Spomini iz ujetništva

Spomini iz ujetništva. Jože Lavrič

Izdano:	Gruda 9/4–11/12, 10/1–6/7 1932, 1933
Viri:	dLib 9/4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11/12, 10/1, 2, 3/4, 5, 6/7
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Leta 1918. na dan Vseh svetnikov sem obiskal prijatelje pri napadalnem bataljonu na Cassari nad Caldonazzo. Sedeli smo pri mizi v temni zatohli vojaški baraki in si krajšali ure s kartami.

„Še za ta desetak!“ je kričal mali in širokousti Papež ter stegoval roko, da bi mu dal drugo karto. Za njim stoječi Jovo mi je pomežiknil in pokazal s prsti, da ima Papež „celega“. Igrali smo 21. V par letih sem se tako izuril v kartanju, da so mi izurjeni prsti tudi tedaj skovali „celega“.

„Koliko imaš? sem vprašal Papeža. „Pokaži ti!“ me je silil on. Pokazal sem mu karte: „Trd je!“ Skoraj je padel s klopi. „Uh! Da bi te hudik vzel! Ni pošteno. Ti goljufaš, zato s teboj ne igram več. Oskubil si me za vso trimesečno plačo, ki sem si jo prihranil na položajih.“

„Saj bo kmalu druga plača,“ sem ga tolažil. On pa je še vpil in ni veroval v pravičnost kart.

Parkrat smo še vrgli ob živahni debati kibicev, ki jih ni bilo malo, in nabral se je lep kupček desetakov, pa tudi treh stotakov ni manjkalo med njimi. Po končanem igranju sem zadovoljen prešteval dobljene bankovce v svojo kapo ob velikem godrnjanju svojih soigralcev.

„Korporal Lavrič!“ se je zadrl Ajster pri vhodu v barako. Opravljal je Ajster oni dan službo dežurnega korporala. Poizvedoval je: „Ali je pri vas ta mrcina?“

Pokazali so na gnečo pri mizi. Dobro sem ga slišal, a sem se potuhnil, ker sem mislil, da je prišel zato, da me odvede v dvajsetedendnevni zapor, ki sem ga moral še presedeti radi dopusta, ki sem si ga sam dovolil. Ajster se je prerinil skozi gnečo ljudi do mene in me pozval, naj se takoj vrnem k polku, ker je alarm. „Zasesti moramo postojanke na Vinceni, ker so Italijani prebili našo fronto pri Asiagu.“

Smejal sem se mu, češ: „Ne norčuj se in daj mi mir, saj je komaj šest dni, kar smo se vrnili s prve linije in ušesa se mi še niso ohladila od zadnje kanonade,“ Jože, ki ni poznal šale, me je ponovno pozval, naj grem takoj, da ne bom imel sitnosti z gospodom Gamsom. Tako smo namreč rekli našemu četnemu poveljniku, trdemu Nemcu, poročniku Pretnerju Franju. Gams ni bil zadovoljen z alarmom, kar se mu je lahko bralo na obrazu.

Dva bataljona sedemnajstega pešpolka in napadalna četa, h kateri sem pripadal, so bili v tem času nastanjeni v dvonadstropni ljudski šoli na Chesi. Ostala dva bataljona omenjenega polka sta bila na oddihu v Cionci, kaka dva kilometra od nas. Z urnimi koraki sem jo ubral k četi. Že na ovinku ceste, preden se pride do šole, sem čul kratka povelja nervoznih gospodov, ki so bili zadnje čase že vsi brez prave razsodnosti. Slišal sem godrnjanje ljudi, ropotanje z orožjem, škripanje tovorov, ki so si jih vojaki prtili na izmučena ramena. Vse se je godilo v takem neredu, da sem lahko opazil na ljudeh, da so siti do vrh glave krvavega plesa. Skočil sem mimo čete v drugo nadstropje šole, kjer sem bil nastanjen, da si naprtim svoj alat, ki ga ni bilo malo. Pisana šara: tornistra, vreči za napad z dvanajstimi ročnimi bombami, samokres, krušna torbica s svetilnimi patroni, škarje za žico, pištola za izstreljavanje svetilnih patronov, maska proti plinu in nazadnje še kilogram in pol težka jeklena čelada, s katero sem se kronal. Z vsem tem sem stopil na svoje mesto k četrtemu vodu, kateremu sem pripadal.

Mislil sem, da ne bo nihče opazil, da sem zadnji. Toda bistro oko četovodje Karla Tavčarja me je takoj zapazilo, ker sem zamašil v vodu še zadnjo luknjo.

„Seveda. Gospod korporal mora biti zadnji. Še nimaš dovolj dvajset in eden dan zapora? Hočeš, da ti ga Gams obesi še toliko, pokveka korporalska?“ In še dolgo se je jezil pritlikavi četovodja. Nisem se zmenil za njegove litanije. Mrmral sem zase: „Pojdita k vragu, ti in tvoja disciplina!“

Pred menoj stoječi Ljubljančan Pretnar je pa godrnjal: „Pej na, krota cuksfirarska! Keku se ujeda, ke ga ni ankul s figa za ena pest.“

Korporal Jože Ajster, ki je stal poleg mene, me je opozoril na prihod polkovnika Venturja. Jezil se je, da bo požrl še to peščico kranjskih Janezov, kar jih je še ostalo od zadnje ofenzive. „Mene ne boš,“ mu je pritajeno žugal Ajster: „Prva noč me uje, sit sem že tega prokletega avstrijskega pestenja.“

„Ka b’ se tku repenču, Joža!“ mu je ugovarjal Pretnar. „Sej s fasu čist nova pištola, pa ga uzem na muha.“

„Kuš, srajca ljubljanska, če ne dobiš po gobcu!“ je zarohnel Ajster, ki je bil kar zelen od jeze.

Tam spredaj je medtem padlo par povelj in oba bataljona sta se začela pomikati. Rezko in kratko so se oglasila povelja našega četnega poveljnika Gamsa. Četa se je zganila in se priključila odhajajočima bataljonoma. Za nami je korakal naš vodni poveljnik podporočnik Jožef Springer, mlad madžaron. Na vse grlo je kričal nad nami, naj pojemo.

„Ja! Kua pa še!“ je zabavljal Pretnar. „Kua t ne pade u tuja neumna buča. A miš, de sma štigelci?“

Ajster pa je dodal: „Včeraj so nas nakrmili s kuhanimi bučami in repnim listjem, danes naj pa pojemo raztrgani in sestrani mačehi Avstriji na čast. Samo eden naj odpre svoj kljuni Takoj mu ga zamašim z bombo!“

„Pojte, fantje!“ je znova silil Springer.

„Poj sam! Pa še Venturja pokliči in tistega vampastega polkovnika Tedeškota, ki ste se nažrli kuretine in napili šampanjca,“ je tiho protestiral Ajster. „Ali bomo tudi peli, še danes bomo peli, a ne proti Vinceni, temveč proti Ljubljani.“

Med splošnim godrnjanjem in zabavljanjem so se naše kolone bližale vasi Cionci.

Nenadoma sem zagledal, kako dirja po položnem klancu pred nami ordonanc Cucek. Tako smo imenovali dolgina, ki je bil znan med nami kot cesar v svoji deželi. Z urnimi in dolgimi koraki je prilomastil ves zasopel k naši četi.

„Kaj je novega, Cucek?“ smo ga vsevprek izpraševali z napeto radovednostjo. Cucek je pristopil k Ajstru in meni ter hitel polglasno, a navdušeno: „Poslušajte, fantje!“ Zajel je globoko sape. „Iz Ljubljane je dospelo sporočilo, da je Avstrija propadla, da je doma že svobodna država Jugoslavija, da naš ne veže več prisega cesarju, da moramo hitro domov, da branimo svojo lastno zemljo, da nam je ne požre samogoltno italijansko žrelo!“

„Ja, tku je. Kuj u Iblana!“ se je vmešaval jezični Pretnar. „Cucek, kar skoč ke gor k prvem bataljon, pa ga zašvenkej derekcjon Iblana. Pol borna pa tku zapel, krmš, de bo naš madžaron kar zjov.“

Cucek pa je nadaljeval: „Oba bataljona v Cionci že vesta vse in sta se že uprla. Nikamor drugam ne gresta kot v Ljubljano.“

„Živja Iblana! Derekcjon Iblana!“

„Drž maul, srajca, da nam vse pove!“ Spet je povzel Cucek: „Čas je dragocen, zato poslušajte. Ko pride prvi vaš bataljon do klanca, zavpije trikrat „horuk“. To bom povedal tam spredaj. Na to znamenje se ustavi vsa ta lačna procesija.“ Ajstru pa je velel: „Jože Ajster, ti boš komandant. Stopi pred vod, vzdigni roko in nato bomo kakor iz enega grla zavpili „horuk“. Tako se mora zgoditi!“ — Dogovorjeno.

Čez par minut je odmevalo dogovorjeno znamenje. Kakor bi trenil, se je vsula vsa vojska po travniku, na desno pod cesto.

„Doli z Venturjem! Doli s svinjo, s tiranom!“ so vpili eden čez drugega. „Mi ne gremo naprej! Samo domov, v našo Ljubljano!“

Na travniku je bil pravi Babilon. Vse je vpilo, se prerivalo, preklinjalo vojno, tu in tam je počil strel iz puške. „Frajtar nima več besede!“ Verige so se pretrgale, v prsih je bilo svobodno srce ...

Pomirili so nas četni poveljniki. Postavili smo puške v piramide. Zagrozili so nam: „Če nočete iti peš, pridejo po vas avtomobili!“

„Mi ne gremo nikamor, ne peš in ne z avtomobili!“ so kričali vojaki. „Če pa pripeljejo avtomobile, jih prevrnemo vse v jarek pod cesto.“

„Tako je in nič drugače,“ je izpregovoril četovodja Irt. Kdor še izpali kroglo iz puške za Avstrijo, je izdajalec svoje domovine. Pomislite, fantje, kaj nam je dala Avstrija od začetka vojne pa do danes. Slovenci, Hrvatje in Bosanci smo se borili na vseh evropskih položajih, prelivali svojo dragoceno kri. V istem času pa je doma avstrijska justica obešala naše očete, zapirala naše najboljše ljudi, da so umirali od gladu po ječah. Nemški in madžarski vojaki so nam požigali domove, zapravljali naše imetje, skrunili naše žene in hčere. Prokleta vojna! Otroci nam umirajo v pomanjkanju in bedi, tako je doma! Dovolj je klanja in trpljenja, dovolj! Za nas je avstrijsko nasilje končano in naša pot je: v našo domovino!“

„Čujte, fantje!“ nas iznenada opozori nekdo od sosednje stotnije. „Madžari gredo, da nas obkolijo in prisilijo k pokorščini.“

Kakor bomba je udarila ta vest med nas. Skočili smo k piramidam, pograbili puške, da se branimo, če treba do zadnjega moža.

Na cesti nad nami se je pojavil naš polkovni poveljnik polkovnik Ventur in poklical častnike k raportu. Kakšna povelja jim je delil, nismo vedeli. Po končanem raportu se je obrnil proti nam in spregovoril s tresočim glasom:

„Sramujte se svojega početja! Vaši očetje in bratje so pridobili slavo svojemu polku. Borili so se vedno hrabro in neustrašeno za domovino in cesarja. Vi pa ste prelomili Bogu dano prisego in cesarju dolžno pokorščino. In to ste storili v času, ko vas domovina najbolj potrebuje. Po zakonu vas bi morala vse zadeti smrtna kazen. Toda, ako mi obljubite pokornost in poslušnost, vam obljubljam, da vam bo vse odpuščeno!“

II.

„Doli z Venturjem, doli z Avstrijo, smrt tiranom!“ je grmelo v vseh stotnijah. Nekdo je izstrelil par krogel. Polkovnik Ventur je izginil, kakor bi se pogreznil v tla.

Zdaj šele je nastala prava babilonska zmešnjava. Vpitje, vriskanje, vzklikanje, streljanje na vseh koncih in krajih. Vse krogle izstreliti v zrak, nikdar več prijeti za puške, končati za vedno klanje in ubijanje, to so bile želje vseh.

Dobrih dvesto korakov od nas je stala na samotni trati lepa hiša. V njej je imela svoje prostore vojna pošta št. 365.

„Fantje, zavpije Ajster, tam je pošta z našimi paketi! Kdo gre z menoj, da spustimo madžarskim poštarjem duše?“

V trenutku so že frčali paketi skozi okna. Fantje so planili in grabili po vsem. Natrpali so si nahrbtnike. Nato so polegli. Praznične so bile njihove misli, oči zasanjane — kam?

Kdo je slutil, kakšno gorje nas še čaka ...

Drugega novembra, kmalu po četrti uri zjutraj, sem se podal v družbi štirih prijateljev po široki, vijugasti cesti proti Tridentu. Mahali smo jo vedrih in zadovoljivih obrazov, prepričani, da gremo v Ljubljano in potem na svoje domove. Daleč za nami so zamolklo grmeli topovi avstrijske armade, ki še ni nič vedela o polomljeni Avstriji. Iz naših grl se je veselo razlegala pesem:

„Stoji, stoji Ljubljan’ca

Pred nami in za nami so hodili vojaki vseh avstrijskih polkov. Cesta je bila polna trena in topništva. Vsak trenutek je privozil mimo lahek avto z avstrijsko gospodo, ki je dobro vedela, da je skrajen čas za beg pred italijansko vojsko. Ujetništvo jim ni dišalo.

