitela maščevalna Nemeza. Odsekali so mu glavo in jo vrgli v meh, poln krvi, In potem so ga pokopali. Par stopnic je peljalo navzgor, par navzdol, sredi mavzoleja je stala zlata krsta s preprostim napisom: Jaz sem Kir Ahemenii. Ta pa: Jaz sem James Abram Garfield. A danes ni ne Kira, ne njegove zlate krste, ne dragocenega nagrobnega spomenika. Ostala je samo razvalina. To je človek in njegovo zemeljsko delo, A njegova neumrjoča duša?

Odhajala sva, pa je že privozil nov avto in se ustavil pred mavzolejem. Kakor čebele v panj: eni notri, drugi ven. Zato je vpisna knjiga vsako leto nova.

Zunaj, že na skrajni periferiji mesta, je sloveča lurška votlina. Na tisoče pobožnih src, posamič in v velikih skupinah, jo obišče vsako leto. Tudi Slovenci radi poromajo v to romantično ležeče zatišje. Saj ni tako dolgo, ko je be na tem mestu govoril prerano umrli slovenski duhovnik Jože Schuster. Zato je tisto popoldne tudi naju vleklo tja. Na podnožju srednje visokega in z drevjem obraščenega griča izvira pohleven studenček. Tik nad njim se dviga v skalo vsekana votlina s kipom lurške Matere božje v naravni velikosti. Na levi od Marijine podobe je vzvišen prostor, prižnici podoben, za govornika spodaj na prostrani terasi pa so udobne klopi in klečalniki za poslušalce. Vsa zunanjost spominja na pravo larsko votlino in na prijazno ravninico predajo. Zraven studenca je tudi več kozarcev, papirnatih in steklenih. Kakor Lurdu, pripisujejo tudi tej vodi zdravilno moč.

Za trenutek poklekneva in priporočiva sebe, clevelandske rojake in ves Cleveland Marijinemu varstvu. Takoj pa se pripodi kakor jata razposajenih vrabcev, kopica otrok, ki tudi pokleknejo, sklenejo roke in glasno molijo Kako jih mora biti Marija vesela, ki tako ljubeznivo gleda nanje. Ljuba Mati, čuvaj jih, varaj jih! Z Bogom! Ne pozabi tudi nas! »Zdaj pa hitro še na zadnjo postajo, na pristavo g. Jerneja Knavsa, kamor sva prav za prav danes v prvi vrsti namenjena.« je govoril g. Grdina, ko je z roko prijel za volan, z nogo pa pritisnil na gazolin.

Po kratki vožnji zapustiva mestno območje in kreneva v zeleno goščave. Cesta se vije s hriba v hrib, zdaj pada v dolino, zdaj se vzpenja navkreber. Ptičji glasovi se kakor srebrni zvončki razlegajo naokrog, drevesa pa kakor začarana poslušajo. Le tu pa tam se je v njihovem vedrem in svežem listju prebudil vetrček ali pa se je morda poigral kak gozdni duh, Bog ve. Kako je moralo biti, ko je po teh zaraščenih krajih še svobodno stopal rdeči indijanec z lokom na rami in s smrtonosno puščico za pasom, ko je še tod kar mrgolelo divjih zveri?

Dospela sva vrh klanca Gozd se porazgubi, razgled se razširi, pred nama se razgrne obsežna visoka ravan. Še nekaj trenutkov in že sva na zaželenem cilju!

G. Jernej Knavs je ravno prestopil prag svoje lične pristave. Ko naju je zagledal, je zdrknila preko njegovega obraza senca zadovoljnega nasmeška.

»Dobrodošla, draga prijatelja in gosta! Toda debelo piko sta zaslužila. Zakasnila sta se. Kakor svetopisemski gospodar, sem tudi jaz s hotel reči svojim ljudem: Pojdite na razpotja in povabite na svatbo, katerekoli najdete.«

Ko sva pa povedala, kaj vse sva si spotoma ogledala, se je nevihta hipoma razpršila in pokazalo se je znova blagodejno sonce. G. Knavs naju je povabil v hišo, naju seznanil z domačimi in nama po lepi staroslovenski navadi razkazal izbo, zgornje prostore in zidano klet. Besede so mu kot prijetna godba polnile dušo. Mož je srednje rasti, bolj suhljat, v besedah in kretnjah pa mehak. Gre že v sedemdeseto leto, toda po obraza in hoji bi mu ne prisodil več nego petdeset. Priden kót mravlja, je zjutraj prvi na nogah, zvečer pa zadnji v postelji. Zemlje se drži kot klop kože. Le smrt mu jo bo iztrgala iz rok Njegove dobrohotne oči so kar vidno božale pristavo, sadovnjak, gredo, senožet, gozdič. Hodeč po vrtu je zdaj vtrgal marelico, zdaj pokazal na bogato obloženo jablano, zdaj je postel in se z rameni vzravnal, zdaj so zopet bolestalo sladko nasmehnil.

»Ali ste stalno v tem tihem zavičaju?«

»Ne, največ bivam v mestu. Pristavo sem si postavil za stara leta. Tu bo potekal moj penzion.«

Nekam čudno sem ga pogledal. V sedemdeseto leto gre, pa govori: pristavo sem si postavil za stara leta! Že od zorne mladosti dela in gara. Ljubi Bog, v katerega je vedno trdno zaupal, je bogato nagradit njegovo delo in trud. G. Knavs spada med najimovitejše clevelandske Slovence in vendar še ne misli na Starost in na zasluženi odpočitek. To je res pristen Gornik! Poznam te dobre gorniške duše že iz mladih let. Ne žive v izobilju, siroščina se prej ali slej oglasi pod sleherno streho, a nekaj imajo, kar bogati največkrat pogrešajo, imajo globoko vero, pošteno slovensko srce in ljubo zdravje. Nedavno je bilo brati v časopisju: Naša fara Gora je majhna, komaj 300 duš šteje, pa je vendar precej zelo starih ljudi vmes. Botrni oče imajo 87 let, Jakopčkova mati je ravnokar dopolnila 90. leto: najstarejši pa so Goldarjev oče, ki imajo 91 let. Mož ima še popolnoma zdrav razum in je kljub visoki starosti čil in zdrav.

G. Knavs je bolj molčeč in le poredkoma obuja mladostne spomine. Tisto popoldne pa, ko smo sedeli okrog njegove gostoljubne mize v senci košatih jablan, hrušk in sliv, so podobe iz njegove mladosti kar vrele na dan. Hvaležno ginjen je pripovedoval, kako je kot otrok letal okrog rodne hiše, ki je stala na vrhu samotnega griča. Vsenaokrog sama zgrbljena, gozdnata pobočja, majhna polja, goličave in prepadi. To je bil tedaj ves njegov svet; prav tak kot tedaj, se je ohranil tudi v njegovem spominu. Tudi vsi takratni doživljaji so se mu globoko vtisnili v dušo: Padel je bil s češnje, ko je stikal za mladimi činkavci. Lovil je veverice in pasel je ovce. Vsak grm je poznal, vsak kamen ob stezi mu je bil živ znanec. Tedaj mu je življenje cvetelo in se mu smehljalo z vedrim obrazom in radostno dušo.

Potem je prišel k stricu, župniku na Dolenjskem. Tu je hodil v šolo, pomagal je pa tudi na polju. Večkrat je bil tepen kot pohvaljen. In ko je dorastel, so ga vzeli k vojakom. Neštetokrat se je odtrgal od sivih sten kasarne, se oprl na plot dvorišča in se zagledal v daljavo. Tedaj je bil njegov obraz, kakor da moli. Pa ni molil, le razmišljal je, kako naj bi v bodoče usmeril svoje življenje. Noč in den je mislil na Ameriko.

Ko je vojake doslužil, se je vrnil domov na Goro. Toda Gora se mu je zdaj zdela nekam taja. Misel na Ameriko je ponoči in podnevi glodala na njegovem srcu. Za pot v Ameriko je treba denarja. Jernej je imel pogumno srce in močne roke, denarja pa ni bilo ne pri hiši ne v njegovem žepu. Potrkal je zdaj na ta zdaj na ona vrata, povsod jih je našel zaprta, dasi so imeli prej tako sladke besede. Zapuščen od vseh, se spomni strica na Dolenjskem. Kar peš jo je udaril z Gore v Krško ob Savi. Prvi dan se ni upal z besedo na dan, otožen in zamišljen je postajal po dvorišču, delo mu kar ni hotelo od rok. Se jesti se mu ni ljubilo. Drugi dan pa je začel stric, ki mu ni ušla Jernejeva pobitost in otožnost, ne njegove solze, ne njegov bledi obraz.

»Jernej, zakaj si otožen?«

»Nisem otožen, stric, le na Ameriko mislim. Zdi se mi, da me Gospod tja kliče. « 

Stric je za hip ostrmel, takega odgovora ni pričakoval.

»Da te Gospod tja kliče?«

»Srce mi pravi.«

»Beži no! Jernej, ne veš, kaj govoriš.«

Jerneju so trepetale ustnice, bilo mu je neznansko tesno pri srcu. Najrajši bi bil zaplakal. Ali naj neha govoriti? Ali naj pokoplje misel na Ameriko? Ne! Govoriti hode dalje. Zdaj ali nikoli!

»Stric, pri polni zavesti sem, uslišite mojo prošnjo! Vem, zakaj mi branite. Vi mislite, v Ameriki se bo zgubil. Ljubi Bog, ki me je do slej tako milostljivo vodil, me tudi poslej, ne bo zapustil. Obljubljam vam, da tudi jaz njega ne bom. Bodite uverjeni, da mi bodo vaši nauki vedno sveti.«

Stric še ni čul takih besed iz Jernejevih ust. Bile so izgovorjene z neko trdoto, a so razodevale vso Jernejevo blago dušo. Nagnil se je nadenj, ga prijel za roko, mu stisnil 200 goldinarjev in rekel:

»Jernej, pomni, kaj si govoril! Z Bogom!«

Mene je zanimala Jernejeva zgodba. Pa saj ni bila samo Jernejeva. V tistih letih je podobna trnjeva pot čakala slehernega slovenskega izseljenca. Pripovedoval mi jo je moj rajni oče. moj stric Matevž, naš sosed Jaka in nešteto drugih. Posojilnic ni bilo, denar so hranili le imovitejši zastopniki, zaupanje v poštenost izseljenca je pa tudi bilo bolj pičlo. In tako je moral ubogi trpin prehoditi ves križev pot, preden je dospel do zaželjene potnine. To je vedel tudi g. Knavs, in tega se zaveda še danes. Zato še naprej dela in gara, ker naše življenje ni praznik, naše življenje je delovni dan!

8.

Veliki Baragov dan.

Dan 25. julija 1937 bo zgodovini clevelandskih Slovencev z zlatimi črkami zapisan. Sredi tujega milijonskega mesta je na stotine slovenskih sinov in hčera v pestrih narodnih nošah manifestiralo za slovenske svetinje, za slovensko pokoljenje, za slovenske duševne velikane. Slovenski Cleveland že dolgo ni doživel tolikšnega navdušenja, kot je prikipelo tisti dan iz globin slovenske narodne duše. To je bil mogočen val vere in ljubezni slovenskega srca do Boga in do rodne grude, hkrati pa tudi od-lično spričevalo nravstvene višine naših ameriških rojakov, zanesljivo kazalo njihove krščanske omike, bi se more meriti s kulturo največjih in na svojo izobrazbo najponosnejših narodov.

Cleveland se ponaša tudi z obsežnimi in bajno rastočimi parki. Med temi so še posebno na glasu trije: Wade Park, Rockefeller Park in Gordon Park. Rockefellerjev park je mestna občina določila za tako zvane Narodne vrtove. Vsakemu izmed narodov, ki so v Clevelandu številneje zastopani, je tako dala priliko, po svoji volji izbrati prostor in ga svojemu narodnemu čutu in okusu primerno urediti. Jugoslovani so se odločili za prostor, ki je v bližini slovenske cerkve Sv. Vida in že omenjene ceste St. Clair, Ima pa tudi pomembno soseščino: na eni strani je Ceški, na drugi pa Poljski narodni vrt.

Po zgledu drugih narodov so tudi Jugoslovani poživili svoj narodni vrt s spomeniki zaslužnih jugoslovanskih mož. Hrvatje nameravajo počastiti velikega hrvatskega mecena škofa Strossmajerja, Srbi se izbrali črnogorskega viadiko Petra Njegoša, Slovenci pa so postavili vanj Barago, Cankarja in Simona Gregorčiča. Naša izbira se zdi zelo primerna in posrečena: Baragaoak slovenskih ameriških misijonarjev in nekak kažipot našim ameriškim izseljencem, Cankar umetnik slovenske pisane besede, Simon Gregorčič pa pevec slovenskih domov in slovenskega ljudstva.

In spominu teh treh slovenskih mož je bil posvečen 25 julij -- Veliki Baragov dan.

Slavnostní spored je obsegal tri bistvene točke: slovesna sv. maša pri Sv. Vidn, odkritje Cankarjevega spomenika v Jugoslovanskem kulturnem vrtu ter popoldanski piknik Puritas Springs parku. Tako so prireditelji poskrbeli za »stile in dulcee«in združili koristno s prijetnim.

Okrog poldesete ure dopoldne smo se pripeIjali k Sv. Vidu.

Do cerkvenega praga vodijo stopnice, ki rastejo iz ravnine trga pred cerkvijo do ploščadi pred veličastnim glavnim vhodom. Kakor zgovorniškega odra sem gledal preko ploščadi in stopnic na vrvenje rojakov, ki so v strujah in tokovih prihajali v cerkev. Električni vozovi, avtomobili, kolesa, avtobusi vse jo napolnilo prijazni trg pod hladilno senco visokih in košatih platan.

Po stopnicah je prvi prispel imeniten gospod, visok in močan in z blestečimi čevlji, bil je jugoslovanski generalni konzul dr. Božidar Stojanovič. Pripeljal se je ravnokar naravnost iz New Yorka, da se osebno udeleži slovenskega slavja. Za njim so se usuli možje, žene in dekleta vsi v najpestrejših narodnih nošah. Prostrano cerkev Sv. Vida so napolnili do zadnjega kotička.

Kmalu nato sem stal v cerkvi na prižnici, iz rjavo pisanega marmorja izklesani. Ko sem gledal po cerkvi, se mi je zdelo, da je pod menoj morje človeških glav. Kakor cvetni popki ne morski površini so plavale nad številno množico bele peče, z zlatimi našivi obrobljene avbe in trdo polikani ošpetlji. In morje se je zibalo in premetavalo vse te cvetne popke. Vse oči so se upirale v govornika, vsa usta so pričakujoče strmela v njegove ustne. Sešli smo se prvikrat v življenju in na tem prostoru in ob tej slovesni priliki --zato taka pazljivost in pozornost!

Sicer pa tudi vsa notranjičina cerkve vabi in kliče zbranosti. Pravijo, da je cerkev Sv. Vide najlepša izmed slovenskih cerkva v Ameriki. Zgrajena je v romanskem slogu in zidana iz belkasto rumene opeke, je 45 m dolga in 30 m široka. Nad pročeljem se dvigata dve po 33 m visoka stolpa, ki nadkriljujeta vso bližnjo okolico. Ornamentika je bizantinsko slovanska, slike svetnikov pa iz naše slovanske preteklosti. Glavni oltar z Jezusom na križu je iz najfinejšega belo sivega marmorja. Cerkev ima tudi dva velika stranska kora, prirejena za šolsko mladino. Nekaj posebnega so orjaške orgle. G. župnik, monsignore Jernej Ponikvar, je ponosen na svojo cerkev: najrajši govori o cerkvi in jo razkazuje do potankosti zgoraj, spodaj in na koru.

Sr. maša je bila pri kraju. Duhovnik s strežnikom se je vrnil izpred oltarja, vsa tisoč glava množica pa se je razpostavila pred cerkvijo na ploščadi, na stopnicah, na pločniku in na trgu zdaj je nekoliko korakala, zdaj je postala, zdaj se je zopet zaobrnila G Anton Grdina je hotel tisti slovesni dan obraniti tudi za potomce. Zato je s filmskim aparatom v roki letal od skupine do skupine, od avtomobila do avtomobila in urejal, bodril in snemal. Nobena avba mu ni ušla, vse je ujel in v svojo kamero trdno zaprl.

Četrt ure pozneje je film vršil svojo službo že v Jugoslovanskem kulturnem vrtu. Pa tudi angleški časopisi so imeli na mesta svoje poročevalce in fotografe, ki so marljivo lovili vse mogoče prizore.

Jugoslovanski vrt je veščih rokah. V upravnem odboru so: g. Anton Grdina kot predsodnik. g. Jože Grdina kot tajnik in ga Marjanca Kuharjeva kot blagajničarka. Ob mojem obisku je bil vrt le še deloma urejen, po neumornem prizadevanju upravnega odbora pa je danes že ves v zelenju in cvetju. V pismu dne 24. decembra 1937 mi poroča g. Anton Grdina: »Naš kulturni vrt, iz katerega Vas še iz polpreteklega časa veže nešteto spominov, je zdaj docela z rastlinami zasejan. Ali mi verjamete, da je vseh rastlin, večjih in manjših, 6223? Zdaj pozimi vse to lepo spi, na spomlad se bo pa vse vzbudilo, ozelenelo in razcvetlo. Ali ne bo krasno? Dne 25. maja 1938 pa nameravamo vrt še uradno otvoriti. To bo zopet pomemben dan v zgodovini clevelandskih Slovencev! Postali pa smo že tako predrzni, da smo za ta veliki dan povabili vašega ljubljanskega župana dr. Adlešiča. Upamo, da se bo našemu povabilu odzval, seveda. če mu bo čas dopuščal.« Lepo vzravnana in z belim peskom posuta terasa narodnega vrta je gostoljubno sprejela goste in vso številno množico. Mlade društvenice v pisanih krojih so se postavile v oblik pravilnega četverokotnika tik pred Cankarjeve soho, za njimi so stale žene v narodnih nošah, starci so se pomešali med mlade može, skrivljene ženice med otroke. Gostje pa so posedli stole na vzvišenih lesenih tribunah. Voda v sosednjem ribniku je na drobno curljala, veter se je poigraval z vršički dreves, sonce pa je sipalo žarke naravnost iz nadglavišča.

Žuborenje žensk je v hipa prenehalo. V ospredju se je oglasila godba Sv. Jožefa in slovenske collinwoodske župnije. Z ameriške himno je otvorila vrtno slavje. Komaj pa so se porazgubili ubrani akordi ameriške himne, so se že čuli »Hej, Slovenci, naša reč slovenska živo klije...« Gostje in vsa nepregledna množica je obe himni stoje poslušala. Potem se je pojavil na tribuni g. Anton Grdina, predsednik Jugoslovanskega kulturnega vrta. Z obraza mu je sijala vidna radost. Z njemu lastnim govorniškim ognjem je v angleškem in slovenskem jeziku pozdravil zborovalce in razložil pomen dneva. Poslušali so ga zastopniki državnih, mestnih in okrajnih oblasti, skoraj vse naša clevelandska duhovščina in nad 200 slovenskih žen in deklet v slikovitih narodnih nošah ter osem skupin uniformiranih deklet, članic posameznih podružnic Slovenske ženske zveze. Vladala je sveta tišina, vsi smo občutili, da govori človek, ki gori in živi iz čiste in nesebične domovinske ljubezni in ki bi to čisto in nesebično ljubezen rad vcepil tudi drugim.

Nato so se vrstili običajni nagovori. Mestni župan Harold Burton je pohvalil Slovence, ker tudi na tujem ne pozabijo svoje slovenske kulture in svojega slovenskega značaja; naš generalni konzul dr. Božidar Stojanovič je pozdravljal navzoče v imenu naše skupne matere Jugoslavije: g, John Miheli, častni predsednik Jugoslovanskega kulturnega vrta, je poudarjal, da je narodni vrt zgrajen predvsem za našo ondotno mladino, da bo še v poznih letih gledala v tem vrtu svoje slovensko pokoljenje in svoje slavne može; štirje univerzitetni akademiki, bratje Maksimović, pa so zapeli »Oj, Doberdob, slovenskih fantov grob...«

Ko je pesem utihnila, je nastopil najganljivejši prizor tistega dne: odkritje Cankarje vega spomenika in ponovno odkritje spomenika primorskega slavčka Simona Gregorčiča. G. A. Grdina zapusti tribuno, na njegovi desni sta jugoslovanski konzul in častni predsednik Mihelič, na levi pa oba slovenska gosta. Med pozornim špalirjem narodnih noš korakajo proti Cankarjevemu spomeniku, ki ga še ni videti, odet je s slovensko trobojnico in ameriško državno zastavo. G. Grdina stopi pred soho, motri jo od vrha do tal in spet od tal do vrha. Potem se postavi le korak na desno, jo znova motri in srši obrvi. Na desno od noge postavi g. ravnatelja Slapšaka in g. Miheliča, na levo pa g. konzula, dr. Trdana in sebe. All right! Vse v redu! V hipu se oglasijo fanfare, zagrinjalo zdrkne v roke slovenskih gostov, roke navzočih se dvignejo v ploskanje, pred zbranim občinstvom stoji pisatelj Ivan Cankar z namršenimi lasmi, suhim obrazom in dolgimi brkami. Soho je mojstrsko izvršil slovenski kipar Rudolf Mafko, Clevelandčan po rodu. Njegova dela so dobila že več javnih priznanj na ameriških razstavah in drugod. Znan je zlasti njegov Mali slon, iz trdega hrasta izrezljan. Naročila ga je trgovska zbornica iz Cantona in ga poklonila newjerskemu guvernerja Hoff-mannu.

Ko se je radostno navdušenje nekoliko poleglo, so je prikazal na odru g. ravnatelj Slapšak. Iz nedrij je privlekel list, ga tehtno razgrnil, preletel s očmi, dvignil glavo in začel:

»Cankar je bil zagovornik ponižanih in zatiranih. Z globoko ljubeznijo je slikal izgubljene in obremenjene, ki hrepenijo po svetlobi in sreči. Rekel jim je: Božje kraljestvo je v vas. In so šli za njim. In še je rekel: Luč je in Bog je... in radost in življenje. In so verovali in se radovali življenja.

Cankar je zvest sin svoje matere, ki je nosila skrb za družino svetopisemsko vdanostjo. Nanjo je mislil, ko je pisal o trpeči ženi, o ljubezni in veri v boljšo bodočnost ter ji tako postavil v svojih spisih najlepši spomenik. Cankar je nedosegljiv glasnik svojega rojstnega kraja: Vrhnika, prečudni kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate, pogledal sem ti v obraz kakor ljubljenemu bitju in zdaj je moje srce bolno po tebi. Od morja šumi burja in osupne ob toliki le- poti. Bela kakor nevesta se sveti na holmu Sv. Trojica. Pod gozdom sedi jata golobov, tam je Vrhnika.

Cankar je meonski pevec svoje domovine - Oj domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama. Polno perišče lepote je razsul na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obali, ter od Triglava do Gorjancev in je rekel: Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik. In kakor je rekel, se je zgodilo. Vzrasla so nebesa pod Triglavom. In gore in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino Slovencem. Slo- venska govorica je beseda praznika in petja. Iz zemlje zveni kakor velikonočno potrkavanje, in zvezde pojo, kadar se ozro na to čudežno deželo pod seboj. Domovina moja, pozdravljena iz vsega srca!«

In še naprej je govoril, pol ure je še tako navdušeno in zanimivo pripovedoval in opisoval Cankarja in njegovo delo in življenje, da se je ves utopil v besedo in da je celo pozabil na čas in opoldanske vročino. Ko pa je končal, so vsi z vidnim ugodjem gledali vanj.

