Spomini iz Sibirije

Spomini iz Sibirije (Iz dnevnika slovenskega vojaka in ujetnika v svetovni vojni) Aleksander Ličan

Izdano:	Domovina let. 19, št. 23-40, 1936
Viri:	dLib 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Koncem meseca avgusta leta 1914, nas je odpeljal vojaški vlak iz T... v Przemysl v Galiciji.

Nikoli ne pozabim veličastnega slovesa.

Vlak natrpan s samimi starejšimi topničarji, je jemal slovo do domačinov, prijateljev in znancev. Ah, koliko žena z otročiči v naročju je morda zadnjič podalo roko odhajajočim možem — očetom.

Vozili smo se tri dni. Prva večja nesreča se nam je pripetila v bližini Sanoka v Galiciji. V strmini se je odtrgal zadnji del vlaka in dvanajst vagonov je zdrvelo nazaj v nižino, kjer so se iztirili in se razbili. Nikoli nismo izvedeli, koliko vojakov je bilo ubitih in ranjenih.

Przemysl! Lepo, moderno zidano mesto ob reki Sani. Trnjava je imela obseg 80 km. Koliko tisočev in tisočev bojevnikov spi večno spanje v obzidju te trdnjave!

Po prihodu v mesto sem dobil ukaz, da naj najdem stanovanje za naš oddelek, kar ni bila prav lahka naloga, ker je bilo vojaštva kakor listja in trave, saj je bilo v trdnjavi okoli stodvajset tisoč mož.

Ves dan sem kolovratil brez uspeha po mestu, šele proti večeru sem srečal starega poljskega Juda pred veliko hišo, v kateri je imel zalogo starih cunj. Nahrulil sem ga, da imam ukaz zasesti njegovo hišo. Potegnil me je za suknjo in me vlekel čez most na desno stran reke. Pokazal mi je velik ženski samostan.

»Glejte,« pravi, »tu dobite mnogo udobnejše stanovanje.«

Tako sem bil vesel, da bi bil starega Juda najrajši objel in poljubil.

Čez nekaj minut sem bil v samostanu.

»Hvaljen Jezus in Marija!« pozdravim prednico.

»Hvaljen! Kaj iščete?«

»Stanovanje za svoj oddelek.«

»Dobro. Preglejte samostan in ako vam ugaja lahko ostanete. Bili so tu že ogrski huzarji, [nejasno] in drugi — prerekanja ni bilo ne konca ne kraja. Vam pa, gospo podoficir, kot krščanskemu možu, rade volje odstopimo prazne prostore.«

Ko sem ji še povedal, da je moja sestra nuna in moj brat monsignor, je bilo prijateljstvo takoj sklenjeno.

Za moj oddelek sem dobil res udobno stanovanje. Vojaštvo je bilo v prvem nadstropju, pisarne pa v pritličju.

Po mestu so krožile razne novice. Rusi beže in naša vojska je že prekoračila rusko mejo. A prav kmalu je bilo veselja konec. Kar celi polki so bežali skozi Przemysl v Karpate. Vsi zamazani, razdrapani, lačni, do kolen v blatu, bolj smrti kot človeku podobni so se gnetli skozi mesto. Grozno je bilo gledati ta vse uničujoči umik, ki je trajal kakih osem dni. Bežeče vojaštvo je bilo preskrbljeno z vsem potrebnim živežem iz vojaških skladišč; koliko nakopičenih živil je izginilo v lačne želodce izstradanih, razbitih in do smrti izmučenih čet!

Po umiku je začelo obleganje trdnjave. Trdnjavski poveljnik general Kuzmanek je spoznal, da so se vojaška skladišča delno izpraznila. Odločno je zahteval, naj se mesto osvobodi vsaj za toliko časa, da pridejo nova živila v trdnjavo. A šele po tritedenskem obleganju so se morali Rusi zavoljo pritiska Avstrijcev umakniti.

Vlak za vlakom, si prenapolnjeni s proviantom, so prihajali v trdnjavo. Ko so vlaki prišli na obzidje trdnjave, so metali vreče kar na prosto, tudi 10 km pred Przemyslom, kajti Rusi so neusmiljeno pritiskali in ni bilo več mogoče voziti do mesta. Čez tri tedne so Rusi spet obkrožili Przemysl.

Začelo se je varčevati na vseh koncih in krajih. Porcije so bile dan za dnem manjše. Vojaštvo je zaradi pomanjkanja hrane začelo hirati. Širile so se razne nalezljive bolezni. Kmalu ni bilo ne psa ne mačke na ulici, ker je izstradano vojaštvo pobilo in pojedlo vse, kar mu je prišlo pod roke. Celo mrhovino so izkopavali in jedli.

Trebušni legar je zahteval mnogo žrtev. Tudi v našem samostanu je začel glad pritiskati na vrata. Spisal sem prošnjo na trdnjavsko poveljstvo in tako so tudi nune dobile potrebni živež iz trdnjavskih skladišč. Iz hvaležnosti so mi dali vsak dan malo porcijo iz samostanske kuhinje.

Da sem se nunam bolj prikupil, sem šel vsak dan k maši v samostansko cerkvico.

Nekoč mi je pokazala prednica elegantno starikavo damo.

»Glejte,« mi pravi, »to je ena izmed najbogatejših poljskih grofic. Zelo, zelo pobožna žena je.«

Kot denarja potreben vojak sem si hotel pridobiti naklonjenost te dame. Drugi dam se pri maši sedel na klop h grofici in zelo pobožno molil. Pogledala me je nekajkrat po strani in zdelo se mi je, da ji moja goreča molitev zelo ugaja. Zapustil sem cerkev in nalašč pustil rožni venec na klopi. Kmalu me je poklicala prednica, naj nujno pridem v samostan. Tam sem dobil grofico z mojim rožnim vencem. Grofica mi je vsa ginjena vrnila molek. Pobožno sem poljubil križec in tudi roko milostivi gospe. Dala mi je razumeti, da so takemu vojaku njena vrata vedno odprta, in, če kaj potrebujem, naj se le zglasim pri njej.

Že drugi dan sem bil v njenem elegantnem stanovanju. Bila je zelo izobražena žena. Govorila je več jezikov. Imela je v stanovanju lepo kapelico in dolgo časa sva goreče molila. A mene so začela kolena tako boleti, da nisem več mogel klečati. Zato sem vstal in rekel grofici:

»Moram iti v vojašnico, skrajni čas je.«

V roko mi je stisnila 50 kron, za kar sem se ji seveda prav lepo zahvalil in se priporočil. Večkrat sem bil nato še gost darežljive gospe in vsakikrat odnesel kakih 50 kron.

Bilo je 19. marca 1915. general Kuzmanek je dal zadnje trdnjavsko povelje:

»Zadnji košček kruha, zadnjo mesno konservo vam izročam. Jutri zjutraj udarimo na sovražnika in prepričan sem, da se združimo z našimi, ki so zbrani v bližini. Z združenimi močmi se prerinemo skozi sovražnikove vrste. Saj bi bilo sramotno, da bi se stotisočglava armada vdala brez boja.«

To je bil konec Przemysla. Drugi dan se je pričelo uničevanje orožja in municije; kmalu so bile vse utrdbe uničene. Bilo je nekaj groznega, zemlja se je tresla kakor na sodni dan.

In res drugi dan je napravila vsa garnizija izpad iz trdnjave. Bili so pa to bolj živi mrliči no vojaki. Boj ni trajal dolgo: kakih 19.000 vojakov so Rusi ujeli in pobili, ostanek vojske pa je pribežal nazaj v trdnjavo.

Prvi dan pomladi leta 1915. so bili Rusi že v Przemyslu. Z nami so lepo ravnali; dobili smo takoj dovolj prepečenca in cigaret. Ostali smo še dva dni v mestu in potem odkorakali do Radivnega. Prenočili smo v neki tvornici na slami. Natrpali so nas pa toliko, da smo spali ko ovce. Neki vojak je bul prisiljen napraviti kar na mestu svojo potrebo. V papir zavito »frtaljo« je vrgel naprej, a nesreča je hotela, da je vse skupaj priletelo v obraz nekemu ogrskemu vojaku, ki je začeti preklinjati kakor levi Kristusov razbojnik na križu.

Drugi dan so nas posadili na vlak. Po triindvajsetdnevni vožnji smo prišli v Taškent v srednji Aziji. Odtod smo odrinili peš v taborišče »Trocki«, oddaljeno okoli 23 vrst od Taškenta. Utaborili so nas v kozaških barakah. Dela smo imeli dovolj; popravljali smo strehe, čistili barake in naposled začeli misliti tudi na osebno snago. Saj je bilo pa tudi potrebno, zakaj po tako dolgi vožnji smo bili vsi uničeni, umazani, ušivi in razdrapani. Denarja smo imeli dovolj. Saj v Przemyslu ni bilo mogoče zanj ničesar kupiti. Prav kmalu so nas izvohali Židje iz Taškenta in nam z velikim dobičkom premenjavali denar.

Ker sem kolikor toliko govoril ruski, sem prosil praporščaka, naj mi dovoli, da grem v Taškent kupit potrebnih reči za ujetnike. V žepu sem imel žepno uro budilko. Nastavil sem kazalec tako, da je ura začela zvoniti prav tedaj, ko sem govoril s praporščakom.

Odskočil je in me divje pogledal:

»Kakega vraga imaš v žepu?«

Ko sem mu uro daroval, sva postala najboljša prijatelja. Dobil sem dovoljenje za dvakratno tedensko vožnjo v Taškent, seveda vedno v spremstvu konvoja (spremljevalca vojaka). Ta si je v Trockem selu izposodil na moj račun konja in voz pri učitelju Ivanu Ivanoviču. Za voz in konja sem moral plačati pet rubljev.

Učitelj je imel lep ulnjak. Radovedno sem ogledoval ruske panje iz slame. Ponudil nama je seveda »čaj in hleb«. Kako sem se pa začudil, ko mi je začel govoriti o dobrih lastnostih — naše čebele.

»Matice sem dobil od Antona Žnidaršiča iz .....« Imenoval je moj rojstni kraj.

Naša matica v srednji Aziji! Ko sem mu pa povedal, da je Žnidaršič moj svak, me poljubi in reče:

»Ti si torej naš človek, vzemi telego (voz) in konja zastonj.«

Poslužil sem se njegove darežljivosti, njegov med pa sem imel vedno na razpolago.

S konjem sva se odpeljala v Taškent. Nakupil sem vse potrebno za vojaštvo in jim menjaval krone v rublje. Tako sem dvakrat z izposojenim konjem »vandral« tja in nazaj. Mesto sem poznal prav dobro. Vedel sem, kje se najceneje kupi, in si tako prihranil marsikak rubelj za hude čase...

Kake tri mesece je šla kupčija prav dobro, a kmalu je pričela vidno pešati. Pričakoval sem polom. Ujetniki so porabili skoro ves denar. Začela se je konkurenca. Zviti Judje so namreč opazili, da se da v »lagerju« še vedno kaj zaslužiti.

V taboru se je začel širiti trebušni legar in zahteval je ogromne žrtve. Sklenil sem torej, da ga zapustim za vsako ceno. Tako sem šel nekega dne zadnjič v Taškent z namenom, da si poiščem primerno službo. Dobil sem delo pri poljskem Judu Süssminnu.

Čez dva dni je prišel pome, podpisal potrebne dokumente in me odpeljali s seboj v mesto. Imel je tvornico sodavic in pokalic. Dal mi je suho kljuse in voz; žena je preštela steklenice in napravila račun; pognal sem. Vozaril sem po vsem Taškentu iz ulice v ulico, oddal steklenice v velikih hotelih in v malih čajnicah na periferiji mesta. Kupčija je šla precej dobro, a Jud ni bil nikoli zadovoljen. Plačal me je slabo — hranil je pa svojega psa bolje kakor mene in ubogo kljuse.

V Taškentu je vladala grozna vročina. Ako bi zakopal sirovo jajce okoli poldne v pesek, bi ga čez nekaj minut lahko pojedel trdo kuhano. Okoli poldne sem zapeljal kljuse v senco stoletnih dreves, sam sem pa sladko zaspal. Kmalu je prišel gorodovoj (policaj) in naju tako nagnal, da sva letela ko Elija. A glej nesreče. Zadela sva ob tramvaj. Kljuse je prišlo pod tramvajska kolesa, a tudi jaz sem bil precej pobit. Steklenice in voz, vse je bilo razbito. Kakor ob vsaki taki priliki se je tudi tu zbrala pisana množica Rusov, Tatarov in Kirgizov. Vpilo je vse vprek, mene ubogega siromaka pa je policaj prav pošteno obdeloval z nagajko. Ko se mu je zdelo dovolj, me je dvignil in vsega krvavega vlekel s seboj. Vsa drhal je smeje se drvela za nama. Gotovo je bil moj gospodar takoj obveščen o nesreči, ker je pridrvel ko nor na urad in s policajem sta začela spet udrihati po meni. Padel sem na tla in ves izmučen in pobit prosil usmiljenja.

Približal se je višji oficir in policaj mu je takoj javil: »Vaše visoko blagorodje, tako in tako se je zgodilo. Ujetnik je Avstrijec.«

»No, pa čemu ga tako biješ, saj je vendar človek? Vedi ga na komando.«

Prišedši na komando so mi pobrali ves prihranjeni denar in me potisnili v podzemsko klet, kjer je bilo že kakih 50 ujetnikov. Smrad je bil neznosen, klet majhna, tako da smo bili natrpani kakor sardine v škatlici. Kot zadnji prišlec sem moral po ruskem običaju skrbeti za snago, nositi polne »kible« iz zapora, jih snažiti in postavljati spet na prejšnja mesta. Vsako jutro je prišel sodni pristav in vedel ujetnike za pol ure na zrak, a jaz sem moral ta čas ves prostor očistiti in preganjati iz kleti podgane, da nam niso delale preveč šumnega koncerta ponoči.

Čez osem dni sem bil zaslišan. Upokojeni polkovnik, poveljnik ujetnikov v Taškentu, je imel usmiljenje z menoj. Vzel me je v službo. Bil je sam in nad preobilico dela se ni mogel pritoževati, a skop je bil ta moj gospodar do skrajnosti. Niti kopejke mi ni nikoli podaril. Teden dni sem tuhtal, kako bi prše! do denarja, a nič pametnega mi ni prišlo na um. Naposled sem vendar poskusil srečo.

Ko je polkovnik spal, sem z vso opreznostjo in hitrostjo potisnil košček lesa v njegovo zlato uro, ki je seveda nehala tiktakati. Ko je zjutraj vstal, se ni mogel prečuditi, da je ura stala. Poklical me je in rekel: »Glej Aleksander Aleksandrovič, to uro sem kupil v Moskvi: do včeraj je izvrstno tekla in ne vem, kaj se ji je zgodilo. Nesi jo takoj urarju in naj jo čimprej popravi!«

Vzel sem jo, po njegovem odhodu odstranil košček lesa in ura je tekla kot prej. Še dva dni sem jo imel pri sebi in jo tudi zunanje lepo očistil, da sem bil nad mojstrskim delom sam s seboj zadovoljen.

Ko se je polkovnik opoldne vrnil, sem mu takoj javil.

»Vašo visoko blagorodje, ura je popravljena, plačal sem samo pet rubljev.«

Mračno me pogledal, vzel uro, jo vtaknil v žep in mi dal pet rubljev, nato pa me je z jezo zagrabil za roko in dejal:

»Takoj pojdeš z menoj k urarju, jaz mu že pokažem, kako se predrzne računati tak znesek za majhno popravilo ure.«

Tako sem se tega prestrašili, da bi se bil najrajši v zemljo vdrl, a pomagati si nisem mogel. Prišla sva do sredine mesta. V Tolstojevi ulici sem zapazil veliko trgovino z urami.

»Tukaj, Vaše visoko blagorodje.«

Stopil je noter in jaz ponižno za njim. Poklical je urarja, ki se je začel na vse strani klanjati, želeč postreči visokemu gostu, a polkovnik je začel na njega vpiti ko nor, ga zmerjati, kako se predrzne za tako malo popravilo računati celih pet rubljev in mu groziti, da ga naznani oblastvom, da mu bodo zaprli trgovino. Ubogi človek ni prišel niti do besede. S tisočerimi opravičbami je vzel iz predala pet rubljev in jih dal gospodu polkovniku, ki jih je vtaknil v žep in še vedno mrmrajoč izginil iz trgovine. Slišal sem le še urarja, ki je vpil za nama:

»Harašo, harašo (dobro)!«

Neki dan je šel polkovnik na taškentsko postajo pregledovat novodošle ujetnike in sem bil prepričan, da se do popoldneva ne vrne. Izposodil sem si njegovo civilno obleko, si svojo opral in šel na sprehod po mestu. Niti na misel mi ni prišlo, da bi lahko srečal polkovnika.

A glej spako, zagledal sem ga na drugi strani ceste in, kar je bilo najhujše, opazil tudi on mene in me poklical:

»Aleksander Aleksandrovič!«

Še zmenil se nisem zanj, le korake sem pospešil, na oglu pa zavil v drugo ulico, začel teči, kar so me nesle noge, in prispel domov mnogo pred njim. Hitro sem slekel njegovo obleko in jo dal na prejšnje mesto, nisem pa se utegnil obleči v svojo.

Polkovnik me je zalotil v samih spodnjih hlačah s stoterimi krpami različnih barv in me začel začudeno gledati:

»No, kakšen pa si?« je pripomnil po kratkem molku.

»Delo, delo muči človeka od jutra do večera,« sem mu odgovoril.

»Le poglejte stanovanje, vse se sveti, vse je v najlepšem redu; pa saj tudi delam ko živina. To se mora vendar nekje poznati in še nisem gotov.«

»Da,« mi odgovori. »Kje je pa moja civilna obleka?«

»Vaša obleka?« se začudim. »V omari, na svojem mestu.«

Ko se je prepričal in videl, da je res nedotaknjena, me je poklical in rekel:

»Čuj me, Aleksander Aleksandrovič, zdaj res ne vem, ali sem jaz bedak ali ti. Pravkar sem srečal na ulici tebi podobnega osla v moji civilni obleki.«

Tako se je srečno končala ta dogodivščina.

Ob neki priliki sem ga prosil za dovoljenje do polnoči, češ, da bi rad šel v kino, kar pa je bil samo izgovor.

»Veš kaj,« mi je rekel, »resnico govori, ti hočeš k dekletu.«

Pritrdil sem mu.

»Naj bo, imaš dovoljenje do zjutraj, kaj boš vasoval samo do polnoči.«

Imel pa sem smolo, da sem zjutraj zaspal do devete ure. To je bil polom. Dal me je zapreti za osem dni in preskrbeti sem mu moral tudi namestnika za ta čas. Poročnik na poveljstvu je izbral nekega Štajerca, ki je bil še nerodnejši od mene. Poučil sem ga, kaj mora vse delati, da bo gospod polkovnik zadovoljen z njim. Fant je šel zelo nerad v službo. Prosil sem ga, še preden sem odšel v zapor, naj mi napravi majhno uslugo. Naj namreč ubije vrč za vodo, ki je zelo stara posoda, češ da mi je že polkovnik naročil, naj ga razbijem, a sem pozabil.

»Razbij ga, prosim te, sicer bom še dalje časa zaprt zaradi pozabljivosti.«

Obljubil mi je. In res, ko je šel na dvorišče po vodo, je treščil z vrčem ob zid, da se je razletel na tisoč koščkov. Bila je to dragocena, zelo stara posoda in polkovnik je bil ves ponosen nanjo. Opoldne je bil Štajerc že pri meni v zaporu.

»Joj, joj,« je vzdihoval, »kaj se bo z menoj zgodilo? In vsega sta kriva ti in tisti stari lonec.«

Tolažil sem ga, da ne bo tako hudo in se izgovarjal na čudni polkovnikov značaj, češ da mi je pred nekaj dnevi sam ukazal razbiti posodo, zdaj se pa tako razburja.

Kar naenkrat stopi polkovnik pred naju v zapor. Že na obrazu se mu je poznalo, da je silno jezen.

»Veš, kaj mi je ta ‚svoloč‘ napravil,« mi je rekel, »ubil mi je dragocen vrč, ki ni imel para v vsej Aziji. Pa še pravi — a saj vem, da ni res — da si mu ti ukazal napraviti ta zločin vseh zločinov. Idi, idi. Aleksander Aleksandrovič, da zlepiva to dragocenost.«

Zapor mi je bil odpuščen, kaj se je zgodilo z ubogim Štajercem, nisem nikoli izvedel.

Vse je šlo nekaj časa v redu, dokler mi ni polkovnik izročil škatlice z gumastimi vrečicami. Povedal mi je, da so to gumasti naprstniki, ki zelo dobro služijo, ako se človek močno vreže v prst. »Postali so vlažni in treba jih je posušiti,« je rekel. Tudi to nalogo sem temeljito opravil. Napihnil sem vsakega posebej, odprl okno na glavno ulico in razobesil drugega poleg drugega pod okno. A glej hudirja; ljudje so se začeli zbirati, kazati na okno in se krohotati, da je bilo veselje. Policija je razgnala ljudstvo in policijski pristav je prišel v stanovanje. Kmalu za njim je vstopil tudi polkovnik in z menoj so napravili kratek proces. S prvim ujetniškim transportom sem bil odpeljan v taborišče Nerv.

Tu je bilo mnogo slabše kakor v Taškentu. Hrana je bila skoro neužitna. Ujetniki so kar cepali od slabosti; na tisoče jih je umrlo za tifusom in škorbutom. Razen joda in kinina sploh niso poznali zdravila. Zastraženi smo bili mnogo bolj ko v Taškentu. Skoro sem že obupal nad seboj, zakaj rešitev je bila edino: beg ali smrt.

Odločil sem se, da pobegnem v deževni noči, ko je straža prisiljena ostati v leseni kolibi. Lilo je ko iz škafa, ko sem se priplazil do glavne straže in mimo kolibe oprezno dalje. Zaslišal sem neki ropot in se potuhnil v blatu na trebuh; kmalu je zavladala grobna tišina, ki jo je le zdaj pa zdaj zmotilo pasje lajanje v Nervu. Začel sem teči in srečno dospel do kolovoza. Mahnil sem jo po njem in kmalu je taborišče izginilo za menoj. Hodil sem pretežno ponoči, podnevi pa počival. Pri sebi sem imel nekaj prepečenca, le žeja me je zelo mučila. Voda je bila namreč polna raznih bacilov, če ni prekuhana, je zdravju zelo škodljiva. Čez nekaj dni sem bil že bolj predrzen. Hodil sem spat v vasi k naseljenim Rusom. Izogibal se pa Tatarov, Sartov in Kirgizov, a brez vzroka, kakor sem te ljudi pozneje spoznal.

V vasi Lužinsku sem bil pri ruski družini, ki je imela mrtveca v hiši. Gospodar je prišel domov s fronte kot invalid in je po kratkem bolehanju umrl. Z domačini sem vso noč stražil mrliča. Molili smo, prepevali žalostinke, pili vodko in čaj toliko časa, da so vsi pijani pospali okoli mrtveca. Edini jaz sem bedel in le mrtvec je z napol odprtimi očmi divje zrl name. Na stolu je slonela ponošena ruska uniforma, kakršno dobijo dosluženi vojaki. Brez dolgega premišljevanja sem bil že v nekaj minutah preoblečen v rusko obleko, svojo staro, razdrapano in umazano avstrijsko uniformo sem pa pustil v izbi na stolu. Odkuril sem jo iz vasi in v svojem življenju še nisem toliko prehodil kakor ta usodni dan. Zdelo se mi je, da teče mrtvec za menoj in da kriči vsa vas:

»Primite tatu!«

Srečaval sem drveče kozaške patrulje, ki so me puščale pri miru. Šele proti večeru me je ustavil oddelek kozakov, ki so zahtevali listine. Iztikal sem po vseh žepih in naposled vendar privlekel na dan ves zmečkani papir. Starejši ga je pogledal in mi ga potem vrnil. Čul sem, ko je rekel kozakom: »Invalid je; teh je zdaj Rusija polna.« In šli smo vsak svojo pot.

Pregledal sem potem listino in ugotovil, da imam v rokah pravilen invalidni list, ki je veljaven za vso Rusijo. Na tihem sem hvalil Boga, da se je na tako čudežen način spomnil mene.

Proti večeru sem prispel do velike reke Amu Darje; o kakem mostu seveda ni bilo govora. Kaj zdaj? Daleč na okrog nikake vasi. Vse mirno, le tek šumeče vode je motil večerno tišino. Komarji — nosilci malarije — so že začeli svojo večerno pesem: »Moj, moj...«

Iskal sem zavetja in ga naposled tudi našel v neki duplini tik reke, ki je bila precej prostorna in se ji je poznalo, da od časa do časa kdo prenočuje v njej. Zaspal sem trdno in spal morda tri do štiri ure, ko me je zbudilo rusko govorjenje pred duplino. Vstal sem in oprezno pogledal, ali niso morda prišli kozaki na sled mojemu sleparstvu. A komaj sem pomolil glavo ven, sta spustila dva Rusa veliki vreči na tla in začela bežati, kolikor so ju nesle noge. Bila sta tihotapca, ki sta prenašala afganistanski tobak čez mejo.

Klical sem ju, da sta se ustavila. Ko sem jima prišel v bližino, sta potegnila iz žepa vsak svoj samokres. Povedal sem jima, da ni treba imeti strahu pred menoj, ker sem ujetnik, Avstrijec, in hočem pobegniti čez mejo v Afganistan. Takoj smo sklenili prijateljstvo in se vrnili skupaj v duplino. Po dobro prespani noči smo si skuhali čaj in si zapalili vsak svojo fino papirosko.

Zjutraj sta se znašla med nami še dva Rusa, ki sta nesla tobak proti Samarkandu, jaz in moja dva znanca smo pa korakali proti afganistanski meji. Reko smo morali prebresti: na nekaterih mestih je bila tri do štiri metre globoka in od enega do dveh kilometrov široka, drugod za zelo plitva. Tihotapci so imeli prehod zaznamovan s koli. Bredli smo reko vijugasto sem in tja največ do pasu v vodi. Tihotapstvo je mogoče edino pozimi ali pa zgodaj pomladi, dokler se sneg v gorah ne začne tajati, ker potem se reka razlije kilometre na široko in čisto onemogoči prehod.

Srečno smo stopili na afganistansko ozemlje. Nedaleč odtod je držala karavanska pot iz Kabula (glavno mesto Afganistana) v Turkestan. Ustavili smo se pred čajnico. Od daleč so se dvigali oblaki prahu, ki jim nisem vedel izvora, a kmalu je bila moja radovednost potolažena, kajti pred sabo sem zagledal karavano kakih 70 velblodov. Moja spremljevalca sta se takoj pozdravila s člani karavane. Vezali so jih skupni tihotapski posli.

Velblodi so ležali in prežvekovali hrano. Po odpočitku smo zlezli nanje in pametne živali so vstale in se začele druga za drugo premikati. Čez nekaj dni smo šele prišli v Kabul: bil sem tako utrujen, da sem komaj čakal, da zlezem z velblodove grbe. Vso pot sem bil ko pijan. Jesti in piti sploh nisem mogel ničesar. Zdelo se mi je, da sem dobil morsko bolezen.