Nam se ni nikamor mudilo, ker nismo vedeli ničesar drugega kakor to, da je vojska končana. France Pucelj je predlagal naši petorici, naj gremo počasi. „Do spomladi bomo že prišli domov, prej pa ni treba!“

Nekaj korakov pred nami je stal na desni strani ceste avto Rdečega križa. „Baš prav,“ se je pošalil Ajster. „Ta gotovo čaka na nas. Kdo zna voziti?“ „Jaz“, se je oglasil Papež. „Kaj ne bi znal. Saj sem doma vsako leto zvozil s kravami ves gnoj na njivo, z avtom bi ga še lažje. Boste videli kako bo šlo.“

Hipoma je Ajster odprl zadaj avtomobil in naložili smo vso našo prtljago. Papež je že sedel za krmilom in vpil na vse grlo, naj porinemo, češ, da se lahko peljemo do Tridenta, ker je cesta močno nagnjena. „Ti, Jože, pa zaviraj, če bo šlo prehitro,“ je naročal meni.

Avtomobil se je začel počasi premikati. Papež je dobro vozil. Po vsej cesti ga je bilo dovolj. Ko je avtomobil že prehitro brzel, smo poskakali nanj. Ajster se je stisnil k Papežu in ga zmerjal, da ne zna voziti. Sto, dvesto metrov smo srečno prevozili. Papežu je znoj tekel po licu in obupno je kričal: „Žlajfaj, če ne, nas bo vse hudič vzel!“

Ajster, ki je že enkrat prej videl avtomobil, ga je učil, da je zavora levo od njega. „Samo potegni največjo kljuko nazaj in avto se bo ustavil.“ Papež je pritiskal razne prestave sem in tja, toda avto je drvel svojo pot. Ajster je vpil na Papeža kot divji in zadaj smo pa peli:

„Kaj nam pa morejo?
Nič nam ne morejo ...“

Vedno hitreje je drvel avto. Papež je vrtil krmilo, da smo kar poskakovali. Vsak trenutek bi se lahko znašli v jarku pod cesto. Ajster je ves razjarjen vpil. Ko je spoznal pretečo nevarnost, je skočil z avtomobila. Videli smo ga, kako se je zvalil po strmini. Tudi mi nismo dolgo čakali. V hipu smo mu sledili in poskakali na cesto. Samo Pretnar, ki se je menda bal za prtljago, da mu je Papež ne odpelje v Ljubljano, je še ostal in jo metal na cesto. Vrhu klanca je skočil z avtomobila tudi on. Mahal je za Papežem in ga rotil, naj skoči z avtomobila, če mu je življenje drago.

Papež se je vozil sam. Avto nam je že izginil izpred oči. Vsem je bilo tesno pri srcu. Bali smo se za Papeža ... Kar je močno zaropotalo. Dobro smo vedeli, kaj to pomeni. Tekli smo na vso moč, radovedni in prestrašeni, kaj se je zgodilo. Kmalu smo opazili desno pod cesto zvrnjen avto.

„Papež je mrtev,“ je rekel Pucelj. „Ta je res lepa. Zdaj bomo imeli še pogreb.“

„Ne bo ga konec, ne. Papež je Krajnčan. Vsak Krajnčan pa ima dve duši. Zato ne pogine za vsako malenkost,“ je modroval Ajster.

Ajster je bil prvi pri avtomobilu. Sklonil se je nad nezavestnega Papeža.

„He, Papež! Kam si pa zavozil. Minulo te bo veselje do avtomobila za vse večne čase. To niso tvoje krave ... Glej ga vraga! Še glasu ne da od sebe. Ali si se potuhnil, ali kaj? Škoda te ni, takih šoferjev nam ne manjka.“

Pucelj, ki je opravljal leto dni službo sanitejca, pa je ugotovil, da je Papež v nezavesti in da se je lahko poškodoval. „Daj mu poduhati steklenico z rumom. Takoj bo pri zavesti,“ ga je učil Ajster. Pucelj je izvlekel Papeža izza krmila, ga nesel na cesto in mu dal požirek Tuma. Ajster pa nas je pozval, naj pripravimo note, da mu bomo zapeli žalostinko. Pucelj je med tem kazal svojo zdravniško izvežbanost. Držal je ponesrečenca za roko in ugotavljal, da mu žila bije pravilno. „Kmalu mora priti k zavesti.“ Res se je tako zgodilo. Papež je odprl oči, mrmral nerazumljive besede in spet utihnil. Pucelj mu je dal drugi požirek ruma. Hitro je učinkoval. Papež se je takoj zavedel. Ozrl se je najprej po avtomobilu. Zastokal je in potožil, da ga boli v prsih. Iz nosa mu je kapljala kri. Pucelj, okorajžen po svojih medicinskih uspehih je spet važno ugotavljal, da se mu je nosna odprtina povečala in da ima le male praske po licu, kar za dobrega vojaka ne pomeni nič, niti toliko kot pik bolhe v mirnem času.

„Noge imaš k sreči še v redu nasajene in si zato popolnoma sposoben za marš, posebno proti domu boš lahko hodil. Če pa srečamo vprego s kravami, se lahko tudi pelješ v svojo Sühokrajno. Z automobilom ne gre, se ti plaši, kar je prenevarno za tvoje kosti.“

Tako ga je bodril in ko sta nazadnje še vsak krepko potegnila ruma, je bil sanitejski posel zaključen in konec je bilo tudi našega hrepenenja po avtomobilski vožnji.

Ajster je že pripravil vso našo prtljago. Naložili smo si nahrbtnike in se počasi napotili dalje po cesti. Pridružili so se nam še drugi vojaki. Proti večeru je prišla vsa družba dobro razpoložena v vas. Za prenočišče smo si izbrali stavbo, ki je bila podobna zapuščeni tovarni. Ljudje so nam povedali, da je bila ondi tekstilna tovarna. Prostora je torej bilo več kot dovolj. Do noči se nas je nabralo lepo število. Skoro vsi avstrijski narodi so imeli med nami svoje zastopnike. V enem kotu so svirali Hrvatje na svoje tamburice, v drugem so živahno metali karte Dalmatinci. Naš Garbus je vlekel harmoniko, da je plesalo na njegovo polko dvajset parov kranjskih Janezov.

Tako in podobno so tekle ure v noč. Želodci pa so nas začeli opominjati, da oni dan še ni bilo gorke hrane. Zato smo zanetili ogenj na dvorišču, da bi si skuhali večerjo. V velik bakren kotliček, ki si ga je izposodil vrli Štefan v neki cerkvi pri Asiagu in ga je že leto dni nosil s seboj, smo nametali več parov kranjskih klobas in še drugih dobrot, ki smo jih naplenili pri napadu na pošto. Obetala se nam je bogata večerja. V veliki skledi sva delala z Ajstrom nekakšne cmoke nadevane z marmelado, katere nam je naš provijantni šef Pucelj dobavil cel zaboj. On je tudi poskrbel, da nismo trpeli žeje po vseh teh dobrotah. Ob pravem času je zaplenil v skladišču pri žični vzpenjači več litrov ruma in vina. Še mnogo drugega nam je pripravil. Mislil je vedno na vse in kar se tiče dobavljanja provijanta je bil specijalist, da mu ni bilo para.

Večerjo smo pridno zalivali z vinom. Rum pa smo hranili za pot.

„Le pijte, fantje!“ je silil Pucelj in dopovedoval Ajstru, koliko vina, ruma, konzerv, moke, marmelade in drugih reči je še nakopičenih v skladišču. Papežu, ki je bil znan požeruh, so se pri tem kar sline cedile po tolikih dobrotah in pripomnil je, da bi bilo dobro ponoči pogledati v skladišče.

Ajster je nasvetoval, naj bi v naši družbi določili vsakemu svojo funkcijo. Vsi smo soglašali in se dogovorili takole: Lavrič je kuhar, Tavčar in Pretnar pomagata pri kuhinji, Ajster, Pucelj in Papež skrbe, da je kuhinja vedno dovolj založena z vsem potrebnim, Kren, Klešnik in Koritnik pa so nosači provijanta. Ajster je bil mnenja, da si morajo nosači poskrbeti konja za pot, ker bi sicer težko nosili vse s seboj.

„To se zgodi še nocoj!“ je zagotavljal Kren.

V resnici je še ono noč prignal našemu oddelku lepega vranca, opremljenega z nosilkami.

Kot kuhar sem oni dan opravil svoje delo. S Tavčarjem sva legla k počitku. Vsi drugi pa so šli na obisk v skladišče, da naberejo čimveč za pot. Nisem še uro spal, kar me prebudi iz sladkega spanja močna eksplozija. Nebo je zažarelo. Videl sem, da je v plamenih skladišče in postaja žične vzpenjače. Otrpnil sem od strahu. Grozno mi je bilo pri srcu, ko sem se spomnil, da so naši tudi tam.

Ves zasopel je prihitel Ajster, za njim vsi drugi. „Takoj od tu, sicer bomo vsi nesrečni!“ je rekel Ajster. „Ta ogenj je naše delo. Na poti povem vse.“

Hipoma smo pograbili vse naše stvari in že smo bežali proti Tridentu.

III.

Strašna noč je bila. Bliski so se trgali in grmelo je kot bi bil sodni dan. Tam za vasjo so se zaganjali visoko proti nebu ognjeni jeziki, ki so mimogrede polizali nakopičeno blago avstrijske armade. Vsak trenutek je bušknil v gluho temo rdeč ogenj in zemljo so stresali poki razkrajajočih se min, ki jih je bilo vse polno razmetanih okrog žične vzpenjače.

Mi pa smo se tiho, brez besed poslavljali od gorskih velikanov: Tisočkrat bodite zahvaljene gore, ker ste nam ohranile golo življenje. Pozdravljene od nas malih črvičev, ki smo toliko težkih mesecev rili, kopali, trpeli, vzdihovali, zmrzovali, stradali in umirali na vaših grudah in skalah. Večna hvala vam, košati gozdovi, ki ste nam sto in stokrat rešili življenje pred nenasitnimi žreli italijanskih topov. Hvaležni smo vam, gore in doline, da ste nas izpustile iz svojih mrzlih objemov. Poslednjič vas vse pozdravljajo sinovi matere Slave, ki gredo iz vaših ledenic v mile nižave in na vesele griče, med ljudi, v radostno življenje, kamor jih žene mračno in strto, a še vedno koprneče srce. Hrepenimo na ravna polja, kjer so ljudje veselih obrazov, mlada dekleta, vesela življenja. — Prokleti bodite vsi, ki ste nas brezvestno pahnili v to nečloveško življenje, v to mesarsko klanje, v hrano požrešnim topovom. Mi sovražimo to vojno brez konca, ki nas je podivjala in poživinila. Zakaj se sovražimo in ubijamo daleč od svoje domovine in svojih dragih? Odpri se, zemlja, in pogoltni vse one, ki jim je treba krvave vojne! Napij se njihove krvi, saj pravijo, da je boljša kot naša!

Po blatni cesti je počasi drsala naša žalostna četa. Ledeno mrzla burja nas je že prepihala prav do kosti. Zapenjali in zavijali smo se v raztrgane koprivaste cunje in se bali, da nam burja ne odnese še teh par zaplat, kar jih je ostalo.

Poleg mene je stopal Pucelj obložen s čutarami napolnjenimi z rumom. Zvonil je z njimi kot bi šli za procesijo. Vedno je stiskal v roki čutarico, iz katere je zdaj pa zdaj močno potegnil.

„Ne pij vedno!“ sem se jezil. „Pot je še dolga in naporna, še zmanjkalo nam ga bo.“

„Ne boj se,“ me je zavrnil Pucelj. „Dokler bom jaz skrbel za rum, ga bo vedno dovolj. V Tridentu ga dobimo, da se boš lahko kopal v njem.“

Spet je nagnil in tako dolgo požiral, da se mu je v grlu zaletelo. Curek ruma je bruhnil iz njega.

„Nehaj vendar pitil Pijan si že. Noge ti bodo odpovedale.“

„Čemu naj neham? Se mar še koga bojim? Ne Nemcev, ne Lahov, ne hudiča! — Kje so pa še druge pokveke? Hece, Ajster, Štefan, Pretnar, Papež, vsi pridite sem!“ je zapovedal. „Še eno bomo zapeli v spomin Tirolcem. Naj vedo, da odhajajo Kranjci.“

Pucelj se je močno upijanil. Vihral je semtertja po cesti.

„Prokleta cesta,“ si je godrnjal v brke. „Zvita si kot kača. Ti bedasti avstrijski cestarji delajo same stopnjice po cestah.“

Vsi, ki so zaostali, so naju že dohiteli. Pucelj se je krepko pridušil in povzel besedo: „Cucek mi je pravil, da je v Tridentu velika avstrijska kasa, v kateri je denarja kot listja in trave. Cucek je že daleč pred nami; poizvedel bo, kje se nahaja in vse potrebno. Ko pridemo še mi tja, bomo pograbili, kar je v njej, da ne pridemo domov brez denarja.“

„Prav je tako. Denar moramo dobiti, čeprav jih pogine še več kot današnji večer pri žični vzpenjači,“ mu je pritrdil Papež, ki je bil tudi že napolnjen z rumom, da je smrdelo iz njega kakor iz soda.