Nekaj trenutkov pozneje se je vsa slavnostna družba pomaknila teraso nižje. Na koncu stopnic, ki vodijo z vrhne ravnice navzdol, je v zidu tik pod Baragovim spomenikom vdolbina, v njej se bolestno sladko smehlja Simon Gregorčič. Kdor je kdaj le mimogrede videl njegovo sliko, bo v marmornati doprsni sohi takoj spoznal primorskega slavčka, tako mojstrsko je zadet. Nazaj počesani lasje, visoko čelo, prijazno smehljajoče oči, mladeniško sveži obraz, duhovniški ovratnik in fino izlikan suknjič Takega sem občudoval še celo v starejših letih, ko je moško stopal po ribniškem glavnem trgu Prihajal je skoraj sleherno poletje v središče ribniške doline na počitniški oddih. Takratni ribniški notar Gruntar je bil že izza mladih let njegov najintimnejši prijatelj. Tedaj bi si pač ne bil niti v sanjah predstavljal. da bom kdaj v Clevelandu proslavljal njegovo ime.

»Simon Gregorčič je bil izrazit domoroden liričen pesnik. Z rodoljubnim pesništvom je začel kot mladenič, nadaljeval kot duhovnik in končal kot dozorel mož. Liki večna luč je brlela njegovem mehko čutečem srcu vse življenje ljubezen do rodne zemlje in do preprostega vaškega ljudstva. Zato je postal že s prvim zvezkom svojih poezij namah ljubljence našega naroda.«

Nekaj dni po slovenskem prazniku v na rodnem vrtu je ga. Rozalija Streiner, tajnica Slovenske ženske zveze, pisala v Ameriški domovini;

»Gregorčičev kip Jugoslovanskem kulturnem vrta je nam Primorcem najdražji zaklad. Mi vsi ga ljubimo in visoko cenimo njegove preroške poezije, pa ne samo mi, ampak vsi, ki se seznanijo z njimi, vzljubijo tega velikega moža in duhovnika. Ob pogledu nanj stopijo človeku nehote solze v oči, ko se spomni na tisto gorečo željo, ki jo je izrazil v pesmi. Nazaj v planinski raj. Njegov kip v kulturnem vrtu nam je v tolažbo, da ga imamo med seboj. Mi smo zdaj tu in ne moremo ne naprej ne nazaj. Počutimo se, kot se je počutil pesnik v tihi tožbi. Amerika je naša druga dobra mati, toda le toliko časa, dokler smo ji dobri in ubogljivi otroci. Le prava mati ljubi svojega otroka tudi takrat, ko je neubogljiv. Blagor tistim, ki lahko vedno ostanejo v svoji rojstni domovini ter se zadovoljijo s tem, kar imajo. Kateri pa srečo na svetu lovimo, nam samo razočaranje nasproti hiti.«

Svečan obred je končan. Ura je šla tedaj že na dve popoldne. Vendar pa na obrazih ni bilo brati utrujenosti. Narobe! Praznična radost. je prevevala srca vseh.

»Lepo je bilo!«  so govorili, ko so se razhajali.

»Na svidenje v Puritas Springs!« so klicali, ko so se razgubljali avtomobili v daljavi.

»Lepo je bilo!« je poudarjal tudi naš generalni konzul dr. Božidar Stojanovič, ko smo se po St. Clair vračali k Sv. Vidu pod gostoljubno streho msgr. Jerneja Ponikvarja. Listi pa so poročali, da se je udeležilo vrtne proslave nad 5000 Slovencev, popoldne na pikniku se je njih število celo potrojilo.

Pozneje sem še enkrat, vsaj mimogrede, skočil na ta zanimivi narodni vrt, tako se mi je bil omilil. Znani dr. Frank Kern, zdravnik, pisatelj in slovenski prvoboritelj, je neki večer skiical prijateljski krožek. Povabljeni so bili: slikar Perušek, pesnik in glasbenik Zorman, ravnatelj Slapšak in podpisani. Prijazna Kernova gospa je stregla, doktor je pa vodil razgovor. Kot mladostno goreči visokošolci smo tisti večer reševali vse važne probleme o naši sodobni književnosti, slikarstvu, umetnosti in glasbi. Tedaj se je v naši razigrani drobi spočela tudi misel, ki je vredna, da jo zapišem in tako otmen pozabnosti.

Ko so se razvezali jeziki, se je ogrelo tudi naše domoljubno srce. Nekdo je sprožil misel, da bi šli ob daninem svitu pozdravit na na-odni vrt, ki je za lučaj kamna tik pod Kernovo vilo.

»Ako si hočeš ogledati umetnino,« je modroval g. Perušek, »ne čakaj jarkega sonca, za spremljevalca vzemi bledo luno. Umetnine snivajo ob sončnem svitu, da se vzdramijo v sivi mesečini Bleda luna zaziblje mrzlično sedanjost in priigra poetično preteklost.«

Kdo bi se mogel ustavljati takim vabljivim sirenam?

Vendar pa se ta lepa misel ni uresničila. Ob spominih na Alojzijevišče, na dijaška leta, na dobo vzorov in bojev, smo tako zašli v besede, da nas je šele kukavica na steni opozorila, da se je poslovil stari in nastopil novi dan. Le sam sem se odtrgal za trenutek, stopil v naš narodni vrt in ga objel v duhu z vso globino svojega srca.

Sonce, ki je dopoldne tako pripekalo, se je popoldne skrilo in temno sivi oblaki so pripeljali nad mesto močan naliv, ko smo se okrog četrte ure poslovili od Sv. Vida in se kljub silni plohi pognali na pot Pristno slovenska jed, ki jo je bila nalašč za nas pripravila Ponikvarjeva Mici z Blok, nam je poživila moči, ohijski tokajec pa je po žilah razgrel kri. Dobre pol ure smo se vozili po široki asfalti- rani cesti in drveli čez rahlo valujočo ravan mimo njivic in grudic in vinskih brajd in samotnih hiš, Dež je ponehal, oblaki so se razpršili, sonce je spet posijalo. Od daleč so se že čuli zvoki močnega radija, ki so se pogrezali v šuma šelestečih topolov in hrastov..

Dospeli smo v Puritas Springs.

Popoldanski dež ni skoraj nikogar zadržal doma. Kdor je le mogel, je pohitel na prostrano jaso sredi zelenega gozdiča, okrog 30 km izven mesta. Po svoji zunanjosti spominja Puritas Springs na naš ljubljanski Tivoli, šumna godba, električni vrtiljaki in gugalnice že od daleč naznanjajo kraj razvedrila, zabave in veselja. Kakor pred dobrim tednom v parku Maple Gardens, tako so tudi tukaj postavili stojnice in kuhinje in prodajali pecivo, golaž in kranjske klobase. Čisti dobiček je bil namenjen za stroške narodnega vrta. Sredi jase se je dvigal visok oder z mikrofonom in sedeži za godbo in goste. Okrog odra pa so se vrstile mize, stoli in klopi.

»Gostje so tukaj!« je po mikrofonu naznanil g. Anton Grdina.

V hipu je vse zašumelo in se zgrnilo okrog govorniške tribune. Na obrazih številne množice je ležalo radovedno pričakovanje. Govorili niso o drugem kot o Ribnici, o ribniški dolini in o ribniški suhi robi. Na programu je namreč stala kot prva točka prebivalcih na luni predava Ribničan.

V hipu zavlada sveta tišina. Oči vseh se zapičijo v oder, glave se nemo stikajo in sklanjajo, ušesa napenjajo. Nemo in z običajnim nasmeškom na ustnih hodi tudi g. Grdina po odru sem ter tja in motri z orlovskim očesom nepregledno množico. K mikrofonu stopi srednje visok in koščen mož petdesetih let. Nosi se preprosto in domače in ne gleda veliko na svojo zunanjost. Dolgi nos, ki meče senco na pol obraza, nekoliko ublažuje z zlatom obrobljen ščipalnik, ki hkrati zastira košate trepalnice in globoko udrte oči. Po svojih besedah, gibih in kretnjah razodeva v polnem obsegu rod, iz katerega je izšel. Dobrodušen Ribničan je od nog do glave po svojem duhu in srcu. Njegova duša je kakor vrhni planinski studenec, ni treba globoko kopati in grebsti, da se prikaže čustvo.

»Otrok moj,« so v mladih letih šepetale materine ustnice, ti imaš očetovo telo in moje srce. Zato je povsod dobro došel. Tudi tisto popoldne je bilo tako.

»Torej o ljudeh na luni bi radi slišali? Poslušajte!«

V vlaku, ki vsak dan trikrat prevozi dolgo pot od Kočevja do Ljubljane, sta se nedavno peljala dva izobraženca. Pogovarjala sta se o tem in onem in prešla slednjič tudi na luno in njene prebivalce. Poleg njiju je sedel Ribničan in zvesto prisluškoval. Ko pa čuje o ljudeh na luni, se ne more več vzdržati, radovednost ga premaga in kljub neki prirojeni plahosti vpraša:

»Kaj, da so na luni ljudje?«

»Seveda! Ali tega še ne veste?«

»Ne, še nikdar nisem kaj takega slišal! Kaj mislite, koliko jih pa bo gori?«

»Po najnovejšem štetju jih je ravno deset milijonov.«

»Deset milijonov? Ubogi ljudje! Preteto mora biti »drenj«, kadar je zadnji krajec!«

Petnajsttisočglavi množici je zaigralo srce in smeh jim je zlezel na lica. Ko govornik preneha, so zgrnejo okrog njega ožji rojaki iz Ribnice, Gorenje vasi, Hrvače, Jurjevice in Otavie, mu prožijo roke in moledujejo:

»Lepo vas prosimo, povejte še kakšno!«

»Nič kaj rad ne pripovedujem, saj tako nič ne verjamete.«

»Seveda verjamemo! Danes vse verjamemo!«

In govornik se je znova udal. Na oder je privlekel požrešnega medveda in neustrašenega peska, naslikal je veliki ribniški požar in prikazal mladega šolarčka, ki je na poti v sejem namesto izgubljenega psa za teletom lajal. Takega veselega razpoloženja Puritas Springs menda še ni videl. Navdušenje za proslule Ribničane je tisto popoldne doseglo višek. Na pobudo znanega domoljuba Johna, Gornika so pozneje sklicali v Knavsovo dvorano celo dva iz razita ribniška večera. Tedaj je ribniški gost orisal zgodovino ribniške šegavosti, g. Anton Grdina pa je v filmu prikazal ribniško suho robo in dolenjevaške lončarje.

Zabavnemu delu je precej nato sledil po učni. Pod vodstvom ge. Albine Novak so prikorakale v areno uniformirane članice Slovenske dekliške zveze. Nedopovedljivo lep prizor! Pri nas v starem kraju ne poznamo tako pestrih krojev. Ko so proizvajale rajalne vaje, so se vse mavrične barve prelivale druga v drugo. Nastop strumen, vaje dovršene, disciplina vzorna! Samo pogled načelnice je zadostoval in v areni se je velikanski križ prelil venec, zvezdo, trikotnik, četverokotnik, veriga.

V splošno zadovoljnost so morale vse poedina točke ponoviti.

Tretja točka je obsegala slavnostni govor o našem velikem misijonarju Baragi. Govornik je hotel pokazati škofa Barago kot zavednega in vnetega Slovenca:

»Kot vnet in marljiv duhovnik je Baraga prodri v dno duše svojega ljudstva in porabil vsako priliko, da da tej ljudski duši tudi primerne hrane, da jo ople meni in dvigne z umsko in srčno izobrazbo, ki temelji na blagodejni materinščini. Zato je poleg ožjih stanovskih opravil, poleg vsestranskega dela v cerkvi, v spovednici in na prižnicí, uspešno deloval tudi na vzgojnem in slovstvenem polju...« 

Komaj pa so iz mikrofona izzveneli zadnji stavki, nastane pod odrom vse vprek šum, ropot in direndaj. Poslušalci vstajajo, zapuščajo sedeže, prevračajo stole, beže. Tudi oder je že prazen. Tedaj pograbi g. Grdina govornika za suknjič in zakliče:

»Nehajte, bežite, je že skrajni čas!«

Na pohodu je bila strašna nevihta. V daljavi se kopičijo sivi oblaki, strele švigajo, dež lije curkoma. Hudournik se je v trenutku na polnil, potok je stopil čez bregove, odnesel most in odplavil cele skladovnice drv in lesa. Razsajal je zloglasni blicard.

Hladen večer je legel na zemljo. Nebo se je polagoma zabrisalo, priroda oddahnila. Piknik se je preselil v pokrite prostore. Številni udeleženci so se podvizali, da bi popravili, kar so ravnokar zamudili. Kozarec je trčil s kozarcem, želja po veselju je kipela iz srca v srce. Povsod se je znova oglasila živahna govorica, radosten smeh, petje in šum. Drugi dan so listi poročali: Kakor lepe sanje, tako hitro je minil prekrasni in pomenljivi 25. julij. Dež je sicer pokvaril del programa, toda kljub slabemu vremenu smo bili veseli in do zadnjih trenutkov praznično razpoloženi.

9.

Izlet v Detroit.

Dva dni po slavnostih v Jugoslovanskem kulturnem vrtu reče med kosilom g. kanonik Oman:

»Jutri bomo pa malo v Detroit izleteli.« 

Vsi somizniki hkrati smo jeli odobravati ta vabljivi načrt. Nedeljski dež je osvežil razsušeno naravo, ohladil zrak in zjasnil ozračje, mi smo pa tudi že pozabili na prestalo utrujenost.

Odrinili smo precej po zornicah. Po mestu smo vozili razmeroma počasi, saj v jutranjih urah tudi drugače ni mogoče. Avtomobili dveh, ponekod celo v treh vzporednih vrstah na eni polovici ceste gori, na drugi doli! Na delo hite delavci, obrtniki, trgovci, skoraj vsak sedi v svojem vozu in zre nepremično predse, da ne zadene v soseda, da ne zgreši obcestne luči, da ve pravočasno zaviti na levo ali desno.

Tudi naša trojica se je po mestu ves čas resno držala in molčala. Le g, ravnatelj Slapšak se je bil mimogrede spozabil. Prejšnji dan je namreč praznoval v družbi svojih ožjih sorodnikov in znancev. Cel dan so ga gostili, popoldne so napravili celo kratek zasebni piknik! Sedli so v avto, vzeli seboj kračo in pogačo, tudi na pijačo niso pozabili, in se odpeljali v gozdno senco na malico. Taki družabni izleti so v Ameriki kaj pogosti in priljubljeni. Zato se g. ravnatelj ni mogel zdržati, da ne bi pripovedoval:

»Ti ameriški pikniki mi čimbolj ugajajo. Ko pridem domov, bom povsod ogreval prijatelje zanje. Tudi doma v starem kraju jih moramo vpeljati. Ali ni lepše pa tudi bolj zdravo iti v svež zrak, v naravo in v zeleni gozd, kakor pa posedati zaduhlih in tesnih gostilniških prostorih in zapravljati denar, zdravje in prečestokrat tudi dušo...«

Govoril bi najbrž še naprej, toda med tem smo že prišli ven iz mestnega območja. Pred nami se je razgrnila široka cesta, kakor miza gladko asfaltirana. Zdrveli smo s tako naglico, da niti okolice nisem utegnil opazovati. Šele v Lorainu se je naš »Dodges« nekoliko unesel in počasneje vozil.

Lorain je prijazno podeželsko mesto v okraju enakega imena. Leži ob jezeru Erie, 40 km zapadno od Clevelanda in šteje nad 40.000 prebivalcev. Skoraj vse ulice so bile v hladilno senco zavite. Na levi in desni mestnih cest rastejo namreč visoke širokolistne platane. Njihove dolge veje si pod vrhom podajajo roke in tvorijo prav nad sredo ceste nekak naraven, zeleno barvan baldahin. Industrija je zelo razvita. V mestu so železniške delavnice in tvornice za izdelovanje železnih cevi, strojev za plin, peči in avtomatičnih parnih lopat. Ob jezeru je moderno urejeno pristanišče, ki služi za razpošiljanje premoga, železne rude, žita in lesa.

V Lorainu je precejšnje število Slovencev, ki so že zgodaj prispeli tja iz bližnjega Clevelanda. Lepa cerkev in prostrani narodni dom izpričujeta njihovo versko in kulturno zavednost. Med njimi pastiruje splošno priljubljeni in vsestransko delavni gospod Slaje, Celjan po rodu.

Onstran Loraina se naš obzor znova razširi. Kakor daleč sega okosama rahlo valujoča ravnina! Le tu pa tam pretrga to monotono enoličnost nizek griček ali prijeten gozdiček, ki nudi mestnim izletnikom potreben oddih in prijeten odpočitek. Na desni nas tja do Toleda in Detroita spremlja Erijsko jezero. Pogled nanj zastirajo ponekod gosti gabri, vitke breze in pohlevne vrbe, drugod pa srednje visoke restavracije in skoraj pritlikave »kabines«. To so majhne, štirioglate ali tudi okroglaste hišice, nalašč za turiste ali letoviščarje zgrajene. Amerikanec ljubi sveži zrak in sproščeno življenje v naravi. Kadar le more, pohiti ven iz mestnega vzdušja na deželo k jezeru, na farmo, gozd. Tu sí za razmeroma majhno odškodnino najame kabino za prenočišče. Podnevi uživa neomadeževano lepoto narave: sedi ob jezeru, se koplje, lovi ribe, kuri in si kuha. Premožnejši imajo nalašč za letovanje prirejene avtobuse. Kakor kaka podeželska menefarija švigajo mimo nas letoviški avtobusi z družino in vso stanovanjsko opremo. Na razstavi v Clevelandu je bilo videti najrazličnejše tovrstne modele. Luksuzno opremljeni stanejo do 2000 do dolarjev in še več, navadna cena pa se giblje med 500 in 800 dolarji.

»Naš Francelj mora vsaj za par let priti sem, on vse vidi in tudi precej vse ponaredi,« pripomni g. ravnatelj Slapšak, ki kar ni mogel prehvaliti kabin, letoviških avtobusov in praktičnih kuhinj v njih.

Na clevelandskem velesejmu si je bil namreč dal razkazati vse potankosti letoviškega avtobusa, za spomin je celo ponesel domov v stari kraj reklamni prospekt. Zato Fe bil o vsem tem tako poučen.

Na obsežnih travnikih se je pasla črno marogasta živina. To pasmo sem opazoval povsod, koder sem hodil. Pravijo, da ji ti kraji in to podnebje najbolj ugaja. Po 40 do 50 glav je videti skupaj. Staro in mlado, konji in govedo -- vse se druži v najlepši bratski ljubavi kakor nekdaj v raju. Cene goveji živini so nekake take kot pri nas. Zato so farmarji tožili: davki veliki, domači pridelki pa skoraj brez vsake vrednosti! Povsod ista pesem!

Na polju se je v dolgih razstavkah sušil oves. Ponekod je snopje že vse omelo in dišalo po prhnini, tudi trava ga je prerasla. Lansko leto jih je bolj pogosto obiskoval dež, ki je napravil na polju mnogo škode. Koruza pa je bila prav tedaj v najbujnejšem razmahu. Do 2 metra visoka stebla so se bohotila z dvema, celo s tremi storži. Koruzo porabijo po večini za klajo živine in prašičev. Koruzna stebla in storže zrežejo s stroji v drobno rezanico, in jo, kot pri nas repo in zelje, stlačijo v stolpom po drobne trdo zaprte prostore. Kot naša »kiselna« ljudem, daje v Ameriki te vrste rezanica goveji živini izredno sočno in tečno hrano.

Na mnogih krajih so popravljali ali tudi na novo tlakali cesto, na kar debelo tiskani obcestni napisi že od daleč naprej opozarjajo. Zato smo vozili tudi po dolgih stranskih ovinkih. Vendar pa so tudi stranska pota v zelo dobrem stanju, ne sicer povsod tlakana, vendar pa tudo posuta. Za vzdrževanje cest skrbe zvečine vozniki sami. Od vsake galone (nekako 31) gazolina plača voznik 5 centov (2.30 din) takse kot cestni prispevek. Ker se sleherni dan porabi na milijone gazolina, dobi država ogromne dohodke. O tem tudi ceste glasno govore. Monda ni države na svetu, ki bi se mogla ponašati s takimi cestami, kot so v Združenih državah.

V predmestju Toleda smo se ustavili. Prijazni in postrežljivi gazoliner je osnažil od prahu zaprašeni avto in z novim gazolinom utešil njegovo hudo žejo. G. kanonik Oman je zavil v prodajalno za sadje, g. ravnatelj Slapšak je stikal za tobakom, jaz pa sem stopil na nasprotno stran ceste, odkoder so prihajali turobno otožni glasovi. Na »porču« enonadstropne hiše je sedel postaran moški in igral na harmoniko. Nikogar ni pogledal, nepremično je zrl na črne tipke, ki so kra trepetale pod njegovimi prsti.

Ko pa je njegovo godbeno navdušenje prikipelo do vrhunca, je vmes tudi zapel. Pel pa je tako ginljivo, da so mimoidoči postajali in mu v klobuk metali drobiž. Pozneje sem zvedel, da je to po vsem mestu znani godec James: delo v tovarni mu je vzelo oči, neizprosna smrt pa ženo in vseh osem otrok. In zdaj si z godbo teši gorje in glad.

Toledo je obširno mesto z mnogimi mestnimi okraji in 300.000 prebivalci. Krase da prostrani drevoredi, razkošne trgovine, vabljive restavracije in kavarne. Tudi sicer vidimo v mestu mnogo visokih, krasnih stavb, muzej, za umetnost in naravoslovje, mogočno borzo, bogato okrašeno justično palačo, da ne govorim o mestni hiši, raznih šolah in javnih knjižnicah. Zaradi ugodne lege ob zapadnem sklepu Erijrkega jezera, slovi Toledo tudi kot važno pristanišče in železniško križišče. V okolici so bogata petrolejska polja. V obliki arteških studencev v zemljo napeljane črpalke dvigajo noč in dan dragoceno prirodno olje, ki teče v neštetih, komaj vidnih ceveh popreko njiv in travnikov v ogromne tanke in rafinerije. V Toledu je tudi nekaj Slovencev, ki so združeni v društvu S. N. P. J. Svoje cerkve nimajo, skrbi pa zanje slovenski duhovnik Anton Pirnat, doma iz Dravelj v St. Vidu nad Ljubljano, ki upravlja ondotno angleško župnijo.

Onstran Toleda se naša pot zaobrne naravnost proti severu in prestopi v novo državo Michigan. Beseda Michigane je indijanska in pomeni »veliko vodo«. Ime je primerno in upravičeno, vode je res povsod veliko. Država Michigan sestoji iz dveh polotokov, ki ju obkrožajo kar tri velika jezera: Michigansko, Huronsko in Erijsko. Tudi v notranjščini kar mrgoli večjih in manjših rek, potokov in jezer.

