Spomini in načrti
| Spomini in načrti Fran Tominšek |
| |||||||||||||
1909 št. 1[uredi]
Ko sem preteklo leto pod tem naslovom priobčeval svoje ture po Trentskem pogorju (gl. št. 10, 11, 12), sem obljubil, da se lotim po obhodu čez Raz6r takoj še poti čez Komar. Tovariši planinci me poznate, da sem rad mož-beseda in da dogovorjenih tur za karsibodi ne opustim; zato ste se pa čudili, ko sem v zadnji številki Planinskega Vestnika, prišedši z Razóra, hkratu obtičal — v Trenti. Nemara se je ta in oni hudomušno namuzal, češ, da iz Trente nisem mogel ali ne znal.
muzal, češ, da iz Trente nisem mogel ali ne znal. A krivo bi me sodil. Ostal sem res zvest svojemu načrtu, toda gospod urednik mi je zadnji z mogočno svojo roko pretrgal potovanje, pustivši me v Trenti pri Cudru, misleč, da sem pa vreden in potreben počitka — za novo delo in novo poglavje, ki ga s tem začenjam.
3. Komar — Luknja
Ko se je tovariš Trentar po dovršeni turi čez Raz6r poslovil, da odide spat, sem še nekaj časa ostal pri Cudru v družbi domačinov. Vsi so bili pravi, trdni Trentarji; pa so tožili o težavnem življenju v zapuščeni Trenti, toda vkljub temu so kazali ponos in ljubezen do rodnega kraja. Ko so izvedeli, da nameravamo ustanoviti nove poti v Trentskem pogorju in jih zvezati s Trento, so nam bili takoj dobri pristaši, in že tačas sem uvidel, da nam postanejo trdna opora, tembolj, ker so se dobro zavedali svoje narodnosti. — Šele pozno sem se vlegel k počitku, zadovoljen in goje najboljše nade.
Prenočeval sem v Baumbachovi koči, ker tačas še ni bilo drugih prenočiš v Trenti. Drugi dan me je prišel Mota na vse zgodaj budit, da greva čez »Komar« . Obetal pa mi je slabo vreme. Mene to ni ustrašilo in hitro sva se odpravila. Ko sva brzo korakala po Zadnjici navzgor, začelo je pršeti; toliko bolj sva se podvizala in v pičli uri sva dospela do sklepa doline, v divji gorski kot pod Kanjavcem. Neposredno iz doline, večinoma pokrite z gruščem in velikimi skalnimi kladami, kipe ogromne, naravnost nepristopne stene, ki tvorijo proti jugu orjaški masiv Kanjavca, severno pa se dvigujejo proti vrhu Triglava in se potem pogreznejo do prelaza Luknje. Med Kanjavcem in Triglavsko steno je precej široka vdolbina, ki se pričenja kakih 200 m nad dolino in se dviguje —- spodaj pokrita z zelenjem, zgoraj pa zelo plazovita — do visokega sedla pod Kanjavcem : do Doliča. Mota mi je že prejšnji dan izpod Razdira razkazal to kadunjo kot najkrajši dohod iz Zadnjice na Doli in potem na Triglav[1]; že iz daljave se je dalo presoditi, da pot po tej vdolbini ne bo težavna. Toda kako dospeti iz doline do prve njene terase? Spodaj je namreč svet kar naravnost odsekan.
»To je Komar«, veli Mota, razkazujo mi to črno navpično skalovje ; »zgoraj je lahko, saj še tam drobnico pasejo, ki jo priženo čez Skok, Komar pa je za komarje«.
»Za naju bo tudi«, mu ugovarjam in si navežem dereze. Mota se nasmehne in prikima.