Moja spremljevalca sta zame prav bratovsko skrbela. Stanovali smo v hotelu »Kandaharu«. Razen vratarja, ki je znal nekoliko francoski, ni nihče govoril tujih jezikov. Časa sem imel dovolj na razpolago in sem ga uporabil za ogledovanje mesta. Posebno mi je ugajal bazar, kjer so prodajali vse vprek: stare in nove obleke, železnino, živali, polna velikih črnih muh, suho sadje, posušene breskve, koze, male bušaste kravice in še tisoč in tisoč potrebnih in nepotrebnih reči. Začelo me je skrbeti, kako se bom preživel v tem sršenjem gnezdu. Sklenil sem, da pojdem čez Belučistan v Karaki, a vratar mi je to resno odsvetoval. Kaj naj storim?

Odločil sem se nato, da prekoračim perzijsko mejo in se kakorkoli prerinem do Perzijskega zaliva. Moja spremljevalca sta mi dala nekoliko denarja in dobrega vodnika — tihotapca, ki je izvrstno poznal perzijsko-afganistansko mejo; zato sva jo z lahkoto prekoračila.

V Perziji blizu Isfahan-Birgianda me je spremljevalec izročil pastirjem, ki so imeli na tisoče ovc. Pastirji so bili po večini Nemci iz najha, ki so pobegnili iz ruskega ujetništva. Med njimi sem našel tudi dva rojaka, in sicer Žužiča iz Trbovelj in Zemljiča iz Slovenskih goric na Štajerskem. Godilo se nam ni slabo. Veliki lovski psi so skrbeli za vzoren red med ovcami. Veselje je bilo gledati, kako so psi prignali nazaj izgubljene ovce, potem pa se nam dobrikali, kakor bi hoteli reči:

»So že tu izgubljenke.«

Ovce strigli in sir delali so sami gospodarji, mi pa smo vozili sir na bazar v Teheran. Vsakih štirinajst dni sem bil v mestu, ki mi je zelo ugajalo. Trgovina je dobro uspevala in gospodarji so mnogo zaslužili, posebno s kožicami astrahani. To so male kožice posebne pasme črnih ovc. Takoj ko zagleda mladič luč sveta, ga zakoljejo in potegnejo kožo z njega. Ta koža je predelana v teku osmih dni. Ker so pa Perzijci zelo oprezni pri izdelovanju, nisem mogel opaziti, kako jih strojijo. Kupil sem pa v mestu za strojenje sol in galun. Še danes stane lep perzijski kožuh tisoče in tisoče lir. Ali ni pri nas res nikogar, ki bi se lotil tega dobičkonosnega posla? Druga enako dobičkonosna obrt je izdelovanje perzijskih preprog. Te izdelujejo samo na roko brez strojev. Na tisoče Perzijcev živi od te obrti. Vendar so cene astrahanu in preprogam v Teheranu smešno nizke.

Ovčar sem ostal kakega pol leta, a me je vedno mikalo v mesto. Ko sem v Teheranu spoznal rusko družino, sem se preselil tja. Kdor pozna Perzijce, ve, kako zelo so sladkosnedni. Odločil sem se za izdelovanje karamel. Na košček lesa sem nataknil grozdove jagode ali pa lešnikova, odnosno orehova jedrca. Vse to sem polil s sladkorjem in s kakimi 50 koščki šel na bazar.

Jezika nisem razumel, pač pa sem si dal napraviti tablico s perzijskim napisom: »Ubog, gluhonem ubožec prosi, da mu odkupite za novček karamelo.« In kupčija je uspevala izvrstno. Nekoliko so ljudje kupovali iz usmiljenja, nekoliko iz sladkosnednosti. Kmalu sem si kupil novo perilo, čevlje in novo evropsko obleko. Ob praznikih sem bil velik gospod. Dela sem imel toliko, da sem moral ponoči delati.

Ker je več ujetnikov pribežalo iz Rusije v Perzijo, so zahtevali Angleži po konzulatu, naj se strogo pregledajo listine vseh tujcev. In že drugi dan je policija obkolila ves bazar. Nihče ni mogel uiti. Aretirali so nas okrog 200. Na policiji sem pokazal svojo listino. Nato so me oddali ruskemu konzulatu, kjer sem dobil na podlagi invalidskih listin potreben denar za povratek v Rusijo.

Ustavil sem se v mestu Krasnovodsku ob Kaspiškem morju in dobil službo pomivalca posode v potniškem parniku. Potrudil sem se in vsi so bili z menoj zadovoljni razen »črnorabočih« (navadni delavci), ker jim nisem hotel čistiti posode. Poveljnik parnika me je poklical in me ostro pokaral, pa sem mu obljubil, da bom službo vestneje opravljal, a pritožbe proti meni so bile na dnevnem redu. Takoj po prihodu v Baku so vrgli mene in moje cunje z ladje.

Spet sem bil na cesti v velikem mestu, tujec med tujci. Naselil sem se v majhnem hotelu blizu pristanišča. Ogledal sem si mesto in bližnjo okolico. Baku ima večinoma lesene hiše, je pa pomemben industrijski kraj. V velikih stolpih nastavljene črpalke črpajo globoko iz zemlje neočiščeno nafto (kerosin), ki jo razpošiljajo po vsem svetu. V vojnem času je bilo velikansko podjetje v rokah bratov Noblov, ki so, mislim, po rodu Francozi, a silno bogati. Stopili sem torej v tvornico in prosil za delo.

Pošiljali so me od Poncija do Pilata in me slednjič vendar privedli v glavno pisarno. Oddal sem listine in čakal, čakal. Okrog poldneva me je poklical uniformiran strežnik:

»Vasilij Ivanovič, (tako se je imenoval umrli invalid) pojdite k direktorju!«

Direktor me je premeril od nog do glave in rekel:

»Pogoji so pravilno govorjenje in pisanje v ruskem in francoskem jeziku.«

»Seveda,« mu odgovorim. V resnici nisem znal niti besedice francoski.

Drugi dan sem že nastopil novo službo. Na glavni postaji sem odpravil dnevno kakih 400 vagonov nafte in prav toliko praznih voz sem prejel. Francoščine nisem nikoli rabil.

Tri mesece sem opravljal to službo v popolno zadovoljstvo ravnateljstva. Potem sem bil premeščen v Batum ob Črnem morju.

Tu teče še neočiščena nafta po kilometre dolgih železnih ceveh in se izliva v ladijske cisterne v zalivu. Postal sem nadzornik. Dnevno sem moral natančno poročati, koliko nafte je steklo v cisterne, kake barve, maščobe itd. Počutil sem se popolnoma dobro. Vedel sem, da me direkcija ceni kot vestnega uradnika.

Nekega dne me pokličejo v pisarno in uradnik mi prebere ukaz, da mora vse listine invalidov v svrho kontrole poslati v Petrograd. Premišljal sem, kaj naj storim. Seveda svojega invalidskega lista nikakor nisem hotel izročiti, ker je bil njegov pravi lastnik že davno mrtev. Bal sem se, da mi ne pridejo na sled; brez dokumentov bi ne dobil nobene službe. Vdati sem se moral v usodo, zapustil sem lepo službo in Batum ter se napotil naprej.

S parnikom sem se odpeljal v Odeso in dolgo tuhtal, kaj naj počnem v tem pristanišču. Policija me je dvakrat prijela, a vedno takoj izpustila, ko se je prepričala, da imam dokumente v redu.

V časopisu »Rusko Slovo« sem čital oglas, da išče večje podjetje v Odesi kemika. O tej vedi sicer nisem ničesar razumel, pač pa sem doma izdeloval — kremo za čevlje. Ponudil sem se kot specijalist v tej stroki.

»Poskusimo,« pravi šef, »saj v vsej Rusiji nimamo domačega izdelka; vse pride iz Nemčije.«

In poizkusili smo. Voska, terpentina, barvila itd. je bilo v Odesi dovolj. Le pločevinaste škatlice je bilo treba naročili v Moskvi. Med tem sem si pripravil delavnico, posebno kotel za kuhanje. Po dveh tednih smo delali s polno paro. Naročil je bilo vsak dan več. Posebno mnogo blaga smo pošiljali v Kijev in v Moskvo.

Gospodar je bil Žid kakor po večini vsi veliki trgovci v Odesi. Tudi mene je Bog postavil na ta grešni svet s kljukastim nosom. Da bi se gospodarju bolj prikupil, sem mu povedal, da tudi jaz izhajam iz rodu Mojzess.

Prišli so veliki judovski prazniki, delo je moralo počivati in šef mi je ukazal opraviti potrebne molitve z njihovo (moško) družino v templu. Šel sem in sedel v klop, kjer je sedelo že več Židov. Cerkovnik mi je prinesel dolgo leseno škatlico in veliko črno ruto z belimi črtami. Začele so se molitve. Videl sem, da so si ogrnili črne rute čez ramena, zato sem se ravnal no njihovem vzgledu. Iz škatle so izvlekli nekak cilinder in si ga privezali na čelo; napravil sem tudi to, le da sem jermen preveč nategnil, tako da mi je vsa kri prikipela v glavo. Naposled so si pričeli ovijati okoli roke precej velik jermen in ga nato spet razvijati. Pri tem opravilu sem bil nekoliko bolj neroden, pač pa sem tembolj mrmral, da bi bili vsi prepričani, kako goreče znam moliti hebrejski. Teh molitev pa ni hotelo biti ne konca ne kraja. Razvezal sem si jermen in cilinder raz čelo, a na ruto sem popolnoma pozabil; tako ograjen sem šel proti izhodu. Vse se je oziralo, cerkovnik priteče za mano, mi sname ruto z ramen in me prav po domače brcne iz božjega hrama.

Ko sem prišel po praznikih na delo, sem bil zaradi škandala v templu takoj odpuščen.

Ogledati sem si hotel Ukrajino, zato sem šel v Kijev. Menda se ne motim, če trdim, da je v Kijevu več lepih pravoslavnih cerkva kakor palač. Bil sem tudi v Damici, kjer je bilo največje zbirališče ujetnikov v vsej Rusiji. Tisoči in tisoči počivajo tu — v zemlji. Koliko so ubožci prestali lakote, uši, bolezni, preden so za vedno zatisnili trudne oči.

V Kijevu sem na glavnem bazarju začel izdelovati mast za čiščenje samovarov. Ker pa nisem mogel dobiti potrebnih snovi, sem jo izdeloval iz žveplene kisline in magnezita. Pred seboj sem imel izposojen samovar, ki se je po čiščenju svetil ko čisto zlato.

Vse vprek je kupovalo čudodelno mast; veselil sem se dobre kupčije. A nekega dne pride k meni mužik in pravi:

»V tvoji masti je sam hudič (čort); sveti se ko Majka božja v Čenstohovu, le puščati je začel iz sto luknjic.«

Razlagal sem si to na ta način, da je žveplena kislina razjedla kositer in samovar je začel puščati. Drugi dan sem dobil že kakih 10 pritožb. Ko se je pa zglasil pri meni tudi starejši podoficir in mi povedal, da samovar v oficirskem domu pušča ko sito, sem mu zagotovil, da pridem takoj in samovar popravim. Namesto tega sem lepo pobral šila in kopita in neopaženo izginil iz Kijeva.

Tudi v Kursku, Orelu in Kalugi sem precej zaslužil s tem izdelkom. Ko so pa samovari začeli puščati, me je noč vzela. Kaj se hoče, v sili še hudič muhe žre, pravi pregovor, zato si tudi še danes ne štejem v greh, če sem si potrebni denar služil, kakor sem pač vedel in znal.

Bil sem blizu Moskve in ogledati sem si hotel tudi to milijonsko mesto. V Kalugi sem vzel na postaji listek do Moskve in uradnik me je vprašal, na katero postajo se peljem. Odgovoril sem mu, da mi je popolnoma vseeno, samo da pridem tja.

Prišedši v mesto sem si dobil malo sobico pri Poljaku Janušarki, kjer sem varil svojo kremo za čevlje in »samovarsko mast«. Za prodajo sem si izbral prostor na Lublanki, a že čez dva dni me je policija spodila na bazar. Tam je bilo mnogo boljših izdelkov in ni čuda, če se je začel moj žep vidno prazniti. Razen tega je bilo življenje v Moskvi mnogo dražje ko drugje. Tudi moj hišni gospodar, a še boli njegova žena, sta me začela po strani gledati, ker nisem redno plačeval stanovanja. Izginil sem iz Moskve ko kafra in obenem pozabil plačati stanovanje.

Že drugi dan sem osrečil Saratov s svojim prihodom. Stanovalo je v njem mnogo bogatih trgovcev — Nemcev. Seznanil sem se pri čaju s trgovcem Schachnerjem in mu začel razlagati, koliko denarja bi se lahko zaslužilo z izdelovanjem kvasa. Ker sem doma imel sam izdelovalnico kvasa, sem mu napravil iz navadnih droži, ki sva jih dobila iz Moskve, in s primesjo krompirjeve moke in vode — kvas. Poskušnja se je dobro obnesla. Peki so bili s kvasom popolnoma zadovoljni.

Moskva je razpošiljala kvas na tisoče kilometrov daleč v zaprtih vagonih-hladilnikih, a kmetje so uporabljali doma napravljen kvas, po katerem pa kruh kisli. S Schachnerjem sva naročila potrebne stroje ter po prejemu strojev takoj začela izdelovanje. Pridobila sva odjemalce v raznih krajih: v Pensi, Sisranu, Rostovu na Donu in v Novočerkasku.

V jeseni je bil poklican Schachner v vojaško službo. Nadaljeval sem trgovino z njegovo soprogo — zelo histerično in jezično žensko. Hotela je vedno več vedeti ko jaz. Ob priliki nekega prepira sem ji v upravičeni jezi zagnal v glavo testo, pripravljeno za kvas. Videti je bila ko polna luna, kričati pa ni mogla, ker se ji je testo razlezlo po vsem obrazu in po obleki.

Pobral sem svoje reči in šel na postajo. Tam sem dobil večji vlak novodošlih avstrijskih ujetnikov. Nekateri so prišli pravkar s fronte in prav poceni prodajali svoje obleke. Zelo rad bi bil izvedel novice iz domovine, zato sem si kupil avstrijsko uniformo, svojo rusko pa vtaknil v »mješok« (ruska vreča) in se pomešal med ujetnike. Izvedel sem, da gredo v Murmansk, kjer gradijo novo železniško progo.

Do Petrograda je šlo vse v redu, a tu je prevzel vodstvo transporta drug ruski oficir. Pri pregledovanju listin ni mogel nikjer najti mojega imena. Čudila sva se eden bolj kakor drugi, da je moralo biti pozabljeno prav ime četovodje. Po dolgem pregledovanju in prerekanju so me vpisali v transportno listino. Odpeljali smo se dalje.

Murmanska železnica drži skozi velikanska močvirja. Delo smo imeli zelo primitivno. Velikanska debla, ki so jih pripeljali iz pragozdov, smo polagali v močvirje, jih zalagali z vejevjem in na vse to nametavali gramoz. Spričo velike množice delavcev je delo hitro napredovalo. Stanovali smo v lesenih barakah lastnega izdelka. V prostih urah smo se pogovarjali o vojni in o daljni domovini. Vsak je kaj zanimivega doživel in nas je kratkočasil s pripovedovanjem.

Ostal sem tam kakega pol leta; počasi sem se že naveličal discipline in reda. Zahotelo se mi je svobode. Kakor sem si pred časom želel priti med ujetnike, tako sem zdaj z nestrpnostjo čakal trenutka, da jih zapustim. Od ujetnikov sem natančno izvedel, kakšen je položaj na frontah in kako ljudstvo doma strada. Vsi smo si bili edini v tem, da Avstro-Ogrski poje mrtvaški zvon.

Domenil sem se z Zakrajškom, Zrimškom in Kobalom, da pobegnemo. Čez nekaj dni smo se odpravili v pragozd po debla. Že prvi večer, ko so drugi spali, smo pobegnili. S hrano smo bili preskrbljeni za dva dni. Hodili smo vso noč, a prešli jedva tri vrste. Drevje in vejevje je ležalo vse vprek, o kaki poti ni bilo niti govora.

Spoznali smo, da je vsako prodiranje brezuspešno in da nas vodi v pogubo. Sklenili smo se vrniti, a tudi to ni bilo najlažje. Tavali smo sem in tja in iskali izhoda. Začeli smo vpiti in od daleč zaslišali odgovor. Bili so naši tovariši, ki smo jih prejšnji večer skrivaj zapustili. Od Rusov ni nihče opazil našega bega. Oprijeli smo se spet sekanja in se po končanem delu vrnili v barake v zasmeh našim tovarišem.

Bruna smo prevažali po ozkotirni železnici z malim parnim strojem. Nekega dne se je nasip podal in parni stroj z nekaj vozovi je zdrsnil po nasipu navzdol. Nekaj ujetnikov je bilo ubitih, med njimi tudi Zrimšek, nekaj pa nas je bilo ranjenih. Odpeljali so nas v bolnišnico. Ker moja rana ni bila nevarna, so me odpravili nazaj v saratovsko bolnišnico. V bolnišnici se pa nisem javil. Sklenil sem, da porabim to priliko za beg. Preoblekel sem se spet v staro rusko uniformo, skrbno pregledal svoje ruske invalidske dokumente in se vrnil takoj na svoje staro mesto v Schachnerjevo hišo. Gospa je že popolnoma pozabila na dogodek pred meseci in mi vsa v solzah povedala, da je mož padel v Karpatih. Prosila me je, naj ostanem pri njej v službi, kajti ubožica ni imela nobenega človeka, ki bi ji svetoval, ji šel na roko in vodil trgovino in tvornico kvasa. Ostal sem in polagoma razširil delovanje tvornice tudi na Voronež. Tambov in Tulo.

Gospa je postajala vedno prijaznejša z menoj. Pri vsaki priliki je vzdihovala, da ni kos tako razširjeni trgovini, da bi bila srečna edinole, če bi dobila za moža kakega tako zanesljivega človeka, kakor sem jaz. Videl sem, da se kuhajo v njenih možganih čudni načrti. Ko sva bila nekoč sama, me je začela naravnost snubiti:

»Glej, ljubček moj,« je rekla, »priženiš se lahko na lepo urejeno premoženje brez dolga, a zraven tega dobiš še lepo, mlado ženico. No, kar odloči se, golobček moj, srečen in zadovoljen boš z menoj. Jaz sama uredim vse pri županstvu in pri »batjuški« (duhovniku), le dokumente mi izroči in v teku enega meseca bova srečen zakonski par. Vasilij Ivanovič, ne odlašaj, sreča te išče!«

»Glej, Katja, to ne gre tako hitro,« sem ji odgovoril. Moram nekoliko premisliti, saj gre vendar za srečo vsega življenja. Tudi za zdaj še nimam denarja za potrebno obleko, čevlje, perilo.«

Katja mi je v nekaj dneh vse preskrbela. Bil sem res v zelo mučnem položaju; mislil sem na dom, na ženo z dvema otrokoma, na dokumente mrtvega Vasilija Ivanoviča. Katja pa je čedalje bolj silila vame, naj jo osrečim. Ni mi ostalo drugo kakor pobegniti.

Lahko bi bil zaljubljeno žensko izkoristil tudi v denarjem oziru, a nisem hotel, vest mi tega ni dovolila. Prišel sem torej v Astrahan skoraj popolnoma suh. Prisiljen sem bil prodati svojo novo obleko, da sem prišel vsaj do nekaj drobiža. Iskal sem dela po vsem mestu in naposled dobil skromno službo pri nekem Sartu, vrtnarju.

Z velikim ovčarskim psom, ki je postal moj najboljši prijatelj (razen Katje, ki sem jo moral zapustiti), vpreženim v majhen voziček, sem vozil in prodajal po astrahanskih ulicah krompir, kumarice in paradižnike. V vsaki ulici sem začel vabiti kupce s klicanjem: »Kartóčki, kartóčki (krompir)«.

Kumarice in paradižnike so ljudje kar sirove jedli. Imel sem stalne odjemalce po hišah, med njimi tudi gospo nekega starega generala. Bila je Nemka in je s svojo služkinjo vedno govorila le nemški. Izkazati sem se hotel, da znam tudi jaz nemški, in jima ponudil svoje pridelke v nemškem jeziku. V tistem trenutku je stopil iz sobe general in se začudil nad mojo pravilno nemščino.

»Ste vi ruski človek?« me je vprašal.

Pokazal sem mu svoje dokumente, misleč, da mu s tem vzamem besedo. A zgodilo se je prav nasprotno; telefoniral je na komando. Kozaki so me odvedli v astrahanske vojaške zapore. Pri odhodu jim je izročil vse moje dokumente z naročilom, naj zelo pazijo name, ker sem skoro gotovo nevaren avstrijski vohun. Na ulici se nam je pridružil še pes z vozičkom in s kozaki ob strani smo jo mahali skupno po astrahanskih ulicah do zaporov. Psa so vrnili gospodarju, mene pa so vrgli v malo podzemsko vlažno ječo.

Zaslišan sem bil takoj. Povedal sem preiskovalnemu sodniku popolnoma vso resnico, a zdi se mi, da je bil po moji izpovedi še bolj prepričan, da ima pred seboj zvitega avstrijskega vohuna. Profos je dobil strog ukaz, paziti na vse moje početje in ne dovoliti nikomur, da se mi približa. Na dnevnem izprehodu med štirimi stenami me je vedno spremljal vojak z nasajenim bajonetom. Za hrano sem dobil košček kruha in ribjo juho. Zaslišan sem bil večkrat tudi ponoči in preiskovalni sodnik je vedno trdil, da ima v rokah vse moje dokumente in podatke, ter mi svetoval, naj rajši odkrito priznam, da sem vohunil za Avstrijo. Obljubljal mi je veliko znižanje kazni, posebno če izdam svoje sodelovalce. Jaz seveda nisem mogel napraviti drugega kakor ponoviti svojo prvotno izpoved.

Potem so me pustili pri miru skoro tri mesece in sem se resno bal, da v ječi ponorim, posebno še, ko mi je profos povedal, da dobim osem let ječe in da me v kratkem prepeljejo v petropavlovsko trdnjavo. Med tem časom so seveda preiskovali moje izpovedi in se prepričali, da razen tatvine ruske obleke in invalidskega dokumenta nisem zakrivil nič kaznivega. Poklican sem bil zadnjič pred sodnika, ki me je pa po dolgem zaslišanju izročil dvema kozakoma, naj me povedeta v postajni tabor v Astrahanu.

Ko sem si na prostem prižgal prvo cigareto, sem na mah pozabil trimesečno trpljenje. V taborišču sem ostal kaka dva meseca, a o doživljajih nisem govoril z nikomer.

Magistrat mesta Astrahana je prosil za 50 vojakov s četovodjo za čiščenje stranišč po mestu. Prvi sem se ponudil jaz in pod mojim vodstvom je odkorakalo 50 mož po mestu na magistrat.

Stanovali smo v precej čednih prostorih, delo smo pa imeli le ponoči. Mesto namreč nima kanalizacije in vsaka hiša ima veliko greznico, kamor se stekajo vsa stranišča. Z avtomatičnimi sesalkami smo črpali fekalije v velike sode, ki jih je moral vsak hišni gospodar pred jutrom odpeljati in sprazniti na določenem prostoru izven mesta. Zaslužili smo dnevno borih 10 kopejk, ki so pa vendarle dobro služile za priboljšek, da smo si kupili kruha in cigaret.

Iskati sem si začel postranskega zaslužka, to mi je uspelo s pomočjo služinčadi. Obvestiti sem namreč moral vse stranke v hišah, kjer smo ponoči delali, da so lahko mirno spali in ne bi morda mislili, da so tatovi na delu. Kjer pa po naključju nisem dobil gospodinje doma, sem od služkinje lahko s spretnostjo izvedel vse, kar sem hotel.

Ob neki taki priliki sem neki služkinji povedal, da znam prerokovati bodočnost in uganiti sedanjost iz potez na roki.

»No, pa povej,« je rekla.

Kdo ne bi uganil misli in želja mladih ruskih deklet? Z nekaj besedami sem izvrstno rešil svojo nalogo. Namignil sem ji tudi, naj me priporoči pri milostivi gospé, da tudi njej prerokujem bodočnost, in sem dekle med drugim izpraševal, ali je gospod doma, v vojni, živ ali mrtev, koliko otrok ima in tako naprej. Imel sem torej vse podatke na dlani.

Drugi dan me je dekle že čakalo.

»Kar hitro pojdite k gospe, ker vas nestrpno pričakuje v sprejemnem salonu,« je rekla, ko me je zagledala.

Vstopil sem in zagledal okusno oblečeno damo srednjih let s krasnimi črnimi očmi.

»Sedite,« je rekla, »sicer ne verujem mnogo v vaše prerokovanje, a moja služkinja je od včeraj vsa drugačna; ne vem, kaj ste ji povedali tako zanimivega.«

»Milostiva,« sem ji odgovoril, »resnico, ničesar drugega kakor čisto resnico.«

Kmalu sta bila na mizi samovar in pecivo, kramljala sva nekaj časa, nato pa mi je gospa podala roko. Povedal sem ji vse, kar sem bil izvedel od služkinje.

»Gospa, vi ste že tri leta vdova, obe hčerki študirata v Moskvi, brat vam leži hudo ranjen v Petrogradu. Vaša iskrena srčna želja se bo kmalu izpolnila, hrepenenje bo poplačano, ker vas v kratkem obišče mož, ki vas ljubi iz dna čiste duše.«

Opazili sem, da se ji je pričela tresti roka, a v njenih lenih očeh so se porajale solze, ki so se svetile ko čisti biseri.

»Dovoli,« mi je rekla, »evo vam darilce,« in mi je potisnila v roko zlatnik za sto rubljev, zraven na mi je dalo še priporočilo za svojo prijateljico, zelo bogato damo.

V nekaj dneh sem si preskrbel natančne informacije in se napotil k »prijateljici«.

»Ah, kako dolgo Vas že čakam. Gospa X me je že večkrat telefonično vprašala o Vašem prihodu.«

Oprostil sem se, da sem siromašen ujetnik, ki ne razpolaga svobodno s časom. Povedla me je v razkošno opravljeno sprejemno sobo. Tako lepe ženske še nisem videl: razumel sem pa šele zdaj, zakaj so bile informacije tako dvomljive. Mož, vojaški dobavitelj, je bil skoraj vedno na potovanju, mlada lepa žena pa zmerom sama doma. Nežno sem prijel parfimirano ročico in se ji zazrl globoko v oči. Začel sem previdno, skrivnostno, kakor se mi je zdelo potrebno.

»Gospa, tujec sem, nikdo ne izve ničesar, saj mi dovolite, da govorim čisto resnico, četudi je nekoliko delikatna.«

Zardela je in potrdila.

»Vaš mož vam ni zvest, a tudi vi njemu ne. Razlika je le ta, da ima on več ljubic, vi pa enega samega ljubimca.«

»A kako se bo to končalo?« me je razburjeno vprašala.

»Za vas milostiva, ugodno. Pride do ločitve zakona in gospod soprog vam bo moral plačevati velike mesečne prispevke.«

Dobil sem tudi tu pošteno nagrado. Pravijo, da v tretje gre rado, a tu sem imel smolo. Ko sem gospe policijskega pristava govoril o dvomljivi zakonski zvestobi, me je prijel gospod pristav, ki je skrit poslušal mojo razlago, za ovratnik, me prav pošteno sunil v zadnji del telesa in vrgel na cesto. Drugi dan sem bil oddan v taborišče.