Svet je skoraj popolnoma raven, le tu pa tam se pokaže komaj vidna vzpetina. Naša pot se vije preko nepreglednih, z ovsom, ržjo, plenico in koruzo posejanih poljan. Bolj proti severozapadu pa so razsežni gozdovi, železni, bakreni in premogovni rudniki. V tovarnah izdelujejo pohištvo, vozove, kočije, stavbinski les in »leseno kašo« za izdelovanje papirja. Na prvem mestu pa je avtomobilska industrija, posebno v mestu Detroit, kamor bomo skoraj dospeli.

Slovencev je v državi Michigan razmeroma veliko in so zaposleni v vseh industrijah. Največ jih je v Calumetu, kjer so bakreni rudniki. Pečajo pa se tudi s poljedelstvom in po raznih krajih so manjše slovenske farmarske naselbine. Nad Detroitom je ležala sivo meglena tančica in opoldansko sonce je tako pripekalo, da je kar žgalo, ko smo se lovili okrog zunanjega kolodvora. Zgrešili smo cesto Genevo, ki pa smo jo s pomočjo postrežljivih src kmalu našli. V prijaznem domu oo. frančiškanov smo dobili vse, kar potrebuje od štiriurne vožnje izmučeni želodec in od žgoče vročine izsušeno grlo. Oče Avguštin je bil kakor svetopisemska Marta: ni nas samo nasitil, zapregel je celo svoj avto in nas popeljal v mesto in k sloveči cerkvi Male Cvetke.

Detroit je največje mesto v Michiganu in šteje nad en milijon prebivalcev, med njimi do dva tisoč Slovencev. Mesto je zaslovelo in jelo naglo rasti, ko se je pred dobrimi dvajsetimi leti začela razvijati avtomobilska industrija. Znani Henrik Ford, največji izdelovatelj avtomobilov, je tedaj obljubljal po pet dolarjev dnevne plače in osemurni delavnik. To je vleklo kot magnet. V Fordovo mesto so kar drveli od vseh vetrov in od vseh narodov delavci, rokodelci, obrtniki in trgovci. Zato je tudi Slovencev največ okrog Fordovih tovarn. Organizirani so versko in kulturno. V župniji sv. Jneza Vianeja delujeta dva navdušena Slovenca Enpnik Avguštin Svete in njegov pomočnik Marcel Marinšek. Prosvetno in izobraževalno delo pa vodi ondotni narodni dom.

»Kdo pa je ta Fathher Coughlin, čigar ime je v ustih vseh,« sproži razgovor g. ravnatelj Slapšak, ki se je že v prvih treh tednih skoraj popolnoma poamerikanil: sosed John mu je poklonil pristno ameriško pipico, ki kar naprej posluje, g. Julij mu je poskrbel novo, po ameriškem kroju urezano obleko, da se je kar za dvajset let pomladit, sam pa govori, se nosi in stopa kakor pravi Amerikanec.

»Father Coughlin« je poprijel besedo o. Avgustin, »je poleg predsednika Roosevelta ena najbolj znanih osebnosti po vsej Ameriki. Nadeli so mu tudi ime »radio duhovnik«. Izprva je bil menih bazilijanskega reda, ki so ga vpeljali v Ameriki zadnje leto svetovne vojne. Želja po socialnem udejstvovanju pa je Coughlina izvabila v svet. L. 1929 je postal svetni duhovnik in dobil v najbolj zapuščenem predmestju Detroita na pol razpadlo župno cerkev z 32 družinami. Danes, po preteku dobrih devet let, pa šteje njegova cerkvena občina de 30 milijonov ljudi, ki so raztreseni po vseh Združenih državah. Pri tem ogromnem delu ga podpira osem duhovnih in sto petdeset laiških pomočnikov.«

»To se pa sliši kakor bajka,« pripomni g. ravnatelj.

»Pa ni bajka. Pa poslušajte, kako on sam pripoveduje: Kako sem prišel do tega, me vse vprek povprašuje? Popolnoma enostavno. Nekega dne se me je polaščala misel, da bi si najel radio in stalno po njem pridiga! V Ameriki se namreč lahko vse vzame v najem: stanovanje, klavir, avto. Tudi radio postaja. Najel sem torej radio za štirideset minut in sem ves ta čas pridigal. Drugega dne sem prejel do sto pisem od popolnoma neznanih ljudi, ki niso bili moji župljani, prosili so me, da bi prihodnjo nedeljo zopet in ob istem času po radiu govoril. Odgovoril sem jim, da jim ne bom mogel ustreči, ako me ne bodo denarno podprli, ker mi že najem radia za eno samo nedeljo grozi z denarnim polomom.«

»In kaj se je potem zgodilo?«

»Potem so pa vsak dan prihajale v župnišče velike denarne vsote, ki so mi omogočile, da sem svoje radio pridige nadaljeval.«

»Kaj pa ste v teh radio pridigah obravnavali?«

»Vsakdanja življenjska vprašanja. Zlasti pa sem si prizadeval, da bi postal ljudem v vsakdanjih stiskah in potrebah moder vodnik. Pobijal sem socializem in njegove zle posledice, ker rušijo kulturo, poštenje in so veri sovražne. Pobijal sem tudí kapitalizem, Ameriški kapitalizem je popolnoma zastarel svetovni nadnazor. Tako imenovana prosperiteta blagostanje se je morda mimogrede res povrnila, toda to so povzročile le velike naročitve oboroževalne industrije. Te pa ne morejo ne dežele ne ljudi stalno ozdraviti. Noben narod ne more živeti od izdelovanja orožja, s katerim bi druge pobijal in uničeval. Kapitalisti tudi dosledno zastopajo misel, da se morajo vojni dolgovi povrniti.«

»Koliko pa je kaj vaših radio poslušalcev?« 

»Newyorški listi jih cenijo na 33 milijonov.«

»In kolikšni so dohodki vaše cerkve?«

»Moji slušalci mi pošljejo sleherno leto do 600.000 dolarjev (28,000.000 dinarjev). Zase porabim le neznaten del tega denarja, vzdržujem pa z njim 41 radio postaj, ki so s centralo Detroitu porazdeljene preko vse Amerike. Katerim ljudskim slojem pa pripadajo vaši poslušalci?«

»Moji poslušalci pripadajo vsem ljudskim slojem od navadnega tovarniškega delavca do milijonarja. Med njimi je tudi mnogo protestantov, celo več kot polovica. V Združenih državah tvorijo katoličani le eno petino vsega prebivalstva. Na tisoče pisem prejmem iz vseh dežel. Mnogi me tudi odklanjajo in na vse pretege kritizirajo, toda vsi me prosijo, da naj čez štirinajst dni zopet govorim.«

»Kako pa je v Ameriki s katoliškim časopisjem?«

»Imamo nešteto katoliških tednikov, toda nobenega dnevnika. Ti so v rokah velikih trustov –združenj--in žive od judovskega kapitala. Jaz sam izdajam tednik, ki ima nad en milijon naročnikov, imenuje se Social Justices --Družabna pravičnost. Oglasov pa v list načelno ne sprejemam.«

»Ali priobčujete v listu tudi svoje pridige?«

»Včasih, toda le s privoljenjem svojega škofa, ta jih mora prej prebrati in dati svoje odobrenje.«

»Ali dobite poleg tega ogromnega dela še kaj časa za spisovanje svojega programa?«

»Sleherno leto izdam dve knjigi.«

Med takimi razgovori smo se približali cerkvi Male Cvetke. Te to velikanska rotunda -- okrogla stavba. Na pročelju se dviga mogočen stožčast stolp s podobo Kristusa na križu, izklesano iz sivega granita. Podoba Križanega ima svojo posebno zgodovino. Kmalu po prihodu v župnijo je g. Coughlin postavil v bližini stare cerkve lesen križ. Pa so mu ga veri sovražni framasoni izpodžagali, podobno kakor pri nas evharistične križe. G. Coughlin jim je v sveti jezi zagrozil: »Le še malo potrpite! Postaviti vam hočem križ, ki mu vaša zloba ne bo kos!«

Tudi odznotraj so cerkev bogato okrasili: stebri in oltarji so iz ameriškega, švedskega in kararskega marmorja in vendar je kljub vsej tej raznolikosti vse tako ubrano, harmonično! Glavni oltar je v nekoliko vzvišeni sredini, da se nanj vidi od vseh strani. Mala Terezika Deteta Jezusa pa stoluje v stranski marmornati kapelici, ki gleda proti glavnemu oltarju. Premnogo zahvalne podobe pričajo o njeni mogočni priprošnji pred božjem prestolom. V obstranskih vežah prodajajo podobice, rožne vence, razglednice in druge božjepotne spominke.

Prijazni zakristan nam je razkazal tudi vse mašne paramente: albe, rokete, plašče. Svoje dni sem na Dunaju videl izredne dragocenosti iz časov cesarice Marije Terezije, toda take krasote, kot je nakopičena tu v Detroitu, je nisem videl. Na paramentih zlate in srebrne vezenine, na ciborijih in kelibih smaragdi, rubini in še vse mogoči dragoceni kameni! In vse to so prispevala sama dobra in pobožna srca. Idealizem ameriških katoličanov je res neprekosljiv!

Pobožni verniki in radovedni občudovalci. umetnin so prihajali in odhajali kakor čebele v panju; v avtomobilih, na vozovih, peš. Na prostrani, umetno zasajenemu drevoredu podobni ravnici pred cerkvijo so se prerivali razosajeni dečki, vpili in kričali ter ponujali »Socialno pravičnost!«, ki je ravnokar izšla. Za spomin sem si kupil en izvod, ki ga še danes hranim. Dragocen spomin na tisti lepi izlet mi je tudi krasna slika detroitske Male Terezike D. J., ki mi jo je kmalu po povratku v domovino poslala družina Unetič iz Clevelanda. Tudi naši ameriški rojaki imajo veliko zaupanje do Male Cvetke in radi romajo v njeno lepo in daleč naokoli sloveče svetišče v Detroitu.

11.

Na zapadu.

Napočil je težko pričakovani Veliki šmaven, ki so ga Newburžani še posebno slovesno. obhajali. S prelepim Marijinfm praznikom so namreč združili tudi farno žegnanje, posvečeno sv. Lovrencu, farnemu patronu. Že devet dni naprej so na to mislili. Po končanem dnevnem delu so se sleherni večer zbrali v domači cerkvi, molili skupno sv. rožni venec in litanije Matere božje, poslušali govor in nato še vsi skupaj zapeli po eno Marijino pesem. V soboto pred Marijinim praznikom so pa v ljubezni do naše nebeške Matere kar tekmovali Hočevarjeva Vikica in njen Ave Maria clube so nanosili svežih rok, John Perko in Peter Bizjak sta pregledala klopi, članice cerkvenega olepše- valnega odseka so z električnim strojem značile rdeče preproge in z živo pisanim linolejem pogrnjena tla. Zakristan Janez je pa nasadil krasen cvetlični vrtiček okrog podobe sv. Lovrenca, okrog kipa Matere božje in okrog sohe sv. Jožefa. Karkoli so le mogli dobiti doma, v župnišču in v samostanskem cvetličnjaku, vse so dali v okras svojim nebeškim zaščitnikom in priprošnjikom.

»Lepo ste naredili, Janez!«

In zakristan Janez se je zadovoljno nasmehnil in prižgal svoj običajni vivček, potem pa je rekel:

»Mi je že dolgo hodilo na misel, da bi letos, ko so naši gostje tukaj, kaj lepega naredil. Jutri bo šele lepo, ko bo slovesna maša, ko bodo nastopila naša društva, ko bo vsa fara ena sama družina.«

In dobri Janez ni pretiraval.

Drugo jutro je bilo že na vse zgodaj staro in mlado pokonci. Svečano zvonjenje, praznične obleke, narodne noše, društvene uniforme, neprestano tekanje in šviganje sem ter tja - vse je glasno govorilo, da se Newburžani z dušo in srcem vesele Marijinega praznika in farnega žegnanja.

Ob pol desetih se je začel slovesen obhod. Iz narodnega doma so prikorakala vsa ondotna društva, moška in ženska, in se razvrstila v četverostop. Na čelu poedinih društev so ponosno stopali zastavonoše, za njimi številni člani in članice, vmes pa je igrala godba župnije Sv. Lovrenca in tako poskrbela za veselo razpoloženje in strumno korakanje. Odhajali so k slovesni službi božji v farno cerkev, ki je bila tisti dan skoraj premajhna, do zadnjega kotička je bila nabito polna. Meni se je zdelo, da sem doma pri Novi Štifti, kamor prihiti na ta dan sleherno leto od blizu in daleč na tisoče pobožnih romarjev in kliče in moli: Nebeška Mati, pomagajte Tudi v Newburgu so se tedaj zbrali Hinjci, Ambruščani in Žužemberčani in v milo doneči materinščini prepevali in proslavljali našo skupno nebeško Mater.

»Ali ni bilo lepo.«

»Izredno lepo.«

»Kaj takega še doma v starem kraju ne zmorejo,# se je nekoliko pobahal prijazni Peter Bizjak, ko smo se vračali v društveni dom in se prijateljsko razgovarjali kakor nekdaj doma pred cerkvijo.

»Ali nas boste res jutri že zapustili? Saj ste šele prišli, pa že hočete proč?«

»Jutri bo že en mesec, odkar se mudim v Clevelandu. Moji dnevi so šteti, devetega septembra moram biti že zopet v šoli. Zato res odrinemo jutri proti Chicagu, St. Pavlu, v Brockway, na dom g. kanonika in potem še na Ilibbing, Chisholm in Eveleth med moje ljube Ribničane.«

»Srečno pot in obilo zabave!«

»Hvala lepal!«

!Pa zopet kmalu na svidenje!«

»Z Bogom!«

Prvo petelinje petje je budilo dan, ko smo se drugo jutro odpravljali na pot. Gospodinja Nežika, zdrava ženska narava, polna resnobe in postrežljivosti, je pripravila popotnico: na polnila je steklenko, narezala gnjati in še pri dejala kos pečenja, sadja in kruha; mlada Genovefa je zvezala spominček za očeta in mater g. kanonik Oman, hišni gospodar in tedaj hkrati šofer, je pregledoval avto in poskrbel za gazolin, g. ravnatelj Slapšak je polnil žep s tobakom, jaz pa sem s svojo običajno palico in ribniško šegavostjo hodil okrog in bodril in spodbujal k odhodu.

»Vse v redu?«

»Vse!«

»Odrinimo torej v božjem imenu!«

Polni veselja in prazničnega razpoloženja smo po gladko asfaltirani cesti zdrveli v jasno poletno jutro. Iz oči vseh je žarela zadovoljna blaženost. »Jaz pa pojdem na Gorenjsko....« je začel g. ravnatelj Slapšak, izprva bolj nalahno in potihem, ko smo pa mesto že imeli za seboj, se je njegov pianissimo stopnjeval v crescendo, forte in fortissimo.

Lepo je potovati v prijetni družbi. Ta pove primeren dovtip, drugi veselo dogodbico, tretji seže nazaj v svoje življenje in oživi rožnate in trnjeve spomine. Zato pogledaš na potovanju prijatelju prav v dno duše. Tudi naš vedno dovtipni in šegavi ravnatelj Slapšak se je tisti dan ves zbral in šel vase. Skoraj šestdeset let svojega življenja je obnovil iz spominov: Kako je rastel v boštanjskih hribih, kako je ljubil svojega očeta in mater, kako je hodil skozi življenja trnjevo pot in se končno dokopal do zasluženega pokoja.

»Po vsem, kar sem doživele, tako je navadno s povzdignjenim glasom zaključeval, je jasno, da me je ljubi Bog vidno varoval in vodil k sebi.«

Opoldne smo zavili v »hotel pri soncu«. Na pol pota med Clevelandom in Chicago stoji ob cesti na ozki ozari visoko drevo. Njegovih košatih listov še opoldansko sonce ne prodre. Zato je njegova senca sredi nepregledne ravnine še posebno prijetna in dobrodošla. Tudi mi smo se je poslužili in napravili kratek piknik.

Nežika je razgrnila na zeleno travo živo pisan prt, Genovefa pa je nanosila nanj papirnate kozarce, okusen narezek, hladilno limonado, rženega kruha ter svežega sadja. In ko je bilo vse pripravljeno, smo se prekrižali in molili ter po judovsko posedli okrog pogrnjene la bogato obložene mize.

V zraku je bilo popolnoma tiho. V rumenem bodičju so skrivnostno goleli murni, na deteljnem evetu je sedel droben metuljček in lahno tolkel s pisanimi krili. Visoko nad nami je plaval krjanček. Po vejah so skakali nagajivi vrabci, sklanjali glave in zvedavo gledali na nas in na našo mizo. Ko smo odšli, so se spustili na zemljo, zasedli naša mesta, pobirali drobtinice in nadaljevali naše kosilo. Kako lepo skrbi vsedobri Bog za vse!

Meni se je zdelo, da sem doma v Ogradi pod visoko, staro hruško. Ko smo kosili, grabili ali krompir kopali, so mati prinesli kosilo kar za nami. V senco pod hruško so postavili košaro, razgrnili po travi prt in razložili nanj žlice, skledo in lonce. In potem je prišla vsa družina skupaj, posedla okrog sklede in z vidno slastjo použila božje darove. Nikdar ni kosilo tako dišalo doma, kot je dišalo v Ogradi pod hruško. Tako je bilo tudi tisto opoldne pod širokolistno platano. G. ravnatelj Slapšak je namah tako vzljubil to sproščeno življenje v naravi, da je po končanem kosilu veselo zavriskal, potem pa še slovesno izjavil:

»Ko pridem domov stari kraj, bom delal na vso moč, da se takile pikniki tudi pri nas udomačijo.«

Popoldne smo se vozili po državi Indiani, imenovani po nekdanjih Indijancih, ki jim je bila Indiana pravi paradi, divjačine je kar mrgolelo. Danes ni ne enih ne drugih, belokožec je vse iztrebil in izpodrinil. Svet je raven in zelo rodoviten, zato je še sedaj poljedelstvo na prvem mestu. Veliko je tudi naravnega plina, petroleja, premoga in zdravilnih vrelcev, katerih vodo razprodajajo za zdravila.

V Indiani je tudi precej Slovencev, zlasti glavnem mestu Indíanopolisu, kjer imajo svojo župnijo. V manjših naselbinah pa so raztreseni po vseh ondotnih rudarskih okrožjih in ogromnih jeklarnah. Nekaj Slovencev je tudi na deželi, kjer se ukvarjajo s poljedelstvom.

Kako radi bi se bili vsaj za trenutek ustavili na kaki slovenski farmi! Kratek obisk, prijazen pozdrav in domača beseda je za našega človeka, živečega v tujini, hladilni balzam. To sem ponovno opažal na izletih po clevelandski okolici. Neko popoldne smo se v družbi gospe Marjete Klavs peljali v mesto Warren. Spotoma smo obiskali tri slovenske farme. Podoba Piškurjeve gospe, doma od Velikih Lašč, mi je še danes živo pred očmi. Ko je po letih zopet čula domačo govorico, so ji solze ginjenja porosile od žgočega sonca zarjavela lica. Hipoma je odložila motiko, v skoku prihitela v našo bližino, podala žuljeve roke in nas povabila v svoj prijazni in gostoljubni dom, kjer nam je brž postregla z rženim kruhom, kislim mlekom in svežim sadjem.

»Da le slišim domačo besedo, pa sem zopet vesela!« tako je zatrjevala Piškur jeva gospa in tako so zatrjevale vse Slovenke, s katerimi sem se sešel. Je pač domača govorica materina beseda.

Toda tisto popoldne nismo smeli izgubiti trenutka. Naš cilj je bil Chicago, daleč na zapadu. In še pred nočjo bi bili radi tam. Zato pa hitro dalje!

In spet drčimo po gladko asfaltirani cesti. Vsepovsod sama ravan, samo polje. Tam stoji samotna smreka, sloka kot naša najlepša jelka. Ob gospodarskem poslopju počiva mlin na veter. Iz zelene trave gledajo črpalke za nafto. V ozadju se pokaže majhen gozdič. Potem pa zopet same njive brez konca in kraja. Naša slovenska polja so v primeri s temi poljanami le vrtički, lepe pisane gredice.

Pet ur se že vozimo. Na ure gledamo, kilometre štejemo in modrujemo. Skoraj mora priti Chicago. Ne motimo se. Ko so se v Michiganskem jezeru potapljali žarki zahajajočega sonca, se nam je že smehljal in nas pozdravljal p. Bernard Ambrožič, naš polhograjski rojak in slovenski župnik v Chicagu. Njegova ljubeznivost in postrežljivost je bila res pravo slo vansko gostoljubje. Mi doma v starem kraju, se mi zdi, smo vse prehladni in pusti.

Chicago mesto divje čebule kakor so kraj nazivali Indijanci! Kako naj ga v dveh, treh stavkih dostojno opišem? Trgi, ceste, stavbe, cerkve, parki -- vse govori o izredni podjetnosti in nepopisnem bogastva, Pred sto leti še neznatna ribiška vasica, je danes drugo največje mesto v Združenih državah in peto mesto na svetu. S predmestji vred šteje štiri in pol milijona duš? Kako pa je moglo tako naglo zrasti? Poglej zemljevid! Ni ga zlepa mesta, ki bi bilo po legi tako prirodno srce države, kot je Chicago. Leži namreč ob skrajnem kotu Michiganskega jezera na brezmejni poljani, ki jo režejo ceste, železnice in zrakoplovne proge na vse vetrove. Vse vodijo vanj, vse teko iz njega. Sleherni dan pride v mesto tisoč štiri sto vijakov in nešteto parnikov, polnih železne rude, žita, goveje živine in nafte. Zrakoplovi, ki prinašajo pošto in potnike iz Newyorka in San Francisca in Mehike, pristajajo na devetih letališčih. Glavne ulice ob jezeru so do 60 km dolge Iznad hiš štrle nebotičniki, ki tekmujejo z newyorškimi. Tu je nakopičeno bogastvo, mrzlični tek časa, sijaj izložb, piski siren, dim tvornic in reke ljudi, hitečih vsak za svojim ciljem. V parkih tekajo otročiči in bijejo baseball, starčki posedajo po klopeh in mislijo na mladost, akademska slikarska mladina pa riše preteklost -- Lincolna, Goetheja, Havlička, Konseluska.

V Chicagu in okolici je do 20.000 Slovencev, ki so zaposleni v vseh mogočih poklicih. Mnogi imajo svoje domove in lepo urejene trgovine Pri Mrgoletovih smo bili tisti večer kakor doma. Zagradčan Jože je pa tip, stare, poštene slovenske korenine. Tujina ga ni prav nič posnela, dasi je že nad trideset let z doma.

Kar je v Ameriki, še ni bil brez dela, pa tudi ne brez vsakdanje molitve. Če ne more v cerkev, pa doma poklekne. V svoji lični sobici, tik ob postelji, je postavil oltarček; v njem stoluje sv. Jožef, njegov patron, pa tudi najzvestejši svetovalec in priprošnjik. V južnem delu mesta sta dve slovenski župniji Sv. Stefana in Sv Jurija, ki ju vodijo vneti in delavni slovenski frančiškani. Pod njihovim vodstvom je tudi več izobraževalnih, cerkvenih in dobrodelnih društev, ki, se lepo razvijajo. Frančiškani izdajajo udi mesečnik Ave Mariae, ki ga tudi v starem kraju radi bero. Najstarejši slovenski časopis Amerikanski Slovenec, ki je prvotno izhajal le enkrat na teden, se je po njihovem prizadevanja povzdignil v dnevnik.