Domeniva se, da preplezava vsekako čez skale, potem pa se vrneva, ker je postajalo vreme slabše in slabše. Svoj nahrbtnik skrijem pod snežen obok, ki ga je izpodjedla šumeča Zadnjica, potem pa pohitiva preko razsežnega grušča pod stene. Po strmi skali splezava na visok pomol, in doseževa kameniti žleb, ki so ga vdolbli v steno hudourniki. Ta žleb nama daje nadaljnjo smer; vije se silno strmo povprek proti Kanjavcu; najprej plezava po njegovem robu, kjer nama daje nekaj opore nizko ruševje, večinoma pa kar visiva nad prepadom. Ko postane rob prestrm, se spustiva v žleb in se vztezujeva kvišku čez visoke klade in skočnike. Višje gori zapira jarek visoka stena in zato se morava povzpeti zopet na rob. Po silno strmem, nestalnem obronku splezava naokoli in doseževa ozko sotesko, ki se je zajedla v skalovje.
Nekaj časa stopava precej zložno po temni ožini, kar nama zapre pot velikanska skala, ki se je bila zvalila v sotesko ; čez to skalo pa je, kakor nalašč, položena široka plošča, ki visi nad nama liki streha. Prišla sva v pravo zagato. Tukaj je Mota zabil v skalo dva majhna klina in samo z njiju pomočjo se je dalo priti na vrh gladke pečine. Zgoraj je postajal terčn boljši; kmalu sva stopila iz soteske zopet na rob in sva dosegla položnejše, z rušo pokrito pobočje, koder ni bilo ve težav. Zato sva se vrnila.
Sestop je bil še opasnejši, ker je bilo vsled dežja že precej mokro; a previdnost in dobre dereze so tudi to premagale in srečno sva splezala s »Komarja«.
Pičli dve uri je trajal ta obhod; poučil me je, da se bo dala nova pot čez Komar prav dobro vsekati v trdno in stalno skalovje, in da se bo večinoma lahko nadelala po žlebu.
Čimdalje hujši naliv je veleval ločitev. Presrčno sem se poslovil od vodnika, ki mi je postal tudi ljub tovariš ; potem sem se varno ogrnil v svoj plaš in jo mahnil črez »Rušo« proti Luknji. Hotel sem ogledati še to pot, ki vodi iz sklepa doline Zadnjice pod Triglavskimi stenami na prelaz; pot je bila tačas slaba in popravila potrebna. Iz Zadnjice je vodila steza visoko nad globokim koritom, ki sega od Luknje proti Zadnjici. V spodnjem koncu je šla skozi gozd, koder sem imel tudi nekaj zavetja proti dežju; ko seje dvignila do ruševja pod Triglavskimi stenami, je jela izginjati; in ker ni bila zaznamovana, sem jo konečno ob velikih vratih, kjer se razhaja pot čez Skok proti Triglavu, popolnoma izgubil. Stalnega pota odtod do vrha Luknje sploh ni bilo.
Prekoračil sem nekaj strmih plazov, nazadnje serti se pa moral spustiti navzdol na dno korita in po njem splezati proti vrhu sedla. Uvidel sem, da je napraviti nad koritom novo pot, ki z veže teraso pod Skokom z vrhom Luknje, in tudi to popravo sem uvrstil v svoje načrte.
Vrh Luknje (1758 m) mi je hotel vihar razpihati mozeg in kosti; bil je pa tudi toliko prijazen, da je odnesel dež nekam proti Razoru. Ko sem se spustil po velikih plazovih proti izviru Bistrice v Vratih, me je že solnce obsevalo. Zdelo se mi je, da se mi godi kakor pastirčku, ki je vedno vesel, naj »solnce sije ali dežek gre«. Jezila me je le slaba pot, ki vodi po dnu kotline, koder so cele grmade razmetanih skalin ovirale uspešno hojo. Ni čuda, da sem tudi tukaj sklenil poiskati kake boljše varijante; posebno me je mikala planota pod Sovatno in Stenarjern.