Čez osem dni sem imel že drugo delo, in sicer kot »kamenšček« (zidar). Zidali smo vladno palačo. Delal sem skupno z zidarjem Pahorjem iz Renč na Goriškem, ki se je vedno jezil name, da še zidarske kele ne znam držati v rokah, kaj šele zidati. Ko je prišel ruski preglednik, je začel Pahor spet kot obseden kričati name. Ker pa preglednik Pahorja, ki je znal le nekaj ruskih besed, ni razumel sem mu jaz pojasnil vso zadevo.

»Poglejte ta zid,« sem mu rekel in mu pokazal moje zveriženo delo, »ta mož vendar ni zmožen svojega poklica.«

Pahor je bil takoj poslan v taborišče, a mene so kot najstarejšega postavili za nadzornika nad delavci.

Ko je bila palača izgotovljena, so nas poslali v tvornico rib Bezubikov. Bezubikov je bil lastnik več ribjih tvornic na Ruskem, največje je imel v Astrahanu. Njegova tvornica kavijarja je bila največja na svetu. Saj je bil astrahanski kavijar svetovno znan. Bil sem zaposlen v ekspedicijskem oddelku. Veliki tovorni avtomobili so dovažali dnevno zaboje na železniško postajo. Mnogo tega dragocenega blaga je šlo tudi po vodni poti. Črni kavijar je mnogo dragocenejši od rdečega in še danes rabijo sovjetska oblastva za kavijar Bezubikovo ime.

Na jesen, ko se je delo v tvornici končalo, smo se vrnili v taborišče. Tu sem se bal prezimiti, zaradi tega sem zmerom hodil vpraševat na komando, ali je kako delo v mestu, a brezuspešno. Mraz je začel pritiskati, barake so bile ledene, slabo kurjene in prav pošteno smo prezebali.

Sredi novembra nas je sklical ruski polkovnik na dvorišče. Postavil nas je vrsto in rekel:

»Kdor je bil v Avstriji mojster na progi, naj stopi naprej.«

Vse tiho, zglasil se ni nihče. Ojunačim se in stopim po vojaško pred polkovnika, rekoč:

»Vaše visoko blagorodje, doma sem opravljal to službo dvanajst let; tudi pri izpeljavi murmanske železnice sem služil kot prožni monter.«

»No, zakaj pa nisi ostal v Murmanskem?«

»Prevrnil se je vlak in sem bil ranjen odposlan v bolnišnico.«

»Torej razumeš svoje delo?«

»Prav dobro, Vaše visoko blagorodje.«

»Izberi si dve sto zanesljivih delavcev in jutri zjutraj odrine vaš transport v Samaro na Volgi. Tam se zglasiš pri nadinženjerju Linkeju in dobiš vsa potrebna navodila.«

»Dobro!«

Vesel sem bil pa tako, da bi bil najrajši zavriskal kakor fant, ki gre k svojemu dekletu. Popoldne sem imel že vpisanih dve sto po večini železniških delavcev in sem oddal zapisnik v pisarno, da pripravijo potrebne listine. Natančno ob šestih zjutraj smo se drugo jutro odpeljali v Samaro.

Dolgo časa sem iskal v mestu upravo Samarsko-zlatoustovske železnice. Naposled sem le našel veliko poslopje, polno pisarn, in po dolgem izpraševanju vendar dospel pred nadinženjerjevo sobo. Čakalo pa je v predsobi že nad 50 strank in priti na vrsto ni bilo prav lahko. Opazil sem, da je treba nekoliko »primazati« pri vratarju in človek kmalu odpravi. Stisnil sem mu skrivaj v roko bankovec za kar mi je rekel: »Spasibo« in me potisnil naprej.

Ko sem izročil nadinženjerju listine, me je vprašal, ali bom kos svoji nalogi.

»Upam, da boste z menoj in mojimi delavci popolnoma zadovoljni,« sem mu strumno odgovoril.

Železničar nas je nato odvedel v leseno barako blizu postaje. Uredili smo si vse potrebno, imenoval sem za kuharja Lovka iz Begunj nad Cerknico, za snago in red v baraki pa sem postavil Primca iz Kosez pri Ilirski Bistrici. Delavce sem razdelil v skupine po 25 mož in drugi dan smo že začeli z delom. Ruski železniški tir je precej širši kakor v drugih evropskih državah. Pragovi so postavljeni v razdalji dveh pedi in vsi ležijo globoko v pesku, ker kamenja tam sploh ne dobiš. Ekspresni vlak je vozil iz Petrograda, ali pa iz Moskve do Vladivostoka 12 dni, med tem ko so bili osebni vlaki mnogo bolj počasni in porabili za isto pot celih 28 dni.

Delo smo imeli oddeljeno od postaje v Kinelu, kjer se odcepi železniška proga v Srednjo Azijo do Samare in odtod do Batrakov, ki stoje tik železniškega mostu preko Volge. Kdor še ni videl tega velikanskega mostu čez največjo reko v Evropi, ne bo verjel, da so ga gradili nad 13 let.

Ostali smo na progi kake tri mesece, nato pa so nas prestavili na glavno postajo v Samari. V skladiščih smo vsak dan naložili, odnosno razložili nad 50 vagonov blaga, delali smo pa tudi v pristanišču reke Volge. Odpošiljatve so bile naslovljene do Nižnjega Novgoroda ali po Volgi do Saratova, Astrahana in v druga pristanišča ob Kaspiškem morju. Rozine, suho sadje, bombaž, kože in drugo je prihajajo v Samaro iz Srednje Azije, iz Buhare, Ashabata, Taškenta in Turkestana. Po Volgi ali po železnici so prispele tja tudi ogromne količine žita, največ pšenice in ječmena.

V Samari je največji elevator za žito v vsej Rusiji. Je to velikanska stavba, ki jo je videti več kilometrov daleč. Žito je prihajalo kar nasuto v vagone brez vreč in mnogo ga je ostalo pri razkladanju na železniškem tiru. Nihče ni pazil na škodo. Prašiči so pa pod vagoni prav pridno hrustali zrnje, ki je včasih ležalo kar po štiri prste na debelo. Ko smo zvečer delo končali, smo spustili kak voz, da je z brzino priletel v vagone, pod katerimi so se krmili prašiči — in dobre svinjske pečenke nam ni nikoli manjkalo, ker po dva ali trije prašiči so vedno ostali razmesarjeni med kolesi. Huljan iz Bele Krajine je imel nalogo spraviti »žrtve železniške nesreče« v pripravljene vreče. Reklamiral ni pri železniški upravi nihče, ker je vsak dobro vedel, da bi bil poleg tega, da je izgubil pujska, še kaznovan.

Ob nedeljah smo bili prosti. Benčič, zdaj učitelj na Pregarjih v občini Podgradu, nam je prinašal pošto. Inženjer Marko (zdaj v Zagrebu) je skrbel za novice. Zmerom smo ga nestrpno pričakovali, ker je imel na razpolago angleške. italijanske in francoske časopise in je bil o frontah prav dobro poučen.

Mislim, da se vojnim ujetnikom ni nikjer tako dobro godilo kakor nam. Pri razkladanju vagonov smo se z vsem prav pošteno založili. Imeli smo na razpolago sladkorja, čaja, riža, suhih marelic in drugega. Samogonko (žganje) smo si varili iz fig in rozin. Obleko smo dobivali od sester švedskega Rdečega križa; prosili smo jih vedno, da so nam darovale lepe črne suknje, ki smo jih seveda takoj prodali na bazarju. Marsikateri izmed nas je mnogo, mnogo slabše živel prej doma kakor takrat v Samari. Imeli smo prav udobno življenje in manjkalo nam ni nič. Mladi so si izbirali mlade Samarke in hodili ob nedeljah z njimi na progulko (sprehod) in na ples »rusko kolo«. Tako so nam tekli lepi, brezbožni dnevi do prevrata, ko je Kerenski prevzel vlado.

Kmalu po prevratu se je začelo med ljudstvom čudno gibanje. Kazalo je, da se pripravlja grozen vihar. S Kerenskim, ki je hotel nadaljevati vojno, ni bil nihče zadovoljen. Za red in varnost je bilo slabo preskrbljeno. Vsak dan so se vršili poboji: Vojaštvo, ki je dezertiralo z raznih front, je kradlo in pobijalo; nihče ni bil varen življenja. Prvega maja so korakali po samarskih ulicah komunisti z rdečimi, socialni demokrati z zelenimi, a anarhisti s črnimi zastavami. Policija je vse to mirno gledala.

Bil sem pričujoč na shodu anarhistov. Mlada študentka se je povzpela na balkon večjega hotela in govorila. Nabiralo se je vedno več ljudstva. Govornica je poudarjala:

»Kdo je kriv svetovne vojne? Kapital in spet kapital. Mi ne potrebujemo Boga, ne vlade, sami hočemo urediti naše zadeve. Glejte tam moža v najboljših letih, ki je brez noge. In tam oni brez roke! Kdo jim povrne njihove ude? Vrženi so na gnoj kakor izžeta citrona. In ve ženske, ki ste prisiljene prodajati se za bori rubelj, kdo, povejte mi, kdo je kriv vaše sramote?«

Govorila je navdušeno in prepričevalno, da je bilo ljudstvo razburjeno do skrajnosti. Po končanem govoru so začeli ljudje kar noreti, razbijali so velike trgovine, plenili in pobrali, kar jim je prišlo pod roke. Navalili so na državna skladišča, založena s špiritom. Odnašali so špirit z vedri, lonci in škafi ter se upijanili kar na mestu. Drugi dan je ležalo po bližnjih ulicah in obcestnih jarkih vse polno mrtvecev; to so bile žrtve alkohola. Vagoni naloženi z raznim blagom, so bili že v teku noči s silo odprti in vsa vsebina pokradena.

Največji ruski dnevnik »Ruskoje slovo«, je pisal zelo pomirjevalno. Res se je navidezno vrnil mir, a ne za dolgo. Kmalu po prihodu Trockega, Lenina in drugih komunistov, je moral Kerenski ponoči zbežati. Vlado so prevzeli komunisti.

Že čez nekaj dni so prišli v Samaro do zob oboroženi delavci Putilovih zavodov. Ujetnike so osvobodili in vsak se je lahko svobodno gibal po mestu. Boljševiški komisar nas je spet vzel v službo in plačani smo bili kot ruski delavci.

Spočetka je šlo vse dobro, a kmalu so komunisti pokazali svojo pravo barvo. Začela se je nacionalizacija raznih večjih podjetij. Sicer polagoma, a vendar dovolj občutno se je poznalo pomanjkanje živeža in oblačil. Veriženje se je začelo na vseh koncih in krajih. Po vsej veliki državi so se javljali poboji, razni generali so se dvignili in začeli korakati z vseh strani države proti boljševikom. Tudi ruski car z vso svojo družino, ki jo je Kerenski interniral v Tobolskem, je bil v nevernosti, da ga boljševiki umore.

Nemški poslanik v Moskvi, Mirbach je hotel vplivati na boljševike, da bi spravili vse Slovane, predvsem Čehe, v taborišča v Sibiriji. Mirbach je bil sicer umorjen od Juda Blumkina, a Čehi so že vedeli, kaj jih čaka. Sklenili so zaprositi vlado v Moskvi, da jih spravi do Vladivostoka, odkoder so se hoteli odpeljati na Francosko. Vlada jim je ugodila in prišla na sled, da je bil to zelo dobro premišljen manever. Takoj, ko je zadnji češki vojaški vlak zapustil most čez reko Volgo, je most zletel v zrak. Vsa proga od Volge do Vladivostoka je je bila v čeških rokah. Male boljševiške posadke po raznih mestih so Čehi pregnali in vse je kazalo, da pridejo socialni revolucionarji spet na površje.

Tudi iz Samare je rdeča armada bežala po Volgi navzgor proti Nižnjemu Novgorodu. V Kazanu se je posrečilo Čehom, da so odvzeli boljševikom državni zlati zaklad. Bili so to zaboji, ki so vsebovali po 100 okroglih paličic iz čistega zlata. Premožni trgovci in zasebniki, ki so pred prihodom boljševikov zbežali v Sibirijo, so se začeli trumoma vračati. Mir je bil spet vzpostavljen.

V našo barako je prihajal bivši avstrijski stražmojster do imenu Esik, ki je pred vojno služboval v Borovnici, in nam zelo odsvetoval, naj se nikar ne združimo s Čehi. Najbrže so Čehi izvedeli za ravnanje tega človeka in neko jutro smo ga dobili s sabljo razsekanega pred barako.

Po ovinkih sem izvedel, da bo car rešen in odveden v Anglijo. Višji komisar rdeče armade Jakovljev je dobil ukaz, cara z vso družino tajno prepeljati v Moskvo. Ukaz je bil podpisan od Lenina in Trockega. Ko je Jakovljev prišel v Jekaterinenburg in se napotil h komisarju rdeče armade Beloborodovo, ga je ta pregovoril, naj se vrne v Moskvo brez cara, in ga zato baje podkupil z velikansko vsoto. V Moskvi je seveda po prihodu Jakovljeva, ki se je vrnil brez cara, vladalo velikansko razburjenje med voditelji boljševizma. Zato je bil Jakovljev čez dva dni na ukaz Trockega ustreljen.

Čehi, združeni z rusko inteligenco in belo armado, so navalili na Jekaterinenburg in hoteli za vsako ceno osvoboditi carsko družino. A v tem času se je že odigravala nad carsko družino v Jekaterinenburgu strašna, krvava tragedija.

Morilec Jurovski s svojimi pristaši je vedel, da ne bo mogel dolgo časa braniti Jekaterinenburga, ker je večina rdeče armade že zbežala iz mesta. Z Volkovim in nekaterimi najzanesljivejšimi prijatelji je vdrl v vilo, kjer je bila zaprta carska družina, in pozval cara, naj mu sledi. A carica ni pustila cara samega in je šla z njim. Jurovski se je hinavsko nasmehnil, da še ni tako hudo in da ima namen samo zaslišati ju. Ko so prišli v spodnje prostore, je začel kot besen streljati vanju. Prvi je padel car in takoj za njim še carica. Poslal je še po ostalo družino in vse postreljal; prizanesel ni niti carskemu zdravniku Botkinu. Ostal je pri življenju samo še bolni carjevič, ki ni mogel hoditi. Baje ga je neki vojak že na stopnicah zadavil in mrtvega vrgel na krvava trupla očeta, matere in sester.

Ko so drugi dan Čehi in ruska narodna armada po dolgem boju vkorakali v mesto, ni bilo carske družine več med živimi. Jurovski je mrtvo carsko družino naložil na gnojni voz, vsa trupla razsabljal na koščke, polil vse skupaj s petrolejem in zažgal. Kar je od ognja ostalo, je vrgel v zapuščen rudnik. Tako grozen je bil konec zadnje ruske carske družine.

Vrnimo se spet v Samaro. Omenil sem že, da so Čehi prepodili boljševike, delo je šlo mirno naprej in tudi živež je začel redneje prihajati iz Sibirije in Srednje Azije. Vse je bilo prepričano, da se boljševiško nasilje nikoli več ne vrne.

Pa ni dolgo trajalo, ko so se spet začeli zbirati črni, odnosno rdeči oblaki nad Samaro. Ubežniki iz Nižnjega Novgoroda kakor tudi iz vseh drugih mest ob Volgi (Sisrana, Pense itd.) so pripovedovali, da se ogromna armada vali proti Samari.

Dejali smo takrat blizu postaje Batrakov na Volgi in kar nenadoma so začeli leteti šrapneli nad našimi glavami. Skrili smo se pod most, a kaj kmalu smo zagledali oddelek rdeče armade. Dva vojaka sta hotela vreči nekaj ročnih granat pod most; še v zadnjem trenutku sem skočil prednje in jih prosil, naj imajo usmiljenje in naj ne pobijajo ubogih vojnih ujetnikov. Ko so se prepričali, da smo res sami Avstrijci, so nas izpustili z naročilom, naj povemo v Samari, da bodo v kratkem imeli njihov obisk.

Res ni trajalo niti osem dni, ko so že njihove armade začele obstreljevati Samaro. Spet se je začelo izseljevanje in bežanje. Ubogo ljudstvo je kar drvelo iz mesta, železniški vlaki so bili prenapolnjeni, tudi po strehah vozov na lokomotivi je bilo vse polno beguncev. Po cestah se je valila ogromna množica peš, na vozovih, na konjih, vse se je gnetlo; vsak je hotel biti prvi v Čeljahinsku. Takoj za Čeljahinskom je meja med Evropo in Azijo.

Čehi so bili prisiljeni pognati v zrak tudi železniški most čez reko Samarko, da so vsaj za nekaj časa ustavili naglo prodiranje boljševikov. Izpraznili so pa pred tem vsa železniška skladišča, odpeljali vse železniške stroje in vagone iz Samare. Tudi tračnice in kretnice na postaji so vzeli s seboj.

Odpeljal sem se iz Samare z zadnjim vlakom, ki je pa bil že močno obstreljevan. Samo eno uro naj bi se bili še zakasnili, pa bi bili gotovo prišli boljševikom v roke in naša usoda bi bila zapečatena. Niti Čehi niti boljševiki niso poznali ujetnikov. Vsak je bil brez izjeme ustreljen. V največ primerih so mu izročili motiko in lopato, naj si skoplje grob. Ko je izkopal dovolj globoko jamo, je dobil kroglo v glavo in tako legel v grob, ki si ga je bil sam izkopal.

Srečno smo se pripeljali do Ufe ob reki Beli. Ostali smo tam nekaj dni, da smo si preskrbeli potrebni živež ter nato nadaljevali pot v Čeljabinsk, kjer so že bili zbrani polki češkega vojaštva. Vlak za vlakom je odhajal proti Sibiriji, naposled je prišla vrsta tudi na nas. A že v Novonikolajevsku ob reki Obu smo morali v vojašnice, ker je bila proga natrpana z vojaštvom. Šele čez mesec dni smo nadaljevali pot po sibirskih pragozdovih in prišli do večje postaje Tajge, a odtod po stranski železnici v Tomsk.

Tu je bilo nekaj ruskega vojaštva, a vsa okolica že v boljševiških rokah. Mužiki, ki so prihajali v mesto po opravkih, so kar odkrito govorili proti nam.

»Kaj iščete vi tu pri nas? Mi si bomo že sami pomagali.«

Po mojem prepričanju je imel možak popolnoma prav. Moral sem preskrbeti drva za kurjavo in ker me je mužik povabil, sem uporabil to priliko ter se preoblečen v mužika odpeljal z njim v 30 km oddaljeno rusko vas.

Dospela sva tja zvečer vsa premražena, saj je bilo tudi 35° mraza. Trojko sva spravila pod streho, sama pa prisedla k ruski peči v izbi, kjer je bilo že zbranih kakih 30 Rusov, ki so bili zatopljeni v važen pogovor. Nekak starešina je poudarjal, da morajo vsi mladi in stari, tudi ženske, pomagati, da se izžene tuje vojaštvo iz dežele.

»Siti smo že do grla pritepencev, ki rušijo naše domove, kradejo naš živež in onečaščajo naše žene in dekleta,« so govorili.

»Kdo si pa ti in po kakem poslu prihajaš iz mesta?« se obrne nato eden izmed njih do mene.

Mužik, ki me je pripeljal, se je takoj vtaknil v pogovor in pojasnil, da hočem kupiti drva za meščane.

»No, da, meščanom radi prodamo, samo da ne pridejo drva v roke naših sovražnikov.«

Nakupil sem jih približno 100 voz, ki so jih kmetje sami speljali na zamrzlo reko Tomo.

Z mužikom sva se nato vrnila v mesto in sredi pota naletela na boljševiško patruljo.

»Stoj!« zavpije straža.

Mužik, ki je gotovo zaradi naletavanja snega in drčanja sani preslišal klic, je vozil dalje. Kar se pokaže ogenj in krogla švigne mimo naju. Skočil sem s sani in ustavil trojko.

Mužik je menda spal zavit v toplem medvedjem kožuhu in se je jezil name, češ čemu ustavljam konje. Med tem se je nama približala straža. Ker so videli, da sva navadna mužika, ki gresta po opravkih v mesto, so naju pustili; prosili so naju samo, naj natančno poizveva, koliko Čehov in ruskega vojaštva je v mestu.

»Šleve,« jih je zavrnil mužik, »hajdi, pojdite z menoj in se sami prepričajte, kaj in kako je v mestu!«

Srečno sva dospela v mesto in javil sem pri komandi, da sem drva kupil. Pripomnil sem, da bi bilo najboljše, če jih seljaki sami pripeljejo v mesto.

Takoj se je zglasilo kakih 20 vojakov, da gredo prostoročno po drva. Vrnili so se pa le trije: poročnik Zajc iz Trnovega (zdaj na Rakeku), Skok iz Vrbova in Hafner iz Harij. Vse druge so boljševiki ubili. Med njimi tudi Josipa Žnidaršiča iz Ilirske Bistrice.

V Tomsku je bilo dan za dnem bolj nevarno, ker je bila kakor že omenjeno vsa okolica v boljševiških rokah. Ko je odhajal medicinski vlak po zdravila v Vladivostok, sem se odpeljal z njim.

Kakor sem zvedel pozneje, se je vojaštvo iz Tomska rešilo le z veliko težavo. Bilo je sredi zime, sneg nad meter visok; pihala je mrzla sibirska burja, ko je vojaštvo odhajalo iz mesta. Boljševiki so pritiskali od vseh strani in vlak, sestoječ iz 100 vagonov in treh lokomotiv, se je počasi premikal proti Vrhnem Udinsku. Ker so boljševiki na postajah uničili črpalke za vodo, so bili strojevodje prisiljeni delati paro iz snega, kar je zahtevalo mnogo truda in časa. Naposled so zmrznile in popokale parne cevi in vojaki so morali zapustiti železniške vozove ter bežati v temno, mrzlo sibirsko noč. Bežali so nad 100 km, vedno zasledovani od sovražnika. Porušili so mnogo mostov, med temi tudi velik železniški most čez reko Udo, da so boljševikom zabranili zasledovanje po železnici. Tudi brez števila vasi je bilo v ta namen uničenih in požganih. Šele v okolici mesta Čite so se zbrale raztresene čete in nadaljevale pot v Mandžurijo.

V Vladivostoku sem spet začel živeti na lastno pest. V Svetlanski ulici sem postavil stolček, nekaj krtač in mazilo za čevlje. Zaslužil sem dobro, saj je oficirjev mednarodne vojske kar mrgolelo po Vladivostoku. Tarifa za čiščenje vsakega para čevljev je bila en rubelj. Zaslužil sem dnevno do 100 rubljev ali 10 dolarjev ali 20 jenov. Pa kmalu so me prepodili carski oficirji in ruski begunci, žrtve grozne revolucije, ki jih je bilo čedalje več.

Ko je enkrat tarifa padla na deset kopejk, sem zapustil ta grenki kruh in dobil delo pri izvoščku Vasiliju Seljakoviću. S svojo vprego sem stal na glavni postaji in imel še precej vožnje; posebno pozno zvečer smo vozili razne oficirje v Japonsko ulico, kjer so brlele rdeče svetilke. Dokaj vožnje je bilo ob prihajanju sibirskega ekspresa in vlakov iz Mandžurije. Vlaki amurske železnice so bili po večini prazni.

Ko so se pa pojavili po vladivostoških ulicah ameriški avtomobili, je začela izvoščkom slaba presti. Nihče se ni več hotel peljati z nami; zastonj smo vpili in vabili tujce. Vasilij je prodal konja in mene poslal iz službe.

Kmalu nato sem dobil delo pri kitajskem peku Li Fu Cenu. Vsako jutro sem raznašal pecivo po mestu že ob peti uri, zato sem bil prost že okoli desete. Nato sem odhajal v kavarno, kjer je mešana družba ruskih, korejskih, japonskih in kitajskih trgovcev sklepala kupčije, a največji dobiček med vsemi so zmerom vlekli — Židje.

Tu sem se seznanil z Židom Sherbaumom. Svetoval mi je, naj pustim službo in mi ponudil svojo pomoč. On bo kupoval, jaz prodajal. Za poskušnjo sva nakupila raznih drobnjarij pri tvrdki Kunst & Alberts in odrinil sem do Irkutska. V okolici Bajkalskega jezera sem prodal, odnosno zamenjal vso kramarijo za lisičje kože; tudi kož podlasic in kun sem precej nabiral. Scherbaum je kože prodal, pri tem pa me je pošteno ociganil. Pri krznarju Leviju v Vladivostoku je bil namreč v službi vojni ujetnik Simonetti, doma iz Furlanije. On mi je povedal prave cene kož in z Židom nisem hotel imeti več opravka; rajši sem prodajal kože naravnost krznarju.

Večkrat sem prevozil pot v Sibirijo in nazaj, ta pot je začela postajati čedalje mučnejša in nevarna. Že iz Vladivostoka so odhajali Vlaki prenapolnjeni, a iz Harbina smo vozili večinoma v [nejasno] vozovih, natrpani ko ribe v sodih. Na večjih postajah so vlaki stali kar cele dneve. Boji med Semenovci in partizani so bili na dnevnem redu, posebno v okolici mesta Čite, kjer se je večkrat zgodilo, da so bili vlaki obstreljevani od vseh strani. Nič boljše ni bilo v Sibiriji. General Kolčak, poglavar sibirske armade, se je boril z zadnjo rezervo, dokler ni tudi njega doletela žalostna usoda ostalih generalov. Ataman Semenov je pobegnil pravočasno v Mongolijo, generala Kolčaka so pa boljševiki ujeli in ga v Irkutsku po groznih mukah umorili. Čehi so se umikali vedno bolj proti Mandžuriji in Vladivostoku. Čez vse večje reke, kakor Irtiš, Ob, Jenisej in Amur so bili mostovi porušeni in pognani v zrak. Premagati je bilo treba razne zapreke, in težave, zakaj potovanje je postalo pravi križev pot. Sibirski mraz, glad, razne roparske šajke so napadale in ropale vlake iz zasede. Nihče več ni bil varen življenja. Odločil sem se, da se po povratku v Vladivostok ne vrnem več v Sibirijo, četudi bi imel zaslužiti čisto zlato. In res sem ves mesec pohajal po mestu. S Simonettijem sva imela čedno stanovanje, sobico in kuhinjo, denarja sem imel tudi nekaj prihranjenega, za nekaj mesecev sem bil preskrbljen.

V Vladivostoku se je živelo še bolj udobno kakor pred vojno. Tujega vojaštva, ki je razsipalo denar na vse strani, je bilo polno mesto. Kavarne, bari, gostilne, kinematografi in razna zabavišča so bila prenapolnjena. Bede niso poznali, vse je razkošno zapravljalo valute skoraj vsega civiliziranega sveta.

V Sibiriji pa se je nadaljevalo bratsko klanje, zažigali so mesta in vasi, podirali mostove in železnice, uničevali so bogastvo države na vseh koncih in krajih. Kako velika razlika med veselim Vladivostokom in krvavo Sibirijo!

Dva meseca sem nekako brezskrbno živel, a mošnjiček se mi je začel prazniti. Če sem le pomislil na Sibirijo, sem se stresel ko šiba na vodi, a vendar, če sem hotel udobno živeti, sem si moral denar prislužiti edinole v Sibiriji.

Nabral sem potrebno kramo in jo mahnil med Burjate in Tunguze. Dolga je bila pot, a tem boljši dobiček. Za malo ogledalce ali nekaj šivank sem dobil lisičjo kožo, modre ali pa svetlosive barve. Spočetka sem se branil teh kož, ker sem mislil, da so mnogo manj vredne kakor kože rjavih lisic.