Ajster, ki se je bil medtem globoko zamislil, nas je nenadoma vprašal:

„Fantje, imate bombe in patrone?“ „Imamo!“ smo vsi zagotovili.

„Dobro! Bodimo pripravljeni, ker nihče ne ve, kaj vse se še zgodi. Ko pridemo v Trident, prevrnimo vse, da pridemo do denarja. Gorje pa onemu, ki bo proti nam! Pobijemo ga kot psa. Zdaj pa hitimo, da pridemo čimpreje v mesto!“

To vse se je glasilo kot povelje. Molče smo nadaljevali pot. Ko sva z Ajstrom malo zaostala, sem ga radovedno vprašal: „Kako je bilo pri žični vzpenjači?“ Otepal se me je nekaj časa. Ker sem pa le silil in silil vanj, se je končno vdal in začel:

„Poslušaj, Jože! Povem ti, ker sem ti obljubil. — Pucelj, Papež in jaz smo vstopili v skladišče poleg postaje žične vzpenjače. V skladišču se je prerivalo in vpilo kakih dvajset Madžarov, ki so bili že vsi močno opiti. Točili so rum, razbijali in praznili zaboje s konzervami, slanino, cigaretami ter z vsem tem polnili svoje nahrbtnike. „Za nas bo še vsega dovolj,“ je rekel Pucelj in pokazal na sod ruma, ki je ležal tik ob desnih vratih. Pucelj in Papež sta bila takoj pri sodu in hitro sta napolnila lepo število čutar. Poleg soda je ležal zaboj s konzervami. Tega sem se lotil sam. Grabil sem z obema rokama po konzervah, jih tlačil v svojo krušno torbico in mašil še druge luknje svoje mondure. Baš sem hotel dalje, ko pristopi k meni nek narednik in me ogovori madžarski. Nisem ga razumel. Zato sem molčal in zamahnil z roko. Za menoj stoječi Pucelj pa mu je zabrundal: „Nem tudum madžarum, konzerve, rum in cvibak, tudum, tudum. Hahaha! Madžarum! Ejlen Ljubljana!“ Medtem se je nabralo mnogo Madžarov okrog nas in že je padalo po naših trdih glavah, da se nam je svetilo pred očmi. Zmetali so nas skozi vrata. Par strelov je počilo za nami, k sreči ni nobeden zadel. Zbežali smo za skladišče in tipali glave, če so še cele. Pucelj se je spotaknil ob zaboj in je padel preko njega, da so zaropotale čutare, kakor bi prevrnil voz porcelana. S Papežem sva se ustavila, da preiščeva, kaj je v zabojih, ki jih je bilo naloženih cela skladavnica. „Ročne granate,“ je zašepetal Papež. „Baš prav,“ je menil Pucelj. „Vse do enega vas bo hudič vzel, prav v tej baraki. Še na onem svetu boste pomnili, kdaj ste brcali in zaničevali kranjske Janeze!“ Blizu nas se je oglasil Bosanec Jovo, ki so mu jo madžarski vojaki enako zasolili kot nam: „Bežite, fantje! Vi ste naši.“ V rokah je držal dve granati in je že potegnil vrvico. Hitro smo se umaknili k tovarni in se vrgli za zidom na zemljo. Zagrmelo je in zemlja se je stresla, da nas je vrglo pol metra visoko. Zrušilo se je skladišče, potrgale so se žice žične vzpenjače in vsi vozovi naloženi z madžarskimi vojaki so zgrmeli po pečinah in se razbili na kose. Vojaki so zaman klicali v temno noč. Medtem je ogenj že uničil skladišče in postajo žične vzpenjače. Tako se je zgodilo zdaj veš vse.“

„Čemu ste to storili Ajster?“ sem izpraševal globoko pretresen. „Ljudje so kot mi. Mnogo so pretrpeli, težko pričakovani so se vračali k svojim, ki jih v solzah in žalosti vsak dan čakajo. Tega niso zaslužili!“

„Kaj, ljudje? Niso ljudje! Ali si pozabil, kako so streljali naše v Judenburgu? Se ne spominjaš več, kako so naša dva Bosanca privezali k murvi in jih ustrelili? Ne veš, kako so nas pretepali v postojankah, ko nas je Gams kazensko poslal v zapor, ker smo prekoračili dopust? Ali si morda pozabil, kako so naju in še šest Bosancev gnali na Vinceno pred vojno sodišče, kako te je mlečnozobi poročnik brcnil skozi vrata in ti prisodil osem mesecev zapora, ker si v strahu za življenje zbežal s poljske straže? Gotovo se še spominjaš, kako te je opljuval, obrcal in bil s pestmi poročnik Kereš, ker si v Gertulah vrgel po dolini bronasto svetinjo, ki si jo dobil za junaštvo izkazano pri zadnji ofenzivi, ko si stražil gospoda poročnika Šantata! So to ljudje? To so zverine! Vse dolge mesece so nas ščuvali, hujskali, gonili, brcali, suvali, zmerjali in sililr klati in pobijati. To znamo, kar so nas oni sami naučili. Le naj pride Ventur v moje roke. Pokažem mu, kaj nas je naučil!“

Srdita jeza mojega vojnega tovariša je pomogla, da sem pozabil sam na vse pomisleke, ki sem jih po prvem vtisu imel.

Za hribi se je začelo svitati. Burja je ponehala, oblaki so se razpršili in obetal se nam je lep dan. Pri vasi Cognoli blizu Tridenta smo prestopili železniško progo. Napotili smo se v vas, ki leži nad Tridentom, z namenom, da se dobro odpočijemo. Ustavili smo se ob prijazni hišici z malim vrtom ograjenim z lepo žično mrežo. Posedli smo poleg ograje. V dolini pod nami je ležalo mesto Trident, do katerega ni bilo več kot pol ure hoda.

Pucelj in Papež sta kmalu zaspala. Štefan je privezal svojega konja k ograji, ga raztovoril in mu prijateljsko govoril: „No, pramček, le malo počakaj, kmalu ti prinesem kaj za zob.“ In res mu je prav kmalu prinesel velik šop koruzne slame. Legel je poleg njega in že je smrčal tudi on, kakor bi vlekel žago. Drug za drugim so pospali, vsi, razen Pretnarja in Tavčarja.

„Dej no, Jože, skuhi kufe,“ me je prosil Pretnar. „Mal gorkga neb škodil.“ Nato se je tudi on zleknil poleg drugih in sladko zaspal.

S Tavčarjem sva opazovala življenje na cesti in železniški progi. Cesta je bila popolnoma zastavljena s težkimi topovi, tovornimi avtomobili, konji, municijskimi vozovi in drugim. Vse je bežalo in si utiralo pot proti Tridentu in dalje po dolini. Tu šele smo videli, da je vsa sila avstrijske armade zlomljena. Na progi sva zagledala tovorni vlak, ki je vozil zelo počasi.

„Glej ga, bedaka, naravnost v italijansko žrelo vozi. Ta tudi še neve, da je Avstrija šla k vragu,“ se je jezil Tavčar na strojevodjo.

Stroj je mukoma puhal, dokler se ni prav nasproti nas ustavil. Strojevodja je poskušal stisniti še zadnje sile iz črnega konja. Toda ni šlo. Kolesa so se na mestu zavrtela. „Dokončano je. Ljudje in stroji so se uprli „kajzerju“ zadnjemu,“ je rekel Tavčar, ki je z veseljem gledal stroj in živahno puhal oblake dima iz svoje fajfice. Vlak je zapiskal, da je v daljavi odmevalo. „Aha!“ pravi Tavčar. „Na pomoč kliče.“

„Kateri hudič pa tako piska?“ je godrnjal Ajster mencaje si oči, ker ga je zbudil pisk stroja. „Prokleta banda „ajzenponarska“! Dozdaj so razbijali polentarji, da nisem mogel spati, zdaj boste pa vi? — Halo!“ je zaklical Pretnarju in ga suval pod rebra.

„Ja, kaj!“ se je zganil Pretnar. „Al je kufe že fertig?“

„Misliš, da si v kavarni? Na, tukaj imaš zajtrk.“ Ajster mu je dal čutaro ruma, katerega je preje še sam parkrat pocuknil.

„Vsi vstanite!“ je kričal Ajster. „Gremo pogledat, kaj so Avstrijci poslali Italijanom za likof.“

Razen Papeža in Puclja so bili že vsi zbujeni. Pretegavali so si ude, zdehali in se otresali kakor mokre kokoši.

„Kaj pa vidva, tristo črnih?“ se je razkoračil mali Tavčar pred spečima. „Mislita spati do sodnega dne?“ Brcal je v noge zdaj enega zdaj drugega. „Gremo pogledat, kaj nam je „kajzer“ poslal za božično darilo.“

Nista se zmenila ne za brce ne za besede. Papež se je samo vlegel na trebuh, obrnil obraz proti zemlji in si ga zakril z rokama, da ga ne bi motilo solnce.

„Samo še malo potrpita lenuha,“ se je oglasil grozeče velikan Klešnik. „Jaz vaju kmalu zbudim, da si le ovijači popravim.“

Stopil je k njima, prijel vsakega za eno nogo in ju vlekel v dolino. Glave so jima tolkle po krtinah, da sta se kmalu spametovala in začela v pretrganih besedah zmerjati orjaškega mužika. Vsi smo se smejali, da so nas slišali tja gori v vas Cagnolo. Komaj ju je spustil, sta bila že na nogah. Ubrala sta jo za bežečim Klešnikom in mu grozila, da ga ubijeta, če ga dobita v roke.

Za hišnim voglom sta se pojavili dve miadenki. Gotovo ju je prignala radovednost, da vidita, kaj počenjamo, ker se tako glasno smejemo. Prvi ju je opazil Papež. „Pucelj, Pucelj,“ se je muzal, „poglej ju no, hudika, kako sta čedni. Že leto dni nisem videl takih golobičic!“

Pucelj, ki se mu še ni skadil rum iz glave, ju je vabil v čudni nemščini: „Stopita vendar bliže, gospodični. Pri nas se imamo dobro, vsega imamo dovolj, samo lepih deklet ne.“

Deklici sta se plaho bližali, deset korakov od nas sta pa obstali.

„Ti jih pokliči, Pretnar,“ je rekel Papež. „Ti znaš lepo pihati na dušo.

Pretnar, ki je govoril dobro nemški, se je z njima kmalu dobro razumel. Takoj so pričeli živahen razgovor. Pripeljal ju je k nam. Pucelj je vojaško pozdravil, ponudil prvi roko in se predstavljal:

„Doktor Uzmovič“. Papež, ki je stal prvi za njim, se je tako dobrodušno smejal, da je imel usta odprta prav do ušes. Tudi on se je nerodno in v zadregi predstavil: „Ich bin Papež zadnji, vedno žejni.“

Ko smo se jima s podobnimi imeni predstavili vsi, sta naši novi znanki prisedli k nam in Pretnarju ni zmanjkalo besed. Tako jima je govoril, da bi ga noč in dan poslušali. Seveda se je samo lagal: Pravil jima je, da ima njegov oče na Dunaju tovarno za aeroplane, da se je z njim sprl in odšel prostovoljno k vojakom, da je oče od same žalosti umrl, ker mu on ni nič pisal. Sedaj da je on edini dedič velikega bogastva, ki ga čaka doma. Prosil ju je za naslove, da ju lahko ob prvi priliki obišče, ker bo gotovo imel kot tovarnar aeroplanov vedno opravka pb vseh državah in krajih.

Tudi Pucelj je hotel nekaj povedati. Vedno je silil v pogovor s svojo posebno nemščino. Pravil je, da ima doma tovarno za makarone, da potrebuje mnogo deklet, da vrtajo luknje v makarone.

Papež se je pa kar po kranjsko pridušal, da je vse resnica, kar govorita bogata moža. Samega sebe je predstavil kot dobavitelja, ki je vso vojno skrbel, da je bila Avstrija vedno dovolj založena z mlekom.

Pretnar je končno začel korajžno poizvedovati, kje stanujeta. Starejša Marija mu je pokazala hišo na robu vasi.

„Zdaj imamo še nekaj opraviti v mestu,“ je rekel Pretnar. „Zvečer pa se gotovo spet vidimo.“

Poslovili smo se od njiju z obljubo, da pridemo zvečer. Prijazno sta nas pozdravili tirolski rožici in odhiteli proti vasi.

„Arkaluj, fejst dekliča!“ se je vnemal Pretnar. „Tud u Iblan b pršle na suja rajtnga. Počaki me do večera, ti črno seme tirolsko. Ugriznu te bom, de boš pomnla Iblančana.“

Ajster nas je poklical, da gremo k vlaku, ki je še vedno stal na prejšnjem mestu, pogledat, če bo kaj za nas. Vsi so se oborožili za pohod, samo Papež in jaz sva ostala, da paziva na stvari, ki so jih pustili ob ograji. Sedem naših fantov, z zataknjenimi noži na puškah in jeklenimi čeladami na glavah, se je v teku zagnalo proti vlaku. Ajster je bil prvi pri vlaku. Gospodujoče je povpraševal strojevodjo, kaj vozi. Velik in močan strojevodja pa je mirno kadil debelo smotko in se ni zmenil za Ajstrovo vprašanje.