Ko sem prišel v Vrata do Aljaževe koče, sem dobil Požganca, ki je še imel delo pri vodovodu. Jamem ga povpraševati in hitro izvem, da je nekod pod Stenarjern presek, koder so svoj čas gonili živino na planino Bukovlje (planino pod Sovatno in Stenarjern).
Hajdi na oglede!
Vrnil sem se s Požgancem nazaj proti Luknji. Približno četrt ure sva šla po poti, ki vodi ob strugi Bistrice, potem sva po daljšem stikanju zasledila ob večji planoti presek skozi bukov gozd; čisto dobra pot je vodila po tem preseku precej strmo povprek črez gozdove pod Stenarjern. V pol ure sva prišla iz gozda na široko, s plazovjem pokrito planoto v kotu med Stenarjern in Sovatno in preko nje na majhno planino Bukovlje, ki leži tik ob velikem plazu pod Luknjo. Po travnatem pasu ob Sovatni se je dalo priti visoko gori pod plaz, tako da je bilo treba šele proti vrhu stopiti za nekaj časa na grušč.
S tem je bila določena tudi nova zveza iz Vrat do Luknje, ki nam je posebno važna postala radi zveze s Križkimi Podi. Toda o tem pozneje! —
Po povratku v Vrata sem postal pa potreben počitka in zato sem sklenil prenočiti v Aljaževi koči. Nahrbtnik mi je bil že prazen, lačni želodec pa se je, ker v Vratih ni bilo dobiti nektarja in ambrozije, zadovoljil s Požgančevimi zabeljenimi ajdovimi žganci in z gosto črno ječmenovo kavo!
Drugi dan sem prinesel v Ljubljano raztrgane hlače in poln nahrbtnik načrtov. In zdaj so mi mamca krpali hlače, našega blagajnika pa je skoro zadela kap, ko sem predenj izkladal projekte!
Nismo se zbali težav. Koj smo pričeli potrebne dogovore in začetkom leta 1903. smo po posredovanju tovariša Trentarja dobili od trentske občine in tamošnjih upravičencev izjavo, da ima Slovensko Planinsko Društvo izključno pravico nadelovati, zaznamovati in z napisi označevati pot črez Komar iz Trente preko Korit in Mlinarice na Razdr, pote iz Zadnjice ob Belem potoku mimo jezer na Križ, Pihavec, Sovatno ter Raz6r, pot od izvira Soče črez Ozebnik pod Jalovcem, ki naj tvori zvezo iz Trente v Koritnico, ter pot ha Jalovec — sploh pote po Trentskem svetu. Potje črez Razór, črez Komar in črez »Rušo« do Luknje so se izvršili že l. 1903. Potom črez Ozebnik in Jalovec pa je bilo seveda šele določiti natančno smer. (O tem obhodu poročam pozneje).
Značilen slučaj se je pripetil, ko smo pričeli napravo Razorskih potov. Izročili smo delo krepkim Trentarjem. Ti so pravkar pričeli zabijati prve kline v stenah nad Mlinarico, ko prikorakajo od Vršiča sem delavci nemškega planinskega društva (Kranjska sekcija^ in se utaborijo na Mlinarici; hoteli so se baš lotiti našega Raztfra, da ga odičijo s svojimi znanimi tablicami. Trentarji pa so se po pravici sklicevali na svoje pravice kot lastniki in na dogovor, ki smo ga mi sklenili z občino. Tako je tukaj prvikrat izpodletel namen tistih, ki so si hoteli kar preko volje domačinov osvojati naše planine. Ta slučaj nam svedoči, da smo baš o pravem času zastavili svoje delo v Raz6rski skupini. (Dalje naslednjič)
1909 št. 2[uredi]
4. Planinska kupčija na Križu.
Nemirna kri me je gonila križem po naših planinah kakor kakega gorskega »večnega Žida« Ahasverja, zaradi velike pregrehe obsojenega, da brez miru potuje po — gorah. Hkratu me je prešinil res nekak židovski duh: spustil sem se v najrazličneje — planinske kupčije. Bil sem v eni osebi kupec, mešetar, zemljemerec, notar in pisar, in zato se mi je zlahka posrečilo nakupiti po najraznejih krajih svet za naše nove planinske naprave, n. pr. vrh Golice, kamor smo potem postavili Kadilnikovo kočo, vrh Rudnice, Zelenico pod Triglavom, vrh Črne prsti i. t. d.