Ustavil sem se zaradi tega na povratku v Harbinu in hotel oddati te kože za vsako ceno, da se ne bi z njimi osmešil pri vladivostoških trgovcih. Pustil sem svoj tovor v gostilni, vzel s seboj v mesto le eno modro in eno svetlosivo kožo. Pri prvem krznarju sem pokazal svoje blago.

»So sicer lepe,« mi reče krznar, »a več kot 15 dolarjev za kos ti ne morem plačati. Če želiš, ti plačam tudi v tajanih (kitajski denar).«

Najrajši bi bil kar poskočil od veselja; mislil sem si že, da je siromak znorel. Vzel sem hitro denar in šel v gostilno. Z dvema drugima kožama sem odšel na drugi konec v upanju, da izkupim zanje vsaj 20 dolarjev. Vstopil sem k trgovcu in ponudil. Poklical me je v pisarno in rekel:

»Ako imaš še kaj takih kož, vzamem vse, ampak več kakor po 20 dolarjev ti jih ne morem plačati.«

To sem pogledal! Takšne cene!

Obdržal sem si le eno svetlosivo kožo in se ves srečen odpeljal v Vladivostok. Pohvalil sem se Simonettiju, kako izvrstno sem nabrisal dva trgovca v Harbinu.

»Le poglej,« sem mu kazal kožo, »za tako malenkost sem dobil 15 in celo 20 dolarjev.«

»Norec,« mi je rekel, »veš, da stane taka koža v Vladivostoku do 60 dolarjev.«

Bila je koža srebrne lisice. Mislil som, da sem jih nabrisal jaz, zdaj sem videl, da so oni mene; saj sem jim dal kožo za smešno nizko ceno. Vsaka šola pač nekaj stane in učen ni še nihče padel z neba.

Ta kupčija me je kar omamila in takoj je bilo pozabljeno utrudljivo potovanje. Na prigovarjanje Simonettija sem se takoj spet odpravil s svojo kramo v Sibirijo.

Po 14-dnevnem mučnem in nevarnem potovanju smo se pripeljali do Bajkalskega jezera. Do Irkutska vlak ni več vozil, ker so se okoli mesta vršili krvavi poboji. Prenočil sem v bližnji vasi pri nekem ruskem kmetu.

Po čaju smo polegli na rusko peč. Okrog devete ure se je vrnil domov sin, vojak rdeča armade. Ko me je ugledal, je vprašal očeta:

»Kaj pa dela ta človek v naši hiši?«

Pojasnil sem mu. da grem po opravkih v mesto; ker pa vlak ne vozi dalje, sem prisiljen prenočiti tu.

»No, bomo videli; takoj greš z menoj na poveljstvo.«

Šla sva. V majhni sobi je sedel ruski poročnik in pred njim je stala steklenica vodke. Vstal je, a videlo se je, da se od pijanosti komaj drži pokonci. Premeril me je od vrha do tal in ukazal:

»Zapri ga med obsojence!«

Vojak je vedel, da bodo obsojenci drugo jutro ustreljeni, zato mu je ugovarjal, da jaz še nisem bil sojen, a pomagalo ni nič. Zaprti so me v arestantski vagon, ki je bil prenapolnjen z na smrt obsojenimi ljudmi. Nekateri so kadili zadnjo cigareto, drugi preklinjali, tretji jokali. Bila je res zanje zadnja in grozna noč. Pri vsakih vratih je stražil vojak z nasajenim bajonetom.

Okrog polnoči je prišel v vagon boljševiški stotnik, šele pri svitu luči sem opazil, da so stene vagona vse rdeče od človeške krvi; na podu je bilo zmrznjene človeške krvi za prst na debelo, sten so se držali še lasje in koščki človeškega mesa. Stotnik je iskal češkega oficirja Krejčija, ki je bil baje postreljal 20 krasnoarmejcev (vojakov rdeče boljševiške armade).

Vojak, ki me je aretiral, mu je povedal, da je v vagonu tujec, ki ga je on pozno zvečer na ukaz poročnika zaprl. Vrnil se je spet v voz. S petrolejko v roki je posvetil vsakemu ujetniku v obraz in dal ukaz:

»Utrom!« (to je zjutraj boš ustreljen).

Kar groza me je obhajala, ko je prišel do mene, mi posvetil v obraz in me ostro pogledal.

»Ti tu, Aleksander Aleksandrovič? Kako neki si ti zašel med te na smrt obsojene?«

Namesto mene mu je odgovoril vojak, da me je zvečer aretiral na svojem domu in da gotovo vohunim za Čehe.

Stotnik me je poznal že iz Samare — in se me je usmilil. Vojaka je poslal na postajo po cigarete, mene pa krepko prijel za prsi, me potisnil na drugo stran vagona, bliskovito odprl vrata in me pognal v globoki sneg.

»Beži, reši se!« so bile še njegove zadnje besede.

Vsi drugi so bili tisto jutro ustreljeni.

S postaje sem bežal na Bajkalsko jezero, ki je bilo zamrznjeno. Hodil sem vso noč, visoko na nebu je svetil mesec — vse na okrog je bilo tiho in mirno. Zjutraj je privozil za menoj neki ruski mužik. Prosil sem ga, naj me vzame na sanke. Bil sem tako utrujen in oslabljen od prestanega strahu — saj sem smrti že v oči gledal — da sem komaj še prestavljal noge. Vzel me je na sami, kjer sem kmalu trdno zaspal. Vozila sva se ves dan in šele proti večeru prišla v Mesovajo, mali trg ob Bajkalskem jezeru. Odtod sem moral še dva dni korakati do železniške postaje v Petrovsku. Peljal sem se nato do Harbina, kjer sem se namenil ostati vsaj nekaj tednov. Naselil sem se v »Evropskem hotelu« blizu postaje. Harbin je središče Mandžurije, krasno moderno mesto s prav živahno kupčijo. Odtod vozi železnica razen v Vladivostok in Sibirijo tudi v Mukden. Rečna plovba po reki Sungari je naravnost ogromna.

Največja stavba v vsej Mandžuriji je last uprave kitajsko-ruske železnice. Bival sem v Harbinu že 10 dni in si ogledoval zanimivosti mesta. V Harbinu so zastopane vse narodnosti sveta; tu dobiš ponosnega Američana, prebrisanega Angleža, lenega Kitajca, zvitega Mongola, lokavega Japonca, mirnega Rusa, ubogega Čeha, podjetnega Nemca. Vsak večer se je zbrala ta pisana množica v restavraciji.

Spoznaj sem se z angleškim trgovcem Hendersonom, ki je imel svojo hčerko v nekem samostanu v Omsku, da se izobrazi v ruskem jeziku. Stalno je prebival s svojo družino v Vladivostoku. Šel je po hčer, a prišel je le do Irkutska, kjer so se vršili grozni boji; komaj si je sam rešil življenje. Bil je ves obupan zaradi skrbi, kaj bo s hčerjo.

»No,« sem mu rekel, »če me dobro plačate, vam privedem hčer iz Omska.«

Globoko je vzdihnil in me gledal z odprtimi usti; niti besedice ni mogel spraviti iz sebe, le solze so se mu vlile po velem licu. Podal mi je roko in rekel:

»Rešite mi hčer in več dobite, kakor si mislite.«

Izročil sem mu pisano za prijatelja Simonettija in on se je odpeljal k morju v Vladivostok, jaz pa sem potoval preoblečen v berača proti Sibiriji.

Do obmejne postaje Mandžurije je šlo vse dobro. Tu me je ustavila policija in ker nisem imel nikakih dokumentov, so me vedli pred obmejnega komisarja. Prosil sem ga, naj me, kakor ve in zna, spravi domov v Omsk.

»Ne, samega te ne morem pošiljati,« je rekel, »čez dva dni pojde v Sibirijo transport, takrat te odpravim kot ubožca.«

In res, petnajst raztrganih, skoraj bosih Rusov so nas naložili v nezakurjen živinski vagon in nam dali za spremstvo dva policaja v toplih kožuhih. V Čiti sta se policaja menjala, dobili smo še dvajset tovarišev. V Krasnojarskem nas je bilo že nad 60 in šele v Tajgi se je odcepilo 12 tovarišev v Tomsk, ostali pa smo nadaljevali pot v Omsk. Dobili smo le enkrat na dan ribjo juho in košček kruha. Čaj smo si varili sami, ker se na vseh ruskih postajah dobi brezplačna kipeča voda, le čaj in sladkor si mora vsakdo sam pridejati.

Tega mučnega potovanja ne bom natančno popisoval, a v smrtni nevarnosti smo bili vsak dan. Postaje so bile skoraj vse razbite, mostovi so bili porušeni. Čez široke, z debelim ledom pokrite reke smo hodili peš, potem pa po dva do tri dni čakali, da so nas priklopili tovornim vlakom. Streljanje ni ponehalo niti ponoči. Vsa proga je bila v slabem stanju, ob njej so ležali prevrnjeni vagoni in celo lokomotive. Vsa Sibirija je bila v ognju, požgana mesta in vasi, vse okrog polno mrtvecev... Videl sem tako grozne reči, da jih nikoli ne bom pozabil.

V Krasnojarsku sem videl, kako so bili trije oficirji bele garde privezani vsak na svojem kolu. Pod njimi je bil pripravljen kupček slame. Prišel je vojak, oblil vse tri s petrolejem in jih zažgal. Kot velike bakle so gorela človeška telesa. Vpitje teh ubogih žrtev je šlo skozi mozeg in kosti.

Žal mi je bilo, da sem se odpravil na tako zelo nevarno pot, a zdaj ni bilo drugega izhoda kakor iti dalje. Pred Omskom so bili hudi boji; pustili so nas dve postaji pred mestom, kjer se je vlak ustavil. Nekateri so ostali kar v vagonih, a drugi, bolj pogumni, smo se odpravili peš dalje. Mraza je bilo kakih 35°; bolj slabotni so začeli zaostajati in so menda zmrznili v snegu.

Do predmestnih barak sva se privlekla na pol mrtva le dva. V teh barakah so bivali vojni ujetniki. Nedaleč odtod sem zagledal kup golih človeških teles, zloženih drugo na drugem kakor metrska drva. Med ujetniki je namreč razsajal pegasti legar in zahteval mnogo žrtev. Mrtvece so slekli do nagega, obleko prekuhali in razkužili ter jo dali potem zmrzujočim ujetnikom.

V mestu je bilo vse mrtvo, edino mnogoštevilne vojaške patrulje so korakale po ulicah. Zame, razdrapanega berača, se ni zmenil nihče. Neovirano sem se pridružil pred samostanom drugim beračem, ki so opoldne čakali na ribjo juho. Služkinji, ki je delila juho, sem oddal pismo in čakal do popoldneva. Domenili smo se, da bo gospica Hendersonova, preoblečena v siromašno rusko dekle, spremljala svojega slepega očeta (mene) in me vodila za palico.

Načrt se je posrečil.

Omsk je zvezan s sibirsko železnico s 4 km dolgo stransko progo. Do glavne proge sva šla peš. Na postaji je stal pripravljen vojaški vlak za Irkutsk. Mlad oficir, poveljnik transporta, nama je po dolgih prošnjah dovolil, da se peljeva s tem vlakom. V zakurjenem tovornem vagonu je bilo prav prijetno. Vojaki so bili z nama prijazni, prinašali so nama živeža in čaja, meni ni manjkalo niti mahorke (ruski tobak za cigarete). Oficir naju je v Irkutsku oddal drugemu oficirju in tako sva srečno prišla do mesta Čite. Vlak namreč ni vozil dalje. Odtod so vozili, sicer z velikanskimi zamudami, poštni vlaki v Mandžurijo. Brez posebnih dogodkov in ovir sva srečno dospela v Hailar. Nabavila sva si nove obleke in brzojavila očetu v Vladivostok.

Po prihodu očeta, ki me je izdatno obdaril, smo se odpeljali proti Nikolsku, kjer se glavni progi priključi amurska proga. Toda ponoči so naš vlak napadli Tunguzi. Iztirili so lokomotivo, nekateri vagoni so popadali v prepad, drugi so začeli goreti. Pokradli so potnikom obleko, denar in sploh vse, kar je bilo količkaj vredno. Zgodilo se je to blizu Tšitsikarja v Mandžuriji.

Mi smo ležali v preobrnjenem vagonu; razen malih prask ni dobil nobeden večjih poškodb. Do nas tolovaji niso prišli, ker je v kratkem prihitela vojaška pomoč in razbojnike napodila; toda odnesli so s seboj vendarle obilen plen. Anglež se je s svojo hčerko zatekel v Tšitsikarju v samostan švicarskih misionarjev. (Pripomba: Nedavno sem čital v časopisih, da so Tunguzi spet napadli sibirski ekspresni vlak in je v vagonu zgorel pater Inshof, prefekt zgoraj omenjenega samostana.)

Jaz sem nadaljeval sam pot proti Vladivostoku. Simonetti me je že težko pričakoval, ker je cena kožam zelo poskočila in je bil uverjen, da po tako dolgem času privlečem celo butaro kož srebrnih lisic. Obstrmel je nad mojimi praznimi rokami, a ko sem mu povedal svoje dogodke, je samo občudoval mojo predrznost.

Pokazal mi je krasno tigrovo kožo, ki jo je kupil od nekega Mongola. Toliko časa mi je prigovarjal, naj grem v Mongolijo po tigrove kože, dokler se nisem odločil in se odpeljal po sibirski železnici do postaje v Petrovsku in odtod s pasjo vprego do mongolske meje. Čez dva dni sam bil že v mestu Urgi v Mongoliji.

Prebivalci govore deloma rusko, ker je med njimi pomešanih mnogo ruskih ubežnikov. O tigrovih kožah pa ni bilo niti govora. Svetovali so mi, naj grem do mesta Ude v puščavi Gobiju, ker tam gotovo dobim poceni in dovolj tigrovih kož.

Z majhno družbo Rusov smo se odpravili na pot in tavali ves teden po čudnih potih. Mesto je bilo še daleč, zelo daleč. Razen konjskega mleka in na solncu pečenega konjskega mesa ni bilo ničesar dobiti. Vode ni bilo nikjer. Zagledali smo za seboj karavano velblodov, ki smo se ji veseli pridružili. Čez dva dni smo dosegli mesto.

Zaželenega blaga pa niti tu nisem dobil. Dal sem se pregovoriti in nadaljeval s karavano vred pot v puščavo Gobi. Nikomur nisem izdal, da imam s seboj denar. Domenili smo se torej z gospodarjem, da mu bomo brezplačno vodili velblode ter nakladali in razkladali blago, ako nas vzame v popolno oskrbo. Odslovil je Mongolce in nas sprejel v službo. Prodirali smo vedno globlje v puščavo. Sam pri sebi sem si mislil, da se pozneje s kupljenim blagom vrnem zopet s kako drugo karavano, da le srečno pridem tja. A konca dolgotrajne poti le ni in ni hotelo biti. Le pesek in pekoče solnce je bilo pred nami in okoli nas.

Hodili smo že mesec dni. Nekega dne smo zaslišali v zraku nekake čudne glasove, temno donečo godbo in zateglo žvižganje. Na mah so se velblodi ustavili, polegli po tleh in stiskali glave drug k drugemu. Kaj to pomeni? Gospodar nam je takoj ukazal, naj si zakrijemo glave in poležemo k velblodom. Začeli smo se smejati njegovim ukazom, a kmalu smo sprevideli resnost položaja. Solnce je zatemnelo, nastal je grozen piš in nosil s seboj droben pesek, ki se je ostro zarival v ušesa, usta, nos in oči, da so grozno skelele. Razumeli smo tedaj, kaj se bliža in takoj izvršili gospodarjev ukaz.

Peščena nevihta v puščavi Gobi je nekaj groznega, nepopisnega. Nad glavo slišiš čudne glasove in zdi se ti, da se ves svet podira; vsepovsod piskanje, žvižganje in šumenje; dih ti postane težek; pesek, ki leži na človeku, žge kakor žerjavica. Ko velblodi začutijo ponehavanje nevihte, začno čudno piskati in se drug za drugim dvigajo.

Po končani nevihti, ki je trajala nekaj ur, smo se dvignili tudi mi, se otresli drobnega peska ter nadaljevali pot. Polastila se nas je grozna žeja, a še bolj velblodov, ki so postajali vedno bolj nestrpni. Gospodar nas je opozoril, da bodo velblodi gotovo skušali iskati vode in začeli drveti ko nori, zaradi tega naj le dobro sedemo med grbe. In res, velblodi so so spustili v divji tek; po kakih dveh urah so začeli drug dragega prehitevati. Šlo je kakor pri konjskih dirkah, vsak je hotel biti prvi, a pred vsemi je bil seveda gospodarjev velblod, ki je pustil vse druge daleč za seboj. Sledili so mu le v razdalji in, ko smo ga dosegli, se nam je nudil žalosten prizor. Gospodarjev velblod je ležal z zlomljenimi prvimi nogami in s krvavim gobcem v vodi, ki jo je srkal, kakor da se ni nič zgodilo. S solzami v očeh smo ubili zvesto žival, tovor preložili na druge velblode, se dobro preskrbeli z vodo, ki smo jo natočili v pripravne mehove in nadaljevali pot po puščavi.

Po dobrih dveh mesecih smo naposled dosegli Turkestan ali Sinkiang v smeri Pamirske planote. To je še vedno puščava, a je obdana z rodovitnimi oazami, v katerih cvete velika kupčija. Naj omenim le mesta Kašgar, Jarkand, Kotan. To so zelo bogata mesta, ki trgujejo z Rusijo, Tibetom in pošiljajo svoje blago celo v osrednjo Kitajsko.

V vzhodnem Turkestanu prebivajo Sarti, Ujguzi, Dunguzi, in Kirgizi, med njimi tudi Karakirgizi, ki se preživljajo samo od roparskih pohodov.

Mongolski mogotci prebivajo v dragocenih šotorih, ki so v notranjosti prevlečeni z dragocenimi preprogami in prenapolnjeni z mehkimi blazinami. Ob stenah vise z dragimi kamni okrašene sable in drugo orožje. Gosta postrežejo s komisom in konjskim mesom, zmečkanim pod sedli, in kobiljim mlekom. Ob našem prihodu so se prav vračale razbojniške čete Karakirgizov z roparskega pohoda iz ruskega Turkestana in vlačile s seboj obilen plen ovc in velblodov.

Ustavili smo se v Kašgaru, a tudi tu in v bližnjih mestih. Džarkantu, Kotani in drugod se je začelo revolucionarno gibanje. Vedel nisem ne naprej ne nazaj, zato sem se pridružil ruskim beguncem, ki jih je bilo nad tri tisoč. Tako sem čez nekaj časa postal vojak kitajskega guvernerja. Obljubil nam je še precej dobro plačo. Pa tudi oboroženi smo bili dobro, skratka, bili smo gospodarji položaja. Naša naloga je bila braniti deželo pred domačimi uporniki.

Ne bom popisoval, koliko muk smo pretrpeli po stepah, kajti tudi domačini so bili dobro oboroženi in so iz zasede prav pridno streljali na nas. Obupal sem popolnoma in se vdal v usodo, da bodo moje kosti počivale v daljni puščavi Gobiju. A ljubi Bog je imel z menoj gotovo še drugačne načrte, ker sem se srečno rešil tudi odtod.

Bil sem kitajski vojak že nad mesec dni. Vedno bolj me je mikalo, da bi pobegnil. A kam? Pred nami je bila gola stepa; če je kateri po nesreči padel v roke upornikov, so mu ti odsekali glavo in jo v svarilo drugim nataknili na kol. Prehrana je postajali čedalje slabša; tudi plače nismo prejeli že 14 dni. Odločili smo se torej poslati guvernerju ultimatum: »Ako se hrana ne izboljša in v teku 24 ur ne dobimo plače, prestopimo k upornikom.«

A prešlo je 24 in 48 ur, prišel je guvernerjev pobočnik in nas tolažil z obljubami, da bodo vse naše prošnje izpolnjene v nekaj dneh. Čakali smo, a zaman. Naš poveljnik, ruski stotnik Seljakov (rojen v Turkestanu), je dobro obvladal jezik upornikov. Napotil se je z belo zastavo k uporniškemu poveljniku in se domenil, da drugo jutro skupaj udarimo na guvernerjevo vojaštvo.

Bil sem nekaj let v svetovni vojni, a tako krvavega klanja, tako groznega boja na življenje in smrt nisem videl niti od daleč. Ujetnikov sploh ni bilo, ker so vsakega nasprotnika takoj obglavili. Vse ulice so bile polne človeških trupel in glav. Bolj drzni so celo drveli za bežečimi vojaki in jim z ostrimi zobmi pregrizovali vratove ...

Guverner in vse kitajsko uradništvo je bilo brez usmiljenja obglavljeno. Kmalu je bila vsa okolica Urumtčija v rokah upornikov. Bil sem v zaledju pri provijantu in imel priliko po prihodu v mesto opazovati vse te grozote. Zgražal sem se nad podivjanostjo tega ljudstva, ki je bilo hujše od živali.

Življenje se mi je pričelo studiti, želel sem si smrti, saj tako nisem videl nikakega izhoda iz teh krajev. Rusi, ki so pribežali v Mongolijo, so pripovedovali o groznih bojih v Turkestanu, o lakoti v okolici Taškenta. Sklenil sem naposled s praporščakom Tifonovim zapustiti Mongolijo in se čez Tibet preriti v Indijo. Denarja, in sicer angleških funtov, sem imel dovolj s seboj. Potovanje čez Tibet v Himalajskem pogorju popišem v posebni knjigi.

Po trimesečnem potovanju sva prišla napol mrtva do reke Brahmaputre in sva se v mestu Kapuja vkrcala na večji parnik, ki naju je po dveh tednih pripeljal v veliko pristanišče Kalkuto.

Kalkuta ima približno poldrugi milijon prebivalstva. Ko zapustiš razkošno kalkutsko postajo, prideš v glavno mesto. Presenečen si nad krasoto mesta. Promet po mestu je velikanski. Moderni avtomobili, avtobusi, dolge vrste vozov, ki jih vlečejo bivoli, se vrste po dolgih modernih ulicah.

V Kalkuti je glavno središče industrije za juto in bombaž. Menda se v nobenem mestu toliko ne zaigra kakor v Kalkuti. Bil sem v igralnici, kjer se je igralo za neverjetno visoke zneske. Tako zvani Marvari in nekaj bogatih Kabulov iz Afganistana posojajo denar za ogromne obresti. Policija se za igralnice niti ne briga.

Velemestna slika se takoj izpremeni, ko stopiš čez največji in najdaljši viseči most na svetu čez reko Hooglie na levi breg Kalkute. Smrad, nesnaga, prostitucija. Menda je tu zbran ves izvržek Indije.

Tisoči in tisoči delavcev hite v razne tvornice. So skoro nagi, le čez ledja imajo pritrjene njene cunje. Hindi sestavljajo tri četrtine vsega prebivalstva. Plače delavstva pa so sramotno nizke. Hinduske in muslimanske gospe so se začele emancipirati. Udeležujejo se vsega javnega življenja. V kavarnah sede s pobarvanimi ustnicami, oblečene v krasne, najmodernejše pariške toalete in s cigaretami v ustih. Igrišča so prenapolnjena. Mnogi se igrajo tenis nogomet, hockey. Prirejajo se zanimive dirke.

Podnebje v Kalkuti je tropično. Pred Kalkuto so velikanska močvirja, kjer so na kilometre daleč nepregledna riževa polja. Ker sva bila tako rekoč ob sveti cesti Gangesu, sva sklenila s Tifonovim, da si ogledava znamenito boginjo Kali na bregu Gangesa in razne indijske zanimivosti in ker sva imela dovolj prostega časa, sva raztegnila najino potovanje do Allahabad. Allahabad stoji ob bregu reke Žumne, ki se izliva v Ganges V Allahabadu se zbirajo ob času romanja k sveti reki Ganges Indijci iz vse Indije. Prepričani so, da jim sveta reka Ganges izpere vse grehe.

Narod hodi peš in na vozovih, ki jih vlečejo črni in beli voli. Vidiš pa dovolj tudi imenitnih vozil in razkošnih avtomobilov.

Težavno je popisati to ogromno množico — vso v belo oblečeno, ki se vali ko sneženi plaz k sveti reki. Ure, dneve, mesece so ceste prenapolnjene z romarji. Indijski fakirji služijo v tem času lep denar. Tu vidiš golega fakirja, ki pleše po razbitem steklu in steklo se izpreminja pod njegovimi nogami v prah, ne da bi si ranil noge. Tam spet drugi piska na piščal, a okoli njega plešejo strupene kače. V bližini se valja v prahu Indijec, poln groznih ran, kriči in prosi. Spet drugi leži gol na deski, obiti z žeblji, tenkimi in iglastimi kot šivanke, obrne se, vstane, spet leže, a niti kapljice krvi ni videti na njegovem telesu.

Po cesti je vodil star Hindujec lepo maskirano kravo. Velike množice so se vrgle na zemljo in zakrile obličja, ko se je to čudo približalo ljudem. Tudi midva sva začela biti pozorna. Približala sva se kravi in jo spoštljivo pobožala po glavi. Starec je kar obstal, nato pa začel tako kričati, da naju je tisočglava množica od vseh strani obkolila. Nisva vedela, kaj to pomeni. Prinesli so desko z dvema luknjama, utaknili najini glavi v luknje in naju med groznim vpitjem privedli do angleške vojašnice. Vojaki so naju osvobodili in nama povedali, da je to sveta krava, ki se je ne sme razen bramina (duhovnika) nihče dotakniti. Gangesa sva imela dovolj in odrinila sva nazaj v Kalkuto, se odpočila, nabavila si potrebno obleko in s parnikom Liverpoolom odrinila na otok Ceylon. V glavnem mestu Colombu je stal parnik pet dni, torej dovolj časa, da se človek spozna z glavnimi zanimivostmi tega otoka. Posebno krasni so velikanski čajni nasadi. Rad bi bil nakupil nekaj zabojev čaja, carina je bila previsoka. V Vladivostoku je bila namreč cena čaju zelo visoka in tudi težavno je bilo dobiti res deber čaj. Prodajali so sicer stisnjen čaj, a bilo je v njem vseh vrst surogatov, le pristnega čaja prav malo.

Vkrcala sva se na parnik dobri dve uri pred odhodom. Obkolile so ga razne ladjice, njih lastniki so prodajali vsakovrstno kramarijo. Pokazal sem na majhen zavitek liptonskega čaja, ker se ustno s prodajalcem nisem mogel dogovoriti, sem na listek napisal št. 100. Ta listek sem vtaknil v gosto mrežo, pritrjeno na dolgem drogu, ki so z njim oddajali blago na parnik; seveda smo morali prej v papir zaviti denar poslati po mreži. Z rokami smo se kmalu domenili. Ekspresno sem poslal denar in takoj nato zagledal pred seboj velik zavitek v mreži, iz katerega so gledale — lepe banane (morda zaradi finance, ker v zavitku je bil čaj).

Čez nekaj časa smo odrinili proti Singaporeju; tu smo se ustavili le nekaj ur in nismo mogli zapustiti niti parnika. Nadaljevali smo pot do Šangaja. Od tod sem poslal brzojavko Simonettiju v Vladivostok, naj me pričakuje ob prihodu Liverpoola.

Takoj po prihodu v vladivostoško pristanišče mi je Simonetti priskrbel kupca in čaj sem prodal z lepim dobičkom.