Ko je naslednjega dne jutranje sonce trkalo na okna, nas je prijazni p. Bernard spremil v Lemont -- slovensko ameriško Brezje.

Ćeščenje Matere božje je med Slovenci tako udomačeno, da se s ponosom imenujejo Marijin narod. Na javnih trgih in v hišah, na polju in v gozdovih ob cestah in na drevesih, na mostovih in v skalovju, povsod se ti smehlja iz kapelic ali znamenj mila podoba nebeške Matere. V slovenskih hišah je največ Marijinih slik. Večerni rožni venec je nekaka uteha našega vernega ljudstva in razliva bogat blagoslov na hiše, polja in gozdove. Že v materinem naročju se učí dete klicati ime Marija. Ko otrok zapušča dom, ga priporoče dobri starši Marijinemu varstvu. Ko odhaja mladi vojak v tujino, mu izroči skrbna mati Marijino svetnico v spomin. Ko stopa dekle v zakon, poklekne pred Marijino podobo, proseč jo blagoslova Planšarica na planini zaljša Marijino znamenje. Dekleta na polju, v vinogradu, sredi vasi najrajši prepevajo Marijine pesmi. Ljubezen do Marije veje po vseh slovenskih krajih, še posebno vidno pa po neštetih Marijinih božjih potih.

Zato je bilo naravno, da so tudi ameriški Slovenci dobili našo Marijo Pomagaj v svojo sredo. Lemont leži na položnem obronku nizkega griča tik nad cesto, ki vodi v Chicago. Med stoletnim drevjem in gostim grmičevjem se skriva skromen samostan tikarna, cerkev in nekaj gospodarskih poslopij. Nekoliko višje je majhno umetno jezero, nad njim pa sloveča lurška volina. Pred leti je bil svet last protestantske vdove. Leta 1924 pa so se tu naselili slovenski frančiškani in osnovali noviciat, gimnazijo in pripravnico za bogoslovje. Četrt ure vstran imajo mariborske šolske sestre podobno naselbino.

Na dvorišču so nas pozdravili g. gvardijan, ki je bil ravnokar došel iz Chicage, g. dr. Hugo Bren in p, Janez. G Hugo se je komaj pokonci držal, lotevala se ga je sušica, zato je že drugo jutro odšel visoko na zapad v gozdno zdravilišče iskat ljubega zdravja. Vrli naš rojak je znan kot izvrsten govornik, naobražen profesor, plodovit pisatelj in neutrudljiv raziskovalec Baragovega življenja Gotovo mu bo Baraga, v katerega neomajno zaupa, stotero poplačal njegov trud.

Potem smo stopili v cerkev, ki je izredno privlačna. Ni sicer visoka, tudi ne zidana iz rezanega kamna, lesena je, toda svetla in snažna do zadnjega kotička. Oltar Marije Pomagaj daje notranjščini še poseben sijaj Marijina po doba je skoraj prav taka kakor naša na Brezjah, dasi je le njena kopija. Naslikal jo je znani frančiškanski slikar p. Blaž Farčnik. V njenih čudovito ljubeznivih potezah je videti dostojanstvo in ljubeznivost Milosti polna in čudež lepote gleda podoba kakor gospa iz nebeških višav na nas. Njen prijazni pogled obeta usmiljenje in veselo srčno srečo, kakor bi zagotavljala uslišanje v imenu Jezusovem.

Na to lepo Marijino božjo pot prihiti slednje leto na stotine naših dobrih ameriških rojakov. Ob velikih Marijinih praznikih napolnijo cerkev in griček naokrog. Tedaj je vsa zbrana množica eno samo vere polno srce. Vsi, ki so prišli, zdravi in trpeči, trudni in bolni, pozabijo vsaj za hip pred milo Marijino podobo zemeljsko gorje. Pesem in molitev, molitev in pesem se vrste venomer. Vse poje in moli, mnogi ne umejo besed, čutijo pa jih v svojih srcih. Prihajajo pa tudi v manjših skupinah na oddih. Nekaj tednov po vrnitvi iz Amerike sem prejel pismo in tri fotografske slike. V pismu je stalo črno na belem:

»Tako se imamo kakor Trdinovi romarji na Kumu: kuhamo in molimo, jemo in prepevamo. V Marijini bližini je mir in tiho veselje. Pa tudi Vas se spominjamo in Vas lepo pozdravljamo: Mary Cook, Jožefina Kocin, Mary Kurnik.«

Po enournem ogledovanju lemontskih zanimivosti smo se poslovili od prijaznih oo. frančiškanov in odpeljali dalje. Pa ne vsi. G. ravnatelj Slapšak se nam je za tri dni izneveril. Z g. sinom Julijem, ki pa se je zaradi zaposlenosti šele zvečer za njim pripeljal, sta ponoči odbrzela daleč proti jugu na obisk k sorodnikom. Zato je g. ravnatelj tisto popoldne prebil v Lemontu. Sp. Zanon sta sedela pri čebelah in prerešetala vse najmodernejše pridobitve na polju čebelarstva. Oba seveda kot stara strokovnjaka! Saj je g. ravnatelj Slapšak v mlajših letih celo na Dunaju obiskoval čebelorejski tečaj! Tudi pisal je že veliko o čebeloreji. Doma v Šiški pa ima toliko panjev, da jih menda le prešteti ne more.

Medtem je pa naš avto privozil že dve državi: Wisconsin in Minnesoto. V Wisconsinu je bilo še pred tridesetimi leti več kot polovico zemlje pokrite z neprodirnimi gozdovi. Na jugu in na zapadu so se pasli bivoli, po pragozdih in prerijah so se klatile tolpe volkov, dočim sta 7. zasedah lisica in ris prežala na plen. Zato je bila ta pokrajina za Indijance in belopoltne lovce pravi paradiž. Po letu 1900 pa je prišla sekira, ki je te obširne gozdove v kratkem iztrebila in izčistila. Ogromno škode so napravili tudi gozdni požari, ki niso bili redki. Njihovi sledovi so še danes vidni; iznad mladega drevja in grmičevja štrle na neštetih krajih visok! in suhi ogorki, ki spominjajo na žalostno pogorišče. Da bi država gozdne požare omejila, je na višjih in razglednih točkah zgradila požarne opazovalnice in nastanila vanje gozdne čuvaje.

V Wisconsinu je do 15 tisoč Slovencev, nekateri delajo v šumah in kamnolomih, drugi kopljejo železno rudo ali pa obdelujejo polje. Pravijo, da je v tej deželi največ slovenskih farmarjev. Posebno močni sta slovenski naselbini v Milwaukeh in v Sheboyganu, kjer imajo Slovenci tudi svoje župnije in prosvetne domove.

Pri mestu La Crosse smo zagledali Mississippi, najdaljšo reko na svetu. Njen 30 metrov visoki slap je kakor ustvarjen za elektrarno, ki oddaja elektriko daleč naokrog. »Pozdravljen, oče voda« - to namreč pomeni ravnokar imenovana indijanska beseda – »pozdravljen tisočkrat« sem vzkliknil, prevzet od radostí in ginjen hkrati. Kolikokrat sem že slišal o tebi in o grozoti tvojih poplav, kolikokrat sem že v šoli izgovarjal tvoje blagodoneče ime in risal na tablo tebe in tvoje velike pritoke in zdaj zrem vate in v tvojo razorano strugo, v tvoje šumeče valove in tvoje neštete otoke. Le požuri se in urno skakaj čez brzice, slapove in pragove, sedem tisoč dolgo pot bo treba še prehoditi, preden dospeš do svojega končnega cilja -. Meksikanskega zaliva.

»Kako se imenuje ta reka?« me šaljivo pobara g. kanonik Oman.

»Mississippi! Tako so že od pamtiveka učili mene in tako tudi jaz druge učim.«

»Saj ni res! Reka se imenuje: Em aj, dopel es aj, dopel es aj, dopel pi aj.«

Izprva sem ga nekam začudeno gledal. Te ga imena še svoje žive dni nisem slišal. Ko pa je g. kanonik besedo še parkrat in prav hitro ponovil, sem brž uganil njegovo nagajivo vprašanje. Poskušal sem besedo enako izgovoriti tudi sam. V prvo in drugo je šlo bolj trdo, potem pa vedno bolj gladko. V šaljivi izgovorjavi tiče namreč imena poedinih črk, zato se sliši izprva nekam tuje.

Skoraj vse tisto popoldne nas je spremljal mogočni Mississippi. Zdelo se mi je, da se vozimo po naši lepi Gorenjski ob Savi navzgor. Na levi granitasto asfaltirane ceste se dvigajo z jelovim drevjem poraščeni hribi, na desni pa reka, nešteta jezera in močvirja, travniki in polja. Polagoma pa se gozd zopet porazgubi in umakne visoki valoviti ravnini. Minnesota je poljedelska dežela. Prideluje vsakovrstna žita, posebno koruzo, pšenico, oves in krompir. Tudi živinoreja je na visoki stopnji. Farmarji izdelujejo razne mlečne izdelke in zalagajo velika mesta s prašiči in drobnico. V severnem delu države pa je še veliko neobdelane zemlje in železne rude. Statistika poroča, da nakopljejo v Minnesoti največ železne rude v Združenih državah.

Po uradnem štetju je v Minnesoti nad 20 tisoč Slovencev. Med prvimi je bil naš svet niški misijonar Friderik Baraga, ki je 1. novembra 1853 postal škof Amizonije in apostol ski vikar za gornji polotok Michigan, pod či gar upravo je spadalo tudi ozemlje Minnesote Za Baragom je prišel misijonar Pirc, sloveči vrtnar in čebelorejec, ki je bil med Indijanci tako priljubljen, da so mu nadeli ime »Ganino dece« -- dobro srce. Doma s kmetov, je kmalu spoznal rodovitno zemljo v srednji Minnesoti in vabil tja naše gorenjske izseljence zlasti iz blejske in kranjskogorske okolice. Prihajali so drug za drugim Pogačnikovi, Peternelovi, Vovkovi, Omanovi in drugi. V bližini novo ustanovljenega samostana Sv. Janez Krstnika so začeli trebiti gozdove in postavljati koče V dobrih dvajsetih letih (1863-1885) se je naselilo 70 družin. Tako je iz neznatnih početkov vzrastel Brockway, ena najstarejših slovenskih naselbin v Ameriki.

Zgodaj, že leta 1870 so si iz lesenih brun gradili tudi cerkev, 8 m široko in 15 m dolgo. V njej se je prvikrat brala sv. maša leta 1871, drugo nedeljo po veliki noči, daroval jo je slovenski misijonar Ignacij Tomazin. Lahko si mislimo, kakšno veselje je navdajalo takratne na- še rojake, ko so se prvikrat zbrali v lastni cerkvi k službi božji in po letih zopet slišali besedo božjo v domačem jeziku.

Izprva niso imeli redne službe božje, obiskovali so jih poredko, pozneje pa dvakrat na mesec, razni slovenski misijonarji kot Buh, Tomazin, Trobec, poznejši škof, in drugi. Danes pa imajo že svojo lastno župnijo, krasno zidano cerkev, posvečeno sv. Štefanu, in prostoren društveni dom. Vodi jih prav očetovsko g. župnik Trobec, nečak g. Akofa Trobca in brat g. Jožefa Trobca, župnika v Elk Riverju.

G. Trobec je polhograjski rojak. Čeprav je, že v dijaških letih prišel k svojemu stricu, gospodu škofu, govori vendar tako čisto in neskaljeno slovenščino, da ga mora človek nehote spoštovati in čislati. Slovenski jezik ljubi kakor dragoceno svetinjo. Slovenske razmere, prosvetne in narodnogospodarske, pozna do potankosti. Sicer pa to ni nič čudnega. Če pogledaš v njegovo knjižnico, ti postane namah vse jasno in razumljivo, V njej opaziš vso slovensko literaturo od najstarejše do najnovejše. Bogato so za stopane tudi naše znanstvene revije, dnevno časopisje in vsi nabožni mesečniki. Neki gospod mi je mimogrede šepnil:

»Škoda bi bilo te knjižnice, če bi po gospodovi smrti prišla v tuje roke.« 

Kot dragocen spomin sem ob slovesu poleg drugih knjig dobil tudi učbenik Caesar, De bello Gallico, nekdanjo lastnino nadškofa dr. A. B. Jegliča z njegovim četrtošolskim podpisom.

In kaj je g. župnik kot človek? Drugi Pire --Ganino dec -- dobro srce! Ljubezniv in postrežljiv je do skrajnosti. Delo in skrbi so mu posivile lase, vedrosti duha pa mu niso vzele. Med pogovorom mu obraz ozarja rahel smehljaj, ki namah pridobi vsakogar, ki pride z njim v stik. To je pravi selski upnik. Od bolnika se vrača, ali pa gre pogledat k delavcem. Bog daje pozdravi farmarja ki pelje snopje. in nekoliko pomodruje z njim. In drugo jutro gro v spovednico in potem na prižnico, ves preprost, dober in skromen In po končanem delu sede doma k svoji bolni sestri Ivani in se pomeni o dnevnih novicah, o letini, o vsem, kar ju zanima in kar tvori teh dobrih ljudi vsakdanje skrbi.

Še tisti večer smo za par trenutkov zdrseli nekoliko nižje, v poldrug kilometer oddaljen Brockway, k svojcem g. kanonika Omana.

Bil je lep poleten večer. V topli mesečini se je lesketala nalahko vzbočena pokrajina, posejana s koruzo in pšenico in pogreznjena v blagodejno nočno tišino. V ograjah je počivala črno marogasta živina in prežvekovala. Ozadje je zastiral črn, napol izsekan gozd.

G. kanonik je po tihem prepeval Bil je dol- go z doma in zdaj se zopet vrača. Vse, kar je videl pred seboj, ga je pozdravljalo: Ti si našl!Holmi, pota, steze, drevje, grmičevje, vse mu je klicalo: Pozdravljen doma! Za hip je privzdignil klobuk, se obrnil vsenaokrog njegova duša se je zlila s pokrajino, v kateri je bil doma Zato je napol slišno zavriskal in po tihem prepeval.

Tudi avtomobilova hupa je vedela, da se bližamo domačemu krovu. Ko smo zavozili na prostrano dvorišče, se je v pozdrav trikrat zaporedoma oglasila, pa tako veselo doneče, da je bila v hipu vsa Bleukušova hiša pokonci. Prvi je v divjih skokih pridrvel per Karo, za njim hišna gospodinja Marija, sestra g. kanonika in mati Genovele, potem pa še oče in otroci. Karo se je najprej vzpel ob gospodu kanoniku, kakor da bi ga hotel od veselja ob jeti, potem pa je sedel in bil in pometal z dolgim repom po tleh. Tudi domačim je bilo toplo pri srcu. vsi so imeli polna usta pozdravljanja in pripovedovanja. Stara sosedova teta si je na skrivaj celo solzo otrla. In potem nam je v tem prijetnem razpoloženju potekal večer. Saj ni nikjer na svetu tako, kot je doma.

Drugi dan sem si pobliže ogledal to najstarejšo slovensko naselbino in okolico. Občudoval sem vsepovsod te dobre ljudi in to lepo pokrajino Kaj vse doseže človeška pridnost in podjetnost! Komaj 60 let je poteklo, odkar so tja prišli očetje in matere sedanjega rodu in vendar kaka sprememba! Kjer so danes rodovitna polja, se je tedaj raztezal gost pragozd, po katerem so še svobodno stikali rdečekożni Indijanci in lovili jelene, bobre in drugo div jačino. Beli naseljenci so imenovali ta gozd Indian Bushe, Kranjci pa so ga prekrstili v »boršt« ali tudi v hostos. Med domačini se je slednje ime še do danes ohranilo, dasi ni o hosti nikakih sledov več.

Tudi gospodarsko so si opomogli. Prvotne preproste lesene kolibe so se umaknile moderno zgrajenim hišam, ki se ne ločijo od mestnih stavb ne po zunanji obliki, ne po notranji opremi. Na dvorišču farm je navadno videti avto, ki je po ondotnem zatrjevanju najvažnejše občilo pri hiši. Z avtom se peljejo k maši, na trg, na polje ali v nujnem primeru tudi k sosedu. Sicer pa dela doma in na polju stroj. Stroj orje, kosi, grabi, žanje, mlati in reže. Živina na sleherni farmi 40 do 50 glav je skozi vse poletje zunaj na paši, le proti večeru se zgrne v ograji okrog hleva. Tu so korita za vodo, ki jo dvigajo kolesa na veter iz podzemskih tal. Sleherni farmar ima tudi po več parov konj, ki pa jih moderni stroji tudi na kmetih čimdalje bolj izpodrivajo.

Brockwajčani se svojega slovenskega pokoljenja živo zavedajo. Starejši še prav dobro obvladajo slovensko govorico s pristnim kranjskogorskim naglasom in izgovarjavo, mlajšim se pa tudi na kmetih že pozna vpliv angleške šole. Prej bo izumrla goronjščina doma na Gorenjskem kakor pri nas v Brockwaju, mi je zatrjeval ob slovesu Frank Oman, brat g. kanonika Omana. Stari slovenski običaji, šege in navade so jim svete. Starejše ženske še vedno nosijo starokranjsko ruto doma, na polju in v cerkvi. V prijateljski družbi obujajo spomine na slo- vensko zemljo, dasi jo večina pozna le iz pripovedovanja starih pionirjev. Najdražja pa jim je slovenska pesem. Domača slovenska popevka jih znova pomladi in jim osveži spomine na dom njihovih očetov.

Družinsko življenje je zdravo in krepko. Svetopisemsko načelo, da je obilica otrok viden blagoslov božji, je povsod v cvetju. Križ v kotu, svete podobe na stenah in kipi svetnikov izpričujejo, da je v njihovih hišah živa vera doma. O njihovih očetih je pisal g. kanonik Oman:

»Niso bili jančki ti pionirji. V marsičem so bil trdi kot pravcate gorenjske grče. Toda eno se jim mora priznati, bili so vsi do zadnjega praktični katoličani, katerih ni ustavila nobena burja in nobeni zameti od nedeljske službe božje. Kadar ni bilo duhovnika, so se zbrali v cerkvi prav tako vestno v nedeljo zjutraj k rožnemu vencu kakor sicer k mali. Ob takih prilikah je navadno vodil rožni venec in prebral evangelij Janez Poglajn, ki je bil že v domovini za mežnarja in je tudi tukaj prostovoljno in brez- plačno nadaljeval in vršil svojo službo.«

To lepo izpričevalo velja tudi za njihove potomec. Božjih in cerkvenih zapovedi se vestno drže. Župna cerkev sv. Stefana je ob nedeljah zjutraj in ob desetih polna vernikov. Tudi ob delavnikih radi prihajajo k službi božji in pristopajo v lepem številu tudi k obhajilni mizi. Posebno ljuba jim je kapelica s podobo naše brezjanske Marije Pomagaj, Sleherno jutro poklekne ta ali oni pred ljubko Marijino podobo in ji pokloni cvetja v dar. In še ene lepe navade ne smem prezreti. Ko ob nedeljah zapuste cerkev, pohite na ondotno pokopališče, kjer na grobovih svojcev pomolijo za dušni pokoj rajakih. Nedavno mi je poročal g. kanonik Oman:

»Jaz imam pri Sv. Stefanu v Minnesoti že kupljeno zemljo poleg očeta in matere. Če me smrt ne prehiti, si bom postavil še nagrobni kamen. Želim si na domače pokopališče, ker bo ob nedeljah ta ali oni tudi zame zmolil kak očenaš.«  Pokopališče, ki je najstarejše slovensko pokopališče v Ameriki, je skrbno negovano in z drobnim peskom posuto. Znamenit je zlasti nagrobnik škofa Jakoba Trobca, našega polhograjskega rojaka, ki živi zaradi svoje apostolske gorečnosti še danes med ondotnimi katoličani in drugoverci v najlepšem spominu.

Tretji dan zjutraj smo se poslovili od gostoljubnega župnišča in prijazne hostes in se odpeljali še dalje proti severu na Hibbing, Chisholm in Eveleth. Po starem turistovskem pravilu, da sta za potovanje dva premalo, trije pa ravno prav, je g. kanonik povabil na pot le svojega nečaka Matevža Blenkuša, ki bo letos na praznih sv. Rešnjega Telesa pri Sv. Stefanu pel novo mašo. Okusno brašno, ki ga je skrivaj vtihotapila v avto postrežljiva mati g. bogoslovca, ga. Marija Blenkus, je opoldne ugodno rešilo naše želodčno vprašanje, dvajset galon gazolina pa je dajalo pogum avtomobilu. Vozili smo se namreč, izvzemi kratek piknik, ves dan tja do petih popoldne.

Ob jezeru Mille smo zadeli na prve indijanske naselbine, sestoječe iz nizkih, bornih koč ali pa tudi trooglatih šotorov, vigvan imenovanih. Za streho služijo veje in živalske kože, za stene preprosti drevesni koli. Pred kočo stoji iz dveh, treh kamnov sestavljeno ognjišče, okrog njega pa iz gline izdelani lonci, kí nadomeščajo skledo, škaf in korec. Bakreni kotlički pomenijo v indijanskem šotoru že bogastvo.

Indijanci so rdečkaste polti, črno žimnastih las in srednje, prej šibke kot krepke postave. Ženske, podobne našim cigankam, opravljajo domača dela in izdelujejo iz rastlinskih vlaken, lubja in bičevja razne igrače in drobnarije. Moški so večinoma z doma na lovu v gozdu ali na jezeru. Po združitvi in politični ureditvi Amerike jim je država nakazala tako zvane rezervacije ograjene prostore, v katerih se svobodno in nemoteno gibljejo. Vendar pa zapuščajo z dovoljenjem vlade v poletnem času le tesne kletke in se pomaknejo bolj proti jugu. Danes niso več nevarni, z belokožci žive v miru in jim ponujajo svoje domače izdelke. Tudi jaz sem nameraval nazaj grede kupiti nekaj indijanskih rezbarij in vezenin, toda ostalo je samo pri nameri, pot nas je namreč peljala v drugo smer, kjer ni bilo indijanskih naselbin. Dobil pa sem vendar od prijatelja dve indijanski puščici, umetno izrezani: ena je iz kresilnega kamna, druga pa iz roževine. Pol štirih je bila ura, ko smo dospeli na Hibbing, lično rudarsko mesto s 15 tisoč prebivalci, med katerimi je tudi nekaj Slovencev. Na porčih so sedeli delavci, ki so se pravkar vrnili z dela: eni so prebirali dnevne novice drugi pa so žulili običajne ameriške vivčke in se prijateljsko razgovarjali. V parku so otroci bili basball, okrog pa so stali ali sedeli starejši in z vidnim zanimanjem sledili živahni tekmi. Tu pa tam se je oglašal radio ali harmonika. V tem železnem okrožju Minnesote, kakor navadno nazivljajo te kraje, pošiljajo po radio postaji Hibbings in Virginije že tretje leto našo milo donečo slovensko pesem, ki ne ugaja samo našim rojakom, ampak tudi vsem ondotnim drugorodcem. V pevskih točkah se odlikujeta ondi rojena rojakinja gdč. Olga Praznik in njen brat Viljem. V letošnjem postnem času so celo vpeljali slovensko katoliško uro. G. Schweiger, gilbertski župnik, je govoril po radiu postne govore.

»Kje pa stanuje tvoj znanec in rojak? Po kaži mi njegov naslov!« meni g. kanonik Oman, ko smo se ustavili sredi mesta.