Posebno me je pri tem mikala Razbrska skupina, ta do tedaj neobdelani in zapuščeni, a tako divni planinski svet. Ob svojih obhodih leta 1902. sem se živo overil o potrebi primerne postojanke v bližini Razóra in sem preko zime tudi takoj začel natihoma zbirati potrebne pomočke in podatke za nakup.
V Kranjski gori, kjer je soseska lastnica severnega dela Raz<5ra in pogorja ob Križu, je bilo treba največje previdnosti. Tam nas je nekaj let prej zadel hud udarec. Naše društvo je hotelo postaviti ob Vršiču pod Mojstrovko planinsko kočo; posebno odposlanstvo — na čelu mu župnik Aljaž — je bilo že izbralo prostor za novo kočo: prav tam, kjer stoji danes Vossova koča! Ob povratku po tem ogledu pa je neki vplivni kranjskogorski občan izdal naš namen — in prehitelo nas je nemško planinsko društvo s pomočjo svojih zaupnikov.
Enakega naskoka smo se morali bati tudi ob izvršitvi naših naprav v Razčrski skupini. Zato smo najprej nameravali postaviti novo kočo kot središče teh naprav na trentskem svetu, in gospod vikar Abram, naš »Trentar«, nam je kaj hitro izposlovai dovoljenje, da stavimo kočo na Križkih Podeh, bodisi ob jezeru pod Splevto, bodisi ob gornjem Križkem jezeru.
Ko smo pa leta 1903. pričeli priprave za naše nove pote, mi sporoči prijatelj Trentar, da hočejo Nemci, opiraje se na pritisk svojih vodnikov in druge vplivne gospode, kupiti od soseske kranjskogorske nekje na Križu svet za novo svojo kočo. Nameravali so torej poseči prav v središče naših načrtov in naravnost zatreti naše delo v Razorski skupini.
To poročilo me je spravilo na noge. Nenadoma sem nabasal v nahrbtnik mape in druge zemljemerske potrebščine in hajdi v — Kranjsko goro! Tam sem se hitro uveril, da je med domačini precejšen odpor proti omenjeni prodaji sveta in da nasprotuje temu posebno načelnik občinskega gospodarskega odseka, gospod Alojzij Peterman, dočim je jako naklonjen našemu društvu. Zato je bil takoj pripravljen, nas podpirati pri nakupu za našo novo kočo potrebnega sveta ob Križu.
Vsled tega sem sklenil, si takoj ta dan ogledati primeren prostor in ga odmejiti za nakup; to pa se je dalo veljavno izvršiti samo ob navzočnosti soseskinega pooblaščenca; zato mi je gospod Peterman določil za spremljevalca člana gospodarskega odseka, Gregorja Žrjava, p. d. Kravanjo.2) Kravanja dotlej še ni bil hodil čez Križko steno in tudi meni ta pot še ni bila znana; ker se pa nisva smela muditi z iskanjem steze, sva morala dobiti vodnika. Nemudoma je gospod Peterman naročil vodnika Rogarja (»Korobidlja«), ki ga je poslal kar naprej v Pišnico,
Bil pa je že tudi skrajnji čas za odhod — nekako opoldne — in gospod Peterman je kar dvomil, da se morem še do večera vrniti. Po kratkem okrepčilu sva torej tudi jaz in Kravanja odrinila. Oba mlada in poskočna, eden dolg, drugi kratek, oba pa dobre volje — zavedajoč se, da hodiva po važnem opravilu — sva jo mahnila s pravim planinskim korakom navzgor po Veliki Pišnici.