Seznanil sem svojega novega tovariša Tifonova s Simonettijem, nato smo skupno odrinili na naše stanovanje v Kitajsko ulico. Simonetti me je že smatral za mrtvega, saj ni imel skoro eno leto nikakega glasu o meni. Povedati smo si imeli mnogo in prehitro je minil prijetni dan. Zvečer smo se odpravili na ples, a bilo je toliko vojaštva, da na zabavo ni bilo niti misliti. Videl sem dogodek, ki mi ne gre iz spomina. Mali japonski vojak je plesal z mlado Rusinjo: plesalko mu je hotel prevzeti velik Američan, a Japonec se je držal dekleta ko smola. Po končanem plesu ga je poklical Američan na prosto, vzel vojaški samokres in ubil ubogega vojaka, preden se je ta zavedel, za kaj gre; nato se je Američan s svojimi tovariši mirno odstranil. Preden so prišle vojaške patrulje je bila gostilna že prazna, le mrtvi vojak je ležal pred vrati.

Tifonov je bil izvrsten pevec in si je kmalu dobil službo v vladivostoškem orfeju, jaz pa še ves mesec lenuharil po mestu. Nič me ni več veselilo. Lotevati se me je začelo domotožje. Vedno sem tuhtal, ali naj jo pobrišem čez Sibirijo ali po morju domov. Bile so pa to le želje, ker Sibirija je bila vsa v ognju, po morju pa ni odhajal noben parnik v našo smer. Vdati sem se pač moral v usodo in čakati.

Zamišljen sem posedal na griču, ki gospoduje nad Vladivostokom. Daleč naokrog je bil krasen razgled. Na vrhu hriba je bil velik kamen in v njem vsekana imena vseh glavnih mest sveta s puščicami, ki so kazale smer, kjer stoji kako mesto. Tu sem posedal s svojo trupko (pipo), natlačeno s pravo rusko mahorko, pušil in sanjal o svoji lepi domovini, o svoji družini, ki je morda ne bom videl nikoli več.

Mrzli sibirski veter je začel oznanjevati zimo. Pohajanja po ulicah sem bil že do grla sit, odpravil sem se spet v Sibirijo. Po utrudljivem potovanju sem dospel do postaje Tajge v sredi nepreglednih sibirskih gozdov, ki se razprostirajo na tisoče kilometrov v daljavo in v katerih sredino še ni stopila človeška noga. Spoznal sem se s človekom, ki mi je zatrjeval, da se dobe pri Burjatih prav poceni živalske kože. V čajarni, kjer sva prespala noč, sem zvedel, da je to burjatski poštni sel in popolnoma zanesljiv človek.

Odpeljala sva se drugo jutro in po tridnevni vožnji na saneh dospela v prvo naselbino Burjatov. Za prav smešno ceno sem pokupil, kar mi je prišlo pod roke: kune, vidre, bobre in nekaj kož črnoburih lisic, ki so v Vladivostoku dosegle ceno dvesto dolarjev. Čez teden dni sem sklenil, da se vrnem. Ker so v Mandžuriji Tunguzi spet napadali razne vlake in razkopavali proso, sem se moral voziti po amurski progi, ki pa je bila znatno daljša. A tu sem imel še večjo smolo.

Partizani in vojaštvo so namreč izvabili v zasedo celo divizijo Japoncev, ki so bili zasedli vse važne postojanke do Zabajkala. Pritisnii je velikanski mraz (45°), visok sneg je oviral vojaško gibanje. Rusi so se navidezno umikali, vsa divizija Japoncev pa je baje zmrznila. Kmalu so izvedeli tudi v Tokiu o groznem porazu in ženske so se v razburjenju in žalosti za svojimi možmi metale pod vojaške vlake. Japonska generaliteta je sklenila, da za vsako ceno obdrži v svoji oblasti železniški progi Čita—Nikolajevsk in Habarovs—Vladivostok.

Potovanje je zaradi neprestanih bojev postalo še bolj nevarno kakor kdaj prej, zato sem pustil svojo prtljago v Krasnovaji, sam sem se pa odpeljal čez Mandžurijo v Harbin. A tudi tu je bila proga pri postaji Pograničenaji zaradi bojev pretrgana. Torej obe progi proti Vladivostoku zaprti! Poizkušal sem priti v Mukden. Od meje naprej vozijo le majhne lokomotive z lahkimi vozovi. Ves vlak se mi je zdel ko igračka v primeri z velikimi pulmanovimi vozovi in kolosalnimi ruskimi lokomotivami. Na vsaki večji postaji smo stali nekaj ur in vožnja je trajala celo več. Vpije in kriči pa tu vse vprek. Tu je res Bog narodom jezike zmešal. Pri odhodu vsakega vlaka je hujše še kakor v dunajskem pratru. Ljudje se prerivajo kričijo lokomotiva piska in zvoni, sprevodniki vpijejo.

V vlaku so se vozili Kitajci, Japonci, Korejci, Američani, Angleži, Mongolci, Rusi in Bog si ga vedi kateri narodi še. Proti Mukdenu je postajal vlak tako prenapolnjen, da so morali potniki stati na pragovih vagonov. Kontrola v vlakih pa je bila v taki gneči sploh nemogoča.

V Mukden smo dospeli okrog polnoči. Postaja je velika, moderna stavba, krasno razsvetljena. Vsa mogoča vozila čakajo tujce, vse kriči in te vabi v vseh jezikih svete. Od dolge vožnje sem bil pa tako zdelan, da sem si poiskal prvi boljši hotel ter zlezel v posteljo.

Zjutraj je prišla prijazna sobarica odprla zastore, me prijazno pozdravila in hotela odnesti moj kovčeg. Prijel sem jo za roko češ: »Nihan-no-hanaski-nasen!« (Ne govorim japonski!)

Ko sem začel z njo govoriti v ruskem jeziku, mi je rekla, da hoče vzeti moj kovčeg zato, da mi za 50 sen na dan vse perilo očisti, opere in pošije in spravi v red. Govorila je prav dobro ruski.

Sklepal sem, da mora biti vohunka japonskega generalštaba. To pa radi tega, ker sem nalašč pustil svoje dokumente lepo izravnane na mizi in odšel v mesto. Po vrnitvi sem našel vse na svojem mestu, le dokument, izdan od francoskega konzulata v Vladivostoku, je bil napačno zravnan in mala črna pičica na papirju je pričala, da je bil dokument prepisan. Po mestu si lahko srečal vse polno japonskih delavcev, ki so za vsako ceno opravljali najrazličnejša dela. Bili so pa to po večini preoblečeni japonski oficirji, ki so pod to pretvezo prav pridno vohunili. Do Jehola jih je bila polna Mandžurija.

V Mukdenu sem imel smolo. V gostilni sem obešal površnik, tedaj se mi je po nesreči zapičil v prst rjav žebelj. Takoj drugi dan sem imel prst ves zatečen, a skelela me je vsa roka. Napotil sem se v bolnišnico in svetovali so mi, naj ostanem. V ambultoriju je bilo več zdravnikov in dva sta med seboj govorila po nemško. Ko sem prišel na vrsto sem pozdravil:

»Guten Morgen«.

»Was fehli Ihnen?« me je vprašal zdravnik.

»Blutvergiftung!«

»Zelo nevarna reč. No, storili bomo vse, kar je v naši moči.«

Povedal mi je, da je študiral v Münchenu, a njegov tovariš na Dunaju. Roko so mi vso razrezali in mi drugi dan po pregledu izjavili, da bodo prisiljeni roko odrezati, ako se v teku 24 ur stanje ne izboljša.

Vso Rusijo sem prepotoval, vso Sibirijo in Mongolijo in vedno bil v smrtni nevarnosti, prestal sem dovolj gladu in mraza. Krogle so švigale mimo mene in vedno sem se srečno izmazal. Tu pa naj zaradi rjavega žebljička, pustim življenje ali roko. Ves dan in vso noč sem premišljal, kaj bom počel z eno roko sam v daljni tujini. Nisem se mogel umiriti; noč se mi zdela cela večnost.

Zjutraj po končanem pregledu mi je rekel zdravnik:

»Roka je danes znatno boljša; upajmo, da v 14 dneh popolnoma okrevate.«

Lahko si mislite, da sem bil v tistem trenutku najsrečnejši človek na svetu. Zdravljenje je hitro napredovalo. Ves dan sem se izprehajal po obsežnem vrtu bolnišnice. Na drugi strani vrta je bila bolnišnica za brezplačne bolnike. V njej so zdravili samo kitajski zdravniki. Baje so se godile v njej v nebo vpijoče krivice. Bolniki so kar v trumah umirali. Nezadostna hrana, pomanjkanje zdravil, malomarnost zdravnikov so bili vzroki tolikšne umrljivosti. Ko je bil napovedan pregled višjih oblastev, so resne bolnike poskrili v neke temne prostore, razne kulije so pa za plačilo pol dolarja spravili v postelje.

Bil sem že skoro popolnoma zdrav, ko sem se v bolnišnici seznanil s trgovcem iz dolnjega Hankoua. Prišel je v Mandžurijo nakupovat ječmen, a huda malarija ga je prisilila, da je poiskal zdravja v bolnišnici. Tržil je tudi s Sibirijo in precej dobro znal ruščino. Pripovedoval mi je, kako je bilo v Hankou prve dni po prihodu komunistov v mesto in okolico. Popolnoma nage ženske so z rdečo zastavo v rokah hodile po mestu in vpile:

»Me smo proste ...«

Ker se njegova bolezen ni hotela obrniti na bolje, sem po odhodu iz bolnišnice na njegov račun kupoval ječmen in fižolico sojo. Vsa kupčija se opravlja preko mešetarjev, ki govore prav dobro več jezikov. Trgovec mi je sčasoma zaupal tudi velike vsote in sem delal vso sezono za njegov račun. Ko je pa odhajal, sem bil tudi s plačo, ki sem jo dobil, popolnoma zadovoljen.

Na Vladivostok sem čisto pozabil. Tu pa tam sem pisal Simonettiju, ki me je v vsakem odgovoru karal:

»Poglej, vsaka koža srebrne in modre lisice stane okrog dve sto dolarjev in za vsak dolar dobiš danes 24 lir. Ti pa delaš tam za nekaj dolarjev na dan.«

Moj prijatelj je imel prav, a gotovo je pozabil vse nevarnosti pragozdov.

Preden sem odpotoval, sem se hotel v Mukdenu do dobra odpočiti. Z denarjem se je dalo tu prav dobro živeti. Zabavnih lokalov ni manjkalo, nekaj boljših hotelov je bilo v nemških rekah, na vsakem vogalu pa banka, kar je bilo znamenje, da je mnogo prometa.

Čez dobra dva meseca sem se vendar spet odpravil v Vladivostok, in sicer čez Harbin, Pograničnajo in Nikolsk-Usurinsk. Tu je postalo življenje še vse bolj živahno. Mednarodnega vojaštva je bilo čedalje več. Zabavni lokali so bili zvečer nabito polni. Gostilničarji in trgovci so vidno bogateli. Zidali so krasne palače in avtomobilski promet je v glavnih ulicah neprimerno narasel. Videti je bilo na ulicah krasne ženske toalete in sploh ni prav nič kazalo, da v isti državi divja krvava vihra.

Gabilo se mi je, ko sem videl to razuzdano življenje, in sklenil sem, da pojdem še enkrat, in sicer zadnjič v Sibirijo. Preskrbel sem si vse potrebno in odrinil do Habarovska; tam sem ostal nekaj dni, da sem se popolnoma orientiral in poizvedel o varnosti nadaljnje poti. Nato sem krenil proti Krasnovaji, kjer sem imel spravljene svoje kože. Našel sem vse v najlepšem redu. Iz Vladivostoka sem privlekel s seboj dva polna kovčega razne galanterije in drobnjarije, da bi laže delal kupčijo. Najel sem dva Jakuta in Poljaka Vasilija Drzenžuskega. Dogovorili smo se, da me bodo spremljali proti Jakutsku.

Nabavili smo si potrebne sanke, konje, obleko, obuvalo, kožuhe in puške s strelivom. Pritiskal je suh sibirski mraz, toplomer je kazal 30° pod ničlo. S potrebnim živežem dobro preskrbljeni smo se napotili na daljno pot. Kdor še ni bil v teh severnih krajih ne bo verjel, koliko mraza prestaneta človek in živina. Čim globlje smo se pomikali, tem hujši je bil mraz. Najrajši bi se bil vrnil, a Jakuta sta se mi smejala. Prisilila sta me da sem si vse telo namazal z gosjo mastjo in res nisem več čutil toliko mraza. V dveh dneh smo prišli do reke Olečne in po zamrzli strugi nadaljevali pot proti Jakutsku. Spali smo navadno v kaki duplini ob bregu reke.

Vsako noč je moral eden izmed nas stražiti delno zaradi volkov in pa zato, da je konjem čistil nosnice, da se zaradi nabranega ledu niso zadušili. Najmanj zanesljiv je bil Vasilij. Neko noč, ko je on stražil, so začeli konji tako močno biti okrog sebe, da smo se vsi prebudili razen Vasilija, ki je trdno smrčal, zavit v svojem kožuhu. Jakuta sta spoznala po vedenju konj, da imamo v bližini volkove. Zažgali smo veliko smolnato plamenico, pripravili puške in čakali. Iz daljave so se pokazale čudne lučke ki so se nam hitro približevale. Prvič v svojem življenju sem videl celo tolpo izstradanih volkov. Približali so se nam in nas obkolili. Jakuta sta ukazala streljati. Kmalu se je valjalo kakih osem volkov v svoji krvi po snegu, ostali so pa zbežali v bližnje gozdove. Vsi smo se hudovali nad Poljakom. On pa je molčal, le nekak zopern duh je prihajal iz njegovih hlač.

Počasi smo nadaljevali pot, mraz je čedalje bolj pritiskal in toplomer je kazal 40° mraza. Čez 20 dni smo prišli do zamrzle reke Lene. Ob bregu stoji naselbina Olekinsk, kjer smo ostali 14 dni, da smo se popolnoma odpočili. A že drugi dan po odhodu nas je spet po Vasilijevi krivdi zadela huda nesreča. Imel je nočno službo in je zaspal. Zjutraj smo našli oba konja zadušena in zmrzla na tleh. Zaradi hudega mraza in nabranega ledu na nosnicah sta se zadušila.

Tako smo zaradi malomarnosti Vasilija prišli ob konja. Kaj zdaj? Konj je tu redka in dragocena žival. Jakuta sem poslal nazaj v Olekinsk, da kupita dva jelena. Z jelenjo vprego smo potem nadaljevali pot v Jakutsk. Po mučnem dvotedenskem potovanju smo dospeli na smoter.

Mesto Jakutsk stoji ob reki Leni in ima 10 do 12 tisoč prebivalcev; po večini so Jakuti, nekaj pa je Rusov. Je glavno tržišče kožuhovine, dobe se tu najredkejše in najdražje kože, ker se steka v to mesto vsa kožuhovina iz najbolj oddaljenih krajev širne Sibirije.

Ljudje stanujejo po večini v šotorih (jurtah), ki so pokriti z jelenjimi kožami, ob straneh pa z zemljo in mahom dobro zadelani. Podobni so majhnim piramidam. Obleka in obutev je iz jelenjih kož perila pa sploh ne poznajo. Hranijo se s čajem in mesom: sol, sladkor in kruh so jim neznani. O posteljah nikakega sledu, spijo kar na tleh v šotorih. Posebnost teh ljudi je, da se nikoli ne umijejo. Vse telo si namažejo z živalsko maščobo, ki jih pozimi obvaruje mraza, poleti pa mrčesa. Ko se Jakutu rodi otrok, ga umije v snegu, zavije v nalašč za to pripravljeno kožo ter obesi pred hišo na drevo. Vsak dan ga očisti, podoji in ga spet vtakne v jelenjo kožo, pa hajd nazaj na drevo. Jakuti so prepričani, da bi otrok če ne bi bil tako vzgojen, ne bil kos težavam v poznejšem življenju. Nalašč sem vtaknil roko k otroku v jelenjo kožo in kar začudil sem se, kako je bil otrok topel in svež v svoji čudni posteljici.

Nakupil, odnosno zamenjal sem mnogo blaga. Posrečilo se mi je dobiti tudi štiri sobolje kožice, ki so menda še danes najdražja kožuhovina na svetu. Kitajski mandarini so ob velikih slovesnostih oblečeni v plašče, ki so izdelani iz samih soboljih kožic. Tak plašč stane okrog 10.000 tajanov, to je okrog 150 tisoč dinarjev.

V Jakutsku sem ostal ves mesec. Mnogo zanimivega sem izvedel od domačinov in še več od tujcev, ki so se vračali od Aldana To je pokrajina, kjer leži zlato med peskom. Tudi kožuhovina se dobi tam razzmerno poceni. Namenil sem se iti tja, toda zima traja sedem mesecev v letu, zato sem moral preložiti to potovanje na drugo leto in takoj pomladi odriniti na Aldan.

Vrnili smo se po isti poti. V Krasovaji sem daroval Jakutoma sani in jelene in druge malenkosti; domenil sem se z njimi za drugo pomlad, da me bosta spremljala v Aldan. Plačal sem ju, pravtako tudi Polaka, oddal prtljago na železnico ter se odpeljal proti Vladivostoku.

Zaradi bojev smo morali ostati na postaji Narinskaji. Dragocena prtljaga me je pa zelo skrbela zato sem prosil načelnika postaje, naj mi shrani kožuhovino v svojem stanovanju, kar mi je prav rad ustregel; tudi stanoval sem pri njem. Šele čez teden dni smo po polževo nadaljevali pot. Vodovodi na postajah so bili po večini uničeni. Ženske so za plačilo donašale potrebno vodo v lokomotivo. Bilo je pa to zelo počasno in utrudljivo delo. Na drugi postaji je že snet manjkalo drv za lokomotivo in čakanja, dokler ni drugi vlak pripeljal potrebno kurivo, ni bilo ne konca ne kraja. Blizu Harabovskega se je vlak ustavil zaradi pomanjkanja vode. Nanosili smo poln tender snega, a namesto zaželenega uspeha so zaradi mraza popokale vse cevi na lokomotivi. Ves dan smo čakali, preden nas je druga lokomotiva rešila iz te zadrege. Iz Harabovskega do Vladivostoka je pa šlo vse kakor po maslu. Srečen sem bil, da sem spet med civiliziranim svetom, vesel morskih valov, zadovoljen, ko sem spet zagledal svojo drugo domovino Vladivostok.

Simonetti je kar zijal, ko je pregledal vso kožuhovino.

»Veš kaj,« mi je rekel, »teh dragocenosti pa ne prodava tu. Ko se odpočiješ, odrineva v Singapore, kjer jih bova še enkrat draže prodala.«

»Va bene, va bene, dragi prijatelj, a zdaj me vsaj mesec dni pusti pri miru.«

Začel sem lenuhariti, zjutraj sem zajtrkoval v večji kavarni, ves popoldan sem potem prebil v ameriškem baru, kjer je bil velik kino. To je bilo velikansko poslopje, napravljeno za ameriške vojake. Vstop pa je bil dovoljen tudi vsakemu vojaku drugih držav, ki so se borile proti boljševikom.

Čez 14 dni me ni več zdržalo v Vladivostoku. Odpeljal sem se s parnikom v mesto Kobe na Japonskem ter si ob tej priliki ogledal vsa večja japonska mesta, kakor Jokohamo, Tokio in druga. A o tem mojem potovanju kaj več v drugi knjigi. Zamudil sem se tu celih 40 dni in naposled spet privandral v Vladivostok.

Takoj drugi dan sva s Simonettijem odrinila na francoskem parniku proti Singaporeju, a parnik je vozil zelo počasi, zato sva izstopila v Šangaju z namenom, da si poiščeva drugega, hitrejšega, ki naju popelje do Singaporeja. Dobila sva ga, a sva morala čakati na njegov odhod pol dneva.

Uporabila sva to priliko in si ogledala mesto, posebno francoski in angleški del. Tu so trgovine, ki bi jim zastonj iskal para v Berlinu ali na Dunaju. Prišla sva mimo velike kožne trgovine, v katero je Simonetti smuknil, ne da bi ga bil opazil. Bal sem se že, da se je morda izgubil v milijonskem mestu, ter si po kratkem premišljevanju najel Kitajca, ki me je na svojem dvokolesnem vozičku hitro pripeljal v pristan. Celo uro sem nestrpno čakal prijatelja, dokler se mi ni prismejal naproti.

»Zlodej, kaj pa delaš te neumnosti, parnik že čaka na odhod! Pojdiva hitro, da ga ne zamudiva!«

»Kože sem prodal, morda še bolje, kakor bi jih prodala v Singaporeju«.

In res, prejela sva tako veliko vsoto, da se je nisem upal vzeti s seboj. Tvrdka mi je nakazala denar na Indokitajsko banko v Vladivostoku. Pot v Singapore sva torej opustila in se vrnila v Vladivostok. Že na parniku so bile moje misli v Aldanu, v obljubljeni deželi zlaga in kožuhovine.

Takoj po prihodu sem si nakupil potrebne zemljevide in študiral svoja pota. Pomlad pa le ni hotela priti. Dolgočasil sem se, zahajal v veliko vladivostoško pristanišče »Zoloti rog« in ogledoval velikanske parnike, ki so prihajali in odhajali iz luke. Pred vsakim parnikom je majestetično razbijal nad pol metra debeli led ledolomilec. Seznanil sem se z večjimi vladivostoškimi trgovci. Shajali smo se zvečer v restavraciji »Sibiru« v Svetlanski ulici.

Neki večer me je poklical trgovec Sergij S. in mi povedal, da je sin harbinskega trgovca K., ki študira v Vladivostoku, nevarno zbolel na živcih. Prosil me je, če bi hotel sina njegovega prijatelja za dobro plačilo povesti v Harbin. Obljubil sem mu in že drugi dan sem se odpeljal v sibirskem ekspresu s fantom, ki je bil navidezno zelo miren. Pametno sva se pogovarjala, le Ameriko je imel vedno na jeziku. Rad sem mu potrdil, da se takoj odpeljeva v Čikago, ko prejmeva v Harbinu denar od očeta. Proti večeru je postal bolj nemiren in je začel blesti, kmalu je mirno zaspal. Bila sva sama v oddelku drugega razreda in tudi mene je posilil spanec. Kar naenkrat sem začutil, da me je nekdo davil. Prebudil sem se in zagledal pred seboj norca, ki je imel obe roki močno stisnjeni okrog mojega vratu. Kričati nisem mogel, le čutil sem, kako močno mi kri kipi v glavi. Z zadnjimi močmi sem se otresel umobolnega fanta in razbil šipo kupeja, da sem opozoril sopotnike na svoj nevarni položaj. Med splošno zmešnjavo je fant zbežal iz kupeja, odprl duri in skočil iz drvečega vlaka. Vlak smo hitro ustavili in našli ubožca vsega obtolčenega ob progi. Vendar po izjavi zdravnikov ni bil nevarno ranjen. Po prihodu v Harbin so ga odpeljali v bolnišnico. Takrat sem sklenil sam pri sebi, da je bila to prva in zadnja moja pot v družbi z nevarnim norcem.

Po vrnitvi v Vladivostok nisem več zahajal v restavracijo »Sibir«, pač pa sem se pridno pripravljal za potovanje v Aldan. Odpravil sem se v mesto Kobe na Japonskem in si tam nakupil vso potrebno galanteriio in sploh vse, kar sem potreboval za zamenjavo kož in zlata v Aldanu. Cene v Kobeju so bile namreč za polovico nižje kakor v Vladivostoku, izbira pa mnogo večja.

Pomladi nisem mogel pričakati. Poslovil sem se od Simonettija in in se odpeljal čez Harabovsk v Blagoveščensk. Mesto šteje okrog 50.000 prebivalcev. Razen Rusov so tam zastopana vsa plemena, ki živijo na severu. Trgovina je zelo razvita, posebno zaradi plovbe na reki Amuru. Vladalo je veliko blagostanje. Pomanjkanje se tudi v času vojne ni opazilo. Za pridne roke je bilo dovolj dela in jela. Nastanil sem se pri upokojenem profesorju Seljanovu. Precej časa je bil visoko na severu, prepotoval in raziskal je kraje do gorovja Stanovoja. Poznal je ljudi od Jakutska do Ohodskega morja, mudil se je dlje časa tudi na Kamčatki. Od tega učenega moža sem izvedel marsikaj zanimivega, kar mi je na mojem potovanju zelo koristilo.

Začel sem se v drugič pripravljati na dolgo pot. Profesor Seljanov mi je preskrbel vse potrebno, posebno svoja dva dolgoletna spremljevalca, poznavalca zavratnega severa. Z vsem dobro preskrbljeni smo smo meseca marca odrinili proti severu ter se šele čez tri tedne ustavili v mestecu Leji. Sporočil sem pravočasno svojima lanskima spremljevalcema, naj me čakata. In res, ko smo dospeli v Jakutsk, sta že bila zvesta prijatelja z vsem preskrbljena. Zamenjali smo spel konje za jelene in po kratkem počitku odrinili proti Aldanu. Čeprav smo bili že v začetku aprila, je vladal še zelo hud mraz. Pomisliti je pač treba, da v teh severnih krajih traja zima sedem do osem mesecev.

Srečno smo prišli do naselbine T[nejasno]činskaje. Ostali smo tu 14 dni in se pri občanih, ki so nas sprejeli kot brate, dobro okrepčali. Značilno je da prebivajo tu vsakovrstne verske sekte. Razen Rusov najdeš tu sekte duhoborcev, baptiste, skopce, malakane in druge. Prvi ne poznajo ne Boga ne Marije: tudi križ in krst sta jim tuja. Za njimi pridejo baptisti: ti priznavajo Krista, vendar svojih otrok zelo dolgo ne krstijo. Šele, ko deček ali deklica dopolni deseto leto, ga krstijo v bližnji reki. Duhoborci časte neko višje bitje nad seboj. Ob velikih praznikih se zbirajo v večjih trumah ter plešejo in skačejo toliko časa, da vsi popadajo po tleh. Kdor vzdrži najdlje, je v veliki časti. Še zanimivejša je sekta skopcev. Kakor hitro se skopcu rodi prvo dete, si da odstraniti semenske žleze. Bolj visoko na severu je tudi pleme, pri katerem običajno ena ženska zadovoljuje vse moške v družini. Ljubosumnosti ne poznajo.

Nadaljevali smo pot in čez nekaj dni prišli do Aldanske planote, pokrajine polne zlata. Tisoči in tisoči žive tu in iščejo med peskom skrito rumeno zrnje. To delo je zelo naporno in tudi traja samo tri do štiri mesece v letu, ker potem nastopi zima. V tem času se tamkajšnji prebivalci bavijo z lovom. Kmalu smo prav dobro zamenjali našo drobnjarijo za kožuhovino in zlato ter se polagoma začeli vračati proti amurski železnici. Bili smo sredi pota, ko nas je ustavila ruska straža. Že sem si mislil, da je bil ves trud zaman, a moji spremljevalci so bili drugega mnenja. Bliskovito so se vrgli na dva moža, ju razorožili, povezali in vrgli na sanke. Vozili smo ju s seboj do prve večje naselbine in ju oddali starešini občine, kjer so ju spoznali kot znana roparja in ubijalca.

Ko smo dospeli do amurske železnice, sem plačal svoje spremljevalce, kovčeg z zlatom in kožuhovino pa sem vzel s seboj. Čakal sem na postaji že dva dni ter šele potem izvedel, da je od partizanov več mostov porušenih in je za teden dni ustavljen ves železniški promet. Za dobro plačilo me je neki ruski mužik s trojko odpeljal dalje. Prve dni je šlo vse dobro, le v vsaki čajarni se je voznik Gregorij Maksimovič tako napil vodke da je bil vedno židane volje.