„Vseeno je, če poveš ali ne. Sami lahko pogledamo v vozove,“ je zarentačil Ajster.

Skočila sta s Klešnikom do četrtega voza za strojem in ga ročno odprla. Radovednost je gnala tudi mene, da vidim, kaj vse je v vlaku. Pustil sem Papeža samega in jo ubral za drugimi k vlaku. Ko sem prišel k njim, je Klešnik že odpiral velik zaboj, Ajster pa je zvalil drugega z voza. Takoj so se spravili nanj Tavčar, Pretnar in Kren. Iz zaboja se je vsulo suho sadje, jabolka in hruške. Cel voz je bil natovorjen s suhim sadjem.

„Tudi to bo dobro!“ sta se veselila Koritnik in Tavčar in polnila vse svoje žepe s sadjem.

Klešnik in Ajster sta medtem odpirala že drug voz, ki je bil poln moke. Dve vreči sta vrgla z voza in naročila Pretnarju in Krenu, naj ju odneseta k hiši, kjer je ostal Papež.

V tretjem vozu je bil kristalen sladkor v papirnatih vrečah. „Dve vreči k Papežu v vas!“ je ukazal Ajster Koritniku in meni. „Zvečer bomo pili kuhanega,“ se je obliznil Klešnik.

Vojaki so nas s ceste opazili, kaj delamo. Priključili so se našemu delu in kmalu nas je bilo več kot sto pri vlaku. Z vseh vozov so metali razne zaboje, jih razbijali in odnašali blago na vse strani.

„Hooop!“ je klical Pucelj iz predzadnjega voza. „Fantje, hitite! Tukaj je poln voz tobaka in cigaret.

Hiteli smo tja in se drenjali, kdo bo prvi v vozu. Par vojakov, ki so govorili nemško, nam je skušalo zastaviti pot in nas zavrniti. Suvali so Puclja iz kota v kot in niso dopustili, da bi se česa dotaknil. „Udarite, fantje!“ se je drl Pucelj. „Zmečimo ven to svojat nemčursko. To vse je naše, ker smo bili prvi.“

Bili so avstrijski Nemci iz prvega dunajskega polka. Klešnik je pograbil mladega Dunajčana, ga pahnil z voza in ga brcnil, da je odfrčal kot lupina. Ni se še dobro pobral, ko mu je poslal Ajster tovariša na hrbet. Tako smo zmetali vse.

„Čakajte, satani!“ se je jezil Pucelj in spalil tri strele nad njihovimi glavami. Popihali so jo kot zajci in nobeden ni utegnil pogledati nazaj.

Tavčar je vrgel z vagona zaboj, ki se je razklal na dvoje. Iz njega so sfe stresli zavitki menfistovk. Vsi smo zaukali od veselja. „Daj še kak zaboj!“ je zavpil Klešnik. Takoj je bil na tleh. Klešnik in Ajster sta ga pograbila in odnesla k Papežu. Iz razbitega zaboja smo si vzeli vsak nekaj in hitro odhiteli za njima. Prav zadnji čas je bil. Po železniški progi je prihajalo krdelo vojakov, druga četa pa je prihajala po cesti.

Ves vesel nas je sprejel Papež in se kar ni mogel načuditi.

„Sladkor, moka, zdaj pa še toliko menfistovk!“

Posedli smo, prižgali vsak svojo cigareto in gledali zadovoljno proti vlaku, kjer so razbijali zaboje, se prepirali in tepli.

„Zapojmo, fantje! je predlagal Tavčar. „Vsega imamo dovolj, ničesar nam ne manjka.“

In že se je razlegala lepa slovenska pesem preko tirolskih gričev:

„Sinoči je pela kot slavček ljubo ...“

Najprej so se glasovi tiho in lahno prelivali v mrak, potem pa je pesem prešerno in nagajivo izzvenela:

„Zakaj bi ne vriskal, zakaj bi ne pel ...

Ura je šla na devet. Pretnar, Klešnik in jaz smo se odpravili, da bi pogledali, kdo je v hiši, okrog katere smo se že tri ure potikali. Vrata na cesto in vrt so bila zaklenjena. Gledali smo skozi zaprta okna. Žive duše ni bilo videti ne slišati. Hece je začel razgrajati in razbijati po vratih. „Aha, bo, ga je zaustavil Klešnik. Ključ se je v ključavnici zavrtel in vrata so se počasi odpirala. Vsa prestrašena se je ozirala po nas stara, sključena ženica, ki ni mogla priti do sape. „Dober dan!“ sem jo pozdravil nemško. Nič ni odgovorila. Poznalo se ji je, da še je močno prestrašila, ker je stala kot bi okamenela.

„Nič se ne bojte, mamica,“ je začel Klešnik. „Slovenci smo, nikomur ne storimo nič žalega.“

Stegnil je roko proti njej, da bi jo potrepljal po rami. Skoro se je revica zgrudila od strahu. Palica ji je padla iz rok in trepetala je po vsem drobnem životu. Čudno nič, da se je bala Klešnika, ki je bil orjaške postave in je držal v desnici puško z nasajenim nožem, na glavi pa je imel temno zeleno jekleno kapo.

„Pred teboj ima strah. Odstrani se. Morda midva sama kaj več doseževa.“

Na te moje besede se je Klešnik umaknil. Zdaj sem jaz poskušal začeti pogovor. Pripovedoval sem ji, da gremo domov, da smo lačni in jo prosimo, če bi lahko pri njej skuhali kavo, da gremo potem takoj dalje. Sedaj je bilo vse v redu. Pokazala nam je sobo in kuhinjo poleg nje. Vse naše stvari smo znosili v sobo, konja pa je Štefan zaprl na vrt in mu povedal tiho na uho, naj gloda drevje, če je žejen, naj pa pije iz vodnjaka, ki je sredi vrsta.

Stara gospa se je zaklenila v svojo sobo in mi smo postali neomejeni gospodarji v hiši. V štedilniku je kmalu gorelo. Skuhal sem kavo, ki so jo vsi pili z veselim zadovoljstvom. Zraven so prigrizovali prepečenec, ki smo ga nekaj prinesli še s seboj.

„Jutri za kosilo pa mora biti kaj boljšega,“ mi je naročal Ajster.

„Vsega imaš na razpolago: sladkor, moko, konzerve, slanino, mast, marmelado in nevem, kaj še vse.“

„Samo soli nimam niti zrna,“ sem mu potožil.

„Priskrbeli ti bomo tudi to,“ je obljubil Pucelj.

Pucelj in Ajster sta šla v vas, drugi pa so se potikali okrog hiše. Ostal sem sam, vlegel sem se v sobi na tla in kmalu trdno zaspal.

Zbudil sem se popoldan okrog tretje ure. Nikogar ni bilo v sobi. Sedel sem na tla in se leno pretegnil. Globoko zehanje se mi je spremenilo v smeh, ko sem zapazil, da so mi fantje napravili med spanjem nekak mrtvaški oder. Oder je bil seveda posebne vrste. Okrog in okrog mojega ležišča so napravili iz zavitkov raznih cigaret pedenj visok okvir. Na vsaki strani glave je stala z rumom napolnjena čutara, ob vsakem boku pa se je stegovala vreča sladkorja, obložena s konzervami in prepečencem. Pri nogah je bil postavljen velik lonec, poln pristne tirolske črnine. Borova vejica je stala v njem na raspolago kropilcem, ki so se je morali pridno posluževati kar sem ugotovil po madežih na vrečah in obleki.

Skobacal sem se iz čudne rakve, da pogledam za tovariši. V kuhinji je bila praznična tišina. V veži je zbudil pozornost 100 literski sod. Odmašil sem ga. Napolnjen je bil z enako črnino kakor lonec-kropilnik v sobi. Tudi na vrtu in okrog hiše nisem naletel na nikogar, da bi vprašal, odkod toliko blagoslovljene vode.

Naenkrat začujem harmoniko. Urno jo uberem proti vasi. Nisem se zmotil. Vse, razen Ajstra in Krena, ki sta odšla z mesto, sem zagledal v družbi veselih vaških deklet. Videl sem takoj, da so vsi sijajno razpoloženi.

Nudil se mi je krasen prizor. Garbus je vlekel harmoniko, Pretnar in Tavčar sta plesala z Olgo in Marijo. Vse ostale pa sta zabavala Papež in Puc, ki sta svojo zunanjost prilagodila svojemu razpoloženju. Na prsih sta imela pripete velike rdeče rože iz papirja. Papežu je visela po hrbtu dolga kita čebule, v rokah pa je držal drog, na katerem je plapolal velik črn predpasnik, menda žalna zastava za ranjko Avstrijo. Pucelj pa se je spremenil iz avstrijskega upornika v afriškega poglavarja. Namazan s sajami, je imel na glavi poveznjen star kovinast lonec, iz katerega je štrlelo iz lukenj perje vseh barv. Meč je predstavljala stara kosa, bisere in zobovje pobitih merjascev pa je predstavljal okrog vratu nasajen venec debele čebule. Taka sta počenjala vse mogoče neumnosti. Potrudila sta se zelo in storila vse, da se vživita v svoji divjaški vlogi, kar se jima je čisto posrečilo. S svojimi divjimi kriki in plesi sta zabavala vso vas, ki se je vedno bolj navduševala za njune predstave. Klešnik pa, ki je stal v bližini z zavihanimi rokavi in s polno steklenico v roki, jima je sproti gasil žejo.

Ko je utihnila harmonika, sem se jim pridružil. Prvi mi je gostoljubno ponudil kozarec vina Klešnik. Tak je bil uvod. Ko me je zapazil Pucelj, je začel divje vihteti svoje roke in kazaje po dekletih začel kričati „poglej jih Jože, ali niso čedne. Kar izberi si eno, katero hočeš!“

Samo one črne ne, dobiš jo lahko šele jutri, je ugovarjal Papež in kazal na čedno dekle. Za nocoj jo imam na piki jaz. Poslušal in gledal sem jih nekaj časa. Dekleta so postajala za nas vedno bolj navdušena in kmalu smo se čisto sprijaznili.

Proti večeru sta se z mesta Tridenta vrnila Ajster in Kren. Že od daleč je kričal Ajster in dajal znamenje, da se nam je takoj zdelo, da gre za posebno važno stvar. Hudo zasopljen je dospel med nas in povedal, da so Italijani že v mestu. In da love naše fante in jih razorožujejo.

„Tudi nama so sneli puške z ramen.“

„Ker sta strahopetca“, se je vmešal Pucelj. „Sem naj pridejo, moje puške naj se dotaknejo, če si upajo. Celega bataljona tistih italijanskih zajcev se ne bojim. Naženem jih, da se ne ustavijo preje kot v Rimu.“

„Da, tako je, prav imaš Pucelj, midva se ne bojiva vse italjanske vojske, ampak brez Angležev in Francozev, je trdil pijani Papež. Kaj pa nam pravzaprav hočejo? Spomnijo naj se, kaj znamo in naj bodo veseli, da jim damo mir. Če so lačni, dobijo jesti in piti, amen.“

„Iz vseh hišnih oken vise italijanske zastave, nadaljuje Ajster. Vsi civilisti, ženske in moški in otroci, so oboroženi ter hodijo v oddelkih po mestu in silijo naše ljudi k pokorščini. Vojaki so vsi močno pijani, streljajo na civiliste, stikajo po skladiščih, kradejo križem vse mogoče blago. „Še en štefan vina Marija, naroča Pucelj, „kar bo onim ostalo, poberemo in razbijemo mi. Pravzaprav pa mi je že malo dolgčas po pokanju. „Živijo streljanje in razbijanje“, kriči Papež in izpali naboj iz svoje puške.

„Pamet fantje, pamet. Stvar je resna. Še nocoj bodo Italijani tukaj, poberejo nam vse, potem bo konec našega veselja, pojdimo v našo hišo, na konferenco, da se dogovorimo, kaj bomo ukrenili, da nas Italjani ne pobero,“ je modroval izkušeni Tavčar. „Še eno zaigraj Garbus,“ sili Pucelj, „da se še enkrat zavrtimo, potem pa naj pride hudič ali Italijan, vseeno je. Še eno polko!“

Vrnili smo se v naše stanovanje in Ajster je poročal. Sklenili smo, da gremo to noč vsi v mesto.

Pogrel sem konzerve in skuhal kavo. Po večerji smo se izselili na vrt v hlad. Pucelj je nekje iztaknil gumijasto cev, in začeli smo natakati črnino.

Čez dobro uro smo bili vsi prav dobre volje. Garbus je pridno igral na harmoniko. Pretnar je odšel v vas in pripeljal pet mladih deklet. Začela se je prava veselica. Kuhali smo vino in Tavčar je nasul v njega drobnega sladkorja, da smo ga jedli z žlico, poleg smo greli konzerve in grizli prepečenec, kadili „Menfistovke“ in pridno plesali. Nikdo izmed nas ni slutil, da bo to naše veselje trajalo samo še nekaj ur. Pozabili smo na Italjane, nismo mislili na ujetništvo, ne na vse grozote, ki so se ta čas odigravale v mestu Tridentu.