Početkoma sva srečavala po več gruč mestnih izletnikov; gizdave dame so naju kaj prezirno motrile; duše mi! da jim nisem vračal pogledov; saj je bila zastopana prav na debelo le častitljiva romanska starina, na vse pretege si-si-sikajoča.
Na skalnatem pomolu kraj šumečega potoka se je bila utaborila celo neka slikarica, ki me je kaj čudno objela s svojim velikimi sanjavim umetniškim očesom — kar potuhnil sem se mimogrede, da me ne vjame v svoje motive.
Bolj zanimiva je postala pot šele ob »Črnem« studencu, eno uro hoda od Kranjske gore. Odtod se že začne odpirati gorski svet. Prisojnik, ki kraljuje v ozadju Pišnice, raste višje in višje iznad doline in na širji planoti, kjer odboči preko potoka na desno pot proti sedlu Vršiču, stojimo že tik pod velikanom.
Tukaj se razhaja na levo (proti vzhodu) divji gorski kot Krnice, koder vodi pot proti Križu. Na jugu obdajata Krnico široki Prisojnik in ostri Razdr; visoko gori v ozadju prehaja greben Raz6ra v široko sedlo, ki drži kot dolg skalnat hrbet proti severu — to je Križki prelaz — potem pa se zaokroži proti Nam grozna, nepristopna stena Škrlatične skupine; posamezni vrhovi se od tod ne razločujejo dobro, ker je n. pr. vrh Rógice (2682 m) bolj v ozadju za sprednjim grebenom — ponosno pa kipi proti nebu glavni vrh te skupine, divja Škrlatica3) (2738 m), ki je po visočini v Julijskih Alpah prva za Triglavom: globoko plazovito sedlo jo loči od nižjega severnega predgorja, Visoke Pónice (2592 m) in Lipnice, ki obkrožujeta s svojimi odrastki Krnico na severni strani.
Vsa Krnica se od vhoda dobro pregleda; spodaj jo pokrivajo širni bukovi gozdi, nad njimi je ozek pas temnega ruševja, potem pa se dviguje kotlina s strmimi, precej skalovitimi rebri do visokega, plazovitega kota pod Križko steno. Prvi pogled ti pokaže, da na poti do pod stene ne bo kakih posebnih težav.
Zato pogumno naprej!
Po dobrem kolovozu dospeva v malo minutah do široke peščene struge, poleti večinoma suhega potoka Krnice. Tam naju je čakal vodnik Korobidelj, ki pač ni vedel, zakaj hodim na Križ; čudil se je, da prihajam tako pozno, in mi obetal, da bomo morali kje v pečinah prenočevati. Očividno je malo zaupal mojim turistovskim zmožnostim; saj me ni poznal in bržkone je mislil, da jemljem samo radi svoje varnosti dva vodnika s seboj. Ker je bil Korobidelj v službi nemškega društva, mu nisem smel dajati pojasnil, hotel sem mu pa pokazati, kako hodijo slovenski planinci na Križ. Obdržal sem svoj enakomerno brzi korak, dasi je postajala pot strmeja in strmeja; počivati med potom pa itak ne znam. Dokler smo hodili, prekoračivši strugo Krnice, po široki gozdni poti po hladnem bukovju, me je Korobidelj pač še hvalil. Zadovljen je bil še tudi z menoj, ko smo v pičle pol ure dospeli do širnega ruševja, ki se razteza od vznožja Razóra do sipin pod Škrlatico — tukaj sem nehote postal, da občudujem divno okolico.