Približali smo se gozdovom. V neki čajarni so nam resno odsvetovali — bilo je v mraku — ponoči potovati čez gozdni greben.

»Dovolj je hudobnih ljudi, še več pa divjih zveri, in noč ima svojo moč, rajši ostanite tu!« Mužik mi je pa le prigovarjal, naj greva. Ker se je tudi meni mudilo, sva odpotovala. Napil se je vodke, udaril po trojki in vzela naju je temna noč.

Bilo je okrog polnoči. Na nebu se je pokazala luna, konji so začeli postajati nemirni in Gregorij jih je komaj obvladoval. Okrenil sem se nehote in opazil, da drvijo za nami šakali. Pograbil sem puško in začel besno streljati. Gregorij pa, namesto da bi pomagal, se je križal in klanjal in glasno molil. Med streljanjem sem ga slišal vzdihovati:

»O, ti ubogi Gregorij Maksimovič, nikoli ne boš več videl svoje žene!«

Vendar je uboge konje tako priganjal, da so bili vsi v belih penah. Ustrelil sem dva šakala. Takoj ko so ostali zapazili kri, so se vrgli na tovariša in ju v trenutku razmesarili. V tem času smo že odbrzeli za nekaj vrst dalje.

Ustavila sva za trenutek trojko, a že sva zaslišala za seboj tuljenje izstradanih zveri. Odpregla sva desnega konja: pustiti sva ga hotela divji zverjadi da si rešiva življenje. A konj, čeprav ni bil vprežen, je tekel z ostalima konjema naprej. Ni nama preostalo drugo kakor ustreliti zvesto žival, kajti za nama se je podila cela truma šakalov, ki so takoj navalili na ubitega konja in trgali z njega cele kose mesa. Midva sva med tem prav pridno poganjala ostala konja in srečno dosegla greben gozda.

V dolini sva zapazila ogenj. Še bolj sva priganjala ubogi živali v prepričanju, da se rešimo gotove smrti le, če pridemo do ljudi. Prispela sva do velikega ovinka, ko sta dva volka naskočila konja. Enega sem ustrelil, a drugi je z bliskovito naglico skočil konju na vrat in mu zadal veliko rano. Začel sem streljati kot besen in obstrelil zver, ki se je tuleča oddaljila v goščavo.

Konj je začel pešati, kri mu je lila in nama ni preostajalo drugo kakor prepustiti žival svoji usodi. Z ostalim konjem sva drvela v nižino, obraslo z grmičevjem, ter dospela do ognja, okoli katerega je sedelo kakih 50 do zob oboroženih ciganov.

Gregorij je bil napol mrtev: iz njega ni bilo mogoče spraviti niti besedice. Tudi meni ni bilo nič lažje okrog srca. Tolpa oboroženih ciganov in tako daleč v samoti — to ni bila šala. Orisal sem jim v nekaj besedah najino nevarno potovanje in obenem pristavil, kar tako sebi v tolažbo, da prihaja za nama kakih 100 partizanov. Kakor bi strela udarila med nje, so pobrali šila in kopita in v nekaj trenutkih izginili v goščavo.

Začelo se je daniti, z izmučenim konjem sva nadaljevala trnjevo pot in šele okrog poldneva prišla do prve ruske naselbine. Da sva prišla spet nekoliko k moči, sva morala ostati tu nekaj dni. Gregoriju sem kupil dva mlada konja in potovala sva le podnevi. Prišedši do amurske železnice je Gregorij prodal konja in odpeljala sva se po železnici: jaz v Vladivostok, a on v svoje selo Ivanovsko.

Vso kožuhovino in zlato sem prodal takoj po prihodu v Vladivostok in začel živeti življenje mladega brezskrbnega grofa. A ne za dolgo; zavohale so me patrulje in me hotele spraviti na fronto proti boljševikom. Čital sem v tamkajšnjih dnevnikih, da vzhodno-kitajska železnica potrebuje »fešerja« za nalezljive bolezni. Bila je to kakih 35 let stara 50 leti pri nas padarji, tako so še danes na ruskem felšerji, ki morajo imeti nižjo gimnazijo; služiti morajo nekaj let v večji mestni bolnišnici, da oskrbujejo lekarno, po dveh letih so pa že pripuščeni k majhnim operacijam.

Napotil sem se takoj k zdravniku za nalezljive bolezni. Bila je to takih 35 let stara dama dr. Aleksandra Andrejevna. Seveda me je takoj vprašala po dokumentih. Izgovoril sem se, da so mi jih pobrali boljševiki v Sibiriji. Hotela je vendar vedeti, koliko se razumem v lekarstvu, in me je vprašala, katera zdravila je treba držati v temi.

Navedel sem: »Acidum bencoicum, Aether, Ammonium chloratum, Ferratum, Aqua chlorata, Chininum, Sulfurium, Crocus, Hydrargyrum biodatum, Calcum permanganicum, Liquor Ferri acetium e oxychlorat, Phosphorus, Santonium, Thallinum sulfurium ...«

Drugo vprašanje: »Koliko bolj nevarnih zdravil lahko daste odraslemu človeku za enkratno uporabo?«

Navedel sem seveda le nekatera: »Acidum arsenicosum 0.003, Antipyrinum 2.0, Atropinum sulfurium 0.001, Cantharides 0.03, Chloroformium 0.5. Cocainum hydrochloratum 0.03, Codeicum 0.06, Extractuiu opii 0.1, Folio digitalis 0.1, Folio Stramonii 0.1, Tinctura Belladonnae 8 kapelj, Tinctura opii crocata 10 kapelj.«

Tretje vprašanje: »Za katero zdravljenje rabimo Codeinum?«

»Za kašelj.«

»In Cresotun?«

»Proti jetiki.«

»Hidrare biehlor (rifius 0.5—1)?«

»Za kopanje.«

»Ferrum jactis Ferrum oxyd sacch, Ferrum sirupus?«

»Za okrepčanje.«

Ko sem odgovoril še na nekatera vprašanja, sem bil sprejet v službo vzhodno-kitajske železnice. Moje delovanje pa ni bilo lahko. Naj si vsakdo predstavlja, kako prijetno je bilo hoditi okoli bolnikov, ki imajo izključno nalezljive bolezni. V prostem času sem pomagal tudi v lekarni.

Rusi in Kitajci so se zvečer shajali v čakalnici tretjega razreda vladivostoške postaje, ki je imela centralno kurjavo, torej dovolj udobno za bedne delavce, ki so si za nekaj kopejk kupili čaja in se vse večere prav pridno greli. Trumoma so polegali po tleh in cele mesece brezplačno prenočevali na toplem. Policija je sicer vsako noč nadlegovala te bedne ljudi, a naposled zatisnila oči in jih pustila pri miru. Med temi siromaki se je začel širiti pegasti legar. Vsako jutro je obležalo po nekaj delavcev, ki so jih takoj spravili v epidemijsko bolnišnico.

Zelo na roko nam je šel takrat ameriški Rdeči križ, ki je razdelil brez števila oblek in perila med ubogo prebivalstvo. Restavracija in vsi prostori na postaji so bili vsak dan do dobrega očiščeni in razkuženi, a vse skupaj ni nič pomagalo. Nesrečneži so vsak večer razen 1. in 2. razreda zasedli vse prostore, celo po stopnicah in na hodniku je spalo toliko ljudi, da si se le s trudom preril do blagajne. Legar se je čedalje bolj širil. Z odpravljanjem ljudi v bolnišnico smo imeli velike težave. Vedno več ljudi z znaki pegastega legarja nam je zbežalo in tako po mestu širilo nevarno bolezen. Sklenili so, da bodo vsaj ponoči zaprli vladivostoško postajo, a tudi to ni šlo. Vlaki so namreč vozili tudi ponoči, in da so se ljudje mogli prespati, so si kupovali listke do prve postaje (za 10 kopejk) in tako s kupljenimi listki spali. Naposled je bila postaja odprta le 10 minut pred odhodom vlaka in vsakdo je moral takoj vstopiti. Na ta način smo vendar iztrebili zalego pegastega legarja s postaje.

Jaz sem imel dovolj opravila s samo postajo. V teku noči so morali biti vsi prostori očiščeni in razkuženi, vsi vagoni vsakega vlaka so morali biti očiščeni s paro. Razen tega sem moral pregledati vse restavracijske prostore, kuhinjo in prostore za služinčad. Nekoč je bil odpuščen kuhar Kitajec, iz restavracije prvega razreda. Prišel je k meni ter me pozval okrog dveh ponoči, naj grem z njim. Privedel me je v kuhinjo prvega razreda. Kitajski kuharji so ležali popolnoma oblečeni na mizah, na katerih so sekali meso. Meso, pripravljeno za drugi dan, je ležalo na umazanih tleh. Posoda, ki menda že mesec dni ni bila očiščena, je ležala vse vprek. Dal sem poklicati restavraterja, napravil zapisnik ter mu povedal, da mu restavracijo prav gotovo zaprejo. V tej menda največji restavraciji v Vladivostoku so obedovali oficirji mednarodne vojske. Plačevali so dobro, jedli pa take reči, da mi je hotelo obrniti želodec, ko sem popisoval svinjarije, ki sem jih našel v kuhinji. Drugo jutro sem predložil zapisnik gospe dr. Andrejevni. Hotela je takoj brzojaviti v Harbin po glavnega zdravnika, a končno so se vendar pobotali tako, da je moral restavrater vse osebje zamenjati v teku 24 ur in napraviti vzoren red v kuhinji. Jaz sem dobil nalog, vsak dan dvakrat pregledati vso posodo in delo v kuhinji. Gospodar mi je izročil knjižico za brezplačno posečanje restavracije. Mislil je morda, da me s tem podkupi. Jaz sem se prav pridno posluževal teh brezplačnih bonov, a svojo službo sem vedno strogo izvrševal.

V Vladivostoku me je vsak delavec poznal pod imenom Aleksander Aleksandrovič. Tisočim sem preskrbel od ameriškega Rdečega križa obleko, perilo, odeje, rjuhe, sploh vse potrebno, kar potrebuje ubog delavec. Na poletje se je začela širiti kolera, posamezno se je pojavila tudi sibirska kuga. Direkciji vzhodno-kitajske in amurske železnice sta dali kurirati sanitetni vagon po svojih progah, to pa zato, ker daleč naokrog ni bilo nobene bolnišnice. Ako je kak potnik zbolel za tifusom, kolero ali drugo kužno boleznijo, je bil takoj splavljen v sanitetni vagon, ki je vozil bolnike zdaj pa zdaj v Vladivostok. Nikdar si ne bi bil mislil, da bom imel s tem vagonom krasen postranski zaslužek. Prinašal mi je dnevno do 60 dolarjev včasih pa mnogo več.

S severa, posebno z Aldana, so še vedno prinašali kožuhovino in zlato v prahu. Po železnici je bilo malo varno, zato so navadno hodili po stranskih potih in ovinkih, a mnogokrat se je zgodilo, da so padli v roke raznim »šajkam«, ki so jim vse blago pobrali, jih slekli do nagega, tako da je zašito zlato ostalo v obleki, ki so jo odnesli s seboj, ubogim okradencem pa so vrgli nekaj raztrganih cunj in jih odslovili. Skrbel sem, da so ti barantači dajali kože in zlato meni v varstvo.

V sanitetnem vagonu sem jim vse skrbno vozil v Vladivostok. Vsak je potem za primerno nagrado dobil svoje blago. V sanitetnem vagonu sem imel vedno napisano: »Pazi! V vagonu trije primeri pegastega legarja, štirje kolere, dva sibirske kuge,« tudi če ni bilo nobenega bolnika; vagonu se nihče ni približal, vsakdo se mu je v velikem loku izognil. Proti jeseni je epidemija ponehala in sanitetni vagon je bil vzet iz prometa. Nadaljeval sem svojo službo v lokalni železniški bolnišnici.

Proti zimi sem bil prestavljen kot samostojen padar na postajo Pograničnajo. Ker so se pa okoli te postaje še vedno vršili boji med Tunguzi in rusko posadko, sem prosil direktorja železniške uprave, da me pusti še nadalje v Vladivostoku; motiviral sem svojo prošnjo s tem, da odrinem kmalu domov. Prošnja je bila uslišana in ostal sem v prejšnjem mestu. Dela sem imel več kakor dovolj. Deklina sem bil v železniški lekarni in bolnišnici, deloma na glavni postaji.

Vsa sanitetna dela na postaji so bila v mojih rokah. Odhajalo je dnevno 40 vlakov in vsi so morali biti razkuženi s paro. Tudi postajo sem tedensko dvakrat očistil. Ameriški Rdeči križ nas je oskrboval z zdravili in obleko za uslužbence in bolnike.

Meseca januarja l. 1920. je češki general Gajda začel zbirati vojaštvo in ga je zelo dobro plačeval. Nabral je precej moštva. Po mestu so se širile govorice, da bo general Gajda s svojo vojsko zasedel Vladivostok in okolico. Ker je pa bilo v Vladivostoku mnogo mednarodnega vojaštva, ni nihče smatral, da je v teh govoricah kaj resnice. A kar nenadoma začno sredi januarja pokati strojnice okoli postaje. Železniški promet je bil takoj ustavljen. General Gajda je napadel postajo in proti večeru obvladal že vso okolico. Vso noč so se vršili hudi boji. Rusom so pomagale tudi japonske čete, tako da se jim je posrečilo že proti jutru zasesti postajo. General Gajda je bil ranjen in odveden na Japonsko, a njegove čete so se brez pravega poveljnika razkropile na vse strani. Čemu je napravil to avanturo, mi ni bilo jasno.

Drugo jutro je sneg pobelil Vladivostok in s svojo snežno odejo pokril mrtvece, ki so od boja ostali okrog postaje: Rdeča kri je puščala svoje sledove v novem snegu. Koliko mladih ujetnikov, nestrpno čakajočih parnika, da jih odpelje v domovino, je pustilo tu svoje mlado življenje! Postaja je bila natrpana z ranjenci, ki smo jih za silo obvezali in spravili v razne vladivostoške bolnišnice, mrtvece pa smo naložili v gnojne koše ter jih nato pokopali v skupnem grobu.

Vladivostok, ki je bil nekaj dni popolnoma mrtev, je spet oživel. Ulice so bile posebno proti večeru prenapolnjene z elegantnim občinstvom. Vsi bari, kinematografi in kavarne so bile prenapolnjene, denar so metali proč kar na debelo; kdor je hotel, je lahko zaslužil lepe novce. Vse je hotelo živeti čez mero; lepe ženske in izvrstna vodka so imele ves Vladivostok o svojih opojnih mrežah.

Med tem, ko je vsa Rusija krvavela, je v Vladivostoku vladala zabava. Tujih dobrih valut je bilo polno mesto; denar so tako lahkomiselno zapravljali, da sem si večkrat mislil, koliko krvavih žuljev ubogih davkoplačevalcev skoro vsega sveta se tu lahkomiselno uničuje. Bila je tu res prava Sodoma in Gomora. To življenje me ni popolnoma nič mikalo, zato sem po končani službi ostajal doma in čital razne ruske pisatelje.

Nekega večera je prišla k meni elegantna ruska dama in me prosila, naj grem z njo. Imela je bolnega dvanajstletnega sinčka. Šel sem in med potjo mi je povedala, da je izvedela od nekega železničarja, da zdravim ljudi brez zdravil, na nekak čudežen način. Začel sem se ji smejati, a ona je bila globoko užaljena.

»Poslušajte,« mi je rekla, »že razne zdravnike sem poklicala k malemu, a siromaček je čedalje slabši.«

Prispela sva do njenega doma. Stopil sem v sobo k malemu bolniku. Mirno je ležal v beli postelji. Mati mu je obljubila, da privede avstrijskega zdravnika, ki ga bo kmalu ozdravil; otrok me je zaupno gledal. Prisedel sem k njegovi postelji in kmalu sva postala velika prijatelja. Vedel sem mu mnogo povedati in kar proč me ni hotel pustiti. Žila mu je bila normalno, tudi vročine ni imel več. Deček je krizo prestal in je bil takorekoč re[nejasno]valesceat, ko sem prišel jaz k njemu. Ozdravil bi bil tako ali tako, ako bi bil Aleksander Aleksandrovič prišel k njemu ali ne.

Vendar je bila vsa družina in tudi vsa okolica prepričana, da sem edino jaz rešil malčka gotove smrti, kar je bilo zame velikanska reklama. Vse mesto je začelo govoriti o čudežnem ozdravljenju. Gospa, me je bogato obdarila in me priporočila na vse strani. Že drugi dan sem imel drugi, a mnogo hujši primer. Žena bogatega trgovca me je prišla prosit pomoči za zelo bolnega moža, ker je tudi on izvedel za čudežno rešitev malega Ksenija. Bil sem pa baš v železniški službi, zato sem obljubil, da pridem prihodnji dan. Drugi dan sem izpolnil svojo obljubo. Komaj sem našel Kadetsko ulico, ki je bila skoro na periferiji mesta.

Stopil sem v razkošno stanovanje in zapazil v naslonjaču sedečega 45-letnega moža, bolj smrti kakor človeku podobnega. Ves srečen mi je rekel, da me je že nestrpno pričakoval, češ, edino od mene je odvisno njegovo življenje ali smrt. Tolažil sem ga, naj se umiri, in mu obljubil, da napravim vse, kar bo v moji moči. Preiskal sem ga in ugotovil, da imam pred seboj bolnika v zadnjem štadiju tuberkuloze. Obljubil sem mu, da ga drugi dan spet obiščem, in ves potolažen mi je podal mrzlo roko. Gospa me je čakala v predsobi in me nagovorila. Skomignil sem z rameni. Takoj me je razumela.

»Vemo«, je rekla, »da ni več rešitve za ubožca; zaradi otrok bi pa želela, da napravi oporoko. Saj poznate ruske zakone: brez oporoke se premoženje razdeli in bo vse uničeno. Mojemu ubogemu možu se pa nihče ne upa povedati, da je to neizogibno potrebno. Ko mu je zdravnik zadnjič le namignil o tem, je bil ves iz sebe, da to pomeni smrt, in bolezen se je obrnila na slabše.«

Potolažil sem gospo, naj le meni vse prepusti, da bom uredil zadevo v miru in soglasju.

Drugi dan sem ostal dalje časa pri bolniku. Mučil ga je hud kašelj.

»Škoda, da ni pomlad,« sem ga začel tolažiti, »šla bi v srednjo Azijo; tam se zdravijo domačini z neke vrste travo, ki jo kuhajo kot čaj in tuberkuloza izgine.«

Žalostno se mi je nasmehnil:

»Prepozno!«

»Kaj prepozno,« sem mu ugovarjal, »pa pojdiva na jug, na Japonsko!« Kako hočete tu ozdraveti? Vi nujno potrebujete svežega zraka in razvedrila. Nič ni prepozno, le vame zaupajte.«

»Morda — dokler je še duša v človeku.«

Naposled je bil z vsem zadovoljen. Ko sem mu pojasnil, da je vendar boljše, če napravi oporoko, me je prijel za reko, me globoko pogledal z vdrtimi očmi in rekel:

»Torej, tudi vi mislite, da je že tako daleč z menoj?«

»Ne in stokrat ne. Vidite, jaz sem popolnoma zdrav človek in vendar nosim oporoko vedno v žepu. Saj zato vendar ni treba umreti. Boljše je pa, če je človek vedno na vse pripravljen, posebno v teh nemirnih časih.«

Odločil se je in popoldne mu je poklicani sodni pristav spisal oporoko. Po podpisu je bil bolj miren in bolj zadovoljen sam s seboj.

»Mislil sem, da takoj umrjem, ko izpolnim svojo voljo,« mi je rekel.

Pripovedoval sem mu razne svoje doživljaje, poslušal me je mirno, tiho hropel, naposled pa zaspal — zaspal za vedno, eno uro po napravljeni oporoki.

Ko sem bil zvečer v železniški službi v bolnišnici, sem videl rajnega še vedno pred seboj; z bolnim nasmehom me je povsod spremljal njegov upali obraz. Tedaj me je poklical telefon.

»Halo, tu državni padar, kdo tam?«

»Pridite takoj, železničar Simonev se je zastrupil z octovo kislino.«

Vzel sem s seboj magnezijo in tekel k bolniku. Kmalu sem ga spravil iz nevarnosti. Komaj sem se vrnil, me je že spet poklical telefon. Na glavni postaji je kitajskemu strojevodji stroj odtrgal obe nogi. Telefoniral sem takoj po zdravnika, sam pa z obvezili drvel na postajo. Z jermeni, ki sem jih privezal nad koleni, sem mu ustavil tok krvi, med tem je pa že prišel zdravnik. Za silo smo ga obvezali in nato prepeljali v glavno bolnišnico.

Drugi dan sem bil prost in sem se z dr. Aleksandro Andrejevno sestal v mestnem parku. Občudoval sem to žensko. Ljubila je naravo nad vse, poznala je vsako cvetico po imenu in vedno mi je trdila:

»Verjemite mi, le narava je čista, nedolžna, vse drugo je puhlo in gnilo na svetu.«

Šla sva proti Saboru, ko sva zapazila množico ljudi pred večjo palačo. Izvedel sem, da se hiša prodaja. Povabil sem doktorico, naj gre z menoj v palačo, kajti radoveden sem bil, kako visoko ceno bo doseglo poslopje. Razen sodnih uradnikov je bil navzočen samo en kupec, neki starejši gospod. Brez kakega uvoda je stopil gospod k nama in rekel:

»Prosim vas, ne vtikajte se v prodajo, ker kupec sem jaz in samo jaz. Hiša se drži moje in ne pustim je iz rok.«

Med tem je udaril sodni sluga s kladivom po zvoncu in prodaja se je začela. Prva izklicna cena je bila 100.000 rubljev. Takoj mi je šinilo v glavo, da bi se pri trdovratnem kupcu dalo kaj zaslužiti, in brez drugega sem ponudil 110.000, čeprav nisem imel v žepu niti tisočaka. Gnal sem ceno do 150.000, ko me je poklical kupec v sosednjo sobo ter mi stisnil v roko šop bankovcev s prošnjo, naj se vendar odstranim. Odstranil sem se takoj z 20.000 darovanimi rublji, a že čez nekaj dni sem izvedel, da je prebrisani Žid kupil palačo za 151.000 rubljev, prodal pa jo je takoj nato nekemu Angležu za 450 000.

Dobljeni denar sem zamenjal v dolarje, in to v mojo srečo, ker je rubelj začel takrat padati.

Ves svoj denar sem imel naložen pri Indokitajski banki. To je največji denarni zavod na Dalnjem vzhodu. Začel sem misliti na odhod, a še pred tem se nekoliko odpočiti. Svojo službo pri vzhodno-kitajski železnici sem odpovedal in bil že tretji teden sam svoj gospod.

Sprehajal sem se po vladivostoških ulicah in bil stalen gost raznih barov, ki jih je v tem mestu dovolj. Saj je pa tudi mesto razdeljeno na razne narodnosti. V predmestjih prebivajo večinoma Kitajci in Korejci. Japonci so naseljeni v bližini glavnega bazarja. Rusi v sredini mesta. In vsaka narodnost ima svoje običaje, svoja gledališča, svoje gostilne, bare in bazarje.

Nekega večera sem sedel s svojim prijateljem v baru nedaleč od dvotirne železnice, ki drži v Vladivostok. Bilo je okrog polnoči. Dva Kitajca sta prinesla precej veliko vrečo tik pred prihodom tovornega vlaka. Ko je bil vlak oddaljen kakih 50 metrov, sta položila vrečo na tir in zbežala. Zastonj je strojevodja ustavljal dolgi vlak. Stekla sva tudi midva na tir in nudil se nama je grozen prizor.

Posamezni koščki človeškega mesa so ležali ob tiru. Železničarji so nama povedali, da se tako kruto maščujejo Kitajci nad nezvestobo svojih žen. Nezvesti ženi povežejo roke in noge, zamaše ji usta, jo vtaknejo v vrečo ter navadno ponoči odnesejo na železniški tir, kjer čakajo vlaka, da razmesari ubogo žrtev. Ti primeri se dogajajo tedensko in le redkokdaj padejo zločinci v roke pravici, kajti nad izdajalcem se Kitajci kruto maščujejo. Tudi z novorojenčki, ako so jim odveč, postopajo zelo kruto in nečloveško. Dojenčka odnesejo v skoraj nedostopno grmičevje in ga prepustijo svoji žalostni usodi.

Korejci se maščujejo nad nezvestobo svojih žen na posebno originalen način. Znano je namreč, da žive v okolici Vladivostoka posebne vrste ribe, ki imajo v repu velikansko električno moč in z udarcem repa omamijo človeka tako, da tudi umre, ako ni kmalu zdravniške pomoči. Korejec vzame nezvesto ženo s seboj v prepričanju, da se riba ne bo dotaknila žene, če je nedolžna. Zgode se pa seveda tudi primeri, da riba ošvrkne moža namesto žene, da ostane na mestu mrtev.

Ker smo že pri ribah, hočem opisati primer, ki sem ga videl na Filipinih. Ruski zdravnik, prideljen tudi epidemičnemu oddelku v Vladivostoku, je zapustil svojo službo in stopil v dobro plačano ameriško službo na Filipinih. Povabil me je s seboj; ker mi ni bilo več do službe — denarja sem imel dovolj — sem rad sprejel njegovo prijazno vabilo in sva se odpeljala s prvim ameriškim parnikom do Formoze, kjer je stal parnik ves teden in nas šele nato odpeljal na Filipine, v glavno mesto Mamilo. Službo je dobil globoko v džungli. Prebivalci so bili po večini mohamedanci. Zdravnik je imel dela čez glavo, kajti malarija je čedalje bolj razsajala. Proti večeru sva navadno zahajala na lov na divje prašiče, ki jih je tam zelo mnogo. Mohamedanci namreč ne jedo svinjskega mesa in puste divje prašiče, da se množe po mili volji.

Zdravnik je obstrelil krasnega merjasca, ki je rjoveč pobegnil v džunglo. Zasledovala sva ga. Kmalu sva prišla do ribnika in opazila prašiča, ki je tičal sredi vode, kakor da je z vrvmi povezan. Bile so to murene (neke vrste jegulje — Tropische Alae), podobne našim kačam črnicam. Merjasec je grozovito cvilil, a murene so se mu čedalje tesneje ovijale okrog telesa. Začelo se je temniti in videla nisva niti nekaj metrov pred seboj, le v ribniku se je začelo svetiti. Murene so oddajale od sebe čudno fosfornato svetlobo. Šele tedaj sva opazila, da kar mrgoli teh rib v ribniku. Čimbolj so se opletale merjascu okrog telesa, vratu in nog, tem bolj se je v ribniku svetilo. Še opazila nisva, da je merjaščevo cviljenje privabilo vse polno divjih prašičev v našo bližino. Položaj je postal nevaren. Zlezla sva na bližnje drevo in začela streljati, a vse ni nič pomagalo. Zveri je bilo zmerom več, prašič je pa tako neusmiljeno cvilil, da ga je bilo slišati v tihi tropični noči daleč naokrog. Naše streljanje so zaslišali tudi domačini v vasi in gotovo mislili, da nas je odvedel hudobni duh Dčin. Poklicali so duhovne in z bobni in raznimi drugimi inštrumenti je šla vsa vas prosit Dčina, da se nas usmili. Vpili so pa tako, da so se jih celo divji prašiči ustrašili in prav kmalu izginili v bambusove goščave. Kmalu so nas dosegli in v zahvalo Dčinu, ki se ni maščeval nad nami, zažgali velikanski kres. V ribniku pa je hropel umirajoči merjasec, okrog in okrog ves povit z murenami, ki so oddajale od sebe krasne fosfornate utrinke. Ko so duhovni opazili, kaj se v ribniku godi, so poklicali vse prebivalstvo okoli ribnika in začeli kričati (moliti), kakor bi se svet podiral. Prepričani so bili, da se je hudobni duh — na njih priprošnjo — rajši maščeval nad ranjenim merjascom kakor nad nami. Takoj drugi dan sem odpotoval; ne vem, koliko časa je zdravnik še ostal v okolici jezera. Jaz sem se popolnoma umiril šele takrat, ko sem opazil svojega starega znanca — velikanski svetilnik vladivostoškega pristanišča.