Dolgo v noč smo se veselili. Močna črnina nam je stopila v noge. Okrog polnoči so nas zapustila dekleta. Kakšen vtis smo napravili nanje oni večer, ne vem. Nam je bilo vseeno, saj smo se videli ta večer zadnjikrat z njimi.

Pretnar, ki je spremljal dekleta v vas, se je kmalu vrnil v družbi narednika 17. našega polka. Pravila sta, da so Italjani že v vasi, da zahtevajo da odložimo orožje. „Storite pa kar hočete,“ nadaljuje narednik. „Pojdi k vragu Ti in Italijani“ mu odgovarja Pucelj. „Povej jim, naj pridejo jutri, ko spijemo vino in pojemo konzerve. Zdaj ni časa za pogovor z Italijanom.“ Videl je, da ne opravi ničesar, zato je takoj zopet odšel. Popili smo še vsak porcijo vina, se oborožili od nog do glave in jo hitrih korakov ubrali proti mestu, z namenom, da naberemo v skladiščih čim več provijanta za nadaljno pot.

Na železniški progi tik pred mestom smo se ustavili. Razdelili smo se v tri skupine in dogovorili, da se zberemo najkasneje okrog 7 ure na izhodišču v Chionco.

Kot tretja trojica Klešnik, Pretner in jaz, jo zavijemo po slabo razsvetljeni ulici s pripravljenim orožjem previdno v mesto.

Vajeni smo bili nečloveških grozot in naporov in frontnega življenja. Otopeli smo za vse, kar se je imenovalo človeško, a vendar prizori tiste noči so nas navdajali s čudno neznano tesnobo. Strašno pustošenje se je upiralo naši vesti.

Na zapadni strani mesta so razsvetljevali temno noč veliki ognjeni zublji. Požirali so veliko vojno skladišče in ga uničevali prav do tal. Tudi postaja je bila že vsa v ognju in natovorjeni železniški vozovi so se užigali drug za drugim kakor baklje. Ognjeni jeziki so vsak čas zajeli z municijo natovorjen voz, da so silni plameni parali ozračje in zemlja se nam je majala pod nogami.

Iz avstrijskih postajank izza visokega gorovja se je neprenehoma bliskalo. Grmenje topov je votlo odmevalo po dolini in povečavalo peklensko grozo nad tem bednim mestom. Iz vzhodne strani pa so se iz nižjih gričev kakor v posmeh regljale strojne puške. Kosile so po mestu vojake in neprevidno civilno prebivalstvo.

Vse to nam je dajalo sliko pravega pekla. Preko 100.000 pijanih vojakov se je tisti čas klatilo po mestu, streljalo v okna, pobijalo ljudi in se od časa do časa pokalo tudi med seboj. Požigali so skladišča in uničevali vse, kar jim je prišlo pod roke. Pijani in na pol divji niso poznali več človeka v sebi, ne v drugih.

Naša skupina se je ustavila za malim zidom na vrtu ob lepi visoki hiši. Posedli smo, prižgali cigarete in načeli načrt, kje bi se kaj dobilo za nas. Nenadoma smo zapazili iz nasprotne strani gručo vojakov, ki se nam je bližala po ulici. V medli električni luči nismo spoznali ali so naši ali Italijani.

„Pripravimo se,“ šepne Klešnik. „Če so Italjani, morajo brez pardona na oni svet.“ Stisnjeni ob zid smo napeli karabinke in čakali ... „Bosanci,“ reče Pretner. Stopili smo iz vrta na cesto, da jih povprašamo o situaciji v notranjosti mesta. Čudno naklučje. Iz gruče sta se po prvih besedah izluščila zgubljena naša znanca, ordonanc Cucek in bosanec Jovo. Navdušeno smo se pozdravili in spraševali po tem in onem.

„Iščemo skupino Čehov, ki so pobrali ogromne zaloge denarja iz avstrijskih blagajn. Vse smo že prevrnili, a v mestu jih ni več,“ nam je pojasneval Cucek. Po kratkem izpraševanju je gruča odšla proti železniški progi. Jovo in Cucek pa sta se pridružila nam.

Mahnili smo jo proti kolodvoru in se ustavili sredi mesta na velikem trgu, ki je bil nabasano poln glasnega, prerivajočega se vojaštva iz vseh avstrijskih polkov. Dobro smo morali paziti, da smo ostali skupaj, kajti težko bi se zbrali zopet, če bi le za trenotek utonili v tem morju razdivjanih in opitih ljudi. S težavo smo se prerinili skozi in zavili v popolnoma temno ulico ... Kar zapoje kakih sto metrov pred nami strojnica. Zažvižgala je serija svinčenk. Zarile so se v zid hiše, par metrov pred nami ... Ko blisk smo se vrgli skozi vrata sosednje hiše na veliko dvorišče. Prisluhnili smo. Strojnica je ropotala dalje in iz trga se je začulo vpitje zadetih. Po glasu smo spoznali, da strojnica ni avstrijska temveč italjanska. Začeli smo iskati prehoda preko visokega zidu. Jovo in Klešnik sta našla mala vratica v zidu. Stopili smo na velik vrt, ki je bil obzidan z do 4 m visokim zidom. Strojnica je utihnila. Nameščena je bila na ulici, ki je tekla ob zidu na nasprotni strani vrta. Tiho smo se plazili v tej smeri ob zidu. To to to, tototo se je zopet oglasila njena pesem. Iz trga so ji odgovarjale goste salve iz pušk. Skočili smo še par korakov in obstali tik strojnice, ločil nas je samo visoki zid. Brez pomisleka smo potegnili ročne granate in vžgali. Odfrčale so čez ... Trenotek in peklensko je zagrmelo. Strojnica je utihnila, njeno monotono pesem pa so zamenjali smrtni kriki ranjenih Italjanov. Istočasno so se zagnali vojaki iz trga proti njim z divjim vpitjem. Konca nismo čakali. Gotovo pa nihče izmed Italjanov ni ostal živ.

Po isti poti smo se vračali nazaj na dvorišče, kjer nas je osupnil drugi prizor: Pred nami sta šla dva oborožena vojaka močnih čokatih postav. Na dvorišče jih je, kakor nas, gotovo prignala italjanska strojnica. Sedaj pa sta se vračala iz zavetja nazaj na cesto. Med vrati pa jih nenadoma ustavita dva oborožena civilista. Z napetimi velikimi avstrijskimi pištolami sta jima zastavila pot. Vojaka sta bila Madjara, kar smo posneli iz prepira. Starejši civilist je zahteval od obeh puški in za pas obešeni pištoli. Madjara sta zgrabila za puški in navalila na oba Italjana s kopiti. Starejši je odskočil in zbežal po stopnicah. Madjar pa za njim. Mlajšega, kakih 16 let starega fanta pa je drugi vojak zadel s puškinim kopitom na glavo, da se je v hipu sesedel. Zgrabil ga je nato z rokami in ga na glavo zavihtel v veliko gnojnično jamo do vrha polno črne nesnage.

Prizor se je odigral v trenutku. Madjar je zbežal in se na ulici pomešal med gnečo.

„Hitro od tu,“ je prvi zasopel Pretnar, pod vtisom groznega čina. „Če nas zalotijo Italjani tu, bomo morali dejanje obeh Madjarov plačati z lastnim življenjem.“

Stekli smo iz hiše in zavili v nasprotno ozko ulico. Krožili smo po mestu do jutranjega svita in srečavali povsod prizore uničevanja. Vrnili smo se nato brez vsacega plena v vas. Bili smo prvi. Ostalih še ni bilo doma. Na vrtu smo zakurili in posedli. Skuhali smo vino. Do sedme ure so se polagoma vrnili drugi. Imeli so srečo in tako nam je življenska zaloga zopet narasla s konzervami, rumom, mesom in kar je bilo še treba. Papež je med drugim prinesel celo balo usnja rekoč, da si damo napraviti za zimo škornje. Ko so odložili, so prisedli in vsak je dobil za zajtrk kuhanega vina. Čez dobro uro smo pogreti konzerve in zopet je začela teči preostala črnina. Jeziki so se razvezali in praviti smo si začeti doživljaje minule noči.

Najprej se je oglasil Pucelj in povedal, kako je prilomastil nepovabljen v kuhinjo neke hiše, prepodil gospodinjo in sunil velik kos svinjske pečenke ter pol hleba kruha. Pokazal je tudi raztrgane hlače, ki mu jih je na begu raztrgal pes. Mali Tavčar se je jezil na Nemce, ki so ga vrgli iz polnega skladišča čevljev in obleke. Ajstru in njegovim se je godilo precej slabo. Podili so jih italjanski vojaki in civilisti toliko časa, da so jim dali poduhati svinca. Potem se je igra sprevrgla, začeli so bežati Italjani, da se je kar kadilo za njimi ...

Tako in podobno so tekli pogovori, ko nam naenkrat pade v oči jezdec na cesti, na severnem pobočju hriba. V lahkem galopu jo je rezal iz mesta v našo vas. Vsi smo vstali in strmeli v ono smer. Tavčar je imel daljnogled, ki ga je hitro izvlekel iz nahrbtnika. „Italjan je, enega izmed alpinskih polkov,“ je kratko odgovoril.

„O, presneti polentar, kako brezskrbno jo kolovrati proti nam,“ se je jezil Pretnar. „O, le počakaj malo“ in že je napel karabinko. Komaj smo mu ubranili, da ni streljal. „Takoj vsi na cesto.“ Prvega Italjana moramo sprejeti miroljubno, je ukazoval Ajster.

V jeklenih čeladah, s pripravljenimi puškami smo odhiteli na cesto. Vstavili smo se na ostrem ovinku za grmom tako, da nas Italjan ni mogel zapaziti preje, nego par metrov pred nami. Puclja smo določili, da nagovori Italjana in ga pooblastili za mirovna pogajanja.

Začuli smo klopot konjskih kopit. Pucelj je postajal nervozen. Brez prestanka je popravljal zdaj puško, zdaj čelado, zdaj opasač in nemirno je stegoval vrat v ono smer, odkoder je imel priti Italjan. Nazadnje mu je roka ušla na čutaro in komaj je napravil par krepkih požirkov, že se je pojavil pričakovani jezdec v italjanski uniformi. Pucelj se je ozrl po nas, kakor bi se hotel prepričati, če smo še tu in če je za hrbtom dovolj varen. Nato je odločno stopil naprej in začel vpiti: „Gospod Italjan, javljam, da nas je devet Slovencev in en Bosanec. Imamo vsega dovolj. Imamo vina, cigarete, ruma, konzerve in polente. V vasi pa lepa dekleta. Gospod Italjan, vojske je konec, Avstrija kaput — eviva Jugoslavija!“

Da podkrepimo ta Pucljev narodni govor smo vsi zakričali: „Avstrija kaput, živela Jugoslavija!“

Očividno prestrašeni Italjan ni odgovoril niti besede. Trenutek je obstal bled in v strahu. Roka mu je menda nehote ušla in vojaško je pozdravil. Potem pa hitro obrnil konja in zdirjal po cesti nazaj.

„Glej ga strahopetca italijanskega, kako ti jo ubira,“ se je zadrl Pucelj. Govoril sem mu o samih dobrih rečeh, o polenti, o cigaretah, o vinu in še ljubice bi mu dobil — pa ti vrag strahopetni ne počaka, da bi se pogovorili, kakor gre, kadar se sklepa mir med sovražniki.“

Stopili smo izza ovinka in sledili z očmi italijanskemu jezdecu. Prejšnja nervoznost se je udušila v grohotu.

„Do danes nisem razumel, kako je mogla bežati vsa italijanska vojska, kadar smo lačni Janezi in Bosanci in Dalmatinci komaj malo zaropotali,“ je nadaljeval Pucelj. Zdaj pa vidim. Nič mu nisem hotel, še grdo ga nisem pogledal in ubral jo je, da se bo užgal. Čudno, da sploh kdo pozna italijanskega vojaka tudi od spredaj. Mar ne fantje?

Vsak je nekaj dostavil v pokrepitev sodbe o italjanskem junaštvu.

Nazadnje nam je razodel Tavčar, ki se je spoznal na čine italjanske vojske, da je bila ta junaška prikazen italjanski podporočnik — alpin.

„Pa nikar ne žalujmo preveč za izgubljencem, najbrže ne bo dolgo, ko se zopet vidimo, seveda v večji družbi. Italjan je šel po pomoč in se bo vrnil, o tem ni dvoma.“

„Kar pripravimo se. Stvar je jasna. — „Austrija kaput“ pa naša svoboda tudi „kaput“ fantje,“ nas je dražil Tavčar.

Njegove besede so začele učinkovati. Pregnale so našo objestnost in brezskrbnost. Vrnili smo se na naš vrt. Pogledali smo vsak za svojimi stvarmi in jih spravili v hišo. Bili smo pripravljeni za odhod. Toda kam? Nihče ni znal svetovati.