Po dnu doline je nagromaden podolžen pomol iz samih ogromnih črnih skalin, omrežen z redkim ruševjem; na obeh straneh tega pomola se vijeta široki sipini, koder drvž v spomladnem času plazovi in vodovje: na naši strani izpod začrnelega Raz6rskega masiva, na nasprotni strani pa izpod navpik odsekane, rušeče se dolge stene R6gice in Škrlatice; z jasnih višav nam groze silni vrhovi Raz6rskega in Škrlatičinega pogorja in njih raztrgani grebeni zbrani v ozek, mogočen gorski kuloar, ki mu po divjoti v naših Alpah ni para. Kakor te straši pogled na ta samotni dom gorskih vil, tako te vabi nazaj v nižavo prijazna, s temnimi gozdovi pokrita Pišnica, ki jo odtod pregledaš skoro do Kranjske gore.
(Dalje prih.)
1909 Št. 3[uredi]
(Planinska kupčija na Križu.)
Tukaj je res nenaden prehod iz dolinskega sveta v skalnato gorovje. Ni čuda, da je moj sanjavi duh takoj začel graditi na tej planoti — v visočini okoli 1300 m — novo planinsko zavetišče kot dolinsko postojanko za izlete letoviščnikov iz bližnje, nekako dve uri oddaljene Kranjskegore, pa tudi kot izhodišče za ture na Škrlatico in njene sosede, črez Križ in na Razór, ali celo za drzen prehod preko globoke škrbine med Razórom in Prisojnikom (črez Mlinarico) v Trento.
Pri tem sem docela pozabil na svoje zlobne namene proti Korobidlju; ko sem se pa do dobra nagledal, smo odrinili toliko hitreje. Zavili smo jo čisto pod Razórske stene, potem se pa spustili strmo navzgor po rušnatem obronku. Le malo smo se zamudili ob tam izvirajočem živem studencu, potem smo zopet vztrajno stopali kvišku proti vrhu pomola. Došli smo na lepe, zelene, a zelo strme planinske tratine, ki jih loči globok jarek od Razórskih sten, in bolj in bolj smo se bližali kotu pod Križem.
Korobidelj je izprva še razkazoval vrhove, potem pa je začel zaostajati in vzdihovati zaradi nespametne, prehitre hoje, češ, da se preveč utrudimo in da bomo potem v skalovju tembolj omagovali.
Ostal pa sem neizprosen — in tako smo jo zdržema pihali in vzdihovali proti Križki steni. Konečno smo pustili vegetacijo za seboj; stopili smo na širni grušč, ki pokriva spodnji del velike kotline pod steno. Svet se tukaj le polagoma dviguje, hoja pa je bila kljub temu naporna, ker smo se morali prerivati med razmetanim skalovjem in često poskakovati od pečine do pečine. V kratkem pa prehaja grušč v veliko začrnelo snežišče, ki se zavije bolj proti Razóru v temen, mokroten, ozek kot: dospeli smo pod Križko steno!
V silnem oboku se dviguje nad nami ta ogromni, čisto navpično odsekani, na strani proti Razoru celo previseči skalni prag. Raztrgane njegove stene štrle kvišku nad 200m in ko osupel motriš njih vrhnji rob, ki nad njim leté lahni oblaki, zazdeva se ti, da se maja ves ta ogromni zid in da se vsak hip zruši na tebe.
Toda kaj se bom mudil z opazovanjem te glasovite Kriške stene? Korobidelj pozna pot — in torej kvišku!
Navezal sem svoje ostre dereze (na osem rogljev) in spustili smo se črez snežišče v steno. Lotili smo se je nekako v sredini njenega oboka. S snega smo splezali po neznatnem pomolu, višje gori smo dosegli ozko polico, ki nas je vodila na levo nad pomolom pod neke žlebove, držeče navpik proti vrhu. Dotlej se je dalo s pomočjo derez še za silo hoditi, kakor je človeku spodobno; ko smo pa krenili kvišku po najskrajnejšem žlebu, ki ga je izbral Korobidelj, vztezovali smo se navzgor skoro le z rokama, oprijemljajoč se za neznatne robove. Vrh prvega žleba smo dobili nestalno stopnjo, ki je zavila bolj na desno; po njej smo se pomaknili v drug kamin; zdaj so se kamini kar vrstili, z velikim naporom smo prečkali sem in tja po steni.