V Vladivostoku sem izvedel veselo novico, da se v teku enega tedna vrnemo domov. Uredil sem vse potrebno in bil z vsem pripravljen za odhod, samo z In-kit. banko še nisem popolnoma uredil svojih računov. Obljubili 30 mi, da mi izroče denarne čeke v nekaj dneh. A med tem je že prispel japonski parnik Fuschu-Maru, ki je imel nalogo odpeljati nas v Trst. Simonetti se je pošteno trudil, da dobi čeke pri banki, ker sem se moral ukrcati že dva dni pred odhodom. Šele zadnjo uro pred odhodom mi jih je prinesel, a izstavljeni so bili v rubljih, čeprav sem jaz vedno vlagal le dolarje. Komaj se mi je še posrečilo uteči s parnika, in to s pomočjo nekega japonskega praporščaka. Ušel sem seveda praznih rok, vse svoje kovčege in prtljago sem moral pustiti na parniku.

Šele čez teden dni sem uredil svoje denarne posle z banko, ki mi je izstavila čeke v dolarjih, plačljive v inozemstvu. Bil sem pa skoraj nag, vsa moja prtljaga je bila ostala na japonskem parniku, ki je odrinil brez mene v domačijo. Premišljal pa nisem mnogo, obrnil sem se na ameriški Rdeči križ in jim potožil svojo nezgodo. Takoj sem dobil vse potrebno, saj smo si bili vendar stari znanci; dali so mi še preveč, tako da sem skoro polovico obleke razdelil. Nekaj perila še danes nosim. Poskrbeli so mi tudi mesto na angleškem parniku Antijohusu ki je odhajal prav tiste dni iz Vladivostoka. Nastavljen sem bil v ladijski bolnišnici. Na parniku je bilo okrog 2000 mož in okrog 100 oficirjev. Čeprav sem komaj čakal, da odidem proti domovini, sem vendar težko, zelo težko zapustil svojo drugo domačijo — Vladivostok. Odhajali smo v mraku, prav ko je na tisoče in tisoče žarnic gorelo po ulicah.

»Zbogom, moj dragi Vladivostok, zbogom za vedno!«

Začel sem jokati ko otrok, ki izgubi svojo dobro mamico. Hudo, tako hudo mi je bilo okrog srca, da bi bil najrajši skočil z velikana ter se povrnil v mesto, kjer sem preživel toliko srečnih in zadovoljnih dni. Še enkrat sem se ozrl v Zlatem rogu (pri svetilniku) v Vladivostok, nato smo izginili v temno noč.

Na parniku sem opravljal službo lekarnarja in bil nekak pregledovalec bolnišnice. Parnik je krasno rezal morsko gladino. Približevali smo se Šangaju. V bolnišnici se je zglasilo nekaj bolnikov; ker so se mi z deli primeri zelo sumljivi, sem poklical dežurnega zdravnika, ki je ugotovil en primer pegastega legarja in štiri primere črnih koz. Kakor v čebelnjaku je zašumelo na parniku. Ujeti smo bili kakor ptički v kletki. Vedeli smo, kaj nas čaka: smrt ali pa dolgotrajna karantena na kakem otoku. Na parniku smo bili namreč brez cepila. Edini kapitan, poveljnik parnika, ni izgubil glave. Tolažil nas je, da bo ukrenil vse potrebno, da se morda vendar izognemo dolgotrajne karantene. V Šangaju se zaradi nalezljivih bolezni nismo ustavili, pač pa je kapitan po radiu zahteval iz Viktorije (Hongkong) cepila in potrebna zdravila. In res, že drugo jutro smo dobili po angleški torpedovki sredi morja potrebna zdravila. Pocepili smo vse moštvo na ladji in bolnike dobro izolirali. Kmalu so okrevali in novih primerov ni bilo več.

Imeli smo pa vendar precej mrtvecev. Pri odhodu iz Vladivostoka so vzeli na ladjo nekaj hudo bolnih ujetnikov, ki so si tako neizmerno želeli še enkrat videti svojo domovino. A namesto domačije so našli grob v hladnih valovih japonskega morja. Žalosten je pogreb na morju. Mrtvecu zavežejo okrog nog debel svinec in truplo zavežejo v platneno vrečo. Nato položijo truplo na krovu na desko, ladja se za trenutek ustavi, zastavo dvignejo na pol droga, duhovnik blagoslovi truplo in ladijska sirena mu je zadnji pozdrav. Ladijska godba igra žalostinko in ob navzočnosti vsega moštva zdrkne truplo z deske v morsko globino in ladja nadaljuje svojo vožnjo. To je pot v večnost sredi morja ...

Bližali smo se ekvatorju in na ladji je vročina zmerom bolj pritiskala. Skoro vsi smo bili še po sibirsko oblečeni. Ni nam preostalo drugo, ko da smo hodili po ladji v sami spodnji obleki. Parnik se je bližal Hongkongu in poveljnik je razobesil rumeno zastavo, mednarodno znamenje, da je na parniku nalezljiva bolezen. Kmalu se nam je približal pristaniški parniček s sanitetno komisijo. Bolniki s pegastim legarjem so s posebnim čolnom odpeljali v bolnišnico, nas pa provizorično preložili na drug parnik. Antijohus je bil odpeljan v nalašč za desinficiranje zgrajen dok. Čez 14 dni je bilo karantene konec in smo se vrnili na naš parnik. Bil je ves prenovljen, ni bilo več uši, nadležnih bolh, pa tudi podgan nismo videli več.

Šele nato nam je bilo dovoljeno, da smo si ogledali mesto in njegove zanimivosti. Imeli smo dostop tudi v razne moderno zgrajene forte, ki dominirajo nad Viktorijo. Gotovo smo se Angležem zasmilili, ko smo si pri 40° vročine v debelih ruskih oblekah, vsi premočeni od potu, ogledovali krasne, velike magazine. Angleške aristokratske dame so sklenile, da nam podarijo poletne obleke. Ker smo pa že skoraj odpotovali, so nam obljubile, da jih dobimo v Singaporu.

Še isti večer smo odrinili naprej. Morje je bilo mirno in vožnja krasna. Proti jutru smo opazili vrste delfinov, ki so se metali po morju. Mornarji so nas opozorili, da se bliža huda nevihta, ker so delfini najboljši morski barometer. In res, okrog poldneva se je pregrnilo nebo s črnimi oblaki, začelo je liti ko iz škafa, burja je divjala in butala velikanske valove ob parnik, da je bil v nekaj trenutkih ves pod vodo. Vsi smo bili prepričani, da se nam bliža konec. Velikanski parnik je metalo ko orehovo lupino. Sredi morja smo opazili svetilnik, ki je dajal rdeča znamenja. Parnik je sredi penečega se morja vrgel sidro in obstal. Kakor smo pozneje izvedeli, so raz svetilnik opozarjali kapitana, da je nadaljevanje vožnje gotova smrt. Valovi so se kar igrali s parnikom, ki je bil enkrat na vrhu, enkrat na levi in spet na desni. Kdor še ni bil na odprtem morju ob času nevihte, si ne more predstavljati jeze razburkanega morja.

Šele drugi dan je nevihta pojenjala, pritisnila je pa talita megla, da nisi videl meter pred seboj. Sirena je dajala znamenja vso noč, mornarji so pa bili na velike cimbale zaradi tega, da se kak drug parnik ne bi zaletel v našega. Dva dni smo morali ostati na mestu, dokler se ni začela megla dvigati. V okolici smo opazili še kakih 20 parnikov, ki jih je doletela ista usoda in so kakor mi vso noč tulili in dajali signale.

Šele potem smo nadaljevali pot po mirnem morju in solnce je neusmiljeno pripekalo z jasnega neba. Čez nekaj dni smo pristali v največjem angleškem pristanišču v Indijskem oceanu, v Singaporu. Bili smo prijetno iznenadeni. Po zdravniški preiskavi smo namreč dobili na parnik poletne platnene obleke, tudi angleških slamnatih klobukov ni manjkalo. — Singaporske ulice so bile polne, na videz samih Angležev. Potrebne pipice in pa šetalne palice smo si pa kmalu sami nakupili.

Angleži so vtaknili velikanske vsote v najmoderneje zidano pristanišče na svetu. V singaporskem pristanišču kar mrgoli trgovinskih ladij iz vseh delov sveta. Trgovinski promet je ogromen. Ulice velikomestne. Velikanske prodajalne, polne blaga, se vrstijo posebno v sredini mesta. Vsa okolica je kar posejana z utrdbami. Zdi se mi, da so bile vse te utrdbe zidane pred Japonci.

Tu pač v primeru vojne ne pride noben parnik čez morsko ožino (Malacca) v Indijo.

Singapore ima menda največji živalski vrt na svetu. Krožili smo ves dan po njem in gotovo videli zverjad vsega sveta. Zvečer smo se pa zatekali v razna gledališča, v kino, na koncerte in povsod imeli na posebno izkaznico 75% popusta.

Morala je pa v Singaporu svojevrstna. Na glavnih ulicah lahko vidiš domačine, ki mirno pušijo iz velikih pip opij ali morfij. Tega strupa dobiš v obilici skoro v vsaki boljši kavarni. Prodajalci teh strupov takoj opazijo tujca v mestu in se spravijo nadenj. Najprej mu ponudijo serije raznih nečednih fotografij, nato pa pride na vrsto strup. Po zakotnih ulicah se ponujajo še nezrela dekleta. Prostitucija ne cvete menda v nobenem obmorskem mestu tako kakor tu. Zato je zanimivo ogledati si cele ulice javnih hiš, kjer imasta kokain in morfij glavno vlogo.

Tu je zbirališče mornarjev vsega sveta. Je pa tu zbran tudi cvet mednarodnih zločincev. Gorje človeku, ako opazijo pri njem denar. Spretno mu odvzamejo zadnji novčič; srečen in zadovoljen mora biti, če si reši golo življenje.

Ogledal sem si tudi muzeje in krasne parke; v nekaterih kar mrgoli kanarčkov. Tudi cerkva je mnogo; najlepša in najbogatejša je stolna cerkev, sezidana na gričku tik glavne ulice. Kitajci nosijo bogate angleške dame na nosilnicah v cerkev.

Občudoval sem glavni oltar, ki je izdelan skoraj ves v zlatu, ko me je ogovoril neki tujec po angleško. Ko je opazil, da ga ne razumem, je začel po francosko in naposled po nemško. Bil je to — kakor se mi je predstavil — bogat Anglež, ki je potoval edinole v zabavo in obenem pisal članke za velike angleške časopise. Vesel sem bil novega znanstva tembolj, ker je bil tujec zelo prijazen in mi je razkazoval zanimivosti mesta in okolice. Bil je tudi zelo radodaren, posebno ko sem mu povedal, da razen nekaj denarnih čekov nimam skoro nič denarja v gotovini. Postal sem za tisti dan njegov gost in obedovala sva v velikem hotelu »Majesticu«. Le prehitro je minul zabavni dan. Zvečer sem se hotel vrniti na parnik, a bilo je že prepozno. Zadnji motorni čoln, ki je prevažal ljudi iz mesta, je že odšel; moral sem prenočiti v hotelu. Z novim znancem sva obiskala nekaj nočnih lokalov. Prav pošteno me je bolela glava, ko sva se vračala, kar je menda opazil tudi moj znanec. Namenil sem se v lekarno, da vzamem kakšno pomirjevalno sredstvo, a že me je prehitel, rekoč, da mi že on vse preskrbi. Izginil je v lekarni. Prinesel mi je piramiden in šla sva v hotel na črno kavo.

»Najboljše bo, da zaužijem piramidon v sobi, preden ležem,« sem mu rekel.

Pritrdil mi je. Kmalu sva se pravila spat. Najini sobi sta bili skupaj. Spremil me je, prijazno poslovil in naposled vzel kozarec rekoč:

»Voda je tu naravnost topla in ne posebno priporočljiva, za zdravila vam takoj prinesem ledeno mrzlo.«

Kmalu se je vrnil s polnim kozarcem in ko se je prepričal, da sem praške razstopil v vodi se je prijazno poslovil in izginil v svojo sobo. Zmenila sva se, da se drugi dan snideva v hotelski kavarni.

Že ko mi je tujec prinesel vodo, sem opazil, da je na dnu neka bela snov. Zato sem nalašč vrgel dva praška v kozarec, tako da si tujec ni mogel misliti, da sem kaj opazil. Vzel sem steklenico in vtaknil vanjo papir z napisom: »Oddajte papir takoj policiji, sem v smrtni nevarnosti. Hotel »Majestic«, soba št. 102.« Vrgel sem steklenico na ulico prav v trenutku, ko je prišel mimo stražnik. Šum razbite steklenice ga je opozoril, sklonil se je in pobral listek. Pisal sem v ruskem in nemškem jeziku. Takoj nato je izginil.

Menda ni preteklo deset minut, ko je že trkala policija na moje duri. Hitro sem odprl in pred me je stopil policijski oficir.

»Govorite nemški ali ruski?«

»Ruski.«

»Govorite!«

V nekaj besedah sem mu pojasnil vse potrebno in že je policija trkala na duri mojega soseda. Nihče se ni oglasil. Vdrli so vrata, a soba je bila prazna. Ko se je oficir sklonil skozi okno, so imeli tajni policijski agentje mojega prijatelja že v pesteh. Ko je opazil nevarnost, se je spustil z nalašč za to pripravljeno vrvjo iz drugega nadstropja na tla prav v roke tajne policije. Policija je dognala, da je bilo v kozarcu raztopljenih šest praškov veronala. Tujec — mednarodni pustolovec — me je zasledoval iz Indokitajske banke v Vladivostoku do Singapora in, ako bi bil izpil veronal, bi mi bil ukradel denarne čeke. Tak je bil njegov namen, kakor je izpovedal preiskovalnemu sodniku. Taki primeri in doživljaji v teh velikih mestih policiji niso neznani.

Parnik je ostal v Singaporu ves teden, preskrbeli smo se z vodo, premog in potrebnim živežem. Odrinili smo nato proti otoku Ceylonu in se čez nekaj dni ustavili v glavnem mestu Colombu. Vse vrste južnega sadja dobiš tu skoraj zastonj. Banane, čaj, datelji tu sploh nimajo nobene tržne cene, med tem ko ima pri nas vse to precej veliko vrednost.

Na trgu je mnogo ljudskih kuhinj. Opoldne pridrve iz bližnjih tvornic delavci in delavke, posedejo kar na gola tla, si kupijo za novčič skodelico riža in ga slastno pojedo kar z golimi rokami. Kitajci z dvema paličicama tako spretno nosijo riž v usta kakor mi z žlico. Kupil sem si nekaj banan, sedel v parku na klop ter začel lupiti sladko sadje. Zraven mene je sedela približno 40-letna elegantna dama. Ko sem ugriznil banano, se je stresla, a v njenih očeh so se porajale solze. Začudeno sem pogledal damo, ki je zraven mene začela ihteti. Mislil sem si, da je bolna na umu. Gotovo je tudi ona zapazila moje začudenje, kajti začela je govoriti.

»Vi ste gotovo Evropec?« me je vprašala.

Pritrdil sem ji in začela mi je pripovedovati čudno zgodbo.

Bilo je nekako pred 10 leti, ko se je s svojo 15-letno hčerko peljala iz Hamburga v Berlin. Na postaji si je hčerka zaželela banan in z veseljem je dobra mati ustregla hčerki. Pojedla je v železniškem vozu med potjo kakih pet banan, a po prihodu v Berlin je imela precej visoko vročino. Poklicali so zdravnika, ki pa ni mogel ugotoviti ničesar nevarnega. Bolezen se je vlekla kakih 14 dni. Kot bogata gospa je poklicala več zdravnikov, med njimi specialista za tropične bolezni. Ta je takoj opazil opasno stanje deklice in ukazal vilo izolirati. Poklical je gospo in ji razodel žalostno vest, da je hčerka gobava. Kal gobavosti je dobila v bananah, ki jih je snedla. Ni preostalo drugo kakor oddati neozdravljivo bolno v zavetišče gobavih, katerih edina rešitev je smrt. Gospa se je naselila v Colombu, da je tako blizu svoje ljubljene hčerke, ki jo tu in tam obišče na oddaljenem otoku. Ne pride v dotiko z njo, vendar je srečna, da je vsaj za nekaj dni v bližini svoje ljubljenke.

Iz Colomba smo odrinili proti Bombayu in dalje proti Rdečemu morju. Ta kos poti je bil najdaljši, kajti od Colomba do Rombaya se nismo nikjer več ustavili. Tudi Aden ob Rdečem morju smo pustili za seboj. Lepa je vožnja po Rdečem morju: na eni strani vidiš Afriko, na drugj peščena tla Arabije. Koliko spominov se poraja v človeških možganih. Kakor smo se učili še v šoli, je tu Mojzes prešel morje, ki se je razmaknilo kakor stena. Vse zgodbe Sv. pisma ti v živih podobah pridejo pred oči.

Naposled smo prišli do mesta Sueza, kjer se začne znameniti Sueški prekop. Pot, za katero so poprej ladje porabile okoli Afrike šest tednov, preplovejo zdaj največje ladje v 16 do 20 urah. Je res zelo zanimiva in poučna pot skozi to ožino. Kanal ni širok. Prostora je komaj toliko, da se more ladja prosto premikati skozi prekop. Vsake 4 km so nekake postaje. Tu je toliko prostora, da se ena ladja lahko umakne drugi in potem počasi vsaka v drugo smer nadaljuje svojo pot. Na mnogih krajih se pa prekop razlije na kilometre široko. Tu spremlja parnik zanesljiv vodnik na čolničku na vesla. Parnik se premika previdno in počasi, dokler ne pride spet v prekop. Ob bregu se vidi precej velblodov in oslov, ki jih Arabci vodijo od vasi do vasi. Vso svojo trgovino imajo natovorjeno na teh živalih. Zelo siromašne so te živali in ubožno je življenje Arabcev. Po kanalu pa, ki je tako rekoč njihova last, se prevažajo milijonske vrednosti iz enega dela sveta v drugega.

Po 16-urni vožnji smo prispeli iz Sueza v Port Said. Tu smo spet premenjali parnik. »Antijohus« so v Port Saidu natovorili in odrinil je v Liverpool. Iz Port Saida držijo razne poti v Arabijo in na drugi strani v Kairo in Egipt. Zelo rad bi si bil ogledal deželo velikega Nila, a primanjkovalo mi je časa. Ogledal in spoznal sem nekoliko bolje mesto, v katerem sem bival. Pred otvoritvijo Sueskega prekopa je bil Port Said le brezpomembno mestece, a danes je glavno pristanišče za vse ladje, ki odhajajo na vzhod. Trgovin v mestu cvete; na vseh koncih in krajih vidiš le bogastvo. Na ulicah te razni kramarji kar ne puste naprej, prisiljen si kupiti vsaj kako malenkost, da se jih rešiš. Cene tako zelo pretiravajo, da moraš biti pri nakupu zelo oprezen. Nameraval sem si kupiti površnik, a trgovec je zahteval zanj 300 dolarjev. Nasmejal sem se mu in hotel oditi iz trgovine. A ni šlo tako lahko, kakor bi si kdo mislil; kar obkolili so me in hvalili blago na vse pretege. Da se odkrižam te svojadi, sem kar tako ponudil 10 dolarjev, in glej čudo, po dolgem prerekanju sem površnik dobil za 10 dolarjev in bil povrhu vsega še pošteno opeharjen. Blago je bilo vse preležano in razjedeno od moljev in je v teku 14 dni postalo sama cunja. Nikjer na svetu in prepotoval sem menda več kot pol zemlje — nisem našel tako prebrisanih trgovcev kakor v Port Saidu. V kavarnah, hotelih, restavracijah, barih, povsod moraš biti zelo previden, da te prav pošteno ne opeharijo.

Drug dan nas je parnik odpeljal do Dubrovnika v Dalmaciji, odkoder smo se razpršili na vse štiri vetrove. Ker so mi sredstva dopuščala, sem si kupil tudi listek drugega razreda in se po dolgih šestih letih odpeljal s parnikom v Trst in odtod v svojo ljubljeno domačo vas Ilirsko Bistrico, ki sem jo na svoji poti prav pogosto pogrešal in hrepenel po njej: »Povsod je lepo, a doma je najlepše.«

KONEC.

Sibirske spomine smo zadnjič končali. V naslednjem prinašamo še samo opis piščeve poti skozi Tibet v Indijo. To svojo pot je bil pisec v glavnem spisu samo na kratko zabeležil.

Sklenila sva naposled s praporščakom Tifonovim zapustiti. Mongolijo in se čez Tibet preriti v Indijo. Denarja, in sicer v angleških funtih, sem imel dovolj.

V deževni noči sva pobegnila proti Tibetskemu gorovju. Opazil naju ni nihče. S prehrano sva bila vsaj za 14 dni dobro preskrbljena. Hodila sva že osem dni po gorskih prelazih in nikjer nisva opazila živega bitja. Veliko pusto gorovje je bilo pred nama, v ozadju pa Himalaja s svojim večnim snegom. Edini najin voditelj je bil kompas. Začelo naju je skrbeti zavoljo prehrane. Čeprav sva zelo štedila je začel živež pohajati. Bila sva na begu že tretji teden in zadnji košček kruha je izginil v najinih lačnih želodcih.

Kaj zdaj? Solnce je upiralo svoje žarke v snežne velikane in zdelo se nama je, da bo to solnce priča najine bedne smrti. Tavala sva še nekaj dni dalje in se prehranjevala s koreninicami, ki sva jih kopala iz zemlje. Vsa izmučena sva se ustavila in si zakurila ogenj. V izpraznjeni konservni škatlici sva pekla neke črve in polže. Spočetka te neslane zmesi nikakor nisva mogla prebaviti, a po tedenskem stradanju sva uživala pečene črve in polže z veliko slastjo. Tifonov je skoraj obupal nad žalostnim položajem. Začel mi je očitati, da sem jaz kriv, da sva pobegnila, ker sem mu obljubil, da ga bom podpiral z denarjem. Kaj denar! Saj bi tako rad žrtvoval vse prihranke za košček kruha. Vsak dan sva bila bolj šibka in slaba, v glavi nama je šumelo in omotica se naju je lotevala, a rešitve ni bilo pričakovati od nikoder. Zazdelo se mi je, kakor bi se drug drugega bala in da čakava le ugodnega trenutka, ko si skočiva nasproti in bo v groznem boju moral slabejši podleči močnejšemu. To je glad, ko človek postane žival, ko ugasne v njegovi notranjosti zadnja sled človekoljubja. »Ubij me,« sem rekel prijatelju, »le jaz sem kriv tvoje nesreče, tako se rešiš vsaj ti, sicer pogineva oba.«

Žalostno me je pogledal tovariš, čudno se je nasmehnil, oči so se mu svetile kakor tigru, kadar hoče naskočiti vabljiv plen. Vzdihnil je in žalostno utihnil. Opotekala sva se dalje kakor pijanca, ki nimata več v oblasti svojih nog. Drug drugemu sva dajala pogum. »Le naprej, le naprej!« A kam? Padala sva in se spet dvigala in lezla počasi, počasi ...

Kar me je Tifonov krepko prijel za reko. Bil je močnejši od mene, pravi ruski tip. Ves sem se stresel, saj sem že naprej vedel, kaj hoče. Sam sem ga prosil, naj me ubije ... Skoraj sem bil zadovoljen. Zdaj pride konec in rešen bom za vedno tega neznosnega trpljenja. Z roko je pokazal proti nebu, kakor bi hotel reči: »Izprosi milosti pri Bogu za svojo grešno dušo!« Niti ozrl se nisem, le čakal sem trenutka, ki je moral priti. Še enkrat je za vpil:

»Glej vendar!«

In opazil sem jato divjih gosi, ki so visoko krožile nad nama.

»Rešena!« sva zaklicala oba hkratu, saj sva vedela, da mora biti v bližini voda in morda kakšna naselbina. Kmalu sva zaslišala strele iz pušk. Kolikor so nama še moči dopuščale, sva hitela v smer, od kodar se je čulo streljanje, in zagledala od daleč reko in ob njej malo karavano. Začela sva mahati s kapami, ker kričati nisva več mogla, a namesto odgovora so začele mimo naju švigati svinčenke. Kot stara vojaka sva takoj vedela, kaj nama je storiti. Spustila sva se na zemljo in čakala, kaj pride.

Prišlo je k nama kakih 30 do zob oboroženih mož. Bili so razbojniki, ki jih je po tibetanskih prelazih vse polno. Napadajo romarje, ki nosijo obilna darila dalai-lami, najsvetejšemu duhovniku v Lhasso. Ker sva imela kitajski vojaški obleki, so naju imeli roparji za kitajsko predstražo. Med njimi je bilo nekaj Rusov in tem sva dopovedala, kako sva zbežala iz Mongolije in da čaka naju gotova smrt, ako naju ne rešijo. Ker zaradi gladu in prestanega strahu nisva mogla več hoditi, so naju prenesli v taborišče blizu reke. Dali so nama piti čaja, ki mu je bila primešana sol z mlekom in nekoliko bele moke. Sladkorja ne poznajo. Nasitila sva se do dobra in kmalu trdno zaspala pod šotorom. Šele drugi dan sva se prebudila na dvokolesnem vozu, v katerega je bil vprežen črn, bivolu podoben vol.

Ustavili smo se pred nekim jezerom. Ker sva bila s Tifonovom vsa blatna in zamazana, sva se vsa srečna pognala v vodo. A glej vraga, še nisva bila do kolen v vodi, naju je pognala spet na površje. Vsak poizkus, da bi se potopila v vodo, se nama je izjalovil. Voda se je igrala z nama kakor z žogo, vedno sva bila na površju. Roparji so se nama smejali in šele potem povedali, da ima to jezero toliko soli v sebi, da je kopanje v njem nemogoče. Človek bi se v tem slanem jezeru sploh ne mogel utopiti. Jezero, ki jih je v Tibetu mnogo, je popolnoma mrtvo; v tej silno slani vodi ne more živeti nobeno živo bitje. Tretji dan so naju povedli pred vodjo tolovajev v poseben šotor. Za čuvaje je imel tri velike pse, a njegov osebni stražnik je bil močan Mongolec. Vodja naju je premeril od nog do glave in izprašal kdo in odkod sva. Sprejel je naju v službo, a obenem povedal, da plačava z življenjem, ako poizkusiva zbežati.