Hodili smo po vrtu z enega konca na drugega, modrovali, ugibali in kadili, kadili kar naprej. To je bil občutek v pasti. Kje ven? Kje je izhod? Oči so iskale in tipale.

Naenkrat pokaže Tavčar z roko strmino na železniškem nasipu. Evo ga, fantje, vedel sem, da nas ne bo pozabil. Poiskal si je tovarišev, jim izročil naše pozdrave in mirovne pogoje in sedaj gredo navdušeni, da nas povabijo s seboj na pomaranče in limone.

Kaj sedaj?

Na strmini od železniške proge smo res spoznali čete italjanskih vojakov z našim jezdecem na čelu.

„Pripravimo se, po nas gredo,“ je odločil resno Ajster. „Pa smo sanjali o Ljubljani, o Jugoslaviji, o miru, o dekletih, o svojih doma, o sosedih in tovariših, ki se vračajo.“ Kje smo sedaj? Konec sanj! Pred nami je vstalo ujetništvo, poznano iz pripovedovanj: teptanje človeka v psa, nečloveški napori, bolezni, pomanjkanje, trpljenje, obup!

„Daj ruma, Pucelj, nalij vina in prižgi cigarete, da preženem tesnobo, ki me duši v prsih“ — je zahteval Tavčar.

Pucelj, že malo okajen, mu je napolnil čutaro z rumom in ni pozabil dostaviti: „Na, žalost salamenska.“ Prav treba se ti je bati teh Italjanov. Potegnimo pošteno ruma, fantje, potem pa pihalnike v roke. Še imamo priliko, da zopet malo podirkamo z Italjani. Par ročnih granat in šlo bo zopet proti Rimu!“ ... Že prav, le lepo spravi svojo korajžo za drugič, če resno želiš prinesti celo kožo na domače solnce. To pest Italjanov res lahko zapodimo, toda prišli bodo drugi in končno: če smo se hoteli biti naprej, bi ostali lahko v jarkih. Konec vojske, konec klanja, smo rekli. To vedo tudi Italjani in so veseli, da smo se naveličali gnjaviti jih po jarkih, jih večno poditi v beg in sramoto. Ni nas premagala italjanska vojska. Sami smo vrgli orožje in zrušili fronto. Italjani to dobro vedo. Zato bodo z nami dobri. Premišljevati ne moremo mnogo: Zatvarače (Verschlusse) zmečimo v vodnjak in pripravimo nahrbtnike. Kar bo, bo.“

„Uh, naj me pišejo Italjani. Kedaj bomo doma? Zakaj sedaj v ujetništvo, ko smo razbili Austrijo. Če je vojske konec, gremo domov in ne v ujetništvo,“ se je začel razvnemati Tavčar.

Taki in podobni so bili razgovori ob vodnjaku, v katerega smo metali zatvarače ... Nerabne so postale naše puške in s tem smo bili dejansko že razoroženi. Godrnjaje smo se sprijaznili z usodo. Drug za drugim smo se počasi vračali v sobo in si dali opravka pri svojih nahrbtnikih, ko se naenkrat pojavijo pri oknih postave in bajoneti.

Vrata so se odprla in zazijale so na nas italjanske puške. Tiho smo obsedeli, oči so izpraševale in otipavale resne, a nekoliko negotove obraze Italjanov ...

Molk je prekinil podporočnik, naš znani jezdec.

Pozval nas je, da odložimo puške na določeno mesto. Ubogali smo. Tudi zaloge ročnih granat in ostalo municijo, ki je bila v kotu sobe, smo izročili. Tako se je izvršila naša razorožitev in naše zajetje ...

Naprtili smo si prepolne nahrbtnike in stopili na cesto. „V vrsto po štiri in štiri, s čelom proti mestu,“ je bilo ukazano.

„Avanti,“ je zaklical podporočnik na konju.

In stopili smo. Proti mestu. V ujetništvo ...

Tako so nas prignali v Trident. Nismo bili sami. Od vseh koncev in krajev so hodili, tako da se nas je popoldne nabralo čez tisoč. Dogajali so se najrazličnejši prizori, eden mi je ostal posebno v spominu in mi še danes vzbuja grozo. Na strehi postaje so namreč trije italijanski alpinci zasledovali avstrijskega štabnega kapetana. Ta se je skrival za dimnike in neprestano streljal v svoje zasledovalce. Tudi ti so mu odgovarjali, a seveda brez uspeha, ker je imel kapetan dobro kritje. Nenadoma pa se je zgrudil eden izmed treh Italijanov. V prsa zadet, je omahnil in je zdrknil po strehi navzdol. Zamižal sem z očmi. Toda Italijan je obvisel na robu strehe in držal za strešni ščit ter kričal na ves glas. Drugi Italijan mu je šel na pomoč. Prav tisti trenutek pa je počil strel, Italjan je zamahnil z rokami in vznak padel s strehe trinastropne hiše na cestni tlak. Prišla je nova pomoč. Obkolili so kapetana, ga ujeli in spravili iz hiše na vrt, tam so mu zvezali roke, ga prisnoli k zidu ..., šest mladih alpincev je pomerilo vanj, zagrmelo je ... in ga ni bilo več.

Med nas so se medtem pomešali italijanski vojaki in nas začeli preiskovati. Vse, karkoli smo imeli vrednega, so nam pobrali, jaz sem se le s težavo ubranil, da mi niso sneli ure z roke. Smejati sem se moral, ko sem slišal, kako se je branil Sitar iz Jesenic, ko so mu hoteli vzeti poročni prstan. Jakič, ki je znal italijansko, jim je dopovedoval na dolgo in široko, kaj je to poročni prstan, dokler jih res ni prepričal in je Sitarju prstan ostal. Ko je bilo to ropanje končano, so nas gnali dalje. Ko smo šli skozi vas Vezzano, nas je tam čakalo ljudstvo, metalo je blato v nas in vpilo „Austria kaput“. Toda eden teh jo je izkupil. Neki možak je namreč skočil k Papežu, se oprijel bale usnja, ki jo je Papež nosil in zahteval, da mu to izroči. Nekaj časa sta se ruvala, nazadnje pa se je Klešnik, ki je hodil poleg, ujezil sunil je in udaril Italijana po glavi, da se je ta v hipu zvrnil na cesto.

„Zdaj pa imaš usnje!“ je zagodrnal Papež in se popraskal po nosu. „Zdaj boš menda vedel, kaj je kranjska pest!“ je dodal Pucelj in še zadnjikrat sunil s čevlji Italjana med rebra. Italjan pa je ležal ko mrtev in najbrže res ni ostal živ, saj se nihče ni zmenil zanj.

8. novembra, t. j. tri dni pozneje, smo vsi izmučeni dospeli v Rivo. Nihče se med potjo ni brigal za nas. Jedli smo, kar smo si sami nabrali po vaseh, predno smo prišli do Tridenta.

V Rivi so nas razdelili in nas nastavili v obmejnih dveh avstrijskih vojašnicah. Mi vsi in še kakih trideset drugih Slovencev smo zasedli sobo v drugem nadstropju severne vojašnice. Odložili smo težke tovore, si razdelili ležišča, polegli in zaspali.

Drugo jutro so nas porazdelili v čete, nam dodelili četnike Jugoslovane, ki so bili tudi prišli z nami, in začelo se je zopet redno vojaško življenje.

Italijani so nam povedali, da nas Jugoslovane ne smatrajo za ujetnike in da smo popolnoma nezastraženi. Določili so nam, da se tri kilometre od Rive stran lahko svobodno gibljemo. Prepovedali pa so nam hoditi v gostilne, pohajati v druge hiše in se sestajati s civilisti. Dovolili so nam tudi nositi opasače. Pa kdo se je zmenil za italijanske ukaze! Drugi dan smo že zasedli gostilne. Tekla je zopet dobra črnina, ki je bila silno poceni. Nekaj dni so nas tako pustili brez vsakega dela. Uredili smo si svoje straže, dežurni in častniki so vršili službo, vse je šlo v najlepšem redu, kakor v redni vojski, samo povelja smo imeli slovenska. Polkovni poveljnik je bil vojni kurat Škrjanc.

Imeli smo tudi svojo godbo od našega 17. polka, ki je tudi prišla z nami. Vsako dopoldne so nam muzikantje svirali.

Hrano smo imeli dobro. Nikdar preje ne pozneje take. Večkrat smo imeli za večerjo pečenko in te toliko, da nam je ostajala. Poleg so nam dali še priboljšek. Kruha smo prejemali eno kilo na moža, in to dobrega kruha iz najboljše moke, zraven pa še pol litra vina. Dva meseca v Rivi, to je bilo najlepše vojaško življenje in prepričan sem, da bi ga vsakdo radevoljno zamenjal z današnjim.

Toda dnevi so hitro minevali. Začeli smo hoditi vsak dan po šest ur na delo. Raztovarjali smo razna živila, ki so jih Italijani dovažali po Gardskem jezeru in kradli smo kot srake vse, kar nam je prišlo pod roke. Vsak večer smo imeli v sobi do sto litrov vina. Garbus nam je igral harmoniko, mi pa smo peli in peli. Nekoč so nam povedali naši častniki, da nas želi videti italjanski general, kateri nas obišče drugi dan. Pripravili smo se. Dopoldne smo se uvrstili v četverostope, razdeljeni po četah. Vodili so nas naši častniki. Ob široki cesti, kjer nas je pričakoval general, je igrala naša godba. Začula so se slovenska povelja, zravnali smo se, udarili z nogami ob trdo cesto in zapičili oči v generala. Ta nas je kar gledal. Pravijo, da je rekel kasneje: „Če bi imela Italija takšne vojake, bi se ne bala cele Evrope.“

Zvečer smo se seveda napili. Vsak dan smo popivali v gostilnah. V mnogih krajih so se naši sprli z italijanskimi vojaki in civilisti. Tako je v neki gostilni naš vodja preparal z velikim krivcem dvema italjanskima vojakoma trebuhe, da sta na mestu izdihnila, nato je pa ušel preko Švice in se srečno vrnil v domovino.

Neko noč so eni raztovarjali iz čolnov vino, domenili so se z dvema karabinerjema in ukradli so sod vina. Vino so izpili, sod pa razbili in ga vrgli v jezero. Nihče ne bi zvedel zato, da se ne bi nekateri opili do nezavesti in obležali poleg skladišča. Italjanski kapetan, ki je bil upravnik skladišča, je ugotovil, da mu majnka sod vina. Videl je ljudi, ki so ležali pijani okrog, nazadnje pa je iztaknil še ostanke razbitega soda. Tatvina je bila ugotovljena. Ker je bilo takih slučajev vse polno, je polagoma minila ital. gostoljubnost.

Začeli smo dobivati slabšo hrano, slabši kruh, odvzeli so nam vino, delati smo morali pod kontrolo bajonetov, po Rivi pa so hodile italjanske straže in nam kratile vsako svobodo in dostop v gostilne. Ko so bile nekako urejene razmere med državami zavoljo razpada Avstrije, so nas pod pretvezo, da gremo domov, odpeljali v notranjost Italije.

Dne 19. decembra smo se vkrcali v malo ladjo in na velike čolne, ki so bili priključeni ladji v Rivi, nakar so nas proti večeru odpeljaji po Gardskem jezeru. Pozno ponoči smo dospeli v Pischiero. Tukaj nas je sprejela četa karabinerjev in v senci bajonetev so nas odgnali na veliko njivo, kjer se je že prerivalo več sto sestradanih Nemcev. „Evo, ovde možete spavati“ nam je povedal italjanski poročnik v hrvaščini in pokazal po njivi. Okrog in okrog nas so stale straže, na vsakem vogalu pa strojna puška. Prerivali smo se po blatu, ki ga je bilo do gležnjev in burja je rezala, da so nam šklepetali zobje.

Začeli smo kleti Avstrijo in Italijo, dokler se ni oglasil neki Nemec in dejal „Kaj se boste vi jezili! Mi pa živimo tukaj že mesec dni.“ Povedal nam je, da deset mož dobi le kilo kruha, vsak pa še pol litra tople vode, v kateri plava nekaj rižu podobnega. Za priboljšek pa še kako brco ali klofuto in premalo ponižne po štiri ure privežejo k drevesu.

V tem srdu in razočaranju smo polagoma polegli kar v blato. Noč se je vlekla, menda je bila ta najdaljša v vsem mojem življenju. Drugi dan zjutraj smo se prepričali, da je Nemec govoril resnico. Šest mož je dobilo kilo kruha, kar se pa tople vode tiče, pa rajši ne govorim.

V tem kraju smo tako živeli šest dni brez strehe, brez vode, brez spanja, toda če pomislim, kaj se je godilo z nami pozneje, moram reči, da je bilo tu še dokaj lepo.

Šesti dan zjutraj smo se morali pripraviti na odhod. Odgnali so nas v neko kopališče blizu velikega ujetniškega taborišča Grazzano. Pred kopeljo smo se morali sleči do golega. Ko smo končali, so vsakemu vrgli hlače, bluzo, suknjo, čevlje, kapo in nahrbtnik, ki pa so ga bili med tem izpraznili. Sicer pa so tako in tako vse zmešali, nihče ni dobil svojega nazaj.