Pred odhodom v Ameriko mi je namreč izročila naša soseda, Novakova Mica, naslov in majhen spominček za njenega sina Janeza, ki dela v železnih rudnikih na Hibbingu. In zdaj bi mu rad izročil materin pozdrav in spominček. Nekaj časa švigamo iz ene ulice v drugo, povprašujemo, zaidemo, končno pa nas napotijo Lincoln Street 214. Pozvonimo, vrata se odpro, vstopimo.

»Ali ne stanuje tukaj Janez Skopin?«

»Da, tukaj stanuje.«

»Ali bi mogel z njim govoriti?«

»Ne, je ravnokar odšel na delo v rudnik.«

Kaj naj storim? Ali naj osem ur čakam, da se z dela vrne? Čakati bi bilo predolgo, moji dnevi so bili šteti, obiskati sem hotel le Chisholm, Eveleth in Duluth. Ne pomišljam dolgo, iz noteza iztrgam listek, sedem in napišem: Dragi Janez!

Na dveh stanovanjih sem Te iskal, toda zaman. Hudo mi je, še hujše pa bo Tvoji maeri, ki me je ponovno prosila, da bi Te obiskal. Priloženi zavojček Ti pošilja Tvoja mati kot majhen spomin nanjo. Ne pozabi je! Iskreno Te pozdravljajo Tvoja mati, domači, naša vas in podpisani dr. Frane Trdan.

Pozneje sem na svoje veliko začudenje zvedel, da sta prišla oddani listek in zavojček napačne roke. Kako in zakaj, mi je še danes nerazrešljiva uganka. Janez Skopin je bilo celo tedaj, ko smo ga iskali, doma in je zgornjih prostorih prebiral časopise. Ali nas je postarana ženica tako slabo razumela? Saj nisem govoril angleško jaz, moje naročilo je tolmačil naš spremljevalec Matevž Blenkuš, rojen in študiran Amerikanec. Pa se v življenju tako rado zgodi, da v kupo veselja kane tudi kaplja pelina.

Od Hibbinga smo nadaljevali pot proti Chisholmu. Cesta je široka in na novo asfaltirana, okolica pa bolj prazna in kamnitna, tudi drevje postaja bolj siromašno in pritlikavo, Le sem in tja se je pokazal kak višji gaber ali hrast, sicer pa je svet izsekan in poraščen z nizkim in bodičastim grmičevjem. Tudi človeška bivališča izginjajo, samo na daljših razdaljah se pojavi kaka farma, kjer človeški žulji trebijo gozd, požigajo grmovje, odstranjajo kamen in tako polagoma vzgajajo rodovitno zemljo.

Tej samotni pokrajini je tedaj sličilo tudi moje srce. Polaščala se me je neka tesnoba, ki ji človek dostikrat niti pravega imena ne ve. Kakor bežne slike v kinu so se vrstili pred mojimi duševnimi očmi spomini na rajnega očeta, brata Janeza, strica Matevža in Jakoba in na nešteto drugih znanih rojakov in znancev. Vsi ti so poznali te goličave kot domače poljane. Doma še danes hranijo dvorezno sekiro, ki je v očetovih rokah pela po teh, zdaj do golega izsekanih gozdovih. Dragocen spomin na rajnega očeta je tudi francoze -- močan vijak, ki jim je pomagal pri vrtanju železne rude v pod- zemeljskih rovih na Chisholmu, Evelethu in Virginiji. O, oče! Gotovo si niste niti v sanjah predstavljali, da bo kdaj tod krožil Vaš sin v udobnem avtomobilu, po gladko asfaltiranih cestah in da bo na Chisholmu bral sv. mašo za Vaše duše večni pokoj!

Chisholm je še zelo mlada rudarska naselbina okraju St. Louis. Pred dobrimi tridesetimi leti so se še raztezali obsežni gozdovi, kjer so danes veliki železni rudniki Takrat je bil Chisholm vas z 250 prebivalci, zdaj pa je že moderno urejeno mesto, ki šteje nad 10 tisoč duš. Nekaj rudnikov je celo v mestnih mejah, kjer so hiše odkupili in podrli, drugi vodijo proti jugu in vzhodu. Železna ruda je prvo- vrstna in v rudnikih dela več kot tisoč delavcev, kadar obratujejo s polno paro.

Številna slovenska, hrvaška in eno srbsko društvo pričajo, da je tu precej krepak jugo- slovanski živelj, ki se živahno zanima za ondotno politično in prosvetno življenje. Slovenci delajo večinoma v rudnikih, zaposleni pa so tudi v mestnih podjetjih, v trgovini in v raznih obrtih. Tudi versko so organizirani, V fari Sv. Jožefa pastiruje zavedni slovenski župnik J. Schiffrer, ki pa je bil, žal, v tistih dneh odsoten. Prav danes, ko to pišem. pa se vrši tam pod vodstvom g. V. Voduška slovenski misijon, kakor mi poroča g. dr. Janez Solar iz Dulutha.

Sonce je stalo že precej nizko, ko smo se ustavili na Poplar Street 215. Kakor hitro sem namreč dospel Cleveland, je že došlo prijazno povabilo iz Chisholma. V imenu ondotne Ribniške doline me je prvi povabil bratranec Frank Trdan. Potem pa so pisma in vabila kar deževala. Gospa Mary Smale je celo pisala, da bi ne bil vreden lepega ribniškega naziva, ako bi osebno ne prišel pogledat lepe ameriške ribniške doline Kako bi se torej mogel ustavljati takim vabljivim sirenam? Moj gostitelj in mecen g. kanonik Oman je imel izprva v načrtu Rock Springs, Yellostown Park in skrajno zapadno mesto San Francisco. Zato me je ponovno vpraševal:

»Kam torej poj demo? V San Francisco ali na Chsiholm? « 

Tudi meni je njegov načrt ugajal, saj je znana krilatica: Kdor je bil v Ameriki, pa ni videl narodnega parka Yelostowna, ni videl Amerike. Toda kljub temu sem rekel neki večer:

»Razum govori za San Francisco, srce pa za Chisholm.«

»In kdo bo končno zmagal?«

»Srce!«

In tako je res srce zmagalo. Pa mi ni bilo žal. Vstopivši v bratrancev dom, zakličem, že na pragu stoječ:

»Ali sem prav prišel?«

»Prav, prav! Samo Frcaka še ni doma, je še v rudniku. Bo pa kmalu prišel.«

»Bomo pa ta čas stopili k sosedi ge. Mary Šmale.«

»Saj res! Bom pa jaz medtem kaj pripravila.«

Take so naše slovenske matere doma. Ameriki, povsod. Sama gostoljubnost jih je. Komaj zagleda domačina, že se ji srce na stežaj odpre. Zato ni čudno, če je prišla staroslovenska gostoljubnost v pregovor.

Tudi pri sosedovih so bili v hipu si pokonci. Še nisem dobro odpel vrat, že je hčerka Mary vzradoščena zaklicala:

»Mama, mama! Gospod so prišli.«

»Vendar enkrat! Hvala Bogu!« je od nekod prihajal vesel glas in za njim je precej priplaval drugi, tretji - - v skoku in vse zasople pa so prihitele gospa Smale, Žarga, sia Frank in svak in potem se sosedje in drugi znanci, ženske, moški in otroci.

Prostorna soba je skoraj postala pretesna. Mladi Frank Smale, talentiran godbenik in vodja ondotnega radijskega orkestra, je celo zaigral na svojo dragoceno harmoniko nekaj prav čednih točk. Ko pa je Trdanova gospa Anica pripravila večerjo, se je vsa družba preselila k Trdanovim, kjer so čakali še drugi sorodniki in znanci: Fužinska Mica, Županov Janez in Jože, Skončev France in Loja, Gorniški Karel in Neža ter oba Gandetova.

Posedli smo na udobne divane in fotelje možje skupaj, ženske skupaj in otroci skupaj. La potem je bilo povpraševanja in pripovedovanja brez konca in kraja. Vsak je hotel vse vedeti: kdo se je v vasi rodil, kdo je bil pred pustom na oklicu, kdo je bil na naboru, kdo se hodi s suho robo po sveta in kdo je zdaj v vasi najstarejši, odkar so umrli Jožetov boter? Trdanov Lojz, moj ljudskošolski tovariš, zdaj »vačman« -- paznik na ondotni šoli, je v šaljivi obliki obnovil vse mladostne spomine, napravil napitaico in nazadnje se solo zapel:

Pesmica gladka, kapljica sladka, slovensko pecivo, postrežljive roke. to vse je za naše srce.

Videli se nismo le trideset, petintrideset let, zato smo postali tisti večer kakor radovedni in razposajeni otroci. Ko je pa drugo jutro pozvonilo k maši, se je vsa naša družba zbrala v lepi župni cerkvi Sv. Jožefa. Kakor za mladih let doma pri Sv. Ani, pri Sv. Križu ali pri Novi slovenski duhovnik, slovenski verniki, slovenska molitev. Letos meseca julijja bo trideset let, odkar sleherno jutro pristopam k oltarju, pa mi menda le nikdar ni bilo tako pri sren kakor tisto jutro na Chisholmu. Zdelo se mi je, da smo vsi eno samo, ena želja, ena volja. ena strnjena molitev.

»Gospod z vami!«

»ln s tvojim duhom!«

Maša je bila končana. Vzel sem kelih, stopil na spodnjo stopnico in pokleknil poleg strežnika, g. kanonika Omana. »Za vse naše tu umrle rojake! Oče naš, ki si v nebesih...« 

Še pri zajtrku se je videlo vsem, da ni tedaj nobeno oko ostalo suho.

Po zajtrku je vstopil v Trdanov dom Alojzij Turk, doma iz Malega loga pri Loškem potoku. To vam je velikan, da bi se lahko s samina Martinom Krpanom meril! Lica so mu rdeča in tako gladko polna kot sveže dozorelo jabolko. Pokončna hoja, umerjen korak, sonoren glas in neka prirojena dobrohotnost še posebno označujejo njegovo prikupljivo zunanjost.

»Vi ste pa res dečko!«

»Saj moram tudi biti, ker sem pri mestni požarni brambi. Tam potrebujejo samo krepkih in neustrašenih junakov. Toda o tem kaj ved pozneje, zdaj pa sem prišel, da vas kot ožjega rojaka pozdravim in s svojim avtom popeljem do naših rudnikov.«

Te možate besede so vsem ustregle. Zato smo moški brez odlašanja poskakali v njegov prostoren avto, ženske pa so ostale doma in mislile na kosilo.

Železna ruda se nahaja ponekod tik na po vršini, drugod pa bolj ali manj globoko pod zemljo. Tako imenovani vrhni ali dnevni krog opravljajo povečini stroji. Lokomotiva, na kateri sedi strojnik, zajema z ogromno lopate rudo in jo meče v nalašč za to pripravljene vozičke Dve, tri lopate in voziček je poln. Ko so trije vozički napolnejni, jih bo ista loko motiva odpelje in pretrese rudo v velike je lezniške vagone. Delo gre z mrzlično naglico od rok. Lokomotive piskajo, prihajajo, odhajajo in odvažajo rudo, prst in kamenje – vse prek. Ko smo stali ob dva kilometra dolgem in pol kilometra širokem rudniku, je pripomnil Karel Krže:

»Tile stroji nam bodo polagoma ves kruh izpodjedli. Kjer je bilo prej 15 do 20 delavcev, zadostuje zdaj en stroj in en delavec več.«

Po kratkem obisku pri Krželovih smo s ogledali tudi podzemeljske rove. Ura je kazal dvanajst, ko smo se pripeljali pred glavni vhod. Delavci so bili pravkar použili mrzlo kosilo sedeli so v kroga in zrli srepo predse in čakal da se znova za štiri ure pogreznejo v podzemlje. Kakor železna ruda je bilo tudi na nji vse rujevo; obraz, obleka in železno pokrivalo s karbidno svetilko spredaj. V hipu me je spreletelo neko nedopovedljivo čustvo, iz prs pa se mi je izvil težak vzdih: Ubogi trpiní! Zazdeli so se mi kakor Gogoljeve Mrtve duše.

Pozdravili smo se, izprva nekam tuje, skoraj hladno, ko pa smo se pobliže spoznali, je hipoma udarilo na dan dobro slovensko srce. Frank Lavrič od Starega trga pri Ložu je poprašal po svojem bratu katehetu, Janez Vesel z Gore nad Sodražico me je povabil v svoj rov štev. 1, moj bratranec Janez Trdan iz Sušje pri Ribnici me je hotel vzeti na stroj, s katerim prevaža v podzemlju rudo, Makošar iz Brež pa mi je položil na glavo svojo težko čelado in me spomnil na leta, ko sva še skupaj pohajala na ribniško visoko šolo. Kdo bi bil tedaj mislil, da se bova na stara leta sešla v Minnesoti v podzemeljskih rudnikih.

Ob eni se je oglasila sirena in pozvala delavce na delo. V slovo smo si podali roke in pristopili k podzemeljskemu vhodu. Teška železna vzpenjača nas je v trenutku popeljala 50 metrov globoko, najprej delavce, potem pa še nas. Neka čudna tesnoba me je spreletavala, ko smo hrneli navzdol. Pred oči so mi stopile vse tamkajšnje podzemeljske nezgode, o katerih nam je rajni oče toliko pripovedoval: kako se je nekoč pretrgala vrv in se razbila vzpenjača z delavci vred, kako se je neki Zamoščan spustil po železni vrvi in si roke užgal, kako je dinamit eksplodiral in zasul rov in delavce. Te moje bežne misli je najbrž uganil tudi baznik podzemeljski spremljevalec in delavski paznik. Ko smo namreč globoko v rovu izstopili, me je prijel za podpazduho in me potem ves čas kakor otroka vodil naokrog.

Stresel sem se v duhu in po telesu. Težko in nezdravo vzdušje je morilo duha, velika toplotna sprememba med zunanjim in pozemeljskim svetom pa je hladila telo. Pred nami se je odgrnil več sto metrov dolg rov. Stene in strop podpirajo debela lesena bruna, po fleh pa so železni pragovi in tračnice za električno železnico. Temo preganjajo poedine medlo žareče žarnice, pribite na strop ali na stene. Ponekod je tako vlažno, da padajo debele kaplje na obraz.

»Pozor!« se oglasi bas in me potísne v nizko in ozko obstransko vdolbino.

Županov Janez je ravnokar pripeljal prve vozičke, napolnjene z železno rudo. Kakor pribit sedi na majhni električni lokomotivi in brzi mimo nas. Ko pride do cilja, pritisne na električni gumb, vozovi se preobrnejo in izpraznijo svoje težko breme, ki ga precej nato potegne ogromna vzpenjača na svetlo. In tako gre delo venomer naprej kakor kolesa pri uri.

Od glavnega rova vodi nešteto stranskih, daljših in krajših, ravnih in krivih, kakor pač kaže železna ruda. Zavili smo v rov štev. t. John Vesel je bil tako zaverovan v svoje delo, da nas izprva še opazil ni. V rokah je držal električni sveder in vrtal trde železnorudnate plasti. Kakor v kovačnici iskre tako so odletavale izpod svedra svetle iskre in manjši in večji rudnati drobci.. Hreščalo je pa tako, da je pretresalo ušesa in mozeg. Ubogi delavci! Nam je to peklensko hreščanje že po par minutah presedalo, ti ubogi trpini pa so dan na dan, noč za nočjo v poltemi, v neprestanem strahu in v vedni smrtni nevarnosti. Ko rudar navrta de- vet do deset lukenj, jih napolni z dinamitem, ki z groznim pokom odruši in odvali velikanske rudnate sklade. Če gre delo dobro od rok, nakoplje sleherni delavec dnevno osem do deset vozov rude.

Kako smo se oddahnili, ko smo znova vdihavali sveži zrak in zrli nad seboj sonce in višnjevi nebesni obok! A spodaj pod zemljo? Tema, kamorkoli seže oko, duh po strupenih plinih, pol trhlo tramovje, neprestana vlaga. Ko smo se vračali proti mestu, se me je odevala želja po mamonu, zakoprnel sem po bogastvu, da bi pokupil vse te podzemeljske rudnike in nemudoma vpeljal štiriurni delovnik., Saj morajo biti v tem peklu še štiri ure dolge, kaj šele osem!

Po polurni vožnji smo dospeli na Eveleth, prijazno rudarsko naselje, podobno našemu Kranju. Železni rudniki so precej ven iz mesta, zato kaže mesto samo prav snažno lice. Slo- venska naselbina je močna in dobro organizirana. Za versko življenje skrbi slovenski žup nik Alojzij Pirnat, po rodu iz Dravelj nad Ljubljano, za prosvetno izobrazbo pa pevska in kulturna društva.

Neposredno pred vhodom v mesto se razteza položen griček s pokopališčem. To smo hoteli videti, zato smo najprej zavili nanj. Pokopališka vrata so bila na stežaj odprta, razmeroma široka steza z belo sivim peskom posuta, gomile vzravnane, ves nalahno vzpet svet pa v zelenje zavit. V kota ob križu smo obstali in izstopili.

»Tukaj počiva Vaš brat Janez.«

Krčevito sklenem roke in zapičim orosene oči v gomilo. Vsenaokrog svetlo sonce, le v moji duši se je hipoma stemnilo. Rad bi molil, toda srce je žalostno. Od zgodnje mladosti sem hrepenel po tem trenutku, a zdaj, dragi brat, stojim tako prazen in suh na Tvojem grobu. Nebeška Mati, pomagaj!

»Zdrava Marija... Sveta Marija, Mati božja... Moje mladostne sanje so se uresničile. O Bog, kako si dober!«

V zraku leži sladka vonjava jesenskih cvetlic. Od rožnega grma ob zidu odlomim vejico, poleti, ko bodo cvetele rože, bo v domači zemlji pognala tudi ta vejica. Pa še košček prsti s Tvojega groba! Kakor sveto podobo na steni, tako bom duval spomin na Tvojo gomilo v svojem srcu. Z Bogom, dragi Janez!

Sredi mesta nas je že pričakoval Kočevarjev Anton, postaven in krepak mož, in ribniška do bričina od nog do glave.

Kočevarjeva hiša jo bila včasih nekako naravno zbirališče vse naše vasi. Podnevi so hodili v vas otroci. Takih igrač kot jih je znal narediti Kočevarjev Peter, ni bilo zlepa dobiti. In kako je razumel Peter otroke. otroci pa njega! Ko mu je bilo njihovega vpitja dovolj, jih je kar z leskovko nagnal, klal je namreč leskove palice in strgal vitre za rešeta Pa kaj so storili mladi nagajivci? Pri enih vratih so drli ven, pri drugih pa so zopet prihajali nazaj in ga dražili. In Petru je bilo to všeč. Zvečer pa so se shajali pri Kočevarjih vaški možje. Še rajni prelat dr. Jožef Lesar mi je večkrat pripovedoval, kako so včasih pri Kočevarjevih možje moževali. Vaške žene pa so hodile h Kočevarjevi Mici v posvete. Mica je imela trafiko, zato je večkrat zahajala v bližnji trg in je tako marsikaj zvedela, kar je bilo drugim prikrito. Pa tudi dobro srce je imela, komur je le mogla, je postregla: poletí s kislim, pozimi pa s toplim mlekom.

To lepo starokranjsko izročilo je prenesel na Eveleth tudi njen hvaležni sin Anton že na Shisholmu so mi pravili. da je pri Kočevarjevemu Antonu vsak Slovenec vedno dobrodošel. Tudi mi smo bili izredno gostoljubno sprejeti. V prostorni dvorani smo naleteli na same znance iz mladih let. Tu so bili: Jožetova dva, Šuštarjev Jakob, Tanova Neža in Franca. Hrvaški Fric in še nešteto drugih žal, da smo imeli tako malo časa! Šuštarjev Jakob, ki je bil pred leti celo evelethski župan, je uporabil vso svojo zgovornost, da bi me vsaj za tri dni na Evelethu pridržali:

»Jutri Vas popeljem k jezeru, tam bomo napravili piknik, potem bomo obiskali še nekatere naše vaščane na Eliju in Virginiji. Kako bodo veseli! Naša Marijana me je celo prosila, da jo brzojavno obvestim o Vašem pri- hodu, kako ji bo budo, če Vas ne bo videla!«

Toda neizprosni čas je bil močnejši kakor vse te in podobne prijazne in vabljive besede. Posloviti se moramo, V srcu nam vsem v hipu postane tesno, v očeh pa vlažno. Fužinska Mica Je kar na glas zaihtela. Skušamo še eno zapeti oda pesem noče iz grla. Zadnjikrat jim sežem desnico.

»Pozdravite doma očeta, mater, vaščane, Noto Štifto, Sv. Križ, ribniški misijonski zvon! Z Bogom! Z Bogom!« 

Tako se menjava v življenju sonce in dež, veselje in žalost. Jata vran je zletela s hriba. Krakajoče so letele čez polje v bližnji gozd. Se en polet in Eveleth se je za vedno poslovil v nevidni dalji Ko je legal večerni mrak na zemljo smo že bili pod streho g. dr. Janeza Solarja, slovenskega župnika v Duluthu.

Duluth je znamenito trgovsko mesto s sto tisoč prebivalci. Razteza se na zahodni strani Gornjega jezera do 40 km na dolgo. V mestu ima sedež dvajset paroplovnih in osem železniških družb. Izvažajo zlasti premog in železno rudo, uvažajo pa pšenico in druge poljske pridelke Slovenci so naseljeni večinoma y predmestjih Gary, West in New Duluth, kjer so velike jeklarne. Za versko in prosvetno življe- nje so zelo dostopni. Med njimi deluje že imenovani dr. J. Solar, ki zasluži, da ga svojim cenjenim čitateljem nekoliko pobliže predstavim.

Janez Solar se je rodil 1897 na Rudnem v župniji Selca nad Škofjo Loko. Bil je srednji med petimi otroci preproste kmečke družine. Oče, ki je že v mladih letih kot fant podpiral z zaslužkom svojih rok deset let mlajšega brata Jurija, sedaj benediktinca p. Venceslava v Ameriki, je dal Janeza v mestne šole najprej v Škofjo Loko, potem pa v Ljubljano. Toda Janez je bil bolehen in je v tretjem razredu ljudske Sole dvakrat prebolel hudo pljučnico, ki mu je pustila težko srčno napako. Zato je moral šolo pustiti. Ko pa je leta 1911 prišel na počitnice stric, iz Amerike, so se vsi toliko časa, šalili, da je nazadnje le resnica postala: Janez se je odločil, da gre s stricem v Ameriko. Tam ga je g. Venceslav hotel izšolati, a bolezen mu tudi tam ni bila prijaznejša Moral je prenehati in si iskati zaslužka z najrazličnejšimi posli: zdaj je bil samostanski služabnik, potem hotelu, drugič zopet v športnem klubu, nazadnje pa so ga ob koncu svetovne vojne še k vakom pobrali. Delo ga je toliko okrepilo in življenje toliko zmodrilo, da je še enkrat poskusil s študijem. In res, uspel je! Vstopil je v semenišče za škofijo Duluth in končal bogoslovne nauke v St. Paulu z licenciatom. Leta 1926 sta s stricem zopet prišla v Evropo: takrat sta obhajala vsak svoj jubilej: stric srebrno, Janez pa novo mašo, oboje na očetov god, na dan sv. Jakoba apostola. Po škofovi želji pa je nadarjeni novomašnik odšel na katoliško vseučilišče v Washingtonu in se posvetil vzgojni vedi. Leta 1930 je študije končal z doktorskim naslovom, nakar ga je imenoval škof za nadzornika vseh katoliških šol v škofiji Duluth. Predlanskim je dobil v vodstvo še župnijo Sv. Elizabete v Duluthu, kjer se po leg drugega vsestranskega vzgojnega in znanstvenega dela udejstvuje tudi v dušnem pastirstvu.