Preden nadaljujem, hočem v kratkih vrsticah opisati Tibet. Gorovje stoji v Srednji Aziji kakih 4000 do 5000 metrov nad morjem in je približno dvakrat toliko kakor Nemčija. V ozadju sta Himalaja in Kvenlunsko gorovje. Nekatera pota drže celo više od Montblanca. Med velikanskim gorovjem leže male dolinice, kjer žive ubogi Tibetanci. Preživljajo se s kmetijstvom in lovom, ki je še precej izdaten. V tem gorovju izvirajo mogočne reke: Indus, Bramaputra, Jangtsekiang in druge. Tibetanci trgujejo s Kitajsko in s Sibirijo. So po večini lamaisti (buddhisti) in so zelo pobožno ljudstvo. O tem priča stara navada, da romajo stotine kilometrov daleč do svojega mesta Lhasso. Kakor znano je pred leti umrl najsvetejši med svetimi duhovniki, dalai-lama. Štel je 57 let in bil od leta 1893. na najvišji sveti službi v Tibetu. Njegovo ime je bilo Ngavang, Lapsang, Tupdem, Gyatso. Toliko romarjev, kakor jih je bilo zbranih pri njegovem pogrebu, še ni bilo zbranih v Lhassi odkar svet stoji. O buddhizmu ne morem tu obširneje pisati, omenim naj samo, da mu pripada okrog 400 milijonov ljudi.

Romarji, ki gredo v sveto mesto Lhasso, nosijo s seboj dragocene darove, zlato, žlahtne kamene in druge dragocenosti. Zaradi nevarnih roparskih čet hodijo romarji v velikih skupinah. Imajo tudi plačane spremljevalce, ki jih čuvajo in ščitijo pred tolovaji. A običajno so spremljevalci v tesni zvezi z roparji, ki s pomočjo spretnih vohunov o vsem dobro informirajo roparje. Navadno tolovaji napadejo romarje v tesnih soteskah in jim odnesejo vse dragocenosti, zlato in denar. Tifonov in jaz se nisva udeleževala roparskih pohodov, pač pa sva skrbela za red in snago v taborišču. Tudi kuhinja je bila v najini oskrbi.

Roparji iz drugih pokrajin so imeli z našimi tolovaji po posebnih kurirjih zelo dobro organizirano vohunsko zvezo. Vsa pota in vsi gorski prelazi so bili pod roparsko kontrolo. Nekega dne so vohuni sporočili našemu vodji, da se pomika velikanska množica, približno 2000 romarjev, proti Lhassi. S seboj da vodijo nad tisoč bivolov, konj in kamel in dragocene zaklade. Toda tako velike množice se tudi roparske čete niso upale napasti. Srečno so torej romarji prispeli v sveto mesto in podarili vse dragocenosti velikemu duhovnu dalai-lami.

Mesto Lhassa stoji ob pritoku reke Bramaputre in šteje okrog 40.000 prebivalcev. Široke ulice, velike stavbe in lepo urejeni vrtovi krasijo mesto. Predmestje je pa zelo zanemarjeno in umazano, da že zunanje lice kaže veliko bedo. Najveličastnejši je tempel, tempel, ki je posvečen Buddhi.

Lamaisti (buddhisti) imajo mnogo skupnega z našo vero. Pri cerkvenih obredih rabijo škofovsko palico, mitro, kadilo, rožni venec, blagoslovljeno vedo. Tudi lame (duhovniki) se ne ženijo in živijo zelo skromno in pobožno. Duhovništvo živi po samostanih, po več tisoč skupaj, v vsakem samostanu je tempel, ki je posvečen Buddhi. Praznoverstvo je posebno med ženskim svetom zelo razširjeno. Vsaka večja naselbina ima svojo čarovnico in te vrste ženske najboljše izhajajo v Tebetu. Ženske, ki iščejo pri čarovnikih nasveta, morajo prinesti s seboj jajca, kišmiš (neka vrsta naših rozin), tobak ali denar.

Tudi Tifonov in jaz sva si dala prerokovati od vedeževalke. Stopila sva v njeno izbo. Pri navadni leseni mizi je sedela kakih 40 let stara ženska in pred seboj je imela posebno vrsto kart. V kotu sobe sva opazila veliko košaro, v njej je bil izredno velik črn petelin, ki mu je družbo delala popolnoma bela kokoš. Zaslišala sva glas gonga: enkrat, dvakrat, trikrat. Polagoma je začela soba temneti in zdelo se mi je, da se čudne pošasti plazijo po zidu. Vedeževalka me je prijela za roko. »Vidim in slišim grozovito pokanje,« je pričela skrivnostno govoriti, »do mezga prodirajoče krike smrtno zadetih, šviganje granat, hropenje hudo ranjenih, smrt, smrt in le smrt. Vidim mrtve ljudi, mrtvo živino in od granat razmesarjena trupla. In skozi vse te grozote si se srečno preril do Tibeta ...« Hotela je nadaljevati, a meni je bilo dovolj. Vse grozote, ki sem jih preživel v vojni, so mi tako živo stopile pred oči, kakor bi jih bil pravkar preživel. Zazdelo se mi je, da sem spet na fronti, v rovih, v blatu. Pred seboj sem zagledal uničena mesta, trge in vasi, grobove in spet grobove, begajoče ljudstvo, onečaščene žene in dekleta, kolero, kugo, svetovno norišnico in kri, človeško kri, ki je divjala, kričala po zadoščenju. Tudi Tifonovu je povedala skoro vso njegovo preteklost.

Ko sva šla, sva bila oba globoko ganjena. Molčala sva, a oba sva bila v dnu svoje notranjosti prepričana, da nama je ženska povedala nekaj resnice, pa naj jo je dognala tako ali tako. Ker so začeli roparje neusmiljeno preganjati, se je morala tudi naša skupina umakniti. Naš gospodar si je izbral zelo dobro zavarovati prostor v Kumbumskem gorovju. Bila je to mala dolinica na vrhu skoro neprehodnega grebena. Do romarskega mesta Kumbuma je bilo deset ur hoda. Romarji so morali skozi ozko sotesko v bližini našega tabora, kjer so tolovaji navadno napadali, pobirali žrtvam dragocenosti in bliskovito izginjali v svoje varno zavetje. Za ubitimi romarji njih tovariši niso jokali, saj so bili prepričani, da so šli v nirvano v dolino sreče in zadovoljstva.

V Kumbum so prihajali romarji iz vsega Tibeta. Znameniti tempel Sirkang je bil zmerom prenapolnjen s pobožnimi verniki. Sredi templa je bil postavljen kakih 20 metrov visok spomenik reformatorju buddhizma Tsong-Kabi. To razkošno svetišče hrani v sebi neprecenljive dragocenosti.

S Tifonovom sva se že takoj po svojem nezaželenem prihodu v to družbo razbojnikov domenila, da pobegneva od prvi priliki, ki se nama ponudi. Naposled je prišel ugoden trenutek, ki sva ga tako nestrpno pričakovala. Tolovaji so bili šli na svoje rokovnjaško delo. V taboru sva razen Rusa Pjetrova ostala sama. Ker sva vedela, da se roparji pred polnočjo ne vrnejo, sva mu zaupala najine načrte. Bil je ves iz sebe. »Ali sta blazna? Beg od tod pomeni gotovo smrt! Kaj pa napravita z Mongolcem, ki tako zvesto straži gospodarjev šotor?« je govoril v strahu.

Z velikim trudom sva ga naposled pregovorila, da pobegnemo skupaj. Napadli smo poveljnikovega stražarja, ga privezali k drevesu, pse pobili in vdrli v notranjost šotora. Dobro preskrbljeni z denarjem smo bežali po skoraj neprehodnih stezah, po kamnitih zarezah, zdaj v hrib, zdaj v dolino. Naš spremljevalec Pjetrov je poznal vso okolico do dobra in nas je bodril naj hitimo. Prehoditi smo morali sotesko, kjer se med gorskimi velikani vije ozka pot v nižino. Po tej stezi so se vedno vračali roparji z rokovnjaških pohodov. Gorje nam, ako nas zalote v tej soteski. Mračilo se je že in goste megle so se podile med gorami. Pjetrov je bil čedalje nestrpnejši, saj je dobro vedel, da ni za nas nobene rešitve, če ne prehitimo roparjev v tej soteski. Sreča nam je bila naklonjena; kmalu smo zagledali pred seboj širno planjavo, po kateri se vije potok Kumbum. Vsi utrujeni smo polegli okoli potoka in se napili hladne vode, čiste kot studenčnica. Nekoliko spočiti smo hoteli nadaljevati pot. Zdajci smo zaslišali v daljavi pasje lajanje. Bili so psi, zvesti spremljevalci roparjev na njihovih pohodih. Ni nam preostalo drugo kakor stisniti se ob ozkem potoku in čakati, kaj nam bo naklonila usoda. Ropot konjskih kopit se je slišal vedno bliže; že so bili kakih petdeset korakov od našega skrivališča, ko so nas zavohali psi in se z močnim lajanjem pognali proti potoku. A glej čudežne rešitve! Roparji so mislili, da jih zasleduje vojaštvo, in so pognali svoje čile konjiče proti soteski. Psi, ki so nas takoj spoznali, so se nam začeli dobrikati in laskati in tudi mi smo jim bili prijazni, saj smo jim bili dolžni hvaležnost za našo rešitev. Mirno smo nato nadaljevali pot proti mestu Kumbum, kamor smo dospeli že proti jutru. Naselili smo se pri nekem kitajskem kramarju.

Blizu svetišča je polno barak, kjer Kitajci prodajo romarjem raznovrstno kramo, majhne kipe Buddhe, neke vrste rožne vence, ročne izdelke, razne kadilnice, pipe za tobak, umazane slaščice in drugo. S Kitajcem smo postali kaj kmalu dobri prijatelji. Pjetrov je izdeloval za prodajo rožne vence, ki se razlikujejo od naših le po jagodah. Tifonov je pekel iz testa razne ptičke, gospe in drugo pecivo, kar je bilo za Kumbum nekaj novega in je prineslo Kitajcu dobro kupčijo.

Nekoč, ko je bil Kitajec posebno dobre volje, nam je tajastveno privlekel odnekod precej velik usnjat kovčeg. Zaupal nam je, da ga je našel na poti, a se ga še ni upal odpreti. Gotovo so ga izgubili raziskovalci Tibeta, saj je teh angleških, ruskih in nemških ekspedicij poln Tibet. Prepričan je bil, da je poln denarja in dragocenosti. Šele po našem dolgem prigovarjanju se je odločil, da ga je odprl, a kako je bil razočaran, ko smo našli v njem le razna lekarstva in barvila nestrupenih anilinskih barv. Gotovo so jih raziskovalci rabili za barvanje podzemskih rek in potokov, da so mogli ugotavljati, kje pritečejo reke spet na dan.

S temi barvami smo barvali pecivo in razne kipe in Tibetanci so trdili, da je to nekaj krasnega in zelo okusnega. Posebno nekatere barve so napravile nanje globok vtisk. Raznih drobnarij v rdečih, zelenih in modrih barvah pa kar nismo mogli dovolj napraviti. Raznobarvne Buddhove kipe je Kitajec kar sproti prodajal. Ker pa drugi kramarji niso več ničesar predali, so se začeli pritoževati pri duhovnikih in Kitajec je dobil nalog, da nas takoj odslovi. Šli smo torej kakor vedno v takih primerih, s trebuhom za kruhom.

Dolgo smo tuhtali, kaj bi začeli in kam bi se obrnili. Napotili smo se iz mesta. Po ozki soteski je tekel majhen potoček. Posedli smo ob izbirku in si skuhali čaj. Začeli so prihajati romarji in vsak je popil požirek vode ter si opral obraz in roke. Zdelo se nam je nekoliko čudno, zakaj delajo to vsi brez izjeme. Pjetrov se je opogumil in jih vprašal. Razložili so mu, da izvira ta studenček po ukazu Buddhe, in vsakdo, ki bi šel mimo, ne da bi se umil, bi si nakopal njegovo veliko kazen.

Takoj mi je šinila v glavo dobra misel. Zvečer smo postavili šotor tik nad izvirčkom in že takoj drugi dan je začelo naše podjetje izvrstno uspevati. Tifonov z raznimi barvili je bil v šotoru, Pjetrov je imel čarovniško palico, a jaz sem bil blagajnik. Pjetrov je s svojo čarobno paličico mahal, da je bilo veselje in razkladal romarjem razne čudeže studenca ... »Rdeča voda ozdravi takoj utrujenost, zaspanost in lenobo, le poizkusite, saj ne stane nič,« je vpil na ves glas. In glej čudež, takoj je pritekla rdeča studenčnica. Ljudje so zijali in se hiteli umivati. In res, pod vtiskam sugestije je na mah izginila vsa utrujenost.

»Pridi modra voda!« je vpil Pjetrov, »daj hrabrost, moč in energijo temu vernemu ljudstvu!«

In glej spet čudež! Studenček, ki je bil še pred minuto krvavo rdeč, je postal na mah moder. Tudi to zdravilo je bilo popolnoma brezplačno.

Šele zeleno vodo, vodo ljubezni, ki omeči še tako trdo srce, smo začeli prodajati za denar. Vsak dan smo imeli polne klobuke denarja. Le škoda, da se je to dobičkonosno podjetje za nas precej slabo končalo. Nekateri med romarji, ki so bili vendar nekoliko nezaupljivi, so si začeli ogledovati šotor bolj natančno. Tifonov, ki je bil zatopljen v svoje delo, ni niti opazil, kako je nekaj mož stopilo v šotor. Takoj so siromaka obkolili in vsa barvila stresli na njegov obraz in obleko. Da je pri tem dobil tudi nekaj krepkih pod rebra, je samo ob sebi razumljivo ... Zbežal jim je v reber, pisan kakor kameleon. Čeprav sem se takoj zavedel, da je naše lepe kupčije konec, se nisem mogel vzdržati glasnega smeha, ko sem opazil čudno pobarvano masko, kako beži po hribu navzgor. Pjetrova so bili dobili v svojo sredo in ga prav pošteno premikastili. To priliko sem uporabil, pograbil nahrbtnik s tako hudo prisluženim denarjem in jo ubral za Tifonovom, kar so me noge nesle. Ustavila sva se šele na vrhu hriba. Iz doline je bilo še vedno slišati grozno vpitje. Ubogi Pjetro! Še danes ne vem, kako se je ubožec rešil in kaj se je z njim zgodilo.

Prepustiti sva morala Pjetrova njegovi usodi in sva sama nadaljevala svojo pot. Tiho in mrtvo je bilo okoli in okoli naju. Tavala sva po ledenih grebenih in iskala sledove stez in poti. Čez nekaj dni sva naletela na trgovsko karavano, ki se je težko obložena pomikala proti Pekingu. Radi so naju sprejeli za priganjača velblodov, ki so bili natovorjeni s kožami, volno, zlatom in dragocenim, še ne izbrušenim kamenjem. Le počasi smo se pomikali dalje po slabih, od vode razoranih potih. Čez mesec dni smo prišli do pokrajine Kan su v severnem delu Kitajske. Tu smo v gostilnah dobili riževo vino in žganje. Običajna jed je v teh pokrajinah riž, ki ga s čudovito spretnostjo z dvema paličicama mečejo v usta. Vasi so mnogo večje od naših, nekatere imajo do 5000 in še več prebivalcev. Na planotah, ki so več tisoč metrov visoke, uspevajo sicer tudi pšenica, ajda in proso. Praznoverstvo je na Kitajskem še mnogo bolj razširjeno kakor v Tibetu. Vedeževalci, ako so količkaj prebrisani, žive zelo udobno in si zaslužijo mnogo denarja.

Kazni so v teh krajih stroge in nečloveške. V neki večji vasi smo videli, kako so vlekli po ulicah tatu. Birič ga je pretepal po ustih, da mu je vse zobovje razmajal. Siromaku je tekla kri v curkih iz ust. Pred njim je nosil birič tablo z napisom, ki je oznanjal, kaj je ukradel, a tretji birič je bičal siromaka z jermeni po golem telesu. V zaporih imajo jetnike vkovane v težko železje. Ječe so brez oken, polne smradu, nesnage in mrčesa. Navadno jetnik izdihne od prestanih bolečin, preden pride pred sodnika. Obsodbe so zelo krute in skoraj vsaka se konča s smrtjo. Rabelj dobi košarico z noži. Za vsak ud človeškega telesa ima v košu poseben nož: ako potegne nož z napisom noga, odreže obsojencu nogo, ako potegne nož z napisom »nos«, mu odreže nos. So pa rablji, ki so boljši od sodnikov in običajno potegnejo nož z napisom srce. In res z bliskovito kretnjo zasade obsojencu nož v srce.

Videl sem tudi pogreb uglednega mandarina. Pred krsto so stopali maskirani možje, na bambusovih drogovih so nosili velike napise o dobrih lastnostih pokojnika. (Sicer je znano, da so mandarini najhujši krvosesi ubogega ljudstva). Nato so sledile plačane ženske, ki so se na vse načine pačile, jokale, vpile, obračale oči in se drle kot obsedene. Za krsto so stopali vojaki in biriči, ki so skrbeli za to, da je ljudstvo dostojno izkazalo zadnjo čast umrlemu mandarinu. Nehote sem se zasmejal, ko sem gledal ta pogreb visokega uradnika. A komaj sem se zavedel, sem bil v krutih rokah strogih biričev. Prav pošteno so me premikastili.

Ko sem se oziral, kako in kam bi jim ušel, sem opazil v bližini Tifonova, ki se mi je prav škodoželjno smejal. V jezi sem pokazal na smejočega tovariša in dobil jih je po zadnji plati tako, da se je potem ves teden izogibal stola.

Bolj ko smo se bližali Pekingu, boljša in širša so postajala pota. Kakor široka reka se vali dan in noč nepregledna množica trgovcev, potnikov in kmetov proti glavnemu mestu. Na stotine raznovrstnih voz, nešteto velblodov, dolge črede ovac, goveda in lenih bivolov se pomikajo počasi proti prestolnici.

Peking je glavno mesto Kitajske. Leži na severu med rekama Hunham in Pejham; z veliko reko Hoang je mesto zvezano z mogočnim kanalom. Okoli Pekinga je še dobro ohranjeni svetovno znani kitajski zid. Sredina mesta je že precej prenovljena, predmestja s svojimi ozkimi ulicami pa napravijo na tujca prav žalosten vtis. Razna tržišča (bazarji) so od ranega jutra do pozne noči polni raznobarvnih barantačev, kupcev in pohajkovalcev.

Naša karavana je dospela ob zgodnjem jutru v mesto. V nekaj urah smo prodali vse svoje blago. Gospodar se je odločil, da ostane vsaj še dva tedna v mestu, da se velblodi odpočijejo in da si nakupi novega blaga.

Dogovorili smo se, da bova karavano spremljala tudi nazaj v Tibet, ako nama prepusti namesto plače dva velbloda, da ju natovoriva s čajem in tobakom. Gospodar je v to rad privolil, štirinajst dni sva potem kolovratila po velikem mestu in si ogledovala razna svetišča (pagode) in druge zanimivosti Pekinga.

Skoraj v vsaki ulici naletiš na kakega vedeževalca. Tudi gostilniških igralnic je povsod dovolj. V teh nevarnih špelunkah je že marsikateri trgovec zaigral vse svoje premoženje. Dasi je prodajanje opija prepovedano, vendar dobiš ta opojni strup v vsaki gostilni. Tifonov je hotel na vsak način vsaj enkrat okusiti to prepovedano slast. Stopila sva v stranski ulici v neko boljšo gostilno. Naročila sva črno kavo. Tifonov je naročil kavo z opijem. Ko je čašo izpil, je postal nenavadno zgovoren. Začel je govoriti o velikanskih načrtih, o batjuški caru, o matjuški Rusiji, o neizmernem bogastvu, ki ve zanj in ga bo prej ali slej dvignil iz zemlje. Naposled je s čudno zabuhlim obrazom in napol odprtimi očmi zaspal. Takoj sta prišla dva strežaja in odnesla siromaka v drugo sobo. Tam je ležalo že kakih deset mož na majhnih divanih, vsi v globokem snu. Plačati sem moral obe kavi in posteljo za tovariša, ki je stala v tej preprosti gostilni več kakor v najboljšem hotelu v mestu. Začel sem se prerekati z natakarjem, a takoj me je imel v rekah policaj, ki me je vrgel na cesto.

Skoraj pol dneva sem čakal pred gostilno, preden se je še vedno napol pijan prizibal Tifonov iz nje. Na vse grlo je začel pripovedovati, da tako krasnih sanj, tako zabavnih trenutkov in tako blagodonečega petja še ni doživel v svojem življenju. Glavo pa je imel težko, kakor bi bila iz svinca. Opij! Na ulicah vidiš izgubljene ljudi z globoko vdrtimi očmi, upalimi lici, upognjene postave — žive okostnjake, to so žrtve opija. Bogatin zapravi pred oltarjem tega moloha svoje imetje, kmet svojo kmetijo, trgovec obilno zalogo svojega blaga — vse spravi ta grozna strast v pogubo, na beraško palico, v blaznico, v grob.

Bilo je no starega leta dan. Kitajec je tekel h Kitajcu, siromak k bogatinu. Kaj naj to pomeni. Kmalu sva zvedela, da mora Kitajec na starega leta dan poravnati vse dolgove, če ne, mu zarubijo vse imetje in premičnine, a po praznikih mu vse tudi prodajo. Na novega leta dan hodijo dobri duhovi od hiše do hiše. Ker dobrim duhovom ugaja samo rdeč papir, vidiš na novega leta dan vse ulice prepletene z rdečim papirjem. Ta dan je od ranega jutra do pozne noči vse na ulicah. Vse se raduje in veseli. Vsi javni lokali in prodajalne so zaprti ves teden. Tako sva bila tudi midva prisiljena, da sva ves teden praznovala. Prehodila sva vse mesto od južnih vrat do severnih predmestij, to je kakih osem kilometrov na široko. V južnem delu mesta žive Kitajci, v severnem delu pa takozvani Mandžuri. Cesarska palača je v severnem delu mesta. Ogledala sva si tudi krasno rusko pravoslavno cerkev, veliko mohamedansko džamiji in takozvani Internacionalni del, kjer so poslaništva vseh svetovnih držav.

Po končanih praznikih je zavrelo v mestu kakor v velikem mravljišču. Od juga so prihajale karavane s čajem in rižem, od severa pa s kožuhovino, volno itd. Bazarji so bili prenapolnjeni z raznovrstnim blagom, po njih se je valila pisana množica trgovcev in kupovalcev. S Tifonovim sva šla iz mesta v okolico Fang-Šan-Ksien. ki leži južno od Pekinga, oddaljena kakih petdeset kilometrov. Nakupila sva čaja, tobaka in svile mnogo cenejše kakor v Pekingu.

Prišel je čas odhoda. Našo robo sva natovorila na izposojena velbloda in tako smo se pričeli skupno pomikati proti severu. Tibetanski priganjači velblodov so se bili po Pekingu razgubili, zato smo bili prisiljeni, da smo najeli Kitajce. Sicer sovražijo Kitajce po vsem svetu kot lenuhe, hinavce, propalice itd., sovražijo pa jih ne zaradi njihovih slabih napak, ampak zaradi njih dobrih lastnosti, posebno zaradi njihove skromnosti, varčnosti in pridnosti. Sovražijo pa te siromake prav vsi: delavci in rokodelci, težaki in služabniki, kajti Kitajcu je vsaka še tako majhna plača dovolj velika. Porabiti se dajo za vsako še tako umazano delo. Istotako so z vsako hrano zadovoljni. S seboj so naši priganjači vzeli veliko zastavo, na kateri je bila podoba zmaja, kajti prepričani so, da jih zastava z zmajem obvaruje vseh nezgod in nevarnosti.

Šli smo naprej in se polagoma bližali Tibetu. Kar nam je na smrt obolel neki Kitajec. Hoteli smo ga pustiti v neki vasi, toda Kitajci niso hoteli pustiti bolnika samega. Tako smo bili prisiljeni, da smo ostali z vso karavano v razdrapani kitajski vasi. Čez nekaj dni je postalo stanje Kitajca kritično. Videlo se je, da se mu bliža smrt. Poklicali so takoj čarovnika, ki je nad bolnikom, seveda brezuspešno, uganjal razne čarovnije. Tudi duhovnik je prišel; takoj je začel dušo rotiti, naj zapusti grešno telo in se predeli v večnost. Ko je bolnik umrl, je duhovnik za sledoval dušo in vzklikal: »Ah, je že v zraku — že se dotika najvišjih gora — in zdaj — zdaj — je duša srečno dospela v nebesa.«

Po teh besedah je vsem odleglo, kajti po kitajski veri bi se mogla duša izpremeniti tudi v kako žival. Drugi dan je bil pogreb. Občinski poglavar je poskrbel vse potrebno, da so ubogega Kitajca pokopali, kakor se spodobi. Pri pogrebu so bili godci, žene žalovalke, belo oblečeni pogrebci, duhovniki, nosači in drugi. Seveda smo morali tudi mi vsi iti za pogrebom. Spredaj so stopali godci in trobentači, ki so tako neznosno piskali, da je šla njih godba skozi mozek in kosti. Za njimi so nosili možje rumene svetilke. Krsto so nosili, kakor je navada, na bambusovih drogovih. Potem so prišli na vrsto možje z rdečimi svetilkami, nato ženske, ki so jokale in tulile, kakor bi se svet podiral, in za njimi drugi pogrebci. Pokopali smo ubogega Kitajca, a masten račun je moral plačati gospodar karavane.

Drugi dan smo nadaljevali pot. Potovali smo že skoraj poldrugi mesec in se bližali svojemu smotru. Pot se je začela vzpenjati v neznane vrhove in čim više smo se vzpenjali, tem zanimivejša in krasnejša je postajala okolica. Tu rase še majhno drevje; po teh krajih še ni pela sekira svoje smrtne pesmi. Kako krasno je videti odtod velikanske snežne gore, katerih vrhovi se svetijo v solncu kakor z biseri posuti. Tam za strminami zijajo pogubni prepadi, in ogromne skale, razpokane od stoletnega snega, drve v nižavo, ker jih sprožujejo plazovi, ki se nabirajo v strmih višavah. In pod tem skalovjem se vije karavanska cesta, vsekana v skalno pobočje. Tudi naša karavana je morala potovati po takih potih v Tibet. Srečno smo prehodili grozne prepade in najnevarnejši del naše poti. Prišli smo v pokrajino Tsaj bam, kjer smo naše blago prav dobro prodali. Velbloda sva izročila nazaj gospodarju, ki je nadaljeval svojo pot.

Ker sva bila potrebna počitka, sva se ustavila za nekaj časa v mestu Dsaun-Sas-Saku. Tu sva se seznanila z mladim Japoncem. Po njegovem govorjenju sodeč je bil plačan Japonski vohun. Denarja je imel vedno dovolj na razpolago in se je prav rad pogovarjal o svojem narodu.

»Poglejte,« nam je pravil, »leta 1905. smo privojevali Korejo. Od leta 1870. smo vedno na delu. Pridobili smo Boniske otoke, tri leta pozneje Rin-Kinske otoke. V vojni s Kitajsko smo pridobili Form-so. V svetovni vojni smo dobili nekaj nemških kolonij na Daljnem vzhodu.«

Po dvomesečnem odpočitku sva iskala najkrajšo kot v Indijo. Čez pogorje Bramaputre sva z nepopisnim trudom po skoraj neprehodnih grebenih po dolgih treh mesecih utrudljivega potovanja prispela do mesta Kapuja, kjer sva se vkrcala na parnik in se odpeljala proti Kalkuti.