Da so nam pokradli tudi denar in vse ostale vrednote, mi najbrže ni treba pripomniti. Do večera smo si zamenjali obleko in čevlje, jaz sem se tiho smejal, saj sem skrivaj odnesel v kopalnico vse vredne reči, ki so mi tako seve ostale.

2. Kotlina groze.

Proti večeru so nas odgnali v ujetniški tabor Grazzano. Kdo, ki je bil tam ujet, ne pozna taborišča Grazzano? Grazzana taborišča lakote, človeških okostnjakov in živih mrličev, kjer se je bil krut boj za obstanek, kjer je umrlo od takote 20.000 Jugoslovanov, zavoljo onemoglosti pa nad 5000 fantov in mož! Grozna nema priča strahot, kjer je strastno kosila bela žena, kjer so davile in morile razne bolezni one, ki se jih je vojna na fronti usmilila.

O, Grazzano, taborišče smrti! Tam ni poznal sosed soseda, ne brat brata. Tam so ubili človeka za košček kruha, tam si dobil zlato uro za ščep polente, briljantni prstan za cigareto, sto lir za kolač kruha!

Tam so nas glodali Italjani prav do kosti. Pretepavali so nas z puškinimi kopiti, da smo se venomer valjali v blatu. Privezovali so nas k drevesom, da so nam glave omahovale na prsa, odvezali so nas spet in nas pehali po gnoju, se nam smejali in nas brcali do onemoglosti.

Kraj ceste v grajščini pa je tekel šampanjec. Italjanski mogotci so si napivali, navdušujoč se nad veliko zmago ...

Mračilo se je, ko smo prišli v taborišče. Od vseh strani so klicali vojaki: „Kruha dajte ali cigareto, pa vas vzamemo pod streho!“ Ha, streho! Uši polna šotorka!

Povedali so nam, kako se jim godi. Pravili so in jokali vmes. Nekdo je dejal: Sestradani sužnji ste kot smo mi, z nami boste poginili od lakote. Nihče ne bo več videl svoje slovenske domovine. Pobili nas bodo in zagrebli v to smrdljivo blato in italjanska noga bo večno hodila po nas. Toda mi se nismo kar tako zbali. Naš Ajster se je udaril po prsih in zavpil: Hudiča me bodo! Pokažimo tem cepcem, da smo Slovenci. Za vraga, brez trpljenja na svetu ni nikdo nič dosegel! Domov bomo prišli. Fantje, prišli bomo k svojim bratom, sestram in dekletom, nič se bati. Pri moji duši, da pridemo domov! Prekinil ga je glas: Avanti, avanti! in že so nas odgnali v taborišče.

Noč je bila temna, da nismo videli pedenj pred seboj. Prerivali smo se sem in tja po velikem blatu, ki ga je bilo do členkov. Iz vseh strani pa smo čuli vzdihovanje, jok, kletvine in vpitje. Strahotno je to odmevalo v temi. Strnili smo se drug k drugemu kakor ovce. Kajti potegnil je mrzel veter in nas sekal do kosti. Tedaj me je Pucelj zagrabil za roko in šepnil, naj povem Ajstru, Koritniku, Tavčarju in Krenu, da je našel lep prostor za spanje. Brž sem jih našel in smo jo ubrali za njim. Tu je! je nenadoma zaklical Pucelj. Kar vsi v ta jarek! Naglo smo zmetali v jarek svoje cunje, polegli smo, se pokrili z suknjami in zaspali. Še pred dnevom so nas zbudili italjanski udarci. Do kosti premraženi smo zlezli izpod sukenj, ki so bile popolnoma trde od mraza. V naglici smo hoteli pospraviti stvari, na katerih smo ležali. Toda, joj! Zasmrdelo je ko po dihurju! Kar zakolcalo se nam je, ko smo spoznali, da smo ležali v latrini polni človeškega, ki se je držalo tudi vseh naših stvari.

Vse smo pustili. Le suknje in nahrbtnike smo si odnesli. Italjani pa so nas potrojili in razdelili v stotnije (centurije).

Naša druščina je prišla v centurijo štev. 1300. Vsakih šest mož je dobilo italjansko šotorko, vsaka dva moža tenko vojaško odejo in vsak mož pest ovsene slame. V dobrih treh urah je stalo novih 300 šotorov v taborišču. V moji šotorki smo spali sami stari znanci. Pucelj, Ajster, Tavčar, Koritnik in Pretnar. Namestili smo jo nazadnje tako, da smo bili tik vode, ki je tekla krog in krog taborišča.

Ajster, Tavčar in jaz smo si dali opravka s šotorko, ostali so pa odšli po velikanskem taborišču, da si najdejo znancev.

Pucelj se je kmalu vrnil. Pravil je, da je bil na sejmu. Tik za graščino namreč je bil velik obzidan prostor, kjer se je vedno shajalo veliko število ujetnikov, ki so prodajali in kupovali vse mogoče stvari. Za drag denar si kupil tudi kruh, moko, sir, makarone in druge jestvine, katere so donašali italjanski vojaki in nam jih drago prodajali. Več o sejmu bom povedal pozneje. Jutri je Božični dan fantje, je nato rekel Pucelj, mi smo pa brez vsega, cela naša zaloga premore pest kave in žlico soli. Pa še kave ne moremo skuhati — ni drv. Pripravi kavo, se je obrnil k meni, drva preskrbim jaz in je odšel. V skodelici za hrano sem stolkel kavo. Pucelj se je takoj vrnil. Izprosil je pri italjanski straži dve lopati in eden kramp z namenom, da si skopljemo ob vodi nekaj peska, da ga nasujemo pod šotorko.

Evo nam drva, se je smejal in snel lopate in kramp. Toporišča smo zrezali, železje je pa Pucelj vrgel v vodo. Napravil sem ogenj pod šotorko, ker bi nas drugače zapazili Italjani, ki so nam strogo prepovedali kuriti. „Le dobrega skuhaj, mi naroči Pucelj, jaz poiščem še druge. Pohitel je ven, kmalu pa se je vrnil in me poklical.

„Pripeljal sem ti prijatelja! Pojdi ven, morda ga spoznaš!“

Stopil sem iz šotorke in zagledal nekaj človeku podobnega, zavito v umazane smrdljive cunje.

Uši so tej prikazni kotačile kar zunaj po raztrgani suknji. Seveda bi se ta človeški okostnjak zvrnil po tleh, da ga ni Pucelj podpiral z obema rokama.

„Kaj me tako gledaš? Ali me ne poznaš, Jože?“ so se počasi trgale besede iz tega živega mrliča. „Tvoj sosed sem, Jakčev Lojze.“ Ponudil mi je v pozdrav svojo koščeno roko, ki je bila mrzla ko led. Solze so mu zalile oči in zjokal se je, da se mi je zasmilil v dno duše. Ponudil sem mu požirek naše kave, umazane tople vode. „Na pij, Lojze!“ in kar stran sem pogledal, tako mi je bilo hudo. Roke so se mu stresle, ko je pograbil posodo, nato pa je dejal:

„Hvala, Jože, meni ni treba ničesar več. Moje življenje je pri kraju, dnevi so mi šteti. Mlad sem še, živel bi še, pa rad bi se vrnil domov. Toda tega ne bom dočakal. — Z Bogom Jože“ ... Okrenil se je, za trenutek je obstal, se obrnil in še naglo rekel: „Pozdravi našo mater! Nato je odšel. Pucelj ga je spremljal. Jaz pa ga nisem več videl med ujetniki.

Ta dan je bil Sveti večer. Bili smo utrujeni in spanja potrebni, toda zaspati nismo mogli. Tiho, skoraj brez besed smo ležali. Čudne misli so se podile po možganih. Vsakdo je premišljeval, kako je bilo ta večer: doma, med svojci, pri polno obloženi mizi in v zakurjeni sobi.

Vsi smo bili v mislih doma, urejevali smo pastirčke, prižigali svečice na dreveščku in se z otročjim veseljem veselili polnočnice ... In molili smo vsak zase.

Debele dežne kaple so začele padati po šotorki. Vsi smo bili v strahu. Vedeli smo, da nam najmanjši dež prinese vodo v šotor, ker je bilo vse taborišče eno samo močvirje.

Proti noči je lilo iz oblakov, kakor da bi se tudi nebo zaklelo proti nam. Voda je kar iz zemlje lezla v šotor. — Zmetali smo svoje cunje v culo in jo obesili na drog, ki je držal šotorko. Nato smo si nataknili prazne nahrbtnike na glavo in zlezli ven. „Le lij, je kričal Pucelj. Lij, da bo vode do grla, da poginejo v njej proklete italjanske uši, ki nam ne dajo mirul To se sicer ni zgodilo, vendar je bila noč neznosna.

Čudne reči so se dogajale okrog nas. Divje klicanje, molitve, kletve, vse se je razlegalo čez in čez.

Blizu mene je klečal v vodi starejši mož, doma tam nekje od Litije, in molil z povzdignjenimi rokami, da bi nehal dež. Toda dež je lil in lil. Tedaj je začel mož otepati z rokami in kričati: „O saj nas ne slišiš, saj Te ni, ni Te, ni Te!“ Nato se je vlegel in vpil v zemljo: „Pomagaj nam ti, peklenski, daj odpri zemljo, da nas požre.“ Kmalu pa je skočil kvišku, blazen gledal okrog sebe in kričal na ves glas: „Ni Boga, ni hudiča,“ zavrtel se je in zdirjal mahajoč z rokami po taborišču.

Prihodnji dan so ga našli utopljenega v jarku ob cesti.

Še pred polnočjo je dež pojenjal. Megla pa se je vlačila in je segala od neba do tal. Pod šotor smo si nanosili peska, da smo lahko spet zaspali. Nismo pa še dobro zadremali, ko sta se prihulila Pucelj in Pretnar. Prvi je dejal polglasno: „Fantje, po koncu. Polno dobrega imava.“ Tavčar, ki je bil izmed nas najbolj radoveden, morda pa tudi najbolj lačen, je ko blisk planil kvišku in prižgal svečo, ki mu jo je Pucelj takoj ugasnil. Že sta nam metala pred naše strmeče oči, fig, cigaret in kruha, rekla pa sta, da sta vse to kupila v kantini. Posedli smo in se lotili dobrot, ona dva pa sta spet odšla, češ, morda se bo še kaj dobilo. Jedli smo in pili in se polglasno razgovarjali. Čez čas sta se vrnila. Pucelj se je praskal za ušesi in nezadovoljno godrnjal: „Prepozno sva prišla. Kantina je prazna. Vse so že pokradli.“ Prisedla sta in sta nam pomagala pri pitju in jedači. Vsako steklenico sproti smo odnesli, ko je bila prazna, v potok, kajti vedeli smo, da je previdnost na mestu. Tako smo prav lepo pretolkli sveti večer in zadovoljni pričakali Sveti dan.

Bilo je že svetlo, ko so italjanski vojaki hodili od šotora do šotora in iskali tatu. Našli ga seveda niso.

Na Sveti dan smo bili pri maši, kjer nam je igrala godba. Zadnjikrat smo čuli godbo našega polka, kajti prihodnji dan so Italjani odvzeli godcem instrumente.

Opoldne smo prejeli plačo za pet dni, „zinc-quino“, kakor so jo imenovali Italjani. Naši so Puclju in meni izročili ves denar s prošnjo, naj greva na semenj in kupiva kaj za pod zob.

Na semnju je bila gneča. Človek pri človeku, draginja pa taka, da sva se že bala, da ne bova mogla kupiti ničesar. Že sva se namenila oditi, ko zapaziva gručo ljudi, katerim so italjanski vojaki prodajali krub. Po čim je, je vprašal Pucelj. Dve liri, je odgovoril vojak. Bile so majhne štruce, ki bi jih pojedel sam najmanj deset. Tudi drugim se je zdelo to preveč. Prerivali smo se in godrnjali, dokler ni nekdo zavpil: „Vzemimo mu“. Ni še dobro izgovoril, ko smo že vsi planili na vojaka in v trenutku je bila vreča vsa prazna.

S Pucljem sva le s težavo pograbila štiri kose in ž njimi zbežala proti šotorki. Tam smo si po bratovsko razdelili uplenjeni kruh in se zadovoljno zleknili.

Štefan nam je pripovedoval, kako je bilo pred letom dni na božični dan v ruskem ujetništvu. Štefan Kren je bil namreč dve leti ujet v Rusiji. „Tam, fantje, je bilo vsega dovolj,“ je pravil. „Velik hlebec kruha si dobil za nekaj kopejk. Tam nismo poznali lakote. Kar ponujali so nam. Nihče nas ni tepel, ne privezoval, za delo smo dobili pošteno plačilo. Da, da, Rusija ...“ je končal in se zagledal nekam v daljavo.

Tedaj se je oglasil Tavčar: „Tepec, čemu si se pa vrnil?“ Štefan je odgovoril: „Ko bi bil vedeli“

Rano zjutraj so nas zbudili dalmatinski prodajalci polente. „Evo, vruče“ so kričali na ves glas, „komad ena lira!“ so ponujali majhne koščke polente, košček je bil majhen, da si ga komaj videl. Zlezli smo izpod šotorke in se spustili z enim izmed njih v kupčijo. Zdajci pride od nekod nekdo in udari z lopato po deski, na kateri je dalmatinec nosil svojo vručo. Polenta se je raztreščila na tisoč drobcev. Velikan Klešnik mu je pa za likof naštel par krepkih klofut in kupčija je bila končana.