V prijetni družbi tega odličnega rojaka nam je tisti večer potekal čas. Ko pa smo bili v naj živahnejšem razgovoru, nas je za hip zmotil električni zvonček. Kdo neki bo ob tej uri? Bil je naš misijonar g. Vital Vodušek, ki se je z avtomobilom pripeljal iz Rock Springsa od g župnika Albina Gnidovca In tako smo potem še njega vzeli v svojo sredo in kramljali dalje skoraj do ranega jutra. Toliko je imel vsak povedati in toliko bi bil tudi rad vsak zvedel! Ob spominu na dom in na domača tla so v tu jini ure kakor minute in sekunde. In povrhu vsega tega smo morali s sončnim svitom že zopet narazen: g. V Vodušek v Chicago, g. kanonik Oman. Blenkuš in podpisani pa v Brockway. Tu nas je po tridnevni odsotnosti priča koval g, ravnatelj Slapšak, ki se je bil medtem že vrnil od svojih sorodnikov z juga. V gostišču g. župnika Janeza Trobca smo se zopet srečno sešli.

Drugi dan je bila nedelja, cerkev Sv. Štefana je bila zjutraj in ob desetih polna gospode in preprostega ljudstva. Ko so na koru zapeli, se mi je zdelo, da sem doma. Napev kakor naš -- peli so tisto vedno lepo Alojzijevo mašo, Pred Bogom pokleknimo, ki sem jo prvikrat slišal kot učenec prvega razreda na ribniški osnovni šoli -- naglas pa pristno gorenjski iz kranjskogorske okolice. Se med govorom sem v duhu blagroval te dobre in poštene duše, ki vero in slo- vensko besedo, to neprecenljivo dediščino svojih prednikov, tako zvesto hranijo in čuvajo.

Nedeljo je zaključil poslovilni večer pri Omanovih. To je bil eden najlepših večerov na zapadu, v spominu mi ostane neizbrisen. V kotu okusno opremljene sobe stoji srednje velik harmonij. K njemu je najprej prisedla domača hčerka Minka in začela igrati preludij, sonate in slovenske narodne. Tako dela v lepih poletnih večerih, ko se vrnejo z dela v tihi dom: družina posede po vrtu in prisluškuje večernicam, ki jih proizvaja Minka v tihi sobi sredi široke ravnine. Ubrani zvoki so vzdramili tudi g. ravnatelja Slapšaka. Ko je prenehala Minka, je stopil k harmoniju g. ravnatelj. V hipu mu je ves obraz zažarel. Odprl je album, prva stran je v trenutku zbežala pred očmi, zbežala je druga, tretja, prsti so potovali po tipkah, grabili so v dalje, grabili so muziko, grabili so sami sebe. Ko pa je intoniral »Tam za goro zvezda sveti...« se je s harmonijem vred prelila v pesem hiša, vrt, vsa naša družba. Ta popevka je bila namreč za slovo. Ko smo si segali v roke, je vsem težko ležalo na srcu.

»Ko se vrnete v stari kraj, ne pozabite na nas! Z Bogom!«

Vrnili smo se v župnišče. V sobi sem se vsedel in zastrmel skozi okno. Pod oknom seje širilo v noč pogreznjeno dvorišče. Le nekaj belih kamnov se je svetlikalo na dnu. Onstran dvorišča je stala cerkev, obrobljena s sijem mesečine. Vitke jelke ob cerkvi so bile videti kot velike žive in molčeče kulise. Niti ena iglica ni vztrepetala na njih. Srce je udarjalo tiho, duh pa ji hitel v dolino med rojake:

»O Bog, bo li še dolgo tod bival naš rod?«

V ponedeljek, dne 23. avgusta, smo se poslovili od Sv. Štefana. Kmalu po sedmi ari sta zdrčala proti jugu dva avtomobila: v prvem so bili g. župnik Janez Trobec, teta Ivana in nečakinja ter podpisani, v drugem pa g. kanonik Oman, ravnatelj Slapšak in gospodinja Nežika. Pot nas je peljala do znamenitega vseučilišča St. John's, ki je nekaka zibelka brockwajske slovenske naselbine.

V petdesetih letih preteklega stoletja je misijonaril po minnesotskih gozdovih bivši kranjskogorski župnik Pire. Na njegovo prigovar- janje so leta 1856 prišli v te divje kráje redovni sinovi sv. Beneditka. Ob obrežju prijaznega je- zera so sredi gozda postavili samostan, iz ka- terega se je v kratkem razvila opatija in daleč naokrog sloveča šola St. John's University, V tem zavodu so se izšolale že stotine slovenskih mladeničev. Iz te šole so izšli: opat Ločniškar, p. Severin Gross, g. Vincene Schiffrer, indijan- ska misijonarja Simon Lampe in Roman Homar, zlatomašnik Ciril Zupan, nedavno umrli župuik John Plevnik iz Jolieta, kanonik J. Oman in še nešteti drugi tudi svetni izobraženci. Ta zname- nita opatija je oblikovala tudi versko življenje naših prvih Brockwajčanov. Zanimivo je, kako je prišlo do prve duhovske postrežbe. Pa naj o tem poroča g. kanonik J. Oman, ki je vse to deloma sam doživel, deloma pa slišal od svojih staršev in sosedov.

Nekega večera je stopil Anton Kapus, prvi slovenski naseljenec v Brockwayu, do svojega soseda Weisa. že pozno v noč potrka nekdo na vrata dvosobne hišice in prosí prenočišča. Pri takratnih naseljencih ni nihče prosil zastonj. vsakega potnika so gostoljubno sprejeli. No spominjam se niti enega slučaja, da bi bili kdaj tujcu pokazali vrata in ga pognali naprej. Tudi ni nihče tujca vprašal, kdo si ali kaj tod delaš, vsakega so prijazno sprejeli in povabili na običajne žgance, ki so z mlekom vred tako. gotovo tvorili večerjo, kakor gotovo sledi dnevu. noč. Zato smo se v otroški razposajenosti več krat šalili, da bi ne smeli moliti

»Daj nam danes naš vsakdanji kruh,« ampak »Daj nam danes naše vsakdanje žgance...«

Tudi tujca, ki je tisti večer trkal in prosi! prenočišča, so prijazno sprejeli in ga hkrati obvestili, da je v hiši samo ena postelja, da bo torej moral na tleh spati. Mož je bil s tem za dovoljen in je vstopil. Ko pa se približa slabo brlečí leščerbi, opazijo, da je neznani prišlec duhovnik. Ponudijo mu kruha in mleka, žgance so bili že pospravili, kar je slastno použil. Po tem pa se je začel pogovor v nemščini, ki jo je duhovnik prav dobro obvladal, dočim jo je Kapus le za silo lomil.

»Kakšne narodnosti pa ste?« vpraša duhovnik Kapusa.

»Jaz sem Avstrijec,« odgovori Kopus.

»Iz katerega kraja v Avstriji pa?« nadaljuje duhovnik.

»S Kranjskega«  se odreže Kapus.

»Potem ste pa pravi Kranjec,« reče duhov nik v lepem domačem jeziku.

»Seveda sem!« vzklikne Kapus začuden, vesel in ves srečen, da zopet sliši svoj materni jezik in to celo iz ust duhovnika.

Kdo pa je bil ta slovenski duhovnik? Bivši loskopotoški kaplan in poznejši sloveči misijonar Father Buh, ki je bil prav tedaj na potu iz St. Paula v Duluth, Odslej je več let, po trikrat do štirikrat na leto, prihajal med nase rojake; Kapusovi hiši je maševal, krščeval in sploh delil vse duševne dobrote ondotnim naseliencem.

Ko smo si ogledali samostan, cerkev, šolo in vrt, smo za trenutek stopili še na bližnje pokopališče, ki je izredno lepo urejeno. Med neštetimi redovnimi brati počivajo tudi nekateri naši rojaki benediktinci. Na kamnitnih spomenikih sem mimogrede bral imena: cpat p. Bernard Ločniškar, p. Rajgelj, p. Severin Gros. Pred nagrobnikom opata Bernarda smo postali in skupno pomolili za dušni pokoj teh naših častivrednih pionirjev. Njihova imena so še danes v samostanu in med ljudstvom v najlepšem spominu. Ko smo zapuščali pokopališče, mi je g. župnik Trobec šepetal na uho:

»O p. Bernardu, tretjem opatu, veli samostanska kronika: prvi opat je dal redovnikom streho, opat Bernard pa duha. P. Bernard je bil pravi sin sv. Benedikta, mož dela, zatajevanja in molitve.«

Potem smo si segli v roke in iznova poskakali v avtomobile, G. župnik Trobec, sestra Ivanka in nečakinja Ivanka so se vrnili k Sv. Štefanu v Brockway, mi pa smo se odpeljali proti jugu. Vsako slovo je težko, tudi naše ni bilo lahko. V družbi g. župnika Trobca in naših minnesotskih rojakov smo prebili toliko lepih trenutkov, da mi le danes neštetokrat duh pohiti k Sv. Stefanu, Brockway, na Chisholm, Eveleth in Duluth. Hvala Vam, dragi rojaki, za So Vašo ljubeznivost! Nikdar je ne bom pozabil.

Drugi dan proti večeru smo se za pol ure ustavili pri nedavno umrlemu g. župniku Plevniku v folietu. Po naročilu g. profesorja Belca, njegovega intimnega prijatelja, sem mu izročil Krajevni leksikon dravske banovine, ki ga je gospod z vidnim veseljem sprejel.

G. Plevnik je bil dobrovski rojak. V Ameriko je dospel že kot študent. Gimnazijo je obiskoval pri oo. benediktincih v zgoraj imenovanem samostanu sv. Janeza Krstnika, modroslovne in bogoslovne nauke pa je dovršil v semenišču St. Mary v mestu Baltimore. Bil je vseskozi odličen díjak.

V prvi dobi svojega duhovniškega delovanja si je pridobil veliko zaslug z ustanavljanjem novih slovenskih župnij. Po njegovem prizadevanju so osnovali Slovenci v Chicagu župnijo Sv. Štefana, Slovenci v Waukeganu pa župnijo Matere božje. V tej dobi je g. Plevnik redno obiskoval tudi druge Slovence, raztresene po državah Illionis, Iowa in Wisconsin; nekajkrat se je napotil celo med naše rojake v Kanado. Zadnjih pet in dvajset let pa je deloval na fari Sv. Jožefa v Jolietu, kjer je tudi novo mašo pel. Joliet je mesto s 40.000 prebivalci. Kraj so izprva imenovali Juliet po hčerki prvega farmarja Jamesa B. Campbella, v letu 1845 pa so ga prekrstili v Joliet. Novo ime so mu nadeli v spomin na Francoza Louis Joliet, ki je v 17. stoletju odkril reko Mississippi in njeno dolino.

Joliet slovi kot ena najstarejših slovenskil naselbin, kjer je danes nad šest tisoč zavednih Slovencev. Prvi Slovenci, ki so dospeli tja že pred sedemdesetimi leti, so bili večinoma iz Bele krajine. Izprva so delali po tovarnah, nekateri tudi na farmah, pozneje pa so se mnogi oprijeli obrti in trgovine, večina je pa še danes zaposlena v industriji. Poedinci so bili izvoljeni v razne politične urade, nekateri celo v mestni zastop.

Med ameriškimi Slovenci velja Joliet za ne- kak slovenski ameriški Rim. Tu ima svoj sedež Kranjsko slovenska katoliška jednota, najstarejša slovenska podporna organizacija v Ameriki. O svojem poslovanju stalno obvešča svoje člane po Glasilu KSKJ, ki izhaja tedensko in je znana po vsej Ameriki. V Jolietu tiskajo tudi dnevnik »Ameriški Slovenec«, ki ga tudi pri nas radi bero.

Prijazni g. župnik Plevnik bi bil še in še rad razkazoval lepo cerkev sv. Jožefa in vse ondotne prosvetne naprave, pa mi nismo imeli časa. Sonce se je bilo že globoko nagnilo, g., kanonik Oman je tudi že sedel v avtu in držal za volan, iz Jolieta do Chicage je namreč še dobrih 60 km, zato brž naprej! Poslovili smo se. Tedaj pač nismo slutili, da bo g. Plevnik po šestih mesecih že v hladnem grobu.

Chicago je tudi ob večerih drugi New York. Luč poleg luči, rdeča, zelena, modra; drvenje ljudi, njih hitenje, postajanje in razgovarjanje; vmes žvižgi policajev, klici postreščkov, zvonkljanje lokomotiv, šviganje avtomobilov, avtobusov, tramvajev In to se dogaja brez prestanka noč in dan, dan in noč. O, kako prijetno dé ušesu. srcu in duši, ko najde sredi burnega Babilona kotiček blagodejnega miru! In tega smo dobili tisti večer pri naših gostoljubnih oo. frančiškanih. Naslednje jutro je bilo lepo in vedro kakor vseh preteklih deset na zapadu. Le lahka sapica je vlekla od Michiganskega jezera in blažila od pripekajočega sonca razgreto vzdušje. Chicago je bil že daleč za nami. Zemlja, ki se je odpirala našim očem, je obujala samo mehka čustva: nepregledna ravnina, bogato obložena polja, travniki, črno marogasta živina. In nad vso to naravno lepoto gospoduje človek - podoba božja! Toda kako redko se človek tega zaveda?

Naša štiriperesna deteljica je bila tisto jutro še posebno židane volje. Po desetih dneh smo se zopet vračali nazaj v Cleveland, polni najlepših vtisov in spominov. Kakor na svečani svatovščini so nam potekali dnevi v veselju in zabavi. Kamor smo prišli, povsod so rojaki kar tekmovali v gostoljubju. Tudi vožnja nam je bila naklonjena. Sleherni dan smo prevozili 500 do 600 km in vendar ni kazal naš dobri Dodge ne utrujenosti ne kake pomanjkljivosti. In zvečer tistega dne se nam je obetal v Clevelandu še poslovilni Surprise! Kako bi torej no bili veseli?

Tedaj pa mi je v hipu nekaj stisnilo srce. Nenadoma je prišla nadme neka zla slutnja, zdelo se mi je, da čujem zvonjenje. Le kje zvonovi tako čudno pojo, zdaj daleč, zdaj blizu, zdaj zopet od vsepovsod! Ali je žegnanje? Ali mrliču zvoni? Občutek, da res slišim, kako nekje zvoni, kar ni hotel ugasnit, oglašal se je znova in znova in čim določneje Nekaj bo! Slutnja redko kdaj vara, so navadno govorili rajna stara mati. In tudi mene tedaj ni varala.

Ura je šla na deset. Pred nami se je naglo vzpel oster klanec, na njegovi desni je zazijal ozek obcestni jarek, levo pa je zapirala do dva metra visoka žična ograja. Pod klancem stoji farma s prostornim travnikom, na travniku je bila čreda goveje, živine, nekaj živine se je paslo, nekaj pa je počivalo v hladilni senci bližnjega gozdiča. Tik ob cesti sameva tudi star grm, ki bi morda še največ vedel povedati, kako je prišlo do takratne naše nesreče. Zaradi klanca smo ga opazili šele v zadnjem trenutku. Da se izognemo neradovoljnemu trku, se okrene naš avto hipoma v stran na desno. V hipnem razburjenju pritisne noga na gazolin. Voz zleti po klancu navzdol in vozi z brzino 120 km na uro; dvakrat, trikrat se zaobrne sem ter tja -- in že smo v obcestnem jarku. Zgodilo pa se je vse to tako hitro, kot bi trenil. Še preden sem prišel do sape, je avto že obstal, odvalil velikansko rušo prsti in jo pognal visoko v zrak.

Ves preplašen se izprva oziram po avtomobilu naokrog. Nihče se ne gane. Molk, bledi obrazi, nemi pogledi, vse se zdi mrtvo, kakor v kralj Matjaževem podzemlju. Polagoma se pa le opogumim:

»No, g. ravnatelj, pokonci, pokonci! Držite se kakor kisla kumara.«

Tedaj pa me g. ravnatelj Slapšak tako žalostno po- gleda, da sem se kar ustrašil. Levica mu je visela skoraj nepremično ob boku, iz nosu se je vlila mlaka krvi, iz prs je prihajalo težko hropenje. Revež si je v sklepu roko zlomil! Medtem se je zavedel tudi g. kanonik Oman. S težavo odpre avto in dasi sam težko ranjen, je pomagal tudi drugim ven. Šele na prostem smo se zavedli nevarnosti, v kateri smo bili.

»Kaj bi bilo,« je menil g. kanonik Oman, »če bi se bil gazolín vnel? Ali če bi bili zadeli v avto, ki jih neprestano na stotine šviga sem ter tja?«

Pozneje sem zvedel, da je tisti klanec znan kot kraj pogostnih nesreč. Kmalu po vrnitvi v domovino mi je pisal g. kaplan Slapšak:

»Boga zahvali, da ste vsaj deloma zdravo kožo odnesli. Dva dni za vami se je prav na istem kraju prekucnil avto s petimi osebami, dve sta bili takoj mrtvi, tri pa hudo ranjene. Teden zatem pa je osebni avtobus celo sedem potnikov pod seboj pokopal.«

Se nismo tisto jutro zastonj priporočili angelu varuhu in varstvu svetega Jožefa!

V nesreči sem imel priliko občudovati dobro ameriško srce. V trenutku se je zbrala okrog nas gruča usmiljenih Samarijanov. Farmarjeva hčerka je pritekla z lavorjem vode, za njo je prisopihal oče, potem pa še mati in stric. Mimo vozeči avtomobilisti so postajali in ponujali svojo pomoč. Iz bližnjega mesta je že po nekaj minutah prispel rešilni voz, potegnil naš avto iz obcestnega jarka in ga odpeljal v popravljalnico za avtomobile. Nas in našo prtljago pa sta naložila dva izredno postrežljiva gospoda in nas popeljala do bližnje železniške postaje. Vse pa se je vršilo tako hitro kakor v kaki bajni pravljici.

In tako smo se z vlakom vrnili v Cleveland, kamor smo dospeli okrog šeste ure zvečer.

12.

Vrnitev.

»Ne zveni mi, ne zveni...«

Tja do New Yorka so spremljali ti ubrani glasovi moja ušesa, na morju so prevpili brnenje ladijskih stro jev in šumenje valov in še danes se oglašajo v moji duši z isto nežnostjo, kakor so dne avgusta pred newburškim župniščem odmevali v tiho noč. Dobri Newburžani so namreč za slovo priredili podoknico. Ali je g. Zorman, ki je tako mojstrsko izvežbal svoj pevski zbor, morebiti podzavestno slutil, da je tedaj zadel eno najbolj občutljivih strun mojega srca? Ta lepa popevka mi je že od mladih nog posebno ljuba in draga. Ko sem bil študent, sem jo neštetokrat polglasno prepeval ob lepih poletnih večerih na domačem vrtu pod sladko jablana ko se je nekoč poslavljal naš g. kaplan, som povabili za baritonista in ko sem na visoki šol na Dunaju utrujen od študija sédel, sem segel po kitari in zabrenkal:

»Ne zveni mi, ne zve ni..«

Če bi ne bil tisti večer v Newburga čas tako kratko odmerjen, bi bil še in še poslušal. Teh misli so bili tudi vsi navzoči in teh ni bilo malo. Tako prisrčno domače je tedaj bilo vedno mi udarja na uho pritajeno ihtenje lločevarjeve Vikice:

»Father, ostanite pri nas!« 

Še vedno se mi zdi, da me prijemlje za suknjo Lekanov Tonček:

»Father, ne hodite še prosim.«

In ko sem se s težavo izkopal iz teh mladih, nedolžnih vrst, mi je že zastavila pot Zidaničeva Doroteja:

»Father, ne zabite nas!«

Dasi sem že po imenu trd, me je vendar hip premagalo čustvo: spomin na toliko krasnih trenutkov, ki mi jih je prineslo zlasti hi vanje med Newburžani, mi je skrivaj utrnil solzo.

»Z Bogom! Ne zabim Vas!«

In potem sem se vendar skozi nastalo gnečo preril v župnišče.

»Zdaj pa nemudoma na delo! O polnoči je odhaja brzec proti New Yorku!« tako je odmeval po hodnikih in sobah zapovedujoči glas kaplana g. Slapšaka.

S postrežljivim sodelovenjem gg. Bazaika, Barage, Celesnika in Jagra se je polnil velik kovčeg z bliskovito naglico. G. Julij Slapšak je podajal zavitke, bilo jih je dvajset, g. Baznik jih je pa nežno in hkrati trdo zlagal, kakor povija in poklada dobra mati ljubo dete v zibelko. Do dome se ni nobeden premaknil, pretresla jih ni ne vožnja po morju ne po suhem.

»Doktor, doli!« se iznova čuje Julijev glas.

»Kam doli?«

»V pisarno!«

Stekel sem nemudoma po stopnicah navzdol, zgornjih prostorih pa so medtem lezli v kovčeg kakor čebele v panj, svinčniki, nalivni peresniki, kravate, uhani in podoben drobiž. Zato nazadnje jaz res nisem vedel, kaj vse roma z menoj v stari kraj. Gospod carinar se je sicer v Ljubljani nekam hudomušno nasmehnil, ko sem na vprašanje, kaj nesem v kovčegu, prostodušno odgovoril: ne vem. Vendar pa nisem s tem lakoničnim odgovorom zakrivil nikake laži, povedal sem samo golo resnico.

Vstopim v pisarno. Izprva je vse utihnilo in nemo zrlo vame s čudnimi izrazi brez besed. Tako je navadno v življenju: ob svidenju ali ob slovesu zastane beseda, zato se pa tem glasneje oglašata oko in srce.

Tedaj pa prekine molk vedno zadovoljno Razpoložena Kocinova gospa, za njo se opogumi Koželjev Alojzij z družino, potem pride do besede Frank Zobec in njegovi, dočim čaka v kotu Debelakova Angela s sinom in njegovo zaročenko. Sicer tako zgovorni, smo bili tisti večer vendar nekam redkobesedni. Suhoparna naročila za domače in običajni pozdravi, to je bilo se. Ne poje zastonj pesem: Jaz jemljem slovo, da Bog ve, kako...

