Spomini na Alto

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Spomini na Alto
Zvezdenje
Robert Simonič
Storjeno
Spisano: M. Potokar
Viri: Prepisano iz knjižne objave (COBISS)
Dovoljenje: Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Brez predelav 3.0
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Zrak je poln Anande. Vest se giblje zgoščeno.
Ni se še spustil kamen v tloris jutra.
Bogovi bodo znova vstali in
človeška domišljija bo polna barve.
Postala bo čuvar resničnega in
njegov izbrani Tkalec svetlobe.

Omogočite mi vendar dihati!
Tako vpije v kamenje ujeti, a odmev se vrača brez
izbrane Prinašalke zanosa.

Prepeval bi rad, pa se mi med strja v kameni obris.
Niste poslušali trobente, oznanjajoče nov dan,
zato pa ste čuli hropenje konj in njihov strastni val.
zasopli ste se ustavili v krčmi spodnjega dne,
ne vedoč, da se sonce spreminja v črn lesket.

Ščetine na brokatu usode.
Upanje na ponovni vzpon se ne klanja
nečimrnemu v Ljubezni.

Kje je vaš vzgon in kje hladni potisk?
V konjušnici spodnjega dne.
Tam vas čaka prevoz v strdišče kamene strele..
Strdišče

Vaša moč je le v velikostni stopnji in njegov obraz
se blešči v črnini prasketajočega dne,
položen čez globino sijaja.
Ni več poeme. Ne ugasni lave.
Prenehaj




Naj govorim o svetem?
Ne prepriča me vaša nečimrnost. Kako naj bi me...
Past usode namenjenemu neznosu.
Nepotvorjenost kalnega studenca?
Ne

Ne zahtevam gole pravičnosti,
le usojeno nedolžnost.

Zastoj smrti, v dihu opoj

Brezumlje znoja trudne poti



Prenehaj.
Prenehaj s trobento novega dne
prenehaj z bobnom preostalih korakov
do popolnega zloma
prenehaj tudi z Orfejem mrzle kače
okoli vratu hrepenenja
prenehaj z usedlino prihodnjega obupa
prenehaj z smotrnim tekom v puščavo
skamenelega lesa
lesa toplih dreves
lesa oblikovanega zelenja.

Klešeš
tolčeš v brezdno




Postoj
potem prisluhni
in potem ne zatiskaj vida
dehteči rosi cvetlične pripovedi.

Povej
ali nisi v kapljici rose
postal preprost?

Sedi
sedi v krošnjo
z angelom zvezdnega sija,
odet v listje zelenečega spokoja.

Poglej
ali ni več zvezd
kot misel more poleteti -
ali nisi, v misel zasnovani,
iztrgal snu kameno dno in nanj
postavil svoj drobni lik?




Ali nisi od samega zvezdenja
postal utrujen od svoje preštevnosti?
Če nisi čul zvezdenja - ali more biti
rob donenja zidišč dom tvoje postavnosti?

Mea culpa?


Ne moreš razpreti dna svoje nemoči
v blišč kraljestva.
Ne moreš hoteti predreti
skamenjene predrtosti,
Poslanec bogov,
trgovec brezušnega ponujanja.

Česa še ne zmoreš?
Zvezdenja obzorja.



Močišče strupečega
zaraslo v bodež ovijalke.

Česa mi v bolezni preizkušenj
ne prinašate kot čistega daru.
Nemoč postanosti.
Usedlino brezupa.
Težo brezdna.
Spomin praznine.
Pršeče ušivke zajedanja v
možganovino pod lasiščem modrosti.
Koprnenje nepotrebnega nadevka.
Splošnost belo položene resnice...
Brez imena. Brez stavka spodbude.
Brez spodbude.
Spodbuda praznine.



Koprnenje vzhajanja v popek zla...
Kaj mi je ponujeno v požirek
brez konca?

Ostrost postavitve.
Ostrina robovja pregradnice
neki prehojeni poti.
Nemo tlesketanje grobnih zaokroženj
ob tla, ob nemo dno, ob nemoč.
Poenostavitev poguma.
Heroizem obuvala.
Meč pravilno kričečega.
Hodnik tlakovanega napora
z dimom v izpevu.