Vsi razen Tavčarja, ki je stražil šotorko, smo odšli v taborišče, da si ga natančneje ogledamo.

Vsi narodi bivše Avstrije so bili tu. Tudi Srbi in Rusi, ki so bili preje ujeti v Avstriji in nekaj stotnij legionarjev, katerim se je godilo prav kot nam, čeprav so se bojevali za Italjane.

Po vsem prostranem taborišču je bilo blata, da smo komaj vlekli noge iz njega. Kmalu pri vhodu na sejmišče je bila velika latrina; samo ta za vse taborišče. Dolgo si moral čakati, da si prišel na vrsto. Vedno je bila vsa zasedena.

Sredi taborišča je bila kuhinja. Tam se je kuhala voda noč in dan Kurili so s koreninami od murv. Nekaj vojakov je vedno klečalo in pihalo v ogenj. Zato so dobili porcijo osoljenega kropa. Če pa je kdo samovoljno posegel v posodo, so ga privezali k drevesu in obrcali, da se je greha spominjal več dni. Oni, ki so bili že od začetka v tem taborišču, so bili su-hotni, sama kost in koža jih je bila. Vsi onemogli so se naslanjali drug na drugega in vedno stali v latrini. Vse jim je odpovedalo. Tudi želodec ni več deloval. Kar so pojedli, je šlo kakor skozi sod tako, da je nekaterim teklo blato kar v čevlje. Smrdeli so, da nisi mogel prebiti v njih bližini. Od teh, ki so legli zvečer, jih mnogo zjutraj ni več vstalo. Take so naložili na tovorni automobil in jih odpeljali na pokopališče. Neki vojak mi je pravil, da jih odpeljejo vsak dan trideset do štirideset.

Zlezli bi polagoma menda vsi v zemljo, da se niso Italijani naenkrat spomnili, da imajo vse Tirole in ostalo gornjo Italijo razorano, porušeno in posejano z mrliči, granatami, razbitimi automobili, aeroplani, topovi in podobnimi spomini krvavega plesa.

Domislili so se, da je treba to očistiti — obnoviti. Nevarno delo. Treba izkušenih ljudi. Tisoče jih je treba, stotisoče. In kje jih dobiti ceneje kot med ujetniki. In tako se je zgodilo.

Zboljšali so nam hrano. Oživeli smo. One, ki so prišli najprej k sebi in so bili že sposobni za pot, so začeli odbirati sredi januarja in jih pošiljati naprej. Naša četvorica je prišla na vrsto koncem meseca. V Veroni smo se natovorili na vlak. Bilo nas je, da sta nas dva velika stroja komaj potegnila v noč ...

Naslednjo noč smo istopili v mestu Treviso. Tisti čas je bilo še domalega vse prazno — zapuščeno. Le prav redki so bili, ki so se vrnili in iskali svoje domove. Težko mora biti človeku pri takem poslu. Čitali smo jim na obrazih. Strašno so namreč orale tod težke avstrijske granate. Vse je bilo zrušeno. Same razravaline in jame. In povsod polno mrličev. Nekateri so celo stali stisnjeni med razno kovinasto ropotijo ali pa obešeni nanjo. Pa ne samo vojaki tudi civilisti so bili vmes. Videli smo ženo, kako se je oklepala mrtvega oficirja. Morala je biti še mlada. Na čelo jo je poljubil drobec granate. Nedaleč od tu je trohnelo trupelce kakega desetletnega fantka.

Bili smo vajeni smrti in pustošenja. Otopeli smo bili že, a vendar nas je stisnilo v dušah. Žena in otrok ... To ni spadalo sem. Pa smo kmalu pozabili. Morali smo naprej po raztrgani cesti. Proti Piavi smo šli.

V vasi La Tossa smo se ustavili. Razdelili so nas v tri skupine. Ena je ostala v vasi, druga je odšla v Zensou di Piva, a tretja v Campolongo. Tudi našo družino so raztrgali. Le Ajster, Tavčar in jaz smo ostali skupaj v oddelku za Campolongo.

Težko smo se razšli. Preveč hudega smo si delili. Tovarištvo v bedi, v trpljenju veže silno. Res smo se razumeli in radi bi ostali skupaj kar do konca. Neizprosni „Avanti“ je končal stiskanje rok in vse ostalo slovo. Odšli smo.

He, Tavčar, Lavrič, Ajster nasvidenje v Jugoslaviji, je kričal Papež in še dolgo mahal s svojo koščeno roko za nami.

Dospeli smo. Za vasjo ob Piavi smo se utaborili. Z bodečo žico, ki jo je bilo tam ogromne kupe, smo se ogradili. Tak močan in dovolj visok zid iz bodeče žice smo dobili okrog in okrog taborišča. Potem smo postavili šotorke. Naše novo domovanje je bilo s tem urejeno.

Drugi dan so razdelili med nas razno orodje kot krampe, lopate, samokolnice i. t. d. Nekateri so bili določeni za zbiranje municije — najopasnejši posel. Ti niso dobili nikakega orodja. Sledila je zapoved: Delati dopoldne od 7. do 12. in popoldne od 1. do 6. ure.

In tako se je zgodilo. Že naslednji dan smo bili razporejeni vzdolž Piave. Vsak oddelek je dobil svoj prostor za delo. In začeli smo. Silna muka je bilo to robovanje. Še vedno smo imeli na sebi raztrgane avstrijske cunje in ko je zapela preko ravnine burja, so nam šklepetale kosti. Sekali smo z zobmi in od gladu se nam je delala tema pred očmi. Tako je šlo delo počasi od rok, čeprav so priganjači dobro vršili svojo dolžnost. Vedno so nas priganjali, včasih s puškinimi kopiti, včasih s korobačem. Pa tudi drugih pripomočkov so imeli na razpolago dovolj. Popolno oblast so imeli nad nami. Tako smo se izčrpali. Za deseturno delo je bila hrana preslaba. Dobili nismo namreč ne zajtrka ne večerje. Le opoldne so nam dali konzervo in hlebček kruha za dva moža. Nismo mogli delati. Pa so znašli nov pripomoček. Osnovali so kazenske oddelke. Kdor je omahoval ali pa po njihovem „lenaril“, so ga dodelili takemu oddelku. Zgubil je še polovico hrane, redno petdnevno plačo in tudi tistih 15 centesimov, ki so nam jih dajali za 10 urno delo. Mnogo jih je omagalo. Eni od mraza, drugi od lakote. V bolnicah so jim odrezali ozebljene ude in stvar je bila v redu. Mi pa smo garali naprej.

Nekega dne je staknil Tavčar ob izlivu malega potoka v Piavo na prav skritem kraju globoko jazbino. Med vojno je bila vojakom zavetišče pred šrapneli in granatami. Tja sva se skrila in presedevala cele dneve. Varna sva bila pred burjo, mrazom in priganjači. Počasi sva se tam tako udomačila, da sva pozabila na Italijane popolnoma. Celo ogenj sva si zanetila neki dan, da pogrejeva konzervo. Pa sva drago plačala to komoditeto. Duh pogrevajoče se konzerve in pa dim sta tako razdražila italijanske nosove, da so naju kmalu izvohali in iztaknili v jazbini. — Mlad, čokat Napolitanec, črnih, izbuljenih oči, se je spustil nad naju s korobačem. Udrihal je in klel, da se je vse treslo. Lepo število nama jih je nametal, da sva jih čutila več dni. Tako je iz naju izgnal misel na skrivanje po jazbinah. Pa tudi pazili so odslej na naju posebno strogo, da sva komaj dihala.

Vsak dan so prihajale nove kolone ujetnikov na delo. Preko 100.000 se nas je nabralo na obeh bregovih reke.

Vse te mase delavcev pa niso mogli nadzirati sami Italijani. Zato so pritegnili v službo priganjačev vse bivše avstrijske narednike. Nekateri izmed njih so bili prave zveri. Ti „kraparji“, kot smo jih splošno nazivali, so imeli popolno oblast nad svojim oddelkom. Kaznovali so nas lahko po mili volji. Začeli so nas zopet privezavati, česar preje Italijani niso poznali. Če si mu ugovarjal, ti je vzel povrhu še hrano za cel dan ali pa plačo za 10 dni ali pa oboje. Če si se mu pa še hujše zameril, te je priporočil priganjaču, da si ga imel pri delu cel dan za hrbtom. Moral si delati kot stroj. Vzpodbudo so ti dajali sunki puškinega kopita, brce in zaušnice, dokler nisi omagal. Gorje torej, če te je udarila jeza gospoda „kraparja“.

Tavčar, Ajster in jaz smo bili pri oddelku, kateremu je paševal „krapar“ Rauch, kočevski Nemec. Živ hudič v človeški podobi. Nas je posebno sovražil, ker nismo hoteli delati čisto po njegovi volji. Prilika je nanesla, da se je pošteno znesel nad nami. — Ukazal nam je nekega dne, da zasujemo veliko, lijaku podobno jamo, ki jo je izkopala avstrijska 30.5 cm granata. Rauch je odločil vsakemu svoje delo in odšel. Oddahnili smo se in posedli na rob jame. Tisti čas nas je že ogrevalo toplo solnce. Obsedeli smo in delali načrte, kako bi se iznebili tega prokletega „kraparja“. Cel dopoldan nismo prijeli za lopato. Pa se priplazi Rauch in užge Tavčarja z gorjačo, da se zvrne v jamo. Z Ajstrom sva zbežala na drugo stran lijaka. Tavčar pa je vpil: „Čakaj, svinja kraparska, vrnem ti z obrestmi. Če ne preje te poiščem v Kočevju, ko se vrnemo.“ Tudi midva sva se oglasila in mu povedala, da po mednarodnem pravu nas podoficirje ne sme siliti k delu.

„Haha,“ se je Rauch zlohotno zarogal. Prav, prav, v nedeljo boste vsi trije podoficirji po 4. ure privezani, da boste lahko še naprej študirali mednarodno pravo. Nič ni pomagalo. V nedeljo smo viseli.

Radi lepega vremena je koncem februarja Piava zelo upadla in nam pokazala svoje peščene bregove. Iz namešanega peska so nas gledali mrliči, granate, okostja konj, razbiti vozovi, puške, topovi in mnogo podobnega. Oddelki po 40 mož so dobili nalog za očiščevanje teh nasipov.

Tavčar in jaz sva bila v skupini šestih mož za izkopavanje mrličev. Štirje smo kopali in spravljali mrliče na dan, dva pa sta jih nosila v krste ali bolje velike zaboje, ki so nam jih v ta namen dobavljali Italijani. Tako napolnjene zaboje so odvažali na avtomobilih na veliko pokopališče pri St. Dona di Piava.

Strašno je bilo to delo. Odkopali smo truplo mrliča, a glavo smo našli daleč stran. Drugič smo dobili samo noge ali roke mrličev raznih avstrijskih polkov. Izkopali smo Poljaka. Držal je v roki mali obesek s podobo mlade žene. Poleg njega je ležal italijanski oficir še z avstrijskim napadnim nožem v trebuhu. Nedaleč od tam smo dobili vojaka 27. slovenskega polka. Držal je Italijana za vrat, a sam je imel prestreljeno glavo, vso oglodano od podgan. Ko mačke so bile velike te podgane. In nikakega strahu niso imele pred nami. Če smo jih preganjali, so se nam zoperstavile in pihale kot razdražene mačke. — Tako smo spoznavali lepoto in vrednost človeškega življenja tudi v tej luči.

Marca meseca je solnce že močno grelo. Dušil nas je strašen smrad razpadajočih trupel. Vode nismo smeli piti. Za žejo smo dobivali po 5 limon na dan. Pa tudi temu smo se privadili. Ko so nam končno zboljšali še hrano, da smo dobivali po 1 kg kruha na dan in za kosilo riževo juho z mesom in makaroni, se nam je jelo vračati življenje in tudi dobra volja. Zajtrka in večerje seveda še vedno ni bilo, razven, če je poginil konj ali mula.

Prišli smo zopet toliko k sebi, da smo začeli kovati načrte, kako bi se rešili italijanskih bajonetov in avstrijskih kraparjev.

Posebno zvečer, ko smo se vračali iz dela, se nismo mogli ubraniti misli na beg. Ajster se je že kar odločil. „V enem mescu jo pihnem od tod, pa naj se zgodi, kar se hoče.“ In ko se je še krepko pridušil, smo videli, da je sklep resen.

Tudi jaz sem se že odločil, da poskusim srečo z begom. Seznanil sem se z nekim Geršakom iz Münchena na Bavarskem in sklenila sva, da jo popihava koncem marca. Hranila sva denar, kupovala konzerve in Geršak si je nabavil od nekega Italijana celo zemljevid. Tako sva začrtala točno pot po kateri jo mahneva in tudi dan pobega sva določila. Pa so nama Italjani prekrižali račune. Zvečer 18. marca smo dobili povelje, da se pripravimo na odhod. In res, drugo jutro smo se ob 6. uri zjutraj naložili na avtomobile in odbrzeli v neznani smeri.