Polagoma pa se je v zgornjih in spodnjih prostorih polegel šum. Kovčegi, celo z jermeni trdo pruvezani in dobro opremljeni ta tako dolgo pot, so nemo stali ob steni in potrpežljivo čar kali na odhod. V obedniško sobo so jeli prihajati odlični gostje Najprej je prikorakal skozi vrata pesnik gospod Zorman s slovesnim izrazom, osvetljenim s prijetnim in prikupljivim nasmeškom na ustnih. Precej za njim je pripeljal g. Julij Slapšak monsignora Ponikvarja cigaro v ustih in novo suknjo na plečih. Takoj je bilo videti, da mora biti nocoj nekaj posebnega in da nam v njegovi družbi ne bo dolg čas. Potem je vstopila truma mladih gospodov kaplanov z g. Jagrom na čelu. Sele nazadnje se je pojavil na stranskih vratih kanonik g. Oman s tisto milobo in resnobo na mladostno svežem licu, ki je lastna samo njemu. Na mizi se je oglasil zvonček, zato sem vstal in prijel za besedo:

»Gospodje, dovolite, da prvi primem za besedo in izrečem najtoplejšo zahvalo predvsem gosp. kanoniku Omanu. Dneve, ki sem jih preživel pod njegovo gostoljubno streho, bom stel med najlepše svojega življenja. Če o kom, veljajo o njem svetopisemske besede: O quam iucundum, fratres, habitare in unum - O kako prijetno je, če bratje bivajo v slogi med seboj. V naši družbi ni bila doma samo sloga, našo družbo je neprestano prevevala ubrana harmonija in prisrčna bratska ljubav. Vsak novi dan nam je prinesel tudi novega duhovnega in telesnega razvedrila. V njegovi fari sem dan za dnem opazoval in občudoval vzorno urejeno versko življenje, v njegovi hiši pa sem okušal njegovo nesebično ljubezen v toliki meri, da mi tega ni mogoče z besedo dostojno izraziti. Gospod kanonik, bodi uverjen, da te moje besede niso morebiti običajne fraze vljudnosti, te noje besede mi prihajajo iz dna mojega hvaležnega srca. Naš pesnik veli: Človek si domišlja mnogo, ko pred sabo zre nalogo, dano prvič od življenja, slednjič pa uvidi, da je le dete revno in ubogo. Tako ubogo dete se zdim v tem sveča- nem trenutku jaz samemu sebi. Nimam namreč drugega kot zahvalo in zopet zahvalo. Sprejmi jo dobrohotno in je ne zavrzi! Ljubi Bog, ki vse dobro plačuje, pa naj še in še blagoslavlja Tvoje plodonosno življenjsko delo, da boš tudi v bodoče svojim faranom v duhovno in tvarno opora, prijateljem v veselje, samemu sebi pa v časni in večni blagor. Živel, gospod kanonik!«

Potem je pa moj čas prišel, odpeljali smo se na petih avtomobilih na osrednji kolodvor.

»Baggagge, please?« Prtljago, prosim, me nagovori kolodvorski postrelček živo belih oči in črno nabreklih ustnic.

»Seveda, kar brž vzemi in odnesi!« In črni mož me je razumel. Četudi sem ga v pristni slovenščini nagovarjal, je vse nemudoma izvršil tako, kakor sem želel.

Ko smo glede prtljage in voznega listka vse potrebno uredili, se je naša. pestra družbe pomaknila peron. Tu smo se v hipu pomladili. G. Zorman je precej intoniral tisto: Jaz pa pojdem na Gorenjsko... Kakor da poje izvežban pevski zbor, tako so po visokih in črno zakajenih peronskih prostorih odmevali poedini slovenski glasovi zdaj forte, zdaj piano, zdaj zopet crescendo. Sicer pa to ni bilo nič čudnega, saj je bila sama pevska elita skupaj G Jager je pel naprej. gg. kanonik Oman, monsgr. Ponikvar in Franka Shuster so pritiskali kontrabas, Zorman pa jo je vsekal počez. Nehote sem se v duhu vprašal:

»Ah so ti očrneli prostori že kdaj čuli slovenske pesmi mili glas?«

Tedaj pa pridrdra vlak zavore zaškripljejo, v vozove se vsujejo potniki. Jaz sem bil zadnji, kar ločiti se nisem mogel. Kako tudi! V duši mi je v hipu vstalo nešteto spominov pa samo lepih in prijetnih: Slovesen sprejem na kolodvoru, prizori pred newburškim župniščem in v prosvetnem domu, potem Baragov dan in tista dva Ribniška večera, prisrčna domačnost Newburžanov, devetdnevnica, farno žegnanje in pik- niki in končno Chisholm, Eveleth in Brockway. Da, vse to je bilo samo lepo, kdo bi se torej vsega tega ne spominjal! In zdaj odhajam, zdaj moram proč! Vse je minulo, le hvaležnost in spomini ostanejo.

Vlak je potegnil.

»Z Bogom!« 

»Z Bogom!«

V drobni mesečni kopreni se je vila čez bogato obložena polja dolga vrsta železniških voz. Dim se je kot lena megla vlegal po strehah vozov in ostajal za njimi. Kljub udobni postelji sem vendar začutil v sebi neko praznoto. Hotel bi bil s kom govoriti, a če bi bil prišel, bi najbrž še odgovarjal ne. Nekaj se me je polaščalo, mogoče dolgočasje, ali misel na slovo, ali otožnost vozil sem se namreč sam, gosp. ravnatelj Slapšak je ostal še en mesec v bolnišnici - mogoče pa vse hkrati. Končno je pa le zmagal spanec.

Ob pol treh zjutraj smo dospeli v Buffalo. Dasi sem že trdno in sladko spal, me je vendar nenavadno glasno govorjenje zbudilo. Kaj neki je? Tedaj je pa že odgrnil moj črni Longin zeleno zaveso spalnegea voza in nekaj časa nepremično buljil vame. Ko pa vidi, da me njegov nezaželeni in nepričakovani obisk ne spravi iz ravnotežja, mi se dosti prijazno veli:

»Prižgi luč, vstani in se brž napravi! Dobili bomo nov voz.«

V hipu je ves voz oživel. Sprevodniki so prenašali prtjago, matere pa še napol speče otroke, za njimi so stopali možje in z bolj ali manj dostojnimi opazkami obkladali železniško upravo. Prvo kolo je namreč bilo odpovedalo službo, zato so dosedanji voz nadomestili z novim. Ta nepredvideni intermezzo nam je pri- nesel štirideset minut zamude. Pa mi zanje ni bilo žal.

Ko nekaj časa, sedim in sam zase pojem tisto Popotnikovo

Jaz tujec nikogar ne poznam in sredi ljudi povsod sem sam,

vstopi mlad moški prisodil bi mu bil 25 let in sede meni nasproti. Nekaj časa se nemo in srepo gledava, čeprav je bilo obema z obraza brati, da bi rada načela pogovor. Slednjič se pa moj vis a vis vendarle ojunači in me vpraša:

»You are Roman Catholic?«

»Yes, sir.«

Komaj pa sem na njegovo vprašanje pritrdil, že privleče iz žepa ličen rožni venec in ponosno:

»Tudi jaz sem rimski katoličan, tole je pa moj vsakdanji brevir.«

Za hip sem osupnil. Tu v vlaku in ob tem času bi ne bil pričakoval take verske odločnosti. Da ni bila moja angleščina tako šibka, bi ga bil tako pohvalil, kakor je naš Gospod pohvalil Natanaela: Ti si pravi Izraelec, v katerem ni zvijače. Potem pa sta se najina jezika razvezala in beseda je dala besedo. Ko pa je moj novi znanec uvidel, kako bogato je moje angleško jezikovno znanje, se je brž pobahal, da govori tudi nemško. Toda tudi jaz sem v hipu spoznal, da sta njegova nemščina in moja angleščina enako vredni. Seveda sva delala drug drugemu vljudne poklone: on je hvalil mojo angleščino, jaz pa njegovo nemščino. Taki smo ljudje!

»Good night, Father!«

»Good night, sir!«

Med najinim pogovorom so namreč novi voz že spremenili v spalnico. Črni Longin je s stropa potegnil velik ovalen pokrov in v nekaj minutah je bilo ležišče pripravljeno. Iznova smo legli in sladko zaspali.

Newyork!

Izstopil sem. Z menoj vred je zapustil železniški voz tudi moj nočni znanec. Ko si v slovo stisneva roke, mi reče: »Dear Father, please, remember me in Your masses!« -- Dragi oče, prosim, spominjajte se me v svojih mašah.

»Z veseljem, dragi prijatelj! Trenutki, ki sem jih prebil v vaši cenjeni družbi, mi bodo vedno v prijetnem spominu.«

Ko uredim prtljago in se okrog ozrem, se mi brzih korakov in radostnih lic že bliža prijazni in postrežljivi p. Edvard Gabrenja. Kako prijetno de srcu, naleteti v tujini in med samimi neznanimi obrazi na domačega človeka in slišati domačo govorico, ve le tisti, ki je sam kdaj kaj podobnega okusil. Prejšnji večer mu je namreč g. kanonik Oman telefonično naznanil moj prihod in tako je danes g. Edvard točno ob določenem času prispel na postajo, Meni seveda je bilo nekoliko neprijetno, ker je naša zamuda štiridesetih minut predolgo preizkušala njegovo potrpežljivost Toda preizkušnjo je g. pater odlično prestal. Zato pa ponovna mu brala na tem mestu!

In potem me je g. Edvard povabil v svoj avto, s katerim sva odbrzela na trg Sv. Marka v gostišče Sv. Cirila. Tu naju je že čakal znanec in prijatelj iz starega kraja fr. Humil, ki je zopet hotel v hipu vse zvedeti: kako je bilo v Clevelandu, v Chicagu, v Duluthu in med Ribničani v Minnesoti? Jaz bi bil rad v polnem obsegu zadovoljil njegovo radovednost, toda bal sem se, da bi se mi slednjič tako ne zgodilo, kot se je pred tremi leti g. Jakobu Po nikvarju. Tik pred odhodom na ladjo je g. Ponikvar pozabil na tako imenovani Permitted policijsko odglašenje ob odhodu iz Amerike Ker je bil v družbi g. škofa dr. Gregorija Rož mana, ga je ladijsko poveljstvo pustilo nemoteno naprej na parnik, toda ameriška policija ga še danes zasleduje in išče širom Amerike. S posredovanjem g Edvarda sem tudi ta zadnji uradni posel na ameriških tleh hitro in zadovoljivo opravil. Po preteku pol ure sem že po nosno stopal s Permittome v roki.

»Zdaj si bova pa še nekoliko pobliže ogledala Newyork,« reče po kosilu prijazni g. Edsvard,

»Prosim! Meni bo vse to le v pouk in raz vedrilo.«

Najprej jo ubereva proti mestnemu akvariju velikanski okrogli stavbi, kjer je videti menda vse vrste rib, ki so živele v vodah od vesoljnega potopa do danes. Gledalcev pa tudi ni nič manj kot rib. Domačini in tujci neprestano prihajajo in odhajajo, fotografirajo, pišejo razglednice in se udobno zabavajo. Prava podoba Newyorka!

Ko prideva iz akvarija, je začel rositi pohleven dež. Od dežnikov so kapljale drobne kapljice in rezale črne vijuge po sajasto začrnelih pločnikih.

»Pri vas pa ne zna iti dež, kakor se spodobi,« pripomnim šaljivo.

»Glej, da se ne pregrešiš in še kaj hujšega ne doživiš,« odvrne v enakem tonu g. Edvard. In prav je imel.

Komaj naju je sprejel pod streho avto, so se že odprle vse zatvornice neba, da je lilo kot iz škafa. Ploha je prekrižala najine nadaljnje načrte, vrnila sva se domov.

Resnici na ljubo pa danes lahko povem, da sem bil skrivaj dežja vesel. Toliko lepega sem videl in užil toliko gostoljubja med nepozabnimi rojaki in vendar se jim v časopisju še nikjer nisem javno zahvalil. Pa ne da bi bil na to pozabil! Čut hvaležnosti se je neštetokrat v meni oglašal, a kljub najboljši volji nisem utegnil prijeti za pero, Kdor je od blizu poznal mojo zaposlenost v Clevelandu, mi bo pritrdil, da poročam resnico. Ko smo se pa mudili na zapadu, se mi je godilo tako, kakor se je godilo popotniku, o katerem poje pesem:

Danes tukaj, jutri tam, drugi kraji, druga mesta, kamor me popelje cesta...

Hvala Bogu, zdaj mi je pa dež priskočil na pomoč! Pičlo odmerjeni čas mi je končno vendarle izpolnil dolgo negovano skrivno željo. V zadnjih trenutkih mojega bivanja na svobodnih ameriških tleh sem povezal svoja čustva v skromen šopek hvaležnosti in ga kot Slovo ameriškim rojakom odposlal v ponatis »Ameriški Domovine«.

Povečerjali smo.

»Do odhoda ladje je še tri ure, ali si ne bi vsaj mimogrede ogledal Newyorka še v noční obleki?« pripomni g. Edvard.

»Prav rad!« odvrnem.

Kmalu nato je bil naš avto zopet na cesti. Vozili smo počasi. G. Edvard je Sofiral in razlagal, fr. Humil je zadovoljno pušil cigaro, jaz pa sem gledal, poslušal in užival. Vsepovsod same luči, ki se prelivajo v vseh mogočih barvah in oblikah: vitice, križci, kače, krogi, pike. In vse to migla, utripa in trepeče, da so oči vse zmedene. To je sijaj ameriške svetlobne reklame. Ena sama tvrdka izda sleherni večer tisoč dolarjev samo za reklamno razsvetljavo. Tako mi je zatrjeval p. Edvard, ki je tam do- ma. Nehote sem se spomnil na Ribničana, ki je zadel na pijanca in ga nahrulil: Ti nepridiprav pijani! Ali si se ga že spet nasekal? Jaz ga pa Se za potrebo nimam. Tu gredo tisoči za reklamo, dočim tisoči siromakov še za potrebo nimajo kruha.

Tudi v podzemeljski Newyork bi bil še enkrat rad vsaj nekoliko pokukal, pa ni čas dopuščal. V pristanišču je že močno hropel ogromni jekleni velikan. Črni dim je prihajal iz njegovih globokih žrel in se valil preko skladie in carinskih poslopij. škripci so se venomer vrtili in spuščali v njegov nenasitni trebuh zaboje, kovčege in pošto. Po navpično naslonjenih mostičih pa so hiteli potniki in njihovi prijatelji in znanci.

Tudi jaz nisem bil sam, prav do kabine številka 607 sta me spremila Edvard Gabrenja in fr. Humil Savelj.

Kazalec na uri je kazal polnoči. Sirena se znova oglasi. Tedaj potegnejo mostič na obe in trdno zapro vso ladjino ograjo. Ko se od vežejo vrvi, s katerimi je parnik priklenjen močnih stebrih, se začnemo počasi od brega pomikati. Morje se nalahno zaziblje, zdi kakor velikansko zrcalo, v katerem se koplje nešteto električnih luči.

»Z Bogom! Srečno pot! Na svidenje!« kličejo na ladji in na suhem mahajo z robci.

Razdalja med njimi in nami postaja večja in večja, komaj se ločimo njihove glasove, kmalu vidimo samo še električne luči, potem pa tudi te izginejo.

Z Bogom Amerika! Z Bogom, nepozabni rojaki!

Po deževnem dnevu je nastopila jasna poletna letna noč. Daleč na obzorju je vstajala in razsvetljevala prostrano morsko ravan. Ko se je suha zemlja odtegnila očem, sem odšel v kabino in k počitku.

Drugo jutro sem bil že ob petih na nogah. Vzbudilo me je močno pljuskanje vode, k udarjala ob bok ladje, ob katerem je stal moja postelja. V polsnu premišljujem, kje sem. Ko pa odgrnem rujavkast zastor pri oknu zagledam peneče valove, se počasi domišljam da sem globoko v trebuhu morskega parka in da plovemo po Atlantiku domov v stari kraj. Brž se umijem in napravim, potem pa potihem zlezem na krov, bal sem se namreč, da bi vadramil potnika, ki je v sosednji sobici le take sladko muziciral.

Sirena Evrope -- naše ladje -- je je tuliti dolgo in zamolklo. V opazovalnem stolp na glavnem jambora so se zabliskale luči v Morsejevem znaku. Tisoč metrov od nas je plula ladja v nasprotno smer z razsvetelenimi linami, videti pa je bilo tako majhna kot kakšna igrača.

Po zajtrku se je jelo razvijati življenje skoraj do pičice podobno onemu na ladji Brmene v Ameriko grede. Mlajši so bili razposajeni kakor otroci: igrali so pink ponk, bili kozo ali pa metali na nizka natikala podkve na obročke. Starejši so posedali na pletene naslonjače in se prijateljsko razgovarjali. Po kosilu je bila sleherní dan kino predstava, zvečer pa ples, konjska dirka, dvakrat celo vinska trgatev. Zabave toliko, da človek skoraj ne ve, kdaj mine dan.

»Dober dan, gospod profesor!«

»Bog daj! Kaj, tudi Vi tukaj?« odzdravljam začudeno, ko zagledam pred seboj g. Allgauerja in njegovo boljšo polovico.

Seznanili smo se bili že pred osmimi tedni na ladji »Bremen« in zdaj se vračamo skupaj na Evropi v Evropo. Meni je bilo naše zopetno srečanje naravnost v užitek. Ta dva dobrodušna zakonca sta se mi že tja grede zdela kakor bajeslovna Filemon in Baveis. Tudi na ladji sta prihajala sleherni dan k sv. maši in prav tako redno pristopala tudi k sv. obhajilu. Neko jutro me je Doroteja že pred sveto mašo spravila v izredno dobro voljo. Tik pred odhodom k oltarju pristopi namreč k meni in mi polglasno zašepeče na uho:

»Gospod profesor, kajne, danes pa z možem ne smeva k sv. obhajilu?«

»Zakaj pa ne?«

»Ponoči naju je v želodcu nekaj črvičilo, pa sva ga vsak eno šilce izpila.«

Ta njena odkritost bi me bila gotovo spravila v smeh, če bi ne bila tisti kraj in tisti trenutek tako resna. Zato sem, le nalahno smehljaje se, rekel:

»Bosta pa rajši šla jutri, ko Vaju ne bo več črvičilo.«

Po rodu sta bila Bavarca, doma iz rojstnega kraja sv. Tomaža Kempéana. V Ameriki sta se mudila največ v Detroitu, kjer sta bila na obisku pri svoji dobri hčeri Lujizi.

»Kako sta se pa kaj imela?« nadaljujem pogovor.

»Prav dobro, gospod profesor«, odgovori v sino bavarskem narečju dobrosrčni Allgauer.

Da sem mlajši, bi precej doma prodal svoje malo imetje in se preselil v Ameriko. Tam bi po hišah pobiral ostanke jedi, temi bi redil krdelo prašičev in v nekaj letih bi po- stal milijonar. V Ameriki je vsega v izobilju, zato tako omalovažujejo dragocene ostanke, da jih vstran mečejo.

»Gospod Allgauer, kar prodajte, kar imate, in potem pa brž nazaj v Ameriko, da čimprej postanete milijonar. V svoji milijonski sreči pa tudi name nikar ne pozabite!«  sem šaljivo pripomnil in se na skrivaj čudil njegovi preprosti podjetnosti.

V pletenem naslonjaču sta sedela visoko rasla dama in gladko obrit gospod. Govorila sta jako malo, tudi za okolico se nista veliko zmenila. Gospod je z vidnim zadovoljstvom vlekel svoj vivček, gospa pa je ponovno polcgala na kolena črno obrobljen binokel in prikimavala z zategnjenim »yes« ali »well« alí pa »all right«.

Največ pozornosti pa je ves čas vzbujala »ciganka« -- gospodična kakih dvajsetih let. Imela je rujavo zagorel obraz, črne bodeče oči, globoko zakrivljen nos, na rokoko razmršene lase in živo pisano obleko. Že ob vstopu na ladjo je v hipu vse magnetizirala. Zaradi svojega posebnega obnašanja je že drugi dan dobila priimek ciganka. Ko sem tisto jutro prišel mimo, je ravno lezla na prednji rob parnika, sedla na nizek stolček, prižgala cigareto in buljila v daljavo svoje iskre oči. Nenadoma pa skoči pokonci, tleskne s prsti in zakliče:

»Ladja! Ladja!«

Na ta klic se je vse zganilo in hitelo na krov. Vsakdo je hotel na lastne oči videti našo morsko sestro, ki je pa jela kmalu pešati. V isti smeri kot »Evropa« je namreč plula tudi francoska ladja Isle de Frances. Iz newyorškega pristanišča je odšla 16 ur pred nami, pa smo jo vendarle v kratkem došli in jo tudi kmalu pustili zadaj. Naš brzoparnik jo je rezal z brzino 27 vozlov na uro, francoski pa je prevozil samo 22 vozlov. Kljub vsem naporom so se polagoma videli samo še dimniki, končno so pa tudi ti utonili v daljavi.

Tudi na Evropi je bila jedilnica prostrana in čedno opremljena. Ko vstopim prvikrat v obednico, me popelje stevard k mizi, kjer sta že sedela dva duhovnika. Eden je bil benediktinski opat Koch, drugi pa p. Priderik, oba fina družabnika. Gospod opat, bivši prosor latinščine in grščine, je kar iz rokava stre- sal primerne grške in latinske citate, p. Fride- rik, ki je hkrati vojni kurat pri ameriški mornarici, je z njemu lastnimi gestami skrbel za vojaške dovtipe, moja ribniška kri je pa sku- Sala delati mostove med obema. Posebno dobre volje je bila naša triperesna deteljica na poslovilni večer. Na mizo, ki je bila vsa v zelenju in cvetju, je gospod opat poklical Ptičje petje -Vogelgesang. Pa ne mislite, da je morda ča- ral. Vse se je vršilo naravnim potom Ptičje petje se namreč imenuje vino, doma iz Porenja na Nemškem, barve je cekinaste, okusa pa takega, da bi se ga niti olimpski bogovi ne branili.

Druga noč na morju je bila izredno tiha in mirna. Zato zjutraj nihče ni mislil, da bi se moglo vreme spremeniti. In še tako nenadoma, samo kapitan se je nekam sumljivo smehljal, ko je gledal na obzorje, kjer se je tu pa tam zabliskalo. Evropa jo je vztrajno in moško rezala. Prvi dan smo prevozili 56 morskih milj, skoraj tisoč kilometrov. Nekateri potniki so še počivali in sladko sanjali. Toda hudomušni morski duhovi so se tisto jutro vendarle hoteli malo poigrati in z morskimi valovi uprizoriti koncert. In so začeli počasi stopnjevanje. Naj prej je potegnil majhen veter. Nato je prišel na povrije nekoliko močnejši veter. Slednjič pa je Eolus odprl fortissimo in zapihal je vihar.

Položaj postaja vedno bolj resen in kočljiv. Parnik se vzpenja na valove, prednji del se dviga v višine, nato pa strmoglavlja v globine. Veter narašča, nebo se zavije v motno sivino, ki vzbuja temne slutnje. Valovi udarjajo v bok, pene lete na krov. Parnik se nagiba in stoka, vendar pa junaško kljubuje valovom in neustrašeno poriva samega sebe naprej.

V spodnjih prostorih so vse odprtine trdo zaprte. Ljudje umolknejo in se v plahi bojazni, a pogledi poprašujejo. Le ciganka hodi prezirljivo po krovu, da bi jo morda občudovali, ali pa hoče kljubovati silnemu elementu morja. Nekje se želodec upira. Prve žrtve se že oprijemljejo železne ograje. Razbesneli valovi razigrano pljuskajo in umivajo zelene obraze. Mnogi potniki se nagibajo čez ograjo v morje. želodec deluje. Odigravajo se tragično-komični prizori.

Vendar pa ta žalostno-komična slika traja le nekoliko ur. Potem pa iznova posije sonce in morje se polagoma umiri. Morski duhovi odidejo po veselem koncertu k počitku. Z morjem vred se umirijo tudi želodci. Potniki postanejo zopet veseli in pogumni. Na ladji vzvalovi novo življenje.