Po enournem plezanju smo srečno dosegli rob. Sedaj se je pohvalil Korobidelj, kako dobro smo hodili, in bil je posebno zadovoljen, ker nisem prav nič potreboval njegove pomoči ob plezanju. Priznal je, da hodi z drugimi turisti po dve in celo po tri ure črez Križko steno.
Še nekaj korakov, in stali smo na vrhu Križkega prelaza — na skoro ravnem, dolgem, iz samega skalovja sestoječem hrbtu, ki se razteza od predgorja Rógice vzdolž ob Križki steni naravnost proti jugu.
Po tem hrbtu smo nadaljevali pot proti Križu in z lahkoto korakali preko velikih, gladkih plošč, ki pokrivajo vrh sedla. V dobrih petih minutah smo dosegli nekaj višji greben, kjer se zavije rob Križke stene z ostrim kotom na zahod proti Razoru.
Tukaj je majhna planota, kjer se shaja troje Križkih grebenov: severni drži proti Rógici (po njem smo bili dospeli), zapadni pod Razór, vzhodni proti Stenarju; sploh je tukaj pravo vrhovišče Križkih Podov[2].
Odtod najlepše pregledamo znamenite Križke Pode. Njih severni del se razprostira med Križem, Križko steno in Rogico ter tvori proti Vratom (proti vzhodu) velikansko kadunjo docela nerodovitnega sveta; po dnu so razložene ogromne uglajene skalne klade in plošče; med njimi je vse polno širokih in ozkih razpok in votlin, koder se zbira led in sneg; na strani pod Križem in Stenarjem so širna snežišča, v kotu pod malimi vratci (prehodom med Stenarjem in Križem) celo majhen lednik, ki se pa pokaže izpod snežne odeje le ob času največje suše. Celo to kadunjo — Mojstranci jo imenujejo »Grunt« — je svoj čas gotovo pokrival velik ledenik.
Južni del Križkih Podov je dokaj prijaznejši. Široka valovita planota se razteza južno pod Križem med Razórom (na zahodu) in Stenarjem ter Sovatno (na vzhodu) ter pada bolj polagoma proti Trenti (proti jugu).
Ob robovih so tudi tukaj tla kamenita, po ravnicah pa je vsled južne lege že pričelo kliti zelenje in cvetje. Tik pod nami (kakih 100m nižje) leži širja kotlina, ki proti jugozapadu prehaja v podnožje divnega Razora; na njenem dnu se blišči precej veliko Gornje Križko jezero, ob krajih še obdano z ledeno skorjo. Nekoliko nižje se razprostira druga še razsežnejša kotlina, večinoma peščena; tam zagledamo dve majhni, čisto okrogli jezerci (na spec. karti je zaznamovano samo južno jezero). Za zelenim robom, ki proti Trenti zapira pogled v dolino, se nahaja še četrto, znatno Splevtsko jezero, ki pa od našega stališča ni več vidno. Ta visoka, mična jezera so pravi kras Križkih Podov.
Z vrhovišča se seveda pregleda tudi cela zanimiva gorska skupina, ki obdaja Križke Pode; posebno krasen je Razór. Ker se tukaj shajajo tudi poti iz Vrat, Trente in Kranjskegore, je ta planota naravno središče za ture v tem pogorju.
(Dalje prihodnjič.)
- ↑ Stara nemška pot čez »Skok« je šla iz Zadnjice čisto pod Luknjo, se je potem z velikanskim ovinkom obrnila nazaj proti Kanjavcu in je držala visoko gori pod Doličem v to vdolbino ob Kanjavcu; zveza iz Zadnjice naravnost na Doli je imela torej omogočiti najbližji pristop.
- ↑ Bližnji vrh Križa (2410 m) je sicer nekoliko višji, toda pomaknjen je v stranski neprehodni greben, ki drži proti Stenarju.