Po kosilu je bila kino-predstava. Za reklamo so najprej, pokazali nekaj najlepših nemških cerkva ni gradov iz srednjega veka in novo Hitlerjevo državno cesto. Nato pa predvajali pravi film, ki je nosil naslov: Zadnji najemniški četnik. Film je vseboval mnogostranih prizorov, ki jih nekatere živčno ženske niso mogle prenesti, zato je več žensk odšlo. Mene pa je ker vsebuje zgodovinsko jedro. Predstavlja namreč zadnjega nemškega najemniškega četnika Frundsberga v silovitih špansko-francoskih bojih leta 1526 in eno najhujših pustošenj, ki jih je kdaj Rim doživel. Bojí so bili toliko krvoločnejši, ker je prav tedaj vzplamtelo versko sovraštvo med protestanti in katoličani in so imeli Francozi tudi mnogo protestantov v svojih vrstah.

Ko smo zapuščali predstavo, se je moj prijatelj Allgauer na vso moč znašal nad Lutrom, češ: Luter je s svojim krivoverjem zadal nemškemu narodu rak-rano, odtrgal ga je od Rima in razcepil v dva nasprotna si tabora. Namesto da bi bil ta krepki narod uporabljal svoje sile in moči v svoj lastni prid, se je pa klal med seboj. In na tej razdvojenosti boleha še danes. Mož je imel prav. Taka je navadno sodba vseh dobro mislečih…

Lep dan je zaključil lep večer. Luna je razlivala svoje žarke na sveže pomiti krov, ki se je svetil, kakor da bi bil pravkar prepleskan. Morje se je gibalo nalahko. Nebo je bilo polno zvezd. Noč se mi je zdela naravnost fantastična, kajti padalo je vse polno meteorjev, ki so puščali svetlo cesto za seboj. Pravijo, da je treba v takih trenutkih hitro izreči kako skrivno željo, ki se potem precej izpolni.

Nedelja je bila tudi na naši ladji Gospodov dan. Že od ranega jutra je bilo vse bolj resno in slovesno. Mornarji so že prejšnji dan pomili krov, potniki so tudi bili bolj zgodaj pokonci kakor po navadi in tudi bolj praznična oblečeni. Celo ciganka se je bila v nedeljo umirila in nekam zamišljeno hodila po krovu gori in doli.

Midva z gospodom opatom sva že v jutra njih urah maševala, p. Friderik pa je imel ob desetih slovesno peto mašo in angleški nagovor. Tudi protestanti niso hoteli zaostati za nami. Ob delavnikih sicer niso imeli službe božje, toda v nedeljo so tudi oni svečano prepevali. Celo mene bi bili tisto nedeljo kmalu ujeli. Kako neki?

Katoliška služba božja se je navadno vršila v nalašč za to pripravljeni kapelici. V nedeljo ob desetih, ko je pričakovati večje udeležbe pa je stevard priredil zasilni oltar v srebrni dvorani prvega razreda. Te pa jaz kljub skrbnemu iskanju in popraševanju nisem mogel slediti. Tedaj pa mi pride nasproti protestanteska dijakonisa, ki je vabila in vodila protesta te k njihovi službi božji. Ko mene ugleda, z vljudno nagovori:

»Vi, gospod, nekaj iščete?«

»Da, gospodična, iščem sobo, kjer se ma pravkar vršiti služba božja.«

»Potem pa kar z menoj!« se odreže nagle in veselo.

»Oprostite, gospodična, ne morem in ne smem, jaz sem namreč katoličan.«

Ko čuje besedo katoličan, obnemi in izgine naglo, kot je prišla.

Srebrna dvorana je bila ob mojem vstopu že polna pobožnih vernikov, ki so bili od v vetrov in ki so govorili vse jezike, ki so pod nebom. Celo Črnci, Kitajci in Japonci so med njimi.

P. Friderik pristopi k oltarju, prebere evangelij in začne govoriti:

»Nekoč smo se vozili ob vzhodni obali Filipinov. Bili smo skoraj otroško razigrani. Dan je bil lep, morje mirno. Toda naše veselje v hipu obnemelo. Ladja je zadela na k podmorske čeri in se začela potapljati. Komaj smo s težavo odvezali rešilne čolne in zlezli vanje se je parnik že pogrezal v globočine morja.

Proti večeru se še nebo potemni in more pridemo do bližine celine, ki je bila od nas oddaljena kakih sto morskih milj. Ko tako brez upa na rešitev tavamo sem ter tja, zagledam luči ladje, ki je vozila ne daleč od nas. Kaj napravimo? Skrbno preiščemo čoln in med staro šaro res najdemo staro, obrabljeno svetilke s kratkim stenjem, toda nobeden potnikov ni imel žveplenke, čeprav smo pregledali vse žepe. Na moj predlog pregledamo še enkrat vse žepe in glej! Nekdo je iztaknil na pol nalomljeno žveplenko. Od veselja jo je pokazal sosedu in ta zopet svojemu, da je končno prišla v moje roke. Vojaki so se postavili tesno k meni in držali jopiče, da bi me branili pred vetrom. Oči vseh so bile uprte v to edino nalomljeno žveplenko.

Kljuboval sem že marsikateri nevarnosti, ali nikdar še nisem čutil take odgovornosti kot tedaj, ko je bilo treba prižgati to edino žveplenko. In posrečlio se mi je. Zanetil sem svetilko in z njo smo mahali sem in tja. Ladja nas je zagledala, spremenila je smer in nas vzela na krov. Rešeni smo bili!

Kaj je dalo tej žveplenki vrednost? Bila je edina. In tako, dragi sopotniki, je tudi z naším življenjem, zato je tako dragoceno. Kako hočeš živeti? V močvirju sveta, čigar strupeni hlapovi zastrupljajo tvoje življenje od zunaj, tvojo dušo pa od znotraj. Hočeš živeti v poltemi nevere, ki nima ne soka ne moči in pri kateri se tvoja duša posuši? Hočeš živeti kot moderni idealist, ki tako lahko zgubi tla pod nogami in katerega življenje se zaradi dvomov zruši in drobi v tisoče črepinj?

Moderni človek blodi v temi in je kljub učenosti nesrečen in brez moči v življenjskem viharju. Poglejte na ljudi naših dni in videli boste, kako nestalni, nemirni in nezadovoljni so. Tema njihove duše potrebuje pomirjujočo, rešujočo in pot kažočo luč, drugače človek propade v brezno strasti in se pogrezne v grehu obupu. Svet rabi luči, ki izhaja od Boga. Zmagati more le potom te močne duševne luči.«

Na obrazih je bilo videti, da je gospod govornik ubral pravo struno. Se popoldne so se na krovu razgovarjali o življenju in o odgovornosti življenja. Mimogrede mi je celo stari Allgauer zašepetal:

»Das Leben ist doch kein Traum! --Življenje vendar niso sanje!«

Popoldne tistega dne je vzbujal nemalo pozornosti plavolas deček, štiri do pet let star. Zgrešil je bil očeta in mater, pa vendar ni kazal nobene bojazni, kakor jo navadno kažejo otroci njegovih let. Neustrašeno je stopal po krovu sem ter tja in pasel svojo radovednost na vsem, kar je videl in slišal. Ko pride do vzpenjače, hoče nemoteno, kakor odrasli, vato- piti in se peljati navzdol. Toda previdni stevard se brani sprejeti ga brez spremstva staršev. Pa kaj stori mali junak? Moško se postavi predenj in reče:

»Se mar jaz ne smem voziti?«

»Že že! Toda ne sam! Koliko si pa star?« 

»Jaz nisem star, jaz sem mlad.«

»Kako ti je pa ime?«

»Meni ime? Tako kakor mojemu očetu.«

»Kako se pa pišeš?«

»Tako kakor oče in mati.«

In tedaj res pristopita oče in mati, ki vsa vesela objameta svojega izgubljenega sinka.

Noč po nedelji je bila mehka in topla, ena najlepših, kar jih pomnim na Atlantiku. Ladjine luči so le medlo osvetljevale bližnjo okolico. Ko pa je priplula na nebo bleda luna, je morska panorama nameh spremenila svojo sliko. Morje, ki je bilo doslej v poltemi, je nenadoma zablestelo v prelestnih srebrnih refleksih, ki so se gibali kakor srebrne kače na črnem prtu. Ladja se je zdela kakor premikajoča se silhueta, ki meče na morje črno senco. Tej črni senci so se pridružili se dim in prapor na jamboru. V morju so se kopale neštete. električne luči, ali njih žarki niso bili tako močni, kot je bil lunin svit, ki se je razlival preko morske ravnine, če bi bil imel čopič in spretnost umetnika, bi bil prenesel to divno scenerijo, od najtemnejše sence do najmočnejše luči, na platno. Ali tista noč je šla in se ne povrne več. Tako je pač v našem življenju! Hitro, hitro mine čas...

Opoldne naslednjega dne pristopi k naši mizi gospodična srednjih let in tudi prav take zunanjosti, prej debelušna nego suha. Korak ji je bil vojaški, pogled črno sivih oči orlovski. Tudi jezik je razodeval, da je čisto krvna Nemka pruskega pokolenja.

»Ali je tukaj, prosim, gospod profesor dr. Trdan?«

»Da, tukaj, gospodična! Želite, prosim?« 

»Ob dveh popoldne pridite, prosim, v srebrno dvorano prvega razreda.«

To rekli, se prikloni, izroči svojo vizitko in odide.

»Zdaj pa imate, še v morje vas bodo vrgli kakor preroka Jona,« se je šalil g. opat, ko je gospodična odšla.

Ta nenavadni opoldanski obisk me je nekoliko vznemiril. Dasi se nisem zavedal kakege prestopka, sem si vendar začel vest izpraševati, pa čim bolj sem jo izpraševal, tem manj sem se zavedal kake krivde. Sicer ljubezniví opat in nič manj obzirni p. Friderik sta se seveda. še dalje na moj račun zabavala.

Točno ob dveh sem bil že na določenem mestu. Tudi gospodična Elli Dackau je držala besedo. Komaj sedem na udobni fotelj, že se odpro stranska vrata in v srebrno dvorano vstopi stevardesa Elli v spremstvu g. kapitana Scharfa. Ko se medsebojno pozdravimo in predstavimo, se mi odvali težak kamen od srca. V hipu sem namreč zvedel, zakaj so ne klicali. G. kapitan me je vljudno povabil, da bi si pod njegovim vodstvom ogledal spodnje prostore ladje. Kdo bi ne bil vesel takega prijaznega povabila!

V dvigalu se spustimo globoko navzdol v notranjost Evrope. Izprva me obide nekak tajinstven strah. Na krovu in v kabini mi skoraj še na misel ni prišlo, da sem na ladji in sredi neizmernega morja, tako varnega sem se čutil. A tu doli? Bliskoma me je prešinila misel: kaj, če bi zdaj umolknili stroji, če bi zdajle odpovedale stene in bi voda vdrla v ta peklenski ropot? Kamorkoli se ozrem, sami stroji, samo železje, sami kotli! Vse se giblje in vrti, vse ropoče in bobni. In tako strogo po taktu!

Skozi majhno špranjo pokukam v glavni kotel, v katerem izgoreva ogromna množina nafte. Samo za rezervo jo hranijo okrog 40.000 litrov Oko ne prenese te žareče goreče svet Jobe. Postrežljivi mornar mi zastre oči s plavkastim steklom. Kakor da gledam v velikanski plav, v katerem topijo železo!

Sosedni kotel počiva, dva mornarja strojnika sta zlezla vanj. Že v New Yorku je odpovedalo nekaj vijakov, zato jih zdaj med potjo popravljajo. En kotel je namreč vedno za rezervo. Tik njega je stroj za proizvajanje ledu. Vse hkrati neznanska vročina in ledeni mraz!

»Ta velika os,« razlaga zgovorni kapitan, »je srce ladje, odpove ta, namah zastane ves hruš in trušč in pogon.« Tri in trideset čevljev globoko smo pod vodo. Na pol oblečeni mornarji vzbuljenih oči in razmršenih las tekajo sem in tja, opazujejo ritmično utripanje strojev, pritrjujejo vijake in prilivajo olja. Ubogi ljudje, ki ure in dneve in mesece in leta preživljajo v tem zadušljivem ozračju!

»Že spet nova senzacija, g. doktor,« me nagovori veselo nagajivo g. opat, ko prisedem k večerji.

»Pa najbrž ne samo zame?«

»Ne, ampak za celokupno prebivalstvo našega plavajočega mesta. Pravkar mi je nadstevard povedal zaupno novico, da se okrog enajste ure ponoči Evropa ustavi. Na krov dobimo težko obolelega mornarja neke tovorne ladje, ki plove v bližini. Potrebna je nujna operacija. In na naši ladji imamo dva najboljša zdravnika.«

»Da sta dva zdravnika, to že verjamem, da sta pa najboljša, o tem pa smem dvomiti, kajne, g. opat?«

Novica je šla bliskovito od ust do ust. Vsa obednica je govorila samo o tem sredi morja nenavadnem dogodku. Eni so na pretege hvalili naša dva izborna zdravnika, drugi so ugibali, kako bodo bolnika spravili na našo ladjo, tretji pa so se v preveliki skrbi za lastno zdravje že bali, da bi bolezen ne bila morda nalezljiva. Stari in nekoliko gluhi Allgauer mi je še na krovu dvakrat zatrobil na uho:

»Da bi le ne bilo kake epidemije!«

Po večerji je bilo na krovu izredno živahno. Mlado in staro je hitelo v zgornje prostore, da bi čim prej in čim bliže opazovali napovedano ladjo. Kakor razposajeni otroci so dražili drug drugega: že prihaja! Ali je ne vidiš? Živijo, dimniki so že na vidiku! Da ste tisti večer videli našo ciganko! Kakor veverica je skakala naokrog, celo na najvišji prepovedani prostor je zlezla.

Vendar pa sta pretekli še dobri dve uri, preden je bila naša radovednost nasičena.

»Evropa« se oglasi v najnižjem tonu, tudi Neptune odgovarja podobno. Počasi in svečano se bližata druga drugi. Prapor visoko na drogu se v pozdrav trikrat globoko prikloni. Žarometi, rakete in električne luči razsvetljujejo bližnjo in daljno okolico. Nepopisljiv prizor ob enajstih ponoči!

Obstali smo. Namah je vse tiho. Se morje. se je zdelo nenavadno mirno. Kakor da spuščajo mrliča v hladno zemljo, se je iz »Neptuna« pomikal čoln z bolnikom navzdol in potem zopet polagoma dvigal na Evropo navzgor. Vse se je na videz vršilo počasi in svečano dostojno in vendar tako hitro! Po preteku desetih minut je »Evropa« zopet moško rezala valove. Bolnika so pa še tisto noč operirali. Drugi dan so pripovedovali, da se je operacija prav dobro obnesla. Pa saj smo imeli na ladji dva najboljša zdravnika!

Po zajtrku dne prvega septembra sem stopil na krov. Galeb je sledil parniku. Bel kakor golob, saj se imenuje morski golob, je visel v zraka in zdelo se mi je, da ga nekaj nevzdržno nese za parnikom, kakor da je nanj privezan. Zadaj za njim so poletavali še, drugi galebi, krožili v zraku, se spuščali v valovi in se spet dvigali kvišku. Nepopisno veselje je zavladalo na ladji. Galebi so prvi znanilci suhe zemlje.

Ciganka je odlomila košček kruha in ga vrgla proti galebu. Spretno so se zagnali za njim še drugi galebi in ga že v padcu ujeli. Nato smo vsi metali koščke kruha v morje, a galebi so nam v zabavo telovadili vratolomne vaje in v letanju ali iz valov lovili kruh. Tako smo bili zaverovani v to otroško zabavno igrač. ko, da smo na bližnjo okolico skoraj popolnoma pozabili. Sele godba nas je vzdramila. Ob pristanku v Cherbourg so namreč zaigrali francosko narodno himno. Visoko v pristaniškem stolpu je pravkar odbila ura sedem. Od mesta so drveli drago ceni avtomobili in udobni avtobusi in se ustavljali pred širokim pristaniškim vhodom, ki so ga stražili uradni možje postave. Gruča na pomolu čakajočih potnikov, prijateljev in znancev je v hipu vzvalovila. Tudi na naši ladji je bilo vse živo. Potniki so že nestrpno čakali, da izstopijo, ladjini služabniki pa so premetavali pošto in prtljago, metali na breg debele vrvi in navijali in odvijali škripce. Samo še nekaj nemirnega stopicanja in pehanja: ladja obstane, zapahi in ograje se odpro in potniki se po položno naslonjenih mostičih valjejo navzdol. Na pomolu je kakor na sejmu: Vpitje, kričanje in pozdravljanje. Stalna pri- staniška slikal

Jaz sem tedaj stal prav na koncu srednjega krova in opazoval sem izkladanje velikanskega avijona, namenjenega za Češkoslovaško že med vožnjo po morju sem ga večkrat od blizu ogledoval, zdaj sem celo za hip vanj sedel. Od New Yorka do Cherbourga smo namreč vozili popolno potniško letalo s šestnajstimi sedeži. Na krovu je bilo deloma pribito, deloma pa z železnimi vrvmi pritrjeno. Zdaj so ga odbili, ga na treh oglih z močno železno vrvjo opasali in žerjav ga je v trenutku postavil na suho. Dolga vožnja ga je zdelala, niti ganiti se ni mogel, ležal je na tleh brez vsakega življenjskega znaka. Ko so mu pa bencina vlili, je nenadoma oživel, motorji so začeli delovati, orjak pa se je izprva nekoliko zaletel po suhem, potem pa se je dvignil v zrak in odletel proti Češki. Z njim vred smo se tudi mi poslovili od Francije in preko Kanala odpluli proti angleškemu pristanku Southampton.

Življenje na ladji je postalo pusto in prazno. Več kot tretjina potnikov je izstopila v Cherbourgu in zdaj se pripravlja na izstop le druga tretjina. Bogatini dvigajo iz blagajne denar in druge dragocenosti -- med vožnjo so namreč vse izročili ladijskemu blagajniku v varstvo -- dame pospravljajo toalete v velike železnimi obroči okovane kovčege, stevardi znašajo prtljago, le otroci se še igrajo, tekajo In skačejo po krovu, stopnicah in hodnikih in tako pomnožujejo že itak naraščajoči šum in ropot. Jaz sem prebil tisti dan povečini v pisalnem salonu -- pisal sem karte in pisma ter urejeval naročila. Svojcem ameriških rojakov sem namreč nesel nad pet sto dolarjev in 20 zavitkov različnih spominkov. Nekoliko spremembe v to enoličnost je za hip prinesel pogled na morje. Ob vhodu Southamtonski zaliv so se menda vršile vaje angleške kanalske mornarice Na levi in desni o grozile mogočne križarke in lahke podmornice, zraku pa so telovadila bojna letala in metala navzdol bombe, šrapnele in podobne Izstrelke. Ena bomba je celo na naš krov priletela. V prvem hipu je nastal vik in krik, precej nato pa smeh in krohot. Bomba je bila namreč iz papirja. Skoraj istočasno je plula mimo nas Queen Marye največja angleška potniška ladja Zapuščala je pravkar pristaišče in jo mogočno rezala proti New Yorku.

Tudi Southmantonu smo hitro opravili. Naša »Evropa« se je kar sredi morja ustavila k obrežju ni mogla, ker ni bilo zaradi obilice ladij prostora oddala majhnemu pristaniškemu parniku pošto, potnike in prtljago, od njega pa sprejela nekaj nemških izletnikov; bili so povečini nemški študentje, vračali so se iz Anglije, kjer so prebili počitnice. Ko je legal mrak na morje, smo že pluli skozi tako zvana Kaleška vrata. To je do 33 km široka morska ožina med Anglijo in Francijo, kjer nameravajo zgraditi podmorsko železnico. Augleško stran straži trdnjava Dover, francosko pa Kale Vendar pa ni bilo videti ne ene ne druge, le mogočna svetilnika sta metala medlo luč daleč temo nad morjem.

Ko se je na morju naselila trda noč, je. krov postajal vedno bolj in bolj živahen. Po večerji so prišli na promenado mladi in stari, da se nažijejo svežega morskega zraka in pogovore. Rozi Geller je bila tudi zadnji večer stara ciganka, lovila je vesele pomenke norčavih parov in mimogrede poslušala resne pogovore gospa in mladih mater, ki so vozile pred seboj otroške vozičke in so se okoli njih vrteli razposajeni in kričeči otroci Če je kdo padel in ubral obraz na glasno godbo, ga je ciganka brž pobrala. vzela v naročje in ga tolažila z bomboni, čokolado in srebrnim letalcem, ki ga je navijala in spuščala v zrak.

Tudi jaz sem se tisti večer nenavadno dolgo pomudil na krovu. Bil je zadnji večer na morju, zato se kar posloviti nisem mogel od njega, in pa vse naokrog me je tako živo spominjalo na prvi večer na morju v Ameriko grede. Prav tako smo tedaj stali na krovni ograji g. ravnatelj Slapšak, Jože Grdina in jaz. Potem se nam je le pridružila gospa Prinec; ker je samevala globoko v spodnjih prostorih, je izprva nekoliko zaihtela, ko ji je pa Jože Grdina prilil poguma, je bilo v hipu vse pozabljeno. Izza obzorja je posijala bleda luna in radostni obrazi so se prelili v eno samo pesem. In ko smo se tisti večer razhajali, je povzdignil g. ravnatelj svoj očetovski glas in govoril:

»Nocoj smo se zbrali, čez par dni se bomo ločili in Bog ve, kdaj se bomo zopet tako lepo sešli?«

Ali je morda preroškem duhu videl, kar je po osmih tednih že res prišlo? Od takratne naše štiriperesne deteljice sem danes sam na krovu: g. ravnatelj leží v bolnišnici, Jože Grdina je v Clevelandu v krogu svoje družine, gospa Prine pa objokuje smrt svojega dobrega moža. Komaj sta se sešla, pa sta se že ločila. Kako rado se to dogaja v življenju! »Jutri okrog sedme ure zjutraj bomo pa najbrž že v Bremenu. zato prosim, da bi jutri že ob petih maševali.«

Tako me je obvestil moj ladijski ministrant, ko sem zadnji večer na morju odhajal k počitku In res se je do pika tako zgodilo. Točno ob sedmih zjutraj so drugi dan potegnili ladjo k obali in jo pritrdili na močne železne stebre. Izstopili smo pa šele okrog desete ure. Ponovili so se podobni prizori kot tja grede v New Yorku: vsemogoče komisije so nam preiskale meso in obisti.

»Hvala Bogu, zopet smo na suhem! Lepo je bilo na morju, toda varno je pa le vendar bolj na kopnem,« se je šalil g. opat, ko smo si zadnjikrat segli v roke.

Iz luke nas je v mesto popeljal poseben Lloydov vlak, razvrščene po razredih kakor na ladji, šele v Bremenu si je vsak poiskal svoj vlak. Odbrzeli so čimprej na vse štiri vetrove. Vsem se je mudilo domov. Stari Allgauer je celo pozabil na glavobol, protin in revmatizem, ko je zagledal vlak proti rodnemu mestu Kemptenu. Le jaz sem moral celo popoldne čakati. Pa mi ni bilo žal. Dobil sem pa zato tako dobro zvezo, da sem drugi dan ob štirih popoldne že zopet pozdravil in z vsem srcem objel našo lepo zemljo. Ko pa sem ob šestih vstopil v zavod, mi le verjeti niso hoteli, da sem že doma.

KONEC.